Prepir v krčmi
| Prepir v krčmi. Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Med hribi in holmi, bregovi in brdi leži Močilnica, tako varno zagrajena in zadelana od vseh strani, da še nikoli ni doživela viharja. Skozi Močilnico teče Močilnica; vije se med lokami mirna in tiha, vsa obzirna, komaj da časih zašepeče v sanjah nerazumljivo besedo. Bele hiše gledajo izza vrtov in molče; le malokdaj zazeha pes na pragu, s tenkim, zaspano pojočim glasom.
V soboto pod večer so sedeli v krčmi močilniški velikaši, kakor so tam sedeli vsak večer do svete polnoči. Prijaznost je bila med njimi. Sprli se niso nikoli do hudega, niti ob taroku ne. Vsi so bili prijetno rejeni, v obraz častitljivi, modri in umerjeni v besedi. Življenje jim je teklo ravno, čisto in prazniško, kakor hela okrajna cesta ob Močilnici. In daleč naokoli so se izgledovale fare ob njih modrosti in pravičnosti.
Povzdignil je nadučitelj svoj glas in rekel:
»Bratje, radost je živeti na svetu, če živi človek, kakor mi živimo! Kaj vidimo po tistih farah, ki se izgledujejo po naši pravičnosti, pa ne krenejo na pravo pot? Sovraštvo in zavist, prerekanje in zmerjanje, obrekovanje in natolcevanje; drug drugega slačijo do golega in kažejo s prstom na gnile rane, tako da vpije do neba vseh sedmero naglavnih grehov. V naših srcih pa je ljubezen, zato so čista in zadovoljna ta naša srca, zato so zdrava naša lica, zato so vesele naše oči. Še za na prej zaklonimo devetkrat in devetdesetkrat svoje duri, če bi trkal nanje izkušnjavec v podobi razdora ...«
Takrat ga je prekinil kratkovidni notar in je kazal s prstom po zraku.
»Glejte, glejte ... komar!«
Davkar se je zasmejal.
»Ti pa komar! Kaj ne ločiš muhe od komarja?«
Notar je bil užaljen, zato ker je skrival in tajil svojo kratkovidnost.
»Muha! Koliko pa si ga že zvrnil nocoj? Še malo, pa boš videl slona!«
»Kolikor sem ga zvrnil, ga bom plačal sam!« je rezko in na kratko odgovoril davkar.
Nadučitelj je bil zlovoljen, ker se je bila kakor prazna sapa v nič izgubila njegova prijazna beseda; zato še pogledal ni, temveč je razsodil:
»Ne komar, ne muha — brencelj je!«
Velikaši so se zasmejali, dacar pa je vzkliknil veselo:
»Poglejmo, kaj da je, potipljimo!«
Skočili so vsi, kakor so bili rejeni. Begali so, težko sopeč, od stene do stene, zadevali se drug ob drugega, spenjali se mukoma na prste, stopali na stole, mahali z robci. Tista stvar, komar, muha ali brencelj, je tik pod stropom zabrenčala v trikratnem širokem kolobarju ter je zletela skozi odprto okno.
Spogledali so se molče, osupli in zlovoljni; v očeh je zasijalo, kar še nikoli ni sijalo tam — neprijaznost. Sedli so za mizo ter so si otirali z robci čela in pleše.
Nadučitelj je storil dolg požirek in se je ozrl izpod naočnikov po temnih tovariših.
»Pa vendarle je bil brencelj ... kako bi drugače tako brenčalo?«
»Kaj komar ne brenči? Ali te še nikoli ni vzbudil popoldne, ko si na vrtu lenobo pasel? Jaz sem ga prvi videl, dolgo sem ga že gledal, ko ste vi gobezdali svoje gobezdanje!«
»Lahko bi bil gledal do sodnjega dne in še malo delj, pa bi videl komarja mesto ribe in ribo namesto krave ... s temi krmezljavimi očmi!«
Notar se je sklonil, strmel je nanj s svojimi drobnimi, nekoliko zateklimi ustnicami, trikrat zapored je odprl usta, pa ni vedel kaj.
Takrat je davkar narahlo potrkal s prstom po mizi; ves resen in teman, skoraj nekoliko bled je bil njegov obraz.
»Rekel sem, da je bila muha in pri tej besedi ostanem ...« Vsak zlog je izgovarjal počasi, razločno in s poudarkom ... »Kdo med vami mi more očitati, da sem kdaj, kjerkoli ali kadarkoli, izpregovoril besedo, ki je nisem prej do dobrega premislil?«
Notar se je postrani nasmehnil in je zakašljal, nadučitelj pa jo rekel tiho, s sladkim glasom:
»Kaj bi? Saj se poznamo!«
»Kako poznamo? Kako poznamo?« je vzkipel davkar in ni več poudarjal zlogov.
»Kaj pa zadnjič?« je vprašal z nelepim nasmehom, zamolklo, kakor da je bil prišel glas od zunaj.
»Zadnjič?« je dolgo zategnil davkar; v njegovem vprašanju, v eni sami besedi, je bilo kakor daljno grmenje. Notar pa je govoril nalašč zelo mirno, zelo počasi, s suhoparnim glasom, kakor da mu je čisto blizu do zehanja; gledal je na mizo in je potrkaval z debelimi prsti.
»Da, zadnjič, ko si bil pijan! Take si kvantal zoper boga in cesarja, zoper duhovne in posvetne oblastnije, da te zapro takoj, če le besedo črhnem! ... Tam se plazi za procesijo v cilindru in fraku, skoraj da bi nosil kadilnico ... in ob cesarjevem godu spušča rakete in vpije kakor jesihar — pa nenadoma noč razodetja in spoznanja! ... Res, nikoli še nisem rekel besede, ne da bi premislil, drugače bi te bili že zdavnaj obesili!«
Trepetaje, ves bled, je poslušal davkar to strahoto. Vsi drugi so gledali nanj z očmi, v katerih ni bilo prav nič sočutja, temveč sama vesela škodoželjnost in radovedno pričakovanje.
»Kar si slišal, si slišal; dobra ušesa imaš in dolga dovolj! Ali boljše bi bilo, po mojih mislih, da bi si malo izbistril oči ... da bi malo bolj natanko pogledal tistega, ki ti je očital krmežljavost ... in še nekatere druge ...«
Notar mu je strmel v lice in ni nič razumel; davkar pa je tišje, polagoma in zelo razločno dostavil:
»In svojo ženo!«
Notarju se je obraz izpremenil; osupel in prestrašen je bil, vsa modrost je izginila, kakor da bi upihnil svečo. Drugi so napol mižali in ustna so naperjali v šobe, kakor da bi se jim hotelo žvižgati. Le nadučitelj si je snel naočnike ter jih je brisal s tresočo roko.
»Kako ... mojo ženo?« je jecljal notar.
»Tvojo ženo, sem rekel, in drugega nič!« je trdo in mirno odgovoril davkar.
Nadučitelj je izpregovoril z vitkim, sladkobnim, zategnjenim glasom; s tistim glasom, kakor je potreben vpričo nadzornika.
»Omenili ste, gospod davkar, tudi moje ime. Omenili ste ga v taki zvezi, da bi morda katerikoli med tukaj sedečimi, oziroma navzočimi gospodi —«
V prvem trenotku so bili vsi osupli, zakaj nihče se ni spominjal, da bi se bili kdaj vikali; tudi jezik je bil čuden, ves šolski, kakor govore otroci, kadar jih izprašuje nadzornik.
Dacar se je nasmejal na ves glas od onkraj mize in je vzkliknil:
»Ne bodi šleva! Saj vemo, kako je!«
»Kako je?« sta planila hkrati notar in nadučitelj; davkar se je smehljal, kocinasti brki so se mu tresli.
Še glasneje se je smejal dacar.
»Obadva sta — bog me varuj besede, grda je! Kakor mož, tako žena: kakor žena, tako mož! Nobena pastirica ni varna pred teboj, nobena dekla in nobena ciganka, ti krmežljavi notar! Kaj vi se jezil zaradi svoje žene, če je milega srca? ... Ti, nadučitelj, ti belo šolsko bandero, kam si spravil svoje otroke? Hodi po deželi, kakor sveta večna luč in prižiga tam, kjer ni treba ...«
Davkar si je bil naslonil čelo v dlani, mižal je in se je smejal. Na drugem koncu mize je sedel debeli poštar, bil se je s pestmi po kolenih in ni rekel nič.
Takrat je dacar ugledal veselega davka rja.
»Pa kaj sem rekel — obadva! Ne obadva — vsi trije! Čemu pa si hodil, davkar, ti bogotajec in puntar, dolgih štirinast dni z obvezano glavo?«
Na vseobče začudenje se davkar ni razsrdil nad dacarjem, temveč nad debelim poštarjem.
»Kaj se hahljaš, kaj buljiš name, greh vseh grehov? Ali nisi spravil pod zemljo svojo ženo, mater svojih otrok, zato da uganjaš nečiste komedije z ekspeditorico? Kaj vse si obesil zlatnine in svile in žameta na to suho vejo? Odkod si jemal? Ali ti je iz tal raslo, ali ti je z neba letelo? Debel si še danes, ali shujšal boš, kadar pride sodni dan!«
Poštar je sedel tam miren, kakor izklesan in je gledal na družbo s široko odprtimi, praznimi, vodenimi očmi; nekoliko sklonjen je bil, okrogel, debel, tolste roke na tolstih stegnjih; Buddhi je bil podoben.
»Ti misliš,« je izpregovoril zamolklo, »ti misliš ...«
»Mislim, prav zares!« se je hripavo zasmejal davkar.
»Torej le misli ... tudi jaz mislim!« je težko sopel poštar. »Ali kadar te misli razodenem, gorje se tebi in tvojim! Skrival se boš kakor jazbec, ne boš se mogel skriti! Milosti boš prosil, ne boš je zadobil!«
V tistem času pa sta se vzdramila notar in nadučitelj. In nadučitelj se je okrenil proti dacarju; nič več ni bil sladek njegov glas, nič več šolski; presekan je bil, suh in kratek, kakor da bi spuščal trde orehe na tla.
»S tako mrhovino smo sedeli večer do večera za to mizo! — Čemu so te poslali v ta kraj? Čemu si šel na stara leta med dacarje in iblajtarje? Udari se na čelo, na to mozolasto, da ti vstane spomin iz groba! Iz golega sočutja smo te sprejeli medse, mižali smo in molčali, ker se nam je smilil tat in goljuf in prešestnik, za voljo nedolžnih otrok! Ti pa, mrhovina, pljuješ na ljudi, častite in značajne ...«
»Tisto pa, tisto pa!« je hitel dacar z urnim jezikom. »Značajni ljudje, od kamna, bi rekel! Ali imaš toliko prstov na rokah in nogah, da bi preštel, kolikokrat si se prodal? — Brezverec in tercijal, svobodomislec in papeževec, puntar in petolizec, liberalec in klerikalec in socijalist ... vse po vrsti, naprej in nazaj, pa spet nazaj in naprej, kakor so kazala znamenja na nebu. Kazalcu pa je bilo ime groš, v znamenju groša si se prodajal in redil, si preklinjal farje in si molil rožni venec, si se doklečeplazil do nadučitelja in častne svetinje. Pozlačeno svetinjo, velik pozlačen groš ti bodo postavili na grob in bodo zapisali: »Vse je bil!«
Preden se je zavedel nadučitelj, da bi se ubranil plohe, se je oglasil notar ter je rekel tiho in ljubeznjivo:
»Dacar, pozdravi mi svojo hčerko ... svojo hčerko, lepo Julko!«
Dacar, ki je stal ob mizo naslonjen, je sedel na stol in je bil nenadoma ves zabrekel v obraz.
»Hčerko?« je vprašal s hreščečim glasom, ki je prišel mukoma iz stisnjenega, raskavega grla.
»Da, hčerko, lepo Julko!« je mirno in ljubeznivo ponavljal notar. »Pozdravi mi jo in priporoči me ... če ne drugače, s palico! Dam ti za pijačo, koj!«
Dacar je stiskal trepetajoča ustna, gledal je z zakrvavelimi očmi in ni vedel, kako bi. Notar se je smehljal, vsi so se smehljali.
»Saj ni nič hudega, saj si navajen ... priporoči me! Že mnogo si jih priporočil, za pol litra ... jaz dam za liter, za dva!«
Po neprevidnosti se je oglasil davčni adjunkt, mlad, črn fant, ki je sedel zadaj za pečjo.
»Kar pij, dacar, saj je vseeno!«
Takrat je dacar planil in je bil v lica tako rdeč in zaripel, da so oči popolnoma izginile.
»Zdaj se je oznanil boter vas vseh, kolikor vas je, vaš somož, soposteljnik in sojedec! Tudi vaš zet in svak ... in sam svoj zet in sam svoj bratranec ... obširno in zamotano sorodstvo! Kaj ni že hudo shujšal, kar je med nami? Shujšal je, ali tolšča mu je bila obilno poplačana v zlatu in srebru ... kakor tebi, nadučitelj, tvoja značajnost ... kakor tebi, notar, tvoja pravičnost ... kakor tebi, davkar, tvoja poštenost ... kakor tebi, poštar, tvoja zakonska ljubezen ...«
Spogledali so se vsi velikaši. V očeh ni bila več sama neprijaznost, temveč bilo je očitno, vroče, zlobno sovraštvo, ki ni imelo samo enega cilja, temveč je pljuvalo na vse strani, vsem in vsakemu v obraz. Razgalilo se je, kar je bilo zapeto do vratu — gobava telesa, brezsramna, pohotna ustna, lakomne, ubijajoče oči. Za trenotek so vsi molčali. Tedaj pa se je oglasilo iz vseh ust, kakor en sam krik — hreščeč, hripav, komaj še človeški. Ni se dalo več razločiti, kdo je kričal, komu je bila beseda namenjena in kaj je pomenila; kletev se je zagozdila v kletev, psovka v psovko. Med durmi je stal golobrki krčmar, upiral je pesti v boke in je strmel.
»Kdo je kradel v Dolenji vasi, pokradel vse, kar je dosegel z dolgimi prsti ...«
»Nečistnik, ki prodajaš za srebrn in bakren denar svojo ženo in svojo hči ...«
»Pa so se te usmilili zavoljo nedolžnih otrok ...«
»Svojo mladoletno hči ... gospodom v suknji in smradljivim hlapcem ...«
»Svojo ženo je ubil, državo je okradel in osleparil, na državne stroške uganja prešestvovanje ...«
»Prodal se je, kdor ga je hotel ... na očitnem trgu se je prodajal — njegov slinasti obraz je stokratna pogodba!«
»Žena ti strada, kakor ciganka hodi, z oken pobira skorje ... ti pa ponoči skozi tista okna k deklam v vas!«
»K deklam, ki zate ne marajo, ker se ti tresejo kolena od starih grehov in od gnusnih bolezni ... pa se te je usmilila suha kost, od drugih obglodana!«
»Kuharici je pod vojašnico dajal ostudne podobe, drugi dan pa je v cerkvi oblizal ves križev pot!«
»V krčmi je obkladal Mater božjo z nečednimi imeni, drugi dan pa je kosil pri župniku in je s solzami v očeh napil katoliški cerkvi!«
»Babe ga žive in rede, stare in mlade, grde in lepe; s prešestvovanjem si služi svoj kruh, slabši je od vlačuge!«
»Dajte mu dekleta v šolo; poučil jih bo, da bo veselje!«
»Pokažite mu svoje žene; potolažil jih bo do kraja!«
»Dajte mu svoj denar; spravil ga bo, da ga nihče več ne najde!«
»Slepar!«
»Tat!«
»Nečistnik!« —
Vrišč in trušč je bil, da so se v pozni noči odpirala okna tu, tam, in da so gledale preplašene in radovedne oči po cesti navzgor in navzdol ter proti svetlim zvezdam.
Le za kratek hip so umolknili zasopljeni in utrujeni. Nato pa se je zgodilo nekaj tako čudnega in neverjetnega, da je težko napisati. Nadučitelj, sladkooki, belolični, najmirnejši med vsemi, je pograbil steklenico ter jo je zalučil z vso silo proti dacarju, zadel pa je notarja naravnost v obraz, da se je takoj prikazala pod očesom črna kri. To je bilo znamenje za vseobči tepež. Sprijeli so se, suvali, tepli in davili, kakor je pač bilo; nihče ni več razločil ne obraza, ne stanu, ne imena. Kmalu se je gnetel in prevračal po tleh silen klopčič; padali so stoli, padale so mize, okna so se žvenketaje stresala. Težko sopenje, hropenje, zamolklo grgranje, tenki, zategnjeni vzkliki.
Nenadoma je vse utihnilo; vstali so trudni, trepetajoči. In tedaj se je zgodilo nekaj še bolj čudnega in neverjetnega. Med durmi je stal goloroki krčmar, upiral je pesti v boke in je strmel. In kakor so ga ugledali, kako je tam stal, so vsi mahoma planili nanj, podrli so ga na tla, bili so z debelimi pestmi, kamor je naletelo ter so ga suvali z nogami iz kota v kot. Ko je obležal med štrlečimi nogami prevrnjene mize, so odšli počasi in umerjeno drug za drugim ... Čez pol ure se je krčmar vzdramil, zazehal je in zdelo se mu je, da je sanjal hude sanje ...
Ta grozota se je vršila v soboto zvečer, vse do sete polnoči. —
Drugi dan, v nedeljo, je stal nadučitelj na trgu pred pošto. Senčil si je oči z dlanjo in je gledal mežikujoč proti milojasnemu jutranjemu nebu.
Na prag je stopil poštar in je pozdravil od daleč.
»Dobro jutro!«
»Dobro jutro, bog daj!«
»Lepo jutro!«
»Zares lepo jutro!«
Stopila sta si bližje in sta si segla v roko.
Od leve strani je prišel notar, od desne davkar.
»Dobro jutro!«
»Dobro jutro, bog daj!«
»Lepo jutro!«
»Zares lepo jutro!«
Tako so stali v lepem solnčnem jutru in so se prijetno razgovarjali.
Zvečer pa so sedeli v krčmi in nadučitelj je povzdignil svoj glas in je rekel:
»Bratje, radost je živeti na svetu, če živi človek, kakor mi živimo! ... V naših srcih je ljubezen, zato so čista in zadovoljna ta naša srca, zato so zdrava naša lica, so zadovoljne naše oči. Še zanaprej ...«