Prekrasne sanje gospoda Žabarja
| Prekrasne sanje gospoda Žabarja. Alojzij Kokalj |
Spisal Luigi Calco.
| |||||||||||||
Bilo je dne 24. septembra 1912, ko so ljubljanski meščanski volilci, pomnoženi vsled krivičnosti klerikalne večine deželnega zbora za šeststo okoličanskih kmetov, stopali na volišča v »Mestnem domu« in v »Unionu«, da z glasovnico v roki odločijo, ali naj velja prosta in napredna volja neodvisnega volilstva ali naj pa zmaga krivična in postavolomna strahovlada klerikalnega koritarstva.
Ura na frančiškanskem zvoniku je gromko udarila drugo popoldansko uro; vrata volišč so se zaprla in končano je bilo trudapolno delo raznih agitatorjev, ki so se v potu svojega obraza penali za raznimi volilci, da bi jih ali s prepričevalno besedo ali pa tudi na kak drug način vjeli za svojo stranko.
Ko je ura v zvoniku udarila dve, si je posebno globoko oddahnil gospod Žabar, po svojem poklicu sicer krojač, navadno pa le odličen somišljenik S. L. S. in ob volitvah neutrudljiv agitator za njene kandidate. Vsaj ni čuda, da se je oddahnil. Celih štirinajst dni je bil nepretrgoma na agitatoričnem delu, oblezel vse ulice in uličice naše prostrane bele Ljubljane, obiskal v tem času skoro vse ljubljanske gostilne, — blizu tristo jih je, kakor se lahko poizve na ljubljanskem magistratu —, vsilil se v marsikatero zasebno hišo, iz katere je moral potem posnemajoč slavnega avijatika Vidmarja odfrčati in strgal pri tem vsega skupaj tri pare novih čevljev. In kake množine razne pijače je moral v teh štirinajstih dneh pognati skozi svoje grlo! In še kakšne pijače! In koliko je moral v tem času govoriti, farbati in lagati! K beli Ljubljani so pa sedaj prišle še razne vasi, kakor Tomačevo, Ježiča, Stožice, Mala vas, Šiška, Vič, Rudnik, Štepanja vas, Bizovik, Dobrunje itd. Povsod je bil kakšen volilec, kateremu je bilo treba, če je bil s tem zadovoljen ali ne, s podpisom imen Ivana Kregarja in dr. Lovreta Pogačnika na glasovnico vbiti v glavo, da sta edino ta-dva moža sposobna, da zastopata ljubljansko mesto v deželnem zboru. Potovanje in delovanje vnetega agitatorja po vaseh v ljubljanski okolici je pa silno naporno in umorno, ker ljubljanska okolica slovi, da imajo njeni gostilničarji nekako posebno smolo pri nakupovanju vina. In vse to vino je moral gospod Žabar skozi zadnjih štirinajst dni preskušati po dnevu in po noči. Ni čuda torej, da se je globoko oddahnil, ko je udarila ura dve in da je rekel proti kandidatu Ivanu Kregarju:
»Oprosti, poslanec mi dragi, ako sedaj za nekoliko ur odložim svoj vzvišeni poklic agitatorja S. L. S. Izvoljen si tako ali tako in sedaj tako ne moremo nobenega volilca več spraviti na volišče, ker so vrata zaprta. Grem torej nekoliko počivat, vsaj veš, kako sem potreben počitka, ker sem že štirinajst dni zdržema na nogah. Zvečer se pa tako vidimo na zmagoslavju v veliki dvorani našega »Uniona«. Pa ne pozabite na tiste dve porcelanasti posodi, na kateri smo danes posadili Reisnerja in Ribnikarja, da bodete postavljeni na vsaki strani slavnostnega govornika in od tam oznanjevale našemu dobremu ljudstvu, kaj se je danes v Ljubljani zgodilo z liberalstvom. Častitam Ti že v naprej, nas dični poslanec; zvečer bova pa Tvoje poslanstvo pošteno zapila.«
S temi prijaznimi besedami se je poslovil gospod Žabar od svojega poslanca in jo krenil proti svojemu domu. Čim bolj se je pa bližal svojemu domu, tim počasnejši so bili njegovi koraki. Spomnil se je namreč svoje dobre in pridne ženice, ki je res podpirala, ne samo tri, ampak vse štiri vogle njegove hiše — seveda le znane hiše iz slovenskega pregovora, ker gospod Žabar ni bil hišni posestnik — in ki ga je večkrat, a vedno zaman tako lepo in milo prosila in rotila, da naj pusti neplodno politiko in agitacijo in z obema združeno pohajkovanje po gostilnah in kavarnah ter da naj se rajši briga za svoj pošteni krojaški obrt, da se mu ne bode treba okrog zadolževati. Spomnil se je, kako je na take prošnje nagnal svojo kot bučelica marljivo ženico z »zarobljeno, zabito in neizobraženo babo« in kako ji je drezal pod nos, da je on gospod in politik in da bo še dosegel čast deželnega in državnega poslanca. Dobra ženica mu je na njegovo bahavost odgovarjala le z milim ihtenjem in z molkom. Tako je bilo tudi pred štirinajstimi dnevi, ko je započel z agitacijo za te deželne volitve, da kot neutrudljiv agitator S. L. S. stre dosedanjo premoč narodno - napredne stranke v Ljubljani in da izpodnese poslaniška stolička liberalnima kandidatoma Reisnerju in Ribnikarju. Danes se je pa to zgodilo, o tem je bil sveto prepričan. Vzlic temu pa njegovo razpoloženje ni bilo nič kaj posebno veselo, ko se je počasi približal svojemu domu. Kakor tat je smuknil skozi vežina vrata mimo svoje delavnice in se tiho splazil v zasebno stanovanje, kjer se je ves truden vrgel na svojo posteljo in skoro tudi zaspal.
Njegovo spanje pa ni bilo posebno dobro, ker so se mu skoro pojavile divje sanje in mu poklicale zopet v spomin vse njegovo naporno agitatorično delovanje zadnjih štirinajst dni. V svojih sanjah je moral še enkrat strgati tri pare novih čevljev in neštetokrat odfrčati neprostovoljno iz raznih hiš, v katere je proti volji njihovih posestnikov udrl kot agitator. Pritajeno ječanje spečega agitatorja je pa končno le omehčalo srce dobremu bogu sanj, ki je vsled tega razgrnil plašč pozabljivosti čez štirinajstdnevno agitacijo in odgrnil prijazno zaveso pred kraljestvom nebeške boginje Domišljije.
In tedaj je začel gospod Žabar sanjati prekrasne, nebeške sanje ...
Prihitel je k njemu podjetnik Piskrović in mu še pri odprtih vratih klical: »Zmagali smo, slavno smo zmagali! Naša kandidata Kregar in dr. Pogačnik imata vsak po sto glasov absolutne večine in sta izvoljena. Reisner in Ribnikar sta pa ostala v sramotni manjšini, dobila sta komaj po pičlih 800 glasov. Ajdi hitro na zmagoslavje v »Union«! Danes ga bomo pili in žajfali do ranega jutra! Vojaško godbo imamo že naročeno. Torej le na noge, da kaj ne zamudiva! Od zunaj naju čaka deželni avtomobil.«
V naglici je oblekel gospod Žabar boljšo suknjo, se vsedel s Piskrovićem na avtomobil in v par minutah sta bila že pred »Unionom«. Tam je bilo zbranih na tisoče in tisoče navdušenega ljudstva, ki je, ko je vgledalo v prihajajočem avtomobilu podjetnika Piskrovića in gospoda Žabarja, z urnebesnimi živioklici dajalo glasnega izraza svoji navdušenosti. Raz poslopje »Uniona«, »Ljudske posojilnice« in nekaterih sosednih hiš so plapolale velikanske zastave v dokaz veselja in zadoščenja nad sijajno zmago S. L. S.
Ko sta se s Piskrovićem prerila skozi to navdušeno množico do velike dvorane v »Unionu«, ki je bila dubkom polna, opazil je gospod Žabar med navzočimi prve cesarske duhovne in deželnedostojanstvenike, najodličnejše ljubljanske meščane, trgovce in obrtnike, nešteto belo oblečenih deklic z eno besedo vse ljudi, ki v Ljubljani kaj veljajo. Komaj je pa prestopil gospod Žabar prag velike dvorane, zagrmeli so mu nasproti navdušeni živio - klici in skoro sta mu priletela tudi nasproti izvoljena poslanca Kregar in dr. Pogačnik, da sta ga peljala k predsedniški mizi, kjer je bil zbran cvet S. L. S. Ko je dospel do predsedniške mize, ga je predsednik objel in poljubil in potem njemu na čast proti tisočglavi množici izpregovoril sledeče navdušene besede:
»Danes praznuje naša dična S. L. S. najslavnejši svoj dan. Danes je naša moč, danes je naša sila strla in v prah podrla trhljivo trdnjavo liberalizma v Ljubljani. Govorilo je naše dobro in verno ljudstvo in zmagali smo, zmagala so naša načela! Črno nehvaležnost bi nam lahko očitali naši potomci, če bi se, slaveči to zgodovinsko slavlje, ne spominjali onih mož, ki so s svojo neumorno agitatorično silo in z neutrudljivim delom največ pripomogli, da sedita danes liberalna kandidata Reisner in Ribnikar na oni zelo simbolični posodi, ki jo vidite tu pred menoj. Za — to izplnujem le svojo sveto dolžnost kot predsednik današnjega slavnostnega večera, če pred vami tu slovesno ugotovim, da je bil naš najboljši in najmarljivejši agitator ravno gospod Žabar in da gre torej zasluga za našo slavno zmago v odličnem obsegu našemu gospodu Žabarju. Mi smo ga videli in občudovali pri njegovem delu za sveta načela naše S. L. S. in zato naj bode prepričan, da mu tega ne bomo nikdar pozabili. Svečano tu izjavljam in podkrepljujem s svojo moško besedo, da morajo odlične zasluge našega vrlega somišljenika gospoda Žabarja najti odlično plačilo z naše strani. Že danes lahko tu povem, da bode gospod Žabar naš kandidat za našo belo Ljubljano, ki je pa šele danes postala bela, pri bodočih splošnih deželnozborskih volitvah. Z ozirom na to pa napijem že danes bodočemu deželnemu poslancu, gospodu Žabarju! Živio!«
Na ta navdušeni pozdrav odličnega predsednika zagrmeli so na čast gospodu Žabarju urnebesni živio-klici po vsi dvorani in še po postranskih prostorih, dame in belo oblečene deklice potegnile so iz svojih žepov robce in ž njimi mahajoče pozdravljale presenečenega gospoda Žabarja. Izmej množice so se čuli klici: »Besedo ima gospod Žabar« in ti klici so se toli ponavljali, da je smatral predsednik za umestno, da podeli besedo gospodu Žabarju. Ko je hotel gospod Žabar govoriti k tisočglavi množici navdušenih volilcev od predsedniške mize, oglašali so se pa klici, da mora stopiti na mizo. Ti pozivi niso poprej ponehali, dokler se gospod Žabar ni udal in se s pomočjo obeh izvoljenih poslancev med glasnimi klici »živio naš Žabar!« skobacal na mizo. Ko je gospod Žabar srečno stal na mizi, nastala je naenkrat v prostrani dvorani taka grobna tišina, da bi se moralo slišati šivanko, če bi padla na tla. Tedaj je gospod Žabar s svojim precej ohripelim glasom pričel takole govoriti:
»Presvitli vojvoda in predsednik! Pred vsem se vam iz dna srca zahvaljujem za vašo veliko milost, da ste mi podelili besedo na tako odličnem zmagoslavju, kakoršno slavi danes naša zmagovalna S. L. S. Izrekam vam nadalje, presvitli vojvoda in predsednik, iskreno zahvalo za priznavalne besede, ki ste jih naslovili na moje delovanje v prid naše S. L. S. Končno tudi prisrčna zahvala za obljubljeni mandat v mestu ljubljanskem! V ostalem pa se obračam do vas, cenjeni, častiti, velečastiti in veleblagorodni somišljeniki ter vam častitam, da ste s skupnimi močmi izvojevali le-to zgodovinsko zmago. Danes smo zavzeli najmočnejšo liberalno trdnjavo, katero smo s pomočjo našega visokega deželnega odbora in njegove ekspoziture na Bleiweisovi cesti že toliko let brezuspešno naskakovali. Z današnjim dnem je bela Ljubljana naša, današnji dan pa mora biti tudi dan plačila za poražene liberalce in za nas, ki smo S. L. S. izvojevali to največjo zmago. Na širnem prostoru starega vojaškega oskrbovališča, ki je po zaslugi našega, danes izvoljenega dičnega poslanca Ivana Kregarja ostal neprodan in nezazidan, se mora postaviti tisoč vešal in na ta vešala mora priti vsa liberalna zalega, ki okužuje še danes belo Ljubljano. Iz »Mestne hranilnice ljubljanske«, iz »Kreditne banke« in iz »Kmetske posojilnice ljubljanske« mora naš visoki deželni odbor pobrati takoj ves denar in vrednostne papirje, ker mi niti liberalnega denarja ne zaupamo liberalcem in prenesti v blagajne »Gospodarske zveze«, »Zadružne zveze« in »Ljudske posojilnice« ter k deželnemu odboru, ker ga bodo samo na teh krajih dobro hranili in skrbeli, da ne bode splesnil. Na magistratu mora visoki deželni odbor takoj pomesti, postaviti gerenta našega mišljenja, vse uradnike takoj spoditi in nastaviti tam naše ljudi. Ali mar mi nismo sposobni za take mastno plačane službe? Malo bi bila vredna naša stranka, če bi tega ne mogla izvesti in tako naše odlične somišljenike nagraditi za njihov odločni nastop za vzvišena načela S. L. S. in za danes izvojevano slavno zmago. Doslej smo neutrudljivo delali in se potili za našo S. L. S. — sedaj pa pričakuiemo od nje tudi nagrado za svoje delo in trud« ...
Živahni medklici: »Tako je, res je, na laterno s prokletimi liberalci, denar sem« itd. so dovoljno dokazovali, da je gospod Žabar prav iz srca govoril tisočglavi množici navdušenih pristašev S. L. S. Živahno in navdušeno pritrjevanje in opoprani medklici so našega gospoda Žabarja tako razvneli, da je po mizi kar skakal. Toda nesreča, o kateri se govori, da nikdar ne spi, je pa hotela, da je gospod Žabar pri svojem skakanju po predsedniški mizi stopil tudi na eno onih častitljivih porcelanastih posod, ki ste bile postavljeni ob strani slavnostnega predsednika. Tedaj je pa naš odlični gospod Žabar izgubil ravnotežje, omahnil in skoro so trle njegovega rojstva kosti obe porcelanasti posodi in skoro je tudi zmanjkalo mize, na kar je začel padati in padati — — — —
Tedaj je priletel gospod Žabar na tla in odprl svoje — oči. Ves presenečen je namesto tisočglave navdušene množice v veliki dvorani Uniona videl le skromne stene svoje spalnice, sebe pa na tleh pri postelji na razvalinah in črepinjah neke zelo potrebne posode.
In že so se odprla vrata in notri se je — pa samo z glavo — prikazal njegov vajenec Vinko Navihanec ter začel glasno vpiti:
»Gospod mojster, gospod mojster, ali slišijo! Volitve so že končane in se tudi že ve, kdo je zmagal. Reisner in Ribnikar imata vsak po štiristo glasov več kot pa vsi drugi kandidati. Gospod mojster, vi ne veste kakšno veselje vlada po Ljubljani. Vse je navdušeno po ulicah in vpije »živio Reisner, živio Ribnikar«! Le naj hitro vstanejo, vsaj tako malo nerodno ležijo, pa bojo sami slišali ...«
V tistem hipu je zletel precejšen del poprej omenjene zelo potrebne posode proti vratom, kar je imelo za posledico, da je izginila kakor blisk glava vajenca Vinka Navrhanca.
Gospod Žabar je pa počasi začel zbirati svojega rojstva kosti pred posteljo in zdihuje vstajati, ker ga je vse bolelo, glava in telo. Še se ni dobro pobral, začulo se je že zelo odločno trkanje in ne da bi čakal na poziv za vstop, prikazal se je v spalnico čevljarski mojster Andrej Podplat.
»Po denar sem prišel,« začel je takoj s precej osornim glasom mojster Podplat. »Po denar za svoje tri pare novih čevljev, katere sem vam napravil v zadnjih štirinajstih dneh in katere ste mi obljubili danes plačati. Torej te hitro sem z denarjem! Dobiti imam 27 gld. ali kakor sedaj pravimo, 54 svitlih kronic. Salutiran račun je pa tukaj.«
»Gospod mojster, bodete morali potrpeti za en teden ali dva,« odgovarjal je zelo ponižno gospod Žabjek, »da prejmem od svoje stranke plačilo za svoje štirinajstdnevno delo. Ne bodete nič izgubili, temveč dobili pošteno svoj denar.«
»Ne čakam niti minute,« zadrl se je mojster Podplat! »Danes me bodete plačali ali pa vas izročim doktorju. Torej le na dan z denarjem!«
»Če res ne morete več čakati, vam bodem pa napisal nakaznico na naše tajništvo, da vam bo izplačalo tiste vaše bore, obenem se bode pa tudi v »Slovencu« javno povedalo, da ste zagrizen liberalec in da naj si to naši ljudje zapomnijo ...«
»Tako z nakaznico na vašo prazno bisago me hočete plačati za moje pošteno delo in po vrhu mi še groziti s »Slovencem!« Ta bi bila pa lepa, da bi se tako ravnalo s poštenim obrtnikom, ki sedi cel dan v svoji delavnici in cel dan pridno dela, da pošteno preživi svojo rodbino in ki se ne potepa kar 14 dni okrog po raznih gostilnah in kavarnah in vleče poštene ljudi za nos! Ta bi bila lepa, da bi taki-le obrtniki potem še nas, ki pošteno in z delom služimo svoj kruh, vodili za nos! Naravnost k doktorju grem, da vas bo ta nekoliko naučit kozjih molitvic!«
S to grožnjo je zaloputnil čevljarski mojster Andrej Podplat za seboj vrata in pustil gospoda Žabarja samega v njegovi spalnici. Gospod Žabar je nekoliko pomišljeval, ali bi šel med svoje zveste somišljenike, da si s skupnimi tožbami nekoliko zlajšajo svoje brezmejno gorje ali ako bi se skobacal nazaj na svojo posteljo. Po daljšem premišljevanju se je pa odločil za posteljo.