Premišljevanje kako se prihodnjič povodnjim ubraniti
| Premišljevanje, kako se prihodnjič povodnjim ubraniti anonimno |
| |||||||||||||
Strašna škoda, ki so jo reke in hudourniki preteklo leto po mnogih krajih napravili, je znana celimu svetu – piše hvalevredni nemški tednik Štajarske kmetijske družbe (Wochenblatt der steierm. L.-W.-Gesellschaft – iz kteriga povzamemo ta sostavek, kot „besedo o pravim času“.
Nesreča je, oh! dogotovljena, jok in zdih se razlega povsod, milodari se pridno naberajo in se obilo stekajo od vsih straní v tolažbo povodnjencam, mostovi se popravljajo, poderte pohištva se zidajo, zavali se razmetujejo – ali z vsim tem se ne bojo prihodnje povodnji ubranile, ki bi jih utegnila silovita voda prihodnjič spet naključiti, in ktere bojo gotovo še hujši od poslednjih, ako bomo z gojzdi (boršti) tako ravnali, kakor smo sedaj ravnati počeli. Velika povodinj je bila, kakor stojí v stari bukvah zapisano, v letu 1567, še veči leta 1813 in 1827 – še hujši od teh pa lanjskiga leta!
Vsakimu domorodcu mora tedaj skerb biti, da se taka grozna nesreča odverne ali saj stanovitno pomanjša.
Poskusili bomo tedaj pripomočke naznaniti, kako naj bi se to doseglo. Začeti pa moramo iz maliga, da bo vsacimu bravcu jasen naš dokaz in bojo gotovi naši nasvéti.
Kratkovidni človek je abotin zadosti, misliti, da živali in rastljine so le za njega vstvarjene; takimu ni mar, da vsaka reč na svetu ima tudi namen za-se in namen za občinstvo; on seka, žgè, ruje, kolje in pokončuje vse, kar mu pod roko pride, brez pomislika na prihodnost, brez prevdarka, da neka razmera med živalmi in rastljinami mora na svetu biti, ako hoče podnebje z zemljo v pravim redu, svét na svojim mestu tako obstati, kakor mu ga je Božja modrost odločila. Človek, ki ne vidi eno ped delječ, ne porajta vsiga tega nič, živí le za-se, in pokončuje vse tako, kakor da bi se že jutri sodnimu dnevu trobilo.
Mlado dervó se ne zave potreb človekovih, ko eno lego za drugo okoli svojiga debla, svojiga trupla, naklada – ampak le dela tako, ker tako delati mora, da rase, cvetè, sad rodí in svoje pleme ohrani.
Ali s tem še svojiga namena drevó ni doveršilo. Kot stvar v versti druzih stvarí ima v veličanskim gospodarstvu narave še drug namen. V zraku, ki našo zemljo krog in krog do visokosti 12 milj nad nami obdaja, najdemo rečí, ki morajo med sabo v pravi razmeri biti, scer ni zrak v živež ljudém, živalim in rastljinam vgoden. Te rečí so kislic, gnjilic, ogljic, elektrika in voda v podobi soparov, v podobi megle in oblakov, ki kot dež, sneg ali toča na zemljo padajo.
Kislic (Sauerstoff) je tista pervina in nevidljiva stvar v zraku (ljuftu), ktera druge rečí, kakor mleko, vol, vino i. t. d., okisa in od tod imé „kislic“ ima; ko bi v zraku kislica ne bilo, bi se te rečí ne skisale; on je obstojni del ne le zraka, temuč tudi vode, rastljin, žival, mnogih rud i. t d. – on dela na svetu nar veči spremine; človek, živali in rastljine ga dihajo in živijo po njem; kadar kakošna reč gorí, vrè, se kisa, gnjije, kislica potrebuje, sicer bi ne gorela, se ne kisala, ne vrela, ne gnjila.
Kako silno veliko se pa kislica na svetu potrebuje, vsak lahko iz tega zapopade, ako pomisli, da na zemlji sedaj okoli 1000 milionov ljudí živi in je le v Europi okoli 26 milionov konj, 88 milionov goved, 184 mil. ovâc, 50 mil. prešičev in 8 mil. kóz – in da vsak človek v 24 urah 1 funt in 21 lotov, vsaka domača živina pa še blizo 4krat več kislica za dihanje povžije, in namesto njega 2 funta in 9 lotov ogeljne kislíne1 izdiha, – dalje še živí veliko milionov druzih žival, ki tudi kislic dihajo, – vsak seženj (klaftra) 30 pavcov dolzih dèrv, kadar pogori, potrebuje 87,168 kubik-čevljev kislica, – vsako vedro mošta, kadar vre in se vino iz njega dela, potrebuje 4 funte in pol kislica, in če vzamemo skupej, da se na 12 milionih vinogradov vsako leto nar manj 240 milionov mošta pridela, je vsako leto k vinorenji 1080 mil. funtov kislica potreba.
Zrajtano je, da se vsako leto za vse spremembe na svetu kakih 28 bilionov centov kislica iz zraka povžije, in da se mu na mesto njega 39 bilionov ogeljne kisline po vsih teh spremembah nazaj da, – in vendar se pri vsem tem ne vidi, da bi v zraku kislica zmanjkovalo ali ogeljne kisline odveč bilo.
Po takim je gotovo, da se mora na svetu nekaj vedno goditi, kar zraku nazaj dajè, kar je po teh spreminih zgubil, da se po takim vedno prava mera kislica v zraku obderží.
Božja previdnost je v ta namen rastljine vstvarila, ne le da so človeku in živalim v živež, temuč tudi da preminjajo zrak tako, da je za dihanje dober in pripraven. Rastljine namreč potegujejo vedno iz zraka ogeljno kislino v-se, ki so jo ljudjé in živali izdihali, obderžijo ogljic, ki ga ima ogeljna kislina v sebi, za svoj živež, kislic ogeljne kisline pa pahajo iz sebe, da gré zopet v zrak, kteriga ljudjé in živali sopejo.
Iz tega se vidi velika imenitnost rastljin za zdrav in dober zrak, in da bi brez rastljin, brez drevés, brez gojzdov celò zdraviga zraka ne bilo in tudi ne zdraviga človeka ne zdrave živine na zemlji.
Kolikošna je božja previdnost, ktere neomikan človek, ki vsiga tega ne vé, celò prav ceniti in v čislih imeti ni v stanu!
Ko smo to dokazali, vsakimu bravcu zapopadljivo, grémo v svojih dokazih eno stopnjo naprej, da pridemo do očividniga dokaza tega, kar imamo v tem poduku spričati.
Znano je dalje, da rastljine s svojimi koreninami in s perjem tudi vodo popivajo, in da celò vodene sopúhe serkajo in v majhne kapljice nabirajo, ktere vidimo kot roso na koncéh rastljinskiga perja se lesketati.
En del vode popijejo rastljine, drugi del ločijo v podobi sopúha iz sebe, ki se večkrat v meglo združi, ktero dostikrat vidimo, kako gojzde pokriva.
Mera povžite in mera spet iz rastljin v podobi sopúha izpahnjene vode se sicer ne da natanjko povedati, vunder ne bomo dalječ od resnice zašli, ako rečemo, da vsaka rastljína en del vode za svojo rast povžije, tri dele je pa iz sebe izhlapí.
Ker hrastovo drevó srednje velikosti v enim dnevu 30 funtov vode iz sebe izhlapí, je je moglo po ravno rečeni razmeri 40 funtov v-se potegniti. Če tedaj stoji na 1 oralu (johu) 800 tacih drevés, poserkajo vse te skupej 320 centov vode na dan.
Iz tega je pa jasno kot beli dan, kako neizrečeno veliko vode zamore en gojzd od sto in sto oralov poserkati – in lahko se da zapopasti iz tega, da dežnica z gojzdov, ki so z drevjem zasajeni, ne more hipoma pridreti, gorskih vodá naplaviti in povodinj napraviti, ampak da se to le zgoditi zamore, ako dolgo dežuje. Zapopade se pa nasproti lahko, da je pri golih gojzdih že zadosti, ako le 3 dni dežuje, tako strašne povodnji napraviti, kakor smo jih lansko leto po 3 dneh (1. 2. 3. novembra) doživeli.
Se hočemo taki nesreči prihodnje ubraniti, je treba za gojzde skerbeti.
Pridno gojzdno gospodarstvo in drevoreja pa ni le samo potrebna za to, da drevje v gojzdih popiva mokroto s podnebja, temuč ima veliko moč tudi zoper blisk in strelo, ktera nam pohištva požiga, in zoper točo, ktera kmetu dostikrat hipoma vès njegov up celiga leta, vse njegove premoženje pokončá.
Blisk in strela, grom in toča pa izvirajo iz ene močí, ki se elektrika ali kalamična moč imenuje, ktera se večidel pod nebam takrat nareja, ko se voda v sopúh spreminja.
Ako bi nekteri kraji še toliko umetnih strelovodov imeli, vsi ti ne bojo dosto pomagali, ako ne skerbimo za to, da nas narava (natora) sama ne brani nebeškiga ognja in toče.
V naravi je vse v nar lepšim redu; povsod vladuje neskončna modrost, ktera je vsacimu kamnju in vsacimu bitju, naj bo še tako majhna stvarica, določila njegov cilj in konec.
Prašamo pa: zakaj je Stvarnik gojzdno hojovje iglasto vstvaril? zakaj je perjiče narezano, kosmato, ternasto itd. naredil? in dobili bomo odgovor: da se ravnomera med kalamično močjó zraka in zemlje ohrani.
Te iglice, te nareze, to ternje, ki jih vidimo na perji drevés, so osíne (špice) tistih strelovodov, ki so edini v stanu s podnebja tisto grozovito moč nevidama na-se potegovati, ki se scer v nebeški oginj in strelo ali točo v podnebji združi in potem na zemlji strašno škodo dela.
Ako hočemo tedaj to škodo odverniti, je treba, da hojovje v gojzdih na vso moč množimo, ne pa, da jelko in smreko in drugo drevje pokončujemo.
Dragi prijatel! če nič druziga ne véš od drevesa, kakor da je za to, da ti les dajè – reveš si grozno kratke pameti! Ti si po tem takim modrim naménam Stvarnika nebés in zemlje le na poti, ker pokončuješ v nevédnosti ali razujzdanosti to, kar je on tako modro vstvaril! Drevje ima zraven tega, da nam lés dajè in da si svoje pléme ohrani, tudi še te naméne, namreč: da človeku in živalim zrak za sopenje čisti, – da vodo, ki iz morja in rek podnebje puhtí, enakomerno razdeljuje jo popivaje, – in da strelo in točo krotí.
Kdor ta namén drevja zapopade – in zapopasti ga ni teško iz tega, kar smo dosihmal zapopadljivo razložili – bo spoznal v drevju roko modriga Stvarnika nebés in zemlje, bo spoznal v njem potrebno stvar, brez ktere človeški rod celo obstati ne more – in ga bo po tem spoznanji tudi cenil po njegovi veliki vrednosti, ga varoval in množil, kolikor bo nar bolj mogel.
Ko smo v poprejšnim razložili živo potrebo gojzdov, ki so nar močneji bramba zoper povodnje, moramo v kratkim še omeniti, kako bi se zamôglo potrebno pogojzdenje in pravo gojzdno gospodarstvo vpeljati, kteriga sedaj večidel pri nas pogrešamo v veliko škodo občinstvu.
Tù je treba pomoči od več straní, od zgorej in od spodej.
Pervič: je potreba novih gojzdnih postav, ki so primerjene razmeram sedanjiga časa, in ktere se že tako željno pričakujejo.
Drugič je potreba poravnave gojzdnih služnih pravíc ali servitutov.
Brez teh dvojnih reči ne bo nikdar umniga gojzdniga gospodarstva, in tudi izučeni in skušeni gojzdnarji, če bi se jih še toliko v varstvo gojzdov postavilo, bojo le takrat kaj premogli, kadar bo lastnína vsaciga posestnika gotova, kadar bojo sužne pravíce na dobro vižo odpravljene in poravnane, in gojzdna nova postava v življenje stopila.
Tam, ker je deržava sama, kakor na Pruskim, Parskim, Francoskim in Ruskim, v posestvu velicih gojzdov, tam je lahko gojzde varovati, da se jim prevelika sila ne godí s posekanjem lesa – težji je pa to ondi, kjer so gojzdi lastnina posamskih gospodarjev, kterim se ne more v njih pravíce tako segati in zapovedovati, kakor pri občinskih deržavnih lastninah.
Ker se sme pričakovati, da se odkupljenje lesnih servitutov ne bo v denarji zgodilo, ampak v primernih deležkih gojzda, ki se bojo soseskam izročili, bo prav, ako bo nad soseskinimi gojzdi kakor tudi nad gojzdi duhovnih družb vlada čula in jih branila silniga pokončanja. Francoska vlada skerbí tako za ohranitev gojzdov, da nar poprej opominja in svarí nemarniga posestnika, – če ne uboga, obseje vlada njegov gojzd z drevnim sémenam in ga vzame začasno v svojo posest, v kterim času se mora nemarni posestnik svojim pravicam odpovedati; še le po preteku izgovorjeniga časa stopi spet v svoje pravice.
Naj bi se to tudi pri nas zgodilo, ker je gotovo, da je v naših goratih deželah veliko veliko gojzdniga prostora, kteriga se posamski posestniki niso sami v stanu lotiti in kteriga le deržava v gojzd predelati zamore. Se je to zgodilo, naj se postavijo te gojzdne novíne določeni čas pod oskerbništvo deržave in se ž njimi tako ravná, kakor postave za zabranjene gojzde (Bannwälder) velevajo.
Da se ta namen berž ko je mogoče doseže, je tedaj pred vsim potreba, da se vlada dveh rečí koj loti, namreč da: 1) skrbno obdelovanje cesarskih gojzdov in gojzdnih krajev vpelje, in 2) da struge in bregove rék in nekterih hudournikov tako poravná, da ne bojo ob povodnjih take škode delale. Za poravnanje nekterih rek, kakor za Anizo, Paltno, Muro, Dravo, Ziljo, Savo in Savíno je že mnogo preddelov (Vorarbeiten) gotovih, in ker so cesar milostno blagovolili posebniga možá na vse tiste kraje poslati, kjer je lani voda strašno škodo prizadjala, se je nadjati, da bojo enkrat uslišane mnoge tožbe o poravnanju vodotokov, in da se bo delo, h kterimu se že tako dolgo pripravki delajo, tudi začelo in dognalo.
Še ena potreba za pogojzdenje gojzdov obstoji tudi v tem, da bi se kakošna pot iznajdla: kako bi se zamoglo séme gojzdniga drevja nepremožnim kmetam brez plačila dariti, ker se v višjih gorah le malo sémena pridela; kdor ga pa kupiti mora, ga mora drago plačati; tako, postavim, velja cent smrečjiga sémena sedaj okoli 24 do30 fl., mecesnoviga 55 do 60 fl., borovceviga 60 do 70 fl. Ko bi se pa moglo nekaj let zaporedama vsako leto za kakih 500 fl. sémena kupiti, in bi se to revnim kmetam za pogojzdenje njih gojzdov podelilo, bi to vstanovilo pomladenje naših zapušenih ali celo pokončanih gojzdov.
Nova gojzdnarska družba, ki se bo začela letos za vse gorate dežele našiga cesarstva, kakor za Štajarsko, Koroško, Krajnsko, Solnograško itd., ima ravno v tem tudi lepo in važno nalogo poskerbeti, kako bi se zamoglo kaj denarjev nabrati za nakupovanje sémena gojzdnih drevés, ki bi se potem po določenih pravilih revnim kmetam brez plačila vsako leto delilo.
Nadjati se je tudi, da se bo nadepolna gojzdnarska družba tega početja krepko lotila. Da bo pa zamogla tečno delati, je pa tudi treba, da pristopi mnogo udov k nji, ki jo bojo podpirali z dušno in denarno močjó.
(Po Štaj. »Wochenblatt«).
1) Ogeljna kislina, ktero vsak človek in vsaka živína izdihuje, in ktera se pri vrenju mošta v podobi zračnih mehurčkov iz mošta loči, obstoji iz 27 delov ogljica in 73 delov kislica.