Prekrščevalec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prekrščevalec. Zgodovinski roman.
Jože Ambrožič
Izdano: Prosveta 9/116—136 (1916)
Viri: dLib 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Moja maksima: Poznaj zgodovino svojega naroda in potem sodi. – Pisatelj.

Na kaki sto čevljev visoki skali poleg reke stoji še dandanes samostan očetov frančiškanov. Lepa cerkev, posvečena sv. Lenartu, je zidana v gotskem slogu in zvezana s samostanom. V ozadju cerkve in samostana se razprostira krasen vrt, zasajen po večini z vinsko trto. Od tod se mudi šetaleu lep razgled. Globoko v strugi teče reka mirno in tiho, kakor da bi se bala motiti kraj, kateri bi moral biti posvečen samo molitvi. Desno obrežje reke je pa zaraščeno s hrastovim gozdom, iz katerega gleda bel gradič. Vse pa obdaja vedno nekak nedeljski mir.

Bilo je v začetku šestnajstega stoletja, ko se je vršila naša povest. Samostan s svojo strmo pečino ob reki je tvoril del mestnega obzidja, ki je oklepal mesto v polukrogu. Drugi polukrog obzidja so pa tvorile naravne pečine ob reki. Brod je vozil po reki in prevažal ljudi, živino in druge tovore, ki so bili namenjeni v mesto ali dalje. Kakor je mesto spremenilo v teku časa svojo obliko, tako je ostal samostan enak do dandanes.

Razlika je le ta, da takrat je bilo v rokah samostana življenje marsikaterega človeka. V šestnajstem stoletju je dosegla cerkvena organizacija svoj višek. Politična oblast je bila v rokah cerkve, kralji cesarji in plemstvo je pa bilo odvisno od nje. Težko je nosil marsikateri plemenitaš to odvisnost in radostno je pozdravil Lutrovo reformacijsko vero, ko je začela dobivati tla na Slovenskem.

Slovensko plemstvo se je prvo oprijelo nove vere, za tem je prišlo meščanstvo in nato pod pritiskom gradov še kmečki sloji. Plemstvo je sprejelo Lutrovo vero, ker je bilo sito rimskokatoliškega gospostva in ker se mu je obetalo premoženje cerkve in samostanov. In kjer je bil gospod, tam je moral biti tudi podložnik, to je kmet, in silili so jih, da so hodili poslušat predikante v grajsko kapelo.

Meščani so tedaj imeli svoje svoboščine in so bili še najbolj svobodni. Cerkev je bila gospod nad njimi, vendar jim Cerkev ni mogla tako hitro do živega kakor kmetom. In o teh se lahko reče, da so sprejemali novo vero še najbolj iz prepričanja.

Iz med vseh narodov je trpel naš slovenski največ. Vsakih par let so bili turški navali, ki so mu požgali domovja in mu odpeljali večkrat svojce v sužnost, on sam je pa moral hraniti mehe in grad in braniti s svojim hrbtom druge nemške pokrajine, ki so se mirno razvijale v poljedelstvu in obrtniji. Le on sam, ubogi slovenski kmet, je moral stati na braniku, in ako mu je tudi cenar poslal kakih tisoč vojakov na pomoč, da branijo z njimi vred Vzhodno marko, bili so mu ti vojaki še v nadlego, ker so bili svojat najmanje vrste.

Poleg tega je moral kmet menjati vere. Duhovščina in samostani, namesto, da bi mu bili v verski izgled, so bili še v pohujšanje. V vsi ti blodnji je iskal izhoda in se začel oprijemati vere, katero so preganjali luteranci in samostani – vere prekrščevalcev.

Z njo je hotel doseči to v teoriji, kar se mu je ponesrečilo v kmečkih uporih v praksi.

***

Na reki, na majhni planoti pod samostanom, je stala koča Tomaža. Bil je že par let vdovec in je stanoval v koči sam s sedemnajstletno hčerko Marjanico in s par let starejšim sinom Alešem. Sin je znal brati in pisati, kar je bila za tisti čas velika redkost. Stari gvardjan samostana z imenom Polikarp, je naučil fanta, ko je bil še mlad, branja in pisanja, hoteč ga vzgojiti za redovnistan. Ali Tomaž ni hotel o tem nič slišati. Stari gvardjan je umrl in na njegovo mesto je prišel mladi pater lepega obraza in hudih, črnih oči z imenom Špiridijon.

Aleš je pomagal očetu na dnini v samostanu in drugod in Tomaž se je že dogovoril z nekim cehovskim mojstrom, da vzame sina v učenje. Tudi novi gvardjan je hotel pridobiti Tomaža, da bi dal sina v samostan, ali slednji se je nasmejal in dejal vljudno – kakor vselej – da ne. Za smehom se je pa skrivala vsa skrivnost kakor bi hotel reči: »Ne dam vam, ker poznam vaše življenje.«

Na dvorišču, kjer sta pomivala sode, je vprašal Tomaž Aleša. »Ali bi hotel iti za frančiškana v samostan?«

»Jaz – med te ljudi! Nikoli!« je dejal odločno sin in prevalil sod, da je iztekla voda iz njega.

Tomaž je bil vesel sinove odločnosti in zadovoljen smehljaj mu je plaval na obrazu. »Jaz še za tega ne bi hotel biti v samostanu,« je dejal stari in pokazal na hlapca, ki je napajal konja pri koritu na dvorišču.

»Vem za njegove načrte in prekrižam mu jih,« je odgovoril Aleš in sunil z nogo pomiti sod, da se je prevalil in ustavil šele pri zidu.

»Tiho!« siknil je Tomaž. Od samostana se je bližal debeli samostanski kuhar Matevž.

»Kedaj greste po novega?« je zahropel z debelim glasom proti Tomažu.

»V par dneh menda,« odgovori slednji, ko je ožemal svoj premočeni predpasnik.

»Pripovedujejo, da je letos jako dobra kapljica na Štirskem,« je pripomnil kuhar, smoknil z jezikom in odracal čez dvorišče.

»Prišel bode čas, ko bodete še marčnega pili,« zagodrnjal je Aleš za njim.

Marčno vino se je imenovalo v srednjem veku, dolenjsko vino čviček. Ali z drugo besedo: vino iz Marko. Samostani so imel isvoje vinograde v Vipavi in na Štajerskem.

Na samostanskem hodniku se je oglasil svojec, ki je klical redovnike k obedu. Tomaž in sin sta prenehala z delom in se odpravila preko samostanskega dvora proti svoji koči. Ko sta prišla po kamnitih stopnicah na obrežje reke, je vprašal oče ina skrbno: »Ali morda veš za kakšne njegove načrte?«

»Ne,« je odgovoril sin odločno in gledal po reki. »Ali ne bi mogli odtod kam drugam, v drugo mesto?«

»Kaj si neumen?« zastokal je stari. »Meščan sem in torej prost, ali naj grem mari kot tlačan na kmete?«

»Ni potrebe, toda lahko gremo v drugo mesto; trije smo in bi se že preživeli.«

»Kam neki ima sin zoper samostan?« se je vprašal oče.

Aleš je ostal v veži, se obrnil proti sestri pri ognjišču in jo vprašal: »Je li bil on zopet tukaj?«

Sestra se je sramežljivo sklonila nad ogenj in iz njenih oči sta padli dve debeli solzi.

»Ne jokaj!« jo je tolažil brat, in jo pogladil po laseh. »Saj greva kmalu od tukaj, in ako oče noče iti, tedaj greva sama. Poprej mu pa še poplačam, ker je tebe razžalil.«

Ker sta v detinskih letih izgubila mater, sta se Aleš in Marjanca toliko bolj ljubila.

»Ne stori mu nič žalega!« ga je prosila sestra.

»Ako pride še enkrat, povem očetu in tedaj greva. Držal bom krog hiše vedno.«

Po teh besedah je odprl vrata v izbo in prisedel očetu nasproti za mizo.

Molče sta zajemala nekaj časa. Oče je parkrat skrbno pogledal sina, nato pa izpregovoril:

»Čez par dni gremo po vino, greš tudi ti z nami ako bo gvardjan zahteval?«

»Ne!« je odgovoril trdo. »Povejte mu, da tega ni treba zahtevati od mene!«

Ne smemo se jim zameriti, Aleš, ker še imajo moč v rokah. Kaj jim moreš, ako te vržejo v ječe in sežgejo pod obtožbo, da si copernik? Ali se še spominjaš kolena na trgu sv. Katarine? Starega Damijana si poznal: delal je red, priden je bil, ali enkrat je nekaj rekel in šel je pod kolo. Pamet, sinko, pamet!«

Naštel mu je še celo vrsto žrtev, katere je sam poznal ali pa slišal o njih od očeta. Aleš ga je poslušal in izprevidel, da ima oče popolnoma prav.

V vrtni lopi, v senei vinske trte, je sedel gvardjan Špiridijon in gledal na kočo v vznožju ob reki.« Mladega moram spraviti s pota, ker sumi nekaj. Čutil sem, kako me je jezno pogledal. Potem mi je pa odprta pot …« Tako je mrmral Špiridijon in si mencal roki.

Dva dni za tem so izmetali samostanski hlapci vodo iz velikih čolnov, naložili prazne sode, privezali v ozadju majhen čolnič, kateremu so rekli »lupina,« in odrinili po reki navzdol. Tomaž je tudi šel z njimi, – Aleš se je pa čudil, da gvardjan ni zahteval njega.

Dva dni in dve noči je plaval veliki samostanski čoln do izliva v Savo. Tam so vedno stali veliki splavi, naloženi z vinom in drugo stvarjo. Nekateri so bili namenjeni naprej po Savi, drugi pa navzgor. Na obrežju je stala gostilna in tam se je pilo navadno noč in dan. Najemali so živino in ljudi, da so vlekli splave po Savi navzgor, ali pa so barantali in prekladali blago iz splava na splav ali v čolne.

Cest ni bilo dobrih in trgovski promet je bil izključno po rekah.

Ko se je bližal samostanski čoln ustju reke, se je že čulo petje čolnarjev iz gostilne. Peli so ponavadi čolnarsko pesem, katera se je ohranila do današnjega dne:

Čolnar pa ima to moč,
da ga pije celo noč.
Za postelj mu pride vse prou,
pa naj bo klop ali stou.

Čoln je plaval proti najbližjemu splavu. Hlapec, stoječ na rileu čolna, je zaklical možu na splavu, ki je bil nastavljen menda za stražo: »Na katerem splavu je vino za samostan sv. Lenarta?«

Mož na splavu je počasi odprl oči, pogledal zaspano proti čolnu, krog usten mu je zaigral nagajiv smeh.

»Ne vem. Na mojem splavu ga ni.« Nato je zopet zaprl oči.

»Hudič!« je zarežal hlapec, ki je vedel, da se ga hoče vleči za nos. » Povej, če ne, ti poženem kroglo v glavo!« Pri teh besedah je pobral iz čolna težko puško kremenko.

Tedaj je pa oni skočil kakor maček za sod in v trenutku nameril dvocevno pištolo v hlapca.

»Streljaj sedaj streljaj, ti kopunček samostanski!« Ako se približaš mojemu spalvu, ti poženem obe krogli v glavo.«

Hlapec je dvignil puško, toda priskočili so drugi in mu jo iztrgali iz rok.

»Ne vidiš li, koliko jih je!« so ga svarili in pokazali proti gostilni. Godrnjaje se je vdal in še zapretil s pestjo proti onemu.

»Samostan izgublja vpliv,« je mrmral komaj slišno. Tomaž je obrnil krmilo proti drugemu splavu. Tam so izvedeli, kje je vino za samostan: priklenili so čoln poleg in odšli v gostilno.

gostilna je bila nabita. Krčmar in par dekel je nosilo vino in pečenko na mizo. Vladal je velik hrup. Eni so se odpravljali dalje po reki navzdol in drugi so šele prihajali. Krog gostilne so namakali voli in jedli seno, čakajoči gospodarjev, da jih zopet zaprežejo v splave po reki navzgor.

Dobili so prostor v kotu pri mizi in kmalu je stal vrč z vinom pred njimi.

»Prinesi še en vrč!« je ukazal hlapec in vrgel denar na mizo. – Dogodek na reki ga je še vedno jezil.«

Pri sosedni mizi je vstal širokoplečat mož z srebrnimi gumbi na telovniku in vprašal: »Ste vi samostanski?«

»Smo.«

»Imate li naše vino?« je vprašal Tomaž in se odmaknil, da mu naredi prostor.

»Jaz ga imam. Kedaj preložimo?«

»Proti večeru, potem pa odrinemo,« je omenil eden izmed hlapcev.

»Dobro,« je odgovoril oni in prisedel.

Govorili so luteranski veri, o gradovih in samostanih in lastnik vina, ki je bil doma iz štirskih vinskih, je pripovedoval mnogo in hvalil, češ, da imajo svojega gornika, ki so ga po dolenjskih vinogradih po večini še zatrli. Gornik je bil v vinogradih to, kar je župan v vaseh. Izvolili so ga vinogradniki in on jim je razsojal prepire in določeval meje.

Tomaž mu je molče pritrjeval, toda hlapci so pričeli ugovarjati, ampak mož je le trdil svoje. Ko je pa prišel pogovor na novo vero, ki je čisto posebne vrste po katerej se bodejo ljudje ljubili kakor bratje, je vstal vinogradnik, plačal svoj račun in odšel.

»Ne bi dvakrat rekel, da ni tudi on prekrščevalec«, je rekel hlapec in tudi vstal. »Poznam jih. Oprezni so v govorjenju, da se ne izdajo.« Naložili so vino, zamenjali posodo, nato pa odrinili po reki nazaj. Tomaž se je upiral v veslo, da je škripala trta in pri tem premišljeval, zakaj da sin tako sili proč od samostana. "Da le ne bi naredil kakšno neumnost med tem časom, je zamrmral sam pri sebi in pogledal v zahajajoče solnce za krilom kraj reke.

***

Doma v koči sta pa sedela brat in sestra. Aleš jo je nagovarjal, da naj še ona prosti očeta, da jo naj pusti iz doma, nakar lahko gresta skupaj. »Redovnik je, in pečati se z njim je greh.«

Marjanica ga je molče poslušala, in ni se upala povzdigniti oči in pogledati brstu v obraz.

»Zapomni si,« je nadaljeval brat s poudarkom, »ako mu v glavo pade, da mene danes ali jutri kam pošlje, vrnil se bodem hitro in gorje mu, ako ga dobim v koči.«

Dekle se je nehote stresla, ko je pomislilo, kaj bi bilo potem, če bi se brat spoprijel z gvardijanom.

»Ne boj se!« vzpodbujal jo je brat. »Ako me desetkrat pošlje, desetkrat se bodem vrnil in čuval tebe.«

Hvaležno ga je pogledala sestra in najrajše bi ga objela, ali med brati in sestrami je tako, da ne kažejo ljubezni na ta način, pa naj se še tako ljubijo.

Bilo je popoldne istega dne. Marjanica je delala na vrtu, Aleš je pa sedel kraj reke in lovil ribe. Drevje je bilo začelo še rumeneti in solnce je metalo svoje žarke še čisto poševno na zemljo.

Po kamnitih stopnicah proti koči navzdol je prišel počasi pater Ivan. Postave je bil velike, in iz oči mu je odseval ogenj fanatika, blazneža. Pater Ivan je bil eden najhujših preganjalcev luteranov in prekrščevalcev. Umrl je nasilne smrti po roki nekega luterana v samostanu sv. Lenarta v Novem mestu dne 17. jan. 1548.

Prišedši pred koče, je poklical Aleša, kateri se je takoj oglasil pri reki.

»Pojdi v samostan do očeta gvardijana! On te potrebuje. Ker grem ravno mimo na izprehod, sem mu obljubil, da te pokličem.«

Aleš je stopil pred njega, ponižno potegnil pokrivalo z glave in dejal proseče: »Gospod, sestra je sama doma in oče se vrnejo šele pojutrišnjem. Ali ne bi pater gvardijan poslal koga drugega?«

»Bog bo čuval tvojo sestro,« je rekel pater Ivan in nekam čuden blesk mu je prišel v oči. »Drugič je pa ona pod varstvom samostana.« Povesil je glavo in odšel po stezi ob vodi.

Aleš je stal nekaj časa na mestu zasikal in gledal za njim.

»Ne, bog – ampak jaz jo bodem varoval pred samostanom!« je viknil za njim.

Stopil je v kočo in povedal sestri, da se uresničuje njegova slutnja. Špiridion ga kliče v samostan.

Prebledele so njene ustne in v strah je vzkliknila: »S teboj grem!« in ga prijela za roke.

»Ne smeš, ker potem bi on vedel, da vem za njegove nakane. Poglej tam!« – Pokazal je z roko na hrastov gozd onkraj reke – »tam bodem skrit, in ako pride, ga bom že videl.«

»Kako se bojim!« je vzdihnila sestra, čeprav malo potolažena.

Aleš je odšel po stopnicah v samostan, Marjanica se je pa naslonila na podboje pri vratih in v njenih prsih se je vršil boj. Ali je bila ljubezen do brata ali gvardijana? Kdo ve? – –

Aleš je dobil Špiridijona v njegovi sobi in pred njim na mizi je ležalo zapečateno pismo. Ostal je pri vratih, se priklonil in izpregovoril običajni pozdrav.

Gvardijan je proti svoji navadi odgovoril na pozdrav, nato pa prešel takoj k stvari.

»Tukaj imam zelo važno naročilo, ki mora biti še nocoj v samostanu sv. Primoža. Hlapcev ni doma, zato ga neseš ti. V eni uri lahko odideš. Vzemi si katerega konja hočeš. Ko bodeš pripravljen, pridi po pismo.«

Pri tem je gledal v Alešev obraz, kakor da bi mu hotel prodreti v dušo.

Aleš ni izpremenil barve na obrazu, niti za trenotek, ampak poklonil se je in odšel na dvorišče, da si pripravi konja. Po preteku ene ure je imel vse pripravljeno. Konj velike angleške pasme je stal osedlan. Aleš si je še pripel ostroge in meč in odšel švenketaje po stopnicah v gvardijanovo sobo po plamo.

Izročil mu je plamo in zabičal, da naj čaka na odgovor. Obenem mu dal zlat za napitnino. Aleš je vzel oboje in ni mu ušel zmagovalni nasmeh gvardijanovih usten.

Vrgel se je z lahkoto na konja in podkve so zaropotale po kamenitem dvoriščnem tlaku. Samostanski brat mu je odprl vrata in Aleš je odjezdil v lahnem diru po ulici na trg od tam pa pri mestnih vratih polagoma po hribu proti reki na brod. Ko je solnce zahajalo, je bil že onkraj reke, in vedoč, da ga iz samostana opazuje, gvardijanovo oko, je zasadil konju ostroge v trebuh, se sklonil po njemu in odjezdil v diru.

Pri oknu samostana je pa stal gvardijan in si mel roki.

»le dirjaj, sej in ne vrneš za par dni! – Poznam priorja pri sv. Primožu: ako mu zapišeš, da gre stvar za vero, tedaj bi on umoril svojo mater.« Pogled mu je splaval proti koči in na obrazu mu je plaval zadovoljen smehljaj.

»Oh, nocoj, srce moje! … tega večera sem si želel, odkar sem te prvič zagledal! …«.

***

Aleš je jezdil v diru nekaj časa in potem je obrnil konja na levo, na kolovozno pot, in predno je legla noč na zemljo, ga je že imel privezanega v gozdu ob reki nasproti svoje koče. Sezul je čevlje in odpasal meč. Bil je pripravljen vsaki čas skočiti v reko in jo preplaviti.

Koča onkraj reki mu je ležala pred očmi kakor na dlani; vse ej bilo tiho in vrata vodeča v vežo so bila zaprta. »Mogoče pa ne bo nič,« je mislil Aleš, ko je ležal že nekaj časa. Na nebo je priplavala polna luna in prijazno svetila. Tedaj se mu je zazdelo, da so zaškripale vrata, ali med šumenjem vode ni natanko razločil. Čakal je še nekaj časa in videl je, da so se vrata na široko odprla in ogenj na ognjišču je plapolal in odseval v dolgem jeziku na reki.

Smuknil je brezglasno v reko in plaval tiho, držeč se iz svita ognja, proti koči. Zlezel je počasi na obrežje in v dveh skokih je bil pri oknu. En sam pogled mu je zadostoval, da je vzkipelo v njem. V odsevu ognja je videl gvardijana ki se je navso moč trudil, da bi poljubil sestro. – »Ne, ne!« je vpila pridušeno sestra. »Bežite, brat pride!« Pater se pa ni zmenil, temveč se je vedel kakor obseden. Prijel jo je čez pas in jo hotel poljubiti. Aleš je pobral težko poleno in stopil v vežo.

»Aleš!« je zakričala deklica, ali še predno se je mogel gvardijan obrniti, udaril ga je Aleš po glavi z vso silo. Roke, ki so držale dekleta, so se počasi razpustile, on je pa zaropotal kakor mrtev na pod.

»Kaj si naredil, Aleš?« je zavpila obupno Marjanica in si pokrila z rokama obraz.

»Tiho!« je zaukazal brat. »Obleci se, vzemi najbolj potrebne reči in hitro z menoj!«

Aleš je vzel iz postelje nekaj cunj in jih obesil na okna. Zaprl je vežne duri in nametal več drv na ogenj. Gvardijan je brez življenja ležal kakor ubit vol. Aleš se je sklonil k njemu in zamrmral: »Še živi!« preobrnil ga je in mu zvezal roki trdno na hrbtu.

»Tako, vidiš, predno te očetje frančiškani najdejo, bodem jaz že daleč od tu.«

In preobrnil ga je zopet, da je imel obraz na vzgor.

Špiridijonu se je začela vračati zavest. Zganil se je malo in odprl oči. Aleš je vzel goreče poleno in mu posvetil v obraz. Velik utrinek je padel na patrovo lice, začvičalo je, in kri se mu je vlila. Gvardijan je zarjul, ali v naslednjem trenotku mu je Aleš zamašil usta.

»Ne kriči! Saj veš, da ti škoduje!« se je norčeval fant.

Čez nekaj časa je bilo v koči vse tiho in ogenj na ognjišču je ugašal. Čez reko v malem čolniču sta pa hitela brat in sestra. »Jaz bodem peljal čoln nazaj in zopet preplaval reko, da jim zmešan sled,« je dejal Aleš Marjanici.

Ni mu odgovorila, ampak zamišljeno je gledala v reko, v kateri se je kopala mesečina. Dogodek pretekle ure jo je bil preveč razburil.

Ko se je vrnil nazaj premočen do kože, ožel si je obleko, posadil njo predse na konja in šlo je v diru ob reki navzdol.

»Pazi na reko, da ne izgrešiva čolna, ker očeta morava vzeti s seboj,« jo je opominjal on.

»Da, očeta!« Na njega je bila čisto pozabila. Oče mora z nama!« si je mislila.

Petelini so že peli po redko nasejanih vaseh ob vodi in zora se je začela delati na vzhodu, ko sta se ustavila ob robu gozda.

»Tu počakava,« je dejal Aleš. Pomagal ji je na tla, zrahljal konju sedlo in ga pustil, da se pase ob gozdnem potu.

Solnce je stalo že precej visok, ko se je v daljavi pokazal čoln. Kakor raca je plaval počasi in enakomerno po vodi. Vesla so se lesketavala v jutranjem solncu in kakor na povelje se dvigala in zopet padala v vodo.

Aleš je stopil na prosto, na travnik, kjer je imel prost razgled med vrbovjem po vodi, in pričakoval čolna.

Že so se slišali udarci vesel in po preteku nekaj časa je bil čoln skoro v ravni črti z Alešom. Sin je položil roke na usta in zaklical očeta. Glas se je razlegal po travnikih in reki in se zopet vračal v odmevu nazaj. Veslači so se ozrli in Tomaž, sedeč pri zadnjem veslu, je spoznal klic. Stisnilo mu je nekaj srce, vendar je zaklical veselo, – da ne bi obudil sumnje: »Kaj si mi prišel naproti, Aleš?«

»Da, naproti. Pridite z lupino po mene!« je plaval kričeč odgovor po reki do čolna.

»Tomaž je stopil v mali čoln in odrinil, med tem se je pa ustavil veliki, ki je bil napolnjen z vinom, čakajoč na povratek očeta in sina. Skrb je ležala na obrazu starega in slutil je, da nekaj ni v redu. Komaj je čoln trčil ob obrežje, že je vprašal, kaj a Kriščevo voljo dela sin tukaj.

V kratkih besedah mu je sin razložil in pokazal na sestro, ki se je skrivala za debli, da jo oni iz čolna niso videli.

»Bežimo oče, dokler je še čas!« je dostavil h koncu.

Tomaž je vrgel pogled na trepetajočo hčer za deblom in v njemu se je pojavil nepopisni srd. Od čolna sem je pa priplaval glas: »Ali prideta skoro?«

»Takoj!« je zakričal Tomaž, pobral velik kamen in ga vrgel v mali čoln ter mu izbil dno.

Prvi hlapec, ki je sedel pri krmilu, je menil, da nekaj ni v redu. Ko je pa videl, da je Tomaž izbil lupini dno, potegnil je puško in ustrelil. Pok se je razlegal po reki in travnikih, krogla pa, ki je bila namenjena Tomaževi glavi, je zletela mimo.

»Le streljaj!« norčeval se je Tomaž. »Saj ne odideš vislicam!«

Aleš je sestro vrgel predme na konja, stari se je pognal sinu za hrbet, in dasiravno pod trojno težo zdirjal je konj kakor veter po poti.

»Našega najboljšega konja Angleža ima!« je zakričal eden izmed hlapcev v čolnu.

Tu in tam jih je srečal kakšen kmet in videč dekleta in dva možka na konju, dirjajočem kakor blisk, prekrižal se je in gveril: »Kakor prikazen in vendar ni prikazen …«

Krenili so od reke nastran, in ko je solnce stalo na pol dnevu, se je začel konj spodtikati, in Tomaž je velel vstaviti. Poskakala sta na tla in pomagala tudi Marjanici raz konja. »Varni smo samo za nekaj časa,« je dejal oče in se usedel na travo. Molk je zavladal med njimi, le konj, kruleč trave, je motil tišino.

»Kam, mislite, da bi se zatekli, oče?« je vprašal Aleš in pogledal starega zvedavo.

»Sam ne vem,« je odvrnil oče in se usedel udobneje. »Ako nas bodejo iskali, kar pa ni verjetno, ne uidemo jim, moč samostana, dasiravno zadnji čas peša, vendar nima mej. Imam prijatelja, čevljarja Roka; on je pod Višnjegorskim in tam bodemo za nekaj časa dobro skriti. Rešili sem ga bil pred leti turške sužnosti in prisegel mi je, da mi bode vedno hvaležen. Samo počakati moramo noči. Ljudje nas preveč gledajo, ker smo trije na enem konju.«

»Jaz grem v vas, da dobim kaj hrane,« je dejal Aleš in odšel.

Tomaž se je pa pomaknil k hčeri, jo pogladil po njenih košatih laseh in rekel: »Ti moja uboga Marjanica, da sem jaz to poprej vedel!« In v očeh je postalo obema vlažno.

***

V dolini, obdani z ene strani z gozdom, z druge pa s hribom, je stala, skrita v nekaki zaseki, hiša čevljarja Roka. Dasi so bili Turki že parkrat obiskali deželo in je bil Rok vedno klican od svojega gospodarja Višnjegorskega, da jim je šel naproti z branborci, ali pa doma branil ozidje mesta in gradu, vendar niso požgali njegove hiše. Bila je preveč v skritem kraju.

Čevljaril je kmetom in gradu. Ker je bil v mladih letih vojak in je prehodil mnogo sveta, so ga imeli kmetje iz okolice jako za modrega in ga vedno vpraševali za svet. Dasi je delal za grad, je kljub temu držal kakor klešče s kmeti. Bil je z njimi na Brežiškem polju v kmečki vojni, in ako so kmetje tu ali tam kakšno zaigrali grajščaku in srečno odnesli pete, so rekli ljudje: »Gotovo je bil Rok zraven!«.

S Tomažem sta se spoznala že od takrat, ko sta bila oba poklicana k narodni brambi, kateri je poveljeval grof Salm.

Ko je po dvomesečni in obupani brambi padla trdnjava Beligrad 29. avgusta l. 1521, je bila pot Turkom odprta v slovenske dežele. Leto pozneje so vdrli v dolino Plivke in dasi je napad trajal samo par dni, je prišlo več tisoč Slovencev v turško sužnost. Zato je cesar Ferdinand postavil na čelo avstrijske vojake grofa Salma, da brani vzhodne pokrajine. Obenem je pa pritisnil na samostane in gradove, da so morali dati gotovo število ljudi. Vsa ta vojska naj bi bila pripravljena, da odide takoj na hrvaško mejo, ako bi Turek poskusil priti čez Hrvaško zopet na Kranjsko.

Rok je služil kot konjik pod svojim gospodarjem Žigo Višnjegorskim, Tomaž pa kot pešec, ki ga je poslal samostan sv. Lenarta v »Vojaško krajino,« kakor se je imenovalo ozemlje ob Kolpi.

Kresovi so bili zaplapolali po gričih v znamenje, da je sovražnik v deželi. Zdaj so se začeli hitro zbirati. Kmet je pustil plug na njivi, pastir čredo in hitel v grad ali v samostan po orožje.

Še predno je bla vojska zbrana (1522), da udari na Turke, so zadnji že vplenili ves vzhodni del Kranjske. Udarili so za njimi in jih dohiteli pri Kolpi, kjer so jih napadli. V tem napadu bi bil izgubil Rok prostost, ali pa še življenje, da ni ob pravem času priskočil Tomaž in ga izsekal iz sredine Turkov. Odvzeli so plen in jetnike sovražniku. Po bitki je Rok poiskal Tomaža in mu stisnil roko.

»Prisegam, da ti bodem vedno hvaležen! Kadar bodeš v stiski, obrni se name. Rok zna nekaj več kakor drugi.«

Pri tem je držal roke kakor da res prisega.

Luna je sijala in v taboriščih so goreli ognji. Tomaž in Rok sta se pa še dolgo v noč pogovarjala na svojih ležiščih. Iz druge strani vode, kjer so se bili utaborili Uskoki, je priplaval glas pesmi, ki je otožno donela in se izgubljala počasi v noč.

»Kadar slišim peti katerega teh Uskokov se mi zdi, da je v tisti otožni pesmi zlito vse trpljenje našega naroda. Grad, samostan. Turka in vero mora menjati kot na ukaz. Kako se bode potem razvijal, ko je tako tlačen!«

Umolknil je Rok in se zagledal v mesec.

Tomaž mu ni odgovoril ali v tem mu je dal prav. Saj je bil sam lastnina samostana. Molk je nastal med njima in čulo se je že žvenketanje lopat, s katerimi so redni vojaki kopali jame za mrliče.

»Pride vera, ki druži vse ljudi in brate, in lahko rečem, da je še med nami; tedaj ne bodeje več gradovi gospodovali niti samostani. Ves svet bode eden raj!« 

»Si že slišal kaj o novi veri!« je vprašal Tomaža in ga pogledal zvedavo.

»Pri nas divjajo zoper nje, a posledica je, da je že pol samostana praznega. Druga polovica se pa kmalu poluterani.«

»Ta vera, ki jo imam jaz v mislih, je vera nas, trpinov, in pride čas, ko bo v veljavi; tedaj bode ljudstvo lahko reklo: Vaša vera je prava, vera vas – prekrščevalcev.«

Trop vojakov, ki so polegli krog njih, je pretrgal nadaljnji pogovor med njima. Tomaž je še dvakrat poskusil govoriti o novi veri, ali Roku se ni ljubilo poslušati. Bil je previden.

Na vse te dogodke je mislil Tomaž, ko je povpraševal v vasi po čevljarju Roku. Sina in hčer s konjem vred je pustil v gozdu za vasjo. Jesensko solnce je že zahajalo in Rok je imel odprta okenca svoje koče, menda zato, da bi bolje videl pri svojem delu, ko je vstopil Tomaž.

Razveselil se ga je Rok in razprostrl roke in ga pritisnil k sebi, da so mu zaškrtale kosti.

»Torej sedaj šele si se spomnil name?«

Tomaž mu je ob kratkem povedal vse.

»Moja koča je tvoja koča. Tomaž«. Kje praviš, da imaš sina in hčer? V gozdu za vasjo? Sam grem po nju, sosedom pa povem, da si moj brat. V ostalem se pa nič ne boj, saj si na zemlji luterana Višnjegorskega. Tukaj te ne dobi samostan v svojo pest.«

Vzel je kapo polkovko in mislil oditi, toda se je vstavil, pogledal pri vratih Tomaža in dejal:

»Kar bodeš videl v moji koči, Tomaž, prosim te, molči! Hčeri in sinu tudi povej.«

»Prisegam ti, da nobena natezalnica ne spravi besedice iz mene!« je odgovoril Tomaž.

Kmalu se je vrnil Rok z Alešom in Marjanico, konja je pa izprevidnosti pustil v gozdu. Nanosil je na mizo, kar je koča premogla in Tomaž je pripovedoval svoje dogodke bolj podrobno. Ko je omenil, da zna sin brati in pisati latinsko, se je zasvetilo v Rokovih očeh, nato je pa zmajal z glavo rekoč:

»Zdi se mi skoro neverjetno.«

Aleš je potegnil pismo iz žepa, katerega mu je dal pred dvema dnevoma gradijan, ga odprl in prebral najprvo v latinskem jeziku in potem je prestavil na slovenščino.

Rok je strmel v njega in ostal nekaj časa zamišljen, nato je dejal počasi: »Jaz ti preskrbim službo pri Višnjegorskemu – toda sedaj še ne.« 

»Kaj bodem pa jaz počel?« je vprašal Tomaž.

»Ti si moj brat in ostaneš pri meni. Jutri grem k oskrbniku v grad in te naznanim. Samo konja moramo spraviti nazaj, ker drugače te lahko obdolže tatvine in nihče bi te ne mogel braniti. Ali kdo naj ga odpelje?«

»Mogoče se dobi človek, kateri bi ga spravil nazaj za denar,« je rekel Aleš in vrgel cekin na mizo, ki mu ga je prešnji dan dal gvardjan.

»Peljem ga jaz jutri, ko odpravim vse potrebno pri oskrbniku in poizvem, kako je gvardjanu«, je dejal Rok in potegnil iz prstenega vrča.

Zvečer so prišli sosedje in se seznanil z Rokovim bratom. Eden je celo omenil, da sta si podobna. »Pa še prav močno,« je pritrdil drugi sosed.

Tretji dan po teh dogodkih je Rok korakal s konjem ponižno skozi mestna vrata in vprašal prvega meščana, ki ga je sreča, kje da se nahaja samostan sv. Lenarta. Kmalu nato je trkal na velika vrata, ki so držala na dvorišče na desni strani samostana. »O prijatelji mojega patrona, stojte mi zdaj na strani!« je mrmral, ko so se začela odpirati vrata. Odprl mu jih je eden hlapcev, in ko je zagledal konja, je začel kričati in klicati druge hlapce. Veliki, rujavi Anglež, ki je videl, da je doma, je zarezgetal in ne meneč se za hlapcev krik, je odkorakal proti hlevu.

Hlapci so pritekli in takoj obkolili Roka.

»Kje si dobil konja?« je zarežal prvi in prijel gorjačo na drobnem koncu. »Jaz stanujem v Mednjeku,« je začel Rok mirno –« to je ravno na polpota med mestom in Ljubljano, pa mi je rekla žena – – –«

»Jaz hočem vedeti, kje si dobil konja! Kaj meni mar, kje stanuješ in kaj ti je rekla baba!« je zagrmel samostanski hlevar.

»Vse bodem povedal,« je nadaljeval Rok in naredil obraz, kakor da bi ga že vlekli na vislice. »Žena je torej rekla, da naj grem v mlin in pogledam, ako je že turšica zmleta. Vzel sem oprto in mahal po cesti. Ko tako krevsam po cesti – – –«

»Najprej!« je zakričal hlapec.

»Da, naprej sem krevsal po cesti in pri orehu sem mislil zaviti k mlinu, pa ti prijaha nekdo za mano po cesti – – –«

»No vendar!« je zavzdihnil oni.

»Stopil sem ponižno v obcestni jarek, kajti videl sem, da je konj jako lep, pa sem si mislil, da je mogoče sam gospod Žiga Višnjegorski. Ko je prijezdil tik mene, vidim, da na konju sedi nekdo drugi. »He, oče!« – pravi – »Tale denar vam dam, če peljete tega konja v samostan sv. Lenartu.«

»Kakšen je pa bil jezdec, mlad ali star?« ga je prekinil hlevar.

Rok je dal nekakšen popis, popolnoma nasproten od Toaževega ali Aleševega obraza.

»In denar ti je dal, praviš?«

»Da, denar.«

Rok je izvlekel lep, svetel forint s podobo cesarja Ferdinanda. Eden hlapcev mu ga je izbil iz roke, da je švenketaje padel na kamnita tla, na kar se je nagnal celi trop hlapcev za njim, kdo ga bo prej pobral.

Hrup hlapcev je privabil nekega starega iz hleva in za Rokovim hrbtom se je pa prikazal pater Ivan. Hlapci so bili takoj krotki, čim so ugledali patra, hlevar je pa stopil k njemu in mu povedal, da je mož pripeljal konja. Rok je medtem opazil starega hlapca, ki je krevsal iz hleva in malo pobledel.

»Tega pa poznam,« je dejal stari in gledal Roka. »Bili smo skupaj, ko smo napadali Turke pri Petrinjah ob Kolpi. S Tomažem sta vedno skupaj tiščala glave.«

Roku je postalo vroče. Videl je, da je izdan, vendar je hotel braniti svojo trdnjavo do zadnjega. »Vrag – in sam sem šel v past,« si je mislil.

Patru Ivanu se je skremžil obraz od jeze.

»Povej, kje je Tomaž in njegov sin!« je zakriča. »Ako ne poveš, te dam bičati do smrti.«

»Kakor Kristusa« – si je mislil Rok in pogledaj patra bedasto.

»Tomaž?« – je dejal zategnjeno. »Da sem bil z njim pri Petrinjah v taborišču? To ni nič! Saj nas je bilo več.«

Sedaj je bila vrsta na patru Ivanu, da je gledal bedasto. »Je li tako neumen ali je tako premeten?« se je vprašal in motril ostro Rokov obraz.

»Klop in vrvi semkaj! Mi ga že omehčamo, da bode poznal Tomaža in gvardjana!«

Iz med hlapcev, ki so bili postali ob patrovi navzočnosti popolnoma mirni, sta skočila dva po klop in bič, veseleča se, lepega prizora.

Rok je postal v obraz nekoliko bledejši, pogled mu je švignil kakor blisk po hlapcih in dvorišču. »Šest hlapcev in pater še ni toliko. Vrata, ki vodijo na stopnice k reki, so predaleč in ako jih tudi dosežem, me pobijo s kamni, ko bi bežal po stopnicah. Ostajajo mi samo vrata, ki vodijo na samostanski hodnik, skozi katera je prišel pater.« Vse to se je po bliskovo križalo v Rokovi glavi in potegnil je sapo vase, pripravljen na boj.

»Ako bi tudi priznal, živ ne pridem več iz tega zidovja,« mu je prišlo zopet na um in ga še bolj utrdilo za boj.

Hlapca sta prinesla klop, palice in vrv. Postavila sta reči pred Roka in se namuzala ostalim.

»Povej, kje je ubijalec Tomaž!« je slovesno vprašal pater Ivan.

Ali Rok ga ni poslušal, ampak mislil si je: »Sedaj ali nikoli, ko še nimam vrvi krog telesa.«

Po bliskovo se je pripognil, pograbil klop in udaril z vso močjo po hlapcih. Hrastova klop je kar zazvenela od udarca in trije hlapci so padli po tleh. Zamahnil je v drugo stran in priletela je zopet drugemu hlapcu na roko, ko jo je držal nad glavo, in mu jo zlomila za pestjo, konec klopi je pa zadel patra po obrazu. Tretjega mahljaja ni bilo več treba, ker ostala dva hlapca sta zbežala po dvorišču.

Hlapci so se začeli preklinjajoč pobirati po tleh, Rok je pa skočil k vratom, ki so vodila na hodnik, jih odprl, skočil notri in jih zapahnil za seboj. Tekel je po dolgem hodniku proti vratom, ki so vodila na prosto, ali ta so bila zaprta.

Krenil je v stranski hodnik, ulomil okno in skočil na samostanski vrt, tam je splezal po trti na vrtni zid in skočil na ulico. »Prost sem samostana!« je vzdihnil Rok. »Ali še sem v mestu in to je skoro ravno tako, kakor da bi bil še v samostanu.«

Od samostanski vrat je prihajal hrušč. Rok je tekel nekaj časa po ulici, nato pa skočil v veliko hišo, ki se mu je zdela povsem zapuščena, zlezel na podstrešje in se ulegel na trebuh, opazoval skozi špranjo samostana.

Vrsta na dvorišču so bila odprta in na pragu je stal pater Ivan s krvavim obrazom. Dva hlapca, najbrž tista dva, ki sta ušla udarcu, sta prijezdila na neosedlanih konjih in odšla v diru, suvajoča vsak svojega konja s palico v bok.

»Palice, ki so bile namenjene meni, padajo sedaj po konjih; ona dva pa jezdita k mestnim vratom, da ne bi jaz ušel,« je mrmral Rok gledajoč skozi špranjo. V cerkvi sv. Florjana je začelo biti plat zvona, klicajoč meščane na sled napadalcu samostana.

»Sedaj sem izgubljen,« je mislil Rok. »Vsako hišo bodo preiskali, predno me pa dobe, prodam življenje čim najdražje, samo da bi imel kaj orožja.«

Začel je iskati po podstrešju kaj primernega. Stopil je polagoma v pritličje. Vonj strojenih kož mu je udaril v nos in par velikih lesenih posod je pričalo, da je bila tam usnjarska delavnica. Sedaj je pa bila ta hiša samo skladišče cehovskih mojstrov.

Pretaknil je vse prostore in razen priličnega polena ni mogel najti ničesar. S polenom v roku je zlezel zopet na podstrešje. Ko se je vrnil Rok na svoj prostor, je bila še tema. Stopil je k lini v deskah in gledal proti samostanu in po mestu, kolikor mu je dopuščal razgled.

Po ulici sta prišla dva moža. Prvi, ki je imel bakljo, je dejal drugemu: »Ne najdejo ga. Kakšen luteran ga ima skritega, drugače bi ga že imeli; saj je celo mesto na nogah.«

»Tukaj imajo luterani še manjšino,« dejal je Rok sam pri sebi in opazoval meščana na ulici.

Ustavila sta se na koncu hiše in prvi je rekel:

»Mogoče je pa v tej hiši?«

»Ako je, potem bode jutri mrtev,« je odgovoril drugi.

»Pojdi z menoj,« da pogledava! Petdeset cekinov ni mala reč in lahko bi jih zaslužila.«

Ne grem, ne! Ne veš li, da so našli še dva mrliča v tej hiši?«

In moža sta odšla po ulici.

»Ta je lepa! Oborožiti se moram še proti duhovom. Strah me ni bilo še nikoli – kakor pred mojo staro, bog ji daj nebesa, kadar sem bil predolgo od svojih kopit v gostilni. Ko se mesto pomiri proti jutru, izlezem odtod in preplavam reke.«

Tako je premišljeval Rok, ko je stal pri lini.

V mestu je zavladala tišina in tudi od samostana ni bilo več slišati glasu. Rok je stopil od line in se usedel na tla. Sklenil je, da počaka še par ur. Tedaj se je prikradel na podstrešje velik maček in skočil Roku na glavo, nato pa buhnil skozi lino.

»Če bi ti meni skočil tako na glavo v moji koči, bi ti že pokazal!« je zarentačil Rok skoro na glas in potipal polhovko na vrhu, ako je še cela.

Par ur potem se je namenil Rok, da zapusti skrivališče. Vzel je poleno in se pripravil k odhodu. Že je pritipal do stopnic in že je imel nogo na prvi stopnici, ko zasliši v pritličju glasove. Postal je in spomil se je besed meščanov na ulici o mrličih in lasje so mu začeli iti po konci. Že je mislil, da se je motil, kar zaškrtajo vrata in nekdo je vstopl na lahko v vežo. Čulo se je trkanje in nato je stopila oseba notri v sobo. Rok je videl pri svetlobi le plašč in širokokrajni klobuk.

Kmalu nato je prišel drugi, tretji in tako dalje. Roku se je posvetilo v glavi. »Kaj pa, če bi bili ljudje moje vere – prekrščevalci?« In splazil se je za par stopnic nižje. Prišel je zopet nekdo, potrkal trikrat s presledkom in vrata so se za prst odprla. Mož v veži je izpregovoril »Ljubim svojega bližnjega – – – – – kakor samega sebe,« je odgovoril glas v sobi in odprl vrata.

»Rešen!« je skoraj zavriskal Rok in šel tiho po stopnicah, otipal vrata in potrkal trikrat v presledku. Odprla so se vrata za prst in Rok je povedal geslo Vrata so se mu odprla.

Rok je vstopil. Sredi izbe je bila miza, na kateri je gorelo dvoje lojenih sveč. Za njo je sedel mož velike brade, ki je bil gotovo glava prekrščevalcev v mestu. Ob straneh je pa stalo ogrnjenih v plašče cela vrsta mož. Zagledavši Roka, posegle so roke kakor bi trnil pod plašče po meče, oni pri mizi je pa v trenotku ugasnil sveče. Tema je nastala in čuti je bilo, kako so se vsi pomikali proti vratom, da bi zaprli izhod. Rok je bil že na nekaj takega pripravljen, kajti obstal je sredi sobe in izpregovoril:

»Bratje po veri! Vaše roke naj ne potegnejo mečev, za glavo vašega brata, prekrščevalca. Tu pred vami ne stoji izdajalec, ampak Rok Vrh, vodja višnjegorskih prekrščevalcev.«

Rok je nehal in tiho je bilo v sobi, kakor da ni nikogar notri.

Čez nekaj časa je zaškripal stol in glas od mize ga je vprašal: »Čemu si se vtihotapil k našemu zborovanju, ali ne veš, da moraš biti naznanjen po vernikih?«

»Vem,« je odgovoril Rok odločno, ali jaz sem v stiski in želim vaše pomoči. Naključje me je prineslo po dnevu v to zapuščeno hišo, in sedaj sem se zopet po naključju sešel z vami in pomoč mi je zagotovljena. Nadalje pa ne govorim več, dokler ne prižgete sveč, mojster.«

Čulo se je kresanje kremena in kmalu je začela tleti goba in nekaj časa potem je vzplamtela sveča. Eden je porinil na sredo sobe klop in velel Roku, naj sede, drugi so pa stopili ob stran, da so vsi gledali Roku v obra. Sedaj je šele videl, da so ob stenah velike skladalnice kož, ki so bile zložene poleg oken, da se je videlo iz ulice, kakor, da ne bi bilo tam niti za palec prostora. Položil je kapo in poleno poleg sebe in začel pripovedovati od Tomaža do uskoka iz samostana in naposled, kako je prišel v to hišo.

Vsi so ga poslušali z zanimanjem in ko je končal, je bilo precej časa tiho v sobi. Nato je vstal izza mize glavar skupine, potegnil dvorezni nož, podoben bodalu, ga zasadil v mizo in spregovoril: »Je li kedo tukaj, ki hoče nagrado petdeset zlatov, ki so razpisani na njegovo glavo?«

Tiho je postalo v sobi, le vonj kož je plaval po malem prostoru.

»Torej kedo izmed vas mu nudi pomoč?«

»Jaz!« se je oglasil debeli mesar in odložil plašč. Hodim vsako uro v noči skozi mestna vrata in mene ne bode nobeden sumil.«

»Preiščejo ti mogoče voz nocoj; poleg stražarjev so še samostanski hlapci pri vratih,« je pripomnil nekdo iz nasprotne strani.

»Stanujem pri mestnem zidu in iz mojega okna se lahko spusti z vrvjo čez zid. Ti prideš z vozom, on te pa počaka ob cesti in predno se stori dan, sta že daleč.«

Reševali so še nekaj časa podrobnosti načrta, nato se je pa poslovil mesar in odšel. Kake pol ure za tem je zapustil tudi Rok hišo, ogrnjen v plašč, v spremstvu dveh mož, ki sta držala ves čas za zaročaj mečev.

Ko je drugo jutro solnce stalo precej visoko, je sedel Rok zopet na stolu, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Pogledal je na podobo svojega patrona viseča nad čevljarsko mizo in zavzdihnil: »Ljubi moj patron sv. Rok, veliko ran imaš, pa bi jih imel tvoj varovanec še več, ako bi ne bil odnesel pet iz samostana! …« 

Marjanica je prinesla zajtrk v izbo rekoč: »Stric, zajtrk je na mizi. Glejte, da ne bode mrzel!«

»Zmotila si me v molitvi, ti mala, ti!« je dejal Rok in jo pogledal hudomušno izpod košatih obrvi.

»Ali vi molite med delom?« ga je vprašala Marjanica in se zasmejala.

»Molitev dekleta je drugačna kot pa molitev starca, dasi oba molita enega boga. – Kje sta oče in Aleš?«

»Šla sta po nekak les v gozd. Oče so rekli, da se bliža zima in da je treva kočo popraviti.«

»Tako dobro mi še ni šlo nikoli,« se je šalil Rok, ko je prisedel k mizi, kjer ga je čakala prežgana juha z žganci.«

»Ti mi kuhaš, ona dva pa kočo popravljata. Za večerjo skuhaj tisto veliko gnjat, ki visi v podstrešju. Gašper mi jo je dal, ko sem mu naredil čevlje. Več ljudi pride k meni; toda ne boj se jih. Vsak, ki je še tako raztrgan, je več vreden kakor gvardjan s samostana v mestu.

Pri besedi gvardjan je zarudela Marjanica in odšla v vežo.

Zvečer je bila koča nabito polna. Prekrščevalci so imeli svoj shod. Na podstrešju sta pa ležala Tomaž in sin in slišala vsako besedo iz izbe.

»Ta vera se mi dopade,« je dejal Aleš očetu.

»Ni prenapačna žeradi tega, ker je rojena v srcu trpinov. – – – Iz izve se je pa čul Rokov glas: »Med ljudmi in bogom ni treba posredovalca!« …

»Vera prekrščevalcev je prišla iz Švice od koder so jo zanesli čez Tirolsko na Koroško in na Kranjsko. Ubogi slovenski narod se je oprijel neverjetno hitro nove vere, posebno pa nižji sloji. Zatirali so jih luterani in katoličani. Leta 1529 je akvilejski arhdijakon Ivan Schwab dobil posebni nalog, da naj zasleduje prekrščevalce. Ime so dobili od tega, ker so vsakega še enkrat prekrstili in ta krst je bila prisega, da življenje dotičnega bode pošteno. To je bil njihov edini zakrament in drugega niso poznali. Pripoznali niso nobene cerkvene oblasti, to je duhovnikov in bili so odločno proti zidanju cerkva.)

***

Prišla je zopet spomlad v deželo. Na višnjegorskem gradu je bil gospod Žiga doma, ko je bil prebil celo zimo v mestih. Po travnikih in senožetih je bilo vse zeleno in gozdovi so že brsteli. Pri oknu je stal gospod in gledal zamišljen nekam v daljavo. Od nekod je priplaval glas zvona in kmalu utihnil. »Kmalu utihneš ti in drugi v tej deželi,« je mrmral Žiga in stisnil ustne.

»V sobo je stopil oskrbnik, se poklonil in nalahno zakašljal, da bi opozoril gospoda nase. Višnjegorski se je ozrl in oskrbnik je zopet upognil hrbet. Nato je razložil gospodu, da je zunaj čevljar Rok, ki stanuje v dolini. Prišel je z željo, da bi gospod vzel njegovega nečaka v službo.

»Vzemi ga, ako rabiš hlapca,« je odgovoril Žiga in se hotel zopet obrniti.

»Prosim, gospod, moja misel je, da bi ga porabili za kaj drugega. Fant zna brati in pisati.«

Višnjegorski je postal pozoren. Brati in pisati zna? Taki ljudje se ne ponujajo vsaki dan.

»Pripelji ga sem!« 

»Kmalu nato je vstopil Rok, vrteč polhovko v rokah.

»Kje imaš fanta?« je vprašal Višnjegorski z ne baš prijaznim glasom.

»Zunaj je , gospod,« je odgovoril Rok z najbolj vdanim glasom.

»Pripelji ga k meni!« je ukazal ponovno oskrbniku.

Rok je odprl vrata in pomignil zunaj stoječemu Alešu in slednji je vstopil s poklonom, na kar se je zopet zravnal in gledal Višnjegorskemu v oči.

Zadnji ga je motril nekaj časa. Mogel se mu je dopasti, ker vprašal ga je z izpremenjenim glasom:

»Kje si se naučil brati in pisati?«

»V samostanu očetov frančiškanov,« je odgovoril Aleš na kratko.

Višnjegorski se je pomaknil nekoliko nazaj morda zato, da bi bil bližje stene, kjer je viselo orožje.

»V samostanu, praviš? Čemu nisi tam v službi?«

Aleš je povedal v kratkih besedah, kaj da je vzrok, da je pobegnil z očetom in s sestro.

Višnjegorski ga je poslušal prazno in končno mu je dejal, da je sprejet v službo. Ni ga vprašal, h kateri veri da pripada, ker si je mislil, da Aleš bode še enkrat strasten luteranec.

(Sisigmund Weisehelberger ali Višnjegorski je bil eden odločilnih faktorjev luteranstva na Slovenskem. On je pritiskal na cesarja Ferdinanda pri vsaki priliki, da je izvojeval novi veri več pravic. Leta 1541 je bil prvi izmed kranjskih stanov, ki je podpisal spomenico za cesarja, da dežela potrebuje oznanjevalcev vere, toda brez človeške primesi. S tem je zahteval čisti evangelij nove vere.)

Zvečer je bil zopet shod prekrščevalcev pri Roku in Aleš je pristopil k njim. Resni, mrki obrazi kmetov so se upirali vanj, ko je govoril prisego. Slovesno so donele besede starega Roka, ki jih je govoril Alešu: »Obljubi, da bodeš živel pošteno in da ne boš kradel ali drugače škodoval svojemu bližnjemu, obljubi, da boš molil boga sam brez posredovanja duhovnikov, da ne boš prejemal nobenih zakramentov doma ali v cerkvi in da boš vedno branil pripadnike naše vere.«

»Obljubljam!« je odgovoril Aleš.

»Rok je prijel vrč, pristopil k Alešu, ki je malo nagnil glavo, in ga prekrstil. Voda mu je tekla po laseh, tilniku in na tla, kjer se je zbirala v male mlake na zbiti ilovici. Plamen trske je metal svetlobo na obraze okolu stoječih in se poigraval na njih, metal sence na steno, in dejal vsemu prizoru nekaj tajnostnega in svečanega

Drugi dan je Aleš stopil v službo pri Višnjegorskemu. Ko je odhajal, je gledal za njim Rok in dejal sam pri sebi: »Enega imamo v Gornjemgradu. (Gornjigrad je bil sedež ljubljanskih škofov v 16. stoletju), drugi gre pa k Višnjegorskemu. Vse bodemo zvedeli, ako se bode kaj kovalo zoper prekrščevalce.«

***

Na samostanskem vrtu se je solnčil v žarkih spomladnega solnca gvardjan Špiridion. Gledal je proti hrastovemu logu Ragor in dalje na reko. Potegnil si je z roko po obrazu, kakor da bi hotel zbrisati si misli, in roka mu je ostala na brazgotini na licu. »Spomin za vse moje življenje!« je vzdihnil in stopil na konec vrta, od koder se je videlo na nekdanjo Tomaževo kočo. – »In vendar jo ljubim sedaj še bolj kakor kdaj poprej!« je rekel poluglasno in uprl komolce ob zid, skrivajoč obraz v dlaneh.

»Po stezi je prišel eden bratov (frančiškanski red se deli v očete, to so patri, in v brate, ki so večinoma delavci: kuharji, peki, krojači itd. Kmetje v okolici jih naživljejo tudi koze), se ustavil pred gvardjanom in začel pripovedovati hlastno: »Gospodov očetov, Felicijana in Inocencija ni. Že pri zajtrku jih ni bilo, sedaj je pa že poldan, pa jih še ni!«

»Že dobro, takoj pridem,« je odgovoril gvardjan, brez da bi se obrnil.

Brat je odšel, Špiridijon je pa pogledal po ravno se vzbujajoči naravi: »Tudi mi gremo nekega dne …«

Odšel je v samostan in se zaprl v bralno sobo. »Če bi vedel, da bi me ona hotela kot predikanta reformacijske vere, še danes zapustim to zidovje. Drugače bi bil moral delati in morda bi si bil pridobil njeno ljubezen kljub svoji redovniški obleki« – – – –

Vrata biblioteke so se odprla in stopil je pater Ivan. Razdraženost se mu je brala na obrazu. Zato je menda tudi on iskal samote, da se umiri. Ko je zagledal Špiridiona, je takoj začel: »Zopet sta šla dva! Še nekaj časa se naj to ponavlja, pa bodeva sama ostala.

Ali si odredil vse potrebno, da ju doleti kazen?«

Gvardjan ga je pogledal s svojimi črnimi očmi in zahotelo se mu je, da bi temu prenapetnežu malo kljuboval.

»Mogoče sta v zmoti in tedaj jima moramo odpustiti,« je dejal s ponižnim glasom.

Pater Ivan je bil še nekaj časa kakor brez sape. Tega ni pričakoval od predstojnika samostana, zato je tem hujše izbruhnil:

»Poznate li Regensburgov odlok in kralja Ferdinanda? Po njem se imate ravnati. Tu ni nobenega odpuščanja! Vobis hoc facere licet« (tako storiš!) Pri teh besedah je udaril pater z redovniško sandalo ob tla, da se je dvignil prah. (Leta 1523 je kralj Ferdinand prepovedal razširjati spise M. Lutra po avstrijskih deželah in leta 1524 je izdal v Regensburgu z nekaterimi škofi in knezi natančen načrt, kako odpraviti razvade in kaznovati prestopke v cerkvenem življenju. Odpadli redovnik ali nuna se naj kaznuje po cerkvenih predpisih. Z drugo besedo: ako si bil redovnik, si bil za vedno izgubljen za posvetno življenje. Nadalje niso smeli duhovni imeti krčem, javnih hiš itd.)

»Aeriter pagnum est (hud boj sta bojevala), predno sta se odločila in nista bila prva!« je zaropotal gvardjan. »Jaz ju ne bodem preganjal. Ako sta šla, sta pokazala, da se ne strinjata z našimi obredi. Boljše je, da sta dobra vernika luteranske vere, kakor pa slaba redovnika. Vir sunna virtute buit (bila sta moža poguma.«

Pater Ivan je stal nekaj časa kakor prikovan na mestu, nato je pa dvignil pesti, kakor da bi hotel planiti na Špiridiona. Naglo je omahnil in se prijel za glavo.

»Tako govori predstojnik našega samostana! Oni imajo pogum, ki odstopajo od vere!«

Glas mu je zvenel otožno in ves srd je izginil iznjega. Naslonil se je na hrastovo omaro in zajavkal: »O bog, o bog, čudna so tvoja pota!«

Špiridion ga je gledal nekaj časa, nato pa je stopil k patru in rekel z mirnim glasom:

»Sami morate priznati, da luteranu ravnajo veliko pametnejše kakor mi, celih petnajststo let tiščimo povsod z latinščino. (Prvo delo reformatorjev je bilo, da so prestavili sv. pismo v razne jezike. Celibat naj odpravijo in dovolijo obhajilo v obema podobama in videli boste, da bo ljudstvo z nami, kakor je z njimi: na ta način ustavimo njih delo.

(To je bila želja vseh tedanjih duhovnikov, ali vresničila se je še le štiriinštirideset let pozneje, ko je dovolil dne 17. junija 1564 papež Pij IV. Obhajilo v obema podobama za avstrijske dežele na zahtevo kralja Ferdinanda. Ni pa odpravil celibata.)

»Sic hoc faciant bene sit (če narediš to, bode dobro)!« zavzdihnil je pater Ivan. »Ako bi bil jaz kralj Ferdinand, kmalu bi bilo konec reformatorjev.«

»Mi sami smo jih rodili!«

»Da, da, ker smo bili preveč popustljivi,« prestrigel mu je pater Ivan besedo in zapustil biblioteko s sklonjenimi pleči.

Gvardjan je gledal za njim in v njegovih očeh se je pojavil zaničevalni posmeh. Obrnil se je proti oknu in se vdal prejšnjim mislim. Ko se je čez nekaj časa obrnil od okna, je vzkliknil na glas, kakor da bi se pogovarjal s kom: »Poizvedeti moram, kje je ona in pri tem mi mora pomagati Blaž!«

Kake pol ure nižje ob reki od samostana je stanoval v na pol podrti bajti ribič Blaž. Ribaril je in lovil rake in jih prodajal v samostanu ter po meščanskih hišah. Ko je spravil skupaj nekaj denarja, je šel v gostilno in zapil vse. Nato je ležal za kočo nekaj časa brez vsakega dela, potem pa zopet ribaril po par tednov. Gvardjan ga je poznal, ker je za kratek čas večkrat ribaril z njim. Kadar je pa prinesel Blaž ribe v samostansko kuhinjo na prodaj, je kričal in se pridušal, da ne da ceneje. Poleg tega je bil izredno velik in močan in končno – kakor so ljudje dejali – malo prismojen.

Ko se je ulegla noč na zemljo in je postalo tiho po samostanu in mestu, je šel gvardjan po majhen čolnič in odrinil. Nalahno je veslal ob obrežju po reki navzdol. Noč je bila topla in nebo je bilo čisto kot ribje oko. Ko je imel Špiridion zidovje mesta za seboj, se je uprl krepko v vesla. Čolnič je rezal vodo, ki je žuborela in se penila za njim.

Blaž je ležal pred durmi na travi, ko je prišel gvardjan. Mesec še ni bil izšel in pater bi se bil spotaknil ob njega. Sunil ga je jezno z nogo v rebra in zaklical pridušeno:

»Vstani, Blaž!«

Ali slednji je spal spanje pravičnega. Obrnil se je v drugo stran in zasmrčal dalje, kakor da bi vihar drevje lomil v gozdu onkraj reke. Špiridion je pokleknil poleg njega, ga prijel za rame in potresel. Po par poizkusih se mu je posrečilo pripraviti Blaža, da je odprl oči, ali že jih je mislil zopet zapreti, tedaj je pa Špiridion napel vse moči in ga zopet potresel.

Blaž se je zdramil in gvardjan se je sklonil po koncu. Nekaj časa je gledal začudeno v redovniško obleko frančiškana. Bela vrv, ovita krog obleke, črtala se je ostro v temi, med tem ko je videl obrise redovniške obleke le nejasno. Sklonil se je po koncu in se oprl na komolce, strmeč v patra. Nato je pa, kakor od strele zadet, skočil pokonci in zarjovel: »O sveta Marija in Jožef!« in se zakadil v vrata svoje bajte, da so odletela iz tečajev in padla z velikim ropotom z njim vred na tla.

Takoj nato se je pa slišala glasna molitev Blaža, ki je prosil boga, da ga naj čuva – duhov. Gvardjan je stal še vedno na svojem mestu in ni vedel, da bi se jezil ali smejal. Premišljeval je nekaj časa in srečna misel mu je blisnila v glavo.

Počasi je pristopil k mali lini v steni, ki je nadomeščala okno, in zaklical z votlim glasom. »Blaž, reši me!«

Blažu, klečečemu v bajti, so se zježili lasje. Slišal je od svojega očeta, kako se morajo duhovi preganjati in nato se je spomnil.

»Kaj je rekel Kristus, ko je prišel k svojim učencev?« je odgovoril Blaž s pretrganim glasom iz koče.

»Mir vam bodi!« je zadonel votel glas od zunaj.

»Zakaj ga pa ti nimaš?« je vprašal Blaž.

»Grešil sem s pogledi na deklini, bivajoči v koči poleg samostana. Koča je zdaj prazna in moja duša trpi tod naokrog. Ako me hočeš rešiti, poizvedi, kje stanuje deklina sedaj, in ji reci, da hodi krog samostana duša, ki trpi radi nje. Ko odpraviš, spovej se gvardjanu v samostanu in ta bode maševal in tedaj bo rešena moja duša trpljenja …«

»Vse storim, samo na miru me pusti!« je obljubil prestrašeni Blaž.

»Zatisni si ušesa, da pri mojem odhodu ne slišiš trpljena duš!« mu je zaukazal glas.

Blaž je pritisnil svoje velike dlani na ušesa tako tesno, da bi si bil zmečkal glavo, če ne bi bila pošteno trda.

V dveh lahkih skokih je bil Špiridion v čolnu in uprl tiho ali z vso močjo v vesla. Prišedši domov v svojo celico je šele dal duška smehu. Nato se je pa zadovoljen ulegel v posteljo. Poznal je babjevernost naroda tedanjega časa in bil je prepričan, da Blaž izpolni vse do pičice.

V bajti ob reki je pa klečal Blaž in molil, medtem je pa še vedno tiščal roke na ušesa. Včasih jih je malo odmaknil, ali zdelo se mu je, da sliši glasove v šumenju reke in še trje je pritisnil dlani na ušesa.

Ob prvem svitu, ko je zazvonilo dan in ko duhovi nimajo več moči, je vstal in se napravil na pot iskat dekleta, ki je stanovala v koči poleg samostana in katere sedaj ni tam. Premišljeval je malo in takoj uganil, da to je Tomaževa Marjanica. Spomnivši se umrlega gvardjana je vzdihnil: »Ubogi Polikarp!«.

***

Zadovoljeno in enakomerno je sedaj teklo življenje v Rokovi koči. Marjanica je kuhala in gospodovala. Tomaž je obdeloval pet njiv. Rok pa čevljaril in kmetje so mu nesli za plačilo meso ali pa denar, ako ga e kateri imel. Aleš se je večkrat oglasil po njih, a kadar se je mudil v gradu, tedaj je prišel skoro vsak večer.

Bilo je nekega večera in kmetje so se vračali z njiv, nekateri pa s tlake. Rok je nehal z delom, porinil je vso čevljarsko ropotijo v kot, zmetal še ne zašite čevlje proč in šel pred hišo. Marjanica je vedela, da kadar stric tako pospravi izbo, da je tisti večer shod prekrščevalcev v hiši. Zvečer pride tudi Aleš. Tako je rekel opoldne, ko je jezdil mimo, in ona se je podvizala z delom.

Pozno v noč so se začeli zbujati in tudi Aleš je bil med njimi.

Sem pojdi in povej, kaj je novega po svetu. »Ali se naša vera množi ali ji preti kakšna nevarnost?« je dajal Rok in mu odkazal mesto poleg sebe.

Aleš je stopil bližje in se ozrl po navzočih. Zdrznil se je, ko je videl, da vse gleda v njega.

»Kolikor sem izprevidel,« je začel nekako boječe, »smo mi navezani na svojo lastno pesto.« Luteranstvo ima zaščito v plemstvu, katoličanstvo pa v kralju Ferdinandu. Naša vera, ki je edino prava, pa nikogar. Braniti jo moramo sami.

»Da, sami!« je zagrmelo v sobi in v plamenu goreče trske se je posvetilo par nožev.

V ospredje je skočil eden navzočih in zakričal proti Alešu: »Povej, kdo nam žuga?«

»Vsak plemenitaš, vsak luteransi predikant in vsak katoliški duhoven,« je odgovoril Aleš trdo, videč, da ga ne razume polovica navzočih.

»Toda zatrli nas ne bodo!« je dejal prejšnji in se vrnil nazaj v gručo. (Kakor pri vsaki organizaciji še dandanes, tako je bilo tudi takrat. Med prekrščevalci so bili fanatiki. Tako je eden prekrščevalcev v Rajhenburgu za Savo umoril dvornega maršala solnograškega nadškofa pod pretvezo, da je maršalova žena bila njemu od boga namenjena v zakon. Taki prenapetneži so pomagali veri prekrščevalcev po 50 letih do pogina.)

»Imel sem ženo, osem otrok in svoje starše,« je začel drugi. »Delal sem kot živina. Šest mi jih je odpeljal Turek v sužnost in starše ter starejšega sina mi je umorila kuga. Hčer, ki mi je še ostala in ki je bila lepa kakor mati božja v stanskem oltarju, mi je pa ukradel graščak in gotovo je že mrtva. Sam sem, čisto sam sedaj. Mislil sem, da smem saj boga moliti po svoji volji, a še to mi hočejo zabraniti. Nikdar – raje umrjem!«

»Mi tudi!« je zadonelo iz gruče kakor oddaljen grom. Mučna tišina je zavladala v koči, le tu in tam se je slišalo, da je kdo premaknil nogo.

»Ker ste vi tiho, bodem pa jaz govoril,« se je oglasil star mož s sivo brado, sedeč pri steni.

»Star sem že in videl veliko sveta. Nasprotniki vedo, da so sami krivi, da smo mi danes prekrščevalci. Ko je bila še stara vera, smo dajali cerkvi desetino. Zato bi tudi morali imeti takega duhovnika, ki je vreden desetine. Ali imeli smo vedno kakšnega mlekozobneža, ki se je bolj brigal za krčmo kakor za ero, in kateri je, ako ne javno, pa na skrivnem poročen. Že tu so nas goljufali, ker nam niso dali tega, kar smo mi plačali. (Posebno pod škofom Ravbarjem, ki je bil na ljubljanski škofijski prestolici do leta 1536, so imeli vplivnejši duhovniki po pet ali še več župnij, katere so držali brez duhovnikov, ali pa najeli kakšnega prav poceni.) Prišla je nova vera in rekli so nam:

»Ne dajajte Cerkvi desetine! — In mi smo ubogali. Stopili smo v novo vero in dajali potem gradu petino in nismo bili nič na boljšem. Ko smo se dvignili zoper gradove, ni bilo na Brežkem polju nobenega duhovna, stare, niti nove vere zraven. (Kmečka vojna leta 1515.) Sami smo ravnali kozam ušesa in jih pritrjevali na drogove."

Zamislil se je nekaj časa in gledal v tla, kakor da vidi na tleh kmete, ki so padli v boju na Brežkem polju. Potegnil je z roko po čelu, kakor da bi hotel odgnati tužne misli, pogledal zopet po navzočih in nadaljeval:

»Zdi se mi, da vidim še danes kmečko bojno polje. Dobil sem bil udarec po glavi in obležal kakor mrtev. Noč je bila nastopila, ko sem se prebudil, glava me je bolela in žejalo me je. Krog in krog so taborili vojaki, jaz sem se pa plazil med mrliči do vode. Tu so Gorenjci ležali v hlačah iz jelenoe kože, močni možje kakor hrastje, tam zopet Notranjci. Zraven je bila gruča Dolenjcev z osteklenelimi očmi in odprtimi ustmi, ki so zijala proti nebu. In tedaj me je obšla misel, ko sem se plazil proti vodi. »Ni boga! Če bi bil, ne bi dopustil kaj takega! – – –«

Zopet je umolknil, nato pa povzdignil glas:

»In med vsemi mrliči ni bilo ne enega plemenitaša niti duhovna, in tedaj so se mi pristudile vse vere na svetu. Oni, ki nas uče: »Ne ubijaj! – so nas ubijali. Ali ni škof Ravbar pomagal Žigi Ditriškemu zoper nas? Obe veri sta enaki, samo vsaka v drugem plašču. Vera za trpine je samo naša: vera prekrščevalcev.«

»Pride čas,« – je povzel drugi – »ko bodejo gradovi in samostani razpadli in kmet bode prost. Ver ne bode več na svetu in vsakdo bode nosil svojega boga v srcu. Pravijo, da mora biti duša čez devet mlinskih kamnov, ako se povrne na svet. Moja bode šla čez devetsto, samo da si ogleda podrte gradove in samostane na Slovenskem.«

Naslonil se je na palico in se zamislil.

»Daj bog, da se to kmalu zgodi!« je pretrgal tišino Rok.

»Zgodilo se bode!« je rekel neki glas iz kota kakor odmev. Govorili so še mnogo in Aleš je poročal, da je bil prejšnji teden na Štajerskem in da je dal deželni glavar pozapreti vse prekrščevalce. Vse ječe so jih polne. (Ivan Ungnad Sovneški je bil leta 1529 štajerski deželni glavar. Leto pozneje je dal poloviti vse prekrščevalce in jih vreči v ječo. Vsi stolpi in ječe so jih bile polne. Nekaj so jih usmrtili, drugi so pa preklicali svoje zmote in pristopili nazaj k stari ali novi veri. Največ so jih poslali v Trst na galeje, kjer so služili kot veslarji, prikovani na ladje. Ivan Ungnad je bil strasten luteran in založnik prve prestave sv. pisma na slovenski jezik in drugih prevodov Primoža Trubarja.)

»Oprostimo jih!« je kriknil prepričevalno Rok, kakor da bi šlo za kokoši.

»Pomagajmo jim!« je zadonelo kakor odmev v koči. Ukrepali so na dolgo in široko, kako bi pomagali zaprtim tovarišem. Različni nasveti so se slišali. Slednjič so se zedinili, da pošljejo najprej ogleduhe. Bila je že dnevna zarja, ko so se vračali po vasi v svoje koče.

Proti poldnevu je bilo. Marjanica je skuhala kosilo in stopila na vežni prag, da pokliče očeta, ki je delal nedaleč od hiše. Roka ni bilo doma: odšel je na ogleduštvo na Štajersko. Komaj je deklica pogledavši, v kateri smeri da je oče, ko pride krog vogla velika postava ribiča Blaža.

Marjanica se je ustrašila. Njegova obleka je bila razcapana in v obraz je bil prepaden. Ko je pa spoznala Blaža, katerega je večkrat videla iz stare koče, kadar je lovil ribe na reki, se je pomirila.

»Kaj pa iščete tukaj, Blaž?«

»On se je ozrl v njen obraz in povzdignil roke proti nebu. »Bog bodi zahvaljen, našel sem te!« Nekaj mesecev sem te že iskal in že sem zgubil upanje, da te kdaj najdem. Ker vedi, da hodi duša krog samostana in trpi radi tebe.

Komaj je izpregovoril zadnjo besedo, je že odšel urnih korakov po poti.

Hotela ga je poklicati nazaj, ali ni mogla; glas ji je zastal v grlu. Prišlo je na tako nepričakovano. Naslonila se je na vrata in se zamislila. Kdo trpi radi nje? – – – Je li Špiridion umrl – – –? In v njenem srcu se je pojavila že dolgo časa zadržana ljubezen do njega. Spomnila se je zopet a njegove lepe črne oči. Ljubil jo je, to je resnica, ali sedaj je mrtev. Pri tej misli se je streznila. Oh – – če ne bi bil on v redovniški obleki! – –

Iz sanj jo je prebudil oče, ki je prišel iz njive in vprašal, ako se je že vrnil Rok.

Ko je drugo jutro še stala rosa po travi in je bilo solnce komaj za moža visoko nad hribi, je že krevsal Blaž po vijugasti cesti proti mestu. Uro za tem je že zapel zvonec na samostanski »porti« in redovni brat je odprl linico v vratih.

»Kaj bi radi?«

»Spovedal bi se rad, toda samo gvardjanu.«

»Pojdi v kapelo. Na desni strani je gvardjanova spovednica,« pojasnil mu je brat in zaprl linico.

»Špiridion se je ravno oblačil, ko mu je brat naznanil, da ga hoče nekdo za spovednika.

»Kdo je?« je vprašal hlastno.

»Mislim, da je ribič Blaž, samo bolj razcapan se mi zdi.«

Gvardjan ga ni poslušal, temveč naglo je vrgel zadnji kos obleke nase in hitel v kapelo. Ribič se je poklonil pred oltarjem in počasi odšel proti spovednici, kjer ga je nestrpno čakal Špiridion.

»Blaž je pokleknil in začel moliti. Ko je pogledal natančneje gospoda v spovednici, je videl, da nima koretlja ne spovedne štole krog vratu. Že od svoje matere je slišal in od drugih, da duhoven ni obvezan do spovedne molčečnosti, če nima štole krog vratu. Zato je Blaž kratko malo prenehal s spovedjo.

Gvardjan se je nemirno premikal v spovednici in čakal nekaj časa.

»No, – povej grehe!« je dejal nestrpno.

»Nimam časa tukaj sedeti.«

»Ako nimajo časa, gospod, pridem popoldne.«

»Popoldne me ne bo doma,« je lagal gvardjan.

Blaž ni hotel odlašati spovedi, kajti bal se je, da pride ponoči zopet duh in take noči ne bi preživel več. Zato se je odločil, da opozori gospoda:

»Ako bi gospod imeli štolo krog vratu, bi se takoj spovedal,« je rekel boječe.

Gvardjan ni izpregovoril besedice, temveč je planil v zakristijo in čez nekaj hipov se je vrnil s štolo, kakor je Blaž zahteval. Sopvedal se je natanko in Špiridion ga je izpraševal o vseh podrobnostih.

»Ali je omožena?« je vprašal končno in srce mu je burno tolklo.

»Ne vem,« je odgovoril Blaž nedolžno.

Naložil mu je pokoro in Blaž je obljubil, da jo vestno izpolni. Nato ga je povabil, da naj gre z njim v kuhinjo, kjer dobi prigrizek in kozarec vina.

»Jedel bi že, toda vina ne pokusim niti kaplje več. Tako sem prisegel tisto noč, ko me je strašil duh – –

***

Z vrečo čez ramo, kakor berač, se je klatil Rok teden dni po Štajerskem. Lazil je okrog gradov, se pomešal med grajske hlapce in vedno delal nove načrte za osvoboditev zaprtih prekrščevalcev. Tu in tam je naletel na grad, kjer so bili zaprti, ali grad je imel obzidje in jarek.

Podnevi je poizvedoval, ponoči je pa hodil po vaseh in prisluškoval, dali imajo v kakšni hiši prekrščevalci svoj shod. Že celi teden je minul in on je bil še vedno s svojimi načrt tam, kakor prvi dan.

»Proti domu se moram obrniti,« si je mislil in udaril od Celja po jarku ob Savinji proti Laškem. »Mogoče me grajski pogreša in bi kaj sumil, a morda bode kateri drugi ogleduh bolj srečen.« ko je prišel proti jutru v Laško, je bila ravno nedelja in ljudje so hiteli cerkev. »Stopim pa še jaz notri,« si je mislil Rok. Mogoče zvem kaj o prekrščevalcih, ker zdi se mi, da vsi gradovi in samostani čakajo nekakega povelja, predno nastopijo proti njim. »Ostal je pri cerkvenih vratih in položil vrečo poleg sebe.

Na prižnico je prišel mlad župnik in je po kratki površni molitvi takoj udaril po rimskokatoliški cerkvi in prekrščevalcih. Ko je slikal razuzdano življenje katoliških duhovnikov, ga je poslušalo ljudstvo mirno, ali ko je začel govoriti, da je češčenje svetnikov navadno malikovalstvo, so začele ene mašiti si ušesa in bežati iz cerkve.

(Primož Trubar, začetnik slovenskega slovstva, je bil posvečen v mašnika po Petru Bonomu, tržaškem škofu. Leta 1530 je dobil župnijo Laško in eno kaplanijo v Celju. Njegov škof Bonomo je bil humanist in je pripadal v one sloje, ki so hrepeneli v prvi vrsti za slovstvenimi in znanstvenimi cilji. Napadi so duhovniški celibat, redovništvo, češčenje svetnikov in božja pota. Loka pri Radečah je spadal udi pod tržaškega škofa in tam je imel Trubar prvi spor z ljudstvom. Kuga je morila ljudi po deželi in ljudstvo je hotelo, da se sezida cerkev nad Kompoljem, češ, da se tamkaj prikazuje sv. Boštjan neki ženski. Trubar je nastopil proti temu tako strastno, da je moral bežati iz župnije.)

Ko je uvidel pridigar, da gredo ljudje iz cerkve, je izpremenil govor in udaril po prekrščevalcih. Imenoval jih je hudičeve hlapce, ki so nevarni imetju in državi. Tako je govoril župnik Primož, Rok je pa hlastno vlekel vsako besedo na ušesa.

Vstal je iz klopi star mož z dečkom in odšel iz cerkve. Pri cerkvenih vratih se je zaničljivo ozrl po pridigarju. Rok je pobral vrečo in udaril za njim. Kmalu sta se sporazumela in starec je povabil Roka na svoj dom, ki je bil na bregu Savinje.

»Čudne stvari se gode dandanes na svetu,« je tarnal kmet, ko je zaprl vrata koče in prisedel mizi. Pred dvema letoma mi je kuga pobrala otroke in ženo in zdaj sama sva s sinom. Vsakih par mesecev pridejo Turki in sedaj so naše tovariše zaprli v ječo.«

»Rešimo jih!« je vpil Rok odločno.

»Težko bode šlo, težko! Midva sva sama na prostem v tej okolici in mogoče tudi po naju pridejo. Pa nič zato! Slabše ne more biti kakor je!«

(Švicarski zgodovinar Karol Gutman opisuje prekrščevalce (Wiedertaufer), da je vzkliknil eden, ko so jih pri sv. Galu devali ob glavo: »Samo dvakrat v svojem življenju sem se najedel kruha do sitega, pa že moram umreti!« To spričuje, da so se po vseh deželah oprijemali vere prekrščevalcev najrevnejši sloji).

Molčal je nekaj časa, nato pa dejal: »Vse bi še bilo, ako bi ljudje razumeli našo vero. Ali prekrstiti so se dali tudi taki, ki že davno spadajo pod krvnikov meč. In ti so nam v nesrečo.«

Rok je molčal. Videl je, da ima pred seboj moža, ki je še večji revež kot on.

»Kaj narede z njimi?« je vprašal po kratkem molku.

»Pošljejo jih v Ljubljano ali bogve kam.«

V Rokovi glavi se je rodil načrt.

»Dobro. Poizvedi, kam jih mislijo odgnati. Napademo jih med potjo in oprostimo.«

Kmetu se je zjasnil obraz in obljubil je, da bosta vohunila s sinom in on bo takoh sporočil Roku. Rok se je začel poslavljati, kmet je pa skočil v skedenj in prinesel pehar mehčanih hrušk.

»To je vse, kar ti morem dati.«

Rok je odvezal vrečo in mu dal pol hleba rženega kruha. »Vzemi! Nekako že pritečem domov tudi brez kruha.«

»Dolgo časa ga že nisem jedel,« je omenil kmet in tehtal kruh na roki.«

Rok je očrtal pot, po kateri se lahko pride do njega, nato se je poslovil in odšel.

»Kmet je pa stal na pragu in gledal za njim, držeč kos kurah v roki.

»Ti si pravi prekrščevalec!« je zamrmral in prelomil kruh ter dal polovico sinu.

***

Zopet je sedel Rok na svojem stolu in krpal čevlje. Razen prekrščevalcev ni nihče vedel, da je bil teden dni odsoten. Kadar je šel sosed mimo koče, se je ozrl nestrpno na njega, pričakujoč novic. Vrnili so se tudi drugi ogleduh, ali brez vsakega uspeha. Zato so toliko bolj napeto čakali sedaj, kaj bo iz tega. Sporočeno je bilo vsem prekrščevalcem od Kostanjevice do Kamnika, da naj bodo na straži.

Bliža se je že drugi teden h koncu, ko je neko noč potrkal na okno sin kmeta od Savinje.

Rok mu je odprl in ga peljal v izbo; zagrnil je okna in prižgal trsk. Nato je poiskal nekaj slanine in kruha ter postavil pred fana.

»Jej in pripoveduj!« je ukazal Rok in se usedel tako, da je gledal prišleku v obraz.

Fant si ni dal dvakrat reči. Tlačil je slanino in kruh v usta in obenem pripovedoval Roku, ki je pazno napenjal ušesa:

»Prišla je komisija od gradu do gradu, povsod, kjer so naši zaprti, in kdor se je odpovedal naši veri, so ga izpustili. Druge pa bodo v dveh dneh odgnali na vislice v Trst.«

»Ne na vislice, ampak na galeje,« mu je popravil Rok.

»Ne vem, kako se reče, dosti prida že ne more biti,« je odgovoril fant in zopet založil v usta. »Moj oče so zvedeli od tistih, ki so nazaj pristopili v staro vero. V gradu so zvedeli, da samo še na vojake čakajo, da pridejo po nje. Danes so v Rajhenburgu, jutri bodo pa pri nas. Po vseh gradovih jih pobirajo in jih tirajo največ ponoči naprej.«

Rok je nabral obraz v resne gube.

»Z martolozi se ne bi rad tepel, kajti oboroženi so bolje, kakor bodemo mi. Počakaj malo, jaz grem v vas, da sporočim drugim.«

Vrnil se je čez pol ure, a istočasno sta pa šinila iz vasi dva jezdeca v noč. Prvi je krenil proti Dolenjski, drugi pa proti Ljubljani.

V koči je Rok risal po mizi s prstom in naročal fantu, kje naj on in njegov oče čakata prihodnjo noč s splavom, da jih popeljeta preko Save.

»Tu imaš denar, da lahko dobita splav v najem, ako ne drugače.« pri tem mu je dal nekaj srebrnega denarja.

Fant se je poslovil in kmalu nato so se ponavljali udarci kladiva in se izgubljali v noč.

Drugi dan so se pripravljali prekrščevalci. Kdor je imel konja ga je pridržal v hlevu, da bo spočit na noč. Najbolj oddaljeni so se pa peljali proti opoldnevu z vozom na njivo, ki se je držala gozda; tam so izpregli in šlo je v divjem diru proti Štajerski.

»Dokler je v gradu, se mu ni treba ničesar bati. Lahko govori, kar hoče,« omenil je nekdo v ozadju.

»Rok je šel proti domu sam in zamišljen. Obrisal si je potno čelo in rekel predse: »Ta bode bolj nevaren, kakor pa deset katoliških farjev. Ako nas izvoha, smo dobri za na galeje.«

»S poti mora!«

Pri Roku je bil zopet shod prekrščevalcev in razmotrivali so o govoru, ki so ga slišali v nedeljo v grajski kapeli.

»Ko nas bode dovolj, ga ne bomo več poslušali in prvi migljej iz grada!« je rekel eden navzočih.

»Stara vera in nova, obe sta enaki. Kdor ima količkaj razuma, mora izprevideti. Eni kriče: proč s papeštvom, samskim stanom, spovedjo in z obhajilom v eni podobi! – drugi pa: proč s krivoverci, priprosto ljudstvo ne sme slišati čistega evangelija, ker ga ne razume, samski stan duhovnov je potreben, posebno v času kužnih bolezni, ker, ako je duhoven oženjen, ne obiskuje bolnikov, boječ se, da bi zanesel bolezen med domače! Nad vso to blodnjo stoji naša vera še najvišje in najbolj čista. Mi ne potrebujemo duhovnov ne obhajil niti nikakršnih zakramentov. Vsak naj v srcu nosi svojega boga in vero in naj ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe in tedaj bo zavladal ljubezen na svetu. Ko zavlada na svetu ljubezen, ne bo več treba duhovnov – gradov in samostanov, da bi hujskali ljudi, ker vsak človek bo moral biti koristen član človeške družbe.«

»Rok je končal in v sobi je nastala tišina. Vsakdo je premišljeval, kako lepo da bo takrat na svetu, kadar se uresničijo te besede.

»Na voglu koče je pa slonel predikant iz grada in poslušal Rokov govor. »Skoro bi dejal, da ima prav,« – je zamrmral – »vendar dokler so gradovi in samostani gospodarji na zemlji, ne pojde tako lahko.«

Zapel si je suknjo in odšel proti gradu.

V koči so pa nadaljevali, in če bi bil predikant malo počakal, slišal bi bil svojo obsodbo.

»Dokler nam ni nevaren, ga pustimo pri miru,« je svetoval neki kmet.

»Lahko kriči kolikor hoče zoper nas, mi se a to ne zmenimo; ali če bo kaj vohunil, imamo pravico braniti svojo vero kakor oni svojo.« –

Drugi dan je bil Rok malo zaspan, ker so dolgo čuli prejšnjo noč, vendar je krpal in delal, kar je mogel. Bilo je krog poldne in odkosila sta s Tomažem, na kar se je slednji odpravil v mlin. Marjanica je popravljala posodo in Rok se je pretegoval, da so mu kosti pokale v telesu. Zaspan je bil in vse ga je bolelo od sedenja.

»Kaj praviš, Marjanica, ali so sv. Krišpina, ki je bil čevljar, tudi kosti bolele?«

»Ako je sedel takole ves dan, menda tudi,« je odgovorila Marjanica in brisala lesene žlice.

»Pa zakaj je neki postal svetnik? Zaradi dela menda ne, ker ljudje v njegovih časih so nosili samo podplate in niso rabili krparij kakor sedaj. Podplati so raztrgani, golenice so cele – – –«

Rok je naglo prenehal, kajti med vrati se je pojavil predikant iz gradu.

Marjanica, ki je brisala skledo, je bila s hrbtom obrnjena proti durim. Ker je Rok tako hitro prenehal, se je ozrla na njega in pri tem je zagledala predikanta med durmi. Skleda ji je zdrknila na tla. Obstala je kakor okamenela in ustnice so ji obledele.

»Špiridion,« je dihnila komaj slišno.

Predikant je stopil v kočo, se zravnal in dejal: »Mir vam bodi!«

»Tudi tebi!« je odvrnil Rok, kateri je naglo sedel na stol in pomaknil velik čevljarski nož kakor slučajno predse.

Predikant je stopil k mizi, prijel za klop, kakor da bi bil domač in pogledal dekletu v prebledeli obraz.

»Čemu se me plašiš?« je dejal tiho. Nato je pomaknil klopico k Roku.

»Čevlje mi narediš.«

Rok je odmajal z glavo.

»Nimam časa,« je odgovoril in pokazal na kup starih obuval v kotu.

»Plačam ti dvojno ceno, samo če jih kmalu izdelaš. Potrebujem jih.«

Rok se je popraskal za ušesi, odgnati ga je bilo škoda, prvič zaradi zaslužka, drugič pa, ker je bil iz grada. Mogoče bi pa tudi zvedel kaj od njega, kar bi mu koristilo. Na Aleša se ni mogel dosti zanesti. Vse to je premislil v trenutku.

»Bodem poskusil.«

Po predikantovem obrazu se je razlil zadovoljen smeh. Vzel je zlat iz žepa in ga vrgel pred čevljarja.

»To naj bode predplačilo.«

»Ne!« je rekel Rok odločno. »Čevlji so s tem denarjem petkrat preplačani. Jaz pa jemljem samo toliko, kolikor zaslužim.«

Predikant se je ugriznil v ustne.

»Ne vem, koliko zahtevate za čevlje.«

»Mogoče, da ne veste, ali jaz sem tak človek, da imam za vsakega enako ceno, pa naj jih naroča revež ali bogatin, katoličan ali luteran.«

»Kaj pa, ako bi prišel kakšen prekrščevalec? Bi li imel tudi zanj tako ceno?« je vprašal predikant in ostro opazoval čevljarja.

Slednji je prijel brusilni kamen in začel brusiti nož. Ni najmanjše spremembe ni bilo na njegovem obrazu.

»Ker so prekrščevalci po navadi revni ljudje, mogoče bi mu jih naredil ceneje,« je rekel Rok in začel obrezovati usnje.

»Mojster si!« si je mislil predikant in začel dokazovati Roku, da so misli prekrščevalcev neizpeljive. Rok ga je molče poslušal in mu pritrjeval.

»Lisjak si!« si je mislil sedaj predikant in gledaj Marjanico, ki je pospravljala po mizi.

»Zakaj pa kaznujejo prekrščevalce, ako jih dobijo v pest, ljudi druge vere pa ne?« je vprašal Rok in delal dalje.

»Zato, ker nimajo privržencev med plemstvom niti pri vladi,« je odgovoril predikant prosodušno.

Tedaj se je pa Rok skoro izpozabil in kmalu bi se začudil in prenehal z delom, ker take resnice ni pričakoval iz predikantovih ust.

Marjanica je končala s svojim delom in sramežljivo gledajoč v tla je šla mimo predikanta v veži. Zdelo se ji je, da ji srce bije prav pod vratom. Sama je hotela biti s svojimi mislimi, sama. Zato se je napotila iz veže za hišo in se usedla pri hlevu na prag.

Čevljar in predikant sta se še nekaj časa pogovarjala, dokler se ni slednji poslovil in obljubil, da še pride. Stopil je v vežo in iskal z očmi dekleta. Ker je ni bilo tam, je zavil krog vogla proti hlevu. Tam jo je zapazil sedečo na pragu in zatopljeno v misli, niti njegovi koraki je niso zbudili.

Stopil je k nji in ji položil roko na glavo. Skočila je kvišku in hotela zbežati. On jo je ujel za roke in jo potegnil nežno k sebi.

»Ne beži zopet od mene, saj vendar vidiš, kako neizrečeno te ljubim! …«

Obstala je in njena roka je menda nevede počivala v njegovi.

»Obljubi mi samo to, da me hočeš ljubiti, ako me še sedaj ne ljubiš, in storil bodem vse, da si pridobim tvojo ljubezen. Poglej, izpremenil sem vero, samo radi tebe in nikoli mi ne bo žal, samo če me ti ljubiš!«

Njena prsa so se dvigala hitreje, zravnala je glavo in mu pogledala v obraz. Njegove črne oči so jo gledale proseče in nič več se niso svetile v divji strasti, kot v koči ob samostanu. Ves njegov obraz se je dozdeval deklici veliko lepši in udanejši. Sklonila je zopet glavo, on jo je pa privil k sebi in začela je jokati menda od sreče. Tudi, če bi bil še v redovni obleki, kakor poprej, padla bi bila v naročje. Saj je bil on slika njenih sanj …

On je pa privzdignil njeno glavo in jo poljubil – – –. Bil je prvi zaželjeni poljub. Pritisnil jo je k sebi, kakor da bi se bal, da mu jo kdo vzame, in jo zopet poljubljal na ustne in čelo in pil solze iz njeni oči.

»Povej očetu in bratu, da sem tu in da me naj nikar ne sovražita! Prenaglo je brat ravnal, oče pa, ako hoče, se lahko vrne nazaj v kočo. Al isi naj pa drugo postavi v mestu. Dam mu denar za njo, samo če me ti ljubiš.«

Špiridion je pripovedoval, koliko noči je še bil pri koči, samo da bi njo videl.

»Ponoči nikar ne prihajajte!« ga je posvarila Marjanica in bilo je prvič, da je govorila z njim.

»Zakaj ne?« Morda radi prekrščevalcev? Ne boj se! Jaz vem vse, ali zaradi mene se jim ni treba bati ničesar. Vsakdo naj veruje, kar se mu poljubi in tudi jaz mogoč ne bodem vedno predikant, posebno sedaj ne, ko imam tebe. Začel bodem kaj drugega, samo vere ne bom prodajal več.«

Govorila sta še mnogo, dokler ni Rok klical Marjanico. Še enkrat jo je poljubil in smuknil v gozd za hlevom, ona je pa rudečih lic odšla v vežo.

Ves prerojen je korakal predikant proti gradu. Čutil je, da je danes dosegel posebno srečo. Tako srečnega se še ni počutil, odkar so ga bili izvolili za gvardjana v samostanu. Proklet od katoliške cerkve, vendar srečen! S to mislijo je stopil na grajsko dvorišče.

Takoj za njim je prijezdil jezdec v veliki naglici, skočil spretno iz konja in klical hlapce. Udaril je z dlanjo konja po križu in ga pognal proti hlevom. Nato je pogledal proti solncu in zamrmral: »O polnoči sem šel iz Maribora in sedaj mora biti sovražnik že tam!«

(Meseca julija, l. 1532, je velika Sulimanova vojska začela prodirati preko jugozapadne Ogrske, torej ravno čez kraj, kjer so živeli ogrski Slovenci. Pri trdnjavi ali boljše rečeno ob obzidju malega mesta Kisek (Guena) se je razlila njihova moč. Od tu se je vračala armada čez Gradec proti Mariboru. Načelnik posadke v mestu je bil Sisigmund Višnjegorski. Štiri dni – od 15. do 19. sept. 1532 – je taborila armada na levem bregu Drave, da si napravi most.)

Hlapec je prišel iz hleva in on mu je ukazal: »Osedlaj drugega konja! Še danes moram biti na Hrvaškem! Glej!« – pri tem je pokazal na gore v daljavi proti Štajerski in tam se je valil črn dim.

»Turek je že zopet v deželi!« je zajavkal hlapec, prijel konja in ga odvedel v hlev.

Predikant je šel proti jezdecu, ki mu je kazal hrbet, v nadi, da izve kaj več o Turkih. Že je odprl usta, da bi mu zastavili vprašanje, ali kakor bi drenil, mu je zastala beseda v grlu. V jezdecu je spoznal Aleša. – –

Aleš je čul stopinje in se obrnil. Komaj je pa zagledal znani obraz, je po bliskovo prijel za meč.

»Ha, ti nas zasleduješ!« je siknil in potegnil meč na pol iz nožnice.

Predikant je obstal in se nasmehnil razburjenemu Alešu.

»Čemu se razburjaš? Ali sem ti morda storil kaj žalega?«

Aleš je porinil meč nazaj. Na misel mu je prišla sestra Marjanica, toda rekel ni nič. Videl je njegovo obleko in spoznal takoj, da je sedaj predikant nove vere.

»Ako misliš, da dobiš mojo sestro v tej obleki, se motiš!« je dejal zaničljivo.


Predikant, svest si svoje zmage pri Marjanici, se je mirno smejal Alešu.

»Nisem menjal vere samo radi tvoje sestre, ampak tudi radi svojega prepričanja. Kako pa sodi o meni Marjanica, vprašaj jo, saj bodeš jezdil mimo koče.« Obrnil se je in odšel v grad.

»Aleš je stal iznenaden na mestu. Predikantove besede so ga osupnile. »Govori, kakor da ga moja sestra res ljubi,« je mrmral za njim. Dalje ni mogel premišljevati, ker hlapec je pripeljal konja in Aleš se je pognal v skoku na njega.

Par minut pozneje je bil s konjem pred kočo Roka in klical sestro. Marjanica je prihitela na prag in vsa srečna se je nasmejala bratu.

»Ne greš k stricu v hišo?« ga je vprašala.

»Nimam časa,« je odvrnil brat in brzdal čilega konja. Prišel sem le, da ti povem, da je Špiridion v gradu. Varuj se ga in bodi vedno doma! Ako ga še enkrat dobim v moje pesti, tedaj ne uteče smrti!«

Marjanica je prebledela v lica, pogledala je v zadregi v tla, roke so se pa nemirno igrale s predpasnikom.

»Pusti ga, saj ni več tak, kakor je bil,« je rekla poluglasno.

Aleš ni verjel svojim ušesom. Skočil je s konja in stopil k sestri.

»Torej je res, kar mi je on sam rekel, da ga ljubiš?«

Marjanica si je zakrila obraz z rokama.

»Ne vem, da li je to ljubezen ali kaj je. Rada ga imam.«

Govorila je skoraj jokajoče.

Aleš jo je mislil še dalje izpraševati, ali krog vogla je prišel njegov oče izpolja. Marjanica se je naglo umaknila v vežo.

»Ostaneš nekaj časa v gradu?« ga je vprašal oče.

»Ne! Še danes moram naprej,« je odgovoril Aleš suhoparno. Nato je zajezdil konja in oddirijal.

»Kaj mu je?« je mrmral Tomaž za njim in stopil v veži, kjer se je Marjanica držala nizko nad ognjem, da ne bi oče videl njenih mokrih oči …

»Ali sta se skregala z Alešem?« ko pa ni dobil odgovora, je odšel v izbo k Roku.

Aleš je drvel na konju kakor veter preko Gorjanskega grebena proti Hrvaški. Misli so se mu križale v glavi in nikakor ni mogel zapopasti, da bi sestra ljubila človeka, ki a je po njegovem mnenju enkrat sovražila.

Mrak je že legal na zemljo, ko je jezdil skozi na pol požgane vasi. Tu in tam si je postavil kmet kočo iz novih hlodov, drugi je pa šele popravljal stavbišče. Vse je pričalo, da ljudje se še niso opomogli od zadnjega turškega napada in že je pretil drugi.

Od nekod je priplaval glas zvona, se tresel v mraku in kmalu nato utihnil, kakor da bi se zvon sramoval, da mogoče še on s svojim glasom poveča versko blodnjo med raztrganim narodom.

V jezdečevih očeh se je posvetilo.

»Pride čas, ko se človeku ne bo treba zbirati v stavbah, zgrajenih iz kupa kamenja, da bi molil boga.« Tako je večkrat slišal govoriti Roka in zdaj mu je prišlo na misel.

Stisnil je konja z ostrogami in v diru mu je veter žvižgal krog ušes.

»Da bi le skoro zmagali prekrščevalci in tedaj ne bomo več redili trotov, da bi nam za plačilo sejali prepir med narod.«

Med takim in enakim premišljevanjem je dospel do obzidja mesta Metlike ob hrvaški meji.

Skočil je iz konja pred poslopjem stotnika Piehlerja, kateri je bil poveljnik oddelka obrambnih čet na meji. Tudi v tem mestu je bilo poznati sledove zadnjih turških napadov. Le grad in Komenda last nemškega viteškega reda sta ostala skoraj nepoškodovana. Aleš je vprašal po gospodu in zvedel, da se nahaja v nekem gradu ob Kolpi med Pribegi.

(Pribegi so se imenovali tudi Vlahi, Morlaki ali pa Uskoki, ker so uskočili Turkom in pribežali na Hrvaško, Štajersko in Kranjsko. V začetku šestnajstega stoletja so se začeli naseljevati krog Marindola in Žumberka na Kranjskem. Glavni poveljnik obrambnih čet, Ivan pl. Kacijant, je spoznal, da mu ti Uskoki lahko dobro služijo v vojaške namene, ker so bili močni, velike rasti in drznega poguma. Za prvimi krdeli Uskokov so prišli drugi in cesar Ferdinand jim je bil jako naklonjen. Ukazal je kranjskim stanovom, da jim naj odkažejo pašnike in jih je oprostil vsakega davka. Obenem jim je dajal po tisoč goldinarjev na leto podpore. Vlahi ali Pribegi so prihajali v trumah po več tisoč skupaj in prignali s seboj po petnajst do dvajset tisoč glav živine. Ko so zasedli vsa posestva onkraj Gorjancev na Kranjskem, so se začeli naseljevati proti severovzhodu, to je po Štajerskem. Štajerski deželni glavar Ivan Ungnad jim je dal posestva propadlega Zajčjega samostana. Pri Mariboru imamo še dandanes vasi z imenom Skoke, Dobrovec itd. Bili so večinoma pravoslavne vere in se prištevali zedinjenim Grkom ali unijatom, ki so podrejeni še dandanes unijatskemu škofu v Križevcih. Štajerski naseljenci so se poslovenili, oni v Žumberku in v Beli krajini so pa ohranili svojo vero in navade do današnjega dne.)

Meščanov se je polotil strah, ko so povedali, da se Turek vrača nazaj skozi Štajersko. Takoj so hoteli, da pospravijo mestno obzidje. A ni jim preostajalo drugega, kakor prenočiti v mestu in drugi dan poiskati stotnika Piehlerja. Pot nazaj v Maribor h gospodu mu je bila odrejena. Oskrbel je konja in se napotil v gostilno, ki je stala sredi trga.

Sedeč pri vrču vina, je opazoval ljudi in skušal poizvedeti iz pogovora, da li so tudi v Metliki prekrščevalci. Prihajali so meščani in njihov pogovor se je plel samo okoli vere.

»Stara vera in staro vino je najboljše!« je kričal z dobrim glasom majhen možic in gledal po navzočih.

»Tako praviš zato, ker si na komendskem zemljišču,« ga je uščipnil nasproti mu sedeči gost, kateremu se je poznalo na rokah, da je usnjar.

»Le ne govori tako. Ako sem na komendskem posestvu, moram zato tudi tlako delati. V novo vero pa že ne bi pristopil, ker se mi zdi preneumna.«

Usnjar se je nasmejal in dejal:

»Tako se zdi vsakemu, kdor je odvisen od cerkvenega premoženja.«

Vse omizje se je smejalo. Tedaj je pa stopil v sobo človek velike, suhe postave. Njegova zunanjost je kazala, da je predikant nove vere.

Obleka mu je bila oguljena in raztrgana na nekaterih mestih. Ko je vzel pokrivalo iz glave, se je pokazal šop razkuštranih las. Ko je ugledal Aleša in videl, da ima pred sabo vojaka, se je nekoliko zdrznil, nato pa je smelo vstopil proti njemu in ga vprašal:

»V čigavi službi ste?«

»V službi Višnjegorskega.«

Na njegovem suhem obrazu se je pojavil smeh.

»Torej si moj zaveznik in moj prijatelj. Malo jih je, ki verujejo v čisti evangelij.«

Ponudil mu je roko in se vsedel poleg njega.

Aleš ga je pogledal začudeno, ali kljub temu mu je ponudil vina in naročil drugi vrč. Predikant je pil in slišalo se je, kako je pijača padala po grlu v želodec. Postavil je vrč na mizo in zopet povzel besedo.

»Pri vas na gradu imate izbornega oznanjevalca čistega evangelija. Poznam ga že izza časa, ko sva bila skupaj v Tibingu.«

Aleš je namršil obrvi, ko je oni omenil Špiridiona, in mu ni nato nič odgovoril.

Predikant je opazi, da njegov gostitelj ne govori dosti in da ga je še celo grdo pogledal, zato je pričel zagovarjati svojega tovariša po poklicu.

»Ne jezi se! Mogoče te je Anton kdaj razžalil, ali njegove besede, čeprav so včasih hude, prihajajo iz dobrega srca.«

»Jaz ga še ne poznam dobro,« je odvrnil Aleš in pogledal proti mizi, kjer so usnjar n drugi napeto poslušali njun pogovor.

»Ne poznaš ga?« se je začudil predikant. »No, – da ga le enkrat slišiš, utrdil se boš še bolj v naši veri. Njegove besede so meč in njegov pogled je ogenj. Najboljša moč med oznanjevalci čiste vere.

»Tega bi moral poslušati!« se je vmešal vmes usnjar pri sosednji mizi in pokazal na najemnika komendske zemlje.

»Srečni so, kateri ne čujejo in ne vidijo prerokov, pa vseeno verujejo,« je pripomnil predikant proti usnjarju.

V sobo je prišel mestni pisar v lepi obleki in lepo, gladko počesan. Vse na njemu je bilo lepo zlikano. Predikant se je nehote pomaknil tesneje k Alešu, oni možje pa, ki se je potegoval za staro vero, je takoj ponudil sedež prišlecu in se pomaknil na drugi konec mize.

Tiho je postalo v gostilni nekaj časa. Pisar se je usedel na ponujeni mu sedež in naročil vino. Da bi menda pretrgal tišino, je dejal: »Slišal sem, da zopet pridejo.«

»Le naj pridejo!« je odgovoril usnjar malomarno.

»Saj mi nimajo več kaj vzeti in drugim tudi ne.«

»To je kazen božja,« je povzel besedo predikant.

»Toda kdo je priklical kazen?« razjezil se je komendski kmet.

»Vsi, ki nočete poslušati prave božje besede!« ga je zafrknil predikant, kateri je pozabil, da je pisar navzoč.

(Tedanji mestni pisar se ne sme zamenjati z današnjim diuristom. V 14., 15. in 16. stoletju je bil mestni pisar izkušen jurist, ki je izrekal sodbe in vodil vso justično upravo v mestu.)

Pisar se je zaničljivo ozrl v predikanta in rekel počasi in s poudarkom: »In kdo je tisti, ki nima svatovskega oblačila?«

Mož, kateri mu je bil ponudil stol, se je prvi zasmejal in ostali za njim. Še usnjar se je muzal, menda zato, ker se je bal pisarja. Predikant je oblekel, vedoč, da merijo pisarjeve besede na njegovo raztrgano obleko. Vstal je k odhodu rekoč: »Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico – – –«

Nato je zravnan kakor sveča zapustil gostilno.

Pisar se je ugriznil v ustne in dejal sikajoče: »Imeli smo zaprtega, pa smo ga izpustili. Toda pride v naše roke!«

Aleš se je tudi odpravil k odhodu. Ko je korakal po trgu proti stotnikovi hiši, si je mislil: »Radi vere se kregajo, namesto da bi se zedinili in se skupno branili proti sovražniku, da ne odpelje zadnjega v sužnost.«

Ko je drugo jutro pogledalo solnce izza hrvaških hribov in razlilo svoje žarke po Beli krajini, je imel Aleš mesto že daleč za seboj. Rosa je stala po travnikih in se blestela v mavričnih barvah v jutranjem solncu. Semintje je naletel na pastirje, ki so pasli po par sto glav živine in ti so ga strahoma vpraševali »Turki?«

»Da, Turki!« jim je odgovarjal Aleš in še predno je prejezdil travnik med čredo, je že slišal hrušč pastirjev, ki so gonili živino skupaj.

Bilo je popoldne, ko je prijezdil v uskoško vas z gralom na strmem griču v ozadju. Vas je bila zgrajena po načinu tedanjega časa. Hiše iz debelih tramov so bile zidane v četverokotu druga pri drugi. Na vsakem voglu je bil strelni stolp. Velikansko dvorišče, ki ga je tvorila vas, je bilo za živino ob času napada.

Od zunaj je pa bila vsa vas obdana s pletom, v katerem je bilo dvoje težkih vrat. Za vratom je stal v notranjščini zopet strelni stolp. Vso vas in plot je pa oklepal globok jarek, po katerem je tekla voda.

Most čez jarek se je vzdigoval in spuščal po potrebi. Vas je torej bila nekak trdnjava.

Ako je hotel Aleš v grad, je moral skozi vsa, da si skrajša pot. Obstal je pred jarkom in šele na njegovo večkratno klicanje je prišlo par moških. Ko so si ga dobro ogledali, so spustili most, ki je počasi padal čez jarek.

Aleš je prekoračil vaško dvorišče in pri tem je zapazil, da ni skoro nobenega moškega doma. Ko je na nasprotni strani jezdil iz vasi, je bil docela prepričan, da je Piehler moral še dobiti poročilo in odriniti z Uskoki proti Turkom.

V gradu je izvedel, da je imel prav in sedaj mu ni preostajalo drugega, kakor počakati par dni. Da bi šel naprej za Piehlerjem, ni mogel, ker sovražnik je lahko že odrezal pot. Nazaj pa tudi ni mogel, ker po na vadi se je turška vojska razkropila v četah po tisoč ali par sto mož in plenila po deželi.

Zato je hotel počakati v gradu, da zve, kako in kaj, in kje bo odprta varna pot, da lahko zopet odjezdi.

***

Bilo je proti večeru četrtega dne po teh dogodkih, ko je sedel Aleš na robu gozda za gradom. V dolini pod njim je ležala vlaška vas. Dolge sence so padale za vasjo in po štirivoglatem dvorišču. Mukanje živine je bilo slišati iz obližja. Pastirji so bili zgnali čredo skupaj v bližino vasi, da jo ob času napada lahko spravijo v vas.

Zahajajoče solnce je s poslednjimi rumenimi žarki še obsevalo vrhove gričev. Aleš je mislil na sestro in ubeglega gvardjana in nikakor ni mogel spraviti izpremembo sestre v soglasje s tistim časom, ko je bežala z njim iz strahu pred patrom.

Iz misli ga je predramil glas godbe, ki je prihajala iz bližine. Tiho in otožno so pele strune nekaj časa v večernem mraku nakar so glasovi naglo narasli v vriskajoče in burne akorde, kakor klic k bojnemu napadu. V par trenotkih je vse utihnilo, ali kmalu so se znova oglasile strune in obenem je zadonela po dolini bolestna uskoška pesem.

Alešu se je zdelo, da je v tisti pesmi nekaj srce trgajočega. Tako more peti samo zasužnjen narod, ki hrepeni po svobodi. Pesem je utihnila, ali njemu je še vedno zvenel napel – po ušesih. Nekaj časa je bilo zopet vse tiho, a čez nekaj hipov je ponovno spreletela tišino godba in pesem, ki je sledila, je bila burna kakor višek naskok Uskokov. Ko je pa dosegla pesem višek, je godba naglo prenehala in pevci so utihnili.

Aleš je postal radoveden. Dvignil se je in šel ob robu gozda v smeri, od koder je prihajal glas. Pod košato bukvijo kraj gozda je stal pevec, ki je bil naslonjen na deblo drevesa. V rokah je imel planko in gledal zamišljeno na ravnokar počeno struno. Poleg njega je sedala ženska. Saj tako je sodil Aleš po obleki, ker obraza ni videl.

»Milena, to nekaj pomeni,« je dejal pevec in potegnil počeno struno iz zareze v plunki. Obrnil se je proti kraju, kjer je stal Aleš in slednji je videl, da ima pevec samo eno oko. Razmršena brada, pomešana s sivimi dlakami in košate obrvi, so dajale obrazu divji izraz. Bele platnene hlače z enako srajco, katero je imel razpeto na prsih, da so gledale na dan kosmate prsi, so bile znamenje, da je iz rodu Pribegov ali Uskokov.

»Nič ne pomeni, Rado!« je odgovorila poleg sedeča ženska. »Preveč si pritiskal. Daj, zaigraj o mojem praoču Joni, kako je podil Turke po Veleplanini v Bosni.«

»Na tri strune ne igram,« je odvrnil odločno Rado in se pripravil, da bi odšel.

Pod Aleševimi nogami je počila suhljad … Rado se je hitro izrl in njegova roka je po bliskovo zagrabila nož za pasom.

Milena je s krikom planila na noge.

Aleš se je ozrl dekletu v obraz in njene oči so se srečale z njegovimi. Rado je povesil roko in zamrmral:

»Iz grada je.« Aleš je občudoval dekleta in ni mogel odtrgati pogleda od nje. Dolgi, gosti in črni lasje so se spuščali po njenem hrbtu in le okrog čela so bili prevezani z nakitjem. Njen obraz je bil malo rujavkast od solnca in oblit s komaj vidno rudečico. Izpot njenih gostih las so pa gledali uhani z velikimi biseri v sredi. Vsa njena noša je kazala na vzhod, na kroj turških žen.

Šele po par trenotkih se je zavedel in občutil potrebo, da reče nekaj.

»Lepo igraš in poješ,« je pohvalil enookega, katerega je Milena klicala za Rada.

Slednji je vzdignil plunko in si jo pritisnil na prsta.

»Struna mi je počila, brat. In to pomeni nesrečo.«

Aleš je posegel v žep, izvlekel nekaj srebrnega denarja in mu ga ponudil.

»Kupi si drugo struno. Sedaj pa zapoj!«

»Ne morem, gospod,« se je branil Rado.

»Samo tri strune imam in nikakor se ne ujema. Pojdi notri, saj igram tukaj skoro vsak večer. Ta denar bom pa dal popu, da bo molil, da se odvrne nesreča od mene.«

»Pa samo zapoj!« ga je prosila Milena, ki je doslej opazovala Aleša.

Rado jo je pogledal zaničljivo, kakor da bi hotel reči. »Čemu se vtikaš v pogovor med možmi, ko si sama žena!«

(Ženska je še dandanes pri Uskokih v jako majhni veljavi, on je gospod, ona pa le njegova sužnja.)

Aleš je opazil njegov pogled in se hitro potegnil za Mileno.

»Le zapoj, Rado, in dam ti še denarja. Saj znaš lepo peti.«

Radu je ugajala hvala in Aleša je zadel hvaležen pogled iz Mileninih oči. Pogladil si je brado in zadonela je pesem v večernem mraku o Urošu Prilugu, ki je bil odpeljal dekle iz begovega harema.

Aleš se je sedel poleg Milene na drevesno korenino, da bi udobneje poslušal pevca. Milo in proseče mu je donel glas, o je opeval junaka, katerega je prosila deklica, da jo naj reši iz rok krivovernih Turkov, in zopet slovesno, ko je Uroš prisegal, da pride po njo ob ugodnem času. Aleš je usedel kakor pribit pod vtiskom lepe melodije. Zvečerilo se je bilo popolnoma. Aleš je posegel z roko, da si popravi meč, ki ga e tiščal pri sedenju, in pri tem se je dotaknil dekličine roke.

Spreletelo ga je nekaj po vsem telesu – posegel je še enkrat in obdržal njeno roko v svoji. Tema je bila nastala in Rado je pel dalje o begu Uroševem z ljubico. Milena mu ni odtegnila roke in Alešu se je zdelo, da ga prevladuje neko, do sedaj še neznano čustvo. Celo večnost bi bil tako sedel poleg nje.

Rado je končal in se odpravil k odhodu. Aleš je spustil roko Milene in hvalil pevca, posegel v žep in mu dal še nekaj drobiža.

»Pridi jutri večer in zagodem ti in zapojem, dobri moj človek!« je rekel Rado in tipal denar v temi, da bi spoznal, koliko ga je.

Vstali so in Rado se je napotil po griču proti vasi. Aleš je šel zadnji in pri stezi, ki je vodila v grad, je ujel Mileno za roko in jo stisnil, v njegovi roki je ostal njen – prstan. Pomislil je samo trenotek in nato ga je nataknil na svoj prst. Voščil je obema lahko noč in odšel proti gradu.

Ko se je drugi dan solnce nagnilo malo čez poldne, je šel Aleš h košati bukvi. Ulegel se je za drevesom in premišljeval o dogodku prejšnjega večera. Pogledal je prstan, ki ga je imel na mazincu. Bil je bakren obroček z velikim udelanim steklom, v katerem je bilo videti kos tkanine.

»To mora biti nekak amulet,« je ugibal Aleš, je li mu ga dala po naključju ali namenoma? In zopet mu je priplaval njen obraz pred oči, kakor že tolikrat prejšnjo noč in podnevi. Kaj bi bilo, če bi pustil nestalno službo pri Višnjegorskem, vzel Mileno za ženo in obdeloval zemljo?

Aleš je prekrižal roki pod glavo in sanjal nadalje. Po vejah sta se pripodili dve veverici, skakali z veje na veje in lovili druga drugo. Tudi med vevericami je ljubezen,« si je mislil Aleš in trepalnice so mu začele postajati težke. Tedaj je zašumelo onkraj bukve in šum je odpodil iz Aleševih oči tisti prijetni spanec, ki začne prenašati človeka iz življenja v pozabljivost. On se je ozrl v stran, kjer je šumelo listje in zagledal je – Mileno.

Prišla je počasi in na obrazu ji je ležala nekaka srh. Tisti otroški izraz, ki ga je imela prejšnji večer krog usten in na licu, je izginil. Velika, vitka postava, katero je mogle Aleš šele prav videti, je bila oblečena v tenko, belo krilo, ki je bilo prikrajšano po noši uskoških žen. Krog vratu je imela na tenki vrvici nanizane bisere, ki so lepo počivali na njenih polnih grudih.

Usedla se je na prostor, kjer je sedala prejšnji večer in si podprla glavo z rokama. V Alešu so se pa menjavala čustva. Skoro se je bal oglasiti in motiti njene misli. Končno se je okorajžil in vstal. Približal se je deklici za hrbet, ne da bi ga bila slišala. Nekaj časa je gledal njene lepe lase, nato pa spregovoril: »Milena!«

Zdrznila se je in vstala. Pogledala ga je in iz njenih oči je odsevala vdanost, ljubezen in sramežljivost. Povesila je oči in njene roke so se igrale kakor v zadregi z biseri na grudih.

Aleš je stopil k nji, ji položil roko na ramo in se sklonil nižje.

»Kajne, Milena, da je tudi tebe ljubezen prignala semkaj pod to bukvo!«

Ona ga je pogledala samo za hip in sladko ji je bilo pri srcu.

»Reci mi samo eno besedico, Milena!« je moledoval Aleš, videč, da je ona še vedno tiho.

Tedaj se mu je nasmejala.

»Saj vendar vidiš, da te imam rada, ker drugače na bi prišla tako zgodaj. Prepričana sem bila, da si ti tukaj.«

»Moja Milena!« je vzkliknil in jo privil k sebi. Usedla sta se na prostor, kjer sta bila prejšnji večer in on ji je slikal bodočnost, krasno in s cvetjem posuto bodočnost, seveda ne tam, kjer je deleža izpostavljena turškim napadom. Ona mu je slonela na rami, ga gledala ljubeznivo in se naslajala ob njegovih besedah.

»Nimam prstana, da bi ti ga dal,« je dejal končno, kadar pridem v drugič, ti ga prinesem.

»Hrani ga!« v tistem prstanu je košček obleke svetega Save. Nek vojaški poveljnik ga je dal mojemu očetu, ki ga je rešil turške sužnosti. Kdor ga nosi, je srečen ako ga pa izgubi, ga zadene nesreča.«

»Torej boš ti sedaj nesrečna, ko ga nimaš več,« se je šalil Aleš.

Mileni se je zresnil obraz, pogledala je čez vas v daljavo, nato pa dejala žalostno: »Saj ga nisem izgubila, ampak sem ga darovala tebi, kakor ga je oče meni. Ako ga imaš ti, varoval te bo, ker si bolj izpostavljen nevarnosti kakor jaz. Od kar ga nimam na roki, se je veliko izpremenilo v mojem srcu. Ti si moja ljubezen in mogoče tudi – nesreča.«

»Da, tvoja ljubezen, ali nesreča nikoli,« je odgovoril ognjevito Aleš in jo poljubil.