Premišljevanje na pogorišu koliseuma v Ljubljani

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Premišljevanje na pogorišu koliseuma v Ljubljani
Janez Bleiweis
Objavljeno pod okrajšavo Dr. B.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 5, št. 52 (29.12.1847)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Z ljubeznijo do bližnjiga je raj na svetu; brez ljubezni ‒ pekel.

»Prošnja farman. do svoj. fajmoš.« Novice st. 199.

V poslednjim listu smo le ob kratkim žalostno novico oznanili, de je koliseum pogoril, kér so Novíce že v natisu bile. Danes pa moramo kaj več od te žalostne prigodbe povedati, ktera je Ljubljansko mesto ob eno nar imenitniših pohištev pripravila, ki je bilo hišnim gospodarjem, zavoljo stanovanja vojakov v njem, velika dobrota, dobrovoljnim Ljubljančanam veselje, celimu mestu in celi deželi lepotíja! ‒ Ljubljana je poglavitno mesto ilirske dežele, ne pa kaka vas zabitih ljudí; železna cesta nas bo kmalo vezala z Dunajem, od kodar se bo vsaki dan veliko popotnikov pripeljalo, ki bojo tudi v Ljubljani naprav izkali, ki se v druzih poglavitnih mestih najdejo; ‒ koliseum pa je nar pripravniši poslopje za vse take naprave, in to poslopje nam je ravno zdej pogorelo, ko bi imeli popotni vojaki, na Laško namenjeni, v njem stanovati, ‒ zdej ko so bile o prihodnjim pustu marsiktere veselice v pomoč Ljubljanskim ubogim, za bolnišnico kupčijskih mladenčev, za oskerbništvo zapušenih otrók, in za več druzih milosérčnih del namenjene, ‒ zdaj ko je že železnica pred durmi! ‒ ‒ In to obširno in na vse straní Ljubljančanam služivno poslopje, iz kteriga smo tudi nar lepši in nar boljši kruh dobivali, je zdej večidel grozno pogoriše, in tolika škoda za verliga gosp. Vithalma, ki nam je tako krasno poslopje napravil, kteriga stališe (fundament) so 31. veliciga travna v létu 1845 postavili grof Welsperg v imenu krajnske dežele, grof Lihtenberg v imenu deželnih stanov, kresijski komisar gosp. Langer v imenu Ljubljanske kresíje, in rajnki gosp. Hradecki v imenu Ljubljanskiga mesta! ‒ Dozdej se še ni moglo pràv zvediti, kakó de se je oginj začel; to pa je gotovo, de po nemarnosti, kakor skorej vselej. Poslopje je bilo sicer zavarovano za 24000 gold., škoda pa je morde veči kot za 50,000 goldinarjev! Bogú naj bode zahvaljeno, de ni noben človek ob življenje prišel, akoravno je bil gosp. Dr. Pfefferer s svojo družino v veliki nevarnosti.

V četertek po ognji je bila komisíja v koliseumu, ktera je pregledovala: ali bo moč v tiste izbe, kamur oginj ni segel, popotne vojake djati, kér bi zdej ne vedli kam ž njimi. Pri tem ogledovanji se je ‒ skorej bi ne verjel, ko bi ne bil sam vidil ‒ pokazalo, de zraven miloserčnih ljudí, ki so pomagali gasiti, so mógli tudi nekteri tolovaji tù biti, ki so po izbah razsajali in peči na drobne kosce pobijali, de je joj!

Od vsih straní se sliši milovanje take velike nesreče, in de bojo mestna gosposka in hišni gospodarji, kolikor bo moč, gospodu Vithalmu pomagali, de se bo pogorelo in takó potrebno pohištvo kmalo sozidalo. Takó je pràv in lepó!

Mi pa, ki se za vse poganjamo, kar je naši domovíni v čast in veselje, mi pa imamo še dve vošíli na sercu: pervič de bi se pri novim zidanji vse lesovje, kar je le moč, opustilo, in ognja varno pohištvo sozidalo, ‒ in drugič, de bi kasarna ločena bila od vsiga drujiga pohištva! ‒ In takó se bo s pomočjo verlih domorodcov kmalo iz pogoriša vzdignilo novo Vithalmovo poslopje ‒ vsim dobroserčnim Krajncam v veselje, Ljubljančanam v prid!

Dr. B.