Preko vseh ovir
| Preko vseh ovir Ana Lebar |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. • dno |
I.
[uredi]Preko vseh ovir ... (Izza mladih let.)
Kar nekoč je bilo, naj ostane v preteklosti.
Ves pisan zastor sedanjosti naj zakrije preteklost,
da ne ovira v razvoju nove bodočnosti,
ki jo hočem ustvariti svojemu domu. O, pa
baš ta bodočnost bo trajen pomnik — preteklosti!
— O, mamica, ki snivaš tam ob cerkvi,
odhajam v tujino, da se naučim graditi ta pomnik!
(Iz Rozinega dnevnika.)
Ves bel in v polnem cvetju stoji trn v meji. Spodaj pa šumi potok ...
Najlepši čas, o, prav tisti težko zaželeni in s hrepenenjem pričakovani, ki se ga črnooki otrok spodaj v mlinu vsako leto najbolj veseli. Tudi letos je vsako jutro odskakljalo dekletce iz mlina tja čez travnik, do meje, kjer leži ozka brv čez šumeči potok. Tam stoji košat in visok trn, toda letos ga ne ogleduje s hrepenečimi očmi, da vzcvete; ne, plaho in boječe se ozira vanj, ko mu konci vej in vejic vsak dan bolj debele. Ne enkrat, stokrat je že sklenila roke in molila v otroški preprostosti: »Ljubi Bog, naj še ne vzcvete! Nikar še ne!«
»Ko bo trn vzcvetel, moram zdoma, Rožica!« ji je rekel Vladimir in zato je Mlinarjeva Roza letos tako iskreno želela, naj letos gotovo prav pozno vzcvete, ali pa sploh ne. — O, druga leta je komaj čakala na to, saj to je bil začetek njiju vsakdanje poti v cvetočo naravo. Vsak dan je prišel ponjo Vladimir, da sta obiskala vse ptice, ki so že znašale gnezda, velika dva sulca, ki sta se leno obračala v najgloblji strugi onstran mlina, pa zopet prisluškovala, kako detel trka na žlambor ter sta mu sledila daleč v goščo gozda, ki je zagrinjal grad Potok na holmu prav od vseh strani.
Dobra prijatelja sta si bila mala zagorela Mlinarjeva Roza in Vladimir Potoški, bodoči graščak na Potoku. Nihče se ni spotikal nad njim, niti stari, osameli graščak, »grof« si je rad pustil reči, v spominu na nekdanje čase, niti neugnani in neumorno delavni mlinar, Komar, ki se, kakor oni, ni imel časa brigati za svojega edinega otroka.
Dva osamljena in zapuščena otroka sta bila to, a bila bi še bolj, da se nista tako dobro razumela. Roza je baš dopolnila deset let, njen tovariš z grada petnajst. Zato je bil zadnji čas, da odide v vojaško šolo. Častnik mora postati, to je bila njegova vroča želja. Stari oče je bil — v veliki grajski dvorani visi njegova slika, — oče je bil tudi častnik. Vladimir se še prav dobro spominja, ko so ga prinesli mrtvega z neke dirke — pred desetimi leti je bilo. In par ur nato je umrla tudi mati in z njo mala sestrica, ki je baš tisti dan prišla na svet.
Tedaj je stari graščak, Henrik Potoški, pripeljal petletnega Vladimira na grad in tu je ostal. Žalostno, pusto in dolgočasno bi bilo zanj življenje na gradu, da ni bilo tam doli za jelševim gozdom samotnega mlina, kjer je bil Vladimir bolj domač kot pa v prostranih grajskih dvoranah. Kako prijetna družba je bila tu, ki je je na gradu tako zelo pogrešal. Prijazna Mlinarjeva mati ga je vselej z veseljem sprejela, ko ga je stari grajski Jakob pospremil do mlina. Igrala se je z njim in z malo svojo hčerko, ki je baš tedaj poskušala s prvimi koraki. Tako prijetni so bili ti obiski v mlinu in tako sami po sebi umevni; saj je bil mlinar Komar bogataš, ki ne bi menjal z nobenim graščakom v okolici. Mogočne turbine so nadomeščale lesena mlinska kolesa, ki so pod prejšnjim gospodarjem še gonila kamene in stope. Voz za vozom se dan za dnevom pomika, naložen s težkimi vrečami žita, in se vrača zopet vprav tako težkim tovorom moke.
Edina dedinja tega cvetočega podjetja je dekletce, ki pravkar teče po stezi ob potoku. Baš se je ustavila pod cvetočim grmom, kjer drži ozka brv preko potoka in na oni strani naprej steza proti gradu. Tu čaka Roza danes zadnjič svojega tovariša; Bog ve, kdaj bosta zopet hodila takole skupaj?
»Vladimir,« zakliče in steče dečku naproti, ki se je prikazal na stezi onstran potoka. Kakor vsak dan se sprimeta za roke in obhodita poslednjič vse te znane kraje. Vladimir se poslavlja ... Od vsakega drevesa, od vsakega grmiča in od šumečega potoka, od krvenčastega gabra in tankolase breze in od vseh malih in velikih gozdnih prebivalcev. O, kako težko je to slovo! A vendar se mu čuden sijaj utrinja v živih deških očeh. Le če pogleda svojo malo spremljevalko, šine senca preko njegovega lica in z mehko roko jo poboža po črnih kodrih. »Ne bodi žalostna, Rožica! Glej, jaz se prav za prav zelo, zelo veselim na vojaški zavod. Le, če ti jokaš, mi je tako zelo težko,« pravi živahno.
In Roza si naglo z roko obriše solze.
»Zapoj, Rožica! Ko bom daleč odtod, se bom spomnil tvojega petja in lažje mi bo ...,« zaprosi deček in čudna hripavost se ga polašča in tako zelo mu gre na jok, kljub vsemu veselju nad novim doživetjem v tujini.
Dekletce se nasloni na jelševo deblo in začne z lahnim glasom, v katerem se še trese ganutje od prej, preprosto otroško pesemco iz šole. Vladimir posluša zamaknjen; kakor vselej je zvenela iz dekličinega glasu neka posebna milina, ki je napravila drobcen, neizšolan glasek prav posebno prikupljiv. Pesemca za pesemco ji je vrela iz grla in ko se ne more domisliti nobene šolske pesemce več, začne žalostno poslovilno pesem, ki jo pojo mlinarski pomočniki ob sobotah zvečer:
Oh, zdaj gremo, oh zdaj gremo,
nazaj nas več ne bo ...
Sunkoma se zravna deček, prime deklico za roko, rekoč: »Iti morava, Rožica, v eni uri gre vlak!«
Roko v roki sta se vračala molče po znani poti. Vladimiru je bilo hudo, nepopisno hudo, zaihtel bi bil na glas. Smilila se mu je Roza, ki bo zdaj ostala čisto sama. O, in njemu bo šele v tujini manjkala na vseh koncih in krajih. Pa oditi mora, ne gre drugače; a saj pride v jeseni že na dopust in v uniformi, na katero se že tako veseli. In potem, če bo priden, bo hitro napredoval; čez nekaj let bo izstopil kot podporočnik in nato postane poročnik. Takrat bo tudi Roza že velika in se lahko poročita, potem pa ostaneta vedno skupaj. Preneumno, da mu to še nikoli ni prišlo na misel! Kar lažje mu je postalo pri srcu.
Prišla sta do cvetočega grma, kjer gresta njiju poti narazen.
Čisto bled je bil Rozin obrazek in mala usteca so trepetala, ko je komaj slišno rekla: »Z Bogom, Vladimir!«
»Z Bogom, Rožica!« je rekel ta. »In v jeseni, ko se vrnem ... no igral se ne bom več, a zato ti bom prav mnogo povedal iz daljnega glavnega mesta.«
»Oh, kdaj bo še jesen!« vzdihne Roza in goste solze se ji ulijo.
»Ne jokaj, Rožica! Ne bom te pozabil! In ko bova velika, se bova poročila in potem se nama ne bo nikoli treba bati slovesa. Kaj praviš, Rožica?«
In s krepkimi deškimi rokami je dvignil sklonjeno glavico svoje tovarišice. Veselo upanje je zasijalo skozi solze, ko je rekla: »Da, Vladimir, tako bo najbolje!«
»Da, tako bo Rožica,« je iznova pritrdil. »Moraš me pa prav zelo rada imeti, kakor te imam jaz!«
»O, Vladimir, saj te imam!« Resno so zvenele te besede iz dekličinih ust in v nenadnem strahu je še pristavila: »Le ne pozabi name in na to, kar si mi obljubil!«
Kakor v pokrepitev te obljube ji je molče segel v roko in odhitel po stezi proti gradu, ker Roza ni smela videti njegovih vročih solz.
Na ovinku se je ozrl in Roza mu je mahala z obema rokama v slovo. Prav pod cvetočim trnom je stala; zlata solnčna svetloba jo je obsevala, lahni pomladni vetrček pa je sipal nanjo belo cvetje cvetočega grma.
Kadarkoli se je prihodnje čase Vladimir spomnil Roze, vselej jo je videl tako, kakor ta zadnji hip slovesa: v pomladnem solncu pod cvetočim trnom, ki jo je obsipal s cvetjem ...
In mnogo je mislil nanjo. —
V urah bolečega domotožja, ki ga je še prav zelo pospeševala stroga disciplina v vojaškem zavodu, ko mu je duša hrepenela daleč stran v mirno zatišje domačega gozda, tedaj je vstala pred njim ljubka slika male prijateljice in zdelo se mu je, da vsa bolest in vse domotožje velja le njej.
Tovariši so se spočetka norčevali iz njega, ker se niti z dalje ni znal udeleževati njihovih pogovorov. Tuj mu je bil doslej način, kako so ti nezreli dečaki govorili o soljudeh; brez zasmehovanja in neslanih opazk sploh ni šlo. Mlada, nepokvarjena duša se je z gnevom obračala stran od teh gizdalinov; zato pri njih ni bil priljubljen. Učitelji-častniki pa so bili zadovoljni z njim; kajti njegov domači učitelj se je potrudil, da mu je dal vseh osnovnih naukov, ki jih je Vladimir potreboval za nadaljnje učenje. In Vladimir se je rad učil.
Karkoli pa se je naučil pri domačem pouku, vse je potem povedal Rozi na gozdnih izprehodih. In živahno dekletce je kaj hitro pojmovalo; zapomnilo si je ime vsake živali in rastline v domačem gozdu. Z zanimanjem je poslušala, ko ji je pravil o daljnih krajih in davno preteklih časih. Spremljala ga je na pohodih njegove živahne fantazije in verjela, da se uresničijo njegovi najdrznejši načrti.
Toda v zavodu o vsem tem ni smel z nikomer govoriti, saj bi ga bili njegovi prosvitljeni tovariši še bolj zasmehovali. Zato so vse proste ure veljale misli na dom, ne na njegov resnični dom v gradu, ampak na dom njegovih mladostnih let, katerega središče je bila Mlinarjeva Rožica.
Po nekaterih tednih bivanja v zavodu se mu je začelo svitati, da je morebiti življenje vendar malo drugačno, kakor si ga je doslej predstavljal. Z vso žilavostjo mladega fanta je zatrl v sebi domotožje. Pridružil se je z vsakim dnevom rajši svojim tovarišem, ki so morali priznati, da je Vladimir Potoški kljub svoji neizkušenosti vendar le vrl dečko. Le sin generala R. mu je še venomer dokazoval, da mu manjka »svetovne izobrazbe«, da pa se hoče baš on v tem oziru prav posebno zavzeti zanj.
In res prezgodaj zrelo fante je skušalo na vse načine, doslej preprosto vzgojnemu grajskemu dediču, privzgojiti neke vrste plemiški ponos, ki da je najnujnejše sredstvo za ohranitev primerne razdalje med gradom in vasjo. Z zaničljivimi besedami je smešil Vladimirovega domačega učitelja, češ, da ga je vzgajal kot preprostega vaščana.
Ta zapeljivec Vladimirove čiste otroške duše je postal neizkušenemu dečku prva avtoriteta. Brez odpora se je vdal njegovemu vplivu in v najkrajšem času je iz skromnega in ljubeznivega dečka postal prevzeten fantalin, ki se je prezirljivo ogibal vsakega stika z onimi tovariši, ki po R.-jevem mnenju niso bili z njima enakopravni zaradi preprostega rodu.
Ali je bilo čudno, da je čimdalje bolj izginjala iz spomina prelepa slika njegove mladosti, izginjal spomin na blage ljudi domačega kraja in tudi — slika Mlinarjeve Roze?
Namenoma je skušal zbrisati spomin nanjo, saj ga je sramotila obljuba, ki ji jo je dal ob slovesu.---
Z nikomer ni govoril o nji; saj bi ga vsi zasmehovali in bil je že tako daleč, da se je že sam sramoval občevanja z njo.
Takoj prvi teden mu je pisala razglednico domače vasi s svojo otroško pisavo. In marsikatera solza je kanila v skritem kotičku na to karto.
Zdaj pa jo je že davno skril prav na dno predala, da mu ne pride več v roko, da tem lažje pozabi na malo Rozo.
II.
[uredi]Dan se je vrstil za dnevom; iz njih so postali meseci in gojenci v vojaškem zavodu so že šteli dneve do jesenskega dopusta. V prostih urah so govorili le o domu in delali načrte za počitnice. Seveda je bila v središču vseh razgovorov uniforma in kako se bodo doma postavili z njo.
Toda Vladimir je postal molčeč in se ni udeleževal vihravih pogovorov o dopustu. S kakršnokoli pretvezo se je ob takih prilikah izgubil v samoto; tam se je prepustil svojim mislim. O, kako se boji tihote in miru na domačem gradu! Nikake družbe, nobenega razvedrila! Stari oče, sluga, oskrbnik, lovec: to so ljudje, s katerimi naj občuje? Mlinar in njegova Roza pač nista primerna družba za bodočega graščaka!
Vladimir je bil morebiti edini gojenec, ki se ni veselil dopusta.
Nekega dne je na njegovem mestu v obednici ležalo drobno pisemce. Vladimir je spoznal Rozino nerodno pisavo. Z nevoljo raztrga ovoj in čita:
Ljubi Vladimir!
Kmalu torej prideš domov. V devetih dneh si že tu, mi je pravil
oskrbnik. Komaj Te že čakam. Ponoči že spati ne morem, tako se veselim.
Čudil se boš, kako sem že velika. In polno novih pesmi znam, ki Ti bom vse
zapela, ko bova zopet hodila po gozdu. Ti mi boš pa mnogo lepega povedal
iz tujih krajev. Oj, to bo lepo!
Mnogo, mnogo pozdravov!
Tvoja Roza.
Rdečica je med čitanjem zaplula Vladimirju po licu. Pismo drži še kar v roki in ne ve, kaj bi storil.
Prvi in resnični občutek je bilo veselje in po dolgem času mu je domišljija zopet pričarala mično podobo pred oči: Rozo, stoječo pod cvetočim grmom, ki jo obsiplje z belimi cvetovi. Nepopisno hrepenenje se ga je polotilo. V osmih dneh bo doma in jo bo zopet videl! Rozo, svojo malo Rožico! In tovariši naj govore, kar hočejo! Za trenutek so odpadli vsi prejšnji pomisleki. A takoj v prihodnjem trenutku je že videl prezirljive posmehe tovarišev, ki bi jih moral prenašati, če ostane zvest svoji obljubi, ki jo je dal Rozi ...
Vladimir Potoški, bodoči graščak na Potoku, in mlinarjeva hči?--
Ne, ne, do tega ne sme priti!
Časa je še par hipov. Naglo se okrene in stopi v učilnico. V naglih potezah napiše nekaj vrstic, niti ne prečita in vtakne v ovoj ter napiše naslov. Hlastno vrže pismo v skrinjico, kamor so oddajali zavodovo pošto. — To je prestano! —
Zadnji ie prišel v obednico. Zaradi bližnjih počitnic mu nadziratelj te zamude ni štel v zlo.
»Kje pa si bil, če se sme vedeti?« ga vpraša tovariš R. z napol priprtimi očmi; vendar mu Vladimirjeva razburjenost ni ušla.
»Moral sem še hitro oddati pismo,« odgovori ta kratko.
»Danes te pa ni nič za denar! Škoda, potem te tudi ne bo zanimala moja novica,« odvrne tovariš.
Molče zajemlje Vladimir juho in razmišlja, ali naj prijatelju pove o pismu, ali ne. Morebiti je bolje, da ne; saj mu od Roze ni še nikoli niti omenil. — Sploh pa, čemu še razmišljati o stvari, ki je že rešena?! Prav prijetno mu res ni pri srcu in dobro ve, da bo Roza bridko jokala, ko prejme pismo.
Da se izogne nadaljnjemu razmišljanju, vpraša tovariša po novici, ki jo je omenil.
»Hotel sem te le v papanovem imenu povabiti v našo prestolico za letošnji dopust. Saj si tvojega dopusta v oni gozdni samoti niti misliti ne morem. Kakšno udobnost in zabavo neki imaš tam? — Če se odločiš za moje vabilo, ti zagotovim najsijajnejše zabave. Kaj praviš?«
»Sem se že z največjim veseljem odločil,« odgovori naglo Vladimir in si oddahne. Najrajše bi bil tovariša objel. Hvala Bogu! Ni mu treba domov in stari oče bo vesel, da ostane v miru in pokoju.
Komaj dočaka konec obeda, potem pa z največjo naglico napiše pismo staremu očetu za dovoljenje, da se sme odzvati vabilu svojega tovariša in njegovih staršev. Z obratno pošto pride že dovoljenje in Vladimir se je šele zdaj pričel veseliti na dopust.
V najskritejšem kotu srca pa se je zdaj z vso košatostjo razpaslo veselje, da mu ne bo treba srečati Roze ...
Kako drugače je prišlo, kakor pa sta si domišljala otroka še pred par meseci! Pa tak je pač tok časa! In če bi ga bil domači učitelj vzgajal v primerni zavesti njegovega pokolenja, bi pač nikoli ne bilo prišlo do neumnega prijateljstva. S tem zaključkom je skušal pomiriti zbujajočo vest, ki ga je ob tihih urah pač dolžila grde nehvaležnosti in izdane iskrene otroške liubezni.
Ko pa je prišel v prestolico, se ni niti spomnil na dom in tiho dolinico ob potoku, niti na črnolaso dekletce, ki je nestrpno pričakovala dneva, da se vrne ljubljeni tovariš.
Uboga mala Rožica!
Kaj je postalo iz solnčnoveselega otroka od onega dne, ko je prišlo Vladimirjevo pismo!
Dolge dneve je tavala okoli z izrazom nepopisnega strahu v velikih nenadno ugaslih otroških očeh. Bledo in upadlo je postalo doslej vedno zdravo ličece, da jo je celo oče, vsestransko zaposleni oče, izpraševal, kaj ji je. A vedno zopet je samo zmajala z glavico in molče ter s stisnjenimi ustnicami odhitela k potoku, kjer se je vrgla v mehko travo in nemoteno jadikovala v šumenje vode pri jezu: »Da si mi mogel to storiti, Vladimir! O, kako to boli!«
Gotovo že stotič je potem vzela iz žepa Vladimirjevo podlo pismo, ki ji ga je pisal v odgovor na njene otroško preproste besede, polne hrepenečega pričakovanja. Iz glave ga že zna, a mora ga vedno iznova čitati, ker ji je nerazumljivo, kar stoji črno na belem:
Ljuba Roza!
Lepo od Tebe, da še misliš name, vendar Te moram prositi, da to
popolnoma opustiš. Pozabi tudi, kar sem Ti obljubil. Bil sem pač še
neumen deček, ko sem to storil. V mlin gotovo ne bom utegnil priti, ko
pridem na dopust. Ne bodi huda radi tega, pa veš, da bi se moral sramovati,
če bi zvedeli, da občujem z mlinarjevo hčerjo.
Vladimir, dedni grof Potoški.
Ko je prvič prečitala te vrstice, se ji je zdelo, da ji je nekdo pljunil v obraz. Ne more in ne more razumeti, zakaj bi se je moral Vladimir sramovati pred tovariši. Sto in stokrat že je hotela vprašati očeta o tem, a nikoli ni imel časa zanjo. Drugega človeka pa itak ni mogla vprašati.
Kako bridko je čutila baš sedaj, da nima mame, ki bi jo gotovo razumela. O, če bi bila mama še živa! Kako dobro bi ji delo, ko bi se izjokala v njenem naročju na materinem srcu! Kako lepo in sladko bi jo znala potolažiti zlata mamica! Saj se tako živo spominja srečnih časov, ko je bila še mamica živa. Komaj štiri leta je od tega. V šolo je že hodila, ko je mama nanagloma zelo zbolela in — umrla.
O, kako je Roza tedaj jokala, ko so prišli štirje možje in so odnesli mamo na pokopališče. In Vladimir je bil takrat poleg nje in je jokal prav kakor ona. Vedno, vedno je bil Vladimir pri nji in zdaj naenkrat noče nič več vedeti o nji. Zakaj le, zakaj?
In ker ni in ni mogla najti odgovora na to vprašanje, je stekla nekega dne v kuhinjo k stari Barbi, ki je že trideset let služila pri hiši. Ta bo gotovo vedela, zakaj bi se graščakov sin moral sramovati, če občuje z mlinarjevo hčerjo. In jo je vprašala.
Tedaj se je Barba trpko zasmejala in v očeh ji je zaplapolal neznan ogenj:
»Že zdaj vprašaš to, mala Rožica? Jaz sem vprašala šele z dvajsetimi leti. Vprašaš: zakaj? Ali mar treba odgovora na to? Ali ti ni dovolj, če ti reče, da je tako?« je modrovala Barba.
»Toda, zakaj, Barba — zakaj?« je silila Roza.
»Ker vsi ti zgoraj mislijo, da so boljši od nas, če jim je zibka slučajno stala v gradu. In vendar so tisočkrat slabši kot nas eden; hudobni so in krivični prav do dna svoje lažnive duše!« je skoro kričala Barba.
Prestrašeno je Roza gledala razsrjeno Barbo, ki je pri spominu na nekdanje osramotenje od strani grajskih za hipec odgrnila zaveso izpred svoje mladosti, a je, videč plaho dekletce pred seboj, hipoma obmolknila. S tresočim rokami je stisnila otroka k sebi in je komaj slišno govorila: »Nič ne maraj, Rožica! Vladimir je neumen fant; misli, če je na gradu doma, da je potem kaj več od tebe. Pa si tudi ti kaj. Rožica: mlinarjeva edinka, in vsi te imamo radi. Na Vladimirja pa še misliti ni treba! Boš videla, da bo bolje tako!«
S temi besedami je postavila Rozo pred kuhinjska vrata na solnce. Trenutek je stala Roza v tihem razmišljanju. Potem pa ji je hušnil solnčni žarek preko lica; prav tedaj pa se ji je tudi posvetilo v glavi: Torej, ker je graščak, zato? In teh razlik prej Vladimir ni prav nič poznal; zdaj v zavodu so mu jih šele razložili in je verjel?
»Fej!« je zakričala na glas, da se je zbudil Volkun, ki je ležal na solncu čez prag. Potem pa se je glasno zasmejala in odšla po stopnicah v zgornjo sobo, mamino sobo, ki pa je bila zdaj njena.
O, kakšen je bil ta smeh! Zazebsti bi moral vsakega v srce. V tem smehu bi morala umreti Rozina otroško čista duša, ki ji je zadala smrtni udarec nevera in nezaupljivost do soljudi, da je ni prestregel ob vstopu v sobo tihi, sveti, blagi, vse odpuščajoči in vedno verujoči pogled iz materinih oči raz sliko v njeni sobi.
»Mama, o mama!«
S temi besedami je stopila pred sliko in ji v solzah potožila svojo revščino in zapuščenost ...
Tisti dan ni prišla več med ljudi. Z okorno, še otroško roko je pred materino sliko zapisala v dnevnik svoje prvo razočaranje, veliko in bolestno, ki ji je glodalo na srcu vse življenje. »Da se ne pozabi! Prav ničesar ne smem pozabiti!« je večkrat vzkliknila med pisanjem.
Drugo jutro pa je prišla z vedrim licem med družino. Nič več ni jokala. Toda nenavadna trpkost ji je ležala okoli ust.
Kakor morilna slana za mlado cvetje je bilo Vladimirjevo pismo za Rozino dušo.
Ali si bo še opomogla?
V mladem, razboritem srcu je bdela le ena misel, le ena želja: »Povrnem ti! Tisočkrat te izplačam, hinavec, lažnivec, podlež!«
Ni bilo dobro, da ni nihče opazil te trpke izpremembe na nji. Sama sebi prepuščena, je pustila sovraštvu svoboden razmah v srcu. Ko bi bil mlinar slutil, kaj se godi v otrokovem srcu, bi ga pekla vest, da se je doslej zanj tako malo brigal. Ker pa nihče razen Barbe ni ničesar slutil, je hodila Roza povsem svoja pota.
III.
[uredi]In zakaj tudi ne?
Roza je bila pridna in razumna deklica. Iz šole je prinašala najboljša izpričevala. Mirna in tiha je bila od tistega dne in navidez kar zadovoljna z vsem. Da pa otrok potrebuje kaj več kakor samo hrano in obleko, na to Mlinar ni mislil. Saj je imel malo rad, o tako zelo rad; saj mu je bila edino, kar mu je ostalo od srečnih sanj njegovega kratkega zakona. Ko je umrla, tako naglo, ljubljena žena, je iskal utehe in pozabe v delu in jo je tudi našel. Da pa bi njegov otrok, njegova edinka pri tem trpela, mu ni prišlo niti na misel.
Tudi Roza ni mislila na to — do tega dne. Saj je imela Vladimirja, ki mu je megla vse zaupati. — Tega je bilo zdaj konec. Odslej bo pač morala v vsem in vse sama opraviti.
Več tednov je med tem časom prešlo in Roza je bolj kot kdaj prej hodila svoja pota. Nobene svojih sošolk ni obiskovala, nobene ni povabila v mlin, kjer se je sicer tako rad zbiral cel roj malih čebljajočih deklic. Sama je hodevala zdaj cele proste popoldneve po dobro znanih potih, po gozdu, ki je bil zanjo njen svet. Dolge ure je preležala v mehkem mahu, zroč v nedosežne vrhove brez, smrek in borov, nad katerimi so se podili beli oblaki, zatopljena v eno edino misel. Za nič in za nikogar se ni brigala, vsem se je izogibala, zlasti pa komurkoli z grada.
Zato tudi ni mogla zvedeti, da je pred koncem počitnic Vladimir le prišel na kratek obisk k staremu očetu. In nekega večera, ko se je vračala iz gozda, ga je srečala na ozki stezi iz grada proti mlinu.
Kakor vkopan je obstal, ko jo je zagledal. — Uniforma mu je dobro pristojala; mnogo starejši je izgledal v nji. Roza ga ni opazila, saj je po večini hodila s sklonjeno glavo. To pa je bilo tako nekaj nenavadnega na nji, da jo je Vladimir zelo začudeno pogledal.
Kako se je Roza izpremenila, odkar je ni videl! Komaj bi jo spoznal. Velika je postala, a na licu nič od nekdanje vedrosti, nekdaj tako jasno čelo ji je temnila globoka guba. In vendar mu je bila všeč; zdela se mu je še lepša kot pred meseci zdaj, ko je stopala v rožnati večerni zarji proti domu.
Pozabil je na vse sklepe, ki so trdno držali že mesece; prisrčno veselje snidenja ga je vsega prevzelo. Vriskajoče in ljubeče jo je hotel poklicati po stari navadi — a prav ta hip ga je opazila. Za trenutek je obstala pred njim in ga gledala mirno in s polnim pogledom.
»Rožica« je zajecljal Vladimir in stegnil roko, da ji stisne desnico v pozdrav. Toda omahnila mu je takoj, ko je v Rozinih velikih, široko odprtih očeh zagledal izraz nepopisnega gneva. Niti besedice ni izpregovorila, njen pogled je govoril — in Vladimir je razumel to govorico.
Tiho je odšla mimo njega po poti, kakor bi se ne bilo prav nič zgodilo. Mladenič pa je še stal in gledal za njo kot v sanjah. V njem je vstala slutnja tega, kar je povzročilo njegovo pismo in imel je občutek, da je storil veliko krivico. Izpremeniti se seveda ne da in najbolje bo, če na to več ne misli. V par dneh itak odpotuje in ko pride vnovič na dopust, bo skušal že tako urediti, da se ne bo drugič srečal z Rozo.
Kako je Roza prišla tedaj domov, ni potem prav nič vedela. V njej je bila le ena misel: Mirna moram biti, čisto mirna; on ne sme misliti, da se radi njega žalostim, da radi njega trpim! To dekletce, ta otroček se je znal tako obvladati, kakor se niti odrasli ne znajo. V hipu, ko je stala Vladimir ju nasproti, ni mislila na nič drugega kakor na podlo njegovo žalitev in gledala ga je povsem podzavestno, saj potem niti ni vedela, kakšen je Vladimir bil.
V naslednjih dneh si ni upala iz mlina, ker se je bala, da bi ga vnovič srečala. In nepričakovano in nenadoma je dozorel v nji sklep: proč odtod, daleč proč zdoma! Kam, to ji je bilo vseeno; le stran odtod, kjer jo je vsak korak spominjal nanj, ki jo je tako kruto razžalil, ki ga mora pozabiti, naj velja, kar hoče. Nič več noče misliti nanj, to pa ji bo mogoče le, če bo daleč proč ...
O seveda jo je zabolelo v dno duše pri misli, da mora zapustiti dragi dom, ki je priklenjena nanj s tisočerimi srčnimi vlakni, a misel, da mora proč, ji je odslej usmerjala vsak korak.
Vsak dan je iskala prilike, da poprosi očeta, naj jo popelje v daljne mesto, saj je itak ne potrebuje doma. Nepričakovano se ji je ponudila ta prilika.
Nekega dopoldneva so se nenadoma ustavile turbine. Mlinar, dasi vešč malih popravkov, ni mogel najti pogreške v pogonu. Brzojavil je po inženerja Helmarja v bližnje mesto; v popoldanskih urah je že prišel. Ko sta pregledala in našla napako pri turbinah in jo je inžener tudi takoj odpravil, sta sedela moža ob malem okrepčilu v pisarni. Inžener Helmar, ki se je že dolgo zanimal za itak cvetoče Mlinarjevo podjetje, je z živim poudarkom razlagal gospodarju, kako bi se dal mlin preurediti in kako bi se s pridom dala izrabiti vodna moč nad mlinom in bi tako postala Mlinarjevina največje podjetje v deželi. Nobeden izmed njiju pa ni opazil Rožice, ki je čepela v velikem naslonjaču pri peči, — ki ga seveda v tem letnem času ni nihče rabil. — Z vročičnim pogledom in z vročimi lici je sledila pogovoru obeh možakov.
Precejšnjo moč mlinskega potoka bi bilo v zgornjem teku mogoče izrabiti za električno napravo, ki bi preskrbovala z lučjo bližnje mesto. Dalje zgoraj v gozdu bi se dale postaviti žage, ki bi na mestu opravile svoje delo. Cemu s trudom voziti les v dolino na žage, če se v gozdu že lahko to stori. In bogati gozdovi v vsej okolici že komaj čakajo na sečo. S časom bi se dala prav v neposredni bližini mlina izpeljati naprava, od katere bi lahko živelo prebivalstvo vseh bližnjih vasi: velika lesna industrija na električni pogon.
»Denar imate in zmožnosti, gospod Komar; zakaj se nočete sprijazniti z mojimi načrti?« je končal inžener.
Preko mlinarjevega lica je šinil žarek veselja in podjetnosti. Vendar pa je s poudarkom odgovoril: »Za koga naj pripravljam tako podjetje, ko pa nimam naslednika, ki bi nadaljeval in razširjal moje delo? Za tujce?«
»Za teboj pridem jaz, očka!«
Roza je skoro kriknila te besede; z bleščečimi očmi je skočila k očetu, ga prijela za roko in proseče nadaljevala: »Očka, pošlji me v šolo! Naj se učim, naj študiram, kakor bi bila fant. Misli, da imaš sina namesto mene! O, vse bom znala in vse bom tako naredila, kakor je razložil gospod inžener. — Ne misli, da sem deklica! Pusti me, da se izučim in ti bom v pomoč! Tvoja sodelavka, tvoja desna roka bom!«
Z začudenjem je pogledal mlinar svojega otroka in jo je stisnil k sebi: »Neumna mala Rožica!« Potem pa jo je narahlo odrinil, češ, naj ju ne moti v razgovorih. A inžener ga je prijel za roko in je izpregovoril ginjen: »Ne, gospod Komar, storite tako, kakor pravi vaša mala! Rožica ima vse zmožnosti, da se kaj prvovrstnega nauči. Prva pa tudi ne bo, ki si je upala na moško delo!«
Tako je bilo še tisti večer sklenjeno, da gre Roza v šolo.
IV.
[uredi]Dolga leta bo bivala v tujini, le za kratko dobo šolskih počitnic bo prihajala domov. In daleč, kolikor se da daleč, naj jo odpelje oče, prosi dekletce. Niti z očesom ne trene pri tej prošnji.
Pa je zabolelo očeta, ko je opazil, kako lahko se loči Roza od vsega, kar ji je tako zelo drago — oče vendar ve, da ji je. Zdaj ko jo bo moral oddati tujim ljudem, vidi, kako rad jo ima, svojo edinko in kako prazen bo dom brez njenega čebljanja, kako mrtev mlin brez trapljanja drobnih nožic vsepovsod, kako pusta domača soba brez drobnih in mnogovrstnih pozornosti, ki so jih tupatam tako spretno znale postaviti male rokice, očetu na ljubo.
Toda oče ni imel prav, če je domneval, da gre Roza rada v daljno in mrzlo tujino; saj ni vedel, kaj je pravi vzrok njenega bega zdoma ...
A Rožici je bilo resno, tako zelo resno z načrti za njeno bodočnost, o katerih pa je molčala in jih zaupala samo svojemu dnevniku. Na vrhu novega oddelka svojega dnevnika, ki naj bi sprejel zapiske iz drugega dela Rozinega življenja, je napisala to, kar ji je iz dneva v dan polnilo dušo in srce: »Dolgo vrsto let ne bom videla Vladimirja in ga bom vendar pozabila.«
Beg zdoma je bil prav za prav beg pred Vladimirjem; on je bil, ki jo je spodil iz domače hiše, domačega kraja; on je bil tudi odgovoren za vse notranje razdejanje v Rozini duši, v Rozinem srcu. Kaj bo pač zrastlo iz teh razvalin otroške sreče? — — — Da ni čuvalo nad vsem vedno zvesto in čuječe oko umrle mamice, bi zrastlo pač tisto in tako, kar raste na ruševinah: osat, trnje, koprive v obliki dekliških slabosti in strasti, ki bi onesrečile dekletce i v daljnji bodočnosti. Toda ono domače svetišče, ki mu je kraljevala materina slika, je prav te zadnje dni Rožici tiho in tajinstveno ter zlasti njej neopaženo omililo tisto trpkost mladostnega razočaranja, bolestne prevare, boleče izgube, nenaravne nezaupljivosti, nenavadne trdote, navidezne starikavosti, da sama ni vedela kdaj in kako.
Ko je Barba pripravljala in polnila potno košaro z Rozinim perilom, z obleko in vsemi potrebščinami, je Roza sama sedela za mlinom v bregu in se je borila z bolestjo prvega odhoda v tujino. O, kako se je bala te mrzlote in neprijaznosti in samote in zapuščenosti tam daleč! Saj je bila vajena doma od vsakogar in od vseh le prijazne toplote in iskrene ljubezni. Vse do tistega dne ... Pa si je vnovič zabičala, naj vendar ne pozabi, zakaj mora odtod. Pri tem jo je premagala bol, da je odhitela v sobo, pred materino sliko, kjer jo je objela dobrota in milina materinih oči, da je izjokala svojo grenko bol. Potem pa je pod naslov za novo poglavje svojega dnevnika, bolje svojega življenja napisala moto:
»Preko vseh ovir! Nič me ne sme tako prevzeti, da bi tega ne mogla pogrešati!«
Iz sobe, kjer je objem materine dobrote neopaženo delal čudeže, je odhitela še — na materin grob.
Tam na hribčku je domača cerkev in okoli nje božja njiva ...
Zamišljena, kakor zadnje čase vedno, vendar ni pozabila, mesto bele ceste, ki vodi mimo gradu k cerkvi, ubrati strme steze mimo studenčka pod skalo na robu gozdiča, mimo kapelice žalostne Matere, da je prišla do cerkve pri stranskem vhodu, ki je bil med tednom vedno odprt. Ni imela namena v cerkev, k mami je hotela. Pa ji je, ko je hotela mimo vhoda, tako prijazno in pomenljivo pomežiknila večna luč, da se je nehote okrenila, prestopila prag in tiho, po prstih stopicala prav do velikega oltarja. Pokleknila je k obhajilni mizi prav tja, k tretjemu stebričku, kjer je klečala pri prvem sv. obhajilu. Ko je čez dolgo časa vstala, ni prav vedela, ali je kaj molila ali nič; skrivnostna tišina in božja bližina jo je vso prevzela. V tišino pa ji je prišepetavalo z ljubečim, materinim glasom: »Rožica, tudi v tujini ne boš sama; kjerkoli bo v cerkvi migljala lučca, tam najdeš svojega najboljšega prijatelja!«
In zdaj k mamici! Kaj, da je zadnje čase tako redko prihajala tu sem? Prej sta z Vladimirjem vsak dan prinesla na grob poljskega in gozdnega cvetja, od prvi pomladnih cvetk, ki sta jih s trudom izkopala iz tale ruše, tja do pozne jeseni, ko sta prinesla šope pisanega jesenskega vejevja, ki mu je zgodnja slana v tako vriskajoče barve izpremenila temno zelenje. — O, seveda, zopet: Vladimirja ni!
»Mamica, tudi jaz grem. Ti veš, zakaj! — Ko boš samevala tu ob domači cerkvici, vedi, da tvoj otrok v delu in učenju tam daleč v tujini išče pozabe; Ti veš, česa! — Mamica, z Bogom!«
Da je ne bi premagale solze, se je hitro okrenila k izhodu. Tam se je ozrla, da z dolgim pogledom vzame vase sliko materinega groba, od visoke ciprese ob vzglavju, do žarečih kapucinov ob vznožju ...
»Rožica, moje dete, spremljam te v tujino; ob vsakem koraku te bo vodila moja roka. Ne boj se!«
Z verjetno gotovostjo so odjeknile te besede v Rozinem srcu; materine so in mati ne vara ...
Od tega dne je bila mirna, tako mirna, da na dan odhoda ni potočila niti ene solze. Pač je z drdrajočega voza, ko jo je odpeljal izpod domačega krova, venomer obračala glavo in se ozirala: zdaj do rjavordeče strehe mlina, ki se je izmed visokih jelš oziral za njo, zdaj k cerkvici na gričku, poleg katere stoji visoka cipresa in ob nji materin grob. — _ Ali je ni tudi sivo grajsko poslopje poleg cerkve pozdravljalo v slovo? —
Izza tega dne so potekla leta.
Oba otroka, ki sta skupaj doraščala ob mlinskem potoku, sta med tem časom dorastla. Od onega dne, ko sta se na robu gozda nenadno srečala, se nista videla. Vladimir Potoški, ki je že par let služil kot poročnik v generalnem štabu prestolice, pač ni več mislil na malo temnolaso deklico iz mlina, s katero je v otroških letih sklenil prijateljstvo.
Ne, prav res ni mislil več na to! Kje naj bi našel čas za to sredi vrvečega življenja, ki ga je objelo takoj, ko je zapustil vojaški zavod. In Vladimir je pač z veseljem prijel za polno čašo, ki mu jo je nudilo življenje, kakor truden in žejen popotnik. Življenje je bilo tako bogato; norec bi bil, če bi ga ne užival. Pa tega Vladimirju ni bila treba dvakrat veleti. Užival ga je, užival do nasičenja.
Včasih je prišlo čezenj kakor veliko hrepenenje po nečem boljšem, čistejšem. V takih trenutkih je začutil v sebi popolno praznoto; prav živo pa je tudi občutil praznoto tega, kar ljudje imenujejo užitek, a ni imel moči, da bi se oprostil vezi, ki so ga priklepale na uživanje. Pa si je brž po takih trenutkih zastavil vprašanje: Čemu tudi? Mlad je, bogat, ugleden, — sreča se mu nasmiha iz stoterih oči, treba mu je le stegniti roko in njegova bo. Čemu se trgati od življenja, ki je tako lepo! Škoda za vsako uro, ki bi preminila neizrabljena!
In kakor on, so mislili tudi njegovi tovariši in niso videli v tem golem uživanju nič nepravilnega; nasprotno, to naziranje o življenju se jim je zdelo edino pravilno. O, s kakim prepričanjem jim je Vladimir pritrjeval! Človek je samo enkrat mlad in za spametovanje in resnost je še potem dovolj časa.
Stari gospodar na gradu Potok pa je začudeno gledal, ker so bila pisma, prav za prav prošnje za denar vedno pogostejše. Mladi uganja nezaslišane stvari, pa taki so pač vsi Potoški; vsi so bili v mladih letih neugnani, a so pozneje postali resni in zanesljivi možje. Dokler se Vladimir vzdrži igre in službeno dobro izhaja, naj le izdivja in razsiplje denar; premoženje Potoških mu to lahko dovoli.
Kako vse drugače pa se je razvijalo Rozino življenje! Vseskozi je bilo izpolnjeno z delom, z resnim delom. Z neugnano vnemo je študirala, niti minute oddiha si ni privoščila; saj je le na ta način mogla premagati silno domotožje in neizrečeno hrepenenje po nečem neznanem, ki sta bila včasih tako močna, da ju ni mogla več obvladati. O, kako so v takih urah tekle solze v samoti njene sobice! Na zunaj pa je bila vedno povsem mirna, da nihče ni opazil njene boli.
Pozneje se je učila iz same vedoželjnosti in zanimanja; za čudo mnogo delovne moči in vztrajnosti je imela. Ne samo, da je bila v šoli, med vsemi in v vseh predmetih prva, tudi sicer se je izobraževala, kjerkoli je mogla. — »Ni drugega plemstva kot plemstvo izobrazbe!« je večkrat poudarjal profesor v šoli; te besede so bile za Rozo močen vzvod. Učila se je jezikov, za kar je imela poseben talent. V vseh jezikih je potem doma pridno čitala, a vselej je z naravno gotovostjo zbirala samo dobro čtivo, ki jo je tudi dvigalo.
Najljubše pa so ji bile klavirske in pevske ure. Njen lep glas, ki mu je nekdaj že Vladimir tako rad prisluškoval, je takoj opazil profesor petja. Mogočno in jasno je zvenel iz šolskega zbora. Že takoj tedaj je porabil profesor vsako priliko, da je ta, tedaj samo prirodno lep glas šolal, vežbal z neutrudljivo vztrajnostjo. Pri raznih šolskih prireditvah ni bilo programa brez solo-speva gospodične Roze Komarjeve. Ob slovesu z gimnazije pa ji je glasbeni profesor nasvetoval nadaljnjo pevsko izobrazbo pri znanem glasbenem umetniku prestolice, kamor je Roza odhajala na univerzo.
Vsa ta leta Rozinih srednješolskih študij so kaj hitro potekla. Brez drugih skrbi, kakor jih je prinesel posamezni dan, je Roza živela čudovito lepo življenje. Ob gorkih spominih na umrlo mamico, na delavnega in neugnanega očeta, na dragi dom, ki mu je obljubila vse svoje moči in vse svoje znanje, pa ni pozabila, ni mogla in tudi ni hotela pozabiti onega, ki jo je pognal zdoma. Toda ob njegovi nenavzočnosti je že davno minilo divje sovraštvo do njega, ki ji je spočetka hotelo uničiti mlado življenje in srčni mir. Neka trdota je zrastla v njen značaj, ki ga pa ni kvarila, temveč je vsemu njenemu deiu in vedenju dajala gotovo usmerjenost in preudarnost, ki ni običajna v teh ženskih letih. Zato je izgledala Roza starejša in zrelejša za njena leta, To je bil tudi vzrok, da je Roza kaj malo občutila razrvanosti in izpremembe doraščajočih let. Vse ji je bilo tako naravno in zato je vse tudi naravno vzela; kaj bi se čudila, čemu sanjala, če mora pač tako biti. In delo, resni študij, jo je kar neopaženo odvelo preko teh razmišljanj.
V velikih počitnicah je prihajala domov v mlin. Rada, zelo rada je prišla radi doma, očeta, maminega groba; a vselej se je zalotila v mrzličnem strahu, da je ne bi kje srečal on, ali kdo iz grada. Zato je bila največ doma in je kramljala z očetom ter sta delala načrte za bodočnost. Iz premišljenega govorjenja in preudarnih Rozinih sklepov je oče spoznal, da mu bo ljubljena edinka res nadomeščala sina, ki mu ga Bog ni dal, in mu bo res desna roka v njegovem podjetju. — Ob nedeljah sta hodila skupaj k zgodnji maši; oče je imel potem opravka s svojimi odjemalci, Roza pa se je hotela izogniti grajskim, ki so prihajali k pozni maši.
Že zdaj sta odredila z očetom marsikatero izpremembo v domu in okoli njega, da je izgledal kakor velepodjetje.
»Še nekaj let, potem pa pride še vse drugo, očka,« mu je zatrjevala ob odhodu nazaj v prestolico. In ločila sta se kot tovariša, ki komaj čakata, da se jima posreči nameravano podjetje. — Pisma in poročila med njima so bila redka in še to zelo kratka. »V imenu božjem, Rožica, delajva zdaj ločeno, da bo potem skupno delo bolj veselo.« To je bila največja nežnost, ki je je bil mož dela zmožen. Ali je bilo čudno, da je tudi Roza delo tako visoko cenila?
Že vstaja lepa bodočnost mojemu domu!
Kar ima znanost svojih skrivnosti in tajinstvenih
sil, vse ji izvabim ter jih porabim, da
bo moj dom lep, mogočen. Očetu bo to sreča
na stara leta, meni zadoščenje in mamica bo
iz svoje večne sreče gledala v najino časno
srečo. — Če bodo lepoto in veličino našega
doma gledali oni, poleg cerkve, z zlim očesom,
kaj morem za to. — Preko vseh ovir — do cilja!
Te vrstice je Roza napisala v svoj dnevnik, ko je prišla v univerzitetno mesto. — Oče, ki je vprav v zadnjih počitnicah izprevidel, kako resno vzame Roza svoje študije, ji je po svojem prijatelju in svetovalcu, inženerju Helmarju najel lepo in udobno stanovanje v predmestni vili. V prvi sobi, ki je bila namenjena študiju, je stala, razsvetljena od dveh visokih oken, velika, težka miza. Za risanje in konstruiranje raznih načrtov, ki jih zahteva tehniški študij, je pač treba prostora in svetlobe. Prve dni se je Roza redno vračala domov z velikimi zvitki risarskega in prozornega papirja, z raznimi ravnili, koti in šestili. Vse je razstavila in razobesila po prvi sobi. — V drugi sobi, ki je bila namenjena za spalnico pa je stal poleg okna njen ljubljenec — klavir. Kakor je bila prva soba zaradi namena, ki mu je služila, resna in prilično prazna, prav tako je spalnica dihala vso toploto dekliške sobice. Nad posteljo je visela krasna sikstinska Madona, očetov dar ob odlični maturi; pod njo sprejemnica srednješolske kongregacije. Za njo je zataknila vejico blagoslovljene oljke, ki jo je nalašč odlomila od velike veje. Na steni ob oknu je obesila nekaj spominov domačih krajev: Bled, Brezje, Bohinj in najniže sliko domače hiše, ki jo je posnela tik pred odhodom, in še — mamin grob, ki ga ožarja zahajajoče solnce. Nad klavirjem pa je viselo troje slik glasbenih umetnikov, ki jih je najraje igrala in pela: Mozart, Beethoven, Schubert. In cvetja ni smelo manjkati! — Domače si hoče narediti svoj domek vsaj za tri leta; od tu tudi za velike počitnice ne misli domov. Dela bo dovolj tudi za tisti čas, za razvedrilo in oddih pa bo hodila na krajše in daljše izlete, da spozna tudi te kraje prostrane domovine.
Takoj prvi teden je poiskala glasbenega profesorja, ki ji ga je priporočil učitelj petja na gimnaziji. Po prvih urah je zahteval v resničnem navdušenju, naj pusti univerzo in se posveti samo študiju glasbe ter stopi h gledališču. — Pa je Roza s tihim nasmeškom odkimala; in tako vselej, kadar jo je iznova prepričeval.
»Greh je, ki se ne da odpustiti, gospodična, da puščate svoj glas vnemar. Na vsak način spadate na oder, razsvetljen od tisoč luči, in vi, občudovana od tisočev poslušalcev, ki bi jim s svojim glasom ves svet lepote in poezije vlila v srca.« Pri vsakem napredku, ki ga je opazil ji je tako govoril in ves nesrečen je bil, ko njegove besede niso našle odmeva in se ni hotela vživeti v njegove načrte.
Zadovoljiti se je moral že s tem, da je bila pripravljena na nekem dobrodelnem večeru zapeti par pesmi. Spočetka se je tudi temu protivila, ker ji je bila misel na javen nastop neznosna; saj je pela le iz veselja do petja in ji je že ta užitek povsem zadostoval. Vdala se je največ iz ozirov na profesorja, ki si je v lastnem interesu želel njenega nastopa; vsaj tako ji je pravil in Rozi bi se zdelo nehvaležno, če bi se še nadalje branila.
Zelo zadovoljen z uspehom svojega prigovarjanja je začel izbirati pesmi, ki naj bi jih Roza pela: preproste pesmi v narodnem duhu, ki so tako krasno pristojale pevki, kakor da so nalašč zanjo spesnjene in uglasbene.
In kako je imel prav s svojo izbiro!
To je pokazal uspeh dobrodelnega večera, ko je Roza že po prvi pesmi zajela vsa srca.
V.
[uredi]Sijajna družba se je zbrala v salonih gospe generalke R., kjer naj bi se vršila dobrodelna prireditev.
Z veselim in zmagoslavnim nasmehom je stopala domačica med vrstami povabljencev, ki so ji od vseh strani čestitali na tako izbranem programu. Pa je tu in tam prikimala: »Kaj vse je treba storiti za dobrodelnost!« potem pa odhitela pozdravljat nove goste.
Skupina živih slik, ki so jih predstavljali mladi gospodje in mlade dame, je bila prva točka programa. Nato je mojstrsko igral na gosli drugi domači sin, brat onega, ki smo ga spoznale v vojaškem zavodu kot Vladimirjevega najboljšega prijatelja. In nazadnje naj bi pela Roza.
Splošno zanimanje in nestrpno pričakovanje se je polastilo gostov, ko jih je gostiteljica opozorila, da bo nastop mlade dame pač višek večera, kljub izbranim točkam, ki stoje pred to na programu.
Oči vseh navzočih so se obrnile v smer, kjer je stopala Roza ob profesorjevi roki na oder h klavirju; kajti sam je hotel spremljati svojo najboljšo učenko. — Že prej je zbujala splošno pozornost visoka Rozina postava v beli obleki s klasično izklesano glavo, ko jo je domačica predstavila kot gospodično Komarjevo. — Zdaj so se drenjali vsi v bližino odra; vsesplošna radovednost se je zrcalila na obrazih zaradi učenke znanega mojstra, o kateri je ta trdil, da je najboljša, kar jih je izšlo iz njegove šole.
Čudno čuvstvo se je polastilo Roze, ko je stala na vzvišenem prostoru, izpostavljena tolikim pogledom, ki so vsi bili obrnjeni vanjo.
»Ali se bojite?« je polglasno vprašal profesor, ko je polagal note na pult.
Roza se je nasmehnila; potem pa je mirno odgovorila: »Prav nič se ne bojim.« In v očeh ji je zažarel ponosen sijaj.
Prej pri predstavi ji je padlo znano ime v uho, da se je skoraj stresla. Njen sosed je vprašal domačega sina, kdo bo v živih slikah predstavljal kraljeviča Marka in odgovor se je glasil: grof Potoški.
Potem se je trudila v krepki postavi jugoslovanskega narodnega junaka spoznati svojega nekdanjega tovariša. Ni se prav dalo. Ko pa je zdaj stala tu gori na odru in pogledala po dvorani, je tam pri vhodu v skupini častnikov opazila močno postavo, o kateri je vedela, da je Vladimir. Ni obrnil pogleda proti nji, saj mu niti na misel ni prišlo, da bi lepa pevka, katere ime je pač preslišal, mogla biti ona Mlinarjeva Roza, s katero se je pred davnimi leti igral ob potoku.
Kako naj bi jo tudi spoznal? Na visoki, odlično preprosti postavi, s klasično lepim, nenavadno mirnim obrazom, prav nič ni spominjalo na drobno dekletce, ki je, zagorelo in boso, tekalo svoj čas ob mlinskem potoku z zvonkim smehom in velikimi, solnca polnimi očmi.
Roza pa je dobro vedela, kdo stoji tam doli; toda to je ni niti najmanj razburjalo. Kaj jo brigajo ljudje, ki sede tam spodaj? Kaj jo briga, če med njimi sedi tudi nekdo, ki ga danes prav tako sovraži kakor pred leti? —
Šla je skozi šolo življenja in je dobro vedela, da plemenitost duha nima niti najmanj skupnega s temi ljudmi, ki so se zbrali tu v imenu dobrodelnosti, v resnici pa jih vodi sebična zabavoželjnost. Ona, Roza, pa je tu, da poje in to hoče: sebi v veselje in spoštovanemu učitelju v zahvalo.
Hladno je šel pogled njenih velikih ponosnih oči še enkrat preko blestečega zbora; potem pa je zazvenel njen glas po dvorani, mehko, toplo, v osrečujoči in očarujoči lepoti. Brez diha so poslušali, tudi najmanjši šum je obmolknil in v to veliko, slavnostno tihoto je valovila čudovita melodija, katere zvoki so očarujoče segali v srce in dušo. Nekaj nenavadnega, zagonetnega je obdajalo pevko; v njenih očeh je zaplapolal tajinstven plamen. Kakor da je sama vtelešena pesem, ki jo poje, je stala na odru, vse hrepenenje in nepopisno bol melodije v široko odprtih očeh. —
Pesem je izzvenela, a še vedno je ležala tišina po dvorani. Potem šele je zaplul aplavz preko nje, ki ni hotel nehati in hrupno je poslušalstvo zahtevalo pesem za pesmijo.
Čudna izprememba se je izvršila na Rozi med petjem. Resen, skoro težak mir, ki jo je navadno obdajal in tako malo pristojal njeni mladosti, ta mir je popolnoma zginil. Vroče veselje jo je navdajalo, veselje nad lastnim znanjem. In, ko odobravanje ni hotelo pojenjati, se je obrnila k svojemu učitelju: »Gospod profesor, kako naj se vam zahvalim za to uro?«
»Nič hvale, gospodična! Kar znate, ste se naučila iz sebe in vem tudi, kdo vas je še učil!«
Vprašujoče ga je pogledala, pa ji je odgovoril s sočutjem: »Pred čemer sem vedno stal kot pred uganko, kdo vas je učil, vsak glas s tako prepričevalnim občutjem podati, — to danes vem: lastna bolest, lastno doživljena in občutena srčna bol.« —
Ni ji pustil časa za odgovor, ampak je segel z eno roko v tipke, z drugo pa ji je podal note. — Počasi se je polegel aplavz, ko je profesor zaigral predigro k novi pesmi.
»Cvetoči trn ---«
Le slučajno je profesor vzel baš ta list iz mape, toda Rozi je bilo, kakor da jo žge med prsti.
Vse se je uprlo v njej: ne, samo te pesmi ne! Že je hotela profesorju vrniti list, a bilo je že prepozno. Profesor je prav končal s predigro in — pričeti je morala. Tresoče, nekoliko negotovo je pričela, da se je profesor začuden obrnil proti njej; — pa se je v hipu otresla postranskih misli. In je pela, kakor še nikoli ...
Vsa bol, vsa srčna bolest, ki je nekoč, ne po njeni krivdi, zajela njeno mlado dušo, ki ji je hotela uničiti otroško vero v vse dobro in lepo, ki jo je izgnala zdoma, iz solnčnih otroških sanj v življenje resnega in težkega dela, v življenje samih dolžnosti, vsa ta krvaveča bol, ki ji je mladost uničila, je zvenela iz sklepnih besed pesmi, kakor bi jih bila sama spesnila:
Cvetoči trn — cvetoči trn
varuj se mraza in slane!
Meni je cvetje umoril mraz ...
Vihar divja čez paljane.
Počasi je Roza odložila list, v lice bleda, brezbarvna; v očeh ji je ugasnil plamen navdušenja ...
Sunkoma je profesor zaprl klavir — dovolj je sedaj: Roza ne sme več peti! Kar je podala v tej zadnji pesmi resničnega doživetja in nepotvorjene resnice, jo je pač moralo do skrajnosti utruditi; saj se ji je videlo.
Aplavz je hrupno besnel in vsesplošno so poslušalci zahtevali, da pesem ponovi.
»Ne morem,« je šepnila Roza profesorju in iz oči ji je gledal izraz popolne nemoči.
»Saj tudi ni treba,« ji je odgovoril in še glasno pristavil, ko je prišla domačica sama prosit za ponovitev: »Ne, milostiva; ne smem dovoliti, da gospodična še poje — bilo bi zanjo preveč!«
Tedaj so se morali poslušalci vdati; profesorju se ni dalo nasprotovati.
Roza je kakor v sanjah slišala hvalo in čestitke. V njej je vstalo vse ono, kar je mislila, da je že davno premagano, pokopano in to ji je povzročalo nepopisno bolest ... In tam stoji on, ki je kriv vsega tega in jo gleda, gleda z velikimi, začudenimi očmi.
Ta pogled! Kaj vse je izražal! In Roza ga je v svoji ženskosti prav dobro umela. — Ta hip je kriknila vsa njena notranjost: »Zdaj je ura, da ti vrnem, kar si mi nekdaj storil! Danes jaz nočem ničesar vedeti o tebi, kakor ti nekdaj o meni!«
Z mirnim nasmehom je čakala trenutka, ko ji bo stal Vladimir nasproti. Slonel je še vedno na istem mestu s pogledom uprtim vanjo. Tako je stal ves čas, odkar je Roza pričela peti. — Ta glas, kje ga je že slišal? Kje je že nekoč prav tako stal in poslušal, samo poslušal? Davno je moralo že biti to, v prvih srečnih detinskih letih morda? — In tedaj je vstajala slika za sliko pred njim. Videl je, kako je prihajal z grada po stezi, čez brv, pri kateri ga je čakalo črnooko dekletce v solncu. In sladak, jasen glasek ga je pozdravil: »O, Vladimir, kako dolgo te danes ni bilo!«
Roza, mala Mlinarjeva Rožica, kako velika in kako lepa je postala! Ni mogel več dvomiti: lepa in slavljena pevka je njegova nekdanja Rožica. -— Kako; da vsa ta leta ni ničesar slišal o njej? Seveda, tako redko je prihajal na dom in takrat ni nikoli vprašal po njej. To res ni bilo prav; zdaj uvidi. Toda življenje z vsemi resničnimi in namišljenimi dolžnostmi in obveznostmi je zadušilo vse spomine na mirno in lepo mladost. Kot častnik najodličnejšega regimenta ni imel več stika s preprostimi ljudmi.
Vladimir ni prav slišal, kaj je Roza pela; vedel je le, da so bili zvoki čudovite lepote in blagoglasja, lepi, kakor ona sama. Ni mogel odtrgati pogleda od visoke, svetle postave, v kateri je bilo vtelešeno vse čisto, lepo, plemenito in sveto, po čemer je zahrepenel v urah samote in zbranosti.
Tedaj ga je zbudil hrupen oplavz iz sanj in poleg njega se je oglasil prijatelj: »No, mama je pač našla izredno dragocenost v nepoznani pevki! Pojdiva, da se tudi midva pokloniva resnični umetnici!«
Ko se je krog čestilcev okoli Roze nekoliko razredčil, je videla domačica sina in Vladimirja Pctoškega, da prihajata v isto smer. Pomignila jima je, obrnjena k Rozi, pa je dejala: »Še dva prihajata, da vam izrazita svoje občudovanje, moj sin in njegov prijatelj, grof Potoški.«
Nalahno je sklonila Roza glavo in z vljudnim nasmehom sprejela navdušene čestitke domačega sina. Z mrzlim pogledom je ošinila Vladimirja, mirno in ravnodušno, da mu je vse veselje v hipu prešlo. Ne, ne pozna ga, ali ga noče poznati!
Pod silnim vtisom te zavesti je prekinil svojega prijatelja in vprašal v zadregi: »Oprostite, milostiva, da se drznem vprašati — — —«
Roza je vedela kaj pride; vendar ga je z mirnim pogledom vprašujoče pogledala.
»Če sem prav slišal, ste, milostiva, doma v bližini mojega doma?«
»Prav ste slišali; moj dom je mlin v neposredni bližini gradu Potok.«
»Potem sva pa stara znanca! Svoja otroška leta sem preživel na gradu in sem se vsak dan igral z Mlinarjevo malo Rožico. Kaj se, gospodična, tega več ne spominjate?«
Za trenutek je pri tem vprašanju zagorelo v Rozinih očeh. Potem pa je odgovorila s hladnim obžalovanjem v glasu: »Ne, gospod grof, se ne spominjam!«
VI.
[uredi]Z obraza ji je bilo videti popolno in hladno mirnost in nobena poteza ni niti najmanj razodevala viharja, ki ji je besnel v duši.
»Ali ste milostiva, že dolgo proč z doma?« je vprašal domači sin tja na srečo, da s čimerkoli premosti molk, ki je nastal po Rozinem nepričakovanem odgovoru.
»Da, že zelo dolgo!« je odgovorila Roza in v njej je vstala povsem ženska zahteva popraviti, kar je s svojim premišljeno hladnim odgovorom zakrivila. Zato je pristavila, napol k Vladimirju obrnjena z lahnim nasmehom: »Dolga doba, kaj-ne? Ni čuda, če se marsikaj pozabi.«
»Gotovo, gospodična! In bil sem pač neskromen, da sem pričakoval nasprotno.« Neka trpkost se je čutila iz teh besed, dasi naj bi bile šaljivo izzvenele. — Vendar, kako neopravičen je bil v svoji zahtevi! Kako resno je nekoč zahteval, naj ga pozabi in zdaj ji je zameril, da je to hotela. — Mnogo truda jo je stalo, da je ostala mirna.
Domači sin, nadporočnik, je z veščim pogledom motril prijatelja. Prav lahko je videl, da Vladimirja jezi, ker mlada Mlinarjeva hči noče ničesar vedeti o nekdanjem poznanstvu. — Sploh pa, kakšno dekle, ta mlinarica, in vendar dama skozi in skozi; tako si je moral pritrditi, četudi so bile njegove zahteve v tem oziru kaj visoke. Zanimalo ga je, če misli Roza posvetiti se gledališču, kar bi bilo pri njenih zmožnostih nekaj povsem umevnega.
»Ne, gospod nadporočnik, tako visoko ne stavim svojih načrtov. Petja sem se naučila kar tako — za nedelje. Za delavnike pa me čaka drug poklic: študiram na tehniki, da prevzamem nekoč vodstvo domačega podjetja. Oče nima sina, nadomeščati mu ga moram.«
Začuden jo je pogledal; očividno ni razumel, čemu bi bil za vodstvo mlina tehnični študij potreben.
Nasmešek je zaigral Roži krog ust, ko je govorila o veliki nalogi, ki jo čaka. Nadporočnik jo je poslušal z resničnim začudenjem in občudovanjem, četudi ni mogel razumeti, da to dekle, ki ji je odprta pot do vseh časti pravih umetnikov, študira zato, da bo delala nekoč v pusti vsakdanjosti. Seveda, temu je pač krivo kmetsko pokolenje. Škoda, da ni vsaj meščanka! Kljub tej zadnji ugotovitvi se je ves večer posvetil lepi pevki.
Rozi se to ni zdela nikaka odlika; ponosna je postala Mlinarjeva Rožica in prav nič posebnega se ji ni zdelo to, da se je nekoč igrala z graščakovim sinom.
Seveda so vsi udeleženci te dobrodelne prireditve opazili, kako živahno se zabava domači sin s pevko, a to se jim ni čudno zdelo; saj je bila prvič gost na njegovem domu in je to pozornost tudi res zaslužila. Manj zadovoljen je bil ob tem dejstvu Vladimir. Vedno iznova mu je uhajal pogled proti lepi postavi v preprosti beli obleki. In vedno iznova je čutil nekako osebno krivico, da Roza nima ne lepega pogleda, ne prijazne besede zanj in se ji niti ne zdi vredno, da bi opazila njegovo prisotnost. Vse to ji je zameril mnogo bolj, kakor si je priznal in ni bil samo razžaljen ponos, ki je glodal v njem. Nekaj novega se je pojavilo v njem, neko čudno čuvstvo, ki mu je bilo povsem novo. Ni si bil v svesti, kaj je to, a tiha zadovoljnost ga je navdajala, četudi ni vedel, zakaj.
Ali ga je Roza res povsem pozabila? Saj on tudi ni mislil nanjo, a vendar je slika za sliko vstajala pred njim iz srečnih otroških let tako jasno in razločno, kakor da ni med tedaj in sedaj dolgo desetletje, ampak kakor da se niti za en dan ni oddaljil iz mirne dolinice v lepi Gorenjski. Ali so v Rozini duši res zatemneli vsi spomini na otroška leta? Da bi vsaj to vedel! Pa saj je pred par minutami sama priznala! Čudno, da ga je tako zabolel kratki stavek: »Ne, gospod grof, se ne spominjam!«
Nevzdržno hrepenenje ga je vedno iznova sililo v njeno bližino, da bi govoril z njo o skupnem domu. Morebiti se bo potem spomnila? Ni vedel, česa naj od tega pričakuje, a vendar je hrepenel po tem in se niti ni hotel otresti tega hrepenenja.
Toda ves večer je bila Roza vseskozi v razgovoru z drugimi; ko je odhajala, jo je spremljal profesor; samo lahek sklon glave in »Lahko noč«, kar pa je veljalo vsem, ne samo njemu ...
Lep dan je bil danes! Moj prvi javni
nastop v zelo odlični družbi. — Kako čudno
me je prevzela zadnja pesem... In vendar
nečem in ne smem popustiti! — Pozabiti
hočem tudi, da je bil med poslušalci nekdo,
ki ga ne smem in nočem več poznati. To mi
narekuje moj ponos.
Teh par stavkov je še napisala Roza v svoj dnevnik, potem pa je legla k počitku. Zaspati dolgo ni mogla. Vsaka misel pa, ki je nehote tipala v preteklost, je končala: nečem, ne morem, ne smem. — V takem razpoloženju trdo vsakdanje delo ni bilo prav nič nenavadnega.
Dolge ure je v prihodnjih dneh hodeval Vladimir po mestnih cestah, ulicah in trgih z mislijo, da sreča Rozo. A zaman. Potem se je domislil, da študira na tehniki; zato je omejil svoje iskanje samo na najbližje ulice tega poslopja, dva, tri dni zaman. Četrti dan pa je stopila iz široke veže v spremstvu več dijakov in dijakinj, ki so se na bližnjem voglu razšli na vse strani. Roza je odšla v spremstvu velikega, močnega dijaka v živahnem razgovoru; toda Vladimir je z zadoščenjem opazil, da sta se na bližnjem trgu razšla vsak v svojo smer.
V prekotnici je Vladimir premeril trg in ji je prišel ravno naproti. Desnico je dvignil v pozdrav in prav tedaj ga je Roza opazila. Za trenutek se je zdelo, da ji je preko obraza preletel strah, a že se je imela v oblasti; vljudno je odzdravila in že je bila mimo njega.
Vladimir ni upal za njo; bal se je, da bi je ne razžalil in ne pokvaril še ono trohico dobrega mnenja, ki ga je — morebiti — imela zdaj Roza o njem. Tolažil se je s prihodnjim dnevom, res jo je pričakoval na istem mestu, a zopet je odšla mimo samo s tihim odzdravom. Več dni je bilo tako, le s tem razločkom, da ji je bilo potem, ko je videla, da jo namenoma pričakuje, nevoljo razbrati z obraza. To ga je vnovič osupnilo; želja, govoriti z njo je bila z vsakim dnevom močnejša. Ni se mogel več premagati; pisal ji je in prosil za dovoljenje, da bi smel ob prvi priliki z njo govoriti.
V Rozi je zagorelo, ko je odprla in prebrala pismo. Vedela je, da pride do tega, saj je pri vsakem srečanju videla, da to želi. — Vse pa se je uprlo v njej, ko se je spomnila na Vladimirjevo prejšnje ravnanje. Kako si le upa približati se? Ali je pozabil, da je Mlinarjeva Roza in on grof Potoški, ki vendar ne sme občevati z njo?--— Tako je pač pisal tedaj in tako ponižanje grize vedno in zmiraj! Ona nima z oholim grajščakom pač nobene skupnosti; njen ponos tega ne dopušča.
Ko je drugi dan videla visoko postavo v rjavem častniškem plašču prihajati, ji je obraz privzel one mrzle in nedostopne poteze, ki so imele — komilitoni so rekli tako — isti učinek, kot curek mrzle vode. Vladimir je imel najbrž tudi ta občutek, vendar je bil trdno odločen, da jo nagovori. Več kot zavrniti ga ne more; morebiti ga bo potem opustila ta nevzdržna želja.
In res: hodil je ob njeni strani, kakor si je že stokrat predstavljal in sanjal! Kako je prišlo? Roza si ni mogla in ni hotela dati odgovora. Ko pa je videla Vladimirjev vprašujoči pogled, ni mogla mimo samo s tihim poklonom; rekla je z mrzlim nasmeškom: »Vi želite govoriti z menoj, gospod? No, ker sva, kakor ste se menda zadnjič domislili, stara znanca, vam te želje nečem odreči.«
Vroče je zažarelo v njegovih očeh in glas se mu je tresel, ko je rekel: »Kako naj se zahvalim, milostiva, da to dovolite? Ne morete si misliti, kako sem hrepenel po tej uri, odkar sem vas pri zadnji prireditvi prepoznal. Tisoč slik in nežnih dogodkov, ki sem mislil, da sem jih davno pozabil, je vnovič oživelo. Zdi se mi, da se me je polotilo dcmotožje. Ali se mi morebiti zato smejete?«
»Ne; kajti domotožje dobro poznam in vem, kako boli in peče.«
Skozi njen glas je proniknilo nekaj, da je posluhnil. Skoro boječe je vprašal: »In vendar ste tako dolgo izostala zdoma?«
Njen lepi obraz se je v hipu izpremenil; skoro sovražen izraz je bil na njem in trdota je zvenela iz glasu, ko je odvrnila: »In vendar sem tako dolgo izostala zdoma.« Nato ga je, dalje govoreč, pogledala: »V mojih otroških letih ste me poznali; povejte, ali sem bila trmast in togoten otrok?«
Ni vedel, kaj namerava s tem vprašanjem, a je hitel odgovarjati: »O ne; Mlinarjeva Roza je bila ljubezniv, prisrčen otrok; vsa polna solnca in nikoli ni bila trmasta!«
»Potem sem se pa pač zelo izpremenila. Ali morda veste, kaj je temu vzrok?«
Z zagonetnim izrazom so gledale črne oči v njegov obraz, potem se je trdo zasmejala: »Ni treba odgovarjati na to vprašanje, saj vidim, da mi ne morete odgovoriti! Povejte mi rajši, kako ste me spoznali zopet po dolgih letih! In še celo mojega imena se spominjate: Mlinarjeva Roza. Da, to sem bila in sem še, četudi me nihče več tako ne imenuje.«
»Imena sem se domislil, četudi vas kot deček nikoli nisem tako imenoval, ampak vedno le — Rožica.«
Rdečica je zaplala Rozi v lica, ko je izgovoril njeno ime; opazil je to in nadaljeval: »Ko sem vas videl in slišal zadnjič, sem bil takoj prepričan: To je Rožica, s katero sva se pred leti igrala. Po čem sem vas spoznal? Po vašem glasu, ki je bil prav tako čist in sladak že tedaj, ko sem vas prosil: Rožica poj! In vi ste pela vse pesmi, ki ste jih znala.«
Njegov pogled je iskal njenega; a Roza je zrla naravnost predse, s trdimi potezami krog ust.
»Morebiti je bilo res tako, kot pravite; rahlo se spominjam, ko mi pripovedujete. Škoda, da ne bova imela več prilike govoriti o tem, ker že prihodnje dni odpotujem.«
»Gospodična, vi odpotujete?« Razočaranje se je slišalo iz vprašanja.
»Da,« je odgovorila Roza in iz njenega glasu je zvenela taka gotovost, kakor da govori o že davno nameravani poti, ne pa o hipnem sklepu, »s koncem semestra je konec mojih študij; kar mi še manjka, se praktično priučim doma v mlinu.«
»O, potem pač smem reči: na svidenje; toletni dopust mislim preživeti na gradu, ker stari oče nujno želi mojega prihoda. Ali bom tako srečen, da vas lahko pozdravim na domu?«
»Zakaj ne? Grad in mlin sta pač v neposredni soseščini. — A tu je moje stanovanje.« S hladno vljudnostjo mu je podala roko.
»Na svidenje poleti!« je zaklical za njo, ko je odšla skozi vrt v vilo.
Vladimir Potoški je zamišljen odšel nazaj proti mestu. — Poleti! — Domišljija mu je slikala sliko za sliko. Videl se je z Rozo kot nekdaj roko v roki v domačem gozdu in po travnikih in preko obraza mu je šinil sanjav, pričakujoč smehljaj, ki je zabrisal marsikatero jedko zarezo, ki mu jo je zarisalo življenje.
Ono neznano občutje, ki je prišlo vanj in mu je kazalo življenje prazno in brez vsake vsebine, se ga je zopet polastilo in to pot določneje kot kdaj prej. Že od takrat ga ni povsem zapustilo, ko je Roza govorila nadporočniku R. o svoji nalogi, ki jo čaka doma: ponosno delo, ki da življenju pravo vsebino. Kaj je trohica njegovega dela v primeri s tem? Veselje do vojaškega poklica, kje je ostalo? Vse tako lahko izvedljivo in tako lahko dosegljivo. In to se mu je zdelo čisto prav. Čemu se truditi? Napreduješ tudi tako, saj zato si grof Potoški.
In sramoval se je, da si on, mož, vse uredi tako lagodno, dočim Roza z vso resnobo stopa v delo, resnično delo. Tudi njega čaka delo, a za to mu je bilo doslej malo mar. Stari oče že tako dolgo želi, da bi prevzel gospodarstvo, ker si želi miru; toda on, Vladimir, se je malo menil za to. Da bi se zakopal v samoto, oral in sejal, to so pač žalostni izgledi; še bolj žalostno, da bo do tega itak moralo priti!
Zdaj pa je slišal, da se Roza vrne domov; zdi se mu, da tudi on ne bo več dolgo ostal v tujini.
V nekaki opojnosti je Vladimir preživel prihodnje dni in tedne. Če bi se bil spomnil na pismo, ki ga je kot polodrasli deček pisal Rozi, bi mu morebiti smeli upi ne bili toli predrzni. A ta spomin je molčal, prav tako tudi oni na poslovilni prizor pod cvetočim trnom; morebiti zato, ker je takoj nato doživel toliko novega, morebiti tudi, ker je v mladostni lahkomiselnosti hotel to pozabiti.
Z nestrpnostjo je pričakoval poletja, ko naj bi se sešel s svojo tovarišico iz mladih let. Da bi se moglo tudi drugače zgoditi, na to ni mislil. Življenje mu ni doslej ničesar odreklo, tudi to željo mu mora uresničiti!
Doma! — Še čakaš dela mojih rok,
domek moj? Vsega, vsega te preuredim,
povečam, polepšam. O, kako lep in velik boš!
— Mamica, da Te ni!
V potoški dolini je bila pomlad, pomlad kakor tedaj, ko se je poslavljal Vladimir. Dvanajst let je od tedaj preteklo in vsa ta doba je pustila na mlinu in okolici svoje sledi. Vsi načrti, o katerih je inžener Helmar nekdaj govoril, so že davno resnični in mlinar Komar je res postal stvaritelj nove bodočnosti svoji domačiji. Ponosen je bil na svoje delo in to po pravici. Nad tristo delavcev in delavk je bilo zaposlenih v njegovih podjetjih; veseli so bili, da so v bližini doma našli delo in kruh. Za priseljene delavce je v bližini postavil lične hišice, za dve in dve družini. Nekoliko v stran se dviga enonadstropna vila sredi skrbno urejenega vrta. Tu stanuje ravnatelj lesne industrije in višje v gozdu ležečih žag. Vodstvo mlina in elektrarne pa ne da mlinar nikomur iz rok.
Odkar je Roza doma, se delita z očetom v delu, ki ga je za oba dovolj. Čim dalje sta skupaj, tem ponosnejši je na svojo hčer. Prav nič ne obžaluje, da jo je dal v tujino, četudi jo je pogosto zelo pogrešal. Kar je nekdaj samo želel, to se zdaj uresničuje: Roza je vreden njegov naslednik; na njo se lahko zanese.
Mnogo se je naučila in zdaj previdno in preudarno uporablja svojo učenost. V vseh podjetjih so v rabi stroji najnovejših sestavov, ki jih je Roza po vestni preizkušnji očetu nasvetovala.
Neutrudno in neugnana je vedno pri delu, ki ga vrši tako vestno, kakor da ni na božjem svetu nič drugega zanjo, kot poslovne knjige, stroji in motorji. Vsak dan presedi več ur v mali pisarni, računa in piše, dočim ji veliki motor tam zraven udarja takt k njenemu pisanju. Nato hodi po vseh prostorih mlina, daje navodila in naročila, ki sta jih z očetom prej dogovorila. Vse to dela mirno in dobrohotno in prav s tem si je že davno pridobila srca vseh zaposlenih. Spočetka so jo gledali nezaupno, kmalu se je vsa boječa nezaupljivost spremenila v resnično vdanost in ljubezen. Odkar Roza nadzira delo v mlinu, je vsakdo na svojem mestu, vsi se boje resnega, očitajočega pogleda velikih, temnih dekliških oči, ki bolj kaznuje kot še tako hude besede.
VII.
[uredi]Vsako popoldne, ko je Roza končala v pisarni, pri strojih in v mlinu svoje delo, je prav rada šla za kako uro v prosto naravo. Največkrat je ubrala stezo ob potoku navzgor, kjer so hreščale in brnele velike žage. Iz daljave je bilo videti pri vertikalnih žagah, kakor da skače v enakomernih skokih na enem in istem mestu jekleno-moder možic, ki pa mu uhajajo tla izpod nog. Krožna žaga pa je pri enakomernem delu proizvajala cele melodije, katerih glasovi so se lovili med gozdnim drevjem.
Ko je Roza iz daljave gledala in poslušala vse to, se je prav pogosto zgodilo, da so ji misli splavale daleč nazaj v preteklost, ko še niso stale žage na tem mestu in sta se dva otroka podila tod okoli. In potem že mnogo bliže, toda skrivoma in boječe, v prestolno mesto, kjer je samo enkrat šla skupaj z njim, ki je nekdaj hodila z njim dan za dnevom po domačih gozdih in travnikih in ki zdaj že sanja, da bo poleti, ko pride, zopet vse tako kot nekdaj.
Toda Roza se pri takih mislih posmeje s svojim mirnim, gotovim smehom ter strese z glavo energično in odločno. Ne, ne; ne bo tako kot je bilo nekdaj! Zato bo že sama skrbela. Saj ima vendar Mlinarjeva Roza resno delo in dolžnosti, ki ji pač ne bodo dopuščale, da bi grajščakovemu sinu — preganjala dolgčas. Ne boš!
Da, Mlinarjeva Roza! Najbogatejše, najlepše, a tudi najponosnejše dekle daleč na okoli; toda preprostega mlinarja hči! In take vendar ne more poročiti oholi grajščak; igral bi se z njo, seveda, a ko bi se je naveličal, bi napravil kot nekdaj nedoraslo fante.
Žareče-vroče je pri tej misli šinila Rozi kri v glavo, njene roke pa so se stisnile v pesti. Kako ga sovraži tega Vladimirja — bolj kot kdaj prej! Še danes si ne more odpustiti, da ga takrat v prestolici ni odločno zavrnila, ko se ji je približal; seveda pa jo je s svojim vljudnim in vseskozi dostojnim nastopom obvladal, da pač ni mogla drugače. O, to se ne bo več zgodilo; za to bo že poskrbela! Ovira, ki stoji med njima, je nerazrušljiva. Seveda pa niso to morebiti le kaki predsodki, o, ne; ves njen dekliški ponos izključuje vsako zbližanje.
V eni smeri pa se je Rozino mišljenje vendar izpremenilo, odkar je bila: doma: odpovedala se je vsakršnemu maščevanju na Vladimirju za svojo zagrenjeno mladost. Tiho in ponosno zadovoljstvo v delu in tako obilnem delu in pravilno pojmovanje ženskih vrednot v tako mnogovrstnih slučajih življenja ter iskrena ljubezen do rodne grude: to troje ji je povsem polnilo življenje, da na maščevanje ni niti več mislila. Da, smejala se je celo svojim nekdanjim naklepom, ki si jih je izmislila nekoč v divji boli.
Dobro je vedela, da je Vladimirja bolelo, ko ga je tedaj na dobrodelni prireditvi zatajila. In ko ali sploh če bo poleti res prišel, naj ve, da so daljni otroški spomini še prav tako pozabljeni, kot so bili tedaj ter da ji ni prav nič do tega, di bi jih kdo obujal.
Ko je prišla prihodnje dni s sprehoda, jo je oče sprejel z novico, da je starega grajščaka kap zadela in da mu je zelo slabo; zdravnik da mu je pravil, ki se je vračal z grada.
»Zdaj bo pa za Vladimirja tudi konec vojaškega življenja in zapravljanja po svetu; grad in posestvo rabita gospodarja, četudi najbrž mladi bore malo razume o gospodarstvu. Pa mu bo že stari oskrbnik Jaka Avbelj stal ob strani, da ga dodobra vpelje v delo. Ali ne, Roza?«
»Da, očka,« je odgovorila, četudi je komaj slišala očetovo modrovanje. Sama si je hitro napravila sliko: v par dneh bo Vladimir tu in potem najbrž ostane stalno na gradu.
Mlinar je opazoval hčer. Kakor da se je pravkar domislil, jo je še hitro vprašal: »Ti, Roza, saj sta se vendar kot otroka z Vladimirjem podila tod okoli in vedno sta tičala skupaj. Zdaj ga pa še nikoli ne omeniš in tudi njega ni bilo več v mlin. Kaj sta se skregala?«
»Morebiti, očka. Pa se kar nič ne spomnim in tudi tega ne vem več, da sva se skupaj igrala, četudi sam to trdi.« In povedala mu je z nekako malomarnostjo v besedi, kako se je z Vladimirjem sešla pri neki dobrodelni prireditvi v prestolici.
»Čudno, Roza,« je pristavil oče, »da se na to nočeš spomniti, dasi imaš za vse tako izvrsten spomin.«
»O, seveda, za številke in stroje in če je še treba za tržne in žitne cene,« se je poredno posmejaia Roza, zraven pa že čisto resno pristavila: »Veš, očka, saj je pa tudi čisto prav, da se je mladi grajščak tako odtujil! Če pride zdaj domov, mi ga vsaj ni treba smatrati za znanca. Saj veš, da mi za občevanje z moškimi prav res ni!«
»Žal, da je res tako! Kako naj na ta način pridem do bodočega zeta, mi je pa res uganka!« se je zasmejal Mlinar. Vendar je iz tega smeha hotela zveneti nekaka skrb, kar seveda Rozi ni ušlo.
Vprašujoče in proseče ga je pogledala in že je zatrjeval oče: »Pa ne bom več govoril o tem, Roza; saj sem vesel, da te imam nekaj časa sam.«
»Še dolgo, očka!«
»Da pravi pride, dekle! Kaj ti veš!«
»Da, da pravi pride!« Čisto mehanično je ponovila Roza očetove besede; v mislih pa je pregledala vrsto svojih znancev, pa ni bilo nobenega med njimi, ki bi bil »pravi«. — In vendar se bo morala prej ali slej poročiti. Kakega mlajšega očetovega prijatelja, ki, odkar je doma, prav pogosto prihajajo; morebiti kakega inženerja ali tovarniškega ravnatelja, morebiti kakega drugega; sploh takega, ki bo spadal v mlin in v vsa podjetja, ki so ž njim v zvezi. Sama se je prav rada ogibala takih vprašanj, oče pa je vedno pogosteje napeljeval pogovor nanje.
»Za staro devico menda nisi namenjena? Sploh pa, kaj bo z mlinom, če za teboj ne bo dedičev?«
Da, kaj bo z mlinom? To je bil glavni vzrok, da je oče govoril o takih stvareh, Roza je razumela, koliko je očetu na tem, da delo njegovega truda-polnega življenja ne pride v tuje roke. — Toda samo par let naj jo še pusti — saj je komaj dvaindvajset let stara — morebiti se med tem najde tisti, ki ji bo znal zbuditi srce in ki mu bo postala žena iz ljubezni, ne le iz dolžnosti do rodnega doma.
Roza je čisto pravilno računala — Vladimir je prišel že takoj drugi dan. Oskrbnik Avbelj mu je brzojavno naznanil bolezen starega očeta. Bilo je proti večeru, ko se je peljal z grajsko kočijo s kolodvora.
Roza je stala ob potoku poleg starega cvetočega trna kot pred dvanajstimi leti, ko se je Vladimir poslavljal. Trpka poteza se ji je začrtala okoli ust. Naglo je stopila za grm, dokler ni voz zginil za ovinkom, da je nihče z voza ni mogel opaziti.
Potem pa se je okrenila proti potoku. Počasi, kakor da poskuša, je postavila nogo na leseno brv. Četudi je to storila previdno, se je brv zmajala vsa trhla in slaba. In Roza je prikimala, kakor da ni drugače pričakovala. Saj brvi že dolga leta ni nihče rabil; kajti nihče grajskih ni tod prihajal v mlin. Za dovoz težkih voz z žitom so uporabljali cesto preko mostu niže mlina.
Ko je prišla domov, je takoj naročila malemu hlapcu, naj podre brv čez potok; vsa trhla je in je nevarno, če kdo stopi nanjo. Hlapec je vprašal, ali naj morebiti dene nove mostnice, pa je odkimala: »Ni treba, Martin; brvi itak nihče ne rabi!« ----
V tem času se je Vladimir prav pripeljal domov. Takoj je odšel k bolnemu staremu očetu, ki je ležal podprt z blazinami na bolniški postelji. Komaj vidno je dvignil velo roko v pozdrav.
»Žalosten povratek, dečko!« je komaj slišno zašepetal. Visokozrastli častnik se je moral skloniti nad bolnika, da ga je razumel.
»Ne govori o tem, oče! Par dni in ti bo bolje. In zopet boš zdrav kot si bil,« je spregovoril Vladimir in se je trudil, da bi govoril čim prepričevalneje.
»Tega ne pričakuje nihče in najmanj jaz. Moj čas je minil in če hočem biti pošten, moram priznati, da ni prezgodaj. Vladimir, zdaj se zate začenja resnost življenja! Upam, da boš vreden svojih prednikov in da boš vestno vršil dolžnosti, ki jih zahteva dom od tebe!«
Bolnik je uprl velike in jasne oči na lepi obraz mladega moža in zdelo se je, da je bil zadovoljen s tem, kar je razbral z njega. Tipaje se je gibala bolnikova roka po svileni odeji proti Vladimirju, dokler ni začutila Vladimirjeve. In potem jo je stisnila nalahno.
Globoko je pretreslo Vladimirja; nehote je pokleknil k postelji in naslonil čelo na hladno, skoro mrzlo očetovo roko; plašna slutnja se ga je polastila. Nekaj ga je davilo v grlu. — Zdaj, ko naj izgubi starega očeta, je šele spoznal, kaj mu je ta bil vse življenje, četudi je od njega tako malo zahteval. Kolikokrat si je morebiti želel, da bi mu bil vnuk, edini sorodnik, v bližini; a tega ni zahteval, ker se mu je zdelo sebično. In v zadnjih letih je morebiti želel opore od njegovih krepkih rok, pri težavnih skrbeh za veliko posestvo, a ga ni poklical domov, ker je vedel, da bi vnuku zagrenil s tem veselo življenje mladega častnika. In on, Vladimir, je tihe žrtve starega očeta sprejemal kakor po sebi umljive in je živel lahkomiselno tjavendan, kot da bi na svetu ne bilo drugih dolžnosti kakor uživati življenje v polnih požirkih. In pri vsem tem je že sedemindvajset let star.
Vroče mu je postalo od sramu. Žal mu je bilo, da je toliko časa porabil samo za lastno udobnost. In od smrtne postelje starega očeta so hitele njegove misli tja doli v mlin, kjer hodi Roza pogumno tako trdo, a prostovoljno izbrano pot resnega življenjskega dela. Resnična želja, popraviti, kar je doslej zamudil, je vstala v njem. Sklep, ki ga že dolgo nosi s seboj, takoj jutri izpolni: prosil bo za odpust iz vojaške službe, ne zato, ker ga silijo okolnosti, ampak iz resnične srčne potrebe in ljubezni do rodne grude.
Počasi je Vladimir dvignil glavo in je z dolgim hvaležnim pogledom zrl v oči svojemu največjemu dobrotniku ter mu je potem povedal v kratkih besedah vse to, kar mu je te kratke hipe šlo preko duše: o sramoti, kesu in resnični volji, popraviti, kar je zamudil. Ko je izgovoril besede: »Oče, še sem Potoški in pokazati hočem, da sem tega vreden!« se je slišalo kot sveta prisega.
Svečano je prikimal stari oče in z zadnjo močjo dvignil roko na Vladimirjevo glavo, rekoč: »Verjamem, sinko, da ti je resno in te blagoslavljam!«
Po kratkem molku je trudno nadaljeval: »V pisalni mizi so vse listine urejene. Testamenta ni, ker si ti edini dedič. Oskrbnik Avbelj te bo vpeljal v vse. — Zdaj pa me pusti samega, da napravim še obračun z Bogom!« Zaprl je oči od utrujenosti, Vladimir mu je molče poljubil roko in se tiho umaknil.
Ni ga bilo na spregled, ko je župnik prišel z Najsvetejšim. Oskrbnik Avbelj in gospodinja Brigita sta pripravila vse za previdenje. Bolnik je s čudovito mirnostjo opazoval, ko sta prinesla iz družinske zakladnice staro dragoceno srebrno razpelo, srebrne svečnike, srebrn aspergil in prav tak kotliček za blagoslovljeno vodo; dragocen prt iz damasta in prekrasno vezenino, ki so jo podedovali iz roda v rod nalašč za take prilike; brušeno čašo na srebrnem podstavku za vodo, ki jo rabi duhovnik, da spere prste po sv. obhajilu. Kot da nekaj manjka, se je zdelo Brigiti, ki je z veščo roko postavljala vse potrebno na mizo, a ni se mogla spomniti, česa. Da si domisli, je stopila k postelji, da popravi odejo in blazine. A bolnik jo je prehitel. »Tudi sv. olje bom prejel,« je šepnil. In zdaj je vedela, da manjka še bombaža v šestih kosmičih; tudi te je šla iskat in jih je postavila na mizo na srebrnem krožniku. Ko je bilo vse to pripravljeno, jo je gospodar poklical, da mu je snela iznad postelje malo razpelo iz slonove kosti, v katerem je bil vložen košček Gospodovega križa — stara družinska dragocenost. Bolnik ga je s tresočo roko nesel k ustom in poljubil. Tiho je šepnil: »Jakob naj gre!« Vedela je, kam in Jakob je razumel. Tiho sta se umaknila iz sobe in Jakob je odšel, da izpolni zadnje gospodarjevo naročilo. Brigita je stopila na dvorišče, da skliče družino. Hitro se je zbrala, saj so se vsi držali doma, ker so vsak hip pričakovali gospodarjeve smrti. Zdaj je na kratko pozvonilo v cerkvi z velikim zvonom. Brigita je urno razdelila družini sveče in jih prižgala in cela družina z Brigito na čelu je pokleknila po veži, da sprejme Najsvetejše. Župnik je bil takoj tu z zadnjo tolažbo. Brigita je vstala, da pokaže po stopnicah, oskrbnik Jakob pa je ostal pri družini, ki je zmolila žalostni del sv. rožnega venca.
Po spovedi je poklicala Brigita družino, da pride v prvo nadstropje k zadnjemu obhajilu gospodarja. Pokleknila je nazaj na prag bolniške postelje; bolnik jo je ze iskal z očmi. Pristopila je k postelji in bolnik je šepnil: »Vladimir.« —— O, seveda, v tem velikem trenutku si je želel domačega človeka poleg sebe. ——
Brigita je potrkala na vrata Vladimirjeve sobe: »Gospod želi da pridete!« in že ga je spustila pred seboj v bolniško sobo.
Zadovoljno so ga pogledale bolnikove oči in z ganljivo spoštljivostjo je častnik pokleknil ob koncu bolniške postelje, da prisostvuje sv. dejanju.
Ali je to Vladimir? Sam si ne more dati odgovora, kaj se ž njim godi. Župnik je že davno odšel, a on še vedno kleči ob vznožju. — O, veličina smrti, kaj zmoreš! — Za noč je odredil, da bo sam čuval pri bolniku. -——
Ko je noč prehajala v jutranji mrak, je vztrepetal zadnji vzdih na ustnicah dosedanjega Potoškega gospodarja. Z grajskega stolpa pa je na poldrogu zavela črna zastava v pomladanskih vetrovih. —
V črno prevlečeni grajski kapeli je med vrstami debelih sveč počival Potoški na mrtvaškem odru.
Prav na tem mestu je pred več kot dvajsetimi leti stalo dvoje rakev, s tremi Vladimirju tako dragimi. In zdaj počiva tu zadnji izmed svojcev ...
VIII.
[uredi]Prihodnje dni Vladimir ni imel prav nič časa misliti nase. Žalostne dolžnosti, ki jih prinese s seboj smrt v družini, so ga povsem zaposlile.
Na dan pogreba je bil grad poln gostov; tudi par Vladimirjevih tovarišev je prišlo iz prestolice. Vsi so se čudili, kako se je mogel Vladimir v par dneh tako zelo izpremeniti. V tihem in resnem mladem možu so komaj spoznali vedrega, veselega in razboritega tovariša od prej. V zadnjih mesecih so sicer opažali neko izpremembo na njem, ki jim ni bila prav všeč; toda tako zelo je niso nikoli občutili kot zdaj.
»Skoro bi bilo misliti, da kaj ni v redu, če bi ne bilo jasno kot beli dan, da je grad Potok na trdnih temeljih,« je modroval nadporočnik R., Vladimirjev prijatelj še iz vojaškega zavoda, kateremu je bil za denar mesec vedno predolg, zlasti še zadnje čase, ko mu je oče zelo gledal na prste.
Pogreb starega grajščaka se je vršil z vso slovesnostjo. Takoj za krsto je stopal edini bližnji sorodnik pokojnikov, sedanji grajščak, Vladimir. Za njim so hodili številni hišni prijatelji in znanci, katerih imena so imela v svetu velik sloves. Med črno dostojanstveno obleko se je mešala pestra vojaška uniforma. Žalni sprevod je zaključilo domače vaško in trško občinstvo. Med njim je stopal mlinar Komar, visoka in krepka postava, za katero se je obrnil marsikateri pogled meščanov in tujcev, saj mu je blestel na prsih zlat zaslužni križec za civilne zasluge.
Kateri so ga poznali, so opozorili nanj tudi druge, saj je njegovo ime že kako desetletje bilo splošno znano tudi izven meja domačega kraja. Tudi Vladimir je spoznal Rozinega očeta in topel občutek je zaplal po njem. Zahotelo se mu je, da bi stisnil roko možu, ki ga je izza otroških let le mimogrede videl.
Nič žalosti ni občutil, le čudno osamelost in nov, doslej nepoznan čut odgovornosti napram umrlemu in napram živim. Tako čudne misli so ga obhajale, kakor da je že leta in leta izven navadne okolice, katere se komaj še spominja.
Ko so pogrebci, vsem na čelu Vladimir, vrgli na krsto prsti, ko je župnik odmolil obredne molitve in so pevci vaškega pevskega društva odpeli žalostinko, so se pogrebci v večjih in manjših gručah vračali proti gradu. Pri tem je prišel Vladimir v neposredno bližino Mlinarja, ki se je razgovarjal z nekaterimi okoliškimi posestniki. Oprostil se je pri svojih spremljevalcih in je stopil h gruči in z lahnim poklonom spregovoril: »Gospodje me boste pač počastili in stopili v grad k malemu zakusku!«
Po stari navadi, računajoč s tem, da so se nekateri pripeljali z daleč, je dal pripraviti v grajski dvorani južino, za kar so mu bili nekateri res hvaležni. — Mlinar je za kratek hip premotril Vladimirja s paznim očesom. Le težko je mogel v krepkem in visokoraslem častniku prepoznati dečka, ki je nekdaj z Rozo pretaknil vse kote v mlinu. Vladimir je čutil ta pogled. Z naglim okretom je nagovoril Mlinarja: »Upam, da me še poznate, gospod Komar? — Dolgi mladec sem, ki je pred dolgimi leti stikal po mlinu.«
»Gotovo vas poznam, gospod Potoški, četudi ste se prav zelo izpremenili. Veseli me, da vas vidim zopet doma; obžalujem pa, da vas je tako žalosten povod privedel domov.« Mlinar je podal roko mlademu častniku, ki jo je prijateljsko stisnil.
»Ali mi dovolite, da se vam v prihodnjih dneh pridem zahvalit za pogrebno spremstvo in da obnovim staro poznanstvo? Rad bi z vami živel v prav tako dobri soseščini kakor moj ded. Ali sem morebiti presmel, gospod Mlinar?«
»Nikakor ne, gospod Potoški. Vaš obisk me bo gotovo veselil. Kar pa tiče soseščine pa itak veste, da sta jo grad in mlin vedno iskreno gojila.«
»Iskrena vam hvala!«
Tople in prisrčne so bile te Vladimirjeve besede; oči so mu veselo zažarele, kakor da ga je Mlinar bogato obdaroval s svojimi preprostimi besedami.
Vtis, ki ga je napravil mladi grajščak na Mlinarja je bil res dober in jezil se je na tihem, ker se Roza ni razveselila obljubljenega obiska. Razlagal ji je, da pač ni nobenega vzroka z neprijaznostjo žaliti mladega grajščaka, ki je vendar tako ljubezniv in domač. Saj ne gre za drugo, kot da se v soseščini ohrani prijateljsko razmerje.
Skoro je že hotela odgovoriti, da zato ni nikakega vzroka, vsaj zanjo ne. Toda premislila si je in sklenila, kakor doslej tudi nadalje molčati o ponižanju, ki ga je še kot otrok bila deležna od Vladimirja. Čemu tudi o tem govoriti? Ali bi jo oče sploh razumel? Morebiti bi smatral vso stvar za otročarijo in bi se ji smejal, da stvar, ki se je zgodila že pred leti, še vedno pogreva.
Otročarija! — Morebiti znano Vladimirjevo pismo res ni bilo drugega kot postavljanje nezrelega mladca; toda da je postalo strup, ki je zamoril srečo njene mladosti, in jo napravil samotno in prazno, to dejstvo ne more drugi razumeti kot samo ona.
In v čelo se je začrtala zopet guba, ki se je prvič pokazala, ko je bila Roza še otrok in je prejela podlo in prevzetno pismo.
V hipu je o vsem tem pomislila, glasno pa je rekla: »Očka, pustiva rajši to! Sploh pa računam s tem, da obiski mladega grajščaka na našem domu ne bodo prepogosti.«
Mlinar je molčal in si je mislil svoj del. Tu nekaj ni v redu, naj reče kdo kar hoče. Stvar sega brez dvoma daleč nazaj; morebiti kak dogodek iz otroških let, ki ju je razdružil. Poznal je oče Rozo, kako rada se zadrži pri misli, ki se je je oklenila; skoro trma je že to. Tudi v tem slučaju je najbrž kaj podobnega. Te njene značilnosti ni nikoli težko prenašal, saj odgovarja povsem njegovemu značaju in jasna smotrenost, ki je v tem, pa mu je celo všeč.
»Roza ve, kaj hoče in kaj dela, gotovo bo tudi zdaj pravo zadela!« je rekel sam pri sebi; a skoro se mu je Vladimir smilil, ker Roza noče prav nič vedeti o njem.
In nista v pogovorih več prišla na ta obisk. Vendar je Mlinar vedel, da Roza misli nanj. Vsak dan je znala svoje delo in svoja pota tako urediti, da je ob času obiskov noben dan ni bilo doma. In oče ji je pustil njeno voljo, ne da bi jo vprašal zakaj se grajščaka ogiblje; o tem je bil namreč trdno prepričan, da je tako.
Tako je prišlo, da je bil Mlinar res sam doma, ko so mu naznanili, da se je grajščak pripeljal. Sprejel ga je z resnično prijaznostjo, ki je bila že znana, in ga je kot soseda prav prisrčno pozdravil. Mladi grajščak niti za hip ni pomišljal, da bi moglo biti občevanje z Mlinarjem zanj neprimerno. Saj bi se mu kaj takega zdelo naravnost smešno, ko pa velja Mlinarjevo podjetje med vsemi industrijalci za najsolidnejše in res velikansko, pravi blagoslov za vso okolico.
Kaj pomeni Mlinarjevo ime med ljudmi, je imel Vladimir priliko slišati, kamorkoli je prišel. Vse je občudovalo izredne zmožnosti in veliko njegovo podjetnost. Vladimir mu je prav odkritosrčno izrazil svoje občudovanje in ga je prosil, da bi mu o priliki razkazal celotno podjetje, zlasti električno centralo, ki da ga najbolj zanima.
Mlinarja je to razveselilo in mu je rad obljubil: »Elektrarno bi vam mogla pač le Roza razkazati, ker to je pač torišče njenega dela. O vsem tem sam premalo razumem.«
Preko Vladimirjevega lepega moškega obraza je pri Rozinem imenu šinila lahna rdečica in vzhičen je odgovoril: »Bilo bi mi preveliko veselje, če bi smel ob tej priliki pozdraviti tudi gospodično Rozo!«
Mlinar se je zasmejal, a ta smeh ni hotel zveneti prav prosto. Spomnil se je na Rozin odpor in je pristavil: »Hčere ni doma, sicer bi vam bilo lahko že danes to veselje. Sploh pa: pripraviti se morate na razočaranje, Roza ni taka, kot so druga dekleta. Delo in dolžnosti, ki jih je prevzela kot moja desna roka, so jo napravili prezgodaj zelo resno.«
Vladimir se je kmalu poslovil. Ko je slišal, da Roze ni doma, se mu je zdel njegov obisk brezpomemben. Kako ga je gnalo prej hrepenenje, a zdaj odhaja, ne da bi jo bil videl. Le s težavo je skrival svoje razočaranje.
Mlinar ga je spremil do voza. V trenutku, ko je kočijaž konje pognal, je stopila Roza skozi široka vrata na dvorišče. Veselo presenečenje je zaplalo po Vladimirju, ko je spoznal visoko postavo v beli obleki. Že je hotel ukazati, naj voz ustavi. Ko pa je pogledal v lepi, ponosni obraz, katerega temne oči so z neznano hladnostjo zrle mimo njega, se je premislil. Dvignil je klobuk v pozdrav in voz je zdrdral mimo nje. — Blesk v njegovih očeh je v hipu ugasnil in zdelo se mu je, da grabi ledena hladnost, ki je že drugič govorila iz Rozinih oči, po njegovem srcu in hoče tam streti nekaj s trdim, ledenim prijemom ...
IX.
[uredi]Mlinarjeva Roza, mala srčkana Mlinarjeva Rožica, ki je postala tako lepa — ali je morebiti res popolnoma pozabila, kako rada je imela nekoč Vladimirja? In, ali je res povsem nemogoče, da bi ga zopet vzljubila, zdaj, ko njegovo srce z vsem hrepenenjem kopmi za njo?
Neprestano si je zastavljal Vladimir to vprašanje, a nikoli si ni upal odgovoriti z brezpogojnim: da; kajti vedno iznova je videl pred seboj Rozin hladan pogled, ki je gledal mimo njega in mu je tako jasno govoril, da ji je povsem tuj kljub skupaj prežitim otroškim letom. In čim dalje je razmišljal, tem bolj je glodalo hrepenenje po gotovosti v njem, zato je kakor v prestolici, poskušal vsak dan prestreči Rozo kje na poti, kar se mu pa ni hotelo posrečiti.
Svojo namero, poiskati Rozo v mlinu, pa je povsem opustil. Parkrat je sicer bil v mlinu, enkrat je spregovoril z Rozo par konvencionalnih besed; za nov obisk pa zdaj ne najde nikakega pametnega vzroka.
Polagoma mu je začela vstajati slutnja, da mora biti med njim in Rozo nekaj, kar naj bi bilo vzrok njenega odklonilnega, skoro sovražnega obnašanja proti njemu. Toda zastonj se je trudil, da bi našel ta vzrok. Od vsega tega brezplodnega razmišljanja je postajal od dne do dne nestrpnejši, vsaka malenkost ga je razdražila. Oskrbnik Avbelj je ves začuden zmajeval z glavo, ker si o mladem gospodarju ni mogel napraviti pravilne sodbe.
»Kaj mu je? Rad bi vedel. Tako lepo je pokazal prve tedne, da si ga moral biti vesel. Vnemo kaže še prav tako kakor v začetku; toda vse veselje ga je minulo! Pa bi vendar lahko bil zadovoljen in vesel; take žetve kakor letos, ni vsako leto.«
Tako in podobno je razlagal Jaka Avbelj v razumljivem razburjenju svoji ženi, Urški, ker si mlademu gospodarju ni upal blizu. Urška pa je razumno prikimala z glavo: »Nič se ne jezi, Jaka! Vedela sem, da bo tako. Mladi ni vajen samote; gotovo ga vleče nazaj v mesto in v vojaško življenje. Misliš, da ne?«
»Morebiti imaš prav, žena. A zdaj se ne da več pomagati; za odpust iz vojaške službe je prosil in mu je bil tudi dovoljen. Zdaj po enem letu vendar ne more zopet nazaj. Saj to je prej vedel, da veliki dom rabi gospodarja. In če mu je dolgčas, pa naj se oženi, čas mu je že. Njegov oče je bil s temi leti že davno oženjen.«
Zopet je prikimala drobna ženica: »O, seveda, Jaka, to bi bilo najboljše — oženi naj se! Potem bi vendar grad po dolgih tridesetih letih zopet dobil gospodinjo. Saj toliko bo že od tedaj, ko je umrla stara gospa. Mladi pa so prihajali na grad le na kratke obiske. — Toda, kje naj dobi hitro primerno nevesto.«
Zaradi te velike vneme in skrbi svoje žene se je oskrbnik Jaka moral nasmejati: »E, le nikar ne misli, da naš Vladimir ne bi mogel nobene dobiti! Na vsak prst eno, če le hoče! — Morebiti pa ima že izbrano, četudi midva o tem nič ne veva? Saj naju ne bo prašal za svet.« — Po teh besedah je parkrat krepko potegnil iz vivčka in nadaljeval bolj tiho: »Sploh pa: jaz bi takoj za eno vedel, ki bi bila gotovo prava zanj, ker vsaki tudi ne gre, da bi se vsedla na grad.«
Vprašujoče ga je pogledala Urška. Jaka pa je vzel vivček iz ust in mignil z ustnikom proti mlinu: »Ta bi bila zanj, Mlinarjeva hči!«
»Mlinarjeva Roza?« je začudeno vprašala Urška. »To pa vendar ne gre!«
»Kaj ne gre?« se je razvnel Jaka. »Da vzame graščak mlinarjevo hčer, misliš? — Žena, le nikar ne misli, da je Mlinarjeva Roza premalo zanj! Mlinarjevo ime je znano po vsej deželi; to je več vredno kot pa podedovano plemstvo. Ne on, ne hči ne potrebujeta nikakega priporočila! Zvesto in neumorno delo za povzdigo doma ju priporoča. — Nobeden izmed znanih bogatašev v okolici, z našim gospodarjem vred bi se je ne branil. Če le ona hoče. — To je pa drugo vprašanje.
S takimi dokazi je Jaka tudi Urško prepričal. Molče je prikimala. — O, seveda, gospodična Roza je v vsakem oziru primerna gospodinja za grad Potok! Mlada in lepa, izobražena in bogata.
In oba sta se zamislila. V duhu sta že videla grad in mlin združena v velikansko posest in Jaka je preračunaval v mislih vrednost vsega tega. Toda visokih števil njegove misli niso mogle prav doseči.
Ko sta oskrbnik in njegova žena kovala načrte za bodočnost svojega gospodarja, je odhajala Roza na popoldanski izprehod. Tiho in zamišljeno je stopala preko sadnega vrta, ki mu je bil na eni strani potok za ograjo na treh drugih pa žična mreža, po kateri so se vzpenjale drobne rože: temno-rdeče, rožnate in bele.
Niso bile vesele misli, ki so se snovale za belim dekliškim čelom;; to je dokazovala globoka guba med temnimi obrvmi. Pa tudi sicer je gledala z lepega in ponosnega obraza čudna utrujenost, da je bil še bledejši kot navadno.
Počasi je potegnila z roko preko čela in vrgla lase preko temena. Neznosna vročina je bila v zraku; zato je Roza okrenila korak proti potoku, kjer je bilo, v senci vrb, gotovo hladnejše. Kako rada bi bila po stari navadi odšla v gozd, kjer je dan za dnem posedala ob potoku vse dotlej -- da se ni vrnil Vladimir.
Zdaj pa se že nekaj tednov ogiblje gozda in zlasti še hladnega prostora za žago, kjer jo je zadnjič, kakor je pravil Žagar, iskal mladi graščak. — Na noben način se noče srečati ž njim. In že parkrat se je skrila za grmovje, ko bi bila morala srečati veliko postavo, ki s sklonjeno glavo postaja v bližini žage vsako popoldne.
Tako je morala iz strahu pred tem srečanjem opustiti svoje najljubše izprehode. In ta omejitev jo draži in jezi ter podžiga sovraštvo do mladega graščaka; prav nič se ni zmanjšalo od tistega časa, ko je kot strupeno seme padlo v njeno otroško srce.
Sovražim ga! O, kako ga sovražim!« je zašepetala večkrat predse, kakor v zmagoslavju in veselju, da ga sploh more sovražiti. Pri tem je zaprla oči, kakor da bi s tem mogla pregnati tudi sliko, ki je v takih trenutkih vstajala pre dnjo: Vladimirjev lepi obraz z bolestno - vprašujočim pogledom v temnih očeh ...
Tega pogleda se je bala, ker je vedela, da se pred njim razblini v nič vse, kar je v letih upornega in zagrenjenega sovraštva trpela ... Dokler ni s trdim nasmehom posegla vnovič po belem pismu in vnovič prečitala besede, ki jih je nekoč pisal ...
O, seveda, saj uvidi: poročiti se z njo ne more! In zakaj naj bi tisto, kar je nezreli mladič nekoč spoznal za nemogoče, postalo kar naenkrat mogoče? Ali mogoče ni več Mlinarjeva Roza? O, seveda je še, četudi je nihče več tako ne imenuje. In ponosna je na to!
»Dober večer, gospodična!«
V strahu in brez besede je Roza obstala. Zamišljena, ni opazila, da je odšla že davno z vrta in da stopa dalje ob potoku in je prav zdaj na mestu, kjer je bila nekdaj brv in steza od mlina proti gradu. Na oni strani potoka pa stoji Vladimir in gleda preko potoka.
»Oprostite, gospodična, da sem vas prestrašil s svojim pozdravom!« je spregovoril vnovič, ker je Roza le še molčala.
»Nisem vas opazila, gospod Potoški, zato sem se prestrašila.« Spregovorila je te besede brez vsake barve, kakor da jo duši v vratu. Z roko se je oprijela trnovega grma, kakor da pri njem išče opore. Že se je hotela okreniti, ko je tam preko zopet izpregovoril znan, topel moški glas:
»Na tem mestu je bila nekoč ozka brv črez potok, čeznjo sem pred leti prišel vsak dan v mlin. In prav tam, kjer zdaj stojite, ste me, gospodična, pričakovala vsak dan.«
Kako mehko govori in kako iskreno prosijo njegove oči! Roza je že čutila, kako ta glas in te oči dobivajo moč čeznjo; zato je ponosno dvignila glavo in z od sovraštva žarečimi očmi pogledala Vladimirja, rekši:
»Vem, gospod Potoški; na dan vašega prihoda sem jo pustila odstraniti!«
Kakor zarezale so se te besede v Vladimirja, da je nepremično obstal in brez besede gledal, kakor da ga je kdo udaril s pasjim bičem.
Okoli Rozinih ust pa je hušnil uporen nasmeh; z roko pa je pokazala na potok in ledeno-hladno spregovorila: »Meja med nama ...! Z Bogom, gospod Potoški!«
»Rožica!«
Zvok te edine besede jo je ustavil v koraku in obrnila se je. Tam na oni strani potoka je stal visoko vzravnan, brez vsake barve v obrazu, s široko odprtimi očmi Vladimir. V groznem razburjenju je suval iz sebe pretrgane besede:
»Kaj sem vam storil, kar bi vam dalo pravico tako govoriti, kakor ste pravkar?«
»Kaj ste mi storili, gospod Potoški? Hočem vam povedati, a ne danes. Pridite jutri ob tem času na tisto mesto o gozdu, kjer ste me zadnjič iskali! Tam boste zvedeli, kaj me je naučilo vas sovražiti.«
Čisto mirno mu je to povedala, s pogledom, obrnjenim naravnost na njegov obraz, kar mu je do popolne jasnosti pokazalo, da ga res sovraži. Toda zakaj? za božjo voljo, zakaj pač?
Preko potoka bi skočil, potegnil bi jo k sebi in bi ji svoje obupno vprašanje v nepopisni bolezni zakričal v obraz, prosil, prosjačil bi: »O, saj ni res, da me sovražiš! Reci, da ni res! O — saj ne morem živeti brez tebe, Rožica!«
Roza ni videla hudega boja, ki se je zrcalil v Vladimirjevih bolestnih potezah. Že se je obrnila in odšla po znani poti nazaj proti mlinu, počasi, visoko vzravnana in z upornim sklepom v očeh.
Jutri! Da jutri bo obračunala z Vladimirjem in potem bo prosta vsakega nemira in pretrgana bo zadnja zveza z njim.
In če ga bo kdaj še srečala, bo po vsem tem prav lahko šla mimo njega, kakor mimo tujca brez strahu, da bi jo njegov vprašujoči pogled ali katerekoli njegova beseda spravila z ravnotežja ...
Trd in trpek mir je bil, ki se je Roza hotela zaplesti vanj pri teh svojih trdnih sklepih, mir, ki pa ni imel prav nič prostosti v sebi. Mučno in težko je ležal na nji.
X.
[uredi]In v tem trdem in trpkem miru je Roza čakala drugega dne. Ob navadni popoldanski uri je odšla v gozd na ono mesto, kjer jo bo čakal Vladimir. V malem žepu športne bluze je imela malo, zmečkano pisemce, ki je že dolgo samevalo v zaklenjenem predalu pisalne mize. To pismo prejme danes Vladimir; potem mu bo končno vendar jasen vzrok njenega sovraštva in ona, Roza, bo imela — mir.
Ni bilo treba dolgo čakati na Vladimirja; pred njo je bil že tam in jo je pričakoval nekoliko oddaljen od potoka. Prišel je bliže, bled in utrujen v obraz, toda na zunaj miren, le v očeh ono žgočo bol, ki jo je včerajšnji sestanek v njih užgal. Za trenutek je Roza zaprla oči, potem se je dvignila z mehkega mahu in je stala visoko zravnana pred mladim možem, lepa in hladna in ponosna kot marmornat kip.
In mrzlo in mirno je nadaljevala tam, kjer je včeraj razgovor prenehala:
»Želeli ste, gospod Potoški, izvedeti, kaj mi daje pravico, da vas sovražim? Hočem vam povedati. — Prav dobro ste si ohranili spomin na najina, skupno prežita otroška leta, le en del ste pozabili, morebiti zato, ker ste ta del hoteli pozabiti. Jaz pa sem si tudi tega zapomnila. Prečitajte to pismo, potem boste na jasnem, da ste mi zastrupili mojo mladost.«
Mehanično je vzel Vladimir pismo iz njene roke. S hitrim pogledom je preletel velike črke in je pričel čitati iznova, dokler ni polagoma razumel. To pismo, to je pisal on sam, to pismo je tudi vzrok, ki ju je razdvojil. — Kolikokrat je že zastonj razmišljal, kaj je razdrlo otroško prijateljstvo med njima; zdaj ve: to pismo, to brezsrčno, brutalno pismo, ki ji ga je pisal tedaj, ko se je čutil »grofa in poli«, ko se mu je zdelo, da je najmanj za višino cerkvenega zvonika nad njo, tovarišico svojih otroških let. — In temno, zmedeno je vstajal v spominu dan, ko se je poslavljal cd nje — še zdaj jo vidi ob brvi, vso zavito v solnčno luč, pod cvetočim grmom, ko padajo nanjo cvetovi v pomladnem vetercu; še zdaj sliši nežen, drobcen glasek: »Z Bogom, Vladimir, in ne pozabi, kar si mi obljubil!«
»Kar si mi obljubil!« — V tem hipu je vedel tudi to: da se z njo poroči, ko se vrne kot poročnik! In nato je pisal to-le pismo, ki je malo Mlinarjevo Rožico zadelo v srce!
»To je torej vzrok!« je izpregovoril tiho, komaj slišno, kakor na kraju dolge vrste misli, ki so se razpletale druga v drugo, ter je povesil roko, v kateri je držal list.
»Da, to je vzrok!« je ponovila Roza njegove besede in v spočetka mirno besedo, je planila reška disonanca, ko je nadaljevala: »To je bilo! Otročja nadutost nezrelega fantiča, boste rekli, gospod Potoški, toda jaz sem trpela pod tem kot pod najhujšim udarcem usode. To pismo me je izgnalo z doma, proč od edinega človeka, do katerega ljubezni sem imela pravico, po kateri sem tam zunaj v svetu hrepenela, toda nihče me ni vprašal, če morebiti razen hrane in obleke ne potrebujem še česa drugega. Seveda, kdo pa se je tudi brigal za tujega otroka? Nikogar tudi nisem prosila ljubezni, taka pa tudi nisem bila, da bi mi jo izkazovali nenaprošeni. Resna, zaprta in trmasta sem postala in smejala, kakor druge deklice, se pač nikoli nisem. — Tako so prešla leta — brez solnca, polna resnega učenja. To pa mi je bilo le dobrodošlo sredstvo, ki me je zadrževalo od doma, kjer bi se morala srečati z vami. — To je bila, gospod Potoški, moja mladost, mladost brez ljubezni, brez luči, brez veselja, ker mi je bila duša oropana vere v ljudi, ker mi je bila zastrupljena. — Morebiti zdaj veste, zakaj imam pravico, da vas sovražim, zakaj hočem, da mi ostanete tujec, kakor vsakdo drugi.«
»Da, sedaj vem!«
S silo je iztrgal Vladimir te besede iz sebe, pogled pa mu je obstal v nepopisni bolesti na njenem licu, ki se mu še nikoli ni zdelo tako lepo, kakor v tem trenutku. Opctekel se je korak naprej ter dvignil krčevito stisnjene roke in prosil:
»Rožica, ali ni mogoče, da popravim, kar sem nekoč skoro nevede zagrešil?«
»Nikake možnosti ni, gospod Potoški! Kajti tega, kar mi je uničilo to pismo, mi ne morete dati nazaj.«
Vladimir je pobesil roke; čutil je, da bi bila vsaka beseda zaman napram njenemu neupogljivemu »ne«, ki je gorel v temnih očeh.
Kakor uničen se je naslonil na drevo, z divjo bolečino v srcu.
»Ničesar več vam nimam povedati, gospod Potoški,« je mirno spregovorila Roza.
Tedaj je mladi mož dvignil glavo in uprl pogled prav vanjo, rekoč: »Ne bosta se križali najini poti, Roza. A eno vedite, preden odidem: Kar je ta ura v meni uničila, pretehta vaše razočaranje deset- in stokrat! Z Bogom!«
Počasi se je okrenil in odšel po stezi proti gradu. Roza pa je nepremično stala in gledala za njim.
Lahna tresavica jo je spreletela in nogi sta napravili par korakov naprej. Potem se je ustavila v hipnem domisleku. Zobje so se ji zagrebli v ustne, kakor v strahu, da ne bi zaklicala njegovega imena.
Kaj neki hoče? Kaj ni prav tako, kakor je prišlo? Ali se mar ni pravkar oprostila močne sile, ki je iz njegovih prosečih in sanjavih oči segala proti njej — moč, napram kateri se mora boriti za vsako ceno, ker ji tako narekuje sovraštvo, staro in upravičeno sovraštvo!
Ponosno je dvignila Roza glavo. Kaj naj jo briga to, da tam-le nekdo odhaja s krvavečim srcem in trudnim korakom, kakor da nosi stote na svojih ramah? Sam je priklical to uro obračuna, zdaj naj gleda, kako jo nosi. Saj sama je tudi morala končati z bolestjo, ki jo je on povzročil — že kot otrok se je borila ž njo. In jo je končala, premagala, prav zdaj v tej uri!
Tam poleg drevesa, na katerem je slonel Vladimir, leži na tleh list, ki mu je padel iz roke; Roza se je sklonila in ga pobrala. Še enkrat so preletele oči znano pisanje, ki ga zna že na pamet, potem pa je pretrgala list podolž in počez in zopet in zopet, dokler ga ni razdelila v najmanjše kosce, ki jih je potem vrgla v šumeči potok. Par hipov so se potapljali in zopet prihajali na površje, dokler jih ni pogoltnil tolmun. ---
Iz šumenja vode tam globoko spodaj pa se ji je zdelo, da sliši glas: »Zdaj si zadovoljila svojemu sovraštvu; pojdi zdaj in bodi zadovoljna. Poskusi zdaj, če se znaš še smejati!«
Tedaj se je tudi Roza okrenila, zakrila obraz z rokami in odhitela po poti navzdol proti žagi in mimo nje po stezi med drevjem. Ustavila se je šele prav v dolini, ko se je zabliščalo skozi drevje belo zidovje mlina.
V velikem loku je obšla mlin, da je prišla vnovič preti domu od prav nasprotne strani. V tem času se ji je posrečilo, da se je vsaj na zunaj umirila. V zgodnji mladosti se je učila že samopremage, zato se ji zdaj ni poznalo, da je vsa njena notranjost razburkana do skrajnosti. Le v lice je bila bleda in okoli usten so se sprehajali lahni tresljaji, kakor od težko zadržanega joka.
Očeta ni bilo doma, ko je prišla. Delo v mlinu je že mirovalo; delavci in uslužbenci so že odšli. Roza je še pogledala po mlinu in pisarni, potem pa je odšla v svojo sobo v prvo nadstropje.
Tišina, polmrak sta jo objela, ko je vstopila. Materina slika nasproti vhoda jo je klicala z nevzdržno močjo. Tiho in sklenjenih rok je stopila pred njo, kakor tedaj, ko se je vrnila iz prestolice. Le nekaj je bilo drugače: tedaj ji je srce drhtelo po maščevanju nad uničeno srečo mladosti, danes pa je to maščevanje dovršeno, a miru v srcu kljub temu ni ...
Nehote in skoro nevede je vzela Roza svoj dnevnik iz predala. Že dolgo ni več vanj pisala ničesar osebnega; daleč je morala listati nazaj, da je našla mesto, ki se je, četudi samo posredno, tikalo njene uničene mladostne sreče. Dolgo je že tega, kar je napisala: Če bodo lepoto in veličino našega doma gledali oni poleg cerkve z zlim očesom, kaj morem jaz za to. — Preko vseh ovir — do cilja.
Na novem listu, kakor da se je tedaj pričel čisto nov oddelek njenega življenja. In bilo je tudi res povsem novo življenje. O tem govore zapiski, kakor slede: o novem motorju z 18/80 HP, — o dveh turbinah za žago, — o naselitvi sedmerih delavskih družin v delavskih hišicah, — o novem zakonu socialnega ministrstva in dodatnih odredbah velikega župana o osemurnem delavniku, — o smrti stare Barbe, — o prekritju znamenja Žalostne Matere božje na križpotu v gozdu itd. — Vse samo delo, delo in zopet delo.
Danes pa se je zgodilo nekaj čisto osebnega, kar je vredno spomina: zadnja zmaga nad uničiteljem mladostne sreče.
Podzavestno je obrnila list in napisala na novo stran: Troje jelš visoko v gozdu nad žago je bilo priča obračuna med dvema srcema. Končano. Najini poti se ne bosta križali več. Hvala Bogu; zdaj bo mir!
Tako mirno in resno so stale te besede poleg datuma na novi strani dnevnika. — Toda pride-li mir?
Prihodnji dnevi in tedni so prinesli s seboj mnogo dela v mlin. Velike zaloge pšenice, ki so jih dobavljali mlinarju razni prekupčevalci, so prihajale vsak dan in neprestano so prihajali in odhajali težki tovorni avtomobili s kolodvora do mlinskih skladišč in nazaj.
Roza je delala ves božji dan v pisarni, vpisavala je vsote in številke, računala in vodila razgovore s posestniki in kmeti iz okolice, ki so pšenico prodajali, ali jo hoteli zamenjati z moko. Bili so to dnevi in tedni neprestanega dela in to je opravičevalo Rozina bleda lica in temne sence okoli njenih oči.
»Roza, vsaj malo se varuj! Preveč dela si nalagaš!« je opozarjal oče mlinar s skrbnim očesom.
Roza pa je odkimala: »Saj se tudi ti ne varuješ, očka! Le pusti; meni je čisto prav, večno pa itak ne bo trajalo!«
Ne, večno res ni trajalo toliko delo; zopet so prišli mirnejši dnevi, ko je imela Roza več časa. Take dni pa so se zopet začele misli prosto sprehajati. In Roza ni mogla preprečiti, da ne bi hodile vedno po znani poti: k oni tihi uri obračuna gori v gozdu, ko se je oprostila vsake zveze z Vladimirjem. Ob takih časih je slišala zopet in zopet brezzvočni moški glas: »Ne bosta se križali najini poti!« in šumeči potok je zaničljivo odmeval: »Zdaj si obračunala z njim! Pojdi zdaj in bodi zadovoljna! Poskusi, če se znaš še smejati!«
Ne, ni se znala več smejati, a tudi jokala ni. Le trudna je postala, neizrečeno trudna od težkega, nevidnega bremena.
XI.
[uredi]Od onega poletnega dne je videla Vladimirja samo enkrat; spodaj na cesti je bilo, pred mlinom. Roza se je baš peljala izpred mlina na malem dvosedežnem avtu, ki ga je sama vodila, v mesto po očeta; Vladimir pa je prijezdil čez most prav, ko je zdrčala mimo. Ni je pozdravil; moral je miriti konja, ki se je prestrašil avtovega signala. Ko ga je umiril, je bila Roza že Bog ve, kje.
Četudi je to srečanje trajalo samo kratek hip, vendar je zadostovalo, da je Roza pogledala jezdecu naravnost v obraz. V prav nobeno zadoščenje pa ji ni bilo ono, kar je opazila v čudno izpremenjenih potezah.
Poletje je šlo h koncu. Že so se pripravljale lastovice za potovanje na daljni jug; v gozdu je začelo odpadati prvo orumenelo listje. V tistem času je dobil Mlinar pismo z domače pošte. Ko ga je obrnil, da ga odpre, je videl na zadnji strani odpošiljateljevo ime: Vladimir Potoški, grad Potok. Z začudenjem ga je odprl in prebral kratko vsebino:
Spoštovani gospod Komar!
Razmere zahtevajo, da odpotujem za daljši čas. Vendar nočem
zapustiti doma, ne da bi se Vam srčno zahvalil za Vašo prijaznost in
ne da bi se poslovil od Vas. Oprostite, da storim to v pismu, toda pri
pripravah za pot kakor tudi pri ureditvi doma za čas moje odsotnosti,
mi je zmanjkalo časa za oseben obisk.
Z odličnim spoštovanjem Vaš vdani
Potoški.
Mlinar se je čudil temu nenadnemu sklepu. Mladi graščak mu je po smrti starega očeta zatrjeval, da ostane stalno na gradu. In zdaj naenkrat razmere zahtevajo, da odhaja za daljši čas? Zložil je list ter ga podal Rozi k sosedni pisalni mizi, kjer je pregledovala pravkar došlo trgovsko pošto.
»Privatno,« je rekel. »Čitaj, če te zanima!«
Mehanično je Roza pregledala maloštevilne vrstice, potem je: molče položila list v predalo za zasebno korespondenco.
S trudnim okretom je porinila od sebe kopo došlih pisem ter sedla k pisalnemu stroju, da reši najnujnejšo pošto. Od časa do časa se je okrenila k očetu s kratkim vprašanjem, kadar si sama ni bila prav svesta pravilne odločitve. Neprestano so tipkali prsti, dokler ni bil spisan zadnji odgovor. Potem je vstala in položila pisma očetu v podpis.
»Že gotovo?« se je začudil in je pogledal preko časopisa, ki ga je čital.
»Da, očka — za drugo se ne mudi! Zdaj moram v električno centralo; monter me čaka.«
Mlinar je gledal za njo; kako je počasi stopala čez dvorišče in izginila v velikih vratih strojnice. Kakor že večkrat v zadnjem času, ga je obšla tiha skrb radi nje. Lastnemu otroku seveda nikoli ni izdal te skrbi. Kadarkoli jo je hotel poslati na sprehod, vselej je postala nestrpna in vendar je tako prijazno prosila: »Ne bodi hud, očka! Res mi nič ni; malo živcev in malo utrujenosti. To pa preide, kakor je prišlo. Le ne skrbi, očka!«
S tem se je moral vedno zadovoljiti, četudi mu je bilo nepopisno težko. Ljubil je svojo edinko z resnično in nežno očetovsko ljubeznijo, kateri se je pogosto pridružil tudi očetovski ponos.
Ko se je Mlinar z globokim vzdihom zopet obrnil k delu, je Roza že odšla iz centrale pri zadnjih vratih v svojo sobo v prvem nadstropju. Stopila je k oknu elegantne sobe, ki ji jo je omislila očetova ljubezen, ter je gledala preko dreves na vrtu proti gradu. Tedaj je opazila, kako se je izpred široke veže speljala kočija. V njej je sedela moška oseba, poleg kočijaža pa je bila prislonjena velika potna torba, katere medeni obitki so se svetlikali v jesenskem solncu.
In Roza je vedela: tam odhaja Vladimir in ona je vzrok, da zapušča dom.
Grenak nasmeh ji je legel na usta, ko je z očmi sledila vozu in tiho je zašepetala: »Tako je moralo priti. Nekoč je on mene pregnal z doma, zdaj preganjam jaz njega: v naši dolini ni prostora za oba.«
Tam na ovinku se je voz skril; počasi je Roza zaprla okno.
Tako tesno, tako bolestno ji je bilo v prsih! Mehanično je sedla h klavirju; podzavestno so prsti udarili, v zamišljenosti ni niti opazila, kaj, dokler je ni znan akord vzdramil. Bolj gotovo so udarili prsti in izpod njih je izstopila melodija pesmi, ki jo je zadnjikrat pela na dobrodelni prireditvi v prestolici: »Cvetoči trn ...« Spočetka lahno, potem-vedno krepkeje je pela Roza s svojim lepim glasom, tako kakor te pesmi še ni pela nikoli, niti takrat, ko je Vladimirja videla po dolgih letih.
Cvetoči trn, cvetoči trn
varuj se mraza in slane!
Meni je cvetje umoril mraz ...
Vihar divja čez poljane.
To ni bil divji, trmasti krik, ki je nekdaj trepetal iz teh besed; bolna tožba je bila, ki jo je bilo slišati kot truden, neutolažljiv jok. In ko je izzvenel zadnji zlog, je vrgla Roza roke čez klavir, naslonila glavo nanje in zaihtela, kakor pač joka mladost za izgubljeno srečo. ---
Uboga Rožica! Kaj nisi vedela, da pride ta ura tudi zate in ti pove, da vse tvoje sovraštvo ni bilo nič drugega kakor trmasto prikrita ljubezen, ki ti je vzklila še v otroškem srcu in je rastla pod plaščem sovraštva, namišljenega sovraštva? In ki je nisi hotela pripoznati, ker ti je ponos tako narekoval! Tvoj ponos, ki ti tudi zdaj kljub jasnemu spoznanju ne bo dovolil, da bi poklicala nazaj moža, ki je danes zbežal z doma, ker si mu ukazala, da se vajini poti ne smeta križati nikoli več. ---
Ura je prešla, morebiti tudi več in še je slonela Roza na klavirju ter je prisluškovala očitajočemu glasu v prsih. Bolestno je zaihtela od časa do časa, kakor truden, zaihten otrok. — Končno je dvignila sklonjeno glavo ter se je počasi zravnala. Košček starega ponosa je zažarel iz temnih, objokanih oči; kakor da hoče odgovoriti očitajočemu glasu v srcu, je polglasno šepetala: »Nazaj ga poklicati? Po onem razgovoru nad žago ob potoku? Ne, ne! Bolje od žalosti in nesreče umreti! Vladimir se ne bo vrnil, preden ne pozabi mene in oni razgovor in med tem časom bom tudi jaz pozabila!«
Roza ni umrla od nesreče in žalosti, tudi ne od trpkega spoznanja, ki ji ga je prinesel nenaden Vladimirjev odhod. Toda pozabila — pozabiti tudi ni, ni mogla. Le umirila se je. S tiho notranjo bolestjo se je sprijaznila; na zunaj pa se je privadila tihemu nasmešku — zaradi očeta, ki v tistih jesenskih dneh kar ni prišel iz skrbi radi nje.
Mlinar je že davno zvedel, kaj se je zgodilo med Rozo in Vladimirjem. Sama mu je povedala tedaj, ko je z resno besedo zahteval od nje pojasnila, zakaj je zavrnila snubca, ki je bil vsekakor mož, ki bi znal osrečiti svojo ženo. In četudi mu je bilo težko, da je moral možu, ki ga je spoštoval kot malokaterega, sporočiti Rozin odločni »ne«, Rozi je vendar pritrdil, ko mu je rekla:
»Vidiš, očka, če bi me ta ne ljubil tako resnično, kakor me, bi morebiti mogla reči »da« in postati njegova žena brez ljubezni le zaradi resničnega spoštovanja, ki ga čutim do njega. Toda, ker vem, da me ljubi, ne smem priti k njemu s srcem, v katerem zanj ni prostora, ker je do vrha natrpano s spomini na zastrupljeno mladost!«
Od tedaj nista več govorila o tem; imena Vladimir nihče več ni imenoval. Čas, ki pač zaceli vse rane, bo storil tudi pri Rozi svoje, saj je še mlada. Tako se je tolažil oče ter je smelo upal, da bo bodočnost prinesla Rozi drugo, novo srečo. ---
Več kot dve leti sta minuli od onega dne, ko je Vladimir zapustil dom svojih očetov. Takrat je bila jesen, zdaj pa se je pomlad naznanjala z južnimi vetrovi. Velika noč je bila pred durmi.
Pa je prišel nekega dne grajski oskrbnik Avbelj v mlin; večkrat je prihajal tja in vedno so ga prijazno sprejeli. To pot pa je prišel z gospodarskim opravkom. Električno razsvetljavo ki so jo sicer že za življenja starega graščaka napeljali po hlevih in gospodarskih poslopjih, a v grad je niso napeljali, ker se stare gospodarjeve oči niso mogle navaditi na žarko luč, to naj bi centralna elektrarna napeljala tudi v grad. Avbelj je prinesel s seboj celoten načrt velikega grajskega poslopja, zraven pa tudi opazke, ki jih je mladi graščaka poslal zaradi števila in moči žarnic v posameznih prostorih.
Ko je gospodarsko zadevo porazgovoril z Mlinarjem in Rozo, je še kar mimogrede pristavil, da upa na skorajšnjo gospodarjevo vrnitev. »Saj bi bilo že čas,« je pristavil. »Pol sveta je že prepotoval in kjerkoli je mogel, se je učil umnega gospodarstva in poljedelstva. Zdi se mi, da se je mnogo koristnega naučil; vsaj njegove odredbe glede oskrbovanja doma, ki mi jih pošilja, so brez hvale res prvovrstne. Res, da je treba denarja za take izpremembe, a tega hvala Bogu na gradu ne manjka!«
Tako je pripovedoval stari oskrbnik, obrnjen k Mlinarju. »Ali je gospod graščak kaj točnejšega sporočil glede svojega povratka?« je le-ta vprašal, pri čemer je kakor iz navade pogledal proti Rozi, ki je, sklonjena nad veliko mizo, študirala načrt grajskega poslopja, da oče ni mogel videti obraza. Kakor da čuti njegov pogled, je dvignila glavo in pogledala povsem mirno oba moža. »Hvala Bogu,« si je mislil oče, »da rana več ne krvavi!«
»Ne,« je odvrnil Avbelj, »doslej še ni nič točnejšega pisal; tudi je svoje odredbe ukrenil še za daljši čas, da mislim, pred poletjem ga ne moremo pričakovati.«
»Vsekakor bomo z napeljavo elektrike takoj po veliki noči pričeli; pozneje se nabere dela v centrali in v posameznih pogonih; tudi je že prijavljenih nekaj novih inštalacij v bližnji okolici za poletne mesece. Zato bi takrat monterja in njegovih ljudi ne mogli pogrešati.«
Roza, ki je vodila celoten električni pogon, je izpregovorila te besede mirno in stvarno, povsem strokovno, kakor navadno, kadar je kaj odločala v svojem delokrogu.
»To si, prosim, uredite popolnoma po svoje; nam v gradu je prav,« je odgovoril oskrbnik in se vljudno priklonil Rozi.
Prijazno mu je podala roko in prikimala očetu ter odšla.
Avbelj je gledal za njo s toplim pogledom. Saj jo pozna še kot otroka in vedno jo je imel rad to malo Mlinarjevo Rozo. Toda zdaj ga navdaja spoštljivo občudovanje, kadar jo vidi. — Nehote mu je prišlo na misel, kako sta se nekoč z ženo, Urško, pogovarjala, kako brhka graščakinja bi bila Mlinarjevo Roza. Iz njunih tedanjih načrtov seveda ni nič postalo. Graščak se potepa po svetu okoli, mlada Mlinarjeva hči pa se zakopava v delo in je ponosna in nedostopna kot kaka kraljica. Seveda, če je kdo tako bogat in lep in razumen kot ona, potem je lahko tudi tako izbirčen. Saj bo še celo graščaka Potoškega, kakor je že druge, poslala domov — s košarico!
Tako nekako je mislil Avbelj, ko so se zaprla vrata za Rozo. Nato se je obrnil k Mlinarju: »Kakšno dekle! Človek ne ve prav, kaj naj občuduje: lepoto, podjetnost ali znanje!«
Topel pogled očetovih oči se mu je zahvalil, srce pa se je smejalo v očetovskem ponosu.
XII.
[uredi]Roza ni bila tako mirna, kakor je hotel dokazati mirni izraz njenega obraza zlasti napram očetu. Poročilo o vrnitvi grajskega gospodarja ji ni dalo miru; zopet in zopet se je zasačila pri tej misli. — Saj je vedela, da se bo vrnil; saj ni mogoče, da bi za vedno ostal v tujini. Še več kot dve leti je bil z doma. Če je ta doba pač bila dovolj dolga, da ga pozabi? Upala je, da, vendar jo je pri tej misli nekaj neznansko tiščalo v prsih.
S tem mora seveda že prej obračunati, preden bi ji slučaj prinesel mladega graščaka na pot. Do njegovega prihoda pa je še dovolj časa, saj pride šele v poletju in zdaj se je prav komaj naznanila prva pomlad.
V prostih urah, ki so ji ostale od vsakdanjega dela, je prav pogosto razmišljala o tem, kako bo tedaj, ko se vrne v soseščino mož, ki mu je prizadejala tako bol, vrne v neposredno bližino, da se bosta vsak dan lahko srečala. — Najbrže bo šel s hladnim pozdravom mimo nje, kakor mimo tujke — saj je sama tako hotela. In potem pride kmalu tudi dan, da ne bo več sam; pripeljal bo ženo in gospodinjo. Srce se ji je krčilo pri tej misli; a takoj nato se je zasmejala z bolestnim, žalostnim smehom. Kako naj bi tudi bilo drugače — saj je vendar prepričana, da, rekla mu je sama, da ni nikake možnosti, da bi popravil, kar je zagrešil kot nezreli deček.
O, tisto nesrečno pismo! Da se tako kruto maščuje nad njo! Saj je bila trdno prepričana, da je vse končano, ko je vrgla raztrgane kosce v tolmun pod žago. ---
Zopet ji je ustne zategnil bolesten smeh in je priznala: »Pa vendar nisva popolnoma obračunala. Pozabil je na tisto uro v gozdu pod žago; domov se vrača. Jaz pa sem spoznala, da sem tedaj trmasto razbila — svojo življenjsko srečo.«
Nič več ni jokala, že davno ne. Saj to ne bi odgovarjalo njenemu ponosnemu značaju, da bi jokala zaradi lastne krivde. A trpela je, mnogo trpela in je vedela, da ta bol še ni končana in ne prestana. Le drugi ne smejo o tem vedeti, najmanj pa graščak, ko se vrne — nikoli ni, tudi v mislih ne imenovala njegovega imena — saj je zunaj v svetu iskal pozabe in jo je tudi gotovo našel.
Iskal, da — a našel?
V sanjajoči tišini pomladnega večera stopa od grada sem visoka moška postava po ozki stezi proti potoku: Vladimir Potoški.
Kaj hoče tu? Tega sam ne ve; z vso močjo ga je gnalo ven v temno, toplo pomladno noč. Mehki, napol zastrti zvoki klavirja so brneli v nočno tišino. Šel je za temi glasovi, gnan od nevidne moči, dokler ni stal tik mlina, od katerega ga je ločil samo potok. Skozi odprto okno je prihajala v toplih zvokih predigra pesmi. Čudovito mehak in topel ženski glas je pričel peti.
Vladimir ni poznal pesmi, ki jo je pela Roza, toda razumel je vsako besedo preprostega besedila. Stara, napol pozabljena Mendelssohnova pesem je bila — »Spomin«.
Prva kitica je otožno končala:
»O srečen, ki še peva,
ko pomlad ga obseva!«
Prav tako tožno je opevala druga kitica pomladno krasoto in vedro razpoloženje, ter končavala z bolestnim vzklikom:
»Kaj mari smeh in petje mi,
povsod, povsod mi manjkaš ti!«
Vladimir je nehote stopil prav tik potoka med vrbe in jelše, da ničesar ne presliši.
Že je Roza pričela tretjo kitico, ki z bolestno otožnostjo izprašuje ob koncu:
»Kaj meni pomlad mari?
Brez tebe ni pomladi.«
Nepremično je Vladimir prisluškoval pesmi, ki je plavala z odprtega okna k njemu kakor vroč in ihteč jok, kakor divje, strastno vprašanje in potem kakor bolestna, neizrečeno trudna odpoved, s katero je pevka ponovila zadnji dve vrstici:
Kaj meni pomlad mari?
Brez tebe ni pomladi!
Ali je bil res to Rozin glas, ki je pel to pesem? Tisti glas, ki zna biti tako ledeno mrzel, da bi se ob tem ledu razbila vsa sreča sveta? Kaj se je vendar zgodilo, da se je pevka priučila vročega hrepenenja, s katerim je pela:
O srečen, ki še peva,
ko pomlad ga obseva!
Komu velja trpko in tožno priznanje:
Kaj meni pomlad mari?
rez tebe ni pomladi!
Globoko je zavzdihnil Vladimir; za hip je zatisnil oči, kakor da hoče pridržati sliko, ki je za hipec vstala pred njegovo dušo. Potem je s trpkim nasmehom stresel z glavo. Saj je blazno, kar je tu za trenutek samo mislil in največja neumnost je, da stoji tu pod oknom tiho in skrivaj kakor tat!
Zdelo se mu je, kakor da vidi Rozin lep, kakor iz marmorja izklesan obraz z izrazom mrzlega odpora v očeh, kakor tedaj, ko mu je rekla: »Ničesar več vam nimam povedati, gospod Pctoški.« Ne, ne, ničesrr več mu nima povedati! Med njima je bila že davno izgovorjena zadnja beseda. Norec, kakršen je, da še ne razume!
Koliko je v teh dveh letih bojeval sam s seboj, da bi to razumel! Zastonj je bilo, a danes razume in ve. Domov je prišel, ker je upal, da bo zmogel, a že takoj prvo uro po vrnitvi je šel po tisti poti, ki se je je sklenil varovati. In hrepenenje, ki je mislil, da ga je že davno obvladal, že zopet dviga glavo in pričenja staro pesem ...
V mlinu še niso vedeli o vrnitvi mladega graščaka; prišel je več tednov prej, kakor je javil oskrbniku Avblju. Šele dan pred prihodom je brzojavil, naj ga pride voz iskat na kolodvor. Na ta način oskrbnik ni mogel ničesar pripraviti za sprejem; to pa je gospodar tudi najbrž hotel; da se namreč njegov prihod ne obeša na veliki zvon.
Oskrbnik Avbelj je z veščim pogledom ošinil gospodarja ob prihodu. Čudno resen in zrel se mu je zdel, vse preresen za njegova leta. Ob ustih se mu je v tujini zagrebla globoka poteza in oči so postale trudne in otožne.
»Mora pač tudi svoj del nositi naš gospod,« je modroval zvečer Avbelj pri svojem običajnem vivčku. In žena Urška je pristavila: »Življenje pač ne izbira; vsakemu naloži svoje. Oba pa sta bila ene misli, da bo kmalu bolje, da se le zopet doma navadi.
Delo, gospodarsko delo mu je bilo v veselje. Bilo pa mu je tudi s tem delom prav resno. Staremu Avblju se je kar samo smejalo, kadar je gospodar dajal svoja navodila tako točno in gotovo, kakor bi celo življenje ne bil drugega kakor gospodar na veliki kmetiji. Potoška domačija je bila že od nekdaj vzorna. Kako bo šele zdaj, ko kaže gospodar toliko navdušenja, resne volje in tudi resničnega znanja!
Dan se je vrstil za dnevom; vsak dan je bil svet krasnejši, ves ožarjen s pomladjo in prenovljen v novem življenju.
Tam doli ob potoku, kjer je nekdaj držala z ene strani na drugo brv, prav tam je zopet cvetel trn. Njegovo cvetno bogastvo je blestelo v pomladnem solncu kakor belina nevestine obleke ...
Počasi je korakala Roza ob potoku, vsa izgubljena v tožna in resna razmišljanja. Kolikokrat, neštetokrat je tekla, to pot še v kratkem krilcu in razkuštranimi lasmi, ker ni mogla dočakati svojega tovariša, ki je prav tisti čas dirjal z nasprotne strani, njej naproti. Neutešljivo hrepenenje po tistih dneh, smejoče, brezskrbne otroške blaženosti jo je obšlo in hitreje je začela stopati, kakor da bi mogla s tem uiti lastnim mislimi.
Zdaj je stala pod cvetočim trnom. Opazila je, da je na mestu stare brvi, ki jo je dala tedaj odstraniti, položena čez potek deska. Najbrž so jo položili delavci, da si prihranijo ovinek do mosta. V soboto so jo pozabili odstraniti in tako je zopet vzpostavljena zveza med grajsko in mlinsko stranjo. Ta preprosta brv pač lahko ostane, saj te poti nihče več ne rabi, ne iz grada sem, ne iz mlina tja.
Naenkrat se je domislila onega srečanja z Vladimirjem ko mu je rekla: »Meja med nama ... !« — Če bi danes stal tam na oni strani, gotovo ne bi kljub brvici prišel na to stran!
Počasi se je obrnila in prav zdaj se je domislila, čemu je prišla sem. Z veščim očesom se je ozrla po cvetočem grmu, da izbere vejice, ki še niso povsem razcvele in jih ponese domov v očetovo in svojo sobo. Ves čas, ko je cvetel grm, je le s tem cvetjem polnila vaze.
Prekrasna je bila slika, ko je Roza stala v beli obleki pred grmom, vsa ožarjena od pomladnega solnca, roke visoko dvignjene, da doseže primerne vejice.
Kakor vkopan je stal mož, ki je prav ta trenutek stopil izza vrbovja; z negotovim korakom, gnan od nevidne moči, je stopil prav do konca deske, ki je za silo vezala oba bregova.
S široko odprtimi očmi, v katerih je žarel ogenj hrepenenja, je gledal Vladimir Rožo, na katero je kakor snežinke padalo belo grmovo cvetje ob vsakem gibu njenih rok. Kakor živa pomladanska pravljica, polna neizrečene lepote! Dvignil je roke, kakor da hoče objeti in k sebi pritisniti divno postavo v vroči, vse pozabljajoči ljubezni. Spomnil se je, kako mu je nekdaj drobno dekletce, ki je stalo prav na tem mestu, zaklicalo v vsej otroški preprostosti in iskrenosti: »Da, Vladimir, poročila se bova in potem ostaneva vedno skupaj.« In on se je sklonil tedaj in je poljubil rdeča otroška usteca.
Da bi se hotel vrniti trenutek te komaj razumljive sreče! Svojo srčno kri bi dal za to!
Svojo srčno kri? Čemu? Sreča, ki se je razbila ob njegovi neodpusiljivi prevzetnosti, pač ne bo nikoli več vstala. Usta, ki so nekdaj polne otroške vere govorila: »Da, Vladimir, poročila se bova in potem ostaneva vedno skupaj,« so prav na tem mestu tudi govorila: »Ničesar več vam nimam povedati, gospod Potoški«.
Na mah je ugasnil ogenj v temnih moških očeh in roke so se pobesile. Še z enim, dolgim pogledom je hotel zapreti vase prekrasno sliko za vedno, potem pa tiho oditi.
In vendar je še stal ---
Ali je Roza čutila njegov pogled, ali jo je morebiti opozoril šum, tega nikoli ni mogla povedati; toda obrnila se je in je stala iz oči v oči z Vladimirjem. Neverjeten strah ji je gledal1 iz široko odprtih oči. Prva zavestna misel ji je bila: proč, samo proč! Toda noge so ji odpovedale, iz rok so ji padle nalomljene vejice, zakrilila je z rokami — tedaj je že stal Vladimir poleg nje in je omahujočo prestregel z rokami.
Ni se branila; bila je brez volje in brez moči. Z zaprtimi očmi, pol v nezavesti mu je ležala v rokah, le okoli ust se je sprehajala tresavica.
Vladimir se je sklonil nad tihi, beli obraz in pri tem je proniknil preko njegove duše vzklik vroče, nepojmljive sreče. Vere, ki je v njem vstala ta trenutek, ne more nihče in nič in nikoli uničiti! Česar bi ne bil nikoli zvedel, to mu je odkril ta trenutek, ko je hipni strah potegnil zastor izpred tajne Rozinega srca!
Sedaj je vedel, da je tudi Roza ves čas trpela prav kakor on; da njena trma in njeno sovraštvo nista bila dovolj močna, da bi zamorila njeno ljubezen. Njegove misli so hitele nazaj do prvega večera po njegovem povratku, ko je Rozina pesem vzbudila v njem bolestno vprašanje, komu pač morejo veljati besede trpkega priznanja: »Brez tebe ni pomladi.« Kako duhomorno ga je trapilo to vprašanje! Zdaj ve odgovor nanje!
Mir ga je objel, močan, radosten, osrečujoč mir — zavest: Zdaj držim svojo srečo, na katero nisem več upal, niti veroval nanjo in ni je moči na svetu, ki bi mi jo vzela!
Trdneje je oprijela njegova roka ljubljeno deklico. Tedaj se je dvignila Roza in se je hotela oprostiti njegovih rok. Zavedela se je, kdo je mož, ki jo drži in noče izpustiti. Ko je odprla oči, je pogledala v njegov lepi, ponosni obraz, v katerem je stala zapisana vsa sreča, ki mu jo je podarila ta ura. In vedela je, da mu vere na to srečo ne more vzeti.
In zdaj tudi ni hotela! Vsa njena duša je tudi sama nepopisno hrepenela po sreči, ki ji je žarela iz temnih oči naproti. In ko je v nežni ljubezni izpregovoril njeno ime, tedaj je v hipnem nagibu položila desnico v njegovo in ko ji je temna rdečica zaplala v lice, je zašepetala besede: »Ljubim te, Vladimir, kakor nikogar na svetu.«
Tedaj jo je objel in ji poljubil te besede z usten.
Tam na zahodu se je poslavljalo solnce. Z zadnjim rožnatim sijem je še objel kotiček nad mlinom, kjer sta prihajala dva srečna človeka.
Kakor vedno je šumel potok in blažen nasmeh je razjasnil Rozin obraz. Zdelo se ji je, da šepetajo valčki: »Zdaj se boš vendar smejala, ti ponosna Mlinarjeva Roza! Saj si preko vseh ovir našla svojo srečo!«