Premišljevanje čez odstop cesarja Ferdinanda I. in nastop cesarja Franca Jožefa I.
| Premišljevanje čez odstop cesarja Ferdinanda I. in nastop cesarja Franca Jožefa I. anonimno |
| |||||||||||||
Brali ste, ljubi moji! v poslednjih Novícah novíco, de so cesar Ferdinand prostovoljno izročili vladarstvo Francu Jožefu, ‒ danes berete v dokladi lastne besede, s kterimi mili Ferdinand od nas slovó jemljejo, in novi Cesar nas pozdravijo.
Kaj ne, de te premembe ravno zdej niste pričakovali? Bilo je sicer že pred nekimi mesci govorjenje, de bojo bolehni Ferdinand težko butaro vladarstva odložili, pa so jo vunder spet obderžali, dokler so zavoljo imenitnih vzrokov ‒ kakor sami pravijo ‒ 2. dan tega mesca odložili.
Odstop stariga in nastop noviga Cesarja, ki je bil v Olomúci obhajan, je bil tako ganljiv, de so se vsim pričijočim serca topile in solzé v očeh igrale.
Kaj neki so bili tisti imenitni (važni) vzroki, ki so cesarja Ferdinanda prisilili, de so odstopili? Dragi moji! premislite le nekoliko, kaj so mili Ferdinand v poslednjih mescih terpéli, in ne bo vas težko stalo, soditi, de Njih dobro serce ni moglo več tacih britkost prestati, in de je Njih zdravje čedalje bolj pešati moglo. Mili Cesar so Svojim ljudstvam vse dovolili, kar so le poželeli ‒ in kakošno hvalo so iméli zató? De so dvakrat od brezpostavne derhali prisiljeni bili svoj sedež na Dunaji zapustiti, ‒ de nekterim hudobnežem ni bilo nič všeč, kar koli so storili, ‒ de so se Ogri spuntali in celo cesarstvo razdjati namenili, ‒ de jim je bil eden nar zvestejših ministrov od razbojnikov umorjen ‒ in tako dalje. Vse to je miroljubniga Cesarja tako ganílo, de so se bali, de bi Jim tudi telesne močí ne zmanjkalo, take teže prestati.
Z glave so si tedej prostovoljno krono vzéli, ktero so s tako slavo nosili, kakor je nobeden avstrijanskih cesarjev pred Njimi ni nosil. Cesar Ferdinand so osvobodili ljudstva svoje! Zató bo Njih ime v zgodovinskih bukvah s zlatimi čerkami zapisano stalo v pervi versti avstrijanskih Cesarjev.
Mi pa prosimo nebeškiga Očeta, de bi Dobrotljivimu Ferdinandu zacelil rane, ktere so mu nehvaležni ljudje usekali, in de bi Jim dano bilo viditi, de se avstrijanske ljudstva niso dale premotiti od razvujzdanih ljudi, kterim so véra, postavno vladarstvo in sreča svojiga bližnjiga le prazne besede!
Franc Jožef I. so prevzeli po nasledbinim redu krono avstrijanskiga cesarstva, zato kér tudi Njih oče Franc Korl, ki bi bili imeli po Ferdinandu cesar biti, so se odpovedali kroni.
Tako smo dobili mladiga Cesarja v polni moči mladih lét, ki ima vse lastnosti, željam noviga časa vstréči, in ki je že v Laški vojski pokazal, de mu možko serce v persih bíje. Mlad je sicer ‒ pa je v poslednjim času že marsikaj skusil, de zamoremo reči de je celi mož. Tudi Cesar Jožef, tudi Marija Terezija nista bila veliko stareji, ko sta vladarstvo nastopila.
Sicer pa so novi Cesar ravno tistiga blagiga duha, kot Njih stric Ferdinand, tako de se zamore reči, de smo zares po milosti Božji taciga Cesarja dobili, od kteriga imamo vse dobro pričakovati. Oni spoznajo potrebe novih časov, in so v pervim patentu očitno zagotovili, de vse pravíce, ktere so nam mili Ferdinand dali, krepko varovati hočejo.
Poslednjič imajo sedanji Cesar po ustavnih postavah deržavni zbor in ministre zraven sebe, tako de ti morajo od vsiga odgovor dati in porok biti, kar ukažejo in kar se ima zgoditi. Bog daj kmalo povsod ljubi mir ‒ ta je našimu cesarstvu zdej nar bolj potreben: vse drugo se bo že lepo poravnalo z Božjo pomočjo. Bog živi Franca Jožefa I.