Prepir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco
| Prepir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco Zoran Božič |
Objavljeno z dovoljenjem dedičev avtorskih pravic
| |||||||||
Marelica, marelica,
kaj še počneš na svetu?
Je treba te požagati,
saj les prav pride kmetu.
Si stara, grda, zgubana,
usihajo ti veje,
le malo daješ še plodov,
sadjar se ti le smeje.
Oj, cerkvica, oj, cerkvica,
si daleč od poštenja.
Ne vidiš, da podporni zid
zob časa že načenja?
Od turnov štirih eden sam
krasi tvojo podobo,
se ugrizni v jezik in končaj
že enkrat s svojo zlobo.
Marelica, marelica,
nikoli ne boš srečna,
trohnenju si zapisana,
ni vsa narava večna.
Prišel bo veter, hud naliv,
polomil ti bo veje,
ostal bo štrcelj, spomenik,
ki veš, da nič ne šteje.
Oj, cerkvica, oj cerkvica,
a ti boš pa vesela?
Ko toča bo spet padala,
v viharju boš trpela.
Odnesel streho hud bo piš
in korci se razbili,
vaščani pa le z muko spet
te bodo obnovili.
Marelica, marelica,
potem pa ti kar rasti,
četudi ti lesen boš kip,
sadjar naj te kar časti ...
Naj vetrič kdaj poboža te,
popotnik občuduje,
pod tabo v vročem juliju
mlad par se pomenkuje.
Oj, cerkvica, oj cerkvica,
prišla si do spoznanja,
da kar je zraslo, naj živi,
še Bog se temu klanja.
Ti bodi dalje varuh moj
in klenkaj mi z zvonovi,
varuj nam drage dušice,
počivaj nad grobovi.
27. 3. 2021