Preko Albanije

Preko Albanije Fran Radešček

Končni podlistek ni skeniran.

Izdano:	Slovenec, 49/12–16, 18–22, 25, 32, 33, 35, 37, 39, 43, 44, 46, 47–49, 51, 52–57, 59, 63, 67, 73, 76–78, 83, 86, 96, 98, 103, 107, 114, 116, 125–129, 140, 141, 143, 144 1921.
Viri:	12, 13, 14, 15, 16, 18, 19, 20, 21, 22, 25, 32, 33 35 37 39 43 44 46 47 48 49 51 52 53 54 55 56 57 59 63 67 73 76 77 78 83 86 96 98 103 107 114 116, 125, 126, 127, 128, 129, 140, 141, 143, 144
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Štab Komande čet novih oblasti v Skoplju, h kateremu so me v zgodnji spomladi l. 1915 vtaknili za »pisarja«, je bil istočasno tudi glavni štab južne kombinirane armade, ki je sestojala iz črnogorskih in srbskih divizij in ki je operirala proti Avstrijeem od Višegrada čez Sandžak do črnogorske meje, kakor tudi glavno poveljstvo za vse obmejno orožništvo nasproti Bolgarski, Grški in Albaniji, ne izvzemši vojaških garnizij v Stari Srbiji in v Makedoniji. Naš glavni poveljnik je bil general Damjan Popovič, ki je bil pozneje v tzv. solunskem procesu obsojen na dvanajst let težke ječe. Njegov načelnik štaba je bil zloglasni, poznejši mučitelj jugoslovanskih prostovoljcev v Rusiji, takrat podpolkovnik Trebinjac, adjutant pa podpolkovnik Cvetkovič, ki mi je bil zelo naklonjen. V toku preiskave v »solunskem procesu« si je podpolkovnik Cvetkovič, kakor se je uradno ugotovilo, v zaporu sam pognal kroglo v glavo. Bil je dobra duša!

Tako je tedaj izgledal ta štab pri glavi. Če še omenim »ducat« višjih in vsaj toliko nižjih oficirjev in četnih podčastnikov, »pisarjev« in vojakov, sem, mislim, povedal vse.

Štab se je nahajal v poslopju nekdanje bolgarske gimnazije na obali Vardarja. Hiša je bila enonadstropna in precej razsežna. Pred njo se je razprostiralo precej veliko dvorišče in vrt, v malem poslopju na dvorišču pa je bila vojna tiskarna naše komande.

Tu smo tedaj životarili še precej dobro. Za jed smo morali sami skrbeti, delo za nas so pa poskrbeli častniki tako, da ga je bilo vedno preveč. Še celo ponoči so nas budili za pisanje in razpošiljanje povelj in četnih razperedb.

Ker smo že davno pred tem opažali precejšnjo nervoznost v štabu, in iztaknili iz raznih povelj grenko jedro vzroka, da se pripravljajo važni dogodki v štabu in izven njega, zato nismo bili preveč iznenadeni, ko smo bili vsi »pisarji« pozvani na raport k načelniku štaba. Ko smo se – bilo je nekako dober teden dni pred bolgarskim napadom v prvih dneh meseca oktobra – postavili v dve vrsti pred podpolkovnikom Trebinjeem, je sledil »mimo« rezki: »Na mesto voljno«. Po daljšem uvodu nam je razložil, da Srbija stoji pred usodnim vprašanjem »biti ali ne biti«, osebe in življenja posameznikov so vsled tega vprašanja brez najmanjšega pomena; zato bo brez usmiljenja vsak, kdor bi zinil najmanjšo besedico s komurkoli o tem, kaj je videl in slišal v štabu, takoj spravljen s sveta, njegovo truplo pa bo zavito v vrečo in vrženo v Vardar. Na tozadevno vprašanje je zagrmelo iz več kot dvajsetih prs: »Razumem, gospodine podpolkovniče!«

Ker smo poznali Trebinjea, da ž njim ni varno »črešenj zobati«, smo se izogibali govoriti o službenih stvareh celo tedaj, ko je služba zahtevala, da drug drugemu pojasnimo vsebino kakega akta. Zato je moral vsalkj sam zase iskati obvestila po aktih, če je hotel kaj vedeti radi izvršitve naloženega mu dela.

Takoj drugi dan so že avstrijski ujetniki pripeljali lično izdelane zaboje za arhiv in mize, ki so se dale zložiti, kar je bil prvi viden predznak, da se bomo kmalu poslovili od Skoplja.

Nekako v sredi oktobra sem imel nočno službo, tzv. dežurstvo. Bilo je okrog 10. ure zvečer. V generalovi sobi je še gorela luč in pri njem je bil načelnik štaba. Sprehajal sem se v misli zatopljen po prostorni veži s copatami na nogah, da ne motim v spanju svojih tovarišev v sosednih sobah. Vrata se odpro in v vežo stopita dve po meščansko oblečeni ženski. Mlajša me prijazno pozdravi in me vpraša, če je general še v pisarni. Pritrdil sem ter ju spremil po stopnicah navzgor in naročil generalovemu slugi, naj ju prijavi. Zakaj in kako prihajajo te ženske ob tej uri, si nisem lomil glave, ker je pač stala zunaj straža in poveljnik, ki ju gotovo ni pustil naprej brez tehtnega vzroka.

Ker so bila generalova okna odprta, vežna vrata so pa ostala samo priprta, sem kmalu na to začul jok in ihtenje iz generalove pisarne. Zagonetnost in tajinstvenost teh dam je po tej okolnosti še bolj vzbujala mojo radovednost. Kmalu nato ste obe dami odšli. Mimogrede sem opazil, da ste obe zadovoljni z uspehom svojega obiska, kar je nekoliko pomirilo mojo razburjeno domišljijo.

Drugo jutro sem slučajno srečal znanca, Slovenca, ki mi je razrešil uganko. Dami sta bili iz ugledne bolgarofilske skopljanske rodbine. Brat, odnosno sin teh dam je bil kot osumljenec radi zvez z Bolgari prijet in zaprt. Dami sta očividno omečili generalovo srce, dasi po mnenju mojega znanca niste zaslužili, ker je mlajša že davno tajno pripravljala slavnosten sprejem bolgarske vojske.

Zakaj omenjam vse to? Pač le zato, ker te podrobnosti v kolikor toliko razsvetljujejo sredino, v kateri smo se nahajali.

Ker je 19. oktobra celo popoldne deževalo, kakor bi lilo iz škafa, smo že pred predpisano deveto uro zvečer legli k počitku, dasi nismo vedeli, da je čas odhoda že tako blizu. K sreči sem par dni pred tem dnevom prejel svojo uradniško plačo, ki je pa nisem mogel več poslati svoji rodbini v Belgrad, ker je bila že pretrgana vsaka zveza s prestolnico. V mestu je večina trgovcev zaprla svoje prodajalne in gostilne, le Srbijanci, ki so jih Skopljanci smatrali za tujce, so še trgovali, toda samo za zveneč denar; papirja niso sprejemali več, češ da nimajo drobiža. Petični ljudje so morali ali stradati, ali pa plačevati visoke cene za srebro. Deset dinarjev v papirju je veljalo 3–4 dinarje v srebru. Po ovinkih se mi je posrečilo izmenjati 150 dinarjev pri divizijski blagajni za srebro, kar je bil sicer le častniški privilegij. Svojim slovenskim znancem sem izmenjal 100 dinarjev, tako da mi je ostalo še za 50 dinarjev srebra za pot v neznano... kam...

Kakor rečeno smo legli že zgodaj k počitku. Utrujen, kakor sem bil, sem kmalu trdno zaspal.

Toda že ob dveh popolnoči nas prebudi »dežurni« podčastnik na »polazak«. Vse slamnice se morajo izprazniti in vreče vzeti s seboj! Vsak naj vzame seboj le to, kar more nositi, ker ne sme nihče ničesar odlagati na vojaške vozove!

Dasi nam je bilo precej tesno pri srcu, vendar smo se vsi veselili sprememb, ki so se nam obetale na pohodu iz Skoplja, kam – ni vedel nikdo.

V slamnico sem zavil preostalo vojaško obleko in odejo, odtrgal motvoz od okenskih zaves in ž njim povezal »punkeljček«, ki sem ga oprtil na hrbet. V eno torbo sem dal »kuhinjsko posodo« in druge take ropotije, v drugo pa perilo in par knjig. Še steklenico za vodo, potem pa puško pa smo bili gotovi. Ali glej ga kleka! nekdo mi je zamenjal puško. Namesto turške »brzometke«, sem dobil rusko puško, model mojega rojstnega leta. Čemu mi bo sedaj municija, ko je ne morem rabiti za to puško? Izgubo puške je potolažilo dejstvo, da sem pometal patrone v slamo in sebi olajšal breme. Še bolj bi bil zadovoljen, ko bi že naprej vedel, kako dobro mi bo služila ta okolnost na potu.

Popolnoma pripravljen za odhod sem se prekobacal preko kupov slame in raznih ropotij skozi vrata v vežo. Tu šele je bila prava zmešnjava! Zaboji, vreče, šotori, mize in kdo ve kaj še vse je ležalo križem; mimo pa so drvili, zadevajoč se drug v drugega, avstrijski ujetniki, Madjari in Hrvati, ki so prenašali blago na vozove.

Pogledam na dvorišče. Kakor sem pozneje zvedel, je bilo nad 10 arnavtskih vozov, v katere so bili sproženi bivoli in voli. Vse to je vrvelo v temi na dvorišču. Tam v ozadju so Albanci zakurili ogenj in se greli okrog njega.

V tem je zazvonil telefon. Polkovnik Petrovič, načelnik ekonomskega oddelka našega štaba, je telefoniral v Bitolj, naj komandant tamošnje divizijske oblasti ukrene vse potrebno, da se spravi pod streho njegova rodbina, ki bo prišla tja; obenem je obvestil komandanta, da sta oba sina generala Popoviča prideljena v službo divizijski pisarni kot pisarja. Ko je polkovnik Petrovič opravil svoj posel, mi je zapovedal, da spravim prvi transport naloženih voz na postajo, kjer naj vojaki natovorijo prtljago v vagone, vozove pa naj pošljem s stražo vred nazaj. Sam s seboj zadovoljen sem počasi stopal poleg vozov, saj mi ni bilo treba poslušati krika, psovanja in zmerjanja ter požirati prahu.

Bila je hladna jesenska noč. Zaviti v raztrgane plašče iz surove volne so se pomikali Arnavti korakoma v lenem hodu svojih bivolov kot tajinstvene postave iz pravljičnih krajev. Vsenaokrog je vladala globoka tema, iz katere se je slišalo samo vrvenje in kričanje stopajočih vojaških edinic in trenov; nikjer luči, povsod vse zaprto.

Na križišču ulic pri Dušanovem mostu je nastala zmeda. Na mostu je stala dolga vrsta voz, prihajajočih iz vojašnic – na levem bregu Vardarja pa so se kopičili vozovi armadne in divizijske komande. Le toliko še vem, da smo se prerinili z našimi vozovi med velikim kričanjem in psovanjem na cesto k postaji šele takrat, ko so se že začeli rdečiti obronki položnih gričkov nad desnim bregom Vardarja.

V hotelu »Rusija« ob postaji je svetila luč na ulico. V želodcu mi je krulilo, kruha nisem imel ker smo imeli takozvano »novčano hrano« v podobi enega dinarja na dan, zato sem nameraval potolažiti glad vsaj s kavo ali s kozarčkom »ljute«. Vstopil sem. Prvi pogled mi je obvisel na nasprotni steni vhoda, kjer sem takoj pogrešil sliko lastnika hotela v četaški opremi, ki sem jo že prej večkrat gledal. No, ta je že zatajil svojo privrženost, še predno smo odmaknili pete iz Skoplja – sem si mislil. Na vseh mizah so bili položeni stoli, le na sredini lokala je stala miza s steklenico in kozarci, okrog katere so sedeli trije možje, gostilničar, železniški uradnik in neka meni neznana, dobro oblečena oseba. Vzamem stol raz mize in sedem. Možakarji se očividno niso zmenili za mojo navzočnost, temveč so se razgovarjali dalje v bolgarskem jeziku in pili. Meni je to že začelo presedati, zato sem glasno zahteval »rakije«. Gostilničar mi osorno odgovori, da nima ničesar več na prodaj. Poberem se in odidem. Na ulici dobim narednika našega štaba, ki me vpraša, če sem kaj dobil. Povem mu vse, kar sem videl in slišal. Vrneva se v gostilno. Toda oba gosta sta jo že pobrisala pri stranskih vratih. Gostilničar je zopet pritrdil, da nima ničesar več in da sta gosta prinesla pijačo s seboj.Odločno pa je tajil, da so se razgovarjali bolgarsko med seboj. Odšla sva praznih rok in s prepričanjem v srcu, da celo miši in podgane zapuščajo potapljajočo se ladjo.

Napad Arnavtov

Medtem se je že zdanilo. Ko sva z narednikom končno našla za naš štab namenjene tovorne vagone in odredila stražo in vojake za nakladanje štabne prtljage, sva se napotila v kolodvorsko restavracijo. Toda tu je bilo natlačeno ljudi tako, da se človek ni mogel preriniti niti do vrat. Dasi je bil civilnim osebam strogo zabranjen vstop na kolodvor, se je vendar gnetlo med častniki in vojaki vse polno žensk in otrok, da ne govorimo o civilistih. Večinoma so bile to družine častnikov in uradnikov, ki so čakale na vlak, da rešijo življenje svojcev in svoje cule pred sovražnikom.

Ker so se širile najgorostasnejše vesti, kakor je ob takih prilikah sploh navada, je razburjenje vedno bolj naraščalo. Le z veliko težavo je vojaštvo zabranjevalo predčasno zasedanje pripravljenih vagonov. Toda ta ali oni častnik je vendar »vtihotapil« svojee v vagone.

Z narednikom sva se vrnila k našim vagonom. Oba v skrbeh radi usode najinih družin, ki so ostale v Belgradu, sva bila zatopljena vsak v svoje misli. Za seboj začujem v hipu znan slovenski glas. Bil je strojevodja Franc Širca, o katerem sem pozneje izvedel, da je padel na laški fronti, ker ni hotel pustiti svoje družine same v Skoplju. Govoril je z menoj s stroja in dejal, da bo on vozil naš vlak. Na moje prozaične tožbe mi je omenil, da se ne daleč od kolodvora nahaja baraka, v kateri je železničarska kantina, kjer upa, da se bo dobilo kaj za pod zob.

Sledeč njegovemu nasvetu, sva odšla z narednikom ter sva si najprej izbrala precej udobno mesto v vagonu. Tu sva odložila svoje stvari in puške ter se nato napotila na »lov«. Ker je bila baraka precej skrita, k sreči tu ni bilo preveč navala. Ovčje meso, pečeno na žrjavici, in košček kruha, s katerim pa je bil kantiner zelo skop, je pritegnilo tudi neko kislo pijačo, ki so jo splošno imenovali vino. Kazalec na narednikovi uri se je že pomikal na osmo. Čas odhoda se je približeval. Vsled tega sva jo ubrala na najini ležišči v vagonu, kjer sva kmalu trdo zaspala. Pozneje sva zvedela, da je odšel naš vlak iz Skoplja šele ob 9. uri dopoldne in da je še vsak vojak, ki se je javil v skladišču za vojno obleko, dobil po par čevljev, obleke in perila. Vendar mi ni bilo žal, ker sem še preveč stvari vlekel s seboj. Iz najslajšega spanja me naenkrat prehude streli. Kaj je to? Menda nas vendar niso obkolili Bolgari?

Vstanem, pomanem si oči in zlezem s vojega ležišča. V sredini vagona je bil prazen prostor kolikor so bila priprta vrata. V tem prostoru je bilo pet orožnikov in dva častniški slugi.

Na obeh straneh vagona so orožniki skozi odprtino moleli puškine cevi in streljali. V čudnem nenavadnem razburjenju, ki je potlačilo prestrašenost v najtemnejši kotiček, sem nehote pograbil za puško. Toda nihče ni imel ruske municije. Vprašal sem slugi, ki sta se stiskala za zaboje, kaj da je.

»Ne vem. Morebiti, da so nas napadli bolgarski četaši in Arnavti,« mi je odgovoril eden izmed njih.

»Kje pa smo pravzaprav?« – vprašam dalje.

»Prva postaja od Skoplja je Kačanik, toda mi še nismo prišli do postaje.« 

Streljanje je postajalo vedno večje, vlak je zmanjšal brzino. Ko sem hotel pogledati skozi odprtino, so mi orožniki to odsvetovali. V tem je že vlak drvil z vso naglico nazaj proti Skoplju. Streljanje je postajalo vedno slabše in slabše, dokler ni popolnoma utihnilo.

Vlak se je ustavil na odprti progi. Odpirajo se vagoni, začujejo se povelja med splošnim hrupom. Poskakali smo iz vagonov. Neki polkovnik, poveljnik transporta, stoji na železniškem nasipu in daje povelja. Vsi oni, ki imajo puške, morajo v »zbor.« Častniku, ki je pregledoval vagone, javim, da imam pač puško, toda ruske municije nima nihče v vagonu.

»Dobro, ti ostaneš v vagonu« se je glasil odgovor.

Šele tedaj sem mogel pregledati dolgo vrsto vagonov, natovorjenih z najrazličnejšim blagom, po katerem so se gnetli častniki, vojaki, civilisti, žene in otroci. Kričanje, jok in zmerjanje, vse to se je mešalo v neko monotono skupino zvokov, iz katerih so mi udarjala na uho le rezka povelja častnikov in podčastnikov.

Medtem so se razdelili vojaki v patrulje, močne po 10 do 20 mož z enim častnikom ali podčastnikom na čelu. Prve patrulje so že odhajale v naznačene jim smeri.

Sedaj sem si šele mogel ogledati pokrajino. Železniška proga v smeri od Skoplja k Mitrovici, vleče se ob mali rečici Lepenac, ki teče po ozki dolini skozi kačaniško sotesko. Na obeh straneh doline se vzpenja precej strmo in visoko hribovje, gosto obraščeno z gozdovi. Kraj je vsled tega zelo pripraven za slična pustolovstva, kakršno smo ravnokar doživeli. Nekoliko oboroženih ljudi more na obeh straneh tega hribovja uspešno braniti prehod skozi sotesko.

Ni čuda tedaj, da smo že mislili, kako se nam bo godilo v bolgarskem ujetništvu, posebno pa tistim, ki imajo svoje osebne račune v črnih knjigah avstrijskih političnih sodišč.

Dolgo smo čakali. Solnce je že stalo visoko na nebu, ko so se vrnile prve patrulje, češ da v njim določenem okolišu niso našle ničesar sumljivega. Vsled tega je bilo dano povelje za odhod. Brez obligatnega žvižganja je stroj potegnil in dolga, nepregledna vrsta voz se je premaknila.

Toda nismo še dosegli normalne brzine našega vlaka, ko zopet zagrme puške z obeh strani gorovja. Naši odgovarjajo iz vagonov na slepo. Vendar streljanje ni bilo tako intenzivno kot prvikrat.

Bili smo z našim vlakom tik ob reki Lepenac, na njenem desnem bregu; na njenem levem bregu pa se je vila cesta v vijugasti črti izpod skalovja. Na cesti se je pomikala nepregledna vrsta voz vojaškega trena v isti smeri kot naš vlak. Vojaki na konjih in peš so korakali ob vozeh kot straža. Nenadno streljanje je izzvalo strahovito paniko med njimi. Prvi so pobegnili Arnavti in pustili svoje vozove in živino usodi. Kot divje koze so skakali Škipetarji s skale na skalo, ker so smatrali ta napad svojih soplemenjakov za odrešenje. Vojaki se niso brigali zanje, temveč so se obrnili nazaj proti Skoplju. Eni so izpregli konje od voz, se vsedli nanje in oddirjali za svojimi tovariši. Nekaj vozov je splašena živina potegnila s seboj v reko, drugo pa se je gnetlo na cesti semtertje. Po cesti od Kačanika navzdol, je priteklo proti nam troje mož brez pokrivala in s puškami v roki. Vsi so bili oblečeni v macedonski kroj. Nekoliko naših vojakov, ki so še vedno odgovarjali strelom z gorovja s streljanjem v prazno, so obrnili cevi svojih pušk na te tri možakarje, češ da so bolgarski četaši. Močan glas nekega častnika je preprečil nesrečo, da vojaki niso ubili na kakih 200 korakov oddaljenosti tri stražarje železniške proge, ki so prebrodli reko in prišli na naš vlak s poročilom, da je eden njihovih tovarišev ubit, ostali pa so se razbegli na vse strani. Najhuje in neprestano streljajo na kačaniško postajo – se je glasilo poročilo.

Okrog 5. ure popoldne se je streljanje počasi izgubljalo in nazadnje smo slišali le še posamezne strele v krajših in daljših presledkih v precejšnji daljavi pred seboj. Toda vsak strel je vsaj po nekolikokrat votlo donel po dolgi soteski in se le polagoma izgubljal v visokem gozdnatem hribovju na obeh straneh.

Poskakali smo iz vagonov, da na zahajajočem solncu pokrepimo svoje odrevenele mišice poleg proge. Nekateri so prebredili reko in prinesli s seboj razne »trofeje«: puške, bajonete itd. Posamezniki so tudi poskušali prebrskati vsebino zapuščenih vozov vojaškega trena, toda glas poveljujočega častnika na vlaku, jim je potlačil skomine, da so se s povešenimi glavami vrnili na našo stran.

Medtem so se vrnile vse patrulje, seveda, brez vidnega uspeha. Dano je bilo povelje za odhod. Zopet smo zlezli na svoja mesta v vagonih in nestrpno pričakovali novih dogodkov, pazno motreč najbližje drevje, kjer srno pričakovali cevi arnavtskih pušk.

Toda le drdranje počasi vozečega vlasa je odmevalo po soteski.

Že se je začelo mračiti, ko smo dospeli na kačaniško postajo. Tu smo šele mogli ugotoviti rezultat našega boja z Arnavti; vsaj sodilo se je splošno tako. Kačaci (arnavtski roparji) imajo namreč v teh predelih zelo varna zavetja.

Od teh stražarjev ob progi so bili trije mrtvi in dva ranjena. Postajenačelnik je bil težko ranjen v prsa. Ko so ga zdravniki obvezali, so ga odnesli na naš vlak, da se odpelje v prištinsko bolnišnico. Postajno poslopje je bilo vse obsuto od krogel, okna pobita, kar je dokazovalo, da je napad veljal prej postaji kot našemu vlaku, ker razen par lukenj na posameznih vagonih se pri nas ni ničesar druzega pripetilo.

Na kolodvoru so stali častniki okrog svojega polkovnika, ki se je razgovarjal s »sreskim načelnikom«, ki mu je dajal pojasnila o krajevnih posebnostih. Dejal je, da je v bližnji okolici v gorovju kakih osemnajst arnavtskih vasi.

»Dobro. Koliko imate žandarjev?« – vpraša polkovnik.

»Sedaj samo še dva« – odgovori načelnik.

»Čujte! Dam vam na razpolago še deset orožnikov. Sprejmite za sedaj moje ustmeno povelje, da takoj zažgete vseh osemnajst vasi in vse prebivalce pobijete brez ozira na spol in starost. Odgovornost za storjeno dejanje vzamem jaz nase. Jutri sledi pismeno povelje, in pričakujem, da bo dotlej vse izvršeno. To zalego izdajalcev se mora iztrebiti na radikalen način in z vsemi sredstvi. Ali ste me razumeli?«

»Razumem, gospod polkovnik«, je odvrnil odločno »sreski načelnik« in salutiral. V tem pa je polkovnik že dal povelje za odhod. Tudi prve deževne kaplje so nagnale vojaštvo v vagone.

Mrak je že popolnoma objel divje-romantično pokrajino, ko so zaškripala kolesa naših voz.

Med vožnjo se je vsulo ploha in na prihodnji postaji Stari Kačanik nismo mogli vsled dežja in teme ničesar zvedeti o položaju.

V Uroševcu

Okrog desete ure zvečer smo pripeljali svoje kosti v Uročevac (Ferizovič). Ploha je nekoliko ponehala. Izstopili smo iz vagonov, ker je precej časa trajalo, predno so napravili našemu vlaku prosto progo. Kolodvor je bil namreč prenapolnjen z vagoni. Večinoma je bila natovorjena municija in topovi, pa tudi vojaški transporti niso manjkali. Nekaj nas, ki nismo ves dan ničesar zavžili, razen tiste malo mesa na vse zgodaj, smo se v največji temi prerinili v bližnjo gostilno. Gostov, posebno vojakov, je bilo v zakajenem prostoru polno; greli so svoje otrple ude v zaduhli soparici nizke gostilniške sobe. S komolci smo se presuvali do kota, kjer se je točila pijača, za katero mi ni bilo mar. Toda jedi, niti kruha, ni bilo več. Kaj sem hetel? Popil sem par kozarcev vina, plačal in odšel. Vtisi današnjega dne in zavžito vino na prazen želodec, so me popolnoma omamili, da sem se kmalu popolnoma udal Morfejevemu objemu na generalovem šotoru v svojem vagonu.

Nov poveljnik

Ko so me drugo jutro arnavtski petelini in glasno prerekanje mojih tovarišev spravili na noge na kolodvoru prištinske postaje, sem ugotovil, da bomo po zelo neugodnem včerajšnjem dnevu zopet enkrat uživali blagodejno toploto jesenskega solnca.

Predvsem smo se prešteli in ugotovili, da je nas »pisarjev« vse skupaj šestnajst po številu, ker jih je še nekaj ostalo z višjimi častniki in z generalom Petrom Bojovičem, ki je zamenjal v zadnjem trenutku in na nagloma odstavljenega »črnorokca« generala Damjana Popoviča.

Tu moram omeniti še neke podrobnosti, ki sicer niso v direktni zvezi z našim umikom, vendar pa so bile odločilne za pot našega umika.

General Damjan Popovič je nameraval brez boja pustiti Sandžak in severno Macedonijo – in s tem seveda tudi Srbijo v starih mejah – nastopajočemu sovražniku, v južni Macedoniji, posebno okrog Bi[nejasno]a, kjer bi imel biti njegov štab, ter tu [nejasno]točiti svoje čete za defenzivo, dokler bi prišla zadostna pomoč za ofenzivo. S tem načrtom, v katerem so odločilni krogi gledali tudi politične motive, nikakor ni bilo zadovoljno vrhovno poveljstvo, ker ni severni vojski pretila nevarnost, da se zapre pot na jug avstrijska vojska, ki je parodirala črez Sandžak. Mislilo se je, da general Damjan Popovič želi propast glavnih državnih institucij, katere je branila predvsem severna vojska, da bi potem on kot vrhovni poveljnik še pod orožjem sto[nejasno] južne srbske vojske – začel pogajanja za mir pod pogoji, ki bi bistveno spremenili glavne točke srbske državne ustave. Obtežilno za generala Popoviča je bilo tudi to, da je vedno zahteval pomnožitev svoje vojske, dasi ni hotel začeti z odločnim odporom proti sovražniku.

O tem se je takrat mnogo govorilo in nekako v tem smislu je izzvenel tudi »solunski proces«.

Skratka, šele v Prištini smo izvedeli, da imamo novega poveljnika, ki je odločil, da se Skoplje ne pusti brez bitke. Ker nismo imeli nikakega povelja, je bil naš vlak potisnjen na stranski tir in tu smo čakali nadaljnih ukrepov. Medtem, ko so ostali vojaki in orožniki tuhtali in tuhtali, kaj bo za kosilo, smo mi »štabni pisarji« že delali. Vagonov nismo smeli zapustili in na postaji je bila samo ena arnavtska baraka, kjer se je prodajala »rakija«. Kokoši, ki jih je imel dovolj, ta gospod Arnavt ni hotel prodati. Zato je odšel eden izmed nas z enim vojakom v uro hoda oddaljeno Prištino, da prineseta kruha. Enega »pisarja« z vojakom smo poslali v bližnjo vas, da kupi prašička, mene pa so odredili z enim vojakom za nakup gosi ali pa kokoši.

Pri Arnavtih

Ko so nama še pokazali smer, kam naj greva, sva jo udarila kar čez drn in strn preko neobdelane in zapuščene kosovske planjave. Hodila sva že precej časa, ko sva zagledala pred seboj precej v drevju skrite kolibe naših »dobrih« Albancev. Moj spremljevalec mi je še pokazal od daleč Muratov grob, kar me je spomnilo, da se nahajam na tistem zgodovinskem ozemlju, kjer se je l. 1389. l. mešala krščanska kri s krvjo nevernikov.

V vasi sva naletela na potuhnjeno nezaupljivost napram naši vojaški obleki in toliko, da nama niso pred nosom zapirali vrat. Koliko duševne in materjealne revščine se skriva v teh razpadlih in razdrapanih, z blatom in s travo skupaj zmetanih kolibah! Arnavti nas niso razumeli ali pa niso hoteli razumeti. Več sreče sva imela pri ciganih, ki so nam naravnost vsiljevali svoje prašiče, kar pa ni spadalo v »delokrog« najine »misije«. Ker cigani niso imeli perutnine, Arnavti pa je niso hoteli prodati, sva se vračala praznih rok. Medpotoma zagledava pastirja, ki je pasel ovce. Ko sem razložil svojemu spremljevalcu svojo misel, da bi ne bila slaba pečenka mladega jagnjeta, je bil ta ves navdušen za to. Pristopiva sedaj k pastirju, da se dogovorimo.

Fant seveda ni znal pozdraviti niti po svoje, kaj šele po srbsko. Pokazujem mu srebrn denar in jagnje, vse zaman. Na vse moje prigovarjanje sem dobil v odgovor le trdovratni »jok« (turška beseda, ki pomeni toliko kot »ne«) s karakterističnim orijentalskim kimanjem.

Rečem tedaj vojaku, naj izbere eno jagnje, jaz sem pa dečku ponujal srebrn petdinarski tolar; dečko je nekaj godrnjal in ga ni hotel sprejeti. Vržem mu tedaj denar pred noge, vojak pa oprti jagnje na rame in greva.

Ko se ozrem, zagledam, kako sopiha za nama neki Arnavt, ki prihaja v smeri od dečka.

»Fant, pripravi bajonet, meni pa daj jagnje, ker brez orožja se ni varno z bikom bosti,« rečem vojaku in vzamem jagnje v naročje.

Kmalu je naju Arnavt dohitel. Sladko se zasmeje in v slabi srbščini se nama ponudi, da bo on zaklal jagnje, samo kožo naj mu dava. Obljubil sem mu tedaj na svojo odgovornost, da bo dobil kožo.

Že od daleč smo videli veselo plapolajoč plamen našega ognja na ledini poleg železniškega nasipa.

Tovariši so nas že nestrpno čakali. Prašiček se je že vrtel na ražnju in kuhal se je tudi čaj. Albanec, ki je prišel z nama, se je takoj vrgel na svoj posel in mojstrsko izvršil obsodbo nad jagnjetom, ki se je pridružilo na ražnju že skoraj pečenemu prašičku. Tudi kruh je medtem že bil prinesen iz Prištine.

V Prištini

Toda, glej smole! Komaj je bila lepo dišeča pečenka vzeta z ognja, že pride povelje, da naj se prtljaga iz vagonov naloži na vozove, ker bomo odrinili v Prištino, odkoder je že prihajala nepregledna vrsta arnavtskih voz, večinoma dvokolnic.

Tovarenje je šlo še precej hitro izpod rok in kmalu so se premaknili vozovi po blatni cesti k Prištini. Par vozov, je še ostalo praznih in na teh smo vzeli prostor »štabni pisarji«.

Lepo z zelenjem okrašeni pečenki na ražnjih sta dva naša tovariša držala na vozu kot bojni zastavi, drugi pa so ubrali glasove v primerno melodijo.

Na vzhodu v mesto in po prišt. ulicah so nas pričakovale kot nekake »zmagovalce« gruče ljudi. Nekateri so nas gledali bolj temno, toda na to se nismo ozirali, posebno pa ne, ker so naši zadnji vozovi vzbujali smeh tudi pri še tako resnih ljudeh. Nekaj deklet nam je ponudilo tri jabolka, katera smo takoj nataknili, na ražnje, kar po srbskem običaju pomenja, da gredo svatje po ženinovo nevesto.

V velikem nekdanjem turškem poslopju, kjer je bila Kosovska divizijska oblast, so nam odkazali prostore. V pritličju smo zložili prtljago, v prvem nadstropju pa smo dobili »pisarji« dve manjši sobi, kjer smo se pripravili takoj k večerji, katere pa nismo pojedli, temveč smo jo pustili za drugi dan.

V Prištini sem našel tudi eno slovensko družino, kamor je v začetku vojne pribežala iz Belgrada.

Precej pozno smo polegli po sobah na trdih tleh.

Nazaj proti Skoplju

Drugi dan, bila je nedelja, okrog poldne dobimo zopet povelje, da se takoj zopet naloži vsa prtljaga na vozove in od tu na postajo, ker nas glavni armadni štab že težko pričakuje na Uroševcu. Skoraj bi rekel, da sem se že takorekoč privadil Prištini, zato mi je bila zelo žal ta naglica. Tudi drugi so se tolažili le s tem, češ, čim bliže Skoplja, temprej bomo zopet v njem.

Tako se je izvršilo povelje brez godrnjanja, kakor drugače v vojski sploh ne more biti.

Končno pozno v noč sme odrinili s prištinske postaje in smo drugi dan v ponedeljek dopoldne prispeli v Uroševac. Tu je že stal generalov vlak s polno paro.

Generalni štab v vagonih

Štabni vagoni so se takoj priključili generalovemu vlaku, v katerem se je etablirala pisarna armadnega poveljstva.

Takoj izza stroja je bilo nekoliko vagonov I. in II. razreda, ki so služili kot spalnice za častnike. Trije vagoni III. razreda so bili namenjeni za pisarne in spalnice »pisarjev«. V vagon-furgonu je bila častniška jedilnica in kabinet za telefon. Nato je sledil »spalni vagon«, kjer je bila kuhinja, načelniška in adjutantska pisarna in spalnica-pisarna generala Petra Bojoviča. V nadaljnih dveh navadnih vagon so bile pisarne raznih oddelkov kot sanitetski, ekonomski itd. Izza teh pa so se vrstili vagoni s prtljago in z arhivom.

Svojo ozko pisarno sem si uredil kot mogoče udobno. Našel sem dva prazna petrolejska zaboja, postavil ju drugega vrh drugega izmed sedežev III. razreda, na nju pa sem montiral pisalni stroj. Tako se življenja, nam je prala. Toda samo izpiranje hoče. Bolj nerodno je pač bilo spanje na trdih klopeh, toda tudi na to sem se počasi navadil, kakor sem se navadil tudi na neizogibni vojaški »drobiž«. Čim bolj sem ga »trebil«, temveč ga ga je bilo. Žena nekega mojega tovariša, ki je z možem delila »sladkosti« vojaškega in begunskega življenja, nam je prala. Toda samo izpiranje v hladni vodi takemu perilu ne zaleže.

Ker se za denar ni moglo dobiti dovolj živeža, za bankovce pa sploh nikdo ni niti prodajal, je načelnik štaba odločil, da namesto denarja dobimo hrano v naturi, v ta namen so mene odredili za »komisarja hrane pisarjev«, v »kuhinjo« pod milim nebom pa smo dobili tri vojake, ki so nas preskrbljevali z drvmi in kuhali. V deževnem vremenu pa smo dajali pripravljeno jed nekemu Turčinu, ki je tu in tam pekel kruh, da nam je kuhal v svoji peči za malo nagrado.

Borbe pri Kačaniku

Ker sem bil na ta način popolnoma oproščen pisarniškega dela, sem imel dovolj časa, da sem si ogledal Uroševac in bližnjo okolico. Navadno sem odšel v smeri h Kačaniku na hrib, od koder sem opazoval borbe, ki so se vodile na kačaniškem klancu in poslušaj, grmenje topov in prasketanje pušk.

Skoraj vsakodnevno je odhajal general z »derezino« na bojišče in se proti večeru zopet vračal.

Ranjence so vozili na vozovih do Uroševca, tu so jih polagali na slamo v vagone ter jih odvažali v Prištino in Mitrovico v bolnišnice.

Ker je bil v Prištini »preki sud« za ubežnike, so morali vsi ti nesrečneži preko našega poveljstva na sodišče v Prištino.

Tudi ujete bolgarske vojake so vodili tod mimo, toda le v smeri k Prizrenu. Nemcev in Avstrijeev nismo na tem delu fronte imeli niti za vzorec.

Nekega večera, že precej pozno v noč, je prišel oddelek vojakov na postajo Uroševac, ki so vse ruske puške, kar jih je bilo v našem štabu, zamenjali z drugimi, ker je zmanjkalo municije na fronti za vse sisteme pušk, razen za ruske puške, za katere je bilo dovolj streliva. Na ta način sem tudi jaz zopet prišel ob svojo rusko puško, za katero sem dobil avstrijsko »manliherco«.

Enkrat smo pa tudi na postaji imeli borbo z nevidnim sovražnikom. Takoj izza proge, na drugi strani postajnega poslopja, se nahaja par turških prebivališč. Izza teh poslopij se je neko popoldne začelo streljanje. Stražna četa našega štaba je bila alarmirana in posamezni orožniki so odšli v razne smeri, da preiščejo okolico in da doženejo vzrok streljanja, ki je že v par minutah popolnoma prenehalo. Po večurnem iskanju in preiskovanju po hišah so se orožniki vrnili praznih rok, ne da bi dognali, kdo in zakaj je streljal.

Umik

Neuspehi na kačaniški fronti so nam dali povod za resno razmišljanje. Timoška divizija, ki je prav takrat vršila še najbolj urejen umik na Kosovo in je bila moralno in po številu še vedno zelo močna, je začela pošiljati preko naše postaje svoje čete na pomoč onim v kačaniškem klancu. Grmenje topov je prihajalo z vsakim dnem bliže in bliže. V nočni tišini se je razločno slišalo tudi streljanje iz pušk. Straža okrog našega vlaka, ki je bil vedno pripravljen na odhod, je bila posebno ponoči precej ojačena.

V gostilnah se ni dobilo kdovekaj; »rakije« in vina je začelo baje primanjkovati šele tedaj, ko so se začeli odločneje širiti glasovi o umiku naše vojske iz Kačanika. Ker vojaštvo ni privoščilo Bolgarom niti ostankov pijače, je s silo navalilo na gostilne, ki niso hotele prodajati za srbski, pač pa za bolgarski denar, ki je tedaj že precej krožil med vojaki, vračajočimi se s fronte. Vso pijačo, ki so jo našli v kleteh in drugod, so potem vojaki točili vsakomur. Sprejemali so tudi papirnat denar, ne vem pa za čegav račun.

Prve dni meseca novembra, pravzaprav pa že ob koncu oktobra, je oživel ne samo železniški, temveč tudi cestni promet skozi Uroševac. Začeli so prihajati prvi begunci v večjih skupinah peš in na vozovih. Vse to se je valilo po cesti v smeri proti Prizrenu.

Prvi vpogled v begunsko življenje civilistov pa sem šele dobil, ko sem se odpeljal službeno na prištinsko postajo. Širna ravan ob progi od Lipljana do Prištine in dalje je bila posejana z zasilnimi taborišči beguncev obeh spolov, vseh stanov in starosti in iz vseh krajev Srbije. Že itak zapuščeno Kosovo je sicer oživelo, toda izgubilo je še tisto malo grmičevja, kar ga je bilo, ker so povsod prasketali ognji, drv pa v bližini ni bilo dobiti. Hrane in kruha se nikjer več ni našlo. Vojaška oblast je sicer v Lipljanu postavila mal lokomobil, ki je mlel žito, kar ga je rekviriralo vojaštvo po okoliških vaseh, toda ta zmes, iz katere se je pekel kruh, je služila v hrano samo bojnim četam. Vojaki so začeli dobivati le po pol hlebčka tega kruha na dan in nekoliko tople vode.

Začela se je trgovina z najrazličnejšimi stvarmi, toda le za kruh. Vsako skorjico je moral človek dobro skrivati, da mu je ni kdo ukradel.

Dokler so vojaki nakladali v vagon na prištinski postaji nekaj vreč fižola in krompirja za naš štab pod nadzorstvom straže, sem se približal tej in oni skupini beguncev, ki so sedeli ob ognju in sem poslušal njihove razgovore. No, tobaka jim baš ni primanjkovalo, toda upadli obrazi so jasno pričali, da se med njimi nahaja najstrašnejši spremljevalec vseh bojnih pohodov – glad. Tu so bili otroci, ki so – iskajoč si kruha in hrane – izgubili medpotoma svoje stariše, sorodnike in znance. Kje naj jih najdejo v ti ogromni množici ljudstva? Že itak prirojena človeška sebičnost stopa še bol na površje v takih slučajih, toda ž njo vsled tudi čut za skupnost.

»Komordžijske« vesti

Med vso to pestro množico ni bilo vidnega malodušja; vse se je nekako tolažilo, tudi pesem je zadonela zdaj tu zdaj tam. Časopisja, hvala Bogu, ni bilo, ker bi to delalo le še večjo zmedo. V Mitrovici je sicer izšlo par številk nekega lista, ki pa vsled pomanjkanja papirja ni izhajal dalje. Tako so bili begunci navezani le na takozvane »komordžijske vesti«. Ker so največ »novosti« vedeli ljudje, ki so bili po prirodi svoje službe v stalni zvezi s fronto v prvi vrsti »komordižje«, namreč tisti, ki dovažajo vojski hrano, zato so se take in sploh podobne neverjetne vesti krstile z imenom »komordžijske vesti«.

Čimbolj je bil kdo »zgovoren«, tem več je »vedel« povedati in tem manj so mu verjeli. Začetkom je še vplivala govorica, češ, Francozi so pri Strumici dobili veliko zmago nad Bolgari, še malo in Srbija bo osvobojena, ker zavezniki stalno izkrcavajo veliko vojsko v Solunu za pomoč Srbiji. Toda, ko so videli ljudje med seboj francoske mornarje in zrakoplovce, ki so bili na položajih okrog Belgrada, kot begunce, so se ohladile tudi simpatije napram njim. V to je mnogo pripomoglo tudi dejstvo, da so Francozi jedli bel kruh in to v zadostni količini, med tem, ko so domačini stradali v pravem pomenu te besede.

Prestolonaslednik

Ko sem se zopet vrnil v naš štab v Uroševac, je v našem vlaku prenočeval tudi prestolonaslednik Aleksander in drugo jutro smo že odrinili na naslednjo postajo, odkoder se je prestolonaslednik takoj po kosilu odpeljal v avtomobilu v Prištino.

Že v Uroševcu se je začelo demontiranje, pa tudi razstreljevanje železniških strojev, proge in raznih naprav. V Lipljanu se je to delo nadaljevalo; obenem se je vršilo razkladanje blaga in municije kraj pota, ki vodi v smeri k Prizrenu.

Okrog 5. ure, če se ne motim, bilo je 6. ali 7. novembra, smo v največjem dežju dobili povelje za odhod. Vozovi so že čakali. V neprodirni temi in v najhujšem nalivu smo nakladali prtljago in arhiv, ki se je sicer že precej utesnil, ker se je mnogo manj važnih spisov sežgalo v Uroševcu.

V borbi z naravo.

Ko so se vozovi končno premaknili in zavili na cesto v smeri k Prištini, je naliv že precej ponehal, le oster veter, ki je razsajal po širni ravnini Kosovega polja, nas je zbadal v obličje z ostrim snežnim kristalom, ki ga je dvigal na enem mestu s tal, da ga potem v velikih kolobarjih in vrtincih raznese z vso silo drugam. Strašno blato, po katerem smo gazili, se je počasi strdilo in mrzel veter je kmalu prevlekel celo cesto z ledeno glazuro, ki se je svetikala ob medlih žarkih vzhajajočega meseca in zvezd na ujasnjenem nebu. Čim jasnejše je bilo nebo, tem huje je tulil vihar črez Kosovo in tem občutnejši je bil nepopisen mraz. Dasi sem bil dobro oblečen in zavit v plašč in v vojaško odejo, vendar se mi je zdelo, da nimam ničesar na sebi. Udje so mi odreveneli, obličje je bilo prepreženo s tanko plastjo ledu, da sploh nisem čutil kože pod njo, ivje pa, ki je viselo od brk in od zaraščene brade, je bilo kot igle. Kako so se mi smilili tedaj počasni in neokretni voli in njihovi priganjači, slabo oblečeni Albanci.

Nekaj volov smo na potu izgubili; padli so in niso mogli več vstati. Razpregli so voz, stvari naložili enakomerno na ostale vozove, prazen voz in onemogle vole pa so porinili v obcestni jarek. Tako smo našli ob cesti tudi precej konj.

Najžalostnejši pogled pa je bil pogled na mrtva trupla ljudij. Jaz sem jih naštel osem, toda bilo jih je vsekakor več, ker je blato, led in sneg nekatere popolnoma prekril v obcestnem jarku. Albanci so nekatere izvlekli in jim pobrali opanke, ali pa gornjo obleko. Pri večini mrličev sem ugotovil, da so umrli nasilne smrti, kar so dokazovale rane na glavi in drugod. Dva sta imela razparan trebuh, da je drobovje viselo iz njih. Sodeč po obleki je bilo težko dognati, kdo so bili ti ljudje. Vojaškega niso imeli ničesar na sebi, Albanci pa tudi niso bili, ker se Albanci na svoj način brijejo po glavi. Nekateri so trdili, da so to bolgarski četaši, drugi pa zopet, da so to kaznjenci, katere so gonili iz skopljanske kaznilnice pred prodirajočim sovražnikom. Če bi bilo to verjetno, bi se dala razlagati njihova smrt s tem, da so vsled napora tako omagali, da niso več mogli naprej, oboroženi spremljevalci pa so jim olajšali smrt na svoj način. Da je moglo biti tako, dokazuje dejstvo, da so mrliči ležali posamič v velikih razdaljah eden od druzega, kar dokazuje, da ti nesrečneži niso umrli v borbi.

Končno smo dospeli na razpotje, kjer se od prištinske »ceste« cepi še mnogo slabša pot v samostan Gračanica. Tu se kosovska ravnina nekoliko vzdiguje. Ker so na ozkem kolovozu, precej nižje ležečem od višine pokrajnega terena, zastajale luže in mlake, katere je pokrivala slaba plast ledu, so voli vozili z velikim naporom navkreber. Kolesa so se udirala, kar je strašno zadrževalo naše napredovanje. Zaradi enega voza je morala stati cela kolona. Najhujše pa je bilo, ko smo zadeli na velik s pohištvom naložen avtomobil, ki je obtičal v blatu. Kakih petdeset mož se je prerivalo okrog avtomobila, čegar kolesa so se sicer vrtela ob delovanju motorja, toda z mesta se ni premaknil. Nekoliko sunkov z lopato ob cestni rob je rešilo položaj, da so se mogli naši vozovi izogniti avtomobilu in se preriniti naprej.

Samostan Gračanica

Tako smo šele okrog tretje ure ponoči prispeli v Gračanico na veliko samostansko dvorišče.

Kmalu so zaplapolali ognji na dvorišču in ob svitu njihovega plamena se je začelo z velikim hrupom razkladati vozove pod pristrešje, ker so vso pritlično notranjost samostana zavzeli vojaški konji, skromni volički pa so počasi prežvekovali trda koruzna stebla na zamrzlem snegu pod milim nebom.

Moji tovariši so na neki način dobili nekaj čaja, mlečnih konzerv in sladkorja, sladkor pa, ki so ga imeli v vreči, katero so »rekvirirali« na postaji v Lipljanu, je zaplenil »komandant stana«, češ, da je častniški. Potem smo spravili v '»sobo pisarjev« še kakih 20 kilogramov riža ter si končno bratovsko razdelili »plen«.

Ko je bilo ob jutranji zori vse delo odpravljeno, smo legli počitku. Mraz in preveliki napori nam niso dali dolgo spati. Kot »komesar hrane« sem moral preskrbeti vse potrebno za kosilo mojih ljudi. Na dvorišču so zaklali vola in ga potem razdelili komesarjem posameznih oddelkov in čet.

Poleg ognja se je še dalo vzdržati, toda v sobi, kjer sem sestavljal spiske, so mi kar prsti dreveneli. Nič ni pomagalo, da smo zamašili luknje na razbitih oknih s cunjami in papirjem ter držali v sobi s žerjavico napolnjeno pločevinasto »kanto« od petroleja; zima je našla svojo pot do naših kož. V tem improviziranem »mangalu« se je cel dan kuhal čaj. To je bilo edino naše krepčilo.

Samostan in cerkev je postavil srbski kralj Milutin in njegova soproga Simonida okoli l. 1321., kjer sta tudi pokopana. Njiju grob je na desni strani srednje cerkvene ladije.

Samostan, ki ima obliko pravokotnika, stoji na položnem gričku, ob česar vznožju se razprostira mala vasica, Gračanica, skrita v sadnem drevju. Samostan je bil nekdaj obdan z visokim zidom, ki je pa danes že deloma porušen. Izven zidovja se nahajajo gospodarska poslopja. Pri vhodu na levo je malo pokopališče, ki je pa popolnoma zapuščeno. Na desni strani je lična cerkvica, ki slovi vsled svoje starosti in arhitekture. V notranjosti se nahajajo stare freske, ki pa so za dober meter od tal popolnoma prebeljene, kar je gotovo storila roka, ki ne zna ceniti umetnosti. Prebeljene so bile te slike baje zato, ker so pod Turki Arnavti zapirali v cerkev svojo drobnico, ki je onesnažila dolnji del cerkvenih sten. Cerkev, kakor tudi samostan, je precej zanemarjena in siromašna.

Nasproti vhodu v samostan obkrožuje prostorno dvorišče skoraj z vseh treh strani dolgo enonadstropno poslopje. V celem samostanu je bil tedaj samo en menih, služinčadi nisem opazil. Celo poslopje je zelo staro in dela vtis, da se nihče ni brigal zanj. Šipe so razbite, vrata razpokana in preperela, hodniki pa taki, da se človek boji hoditi po njih v temi, ker so bile nagnite deske na mnogih krajih ulomljene.

Kralj Peter pride

Tu, v tem samostanu smo tedaj pričakovali prihod kralja Petra in princa Pavla. Izbrali smo najboljšo sobo in načelnik inženirskega oddelka je sam vodil vse priprave. Razbite šipe so zamenjali s šipami iz drugih oken. Ker smo imeli apno za desinfekcijo, so stene lepo pobelili. Nekje so našli tudi staro železno peč in nekaj pločevinastih cevi za dimnik. Vojaki so prebili zid in tako postavili peč v sobo. Špranje so zamazali z blatom in s slamo. Ko so zakurili peč, se je začelo kaditi po sobi tako, da so se morala odpreti okna in vrata. Vsi poskusi in razni nasveti poklicanih in nepoklicanih so bili brezuspešni. Dobili so tudi neka pohištva. Na obe postelji so razprostrli čisto slamo in na njo par rjuh. Toda, o joj! Ko je načelnik inženirskega oddelka poskusil moč posteljnih desk, se je postelj udrla in slama se je razsula po tleh. V tem pa se je pojavil na pragu kralj Peter in general Peter Bojovič s princem Pavlom. Na naš pozdrav je kralj prijazno odzdravil in s smehom vprašal; »Kaj pa je to?« ko je videl polomljeno postelj. No, par žrebljev in košček lesa v sredini je kmalu popravil mučno situacijo in postelj je tedaj zopet stala trdno na starih nogah. Med tem se je kralj vsedel k oknu in gledal na dvorišče, tu pa tam pa je spregovoril tudi kakšno besedo z navzočimi častniki. Princ Pavel pa se je razgovarjal z generalom. Poskušali smo zopet zakuriti peč, toda kralj, videč dim v sobi, je prijazno zamahnil z roko rekoč: »Pustite to, se bova pa bolj zavila v odeje.«

Odšli smo in v sobi sta ostala kralj in princ Pavel sama.

Na dvorišču je stal avtomobili, ki je pripeljal kralja. Kakor so mi pravili tovariši, je kralj takoj, ko se je pripeljal pred cerev, stopil vanjo, kjer je dalj časa pobožno molil in prejel od prisotnega meniha blagoslov.

Istotako tiho kakor je prišel, je kralj drugi dan zopet odšel. Mnogi niti niso vedeli, da je kralj spal pod isto streho z njimi.

»Ovco so mi ukradli.«

Nekega dne je prišla neka kmetica h »komandantu stana« s pritožbo, da so ji vojaki ukradli ovco. Major je takoj poslal patruljo, da najde in prižene »uzmoviče«. Kmalu nato je patrula pripeljala dva vojaka, ki sta nosila kotliček, ovčjo kožo in že razsekano meso. Oba sta priznala svojo krivico z izgovorom, da sta bila lačna. Na vprašanje majorja, koliko stane ovca, je kmetica cenila ovco na 10 dinarjev. Na majorjevo zahtevo sta vojaka plačala z desetdinarskim bankovcem, katerega kmetica ni hotela sprejeti in je zahtevala srebro. Šele na strogo opozoritev častnika, da je to postavni denar, je kmetica v strahu spravila bankovec v nedrije, meso sta pa obdržala vojaka. »Uzuioviča« sta si mislila, da je s tem cela stvar opravljena. Toda ko je kmetica odšla, je major zapovedal, da naj odvedejo vojaki oba svoja tovariša na pokopališče, kjer naj odštejejo vsakemu po petnajst batin. Ker sem tedaj prvič videl to surovo kazen, dasi sem vedel za njo iz ust svojih tovarišev, sem se približal k pokopališčni ograji, kjer se je že zbralo precej vojakov, ki so obkolili oba svoja tovariša. Eden izmed vojakov je v bližnjem grmovju odrezal debelo gorjačo, drugi pa so pograbili prvega ovčjega tatu in ga brez vsakih ceremonij položili na trebuh črez grob. Dva vojaka sta držala stegnjene kaznjenčeve roke, dva druga sta pa prijela vsak po eno njegovo nogo. In tu je začela padati gorjača z vso neusmiljeno silo na mesto, kjer se končuje hrbtenica. Strahovit divji krik se je izvil iz ust nesrečnika. Celo tisti, ki so se prej smejali, so postali resni. Glas kaznovanega je postajal z vsakim udarcem slabejši. Strašen je bil pogled na grešnika, ko so ga vzdignili. Z drobnimi, počasnimi koraki in stokajoč seje omahovaje oddaljil nekoliko v stran, kjer je padel na zemljo kot snop.

Dovolj mi je bilo. Dalje nisem mogel gledati, odšel sem v najtemnejši kot od sramote, da sem sploh človek.

Končno je prišel dan odhoda. Celo dopoldne je trajalo, predno so bili naloženi vozovi. Ta dan nismo dobili niti kruha, ki so ga drugače prinašali iz Prištine. Sicer pa, kaj pa je to hlebček za dva dni! Za lačnega gotovo nič! Tedaj s prazno torbo in na tešče smo odrinili, ko je medlo solnce stalo najviše.

Spočetka je še šlo, potem pa je začelo snežiti, vmes pa so padale debele in težke kaplje. Veter je postajal vedno močnejši in – ko smo zavili v ravnini na lipljansko cesto – je začel briti in vzdigovati cele oblake snega naravnost v oči. Vsled dežja mraz sicer ni bil tako občuten, toda razmočena in slaba cesta je zelo obteževala hojo.

V Lipljan smo prispeli, ko se je že popolnoma stemnilo. Okrog postaje in okrog par hiš ob cesti se je gnetlo polno vojaštva in vozov. Ker je ostala še velika množina z zaboji streliva poleg ceste, je moral vsak voz vzeti še po dva zaboja patronov in en zaboj bomb. Poleg tega pa je še vsak vojak dobil po štiri bombe, ki smo jih rabili šele v Sv. Ivanu Meduvanskem za ubijanje rib v morju.

Zaboje so nakladali avstrijski ujetniki, večinoma Čehi, ki so delali ob slabi hrani kot črna živina. Pri mlinu pa so bili zaposleni Mažari, ki so skrivaj prodajali moko. Vsled njihove velike opreznosti pa je bilo vendarle težko pridobiti njihovo zaupanje. Kake pol kile moke sem pa vendar dobil, toda že v Lipljanu se mi je popolnoma zmočila.

Ob velikem prerivanju sem dobil tudi hlebček kruha, ki sem ga kar na mestu »spravil pod streho« za zajuterk, kosilo in za večerjo, ker razen čaja zjutraj nisem imel ves dan ničesar v ustih.

Končno se je začela cesta vsaj toliko prazniti, da smo vsaj nekoliko razmotali klopčič popolnoma zamešanih voz iz raznih »komand«. Vozov, ki niso bili naši, enostavno nismo puščali naprej, dokler ni cela naša veriga voz prišla na cesto izven Lipljana. Pred nami in za nami pa se je vila v bledi mesečini nepregledna kača umikajočih se vojaških trenov.

Pod Šarplanino

Ker je dež po polnoči popolnoma prenehal in tudi snežilo ni več, je mraz prittisnil tako, da se sneg ni več udiral pod nogami in tudi veter je precej popustil, ko smo prišli pod okrilje Šarplanine, ob katere vznožju se vije cesta k Štimlju.

Ob cesti in v gorovju, odikoder se je slišalo zdajpazdaj slabo streljanje, so tuintam še precej gosto nasejani ognji dokazovali prisotnost mnogih vojnih taborišč. No, mi se sicer nismo ustavljali, vendar smo lezli naprej kot polž, dasi smo večkrat obtičali po kake pol ure, če se je strlo kakemu vozu kolo, ali pa če je utrujena živina padala vsled neprestanega napora.

Šele ob jutranji zori smo zavili z vozovi v stran, kraj pota, da se nekoliko odpočije moštvo in živina in da se nakrmijo voli. Toda že po dveurnem odmoru smo nadaljevali svojo pot.

Tako smo lezli naprej ves dan brez prestanka in brez posebne nesreče. Čas nam je kratil pogled na slikovito pokrajino, pregrnjeno z belo snežno odejo. Pred nami jn na naši levici so se vzdigovale visoke gore, na naši desnici pa sc je raztezala v nedogledno daljavo pusta Kosovska ravnina.

Že pozno v noč in v največji temi, smo srečno prispeli v Štimlje, ki je bila zadnja naša postaja pred albanskim pogorjem.

Razkropili smo se po vasi brez vodstva in reda. Kamorkoli sem prišel, povsod je bilo vse polno. Domačinov nisem niti videl. Na nekem dvorišču zraven potoka je ležalo precej drv. V hiši so se prepirali vojaki med seboj za ležišča, na dvorišču pa so skromnejši kar polegli v sneg; kvečjemu je tuintam kateri izmed njih vrgel pest slame ali sena pod sebe. Ne bodi nemaren, sem si mislil in takoj sem si izbral par bolj suhih vej, jih razlomil, v veži pa sem dobil malo suhe raztresene slame. Kmalu je plapolal prijeten ognjiček na dvorišču. Kakor vešče, tako so se zbirali vojaki in častniki okrog mojega ognja. Nisem jim branil, temmanj, ker so se tovariši potrudili, da smo kmalu imeli cel kres pred seboj.

Drugo jutro sem si ogledal Štimlje. Vas je še precej velika. Ob položnem vznožju je raztreseno več za albanske razmere še precej dobro urejenih hiš.

Inženir Přada

Ob tej priložnosti naletim tudi na inženirja Františka Přada, ki je bil v našem štabu kot risar terenov in pozicij. V našo pisarno je prišel kot ujetnik. Kol enoletni prostovoljec je bil ujet v bitki na Mačvi. V našem štabu mu ni bilo ravno slabo. Svoj posel je opravljal vestno in marljivo v popolno zadovoljstvo predstojnikov. Toda neka čudna melanholija, ki je bila vzrok njegovi molčečnosti in skrajnemu nezaupanju, je ležala na njegovem mladostnem, skoraj bi rekel ženskem obrazu. Vsled njegovega delikatnega dela je bil pod stalnim nadzorstvom.

Toda ob splošni zmedi pri umiku iz Skoplja je zapustil neopažen naš štab in odšel v »zarobljeničko komando« med svoje tovariše, avstrijske ujetnike, s katerimi je že v itak težkih okolnostih delil vse muke in trpljenja potovanja peš do Ohrida. V Uroševcu ga je načelnik štaba pogrešil in s poizvedovanjem dognal, da se nahaja med avstrijskimi ujetniki v Ohridu. Na zahtevo našega štaba so ga poslali v Uroševac in pri odhodu iz Gračanice nas je dohitel.

Dasi je bilo njegovo mesto med »pisarji«, je vendar rajše živel v četi med priprostimi vojaki.

V Štimlju sem ga končno pregovoril, da se je pridružil nam, pravzaprav meni. Bil je v zelo slabem stanju. Razen odeje ni imel druzega kot raztrgano avstrijsko uniformo in prazno torbo, iz črevljev pa so mu gledali palci. In v tej zimi! Ker sem imel pri sebi še par novih čevljev, sem mu podaril svoje čevlje, ki jih je vidno zadovoljen takoj obul. Odslej sva bila neločljiva tovariša. Skupaj sva delila vsak grižljej in vse težave do Lješa, kjer sva se ločila.

Nekako ob deseti uri dopoldne, ko je solnce še precej ogrelo ozračje, ki je bilo popolnoma mirno, so se premaknili naši vozovi iz ŠtimIja, spremljani od radovednih pogledov albanskih vaščanov.

V albanskem gorovju

Takoj za vasjo se vije položna pot navkreber v albansko gorovje. Počasi smo stopali za vozovi in končno smo zavili v ozko gosto z drevjem zaraščeno sotesko, v katero ni prodrl noben solnčni žarek. Splošna tišina je vladala vsepovsod; le monotono cviljenje nenamazanih koles dolge vrste voz in tu in tam, kak krik, ki je odmeval v gorovju, je pripominjalo, da je soteska oživljena. Čim više smo se vzpenjali, tembolj se je širila soteska; medtem pa se je že solnce precej nagnilo in megla je legla črez divjo romantično pokrajino. Posebno lep razgled bi bil, da ni bilo megle, ko smo stopali ob strmem obronlku gorovja, izpod katerega je globoko doli v ozki dolini žuborel potoček, ki ga je na drugi strani zopet obrobljalo visoko z gozdovi obraščeno gorovje, svetlikajoče se v svoji snežni odeji ob trepetajočih žarkih zahajajočega solnca.

Končno smo dospeli na planino, V tem divjem kraju, kjer bi se najmanje nadejali, srečam Slovenca Kazimira Podkrajšeka, ki je bil na službi v Moravski diviziji in se je službeno vračal v Štimlje. Po kratkem razgovoru sva se ločila.

Avstrijski ujetniki

Na majhni trati, kjer je že skopnel sneg, sem opazil gručo avstrijskih ujetnikov ob malem ognju, kjer so pekli na ražnjih meso poginulih konj. Napol odrte mrhovine, z izrezanimi kosi mesa, in čudna pojedina ob ognju – vse to je napravilo težak vtis na človeka. Reveži! Sicer pa ni mnogo manjkalo, da se jim pridružim tudi jaz. Lakota ne pozna meje in ona je najboljši kuhar!

Začelo se je že mračiti. Srečno smo prešli planino in se začeli spuščati v dolino. Ob strmem padcu gorovja je vodila ozka pot, ki je bila na nekaterih mestih precej okrušena. Vozniki so morali držati živino in z veliko spretnostjo voditi voz črez taka nevarna mesta. K sreči sta samo dva voza zdrčala v dolino. Naravno, vse je bilo razbito. Nekoliko mož je počasi splezalo po strmini navzdol, izbralo med prtljago najvažnejše stvari, ostalo so pa pustili z živino vred krokarjem in Albancem v plen. Na drugi strani je bila strmina položnejša in tod so vojaki rešili, kar se je dalo rešiti. Končno smo vendar prišli na lepšo pot, kar je bila noša sreča, ker je z mrazom pritisnila tudi noč, ki bi ne dopuščala niti koraka naprej.

Mraz in glad

Že po polnoči smo se ustavili, da se odpočije živina; za ljudi itak ni bilo niti časa niti možnosti misliti. Medtem, ko je živina žvečila svoj skromni delež slabe krme, smo mi cepetali po zmrznjenem cestnem tlaku, tresoči se od mraza in zime. Tu in tam je kdo odvzel živini pest sena, ga zažgal in ob hipnem plamenčku se je takoj izprožilo več parov rok, da se ogrejejo.

Po kakem triurnem odmoru so kolesa zopet zacvilila in kmalu nato smo v jutranji zarji zagledali pod seboj ob poti par vasi. Toda neštevilni ovinki so še bolj raztegnili razdaljo izmed nas in našega cilja.

Končno smo dospeli v dolino, ko se je že zmračilo. Zunaj vasi smo zavili na neke njive, pokrite s trdim snegom. Tu in tam je bilo tudi nekaj sadnih dreves. Ker ni bilo, razen vrbovine, v bližini dovolj drv za kurjavo, da se segreje okrog 500 duš, kolikor je štel naš štab z vsem skupaj, so začeli vojaki sekati sadno drevje, kar je opravičeno razburilo Albance, ki so se pritožili. Izšla je tedaj naredba, da ne sme nikdo v izogib najstrožje kazni delati škodo prebivalstvu. To je pomagalo. Določeno je bilo več vojakov, ki so s konji odšli v goro, kjer so nasekali drv in jih privlekli na konjih v taborišče. Zopet ob samem čaju, v praznem želodcu in ob ognju sva legla z inženirjem v topeči se sneg in trdo zaspala. Utrujenost, lakota in splošna slabost sta me vendar toliko premogla, da sem tako dobro spal na razmočenih tleh, na katera se mi je primrznila obleka, čim se je ogenj pogasil, da sem redkokdaj tako spal celo v topli postelji.

Ko se je dobro zdanilo, smo zopet napregli in nadaljevali našo pot.

Pred vasjo Suha Reka smo prišli na razpotje. Desna pot je vodila v Črnogoro, mi smo pa udarili na levo k Prizrenu. Ob tem razpotju so čakali Albanci in prodajali za srebrn drobiž koruzno »projo«, namreč pogačo iz koruzne moke, pečeno v pepelu in žerjavici. Vse se je kar trgalo za kruh. Po napornem prerivanju sem tudi jaz dobil eno tako »projo«, ki je bila še nekoliko topla. Izdal sem zanjo zadnjih pet srebrnih dinarjev. S tovarišem sva prelomila pogačo in jaz sem takoj začel z veliko slastjo obdelavati svoj del. Proja je bila črna in smetljiva – zdelo se mi je,da je zemlja v njej, ker je tudi okus bil nekako grenko nasladen; – nisem je mnogo pojedel. Takoj nato sem postal bled, noge so se mi tresle in vroče mi je postajalo. Le s težavo in s pomočjo zvestega Čeha sem se vlekel naprej.

Solnce je še visoko stalo, ko smo prišli v Suho Reko. Na močvirnati poljani zraven potoka smo se utaborili. Vsak je gledal, da si najde kar najugodnejše ležišče. Jaz vse to nisem mogel storiti, temveč sem padel v mokro travo pod vrbo in tu obležal zvijajoč se od bolečin v želodcu. Poveljnik tabora je bil obveščen o moji bolezni ter mi je odredil mesto v nekem hlevu na slami. Ko sem še dobil toplo večerjo z mesom in kruha, sem že bil zopet popolnoma zdrav.

Naslednji dan sem že sam opravljal svojo komesarsko službo.

Ker je bilo tu dovolj in tečne hrane po tolikih dneh stradanja in gladovanja, smo si vsi zopet opomogli in po tridnevnem bivanju v Suhi Reki smo odpotovali dalje v Prizren.

»Da vidim Prizren«

Ko je bilo dano povelje za odhod, sem odšel pogledat, kaj je z mojim pisalnim strojem, ki se je nahajal v zabitem zaboju na enem od voz štabne kolone. Pokrov na zaboju je bil s silo odtrgan; nekdo se je nadejal najti v njem kako stvar za »pod zobe«. Stroj je bil tako izložen snegu in vlagi. Ker nisem mogel najti pokrova, sem vzel prvo desko, ki sem jo našel, da ž njo improviziram pokrov za zaboj. V to pa sem potreboval žago. No, okrog poldne smo pa zavili v gorovje, kjer se je zopet začelo plezanje po na debelo zasneženi stezi. Ker sem stopala dobro zavil v cunje, sem ta dan še precej dobro hodil, ker v splošnem nismo imeli kamenja na poti. Obleka se mi je tudi za silo osušila, želodec je bil kolikor toliko potolažen in – kaj sem hotel drugega v takih okolnostih.

Črez ozko gorsko planoto smo po gosto zaraščeni rebri dospeli v prijazno na debelo s snegom pregrnjeno dolinico, katero je sekal po sredi bister potoček. Bilo je še zgodaj popoldne, ko smo se utaborili.

Noč ob kuhanju

Še danes si ne vem tolmačiti, kako je to, da sem ravno ta dan, ko sem hodil s precejšnjo lahkoto in brez občutka utrujenosti, v taborišču, občutil kar nenadoma nekako prijetno slabost. Spustil sem se v mehki sneg in se zazibal v čudni nasladni omotici prijetnega uživanja v trdo spanje. Zrak je bil čist in prozoren in nobene sapice ni bilo čutiti. Podpolkovnik Trebinjac, tedaj še samo zastopnik načelnika štaba, ko me je zagledal v takem položaju, me je prebudil, češ, naj ne ležim v snegu, ker bi to mogel drago plačati s svojim zdravjem. Večerni mrak je že legal na okolne gozdove, ko sem se predramil in odšel iskat si ogenj in ležišče. Toda vsi ognji so že bili »obkoljeni« z utrujenimi vojaki. Nabral sem torej ob potoku vrbove suhljadi, iz gozda pa sem privlekel drv za celo grmado in kmalu je plapolal prijeten plamenček. Ker sem se prečul, nisem mogel spati. Ko se je napravila žrjavica, sem odšel k potoku, zajel vode in s prgiščem moke, ki sem jo imel v torbi, sem zamesil pogačo, prav za prav pogačico. Tako pripravljeno testo sem položil v vroč pepel in je prekril z žerjavico. Ker nisem vedel, kako dolgo naj se peče, sem pustil pogačo malo dalje časa v žrjavici. Ko razkopljem gomilo, najdem svojo »pogačo« vso zažgano. K sreči je dolnji del bil še dokaj užiten, gornja skorja pa se je pretvorila v pravcato oglje. Pojedel sem, kar sem mogel, drugo pa sem vrgel v ogenj.

Da vsaj nekoliko nagradim svoj brezuspešen trud s pogačo, sem se namenil skuhati si fižola. Ker nisem imel v to primerne posode, sem se poslužil prazne pločevinaste »konzerve«, ki je k večjemu vsebovala četrt litra notranje prostornine. Tako improviziran lonček sem napolnil s fižolom skoraj do vrha in potem žalil z vodo ter pristavil k ognju. Kmalu se je začel fižol »napenjati« in uhajati čez rob v ogenj. Voda je začela vreti in se izparivati tako, da se je fižol prav za prav pražil pri vrhu. Druge posode nisem imel in vsi tisti, ki bi mi mogli in hoteli posoditi svojo posodo, so spali kot mrtvi. Zato sem sproti hrustal fižole, ki so zlezli previsoko čez rob neglede na to, da so bili surovi in trdi kot kamen. Vodo, ki se je povrela, sem sproti nadomestoval s kepami snega, ki sem je nalašč v ta namen pripravljal zraven sebe. Jutranja zarja se je prav poredno nasmejala mojemu »kuhanju« in mi voščila – dobro jutro.

Ko se je prebudil moj tovariš, sem ga zaprosil, naj mi posodi svojo kositerno posodo, da dokuham fižol. Toda, predno se je nanovo dolita voda v večji posodi dodobra segrela, je že zadonel klic za odhod, ker so medtem že osedlali in nalovorili konje.

Avtomobilska iluzija

Izgubljena noč počithu je bila torej končno žrtvovana moji kuharski »umetnosti,« od katere je ostalo le prepričanje, da niti glad ni vedno najboljši kuhar. Odlil sem torej vodo in nedokuhan fižol spravil v torbo za – večerjo. Toda zrno za zrnom se je sililo iz torbe med zobe, ki so imeli dokaz posla v prvih jutranjih urah in – večetja se je izgubila v zajtrku.

Dolga veriga naša kolone je medtem že gazila sneženo odejo hribu podolgastega griča, ki se je izgubljal v gorovju. Naenkrat začujem izza sebe avtomobilske trobente. Nastal je splošen smeh in šalam in dovtipom je bilo dano s tem novo gradivo, dokler ni tudi to trobentanje poslalo prevsakdanje. Avtomobilski oddelek je namreč odšel z enim delom naše vojske po drugi poti in je bil namenjen v Debar, seveda le »šoferji« brez avtomobilov. Ta oddelek se je na tem križišču pridružil k našemu štabu in ker je vsak šofer nosil s seboj tudi svoj avtomobilski »rog«, smo imeli na ta način v naši koloni »mačjo godbo« iz najrazličnejših glasov.

Pot se je vila vedno višje in višje in kmalu nas je pogoltnilo močno zaraščeno gozdovje. Končno smo prišli skozi robidovje in trnje na kolsko gozdno pot, ki se je položno vzpenjala ter se pri vrhu izgubila v brezpotje. Po zaraščeni planoti smo dospeli do male tratice, na kateri je že počivalo kakih trideset častnikov in nekaj vojakov.

Vojvoda Putnik. – Tajinstvena oseba

Kolona se je ustavila in naš general Peter Bojovič je skočil s konja in se pomešal med počivajoče častnike. Tudi naši častniki so sledili generalovemu zgledu. Pristopil sem tudi jaz malo bližje, ker me je zanimala – nosilnica. Ta nosilnica je bila zbita čisto priprosto iz desk od zabojev za strelivo. Izgledala je kot zaboj, poldrug meter visok, meter dolg in kakega pol metra širok. Na zaboju so bile spredaj in ob straneh linice, prekrite s prozorno celulozo, ki so jo izrezali od avtomobilov. Vrata so bila spredaj, ob straneh pa so bili pritrjeni držaji tako, da so štirje vojaki mogli nositi nosilnico na ramah. V notranjost nisem videl, pač pa sem zvedel, da je to nosilnica vojvode Putnika.

Drugi predmet, ki je mojo pozornost pritegnil na sebe, je bila krinka iz črne tkanine na obrazu neke osebe, ki je nepremično sedela na konju. Nikdo izmed častnikov se ni brigal za njo, niti ona za kogarkoli, vojaki so pa oddaleč zijali v njo in ugibali, čegav naj bi bil obraz izpod krinke. Meče nog in gornji del lepih čevljev so pokrivale vojaške golenice. Vojaški plašč, ki je izdajal višjega častnika, je popolnoma prekrival jezdeca, ovratnik pa je bil odvihan navzgor. Izpod navadne vojaške »šajkače« in ob robu krinke ste se videli le dve ušesi. Identičnost te zagonetne osebe tedaj nisem mogel dognati, pozneje pa še manj. Slutim sicer kdo je to bil, toda si ne morem razjasniti zakaj to skrivanje v zapuščenem gorovju Albanije. To dejstvo bi se moglo razlagati morebiti s tem, da je v gomili srbskih častnikov, spremljevalcev vojvode Putnika, bilo nekaj črnogorskih častnikov in oboroženih Črnogorcev.

Na črnogorsko-albanski meji

Nahajali smo se namreč ravno na meji izmed Albanije in Črnegore. Črnogorci so prišli na mejo najbrž zaradi posvetovanja o daljnjih ukrepih. Kaj so se tu dogovarjali, meni seveda ni znano. Trajalo pa je vendar precej časa, da smo dobili povelje za odhod. Gručo Putnikovih častnikov, na katero smo naleteli, smo zopet pustili v živahnem razgovoru s Črnogorci ter krenili v dolino.

Pot je bila strašno strma in mestoma zelo nevarna. Ker se je steza vila cik-cak navzdol, so general Bojovič in ž njim še nekaj pogumnejših presekali te vedne ovinke kar naravnost med nizkim grmičjem navzdol. Suha prst in drobno kamenje pa je bilo zelo goljufivo in naš general se je pripeljal na svojih hlačah sedeč do prvega ovinka steze. Drugi so bili previdnejši in le nekateri so sledili vzgledu svojega generala, ki se je seveda smejal z drugimi vred. Tudi jaz sem se spuščal navzdol na isti način in sicer iz praktičnih razlogov, da svojim bosim nogam prihranim muke po trnjevi in kameniti stezi navzdol.

Tako je nas nekoliko v družbi generala prehitelo vse ostale ter smo v dolini na travi zraven poti počivali in čakali na našo kolono.

Nevarno nočno potovanje

Medtem so pa že začele škropiti debele deževne kaplje in ko smo stopali po kolski poti, se je vsula strašna ploha. Dan se je žurno umikal nastopajočemu mraku. Komaj smo še dosegli reko Drino v medli večerni svetlosti za razpoznavanje najbližje okolice.

Vzvodno ob levem bregu reke se je začela pot dvigati in zoževati. Breg je bil skalnat in strm. Neprodirna noč, izpresekana od časa do časa s hipnimi bliski, katerim je sledilo votlo grmenje, odmevajoče v gorovju na obeh straneh široke reke, je ovirala hojo. Dež je še vedno lil in med bobnenje vode izpod nas so se mešali klici: »Pazite, steza je odkršena!« Na takih nevarnih mestih je stal po en vojak, da je v temi idoče opozarjal na nevarnost. V kolikor je meni znano, se ni zgodila nobena nesreča.

Proti Prizrenu

Pot je vodila po široki dolini. Vsenaokrog je ležal precej visok sneg. Toda pot je bila razhojena in zamrzla. Burja ni bila preveč huda in solnce tudi ni bilo zobato. Hoja nas je ugrela, ker smo precej urno pobirali stopinje. Dohiteli smo oddelek strojnih pušk. Vojak, ki je šel z nami, se je sporazumel s svojim tovarišem-znancem iz »mitraljezkega odelenja«, ki je vodil tri rezervne prazne konje, da mu je odstopil eno kljuse, ko je oddelek zavil s ceste v gorovje, kjer je taboril polk tega oddelka. Tako smo prišli po ceni do konja, kar ni meni prav nič koristilo, ker sem bil reven kot »cerkvena miš« in nisem imel razen odeje kaj dati na konja.

Odslej je bila cesta pred nami skoraj popolnoma prazna, precej daleč izza nas pa se je vila temna proga, naša štabna kolona, po zasneženi planjavi, ki jo je z ene strani obrobljalo gorovje Šar-planine. Jutranja megla se je polagoma začela dvigati in le oster veter je kvaril naše popotno razpoloženje.

Po večurnem potovanju smo prišli do prve vasi: nekoliko napol porušenih koč, ki so samevale brez življenja ob potočku, ki se v globoki zaseki žuborel pod cesto, vezano s preprostim kamnitim mosličem, čegar ograja je ležala zdrobljena v kalnem potoku. Dva tovorna avtomobila sta bila zarita v blatu izpod mosta; morda sta pokrivala celo grobove svojih žrtev.

Dezerterji

Sredi položnega klanca naletimo v obcestnem jarku na sanitetski avtomobil, čegar prednji del je tičal v zamrznjeni zemlji. Narednik predlaga, da se malce odpočijemo v avtomobilu. Ko smo odpri vrata, naši smo v njem nekega spečega vojaka. Prostora je bilo vendar še za tri osebe, druga dva naša sopotnika s konjem sta pa nadaljevala pot k Prizrenu. Vojak v avtomobilu se je kmalu prebudil, vprašal, koliko je ura in kmalu odšel. Ostali smo sami. Narednik je začel napeljevati razgovor na naše mučno stanje, na nesmiselnost nadaljnega beganja, češ da Bolgari niso taki črni hudiči, kakor jih slikajo. Moj tovariš, neki Srb iz Srema, ga je takoj razumel in je začel hvaliti Avstrijee. Narednik je bil starejši človek, ki je imel sina-podporočnika v bolgarskem ujetništvu, drugo svojo družino pa je zapustil v največji bedi v Skoplju. Zaradi tega je bilo umljivo, da si je želel živeti s svojei in delili ž njmi njihovo usodo. Nikakor pa mi ni šlo v glavo, kako more Srb iz Avstrije izražati željo, da pričaka sovražnika. Zalo sem odločno oponiral in izjavil, da se ne strinjam ž njimi. Avstrijei bi me kot veleizdajalca, čim me dobe v pest, takoj »povišali« na prvo drevo. Moja smrt bi nikomur ne prinesla koristi v takih okoliščinah, pač pa sramoto, da sem vrgel srbsko puško v koruzo kot dobrovoljec le zato, da se izognem popotnim neprijetnostim čez Albanijo. Naj se zgodi karkoli, jaz ostanem v srbski vojski! Ker sta oba meja sopotnika ostala pri svojem sklepu, sem tedaj vstal in se poslovil od njiju ter sam nadaljeval svojo pot. Naše štabne kolone nisem hotel čakati, ker se je strašno počasi pomikala naprej; jaz sem pa želel, da čimprej pridem kjerkoli pod streho, ali pa vsaj k ognju.

Pri katoliškem Arnavtu

Podvizal sem tedaj korake, ogrnil se še bolj čez glavo z vojaško odejo in v misli zatopljen sem kmalu dospel do nekega mlina ob cesti. Brez obotavljanja sem vstopil. V žepu sem imel še nekoliko bankovcev. V zelo priprostem mlinu sem naletel na nekoliko Arnavtov. Ker najbrž nisem bil prvi, so takoj uganili mojo željo, ki mi jo pa niso izpolnili, še manj pa so se ustrašili moje puške. Z gestami so mi dali že pri vhodu razumeti, da nimajo ničesar zame. Kaj sem hotel? Obrnil sem se, pa dalje. Pred menoj je ležala še precej čedna vas, skrita v sadnem drevju, katerih gole veje so se šibile pod snežno odejo. Ker je solnce že precej visoko stalo, se je pot nekoliko otajala. Na sredi vasi se je cesta razširila v prostoren trg, ki je izgledal kot blatno jezero. S precejšnjo težavo po lepljivem ilovnatem blatu, ki mi je segalo čez gležnje, sem se prikopal do neke hiše, ki je v malih zamazanih oknih izdajala s svojo trgovsko notranjost. Vstopil sem v jako prostorno hišno vežo. Na sredini je na tleh plapolal vabeč ogenj, toda zaradi dima se nikakor nisem mogel odločiti v njegovo bližino niti si pojasniti položaj. Na desni sem skozi steklo v vratih zapazil nekaj oseb okrog prodajalne mize, na kateri je ležalo vse v najlepšem neredu, kar si poželi skromni arnavtski vaščan. Odprem tedaj vrata in pozdravim v srbskem jeziku. Dva pravoslavna duhovnika s svojimi ženami in hčerkami sta me začela izpraševati, kateri vojaški edinici pripadam, odkod sem, kje so sedaj Bolgari in take in slične stvari. Povedal sem jim, kar sem vedel ter zvedel od njiju, da sta z družino namenjena v Črnogoro, toda želita priti še prej radi službenih zadev v Prizren, kjer se že nahajajo kralj, metropolit in prestolonaslednik. Ponudila sta mi kozarček žganja, kruha so pa tudi sami stradali. Ker je Arnavt, ki ni razumel niti besedice srbščine, govoril gladko italijanščino, sem služil tudi za tolmača. Napram gostom je bil skrajno malobeseden in neprijazen in iz razgovora sem spoznal, da mu moja uniforma in mantilji pravoslavnih duhovnikov niso všeč. Po raznih predmetih v trgovini sem tudi uvidel, da je mož dober katoličan. Mojemu zatrdilu, da sem tudi jaz katoličan, spočeta ni verjel, toda, ko sem napravil križ, je postal zaupljivejši. Kruha kljub temu ni bilo, pač pa tobaka in kozarček žganja.

Kmalu nato sem odrinil in nedolgo potem sem na prisojni ledini dohitel druga dva tovariša, ki sta udobno ležala na vlažni nizki travi, po kateri se je paslo njihovo kljuse. Pridružil sem se njima in nadaljevali smo pot k Prizrenu po blatni cesti, katero so gosto obrobljale obsnežene akacije.

Po nekoliko ovinkih ob z grmičjem zaraščenih globelih smo končno zagledali naš cilj. Pri prvih prizrenskih hišah prodajali so Arnavti slabo »rakijo«, katere smo si privoščili par kozarčkov ter potem zavili skozi ozke in zamazane ulice k bogosloviji,ki je bila določena v stanovanje našemu štabu. Starinsko, tod dobro ohranjeno veliko poslopje, tiči kot prilepljeno v hribu, ki se dviga iz sredine Prizrcna. Še više gori, iznad bogoslovije, se lahaja vojašnica. Ni čuda tedaj, da so vse ulice v smeri k tema dvema poslopjima bile popolnoma zamašene z vojaškimi vozovi, ki so se v skrajno počasnem tempu pomikali po strmem bregu navkreber. Moja tovariša s konjem sta bila prisiljena držati korak z volovi, dočim sem se sam prerival skozi vojaštvo in med vozovi, da še pred nočjo pridem na svoje mesto. Ker je v bogosloviji stanoval kralj, prestolonaslednik in metropolit, je bilo poslopje zastraženo. K sreči je bila straža iz »obsadne čete« našega štaba, – stari znanci – ki so me takoj pustili na veliko dvorišče. Tu sem naletel na generalovega kuharja; znanje ž njim je bilo v tem trenutku zame vprašanje – želodca. Začel je poizvedovati, kje je sedaj naš štab in kdaj pride, ker ima dela polne roke; pripravlja namreč večerjo, katere se bo udeležil prestolonaslednik z generali in višjimi častniki. Naprosil me je, naj mu pomagam. Z veseljem sem bil pripravljen. V kleti je bila precej številna pernata »menažerija«. Njo je kuhar obsodil na smrt in meni poveril izvršitev. Po mračni kleti sem lovil gosi, purane, peteline, race in kokoši in s skrhano sekiro sekal vratove, da sem po končanem delu izgledal kot pravi rabelj; vmes pa sem obdelaval preceišen kos belega kruha. V kopalnici je že vrela voda in s pomočjo dveh vojakov smo v hipu oskubili kakih dvajset ptičjih sorodnikov.

Zadovoljen s svojim polnim želodcem in z nabasanimi žepi sladkorja in čaja sem pozno v noč z veliko težavo našel skromen kotiček pri vratih v šolski sobi, kjer so že smrčali moji tovariši. Bilo je sicer hladno in trdo ležišče, kar pa ni oviralo, da me je obiskal spanec in me zibal do jutra.

Že zgodaj v jutru drugega dne so nas zbudili za nadaljno pot. Kmalu nato pa je nastal hrup. Bogoslovci so bili v svojih stanovanjih popolnoma okradeni iz zaklenjenih omar. Preiskava ni ničesar dognala. Perilo, obleka in celo denar – vse je izginilo z neznanimi tatovi.

Štab se je medtem že pripravljal na pot. Vsi oni, ki so bili v času umika pritegnjeni v vojaško službovanje, so bili odslovljeni z »objavo«, da se lahko vrnejo v Srbijo in z denarno podporo v ta namen. Odtlej so bili učitelji, duhovniki, železničarji, uradniki itd. prepuščeni sami sebi. Odslej se niso mogli več jeziti na vojaško upravo zaradi nedovoljne in skromne hrane!

Posestnik – konja

Stanovanjski poveljnik odredi mene, da ves tren, ki je bil raztresen po mostu, zberem na določenem prostoru za odhod iz Prizrena. S pomočjo orožnikov, ki so mi bili dani na službo, sem svoj posel kmalu in točno izvršil. Da o tem izvestim svojega poveljnika, sem se vrnil v bogoslovijo, ki je pa že bila popolnoma prazna, ker je štab že odšel po drugi poti na čelo [nejasno]kolone. Ko sem se vrnil na prostor, kjer je bil zbran naš tren, je tudi ta že odšel naprej. Na ulici ni bilo, razen nekaj neprijaznih arnavtskih obrazov, nikogar več. Toda kmalu zagledam častniškega slugo, ki je ravno stopil iz neke trgovine, pred katero je stal osedlan konj. Takoj se podvizam k njemu, da kaj bližje zvem, na katero stran jo je udarila naša kolona. Vojak mi je pokazal smer ter me nato zaprosil, naj mu podržim konja, češ da je v bogosloviji še nekaj pozabil. Storil sem mu to uslugo in potrpežljivo čakal precej dolgo na zamrznjeni cesti. Noge so mi že začele dreveneti od zime. Spoznal sem, da je fant najbrž namenoma zaostal in da je morda ponujal majorjevega konja arnavtskim trgovcem naprodaj. Odločil sem se tedaj na pot. Poskusil sem zajahati konja, kar pa ni šlo. Vodeč ga za uzdo, sem dospel na križišče zunaj mesta in videl pred seboj na cesti dolge kolone premikajočih se vojaških vozov. Trije Arnavti me obstopijo in ponudijo mi sto dinarjev v srebru za konja. Njihovo ponudbo sem odbil, kar z ozirom na nadeljne okolnosti, vendar le ni bilo umestno.

Ker sem hotel čimprej dohiteti svoj štab, sem se s konjem prerival po ozkem prostoru ob vozeh med pešci naprej. V tem pridrvi od nasprotne strani avtomobil glasno trobeč. Vozovi so se umikali v stran, kolikor so pač mogli, tudi pešci so skočili ob obcestni jarek. Svojo osebico sem kolikor mogoče stlačil med vozove, toda konj je zadnji del svojega telesa tako nesrečno pustil na cesti, da je težki tovorni avtomobil udaril z vso silo v bedro leve zadnje noge. Po obligatnih psovkah je odrepotal avtomobil dalje in pustil mene v zadregi, kaj naj storim z ranjenim konjem, ki je le z veliko težavo počasi šepal za menoj. Vendar ga nisem hotel pustiti; prodal ga nisem in zdaj ga naj pustim kar tako na cesti Arnavtom, ki že komaj čakajo vsaj na njegovo kožo! Privezal sem ga za voz in tako se je šepaje vlekel dalje, dokler ni prišel neki major in mi osorno zapovedal odvezati konja. Ko sem mu pojasnil, da je konj ranjen in čegav je, mi je odvrnil, da konj ni za nobeno rabo več in naj ga na njegovo odgovornost ostavim usodi. Tega nisem hotel storiti in sem zato zaostal v ozadju in konja privezal za drug voz.

Končno smo prispeli k malemu potoku, ob katerem je vodila cesta v strm, toda kratek klanec. Saperji so razbijali s krampi led na cesti, da je mogla živina lažje izpeljati vozove na vrh. Cela kolona se je ustavila. Skozi vrbovino sem se preril k potoku in izpral konju rano, ali obveze mu nisem mogel. V tem pa zagledam naše vojake, ki so lomili vrbovino ob potoku za kurjavo. Naš štab se je utaboril za prenočevanje nedaleč na polju ob cesti, kjer so že plapolali ognji. Prebredel sem plitki potok in konja privedel pred majorja. Povedal sem mu, kako sem prišel do konja in kako je bil ranjen. Ko sem uvidel njegov dobrohoten nasmeh in čul iz njegovih ust, naj konja izpustim, sem se ojunačil in se majorju spovedal, da so mi Arnavti ponujali sto dinarjev v srebru za konja. Major se je od srca nasmejal in me imenoval z imenom konju podobne živali z dolgimi ušesi. Priznati sem moral, da je imel major v tem slučaju popolnoma prav. Sedlo smo vrgli na voz, konja pa spustili na sneženo poljano. Izpregli smo še par konj, ki so mu delali druščino, voz smo pa izpraznili, razbili in ž njim zanetili ogenj. En voz se je namreč s konji vred slučajno znašel v naši koloni; nikdo ni vedel, kam pripada. Na vozu se je nahajalo strelivo za puške. Sicer pa to ni bilo nič čudnega, ker se je tudi v naši koloni večkrat dogodilo, da se je voznik, Arnavt, naveličal in je v ugodni priložnosti brez slovesa popihal domov, konje in voz pa pustil v spomin vojaštvu.

Ob plapolajočem ognju, ob katerem se je pozno v noč kuhal čaj, smo končno vsi polegli in v tihi mesečini pozabili na mraz in glad ter trdo zaspali.

Proti Belemu Drimu

Ob zori, če se prav spominjam, bilo je 15. novembra, smo bili že na nogah. Ko so bili konji napreženi, smo po velikem ovinku končno dospeli na cesto, ki se je vedno bolj zoževala v navadno poljsko pot. Čimbolj smo se približevali Belemu Drimu, tembolj se je zoževala dolina tako, da smo se nazadnje znašli v mračni soteski. Na levi strani se dviga strmo zaraščeno gorovje, na desni strani pa bobni precej globoko izpod poti Drim, ki je na mnogih mestih morda za vedno pogoltnil vozove, avtomobile, živino, pa tudi ljudi. Pot vodi namreč ob strmem rečnem bregu brez ograje. Razmočena zemlja se je na raznih krajih udrla in vozovi so zdrčali s plazom zemlje in snega doli v deročo reko. Zato so se vozovi zelo počasi pomikali naprej. Ker se je po tem edinem potu vleklo do tisoč voz drug za drugim, se je vsak čas zlomilo kako kolo, ali pa oje pri vozu, kar je zadrževalo celo kolono. Umakniti voz v stran ni bilo prostora. Kar je bilo hrane na takem vozu, so vojaki razgrabili, vse drugo pa so z vozom vred enostavno prevrnili v reko.

Z nekoliko vojaki sem bil poslan naprej, da izvidim, če bo sploh mogoče priti to noč v Ljum kulo. Po strmem obronku gozda iznad poti smo plezali dalje. Na nekaterih mestih so stali vozovi strašno stlačeni, na drugih mestih so vojaki popravljali pot z vejami in z drevjem. Na nekoliko večjem prostoru tik pred Dušanovim mostom se je zarilo v blato nekoliko avtomobilov, naloženih z mastjo, fižolom in bencinom. Okrog avtomobilov se jo gnetlo polno vojakov, ki so razbijali sode z mastjo in si ž njo polnili kape in torbe. Posrečilo se mi je ugrabili nekoliko raztresnega fižola po tleh, ki mi je pozneje v albanskem gorovju rešil življenje. Dušanov most je zelo ozek in brez ograje. Zgrajen je še v srednjem veku od surovega kamna tako, da predstavlja njegov vrh na sredi top pravokot. Z obeh bregov, ki obrobljata globoko in ozko strugo Drimovega otoka, ki se peni v bobnečem drvenju kot hudournik iz gorovja navzdol, je strm vzpon. Ker je bil most zamrznjen, je bilo živini zelo težavno pretegniti vozove na drugo stran. Zaradi tega so položili po mostu pod kopita prazne vreče, ki so v nekoliko omogočile med oglušujčim vpitjem vojakov nad živino prehod vozovom.

Pod takimi okolnostmi ni bilo mogoče misliti, da dospemo pred zoro v Ljum kulo. Ko smo se vrnili k naši koloni in prinesli poročilo o stanju, je mrak že razprostrl svoja krila nad to divje-romantično pokrajino. Kakor kresnice so žareli ognji ob potu. Na višje povelje so častniki kmalu napravili red. Kar je bilo hrane in najpotrebnejšega arhiva, se je zložilo ob poti v breg in zastražilo, vozovi, avtomobili in druga ropotija pa je romala brez usmiljenja v reko. Ob Dušanovem mostu so zažgali luksuzne in tovorne avtomobile in sode z bencinom, da se je ob mogočnih zubljih plamena razsvetlila cela okolica kot v bajnem treperenju najfantastičnejše zamišljenih razsvetljav zakletih gradov.

Vozovi, kar jih je ostalo, dvojno naloženi in natovorjeni konji so okrog polnoči končno prenesli glavni del blaga čez most v Ljum kulo. Malo prej se je začulo streljanje v gorovju; kam in komu je bilo namenjeno, nisem mogel dognati. Vendar smo bili pripravljeni na vsako presenečenje; gorska baterija je bila v pripravnosti.

Po polnoči je naenkrat legla gosta megla na zemljo tako, da se niti posamezni vojaški ognji niso mogli razločevati, temveč so se zlivali v eno samo gosto s sivkasto tvarino nasičeno žareče maso. V velike šotore so spravili častniške konje, vojaki pa so utrujeni polegli poleg svojih ognjev na prostem. Za višje častnike, med njimi tudi prestolonaslednik, ste bili pripravljeni dve masivni in precej veliki poslopji.

Moj pisalni stroj

Predno sem legel, sem odšel, da najdem svoj pisalni stroj, ker je pretila nevarnost, da z vozovi, ki so se začeli sežigati, ne konča tudi stroj. Kmalu sem ga našel vkljub megli. Ker je disciplina v vojski že pojemala, ni bilo misliti na to, da mi kdo od vojakov pomore prenesti zaboj s pisalnim strojem. Izvlekel sem tedaj sam zaboj z voza. Komaj napravim nekaj korakov, se mi spodrsne na ledeni zemlji in oster rob zaboja mi zdrobi mezinec na desni roki. Od bolečin se mi je kar zavrtelo pred očmi; pustil sem zaboj s strojem na poti in odšel iskat pomoči. Najdem adjutantovega slugo in ga zaprosim, da mi prenese stroj v glavni šotor. Tega ni hotel storiti, češ, da nima časa, pač pa je dejal, da ostane pri zaboju, dokler se ne vrnem z drugim vojakom. V megli pa sem zgrešil glavni šotor in sem taval precej dolgo okrog. Končno sem našel šotor in sem dobil tudi vojaka za prenos zaboja.

Ko greva v smeri k mestu, kjer naj bi ležal zaboj, naletiva na dva vojaka, katerih eden je nosil na rami zaboj mojega stroja. Ustavim tega vojaka in mu rečem, da je stroj, ki je v zaboju, moj in naj ga preda mojemu spremljevalcu. Oba vojaka sta mi pokazala prazen zaboj; o stroju ni bilo ni duha ni sluha. Vojaka sta se izgovarjala, da sta našla na sredi poti prazen zaboj in me nazadnje celo zmerjala, češ, da hočem na varljiv način priti do zaboja za kurjavo. Ne vem, kako bi se spor končal, da v tem ni prispel na lice mesta orožniški narednik, ki je vojakoma odvzel zaboj in ga dal mojemu spremljevalcu, da ga odnese v šotor, sam sem pa nadaljeval svojo pot v iskanju zgubljenega stroja. Zaman! Po enournem iskanju vrnem se v šotor, javim adjutantu, kaj se je zgodilo s strojem.

»Koliko je stal stroj?« vpraša adjutant.

»Sedemsto dinarjev,« odvrnem mu.

»Dobro. Kamor je odšlo sedemsto in še več milijonov, naj gre še sedemsto dinarjev,« odgovori adjutant.

S tem je bila stvar končana; vsaj tako sem takrat mislil. Zvalil sem se med konje na mrvo in kmalu pozabil tudi bolečine na zlomljenem mazincu.

Arhiv se zažge

Dan 17. novembra 1915. l. v Ljum kuli je bil dan uničevanja vseh onih neživih stvari, ki so se z velikimi težavami kakorkoli privlekle do te zadnje postaje prometne možnosti.

Kar nas je bilo pisarniškega štabnega osobja vseh činov, smo bili cel dan zaposleni s pregledovanjem arhivov. Vsi spisi, ki niso vsebovali kake posebno važne zadeve, so se vpepelili. Isto se je zgodilo tudi z vozovi večinoma privatne svojine Arnavtov, dalje z avtomobii, s šotori itd., dočim so se topovske cevi zakopale, ali pa enostavno vrgle v Drim.

V ljumkulskem taborišču

V Ljum kuji in v njeni najbližji okolici je bilo tedaj zbrano do 10.000 mož vojaštva. V Prizrenu so ostale le slabe zaščitnice; ostala vojska pa se je umikala po drugih potih v albansko pogorje.

Ni čudno tedaj, da je bilo vrvenje v ljumkulskem taborišču zelo živo. Na vseh straneh so plapolali ognji, klala živina, sekalo meso, se cvrlo in peklo in tudi pesmi in šegavosti ni manjkalo. Dobro razpoloženje je bilo edino sredstvo, ki je v teh mučnih časih uspešno kljubovalo vsem vremenskim, terenskim, življenskim in drugim neštevilnim težavam. Pretiraval bi, ko bi trdil, da so te dobre lastnosti lastne le srbskemu narodu. V tem smo pač vsi ljudje enaki. Priznati je treba, da se tedaj v splošnem ni občutila tista globoka tragika umika oboroženega naroda iz domovine, ki se je šele po letih izkristalizirala v vsakem posameznem udeležencu pohoda v izgnanstvo. V onih trenutkih mi je sicer živo stopil pred oči porazni upnik francoske vojske iz Rusije, kakor ga opisuje Tolstoj v svojem delu »Vojna in mir«, toda v svoji notranjosti sem čutil tedaj nekak ponos na tem, da mi je dano biti neposreden udeleženec take zgodovinske redkosti v življenju narodov. Poleg tega je vse to imelo v sebi nekaj privlačnega, neko neopisno željo za doživljaje, ki se je izražala v težnji popolne svobode življenja in načina življenja, neobčutno omejene le na neodoljivo potrebo skupnosti s tovariši usode. Disciplina, v kolikor je je še ostalo, se je izražala pod uplivom čuvstva za obrambo in ohranitev osebne svobode in življenja v skupnosti; saj je vsakdo imel prosto voljo in priložnosti dovolj, da se odtegne tudi temu ostanku vojaške discipline, kar so mnogi posamezniki tudi storili. S takim odpadanjem od skupnosti, katero bi lahko imenovali neprisiljeno in popolno prirodno socialno izbiro, je ta skupnost le pridobila na svoji vrednosti in notranji moči, ki je mogla kljubovati še vse hujšim težavam in oviram v posledicah poraznega umika. Vendar pa za resno borbo z orožjem proti sočloveku, četudi sovražniku, je bila ravno ta notranja moč skupnosti glavna slabost. Ujetniki raznih narodnosti, ki so bili v posameznih štabih na službi, so se ravno za časa umika najmanje mogli pritoževati zaradi surovosti. Ti ujetniki so v pohodu preko Albanije živeli s srbskimi vojaki v popolnoma bratskih odnosih. Pretepanje in surovosti napram ujetnikom so popolnoma prestale. Na drugi strani pa je arnavtski napad v albanskem gorovju na moravsko divizijo dokazal, da je borbena sposobnost srbskega vojaka popolnoma odrekla. Po prvih strelih in žrtvah se je vse razkropilo in pustilo bogat plen konj in volov s prtljago v rokah Arnavtov. Tudi če upoštevamo neposrednost nenadnega napada iz zasede, vendar le ostaja neprisotnost borbene sposobnosti v tem času kot glavni vzrok. Ta pa je izviral ne toliko iz nagona za ohranitev življenja, kolikor iz priskutnosti prelivati kri brez globljega, določenega cilja. Rajši glad, žejo, bolezen, trpljenje – kot boj s sočlovekom! Iz tega se vidi, da je militarizem in vojna nekaj neprirodnega, nekaj, kar ni v značaju in nravi človeka, nekaj, kar se more v nekoliko primerjati z raznimi strastmi in slabostmi, kot n. pr. pijanstvo itd.

Toda vrnimo se v ljumklilsko taborišče.

Ker se je zjasnilo in je megla zakrivala le še najvišje vrhove gorovja ter je tudi burja, s tem pa tudi mraz, v tem prirodnem zavetju precej popustila, oglejmo si malo to močno prirodno zatočišče Arnavtov in takrat tudi srbske vojske.

Ljum kula

Ljum kula se nahaja v razmeroma majhni, toda globoki globeli, katero obroblja dotok, ki pravokotno dere z gorovja v reko Drim, katera teče skozi dolgo sotesko. Na obeh straneh Drima se dvigajo skoraj nedostopni, z gozdovi obraščeni gorski grebeni, ob katerih vznožju, ob strmem levem bregu Drima, je vsekana ozka vozna pot. Pri izlivu dotoka v Drim vodi čez globok hudournik Dušanov most na planoto, kakih 500 metrov široko in 1000 metrov dolgo. Ta planota se nahaja izpod navpične, visoke skalnate stene, v ozadju pa istotako strmo, toda gosto obraščeno nepristopno gorovje. Edini dohod na to planoto je po vozni poti iz Prizrena in ozka kozja steza, ki vodi ob reki Drim v notranjost Albanije. Zaradi tega svojega geografskega položaja je Ljum kula na glasu kot zelo važna strategijska točka, katere Srbi 1912. niso mogli zavzeti, temveč so jo po brezuspešnem boju rajše obšli pri prodiranju k Jadranskemu morju. Po stezi ob Drimu, nedaleč od Ljum kule, je malo položnejša gorska strmina, katero je tudi posedel del srbske vojske za svoje kratkodobno taborišče.

Življenje v Ljum kuli

V Ljum kuli ste dve večji poslopji za stanovanje vojaštvu in nekoliko gospodarskih zgradb za hleve in pekarno. V pekarni so pekli kruh za vojaštvo večinoma ujetniki. Kruh je bil sicer iz bele pšenične, toda že pokvarjene moke, katere si je marsikdo preskrbel, kolikor jo je pač mogel nositi.

Proti večeru je vsak vojak prejel po tri hlebčke za šest dni, dasi smo morali pozneje izdržati osem dni, predno smo zopet dobili erarno hrano. Častniška kuhinja je bila dobro preskrbljena s kruhom, pa tudi z mrzlimi pečenkami razne živine in perutnine; celo konjaka in žganja jim ni manjkalo.

Noč sem prespal v šotoru s štirimi tovariši. Na sredini smo imeli še toliko prostora, da smo mogli zanetiti manjši ogenj, ki je ves šotor napolnil z gostim dimom, ki se je leže še nekako mogel prenašati; sicer pa je bila glavna stvar toplota.

Težava s prtljago

Moji tovariši so si preskrbeli moke, masti, sladkorja, fižola in celo krompirja in vse to čuvali kot zenico v očesu, toda drugi dan so morali ali pustiti ali pa razdati, ker niso mogli nositi seboj. Sebičnost človeka je v takih okolnostih izbila brezobzirno na površje; danes grabiš k sebi z vsemi štirimi, jutri pa mečeš proč!

Že zgodaj v jutro 18. novembra se je začelo tovarjenje razne službene in častniške prtljage na konje. Od 140 vozov trena je naš štab imel prtljage le še za tovore na devetdesetih konjih. Koliko nepotrebnih stvari se je cel mesec vlačilo iz kraja v kraj od Skoplja do Ljum kule!

Vsa moja prtljaga je obstojala iz dveh vojaških torb. v katerih sem imel še nekaj koščkov sladkorja, dve – tri pesti fižola, pergišče moke, skodelico, lonček, nekaj zrn soli, Heinejevo »Das Buch der Ljeder«, ki mi jo je dal neki vojak, ki je kdovekako prišel do nje, in jedilno orodje. Poleg tega sem imel v mali vreči še nekaj napol sežganega perila in dva hlebčka kruha. Na prigovarjanje nekega rezervnega častnika, po poklicu profesorja, sem vrečo privezal na njegovega konja, ki je nosil prtljago dvem častnikom. Za njegovo prijazno uslugo sem mu bil tedaj zelo hvaležen, toda se je pozneje izkazalo, da ta moja hvaležnost v tem slučaju ni bila na mestu. Medpotoma je ta gospod, najbrž v svoji profesorski raztresenosti, ko ni bilo mene zraven, zapovedal mojo vrečico odvezati in jo predati jezdnemu orožniku, naj jo preda potem meni. Na prvem prenočišču mi je orožnik predal vrečico, toda – brez kruha. Orožnik se je priduševal in klel, češ, da se ni niti dotaknil notranjosti vrečice. Ko sem se potožil o tem dotičnemu častniku, se je ta še celo smejal moji zadregi ter se izgovarjal, češ, da je šele pozneje opazil, da je konj preobložen s prtljago, kar pa seveda ni bilo res, ker je cela vrečica z vsebino vred tehtala k večjemu štiri kilograme.

Vse te in take podrobnosti so značilne za naš umik, ker so tipične in za oceno celokupnega umika tudi važne. Zato jih beležim kronistično in stvarno točno, ker so mi ostale v posebno živem spominu.

Spremljevalka – zima

To jutro je bil strašen mraz, da je res »drevje pokalo«. Jutranja megla je bila tako gosta in ledena, da je kar zastajalo dihanje. Od brk in celo od las je viselo trdo zledenelo ivje, ki je kar bodlo v zaraščen obraz. Cepetali smo z noge na nogo okolo zadnjih ogorkov sežganih voz in drugih predmetov. Vojaki so še večno tovarili stvari na konje in privezovali »samare« (sedla, ki se rabijo na Balkanu za prenos tovorov na kopitarjih).

Naprej!

Končno je izšlo povelje za odhod, ko je vsak vojak držal svojega konja za uzdo in zraven orožnik z nabito puško. Na čelu kolone je šel peš general Petar Bojović obdan z višjimi častniki in orožniki na konjih, prazne častniške konje in konje za rezervo pa so vodili vojaki. Prestolonaslednik je odšel že prejšnji dan naprej. Izza njih so se razvrstili otovorjeni konji, pa potem nižji častniki, štabna kuhinja in četa orožnikov na konjih in peš. Dolga kolona se je odvijala in izginjala na ovinku po ozki, tu in tam v živo skalo vsekani stezi. Za četrt ure smo se našli na položni obrečni strmini, kjer sta stali dve primitivni arnavtski hiši. Ker moravska divizija, ki je tod taborila, še ni prešla Vezirov most, ki je na isti način zgrajen kot Dušanov most, samo da je daljši in mnogo bolj strm, ker vodi čez široko reko Drim, smo morali čakati celo dopoldne na prehod. Temu pa se ni čuditi, če pomislimo, da so morali po strmem, ozkem mostu brez ograje, ki ga je pokrivala opolzka ledena skorja, vojaki takorekoč na rokah prerivati natovorjene konje na drugo stran reke. K sreči, kolikor mi je znano, človeških žrtev ni bilo, pač pa sta dva natovorjena konja padla z visokega mosta v reko. Na njihovo rešitev se seveda ni moglo niti misliti. Lažja je bila stvar z govejo živino. Celo čredo volov so vojaki z velikanskim krikom nagnali v deročo reko. Po daljšem ali krajšem obotavljanju so počasi vsi voli prebredli reko, vendar pa mnogo prej kot konji čez most. Ker sem se preril v prve vrste, sem se kmalu skobacal po mostu na drugo stran. Sredino mosta sem dosegel plezaje po vseh štirih, z vrha mostu pa sem se »pripeljal« sede na drugi breg. Smeha in strahu je bilo seveda dovolj. Posebno so se zabavali oni, ki so prešli na nasprotni breg.

Terenske težkoče

Po vijugasti stezi med pečinami in grmičevjem smo plezali navzgor po prisojnem nasprotnem bregu Drima, kjer je sneg že skoraj popolnoma skopnel. Kmalu smo prišli na manjšo planoto, po kateri je vodia malo širša pot, ki je vodila zopet k reki navzdol. Nekako po enournem hodu smo dospeli do enakega mosta kot prejšnja dva. Tu smo zopet morali po tem mostu na levi rečni breg. Na tem mestu je reka sicer še širša in bolj deroča, toda je plitvejša in ima na nekaterih mestih manjše peščene otoke z redkim grmičevjem poraščene. Izhojene poti k reki so pričale, da se nahajamo v bližini človeških bivališč, dasi domorodcev ni bilo na izpregled.

Ker je bil ta tretji most položnejši, radi svoje dolžine je namreč imel dva vrha, je šel prehod mnogo hitrejše izpod rok. Po izvoženi poti in v strašnem blatu smo dospeli po levem bregu na veliko ravnico. Sodeč po koruznem strnišču, ki je tu in tam štrlelo izpod snega, so prebivalci dobri poljedelci, kar je pričalo tudi sadno drevje, ki je posamič in v skupinah nudilo odmorišče celim jatam vran in krokarjev.

Težave s kurivom

Udarili smo jo kar čez polje in kmalu smo zagledali precej veliko, v sadnem drevju skrilo arnavtsko vas. Bila je že trda noč, ko smo se utaborili na velikem s plotom ograjenem sadnem vrtu. Nekateri so poskušali lomiti plot, teda budno oko straž jim je preprečilo nakano, ker je bilo strogo zabranjeno delati škodo domorodcem. Tako početje bi moglo izzvati nedogledne posledice, ako so upošteva maščevalnost Arnavtov.

No, glede drv za kurjavo nismo ostali v zadregi. Nedaleč od vasi, ob majhnem potoku, je sameval gozd. Noč je bila sicer tako temna, da človek ni videl niti ped pred nosom, vendar pa vse to ne ovira prezeblega vojaka. Žal sekir ni bilo dovolj. Posluževali smo se topih bajonetov. Težko je šlo, toda je vendar šlo. Ko bi se vsaj videlo, bi se nabralo suhih vej za cele grmade, tako so pa samo praskale pod nogami. Ta večer sem imel posebno smolo. Ko sem hotel preskočiti ozko potočno strugo, sem stopil na robu brega na sneg, ki je pokrival preperelo odpadlo vejevje, izpod katerega je žuborel potoček. Štrbunk! in ležal sem v blatu in vodi. Izkobacal sem se na drugo stran, malo se otresel in zašklepetal z zobmi, pa hajd v gozd.

Drva smo nabirali kar križem; kar je pač prišlo v roke, ki se je pod prsti čutilo, da je leseno. Raztrgalal sem si obleko, razpraskal roke ob trnju in se pošteno namočil. Toda vse to še ni bilo dovolj. Na primerno drevesce, na katero sem se spravil s tako odločnostjo kot lačen k polni skledi. Izvlekel sem bajonet iz nožnice in klestil po deblu, toda brez uspeha; morda nisem načel niti lubja. Začnem tedaj pripogibati drevo. Ko sem ga že nekoliko upognil, sem zlezel nanj in se počasi poprijemal k vrhu. Deblo je zahreščalo, še en pritisk in ležal sem v neki napol zamrznjeni mlaki. S podvojeno močjo odtrgam nalomljeno drevesce, poberem še nekaj vej, pa potem vse skupaj naložim na rame in krenem v taborišče. Bajonet sem nekje medpotoma izgubil.

Moji tovariši so tudi navlekli drv za celo grmado in napravili precejšen ogenj. Kar pride službujoči častnik in ukaže, naj se ogenj preloži dalje od šupe, pod katero so spravili nekaj boljših konj. Imel je popolnoma prav, kajti če upoštevamo nepazljivost vojakov, bi se lahko vžgala s koruznico krita in s protjem obdana šupa, ki se je naslanjala na precej obsežno kočo. Preložili smo tedaj ogenj, nanj pa naložili drv. Ker so bila drva vlažna, se je po celem taborišču kadilo kot v prekajevalnici. Konji, privezani ob plotu, so hrzali in se trgali. Eden izmed njih, ki je bil privezan za zaboj, v katerem je bil pisalni stroj štabne pisarne, je cel zaboj odvlekel na koruzno strnišče, kjer so ga drugo jutro našli mirno pasočega poleg zaboja. Kako lahko bi bili Arnavti odpeljali konja in zaboj, če bi bilo res, da so Arnavti sami razbojniki in tatovi.

O Arnavtih

Tekom trimesečnega bivanja med njimi in celo v okolnostih, kakršne so bile, sem se prepričal o nasprotnem. Pri njih bi se mogli tudi Slovenci marsikaj dobrega naučiti, predvsem pa treznosti, zvestobe dani besedi, spoštovanja gosta, spoštovanja tuje lastnine med seboj in napram tujeu na njihovih tleh in primitivne dobrosrčnosti, posebno pa odločnosti in vztrajnosti v obrambi svojih stvarnih ali pa namišljenih pravic. Pri njih ne sme ostati nobeno zlo, storjeno njihovim rojakom, nemaščevano. Kdor draži psa, naj se ne huduje nad psom, če ga je ugriznil, temveč nad svojo neumnostjo!

Mokra obleka in perilo na meni se je začelo pariti po oni strani, ki je bila obrnjena k ognju. Ni mi preostaalo drugega, ko da se slečem in posušim, kar se pač da. Slekel sem torej najprej plašč, ga ožel in obesil ne kol ob ognju. Kadarkoli je zapihal veter, je švignil plamen po plašču in ga osmodil. Končno se mi je vendar posrečilo posušiti plašč vsaj v toliko, da sem ga mogel obleči na golo kožo, nato sem pa sušil perilo in obleko.

Tako sem prečul vso noč. Večina je smrčala okrog ognjev spanje pravičnih, nekateri pa so se pogovarjali vso noč, hodili sem in tja in kričali nad konji, ki so se grizli med seboj in bili s kopiti. K jutru se je burja vedno huje zaganjala v naše taborišče in napravila še občutnejši mraz. Zato sem vedno bolj pridno prilagal na ogenj in ko ni bilo več drv, sem se preselil k drugemu ognju, skuhal čaj in kmalu je oživelo celo taborišče kot v mravljišču.

Čez drn in strn

Za vrhovi gora se je začelo svetlikati. V tem pa je že prišlo povelje pripraviti se za odhod. Zvedel sem tudi, da se nahajamo v Han Kremazu, ki šteje kakih šest ali sedem raztresenih koč.

Ko se je do dobra zdanilo, smo se vrnili nazaj po isti poti za kakih deset minut hoda, potem pa smo zavili v gorovje in zapustili tok reke Drima.

Potovanje je bilo zelo oteženo radi hudournikov in gorskih studencev, katere smo morali prebresti, kar pa zaradi deročega toka in kamenja ni bilo tako lahko. Konji so padali in zadrževali hojo. Steza se je vila mnogokrat okrog prepadov, se spuščala strmo v globel ter se zopet dvigala čez skalnate vrhove valovitega pogorja. Hodili smo brez odmora po deset ur na dan; na najboljšem terenu smo napravili tri kilometre na uro.

Pri arnavtskem mlinarju

Ko smo dospeli v neko dolino, po kateri je žuborel gorski potok, smo zavili v skalovje poleg priprostega arnavtskega mlina, ki je tiho in mirno sameval v svoji zapuščenosti. Moj tovariš, podnarednik Ugrin, je iz radovednosti vstopil v mlin. Vrat sploh ni bilo. Stopil sem za njim. Razen kupa koruznice v kolu, ni bilo ničesar med štirimi stenami, ki naj bi predstavljale sobo iznad mlina. Na tem kupu koruznice je sedel prileten Arnavt in se razgovarjai z dvema srbskima vojakoma. Srbščino je še precej dobro lomil. Nekaj časa smo ga poslušali, kako je v svoje pripovedovanje spretno vpletal pristne srbske kletvice. Iz njegovega pripovedovanja sem posnel, da je bil na delu v Srbiji. Na domu je pustil ženo, dve hčeri in odraslega sina. Ko se je vrnil, je zvedel, da je vsa njegova družina – mrtva. Krivico za njihovo smrt je pripisoval srbski vojski in – kralju. Vojaki so ga tolažili, češ da to niso storili Srbi in da ima kake krvne sovražnike, ki so se maščevali nad njegovo družino. Toda on je trdil svoje.

Pustili smo ga v njegovem boju in pospešili korake za našo kolono, ki se je že precej oddaljila. Vsak izmed nas je čutil, da to ni edini Arnavt, ki izgubo svojeev pripisuje vojski, kateri pripadamo. Prav nikako čudo bi ne bilo, ko bi se zdajei izza naših hrbtov sprožila puška – maščevanja. Neki moj tovariš, očividno pod vtisom teh misli, je dejal, da bi bilo najbolje pobiti vse Arnavte do poslednjega zaroda, potem na bi bil mir v Albaniji. Temu sem edini jaz oporekal, ostali pa so molčali.

Pogoji za arnavtsko kulturo

Dan se je že nagibal k svojemu koncu, ko smo se po položni rebri med starimi borovci spuščali v dolino. Ker sem bil med zadnjimi v koloni, sem mogel s hriba, kjer ni drevje zakrivalo vida, pregledati del doline in glavo naše kolone, ko je prebredla v več rokavov razlit potok. Nato je zavila na levo ob vznožju nasprotnega hriba in se izgubljala med drevjem. Ozka in dolga dolina, katero je le tu in tam pokrivala raztrgana plast snega, je bila preprežena z njivami, travniki in vrtovi s sadnim djevjem. Močvirnato, mastno črno zemljo ob vodi, obrobljeni z vrhovino, je bohotno pokrivala visoka, sočna trava. Človek bi skoraj ne verjel, da se nahajamo v albanskem gorovju med divjimi Arnavti. Njihova nesreča je le v tem, da so njihovi prirodno bogati predeli premalo obljudeni. Prave vasi so zelo redko raztresene in se ne razlikujejo dosti od vasi v Srbiji. Ko bi arnavtske vasi bile bližje ena drugi in vezane med seboj s cestami in drugimi prometnimi sredstvi, sem prepričan, da bi izginili v gorovju posamični »gradiči«, ki so res prave razbojniške jame in šolstvo in cerkev bi v razmeroma kratkem času v tem prirodno nadarjenem narodu ustvarili novo čvrsto postojanko kulture in civilizacije. Oni, ki ne verjamejo v moč kulturnega poslanstva katoliške vere, naj pridejo in proučujejo albanske razmere. Povsod, kamor je prodrla božja beseda katoliškega duhovnika, je arnavtsko ljudstvo na višji stopinji kulture, mirno in delavno.

Oziri do Albancev

Vas – ali točnejše povedano – naselbina, kamor smo bili namenjeni, je štela vsega nekaj koč z gospodarskimi poslopji. Vtaborili smo se v vasi ob vznožju položne rebri in na velikem sadnem vrtu po izgledu razmeroma imovitega mohamedanca. Na razsežnem dvorišču se je zbralo nekoliko arnavtskih možakarjev v svoji izraziti narodni noši in se razgovarjalo potom tolmača z našim generalom in njegovimi častniki. Kmalu na to je izšlo povelje, da pod smrtno kaznijo ne sme noben vojak nadlegovali domačinov, niti prestopit praga njihovih koč, škodo se ne sme delati, nikdo se ne sme dotakniti niti enega peresca tobaka, niti slame ali krme, ognji morajo bili dovoljno oddaljeni od poslopij, drva pa je treba prinašali iz gozda.

To strogo povelje je bilo vsekakor potrebno in na mestu, ker je okrog vseh poslopij viselo lepo rumeno tobačno listje, kakor pri nas na kmetih koruza, ko se suši. Na travnikih so stale visoke kope sena in slame. Vse to bi vojaki razgrabili, da ni bilo tega povelja in »pokretnih stražarečih odeljenja« orožnikov.

Medtem je že legla temna noč na prijazno dolino in z nočjo je pritisnil tudi mraz. Nižji častniki so imeli svoje šotore, general in višji častniki pa so polegli na slamo v eni izpraznjenih arnavtskih koč. Ko smo se še preskrbeli z drvmi in zavžili, kar je kdo imel za »pod zob«, smo polegli okrog ognjev.

Moji občutki

Dolgo nisem mogel zatisniti očesa. Skrbelo me je, kako naj se preživim toliko dni brez kruha, ki mi je bil ukraden – kakor sem že prej omenil – po zaslugi objestnega poročnika, ki je moj zavežljaj s perilom in kruhom medpotoma odvezal s svojega konja in ga izročil žandarju. Hrzanje konj, šepetajoče govorjenje vojakov, ki še niso zaspali, lajanje psov in klici straž, me je končno odvrnilo od mučnih misli in zazibalo v globoko spanje.

Ko sem se prebudil, se je dolina že topila v popolni dnevni svetlobi. Vojaki so bili že vsi na nogah in privezovali tovore na konje. Vstal sem tudi jaz in odšel k potoku, razbil led pri kraju in se umil. Mrzla voda in okrepčujoče spanje sta mi dala novih moči. Ko me je major Živkovič tega jutra vprašal, kako se počutim, ker smo baje Slovenci zelo razvajeni, sem mu od srca odgovoril, da se počutim bolje ko spim sedaj na snegu in mrazu z napol praznim želodcem po utrudljivi hoji, kot kdaj prej v svojem življenju.

Arnavtska »besa«

Končno krene kolona na pot. Na čelu so šli trije Arnavti z generalom in tolmačem. Eden izmed Arnavtov, kakor sem čul, je bil prvak ondotnega plemena. On je dal »beso« generalu in se v znak prijateljstva in pobratimstva poljubil ž njim, češ, da se pod njegovim varstvom nobenemu izmed generalovih vojakov ne bo ničesar zgodilo, ako ne bodo izzivali.

Del poti smo šli ob potoku nazaj, nato smo pa zavili navkreber v gorovje. Po strmi stezi med gostim gozdnim drevjem je čelo kolone že doseglo vrh, ko se iznenadno čuje izza hrbta vedno močnejše streljanje, ki je odmevalo v gorovju tako, da nismo vedeli, kje in komu je to streljanje namenjeno. Konji so instinktivno pospešili svojo hojo, pa tudi vojaki niso zaostajali za njimi. Naenkrat začno padati streli tudi v našo kolono. Par konj obleži; eden, zadet v glavo, je padel ravno pred menoj. Častniki zadržujejo vojake, da se ne razgube. V precejšnji zmedi se odvzemo tovori padlih konj in se nalože na rezervne konje. Streljanje se v pojačeni meri nadaljuje, toda med našo kolono so padali vedno bolj redki streli, ki so le enega vojaka lahko ranili v nogo. Iz tega smo spoznali, da streljanje ni bilo namenjeno nam, temveč nekemu drugemu poveljstvu naše vojske, ki je šla izza nas.

Naša kolona je med tem dosegla vrh in se spuščala v planovito gorsko sedlo, ki je nudilo popolno varstvo proti napadalcem izza nas. Nekaj časa smo še čuli oslabljene strele, potem pa je zopet nastala tišina.

Zavili smo okrog prihodnjega vrha in se potem po kamenitem, položnem klancu spuščali v dolino. Nekoliko domačinov nas je tu od daleč radovedno ogledavalo, nato pa so se izgubili kot lahkonoge koze, poskakajoč s kamna na kamen, v redkem grmičju.

Odslej je postajal sneg vedno bolj redka prikazen in tuintam smo že zapazili na prisojnih krajih v zeleni travi trobentice in marjetice, dasi se je šele november nagibal k svojemu koncu.

Skozi vodo

Oblaki, ki so se že v jutru sumljivo kopičili, so postajali čimdalje bolj predrzni in kmalu so zatemnili nebo. Ni trajalo dolgo in pozdravila nas je prav poštena ploha. Premočeni do kože smo capljali po lužah in hudournikih med kamenjem navzdol. V dolini je med tem potok narastel v pravcato reko, ki jo je bilo treba prebresti. Že itak premočeni od dežja, se niti rečne vode ni bilo bati. Ker je bila voda umazana in deroča, ni bilo nič kaj prijetno broditi po strugi, polni kamenja razne oblike in velikosti. Če sem se enemu izognil, sem padel čez drugega v hladne valove. Ponekod je voda segala celo do prs.

No, srečno smo tudi to imeli za hrbtom in dež je tudi ponehaval. Čez močvirnate travnike, po katerih so stale visoke kope sena, smo dospeli do vznožja položnega hribčka, na katerem se je razprostiral bukov gozd.

Tu smo se v taborili, ker se je že mračilo. Težava je bila z drvmi, ker je bilo vse mokro.

V tem je prišlo nekoliko Arnavtov. S pomočjo tolmača so odkazali nekoliko dreves, ki se smejo posekati za kurjavo. Nato so pripeljali na svojih dvokolnicah sena za konje in prejeli za svojo »uslugo« svetle napolcone, ker papirja niso marali.

Zaradi močvirnatih tal v dolini se je vojaštvo utaboriio po položni gozdni rebri. Dračje, sicer mokro, je vendar razplamtelo ognje in posušilo drva, da smo si mogli ogrevati prezeble ude čez noč in dež je, hvala Bogu, tudi popolnoma prenehal.

Brez čevljev

Ker sem bil preutrujen, nisem sušil obleke ter sem sezul le čevlje in nogavice. Našel sem dva kolca, zabodel jih navpik v zemljo poleg ognja, na vsakega sem poveznil po en čevelj, počez pa sem položil palico, na katero sem razprostrl nogavice. Nato sem potegnil »šajkačo« čez ušesa in oči, zavil se v plašč in se zvil kot polž pod vojaško odejo.

Komaj sem dobro zadremal, začujem kakor v sanjah glas: »Frane, čevlji ti gorijo.« V hipu sem bil na nogah in moj tovariš mi ponovi svoj opomin. In zares, na sredi pojemajočega plamena v žrjavici so se »sušili« moji čevlji. Hitro jih izvlečem iz ognja, nogavice pa so se že temeljito posušile. Veter je namreč nagnil plamen h kolcem, jih podžgal in vse se je zvrnilo v ogenj. Podplati so že bili nažgani, usnje pa trdo kot kamen; vse se je scvrlo tako, da sem takoj uvidel, da teh čevljev ne bom mogel več nositi. Položil sem jih torej v stran in zopet zaspal.

Drugo jutro poskušam obuti čevlje. Zaman. Vzamem torej nož in odsečem gornje usnje na prstih čevljev, od zadaj pa jih razparam do pete. Ker ni bilo več nogavic, sem ovil noge z opaljenimi cunajami in se obul.

Ko smo odhajali, se je vreme še vedno držalo čmerno in kislo. Tudi megla je bila bolj prozorna in se je držala le bolj višinskih terenov.

Strah pred bodočnostjo

Po močvirnatem travniku je bilo posebno meni zelo težko hoditi. Moji vojaški čevlji, ako jih še smem tako imenovati, so se pogrezali pod menoj v blato in se sezuvali. Skoraj vsakokrat sem jih moral vleči z roko iz blata. To mi je bilo pa že preveč, posebno pa še, ko so me mimoidoči tovariši zbadali s svojimi škodoželjnimi pogledi in opazkami. Zvezal sem torej bivšo čevlje za vrvice in jih obesil na rame. Šel sem torej bos. Spočetka sem sicer čutil mraz, ko sem stopal v zmrznjeno blato, toda počasi sem se navadil tudi na to. Noge so se porudečile in sem začel čutiti vročino v njih in zelo neprijetno srbenje. Dokler smo hodili po močvirju, je še šlo. Po dolgi, priprosti brvi, ki je vodila čez nevarna mesta »blatnega jezera«, smo prišli preko potoka na peščena tla. Tu smo zavili na desno in lezli navkreber. Ker je kozja steza vodila večinoma po strugah hudournikov, je bila vsa posuta s kamenjem. Pesek, gramoz, debelo kamenje in drobno dračje s trnjem – vse to je bilo nastlano po stezi. Bolečine, ki sem jih občutil v nogah in pogled na ranjena in krvaveča stopala niso bile tako strašne kot duševni občutki in strah, da onemorem in ostanem sam v tej strašni gorski pustinji, kjer razen naše kolone ni bilo živega bitja v bližini. Z naporom vseh sil sem vendar držal korak, da ne zaostanem. Major Vučkovič, ki je bil zaostal, me vidi, v kakšnem strašnem stanju se nahajam s svojimi krvavečimi, bosimi nogami ter mi veli zajahati njegovega konja. Še nikdar v svojem življenju nisem jezdil in zdaj naj se spravim na konja! Zahvalil sem se mu in mu povedal vzrok. Toda on ni odnehal. Pomagal mi je na konja. Pot je bila strma, posebno na pogostih ovinkih, ker se je steza vila navzgor kot kača. Konjski hrbet je bil vedno v strmo-poševnem položaju in vsak hip sem pričakoval, da zletim kot tnalo raz konja po strmem hribu navzdol Bog ve kam. Niti šepasti kapetan, čika Jovo, ni jezdil po tej gorski stezi! Pri prvi ugodni priliki, ko se je kolona malo ustavila, sem skočil s konja, češ, da bom sedaj že lažje šel naprej.

Kmalu smo dosegli vrh in prispeli na položno, precej široko pot, po kateri smo se zopet spuščali navzdol. Čim nižje smo šli, tem gostejši in mračnejši je postajal gozd, ki ga je sekala pot.

Glad trka...

Dasi so me noge še vedno strahovito pekle, sem vendar mnogo lažje hodil po gozdni mahovini in travi. Začel se je oglašati glad, toda ničesar nisem imel, s čimur bi ga mogel potolažiti. Grizel sem surova zrna fižola, ki sem ga pobral na poti v Ljumkuli. To je pa bilo tudi vse. Ko se mi je pridružil major Vučkovič, ki je bil poveljnik stana za naš štab, sem mu na tozadevno njegovo vprašanje, kako se počutim, odgovoril, da mi je glede hoje mnogo bolje in da me le glad še mori, ker nisem že dva dni, razen čaja brez sladkorja, ničesar zavžil. Major mi je nato izrecno dovolil, da grem k častniškemu kuharju, ki naj mi da hleb kruha. V ta namen sem malo zaostal in počakal kuhinjski oddelek, ki je sklepal kolono. Stopim torej h kuharju, ki je svoj čas bil osebni kuhar kralja Aleksandra Obrenoviča, ter ga prosim po naredbi štabnega poveljnika za hleb kruha. Možakar je bil že pri volji, toda tu stopi k nama neki bivši natakar, ki je te funkcije tudi tedaj opravljal v častniški menzi, ter kuharja pregovori, češ, naj mi ne verjame in naj ničesar ne da. Kuhar mi nato reče, da dobim zahtevano na prvem taborišču. S tem sem se zadovoljil, pogledal natakarja s pomilovalnim pogledom ter pospešil naprej.

Skoraj neopaženo smo zašli v globoko in ozko sotesko. Na obeh straneh poti so se dvigale navpične, visoke skale.

Čez hudournik

Soteska se je vedno bolj zoževala. V ostrem ovinku na levo pa se je pojavila dolina, katero je celo zavzemal deroč slap z gorovja. Šele sedaj smo čuli oglušujoče bobnenje vode, ki se je penila med orjaškim kamenjem mimo ostrega skalnatega vogala, odbijajoč se v nasprotno skalovje, po drugi široki razpoklini neznano kam. S težavo smo bredli deročo vodo, ki bi mogla preskrbovati z elektriko najmanj pol gornje Albanije. Na nekaterih mestih je bila voda zelo globoka. Na pol pota čez vodo sem poponoma omagal. Noge so se mi razbolele, po telesu pa sem občutil tako vročino in slabost, da nisem mogel dalje. Vsedel sem se na ogromno skalo, preraščeno z mokro vodno mahovino in začel metati raz sebe vse, kar me je količkaj težilo in kar sem smatral trenutno za nepotrebno. Predvsem so to bile cunje še v Suhi reki ožganega in osmojenega perila. Komaj sem se po kratkem odmoru z velikim naporom prikobacal na drugi breg, že se pojavita – kdoveodkod – dva Arnavta na isti skali, kjer sem še pred par trenutki sedel, ter žurno pobereta tam puščene cunje in zopet izgineta kot dve gorski prikazni.

Po vseh štirih

Čelo kolone se je že vzpenjalo po strmi stezi ob slapu navzgor. K moji sreči je šlo vse zelo počasi, ker so konji često padali in podirali tudi druge izza sebe. Zato je moralo biti izmed vsakega konja precej presledka. To mi je dalo nekaj minut odmora. Poprosil sem nekega vojaka, ki je vodil otovorjenega konja, naj vrže na njega mojo vojaško odejo, ki je bila vsa mokra in me je neznansko težila, ker je nisem mogel nositi. Sam ves premočen, ker sem parkrat padel, ko sem bredel vodo, nisem se mogel držati niti sam na oslabelih nogah in zdaj naj nosim še vodo v odeji v tak strm in visok hrib! Vojak se je branil in izgovarjal na narednika. V tem pa pristopi moj tovariš Čeh inž. František Přada, o katerem sem že prej govoril, in obljubi vojaku, da bo on prevzel odejo, čim dospo na vrh. Tako se je tudi zgodilo. Počasi in po vseh štirih sem srečno prilezel do sredine poti. Ker so konji vsekakor hitreje stopali, sem se umaknil v stran in ob stezi med grmovjem lezel naprej.

Dva mrtveca

Ob nekem grmovju sem zapazil kup vejevja. Nehote pogledam malo bolje in kaj vidim? Izpod ovelega listja zapazim dve trupli. Groza me je spreletela in že sem hotel nadaljevati svoj križev pot. Vendar me radovednost toliko ojunači, da odstranim nekaj vej in pogledam bliže. Po obritih temenih sem spoznal, da sta to dva mrtva Arnavta, popolnoma oblečena in že zabuhla. Pogled je bil tako strašen, da ga nisem mogel vzdržati na truplih, zato pa tudi ne vem, ali sta imela kake rane na sebi ali ne. Sicer si pa nisem belil glave o tem, niti o storilcih, ker je tedaj šlo za to, da sam sebi ohranim življenje.

Brez moči

Končno prispem kot zadnji na vrh. Pot, na katero smo prišli, je bila za tamošnje razmere naravnost krasna; lahko bi jo primerjal z marsikatero našo okrajno cesto v Sloveniji. Toda za mene je imela le njena položnost relativno vrednost, ker so moje moči že bile pri kraju. Opotekal sem se semtertje in le biču občutka opuščenosti se imam zahvaliti, da me je priganjal naprej in naprej, ker bi drugače delal druščino oni dvojici mrtvih Arnavtov.

Nova vodna zapreka – Přado odnese reka

Po velikem ovinku na desno smo kmalu prišli v dolino, kjer je gozd začel ponehavati, sem mogel, čeravno zadnji, vedno videti vsaj zadnji del naše kolone. Prišedši v dolino smo v ostrem loku zavili na levo, pustivši cesto na desni, ter po mehki travi dosegli vrbovino ob neki deroči reki. Zopet je bilo treba bresti vodo, ki je bila precej globoka in široka. Čelo kolone, častniki na konjih, so že bili na z grmičevjem in vrbami poraščenem travniku na nasprotnem bregu. Vojaki so poskušali posamič prebresti reko, toda ni šlo. Voda je bila prederoča in pregloboka. Nekoliko orožnikov na konjih je preskušalo na raznih krajih prehod za pešce. Jaz sem medtem legel v travo, naslonil glavo na staro vrbo in počival. Končno so našli ugodnejši prehod niže reke. Rečeno je bilo, naj se vsi vojaki drže eden drugega za roke, prvi pa naj se drži za rep konju, na katerem je jezdil orožnik naprej. Toda na sredi reke se vrsta pretrga in eden izmed vojakov izgine v valovih. Nekaj orožnikov na konjih skoci v reko in izvlečejo ter preneso vtopljenca na drugi breg.

Rešitelj konj

Ko sem to od daleč videl, sem vstal in stopil k poročniku, po čegar zaslugi mi je bil na poti iz Ljum kule ukraden kruh. Zaprosil sem ga, naj mi preskrbi konja, ker zaradi slabosti ne smem poskušati prebresti reko. Obrne se torej na nekega orožnika, naj mi posodi konja, ki naj me prenese čez reko. Orožnik je nekaj godrnjal, češ, da je konj njegova osebna last, nazadnje mi je pa vendar prepustil konja. Z njegovo pomočjo sem se skobacal klusetu na hrbet, ki se je nekaj časa zvijalo zdaj sem, zdaj tja, končno pa je vendar skočilo v vodo, da je pljusnila na vse strani. Ko sem tako dosegel nasprotni breg, sem skočil s konja in ga pognal nazaj v vodo, nato pa sem krenil ob bregu v smeri, kjer so se zbrali vojaki v krdelo.

Přada rešen

Ko pridem bliže, vidim, da oživljajo vtopljenca, ki ni bil nihče drugi kot moj tovariš Čeh. V tem je že spregledal in nekoliko kapljic konjaka mu je povrnilo toliko moči, da je vstal. Sicer je bil še vedno zelo bled, vendar pa je že stal čvrsto na nogah. Ko me je zagledal, je stopil k meni, ker se nisem mogel preriti do njega, in prva njegova beseda je bila: »Oprosti mi, Fran, tvojo in mojo odejo je odnesla voda.«

»Ah, kaj to, glavno je, da si ti ostal živ, ker bi sicer imel vedno na vesti tvojo smrt zaradi moje odeje!« – sem mu sočutno in prijateljsko odgovoril, pri tem pa sem občutil tako globoko hvaležnost in občudovanje napram njemu, da so se mi zavlažile oči.

Ko sva počasi stopala zopet po stezi navkreber, mi je pravil, da je oni vojak, ki je vodil konja, na katerem je bila moja odeja, vrgel to odejo raz konja, še predno so prišli na vrh hriba. Inženir jo je moral sam nositi. Svojo odejo je dal na eno ramo poprek, na drugo ramo pa mojo. Tako otovorjen z vlažnimi odejami je prišel do reke. Pri prehodu so se valovi z vso silo uprli v mokre in težke odeje, ki so ga potegnile za seboj v vodo. V vodi je v hipu izgubil vso zavest. Šele, ko se mu je izpraznila voda iz želodca, je prišel k sebi. Ležeč ves premočen je začutil mraz in je instinktivno segel po odeji, katere pa ni bilo. S tem mu je položaj postal mahoma povsem jasen.

Ta nesrečni pripetljaj me je tako zavzel, da nisem čutil svoje lastne revščine, v toliko bolj pa sem občutil grozno stanje svojega prijatelja, ki je na čudežen način pobegnil iz hladnega objema smrti v neznanem kraju.

Že se je zmračilo, ko smo prispeli po strmi stezi na položnejšo pot, ki je vodila še vedno navkreber. V trdi noči smo dospeli na vrh Petke. Nekaj ognjev nam je že od daleč pričalo o bližnji navzočnosti človeških bivališč.

Hladen počitek

Precej veliko leseno poslopje je spominjalo na čase, o katerih čitamo v knjigah, ko še ni bilo železnic. Takrat vozniki tudi niso imeli v gorovju, na samoti, boljših postaj. Poslopje je stalo ob poti. V pritličju, pod na gosto s tramovjem podprtim nizkim lesenim stropom je bil prostoren hlev, v katerem je moglo najti prostora do petdeset konj. No, vojaki so vse tovorne konje pustili lepo na prostem pod širokim pristrešjem, častniške konje, nekaj nižjih častnikov in prtljago pa so spravili v hlev. Za spanje v hlevu ni bilo prostora za vse. Službujoči častnik je vsakega nahrulil in izgnal na prosto, kdor ni imel njegovega odobrenja. Po kakšnem kriteriju je dajal svoja odobrenja, za to se nisem dosti zmenil. Midva, Čeh in jaz, kot »maroderja«, sva dobila svoj kot. Ob obeh podolžnih stenah so stali konji, po sredi pa je bila naložena prtljaga v praznih presledkih, kjer so plapolali ognji. Ker ni bilo drv v bližini, so Arnavti v butarah prinašali drva, ki so jih prodajali precej drago za srebrn denar. Drva so bila surova in vlažna in na našo srečo plameni niso bili visoki, ker bi sicer imeli pravi pravcati ogenj v strehi. Toda dim je bil tako neznosen, da se je moglo izhajati z njim le leže. V prostorih iznad hleva so spali višji častniki, ki so se prekajevali v dimu, ki je uhajal skozi špranje v gornje prostore. Nekolikokrat je prišel vojak s poveljem, naj se ognji takoj pogase. Goreča polena so potem nosili na cesto in jih tam gasili, toda žerjavica je le ostala. Kradoma je tu in tam kak vojak zopet položil poleno na ogenj, njegovemu zgledu so potem sledili drugi in zopet so plapolali ognji. Kdo je to naredil, seveda ni nikdo vedel. Nižji častniki, ki so tudi spali v hlevu, so se muzali in v lastno korist molčali, če so prav vedeli, kdo kuri. Sicer pa je bila zunaj strašna burja in mraz je kar ledenil kožo na človeku, če je stopil na prosto.

V gornjih prostorih so končno pospali, pa tudi v hlevu smo se izročili v naročje Morfeju. Opojna utrujenost in prijetna toplota, sicer slabega zraka zaradi izparivanja premočenih konj in ljudi, je zazibala telo, počivajoče na dišečem gorskem senu, kljub težki zaduhlosti po dimu, v krepčilno spanje.

Ko smo drugo jutro vstali in se umili v gorskem studencu, ki je tam v bližini žuborel čez cesto, smo odšli na »trg«. Polja ob poti, ki je bila z obeh strani obdana s »škarpo«, so bila nad cestno višino. Na tem zloženem kamenju so sedeli Arnavti, možki, ženske in otroci, in prodajali razne stvari kot n. pr. slanino, kuhano koruzo, čebulo, drva, sadje itd. Mene je predvsem zanimala »proja« (pogača iz koruzne moke), toda žepi so bili prazni. Ko vidim, da vojaki dajejo perilo in dele vojaške obleke za koščeke proje, sem tudi jaz ponudil zimski, dobro podložen suknjič za projo, ker sem imel še vojaški plašč. Arnavtka pregleduje suknjič od vseh strani ter mi nato daje polovico pogače. Po kratkem pogajajnju, v katerem se seveda z besedami nisva razumela, sva sklenila kupčijo za celo pogačo, ki je imela pičla dva kilograma težine. Oh, s kako slastjo sva s Čehom drobila to projo! Želodec je bil potolažen in zamočen s čajem brez sladkorja.

Tako smo z novim pogumom in v zaupanju v božjo pomoč odrinili naprej.

Črez nevaren hudournik

Kolona se je pomikala sedaj le sunkoma naprej in pri vsakem drugem koraku smo se ustavljali zdaj manj, zdaj več časa. V globoki obgorski vseki, po kateri je drvil močan hudournik iz gorovja v reko, je namreč kolona morala prebresti deroče slapovje. Ko sem se že precej približal prehodu, sem šele mogel po glasovih in vpitju nad konji razločevali, da broditev črez ta hudournik in ob takih okolnostih v popolni temi pomenja premagati ovire, na kakršne dosedaj še nismo naleteli. Pričakati jutra ob robu prepada ni kazalo, zato je bilo treba napeti vse sile, da pridemo na drugo stran hudournika. Nekateri so poskušali prižgati svečo, kakor sem sklepal po malih žarečih in nemirnih točkah, ki so za hip zopet izginile v vetru in pojemajočem dežju. Tudi ognje so poskušali zažgati, da se razsvetli okolica. Toda vsi ti poskusi so ostali brezuspešni, ker je le redko in nizko grmičje bilo popolnoma mokro.

Končno pride vrsta tudi name, da prebredem hudournik. Grozeče se je penilo razdivjano valovje čez skalovje navzdol. Že itak premočen do kože, nisem čutil toliko vode, kolikor njen nevzdržljiv pritisk. Z obema rokama sem se grabil za kamenje in nekolikokrat me je voda spodnesla in zdrčala po meni odskakujoč s kamna na kamen navzdol. Sreča je bila, da so močni skalnati bloki v vodi nudili precejšnjo zaslombo brodilcu. Najtežje je bilo s konji. S silo jih je bilo treba spraviti v vodo, v kateri so padali med kamenjem kot muhe. Gruča vojakov je takorekoč na rokah prenašala otovorjene konje čez hudournik. Tisti vojaki, ki so po večkrat prebredli slap sem in tja, so z vpitjem opozarjali druge, na katerem mestu je prehod lažji. Ko sem prišel na drugi breg, sem se znašel pod skalnatim obokom, ki ga je prireda izklesala kot edin mogoč prehod nevarne obvodne poti k – Skadru. Obok je zelo kratek in ozek in takoj nato se pot v ovinku na levo k reki in potem naravnost po položnem bregu razširi v kolsko pot. Kolikor sem mogel dognati v temi po drevju ob poti, smo dospeli v bližino človeških bivališč. Naša kolona se je zelo raztegnila, ker je broditev čez hudournik šla zelo počasi izpod rok.

Kot nepovabljen gost v hanskem hlevu

Kmalu smo zagledali medlo svetlobo pred seboj in skoraj nato podolgasto poslopje. Kljub bolečinam v ranjenih nogah sem se lazeč končno privlekel do mesta, kjer sem upal najti počitka iznemoglemu telesu. Čelo kolone se je ustavilo pred poslopjem, ki je že bilo zasedeno po vojakih nekega drugega poveljstva. Morali smo čakati, da se pribore cela naša kolona. Sicer se pa nisem dosti brigal kje bo kolona prenočevala, pač pa kje naj položim svoje utrujene kosti do jutra, ki ne more biti več daleč. Ne meneč se dalje za druge, pomešam se med vojake v hlevu in se zavalim v seno izza vrat. Nekaj vsled mraza, nekaj pa vsled tega, da me ne izženejo vojaki, če me najdejo kot pripadnika drugega poveljstva v njihovem senu, sem se globoko zaril v dišečo krmo in sladko zadremal.

Toda, glej ga kleka!! Smola je hotela, da je neki vojak grabil seno za konje, za katere se mu moja bosa noga ni zdela primerna hrana, ko jo je odkril. Radovednost ga je gnala, da najde še lastnika te noge, kar mu ni zadalo preveč truda.

»Ej, bre, iz koje si komande?« – me nahruli ne ravno prijazno.

»Iz komande trupa novih oblasti« - mu odvrnem mencaje si oči.

»Pa šta češ onda tu, hajd, izgubi se« – se razkorači »domačin«.

»Mani se čoravog posla i ostavi me, da spavam; moja komanda je svakako ovse u bližini.«

Toda mož se ni dal pregovoriti. Najin precej glasen razgovor je privabil še druge in jih vmešal v najin spor. Uvidel sem, da so moči neenako razdeljene in da bi se moglo zgoditi, da začutim trda tla pod seboj šele pod kapom. Vstal sem torej in mirno vprašal moje »prijazne gostitelje«, če vedo, kje se je utaborila moja komanda. Nekdo se je oglasil, da je naša kolona že davno odšla naprej. Neki narednik na pragu mi je še povedal napol resno, napol v šali, da je ura duhov že minula in da lahko brez skrbi iščem svoje tovariše na prvem pokopališču, na katerega naletim. Da sem mu verjel, bi si takrat vsekakor prihranil dokaj truda in muk.

Neprostovoljna kopelj v Drimu

Noč je bila kakor v rogu. Po položni rebri med drevjem se je sicer svetlikal kak pojemajoč ogenj, ki pa me je še bolj slepil. Nevede sem zavil s pota v travo, po kateri sem lažje hodil, kot po izprani peščeni poti. Šumenje reke me je vedno bolj vleklo na levo, češ, tod mora vsekakor voditi pot. Naenkrat začutim pod nogami koruzno strnišče. Koruzna stebla so morala biti posekana zelo nizko, ker me je pri vsaki stopinji, najsi sem še tako vlekel stopali ob tla, bodlo v noge kot igle. Zato sem zavil še bolj na levo, kjer sem zaslutil grmovje, ob katerem morda vodi pot. Pot sicer ni bila, vendar pa se je po mokri travi vendar lažje hodilo kot po strnišču in kamenju. Zamišljen in zaspan nisem več mislil na nobeno stvar, ampak sem kar mehanično prestavljal noge. V takem stanju nisem pazil na ničesar pred seboj.

V hipu sem se znašel na kupu mokre, preperele in gnile koruznice. Namesto nazaj doli, sem zlezel še bolj na vrh in se zleknil ves utrujen po koruznici. Zaprl sem oči in poskušal zaspati. Toda neznosen smrad gnjilobe in mraz, ki me je stresal po celem telesu, mi nista dala spati. Sedel sem in v dlanih ogreval prste na nogah. Končno sem izprevidel, da tu vsekakor ne morem ostati, ako nočem zmrzniti. Vstanem in napravim korak, kam, ne vem... Kup koruznice, ki je bil naložen na grmovju izpod katerega je bil napet dokaj strm breg do reke ob njem, je izgubil ravnotežje – in s koruznico obdan sem se v naslednjem trenutku valil v – valovje. Sreča je hotela, da je ob kraju rastlo neko bičje ali kaj ter sem se le malo namočil v hladni vodi, ki me je popolnoma streznila in mi povrnila nekoliko izgubljenih moči v očigled nevarnosti, v kateri sem se nahajal. Sprevidel sem, da se imam v vseh teh usodnih okolnostih zahvaliti za svoje življenje le božji Previdnosti.

Na koruznem strnišču

Smer iz vode mi je bila dana le navkreber v breg. Razmočena zemlja in nizka trava mi je spodnašala bose noge. Vlekel sem se bolj po kolenih in se z rokami poprijemal za travo, lazeč navzgor. Takrat mi seveda ni bilo mogoče objektivno presojati čas, ker mi je vsak trenujek trajal celo večnost, sedaj pa lahko rečem, da sem rabil celo uro, predno sem preplezal dobrih deset metrov višine strmega brega.

Ko sem prispel zopet na vrh na koruzno strnišče – saj se Albanci hranijo v glavnem le s turščico – sem kljub bolečinam, ki so mi jih zadajali zbodljaji v ranjene noge, počasi premeril široko njivo s kratkimi in opreznimi koraki in stiskal ustnice od strahovitih bolečin, kadar sem zadel ob kak posebno oster štor. Tako sem po hudih mukah prispel do nekega grmovja. Prvi dotik z roko me je prepričal, da imam opraviti s trnjem. Premišljal sem, kaj mi je storiti. Če zavijem ob grmovju in iščem prehoda, bo to trajalo nemara do jutra, noge pa tudi niso bile več voljne lomastiti po šiljastem strnišču. Odločim se torej za nasilen prehod, pa naj se še tako opraskam, ker ravno pred menoj v rebri so žareli še nekateri ognji, ki sem jih smatral za naše. Oprezno razdvojim gibko, dolgo malinovo [nejasno] četudi mi je trgalo obleko in kožo na rokah, nogah in na licu ter se prerinem skozi grmovje. Sam ne vem kako, skratka znašel sem se v globokem blatu. Padel sem čez kamenito škarpo, visoko kaka dva metra. Tu se že nisem mogel več orjentirati. Vedel sem, da se nahajam na neki vozni poti, kar je pričala izvožena kolska sled.

Nepričakovana pomoč

Na nasprotni strani zidu, čez katerega so zletele kosti mojega rojstva v albansko blato, se je dvigal kake štiri metre visok, k sreči neobraščen dokaj strm breg, ki mi je popolnoma zakril moj cilj: ognje v rebri. Le ob vrhu se je vlekla v temi nejasna črta, ki je razdvajala nebesni svod od te albanske puščuobe. Odkod in doklej je šla ta črta, nisem mogel dognati, ker me je motilo na obeh straneh drevje. Z nogami v blatu se naslonim na zid in premišljujem. Na nasprotnem vrhu zapazim dve človeški postavi, ki se premičete tik ob robu. V prvem trenotku sem smatral te senci za last kakih Arnavtov ter sem mislil, da je najbolj pametno molčati. Ko pa začujem srbski razgovor, po katerem sem spoznal, da sta dva vojaka, ki iščeta pot k reki, da zajameta vode, sem se oglasil.

»Ei, vojnici iz koje ste komande?«

»Treči puk drugog poziva. Ko je tu dole?« – zadonelo je z vrha.

»Zalutao vojnik iz štaba južne armije. Kaži mi brate, da li znaš, gde se nalazi komanda trupa novih oblasti?«

»Boga mi neznani. Nego kaži ti meni, da li ima vode ovde u bližini?«

»Ja baš dolazim iz reke, koju nišam ni tražio, ali ne mogu da ti kažem, kako češ doči do nje, jer neznam za put. Da h ima koji put tamo gore, jer putem, naclam se, ču več na koji način pronači svoje ljude.«

»Ima tu puta pa i vojske dosta, možda ćeš naići i na tvoju komandu.«

»Ali kako da se popnem na vrh, da li ima koja putanja uz ovo brdašce.«

»Neznam. Nego evo ti, baciću ti konopac in povučiču te gore.«

Rečeno, storjeno. Vojaka sta imela seboj vrv, kar je bilo potrebno pri zajemanju vode iz vodnjakov, ali iz reke ob nedostopnem bregu. Vržela mi torej en konec vrvi in me potegneta po bregu navzgor. Povedal sem njima kaj in kako je z menoj ter mi nato pokažeta pot.

Taborišče na pokopališču

Po nekem zemljišču, ki je vsled mnogega drevja izgledalo kot sadni vrt, sem dospel do poti. Hoja po kamniti poti in mlakah mi je razjedala noge, toda se nisem tipal stopali ob kraju, da v temi zopet ne zgrešim.

Iznad poti po rebri sem zapazil nekaj medlih ognjev, zato zakličem na vse grlo, če je tam moj štab. Dobil sem odgovor, da ni. Ko sem čez nekaj časa zagledal taboriščno stražo ob poti, vprašam vojaka, če ve, kje je moje poveljstvo. Odgovoril mi je, da je moj štab utaborjen na katoliškem pokopališču. Torej je vendar le res, kar mi je pravil oni narednik v »hami« (prenočišče).

Končno sem prispel do pokopališča. Preskočil sem nizek, že mestoma razrušen zid in nahajal sem se v taborišču mrtvih in živih. Med grobovi so goreli ognji, po katerih so se pasli konji, privezani za redko razsejane, priproste križe in kamne. V cerkvici so prenočevali častniki na senu. Na tem mestu seveda ni moj namen izrekati svojo sodbo o umestnosti tega početja, ki ga ne morem z ničemur zagovarjati. Saj se je to isto dogajalo tudi v Macedoniji in celo v samem Skoplju s turškimi mošejami, ki so služile za skladišča streliva in za konjske hleve. Poveljni tedanjega 18. polka mi je še pred umikom iz Skoplja v navzočnosti sedanjega poslanca Lovra Klemenčiča, ki je bil tedaj tamkaj na službi, sam izjavil, da so tudi katoliške cerkve v Albaniji porabljali za konjske hleve. Kamenite spominske plošče skopljanskega muslimanskega pokopališča, katere so izkopavali avstrijski ujetniki, služijo sedaj za tlak bolniščnega dvorišča v Skoplju. Ker je torej ta stvar poglavje zase, preidem na nadaljni opis našega potovanja preko Albanije.

Kmalu najdem svoje tovariše, od katerih so se nekateri že prespali. Na vprašanja od raznih strani, sem jim pojasnil v kratkih besedah vse moje doživliaje in prigode v tej noči ter sem se zleknil kraj ognja v travo, glavo pa sem naslonil na nizek, s travo zaraščen grob.

Solnce je že visoko stalo na nebu, ko sem se prebudil. Vse je že bilo pripravljeno za odhod. Meni se je čudno zdelo, da je solnce že tako visoko in mi smo še vedno – na pokopališču.

Okrog enajste ure smo odrinili s pokopališča. S položne rebri smo zavili v ravno zeleno dolino, katero je sekalo nekaj rokavov in dotokov Drima. Z lahkoto smo prcbredli peščene struge in oo dobri dveurni hoji smo že bili na cesti, ki je vodila do rečnega broda.

Z brodom čez reko

Ob bregu reke in ob obeh straneh ceste leži našim trgom podobno mestece z dokaj čednimi, zidanimi hišami in malomestnimi trgovinami. Vojaki, čim so prišli v trg, so se takoj razkropili po trgovinah. V žepu sem še iztaknil desetdinarski bankovec, ki sem ga hotel zmenjati. Vstopim torej v trgovino in vprašam za kruh. Po raznih znakih smo se sporazumeli z nekoliko Arnavti v umazani prodajalni, kjer je najrazličnejše blago križem ležalo po tleh in po nekakih policah. Kruha ni bilo dobiti, pač pa nasoljene rečne ribice. Hotel sem jih kupiti za dinar, toda dedec je majal z glavo, češ, da nima drobiža. Kupil sem torej teh ribic – bilo jih je kakih dvajset – za cel bankovec. Pozneje se mi je posrečilo oddati pet ribic za tri dinarje. Medtem se je že pričelo prevažanje. V velikem čolnu ki je bil navezan na močni jekleni vrvi, napeti čez reko, se je prevažalo po dvajset mož in trije konji. Reka je na tem mestu zelo široka, globoka in deroča. Na nasprotnem bregu je komaj za vozno pot prostora in tik ob poti se dviga kot zid strmo, navpično skalovje do kakih dvajset metrov visoko. Ker smo morali čakati, da se cela kolona prenese na drugo stran, so se nekateri zabavali na razne načine, drugi pa so polegli in dremali. Konji so žvečili suho redko travo ob poti. Končno se dvignemo za odhod.

Pomlad v zimi

S svojim tovarišem inž. Přado sva odšla naprej. Komaj sva zavila na ovinku za skalo, se nama odpre očarujoč pogled. Pred nama so se širili s plotom ograjeni vrtovi z južnim sadjem: s smokvami, limoni, rožiči in pomerančami. Tudi vinska trta se je vzpenjala v rebri. Ob potu v mehki zeleni travici so se veselile lepega dne in svojega življenja rumene trobentice in nedolžne marjetice, celo vijolic sva si nabrala za cel šopek. Vse muke in trpljenja so bile na mah pozabljene ob samem pogledu na krasno prirodo. Tam izza velikega – tu in tam z otoki posutega – na široko razlitega Drima razprostira se široka in rodovitna skaderska ravnina in izza nje v dalji se svetlikajo posamezni stolpi minaretov Skadra v prijetni svetlobi spomladanskega solnca sredi meseca novembra. Ob reki sva zapazila nekaj čolnov in nekoliko Arnavtov okrog njih. Po rebri med drevjem pa so se belile preproste koče Albancev. Tu in tam so že okopavaii vrtove in opravljali razna kmetijska dela. Tu sem imel priložnost videti, da so tudi v Albaniji kraji, ki spadajo po svoji kulturi v Evropo. Ker so ležali ravno ob poti, sva pobrala nekoliko lepo rdečih granatnih jabolk, se vsedla v mehko travo in jedla ribe ter jih zalivala z granatnim sokom. Vse to je bilo zame tedaj višek užitka. Kaj bose in ranjene nogo in opraskane roke in lice, kaj nemiren »drobiž« po vsem telesu, kaj utrujenost – vse to je stopilo v ozadje! Lepota poezije odškoduje človeka ki jo občuti, stoterokrat za vse življenjske težave in bridkosti. Saj je v njih samih tudi poezija.

V tem je naša kolona že prispela do naju. Pomešala sva se v vrsto in nadaljevali smo naše potovanje v prekrasni prirodi. Še celo konji so nekoliko veselejši stopicali s tovorom na hrbtu.

Še pred nočjo, vendar pa že v mraku, smo prispeli v večjo vas katoliških Arnavtov, zvano Jubane. Na obširnem, ograjenem sadnem vrtu smo se utaborili. Častniki so dobili ležišča po hišah. Midva s prijateljem sva se spravila na hribček izza cerkve. V grmovju sva si natrgala zelenih vejic ter si nastlala ležišči. Vsled nočne rose, ker nisva imela odej, sva morala napraviti tudi streho vsaj nad glavo. Par večjih vej – in streha je bila gotova. Ker je bilo prepovedano sekati drva v vasi, sva morala tudi midva v hrib v gozd za drva. Prinesla sva vsak po eno butaro in zakurila ogenj pred našim »šotorom«. Medtem so doli na vrtu že zaklali nekaj volov in delili meso. Odšla sva tudi midva za najin delež, seveda brez kruha. Meso sva spekla na žrjavici in povečerjala, nato sva pa legla k počitku. Stisnil sem se kolikor sem mogel, zavil se v plašč in potegnil »šajkačo« čez glavo ter se tako nekoliko ogrel in kmalu zaspal.

V Jubanju

Drugi dan – bila je zadnja nedelja v novembru – sva se namenila s tovarišem, da greva si razgledat okolico. Ker o štetju in nazivih dnevov nisem več imel niti pojma – saj so bili vsi dnevi našega umika podobni kot krajear krajearju –, bi ne bil niti vedel, da je ta dan dvojni praznik: prvi dan našega daljšega odpočitka in zraven pa še nedelja. Toda, komaj se prikaževa izza lične cerkvice, zagledava več gruč arnavtskih vaščanov, ki so v praznični obleki radovedno ogledovali naše taborišče izped božjega hrama. Dekleta in žene so bile v svojih pestrih narodnih nošah, mnoge okrašene z ovratniki iz nanizanih zlatnikov in srebrnjakov ter z bogato izvezenimi »pregačami«. Siromašno oblečenih žena sem le malo opazil med njimi. Tudi moški svet ni zaostajal za nežnim spolom. Na čisto obritem temenu je sedela kot sneg bela čepica in isto tako bele hlače, ob členkih ozke, so se prav lepo podajale črni »janki«.

Cerkvica je stala na položnem gričku, naslonjenem na vinorodno in gozdnato goro. S tega grička je bil lep razgled na razlito reko Drim in na obširno močvirje, ki se je izgubljalo v prostranem glasovitem skaderskem polju. Na levo od cerkve je bila globoka globelj, po kateri je poganjal svoje žuboreče valčke gorski potoček med obilnimi mlakužami, obraščenimi z vrbovino. Na desni strani pa je bila položno napeta gorska reber, ki se je vlekla s svojim sadnim drevjem in vrtovi tja doli do »skele« (broda). Takoj izpod cerkvice je bilo župnišče, kjer je stanoval postaren duhovnik - domačin, ki je precej dobro lomil italijanščino. Tik župnišča je bilo še par hiš, pač vaških koč. Njim nasproti, preko obširnega sadnega vrta, sta samevali dve hiši. Ob potoku, na ustju globeli, je ležala prav za prav vas Jubane. Koče so bile še dokaj »na kupu«.

Po vsem tem, kar sem poprej slišal in pozneje sam videl vasi na Kosovem in dalje do Prizrena in potem raztresene posamezne koče – pravcate trdnjave – v albanskem gorovju, sem pričakoval v srcu Albanije čisto navadna roparska gnezda iz predpotopnih kolib in napol nago divje prebivalstvo. Kakšno presenečenje! Gorje onemu, ki se mora posluževati polično prikrojenih opisov Albancev! Res je, v gorovju – in to le med posameznimi plemeni – je roparska zalega na sramoto albanskim dolincem, ki so po veliki večini katoličani. Gorjanci imajo visoko v gorovju, na skalo prilepljene, popolnoma osamele domove. Te »koče« izgledajo kot zavezmali gradiči, s kamenjem in z blatom zidani. Vhoda nimajo nobenega. Za okna jim služijo male strelske line dokaj visoko od tal. Kakih pet korakov od takega gradiča leži kup zloženega kamenja, ki je v isti višini z zidovjem koče. Kdor hoče v »hišo«, mora splezati po kamenju na vrh in ko mu pomole stanovalci »dvigalni most« – priprosto desko –, katere en konec poprime sam in ga položi na kamenje, drugi konec pa stanovalci drže na zidu, more šele vstopiti v hišo – pri strehi. Te previdnostne naprave so predvsem posledica »krvnega maščevanja«, ki pa med katoličani izgublja vedno bolj na pomenu. Toda, vrnimo se k našim Jubančanom pri cerkvi. Dva črnogorska »orožnika«, od katerih je le eden za silo poznal črnogorski slovar, sta se oddvojila od svojih arnavtskih rojakov in se pomešala med naše vojake, ki so ju radovedno obstopili, izprašujoč jih naivno o vsem mogočem. No, končno je zazvonil zvon »z visokih lin in zbudil mi na dom spomin«. Težko je opisati občutke, ki so mi prevevali srce v tej idilični pokrajini v nedeljo dopoldne, ob zvonkih udarcih brona, med pestro množico kmetov, na katere je ravno tako ljubko sijalo zlato solnčece kot na naše slovenske kmetske korenine. Poln neizrečenega doživetja sem vstopil v božji hram in goreče – molil.

Po končani božji službi sem se pospešil, da še pravočasno pridem v vrsto tudi za – telesno hrano. Po dolgem času smo zopet enkrat dobili kuhano hrano in kruh. Popoldne pa sem počival, da si priberem novih moči za morebitne nadaljne potne težave.

Na straži pri – kruhu

Drugi dan dopoldne se je vršil raport pred generalovim adjutantom. Tudi jaz sem bil povabljen. Stalo nas je več grešnikov za razne stvari v eni vrsti. Pisar Radosavljevič in jaz sva bila obtožena in brez zaslišanja obsojena zato, ker sva izgubila najina pisalna stroja, da morava v – četo. Opisal sem že, kako sem prišel ob pisalni stroj v Ljum kuli in kako sem si pri tem zlomil mezinec desne roke. Adjutant je bil o vsem tem obveščen že v Ljum kuli in niti s prstom ni ganil, da se stroj najde. Pri raportu v Jubanih nisem smel niti pisniti in samo izjaviti: »Razumem«. Drugo mi ni ostalo, kot kazen sprejeti. Z Radosavljevičem sva odšla h kapetanu, »četnemu komandiru«, da se priglasiva v četo. Povprašal je naju za vzrok ter naju prepustil naredniku, vodniku tretjega voda. Ta narednik je bil eden tistih mož, ki se zavedajo svojega naredniškega »dostojanstva«. Že z besedami nama je dal občutiti, da sva odslej v njegovi oblasti. Posebno je mene prav robato »spucal«, ker sem se mu javil na službo brez puške, ki je tudi ostala v Ljum kuli. Za božjo voljo, saj sem se komaj sam prevlekel črez gorovje!

Ko sva se še javila podnaredniku in kaplaru, sva dobila svoje mesto v četi pod visoko – hruško, kamor sva se takoj preselila. Naredniku je bilo mnogo na tem, da nama »osladi« že prvi dan najinega bivanja v četi. Radosavljeviču se ni poznalo, da ga to ponižanje kdo ve kako boli, pač pa sem jaz občutil, da se mi godi krivica, ker se me je brez sodbe obsodilo.

Iz Skadra so pripeljali več voz kruha. Oba »kaznjenca« sva morala z ostalimi vojaki razkladati vreče. Četni komesar je preštel hlebčke. Natančno število je bilo težko določiti, ker je bio mnogo hlebčkov popolnoma zdrobljenih. Ker je bilo že pozno zvečer, se kruh ni razdelil takoj, ampak se je to odložilo do drugega dne. Potrebna je bila torej straža pri kruhu čez noč. Zopet sva bila jaz in moj tovariš v usodi prva za stražo. Dve uri straže, štiri ure počitka.

Nastopil sem torej kot prva straža ob šesti uri zvečer. Puško in bajonet sem si moral seveda izposoditi. Vreče so legale kar na tleh in oddaljene od posameznih ognjev in ležišč za kakih dvajset korakov v premeru.

Ko se je moje straženje že nagibalo h koncu, je prišel k meni inž. Přada in me poprosil za malo kruha. Seveda sem mu dovolil, da si je napolnil kapo in žepe z drobtinami. To je opazil neki drugi vojak in niti njemu nisem mogel odreči. Morda bi se bila razvrstila cela procesija okrog vreč kot pri »ofru« okrog oltarja v cerkvi, da ni še pravočasno prišel komandir straže z drugo zračno. Ko sem opolnoči zopet prišel na stražo, ni bilo več niti ene drobtinice kruha razen celih hlebcev tako, da nisem imel kaj dati pod zob tekom mojega stražarenja. Ko sem takoj zjutraj tretjega dne našega »bivakanja« v Jubanji prosil za oseminštirideseturni dopust za Skader – kar mi je kapetan radevolje dovolil –, ne vem kako je komesar gledal, ko o zdrobljenem kruhu ni bilo ni duha ni sluha več.

Na potu v Skader

Še pred osmo uro zjutraj ob lepem vremenu sem oprtil svojo torbo s koščkom kruha v nji, »objavo«, ki mi jo je dal kapetan, sem zataknil za okrajec »šajkače«, da jo imam takoj pri roki, če me sreča patrola, pa – pot pod noge. Zaradi močvirja sem moral napraviti velik ovinek, ker bi sicer obtičal v blatu. Sicer poznajo Arnavti pot tudi preko močvirja, toda so mi odsvetovali, ker bi lahko zašel v blato in obtičal v njem. Edini kažipot mi je bila meglena tvarina v daljavi, kamor so mi pokazovali moji tovariši. Zgrešiti vsekakor nisem mogel, ker se je razprostirala pred menoj močvirnata ravan tako, da sem imel pogled odprt k svojemu cilju.

Zavil sem torej v nasprotno smer od Skadra skozi vas Jubanje ter potem v topem ovinku krenil na levo med njivami. Čim sem zapustil vas za seboj, nisem več srečal žive duše na svojem potu. Solnce je zelo sumljivo razsipalo svojo toploto, po redkem grmičju so skakljali kričavi vrabci, med katere se je mešalo živahno žvrgolenje raznih krilatih pevcev, vrane in kavke pa so v jatah brskale po njivah. Kljub temu, da sem nosil izposojene čevlje na nogah in desetdinarski bankovec v žepu, ki sem ga dobil na zastavljeni prstan, sem bil zadnji dan meseca novembra vendarle dobre volje.

Medtem so se pa že zbirali grozeči oblaki na nebesnem svodu in ni dolgo trajalo, ko se je vsula poštena ploha.

Preko močvirja

Z dobro voljo je bilo pri kraju. Dasi sem pazil, da ne zaidem v močvirje, ki je bilo v takem vremenu še bolj nevarno, sem se vendar znašel kar naenkrat na nasipu, ki je delil njive od močvirja. Nazaj mi ni kazalo hoditi. Dež je lil kar naprej, da nisem videl ničesar več pred seboj. Nekolikokrat sem zdrsnil v blato, toda sem se k sreči še vedno vjel, da se nisem pogreznil med žabe, ki so preplašene skakale med visoko travo, ki je prekrivala močvirje. Kaj naj storim? Svoj cilj Skader sicer nisem več videl, pač pa sem si dobro zapomnil, v kateri smeri leži. Glavno mi je bilo, da grem čimbolj v nasprotno smer od Skadra, ker le tako mi bo mogoče izogniti se temu preklicanemu blatu. Deževje je pretvorilo tudi njive v jezero in le nasipi, obraščeni z vrbovino, so dajali kolikor toliko čvrsta tla pod nogami. Zato sem se prevlačil skozi prepleteno vejevje vrbovega grmičja počasi naprej ves blaten in raztrgan, da ne govorim o mokroti in mrazu, ki je tako iznenadno nastopil po tako lepem jutru. Mestoma je nasip bil pogreznjen v blatu. Na takih krajih sem zelo oprezno premikal noge. Koliko časa sem tako blodil, ne vem; vsekakor več ur. Tako sem se preril na majhen vzvišen prostorček, na katerem je stala mala koliba, postavljena iz koruznice. Zavlekel sem se v njo in se vsedel na suho slamo. Utrujenost me je kmalu premagala in me preselila v kraljestvo sanj.

Dež je medtem že ponehal, ko sem se prebudil. K sreči nisem dolgo počival, ker je solnce še dokaj visoko stalo. Ko sem se nekoliko razgledal, kje sem pravzaprav, sem jo udaril naravnost v smeri k pogorju, ki se je raztezalo v ozadju kot dolga veriga, iznad katere se je vila mavrica.

Hotel sem v vojašnico, da dobim tamkaj vsaj prenočišče, toda straža pred vrati prostornega, ograjenega vežbališča, kjer se je nahajala vojašnica, me ni pustila noter. Taval sem še nekaj časa okrog, nato sem se pa odločil in vstopil v veliko novo poslopje, v katerem so bile črnogorske državne oblastnije. Črnogorski vojak me je vprašal pri vhodu, koga iščem, nakar sem mu odgovoril, češ, da sem sluga adjutanta srbske »vrhovne komande«, ki je tudi imela svoj začasni sedež v tem poslopju, kar sem slučajno zvedel že prej. Se dobro, da mi je to prišlo na misel, ker bi drugače ne prišel v poslopje. Neki drugi črnogorski vojak me odpelje v drugo nadstropje, tu pa zveva, da je adjutant že odšel. Ko sem zatrdil Črnogorcu, da mi je naročeno počakati adjutanta, me je pustil na širokem hodniku in se vrnil na svoje mesto. Komaj je odmaknil pete, se takoj zleknem v najtemnejši kot z redkimi petrolejkami le slabo razsvetjenega hodnika, se stisnem v klopko in zadremljem. Kmalu me nekdo trdo strese za rame. Ko se ozrem, zapazim dva oborožena Črnogorca. Osorno me vprašata, kaj delam tu. Mirno odgovorim, da spim. Nato pa jima pojasnim, češ, da sem sluga, ki čaka svojega gospodarja po njegovem naročilu. To je pomagalo in celo noč sem imel mir.

Drugi dan v Skadru

Čim se je zdanilo, sem zapustil svoj »hotel«, se umil pri prvem vodovodu, na katerega sem naletel, nato pa sem začel tuhtati svoj dnevni program. Prva stvar je bila, da zmenjam bankovec v perperje. Po uličnem hodniku prižvižga neki Turčinčič, katerega povprašam, kje je kakšna menjalnica. Fant mi nato sam ponudi osem perperjev za bankovec. Po kratkem prerekanju sva se pogodila za deset perperjev. Sedaj sem bil napol na konju. Grem kar po ulici navzdol in pridem k lesenemu mostu čez Bojano, na kateri je bilo nekoliko velikih čolnov in dva napol potopljena parnička. Tam v ozadju sem zagledal glasovito Skadersko jezero, iznad mosta pa proslavljeni Taraboš.

Tu sem si torej kupil pri kmeticah za perper košček nekega čudnega peciva. Med koruzno moko je bila pomešana še zelena čebula in česen, seveda samo steblo. To zeleno, ploščnato jed so naši vojaki, katerih je bilo v Skadru vse polno, zelo radi kupovali. Slaščica to sicer ni bila, vendar pa je potolažila glad, dasi je z veliko težavo polzela po goltancu navzdol. Druga točka mojega programa je bila, da dobim svojo plačo, katere že dva meseca nisem prejel. Napotim se torej iskat po Skadru ravnateljstvo srbskih državnih železnic. Kmalu najdem neke svoje znance, ki mi povedo, da je to ravnateljstvo v srbski šoli, kjer je bilo tudi ministrstvo notranjih zadev.

Srbska šola v Skadru

Hiša je enonadstropna in nedaleč od glavne vojašnice, takoj ob ulici izza javnega vrta. Zunanjost te šole bi ne vzdržala primere z našimi slovenskimi enorazrednicami na kmetih.

Skoraj pred samim šolskim poslopjem naletim na znance. Prvi je bil Venceslav Smrekar, od katerega sem zvedel, da prihaja iz Podgorice v Črnigori. V kratkih besedah mi je opisal potovanje svoje, svoje družine in drugih Slovencev-civilistov. Morda ne bo odveč, če vpletem tudi to njihovo pot v svoj opis.

Umik civilnih oblasti in prebivalcev

Ko so Bolgari pri Vranji presekali železnišito progo Niš-Skoplje vsled nezanesljivosti Macedoncev, katere so takorekoč v zadnjem hipu vtaknili pod orožje in jih poslali proti – Bolgarom, je ostal le še skopljanski »dobrovoljski odred«, ki je z obupnimi protinaskoki poskušal ohraniti železniško zvezo s Skopljem. Med mnogimi žrtvami desetkovanih dobrovoljeev je obležal pod nasipom proge tudi Franc Grablovec, kmet iz Mirne peči na Dolenjskem in zvest pristaš SLS. Bog mu daj večni mir in pokoj! Od Slovencev je ostal pri življenju, toda s pohabljeno roko, le Vlad. Miselj, jurist iz Ljubljane, ki je pozneje študiral na univerzi v Cambridgeu.

Ta poraz je napravil strahovit vlis v Nišu. Kar je moglo, je že prej zapustilo drugo srbsko prestolnico. Vlada in državne oblasti so se odpravile v Kragujevac, da bi se prebivalstvo ne razburjalo, ponoči kar se je dalo in kar še ni bilo evakuirano. Sedaj so se še zadnji ostanki z mrzlično naglico pripravljali za odhod. Kar je še ostalo v Nišu vozov, vse so jih rekvirirale oblasti za prevoz državnih stvari. Mnogi oblastni brezvestneži so veliko svoji; nepotrebnih zasebnih stvari vozili med državno prtljago, dočim so ubogi otročički napol nagi in bosi capljali po snegu in v najhujšem mrazu peš s svojimi same sebi prepuščenimi materami za dolgo vrsto nagovorjenih vozov. Mnogo teh malčkov je našlo v snegu svojo zadnjo – posteljico.

Plenjenje

Toda med tem je vrhovno poveljstvo že zapustilo Kragujevac. Vse se je tedaj obrnilo k Stalacu, odkoder vodi ozkotirna železnica na Kruševac, Trstenik, Kraljevo in Čačak. Vlada in vrhovno poveljstvo je bilo v Kruševcu in deloma tudi v Trsteniku. Na vlak ni bilo mogoče niti misliti, ker je bilo vse prenapolnjeno. Po postajah so stali polni vagoni raznega blaga. Vse ceste in poti v Moravski dolini v smeri k jugu so bile pretvorjene v žive premikajoče se trakove. Na posameznih postajah je bežeče ljudstvo naskočilo polne vagone in v hipu razneslo vse, kar se je moglo odnesti. Avtoriteta je popolnoma popustila.

Vojaštvo je bilo brez moči. Odnašale so se celo stvari, ki bežečim niso nikakor mogle koristiti. Naj omenim le, da je nekdo naprtil na rame šivalni stroj in ga nosil več časa, dokler ga ni pustil na samem v cestnem jarku. Nastopila je prava besnost uničevanja na vseh straneh... Na vse proteste razsodnejših se je glasil edini lakonični odgovor: bolje uničiti, ko pustiti, da pride v plen sovražniku.

Sovražnik za petami

Edina nada so še bili – Francozje. V tem zmislu so se širile tudi vesti, češ, Francozi prodirajo od Soluna...

Vsa ta ogromna reka bežečega ljudstva, razdeljena v nešteviIno rokavov, se je valila na – Kosovo. Vse, kar je še ostaIo izza nje, je bila beda in opustošenje.

Sovražnik je bil stalno za petami in treba se je bilo pospešiti, da se bežeči pravočasno izognejo grozeči obkolitvi. Po dolini Morave in Ibra je še ostala edina prosta pot čez hribovito ozemlje Raške k Prištini, Mitrovici in Novemu Pazarju.

Večina bežečih se je ustavila na Kosovem. Kaj pa naj stori vsa ta množica – brez hrane in brez upa na kolikortoliko srečen izhod begstva. Ne preostane drugega kakor predati se prodirajočemu sovražniku.

Koliko človeških življenj je bilo zaradi te panike izgubljeno brez najmanjše koristi!

Izbegli Slovenci

V Prištini se je zbralo dokaj Slovencev, ki so bili v civilnih službah v Srbiji. Tu so si kupili konja, naložili nanj nekaj hrane in prtljage ter jo udarili na Djakovico, od ondod pa čez Čakor v Črno goro. Med njimi so bili dr. Marušič, inž. Krulej, Matija Zupančič (umrl pozneje v Nizzi), Anton Lovšin, notar Tomo Šorli, lekarnar Peharec, Vlad. Miselj, tel. učitelj Jeras, Venceslav Smrekar z gospo in s hčerko in še nekaj drugih.

Potni listi prostovoljeem

Toda vrnimo se zopet v Skader. Vse civilne osebe, ki niso bile podvržene vojaški dolžnosti, in prostovoljei so morali imeti potni list v tujino in sicer so mogii dobiti potni list le za Italijo, Grško in Francosko. Ni čudo torej, da je na šolskem dvorišču v Skadru kar mrgolelo ljudi obeh spolov in vseh starosti. Sicer so pa bile žene, otroci in starci v veliki manjšini. Lahko bi trdil, da je tudi v tem oziru selckcija imela precejšen upliv na celoto bežečih. Kar ni ostalo izmed bežečih množic v Srbiji tik meje in ono, kar je dospelo v Skader, ste dve zelo neenaki števili; razliko izmed teh števil pa pokrivajo neznani obpotni grobovi.

Med »prosilci« polnih listov sem zapazil tudi inž. Drag. Gustinčiča in slikarja Gerbiča iz Trsta.

Posrečilo se mi je preriniti se skozi gnječo do vhoda, kjer so me orožniki, ko sem jim zatrdil, da ne prihajam zaradi potnega lista, temveč le zaradi svoje uradniške plače, takoj spustili naprej. Za denar namreč ni bil tak naval, kakor za potne liste, dasi so dobrovoljeem, ki niso imeli stalne plače, dajali po 150 dinarjev enkratne podpore.

Žepno okrepčilo

Načelnik Pavlovič v železniški direkciji, ki me je osebno poznal, mi je takoj brez vsakih nepotrebnih ceremonij takoj izstavil »uverenje«, da sem železniški uradnik in na podlagi tega »uverenja« sem prejel svojo zaostalo plačo ter mi je to potrdilo tudi pozneje služilo pri blagajnah in drugje kot izkaznica.

Tako žepno pokrepčan sem odšel po mestu kupovat – čevlje. Toda trgovine čevljev so bile bodisi zaprte ali pa prazne. Vojaki in razni »skadarlije« so sicer prodajali stara, že ponošena obuvala. Vprašal sem tuintam, a ker se nisem maral ločiti od skoraj vseh bankovcev, sem dal prednost – bosonoštvu. Za božjo voljo, kdo naj pa da že tedaj za staro obuvalo stopetdeset dinarjev in to še celo v zvenečem srebru!

Pri polkovniku Vukasoviču

Kakor mi je bilo rečeno, so se izdajali potni listi Je na podlagi uradnega potrdila o prostovoljstvu. Da si prihranim nepotrebno pot v svoje poveljstvo v Jubane in nazaj samo zaradi tega potrdila, sem se trdno nadejal, da mi bo polkovnik g. Vukasovič (slovenski priimek mu je bil Štibelj) kot mestni poveljnik v Skadru napravil uslugo in mi izdal tozadevno potrdilo na podlagi njemu dobro znanih dejstev. Žal, moja pot k njemu je bila brezuspešna!

V eni glavnih ulic, v razsežnem poslopju, je bilo mestno skadersko poveljstvo. Na hodniku, pred vrati v poveljnikovo sobo je stal njegov stari sluga. Ker me je poznal kot starega znanca polkovnikovega, me je brez prijave spustil – kot navadno v Belgradu – h g. Vukasoviču.

Vstopil sem.

V veliki sobi, ki bi izborno služila za malomestno gledališko dvorano, z velikimi okni, ni bilo nikakršnega pohištva, razen treh miz. Pri eni teh miz, ki je stala na sredi ogromne praznine, je sedel sam g. Vukasovič.

Strašno se je postaral. Osivela brada je razmršeno štrlela na vse strani. Upadlo lice je obogatelo z gubami in neprikrito izdajalo strašno notranje trpljenje in dušni nemir. Prej močna in vzravnana postava šestdesetlctnega moža, je takrat predočevala sključenega devetdesetletncga starca. Le oči, sicer motne in in otožne, so ohranile svojo živost.

Pozdravil sem ga in mu podal roko. Zamišljeno je odzdravil.

Vtisi

Njegov obraz in oči so jasno izražali vso neizrekljivo tugo srbskega naroda v težkih dneh narodove nesreče, katere se je malokdo zavedal v pravi veličini redke zgodovinske žaloigre, v kateri je vsak posameznik vršil svojo vlogo kot individualna celota zase, iz katerih se je sestavljala skupnost. Vsakdo je takrat obsojal to skupnost in njene predstavitelje; odrekal se je vsemu in vsem, le sebi in svojim ne. Ti svojei so bili rodbina, kar pa je bilo izven nje, vsi ti so bili v očeh mnogih posameznikov krivci ogromne narodne katastrofe. Višji so očitali nižjim narodnim plastem strahopetnost, sebičnost, nerazumevanje za narodne cilje in ideale, razbrzdanost, pomanjkanje discipline in nepoznavanje avtoritete itd. Uboga raja, narod, ki je edini nosil na svojih okrvavljenih in razmesarjenih plečih težko breme vseh vojnih grozot in povrh vsega še izgnanstvo iz rodne svoje grude, pa je stiskal pesti, preklinjal in pošiljal v dno pekla svoje dotedanje voditelje in predstavitelje. Pričakoval je, neorganiziran sicer, toda edin v neki veliki nezavedni misli, odrešenika iz svoje srede z močno voljo, ki naj ga povede kamorkoli in proti komurkoli samo da se maščuje nad svojimi dotedanjimi predstavitelji. V tem trenutku se je pojavilo ime polkovnika Dimitrijevića-Apisa v napeti atmosferi užaljene in uboljene narodne duše.

Toda, o tem pozneje.

Pogovor

G. Vukasović me je trenutek opazoval, kakor bi mi hotel povedati z očmi to, kar je čutil.

»Vidite, kaj je to?« – je končno spregovoril z nenavadnim glasom.

»Da, toda še bolj čutim« – sem mu odvrnil – »ko gledam na Vas.«

»Štirideset dolgih let dela in truda je za menoj uničeno in poteptano. Rodbina, odtrgana od svojega ognjišča, tava kdovekod, jaz sam pa tukaj čakam svojega konca.«

»Ke pa je Vaša rodbina?« – vprašam sočutno.

»Ravnokar sem zvedel, da je srečno prispela moja žena z mlajšim sinom v Podgorico. Za Milana ne vem, kje je sedaj. Tudi o hčerki nimam nobenih vesti.«

»G. Milana sem videl v Uroševcu.«

»To vem. Takrat je odhajal v Prizren. Kaj pa je z Vašo rodbino?« – me vpraša, hoteč se izogniti pogovoru, ki mu je izzival solzo na uvelo bledo lice.

»Ostala je v Belgradu. Kaj pa naj drugo stori z malim otrokom; sicer pa nimam nobenih vesti o njej.«

»Bolje je tako. Moji pa so odšli iz Belgrada že takoj v začetku vojne, kakor veste, in sicer v Prokuplje. Vračati se nazaj v Belgrad ni kazalo, ker je tam stanovanje itak bilo vse uničeno in razdejano za časa njihove odsotnosti. – Sedaj smo na slabšem kot berači.«

Vsled ganotja je obmolknil.

Sto let državnega življenja Srbije uničeno

V tem hipu sem se spomnil njegovega pripovedovanja, kako se je 1876. leta boril v Bosni, kako je kot narednik vstopil v srbsko vojsko in kako je potem v raznih bitkah s Turki in Bolgari stopnjevaje dosezal svojo sedanjo vojaško karijero. Ta sivolasi starček, pred temi strašnimi dogodki še vedno krepak na duhu in telesu, je s topim pogledom v praznino sledil vso to njegovo dolgo življenjsko pot in se predal popolnoma svojim bolestnim čustvom.

»Sto let državnega življenja Srbije je danes v razvalinah, pod katerimi leži pokopano vse, za kar sem delal celih štirideset let. Kaj bo sedaj z nami, ne vem. – E, pa z Bogom no! Me prav veseli, da ste me obiskali. Mislil sem, da se bom še kdaj vrnil v svojo vipavsko dolino, toda –« in podal mi je roko z globokim vzdihljajem.

»Naš štab je sedaj v Jubanah – povzamem končno to priložnost za obrazložitev cilja svojemu obisku – in sem prišel v Skader po svojo plačo. Tu sem pa zvedel, da se prostovoljei odpuščajo iz vojske ter se jim daje potne liste za inozemstvo na podlagi pismenega dokaza. Da si prihranim dvojno pot v Skader, Vas prosim, da mi kot mestni poveljnik v Skadru napravite potrdilo, da sem res prostovoljec pri štabu južne armade, kar Vam je itak znano.«

Nekaj časa je molčal in gledal v mizo. V njem se je očevidno borilo človekoljubje s strogo vojaško disciplino glede kompetence. Končno po kratkem molku je zmagal v njeni vojak. Skomizgnil jo z rameni, zakrilil z rokami in dejal:

»Saj je Vam vendar vse eno, če greste z vojsko, ali pa s civilnimi osebami. Tukaj v Albaniji vsekakor ne bomo ostali.«

»To je res, vendar pa ni izključena možnost iznenadnega kombiniranega sovražnikovega napada z morske in črnogorske strani. V tem slučaju bivši avstrijski državljani kot srbski prostovoljei riskirajo po mednarodnem pravu mnogo več ket srbski državjani. S tega vidika se vsekakor daje prednost prostovoljeem, da se pravočasno izognejo vsakemu morebitnemu presenečenju. – Zato Vas prosim, gospod polkovnik, da mi kot prostovoljeu izdate to potrdilo.«

»Nisem pristojen za taka potrdila in mi je zelo žal, da Vam ne morem ustreči.

To mi je bilo dovolj. Poslovil sem se in pustil skpderskega mestnega poveljnika njegovim tužnim mislim o lastni usodi.

Tepež na ulici

Po raznih znakih sem spoznal, da do poldne ne more biti več daleč. Prva stvar je bila, da ugodim neprestanim prozaičnim tožbam želodca.

Na prisojnih mestih po skaderskem kamenitem tlaku so počivali vojaki, razcapani, prepadli in brez orožja. V njih sem gledal lastno sliko in žalostno sliko usode, ki more doleteti narod po porazu.

Ulice so bile oživljene. Domačinov je bilo razmeroma malo, toliko bolj pa so vrveli sem in tje srbski in črnogorski vojaki in civilisti. Vozovi so bili prava redkost. Na vogalu pri javnem parku, kjer se križajo ulice in kjer je bil največji promet, sem obstal, da najdem kakega znanca.

V tem pa zagledam načelnika g. M. Lazarevića iz ministrstva notranjih zadev. V hipu je bil sklep storjen.

Pristopim k Lazareviču ter ga po običajnem pozdravu zaprosim kot starega znanca za uslugo, da mi omogoči dobiti potni list kot prostovoljeu. G. Lazarevič je bil zelo prijazen ter mi je takoj z njemu lastno vljudnostjo odgovoril:

»Kar pridite k meni v pisarno ob dveh popoldne, pa bomo takoj naredili, kar bo treba.«

Zahvalil sem se mu in zadovoljen kot že dolgo ne sem odšel v prvo primerno gostilno. Toda, ker je takih gostilen bilo zelo malo, kjer bi se moglo dobiti jedi, je bilo povsod vse prenapolnjeno in mnogi so kar stoje zavživali, kar in kolikor se je pač dalo dobiti. Vse, kar se je moglo dobiti, je bilo nekaj zelenjave in krompirja s koščkom mesa brez kruha.

No, tudi to skrb sem končno odpravil.

Na ulici naletim na gručo ljudi, ki so živahno razpravljali med seboj skadersko dnevno novico o dveh petelinih radi putke. Ravs in kavs se je že končal in le zmagovalec je še ostal na bojišču, kjer je na dolgo in široko razkladal zbranemu občinstvu celo povest pravkar dovršenega epiloga.

Na prenočišču v neki hiši se je stlačilo v eno sobo več oseb obeh spolov. Seveda se je ležalo na golih tleh. Po noči je neko dekle naenkrat vstalo in – ker ni bilo drugega prostora – je v kotu sede prečulo vso noč. Drugi dan se je dekle pritožilo nekemu znancu, da nekdo ni mogel mirno spati v njeni bližini. Epizoda se je zato končala z uličnim epilogom.

V ministrstvu notranjih zadev

Še pred določeno uro sem odšel pred srbsko šolo, da pridem čimprej mogoče na vrsto. Toda poslopje je bilo še vedno oblegano s prostovoljei. V notranjost se itak ni moglo. Na nizkem zidu pokraj ceste zagledam Gerbiča in prisedem k njemu. V razgovoru je čas še dokaj hitro mineval. Končno zagledam Tavčarja, kateremu je kot avstrijskemu nadporočniku granata zdrobila nogo, kako šepa v notranje ministrstvo, kamor je bil prideljen na službo. Pristopim torej k njemu, ker sva se poznala še iz Niša, ter mu razložim svoje zadeve. Takoj me pokliče s seboj in pod njegovim okriljem sem se prerinil skozi gost špalir čakajočih do samih vrat pri vhodu. Tu mi veli počakati.

Kmalu se vrne in po imenu pokliče štiri osebe, med njimi tudi mene, kot osebe, ki bi že včeraj morale priti na vrsto.

Gospod načelnik Lazarevič je bil že na svojem mestu. V šolskih klopeh so sedeli uradniki in pisali. Lazarevićevo mizo pa je obkolilo nekoliko pravoslavnih duhovnikov, ki so zahtevali potni list.

»Dokažite mi, da niste vojni obvezniki in takoj dobite potni list, prej pa ne.«

Po teh besedah načelnikovih so se duhovniki odstranili. Ko me je g. Lazarevič zagledal, mi je takoj velel, naj stopim h g. Tavčarju, ki mi bo spisal potni list. Končno je tudi to bilo napisano in pri podpisu me je g. Lazarevič opozoril, da mora potni list vidirati še italijanski konzulat v Skadru.

Tako je tudi ta stvar bila rešena.

V mestnem poveljstvu

Ker sem uvidel, da pri italijanskem konzulatu ne pridem na vrsto, sem se odločil vrniti se takoj v Jubane k svojemu štabu, da še pred nočjo pridem tja. Ko sem šel mimo konzulata, se je drenjalo pri vhodu na stotine ljudi, ki so čakali na potrdilo potnih listov. Kakor so mi neki trdili, jih je bilo dokaj takih, ki so čakali že od prejšnjega dne. Kdor je imel pač boljše komolce, ta je prišel prej na vrsto.

Takoj zraven je bila italijanska pošta in njej nasproti pa italijanska šola. Pred vhodom v pošto so visele brezžične brzojavke. Tu sem po dolgem času zopet videl »črno na belem«, da je še svet izven Albanije. Vsebina brzojavk me itak ni zanimala, ker nisem nikomur več verjel; kakor bo, pa bo – kizmet.

Ravno sem hotel nadaljevati svojo pot nazaj v Jubane, ko zagledam pred seboj orožniškega podnarednika, četaša iz balkanske vojne, Slovenca Janka Štarbeka. Seveda sva si prav pošteno stisnila desnici.

Med pogovorom je naravno prišlo na površje tudi vprašanje kruha. Tega niti on ni imel v izobilju, dasi je bil na službi pri mestnem poveljstvu, torej pri polkovniku Vukasoviću. Svetoval mi pa je, naj se obrnem na Vukasovića, ki vsak dan ob 4. uri popoldne podpisuje nakaznice za kruh.

Ker je bil ravno več ali manj ta čas, sem res stopil v mestno poveljstvo. Sluga mi takoj odpre vrata in me spusti brez vsake besede k poveljniku, dasi je pred vrati čakalo še precej drugih ljudi. Temu se naravno nisem čudil ter sem vstopil.

Namesto kruha – klofuta

Prostorna soba je bila polna vojakov in častnikov. Na levi strani ob vhodu je stalo kakih dvajset vojakov v dveh vrstah, na desni pa je bila gruča častnikov, od katerih so nekateri sedeli za mizami in pisali. Poveljnik je glasno narekoval neka povelja.

Obstal sem pri vratih, ker se nisem mogel odločiti niti za levico, niti za desnico; čakal sem, da me poveljnik, ko konča, sam pokliče k sebi. V tem pa pristopi neki narednik, me prime za rokav ter me uvrsti med vojake. Ker sem smatral, da mora tako biti, ko se čaka na – kruh, sem se postavil po predpisu v vrsto.

Poveljnik je kmalu končal; še par besedi nekaterim častnikom, nato pa se obrne na »levico«. Tu pa spusti strahovito vojaško in dobro zabeljeno pridigo nad vojaki. Iz poveljnikovega vpitja sem spoznal, da se nahajam med – ujetimi begunci. Kaj sem hotel; počakati sem moral tam, kjer sem bil, da se ploha izlije... Sicer pa mene ni tikala cela ta stvar; čakal sem na – kruh.

Tu pa začno padati po licih vojakov, ki so stali pred menoj, prav poštene – klofute. Sivolasi starček, kakor sem ga gledal dopoldne, se je čez poldne naenkrat prelevil v orjaškega boga maščevanja.

Ko pride vrsta name, zakričim na ves glas k od jeze se penečemu poveljniku, ki v svoji slepi strasti ni videl ničesar več pred seboj kot med seboj si podobne glave, ki jih je treba obdelati s pestmi: »Gospod polkovnik!« – Naperjena roka mu omahne kot mrtva, oči se mu razrogačijo in ko pogleda bliže, se zave ter odstopi. Nato pa z mirnim glasom vpraša: »Ja, gospod Radešček, ka pa Vi delate tukaj?«

»Prišel sem prosit kruha« – sem mu glasno odgovoril, v mislih pa sem še dodal: – in ti mi ponujaš klofute kot tisti iz svetega pisma, ki namesto kruha daje kamen.

»Prosim Vas, počakajte tu na strani, da opravim s temi ljudmi.«

Jaz pa sem se obrnil brez pozdrava in ogorčen odšel – brez kruha. V mislih so mi brneli medipotoma Schillerjevi stihi: – das Schrecklichste der Schrecken das ist der Mensch in seinem Wahn. In tako – gospod Radešček, kaj pa Vi delate tukaj?«

Na poti iz Skadra

Solnce je že tonilo za gorami, ko sem zapuščal Skader. No, dan je bil zelo prijeten in tudi noč mi ni mogila kvariti potovanja.

Treba je bilo pohiteti, da ponoči zopet ne zaidem v kakšno močvirje.

Ko sem prebredel reko, zagledam na cesti pred seboj gručo Arnavtov, ki so gibčno pobirali pot pod nogami v isti smeri kot jaz. Videl sem jih, kako so zavili na desno s ceste med nizkim grmičjem. Mikalo me je stopiti za njimi ter si tako prihraniti velik ovinek po cesti. Sicer se nisem več bal Arnavtov, ker ti hudimani vendar niso tako črni kot jih slikajo po navadi. Skrbelo me je le, da se med potjo ne vstavijo ali pa obrnejo v drugo smer, kar bi me lahko zapeljalo v brezizhodno zagato v kakem blatu. Zato sem pospešil korake ter jih kmalu dohitel. Z znaki smo se porazumeli, da imamo vsi skupno pot. Razgovarjati se, žal, nisem mogel ž njimi, vendar pa sem bil vesel, da sem v tej puščavi – v oblasti žab – vsaj v človeški družbi. Zatopljeni v svoje pomenke so urnih korakov odvijali stezo pred menoj kakor bi imeli plačano od vatla. Le tu in tam se je kateri izmed petorice ozrl na me, če mi gori cigareta, ker so me s tobakom zelo uslužno preskrbovali.

No, tobaka pa v Albaniji res nismo stradali, naj reče kdo kar hoče. Pa še kakšen tobak!

V trdem mraku smo dosegli vas Jubane, kjer smo se razšli.

Povelje za odhod

V taborišču je bilo še vse živo. Moji tovariši so me hipoma obkolili in ko smo posedli okrog ognja, sem moral pripovedovati o Skadru in o vsem, kar sem videl in slišal tekom dvodnevne odsotnosti. Že med mojim pripovedovanjem so se oddolžili tovariši z novico, da drugi dan zjutraj odpotujemo na Lješ, toda ne preko Skadra, temveč preko Skuta.

To meni ni šlo nikakor v račun. Moral bi se namreč iz Lješa zopet vračati v Skader radi potrdila na potnem listu. Zato mi je bila ta novica zelo neljuba. Takoj sem poiskal svojega četnega »komandira« in ga prosil za dopust, dasi sem komaj prišel z dopusta. Po kratkem obotavljanju mi je torej dovolil dopust s tem, da se javim svojemu poveljstvu v Lješu tekom – 48 ur. »Objava« (dopustni list) se je namreč glasila samo za ta čas.

Zopet v Skadru

Drugo jutro, še predno so bile v polnem teku priprave za odhod, sem že veselo žvižgal po znani stezi ob lepem vremenu med močvirjem v Skader, kamor sem dospel zopet ravno v trenutku, ko so avstrijski aeroplani pošiljali svoje razstreljive pozdrave škipetarskim hišam in njihovim gostom.

Bilo je – če se prav spominjam – ravno 2. decembra, ko sem drugič stopal po skaderskih ulicah. Vojaštva je bilo vedno več. Razen redkih srbskih patrulj, so bili le še črnogorski vojaki oboroženi. Srbi so prodajali svoje orožje – puške, bajonete, jermena, da, celo plašče in odeje – Arnavtom za košček koruznega kruha. Zdelo se je, kakor da smo vsi le vojni ujetniki črnogorske vojske, ki je moralno in materijalno stala v tem času visoko iznad srbske vojske. Tužen in žalosten je bil pogled na vso to pestro gomilo izhujšanih in razcapanih uniformiranih človeških okostij, ki so se premikali kot sence po skaderskih ulicah ali pa polegali ob zidovih hiš.

Reorganizacija vojske

Med tem se je na hitro reorganizirala – morda edina kompaktna vojna enota – moravska divizija na Tarabošu. Okrog nje so se vedno bolj širila taborišča »beguncev«, katere so lovili po Skadru in vsakega, kdor ni imel »objave«, da se nahaja v mestu po službenem poslu, so patrulje vodile v ta taborišča.

Na ta način se je nabralo okrog 25 tisoč mož oborožene in organizirane vojske v neposredni skaderski okolici. Radi varnosti so pobrali vse uglednejše Arnavte kot talce in jih poslali v Črnogoro.

Ker so medtem že prihajale v Sv. Ivan Meduvanski ladje z živežem, ki je bil namenjen v prvi vrsti za oborožene čete, se je tudi morala v teh taboriščih kmalu popozdignila. Vojaki so dobivali tamkaj redno in tečno hrano, sladkor, kavo in kruha dovolj ter še plačo v srebrnem denarju. S tem je bila dana podlaga za prehod iz popolne anarhije ter za preprečitev morebitnega revolucionarnega poskusa, ki je pretil od »črne roke«.

Kapitulacija Črne gore

Medtem so se razvijali vojni dogodki v Črni gori.

Kralj Nikola je zahteval pomoč srbske vojske, ki pa v takih razmerah ni mogla niti misliti na uspešen odpor proti prodirajočemu sovražniku. Sledilo je ono, kar se je moralo zgoditi. Črnagora je kapitulirala častno in junaško, ker nikdo ni mogel zaščititi umik njene vojske k Skadru.

V koliko so bile opravičene pritožbe kralja Nikole napram generalu Petru Bojoviću v Skadru s pomembnimi besedami: »Že drugič ste me izdali!« je težko ugotoviti. Gotovo pa je, da je politika tudi v tem slučaju igrala svojo žalostno vlogo. To se more sklepati tudi iz odgovora generala Petra Bojovića: »Veličanstvo, vršil sem po višjem povelju!«

Toda pustimo to zgodovinarjem.

Potni »visum« in – čevlje sem dobil

V Skadru sem najprej odšel v italijanski konzulat. Potrdila so se ta dan izdajala že hitreje. Italijanski uslužbenec je namreč pobral vsem pred vrati čakajočim njihove potne liste ter jih nato v razmeroma kratkem času zopet razdelil napram plačilu šestih dinariev v srebru za konzularni potni »visum«.

Ko sem se tako srečno iznebil tudi te skrbi, sem se napotil po mestu, da najdem tam kake znance.

No, kmalu sem našel več Slovencev. Tudi prenočišče so mi preskrbeli v nekem praznem stanovanju. G. Tavčar je bil celo tako ljubezniv, da mi je podaril par še popolnoma dobrih čevljev, za kar sem mu še danes hvaležen. Le žal, da ti čevlji niso bili delani za turistiko po Albaniji.

Dogovorili smo se, da bomo skupno potovali za Lješ in sicer drugi dan dopoldne. Kar nas je bilo takih, ki smo opravili vse potrebne formalnosti, smo se razkropili po mestu ter se pred nočjo zopet sešli na prenočišču.

Prenočišče

Moj znanec Ljubljančan Breskvar, ki je bil nekak famulus naše skupine, nam je najprej preskrbel svoboden vhod na dvorišče. Arnavti so namreč zelo oprezni in nezaupni. Vrata imajo po cel dan zaprta in težko jih je poklicati, da jih odpro. Nato pa je potrebna vsa diplomatična zgovornost, da spuste tujca noter. No, črnogorske oblasti so razna stanovanja rekvirirale in tudi v našem slučaju je bilo prenočišče oblastno zaseženo. Zato je Arnavt od vsakega zahteval izkaznico, izdano od mestnega poveljstva in potrjeno od črnogorske mestne uprave za dotično prenočišče. Po nastopu g. Vukasoviča seveda nisem imel niti najmanj volje hoditi na mestno poveljstvo. Dopustnica mojega »komandira« je bila Arnavtu dovoljna izkaznica.

V mraku smo se po gugajočih lesenih stopnjicah spravili v nekako prvo nadstropje. Po temnem hodniku smo vstopili v dve precej veliki prazni sobi. V obeh je že bilo nekaj civilnih oseb obeh spolov, ki so sedele po kotih na svoiih svežnjih. Iz nekega kota se je oglasil globok glas, hoteč vedeti, kdo je prišel. Seveda mu nismo mogli naštevati imena vseh nas šestih nesrečnikov, ampak smo mu na kratko odgovorili, da smo – domači.

V drugi sobi je bil »naš kot«. Kmalu sta se sobi začeli polniti. Nekdo je prižgal svečo in nekaj iskal. Kje jo je neki dobil? Sveča je bila pač redkost med nami. Kaditi je bilo prepovedano, ravno tako tudi govorjenje. Toda, kadarkoli sem se prebudil po noči, vedno sem slišal iz raznih kotov pritajeno sčebetanje in hojo. V moji bližini so se razgovarjali, kako je treba pripriviti to in ono jed, da bo tečna in dobra. O ti moj Bog, to so baš razgovori za prazne želodce v – Albaniji!

Drugo jutro, ko smo opravili svojo toaleto, smo odšli v mesto, da se z ostalimi znanci sestanemo in dogovorimo glede odhoda. Mnogi še niso izvršili vsa pota in radi njih se je odložil odhod na drugi dan.

Prehod čez most

Toda jaz nisem mogel več čakati, ker mi je bil dopust že skoraj potekel in sem se moral javiti svojemu poveljstvu v Lješu. Rečeno mi je bilo, naj grem na mestno poveljstvo, da mi ono potrdi svoboden odhod iz Skadra. Na mestno poveljstvo? H g. Vukasoviču? Ne! Nekako bom že prišel iz Skadra, če je še tako zastražen vsak izhod.

Okrog desete ure se odločim na pot Mimogrede sem si še kupil za dinar koruzne pogače, vmešene s česnom; edino, kar se je moglo dobiti,.S tesnim srcem se približujem mostu kjer je stala srbska straža. Ravno v tem trenotku so se pomikali vozovi, naloženi s hrano za vojsko, čez most. Hitro sem se odločil in pristopil zadnjim vozem, vrgel torbi na voz in se brez pomišljanja zamešal med vojake, ki so spremljali tren.

Straža ni ustavljala vozov in njihovih spremljevalcev ter se mi je na ta način posrečilo priti čez most brez nadlegovanja. Ko sem bil na drugi strani, sem se najprej globoko oddihnil.

Na razpotju

Ko sem se malo odpočil na nizkem zidu kraj ceste, sem začel premišljati, na katero stran naj jo udarim, da ne zgrešim, ker sem se nahajal na razpotju raznih cest. Končno si izberem primernega arnavtskega mimoidočega možakarja ter ga zaprosim, naj mi pove pot v Lješ, Pokazal mi je desno.

Med vrtovi in še dokaj na evropski način zidanimi večinoma pritličnimi hišami se vijejo vijugaste ulice skaderskega predmestja. Skoraj na vsakem voglu sem se ustavljal in izpraševal za pot. Končno vendar pridem na široko belo cesto, katero so popravljali militarizirani srbski železničarji. Ž njimi sem se vsaj mogel pogovoriti. Ker sta se tu cepili dve cesti, od katerih so levo držečo cesto ravno popravljali, sem vprašal delavce, katera cesta vodi v Lješ. Odgovorili so mi, da niti sami ne vedo prav za prav, katera je prava, češ, da bosta najbrže obe, ker cecta na desni vodi čez hrib in je bližja kot pa nova, položnejša, ki se izogne hriba, pozneje pa se najbrže združi zopet s staro cesto. Natančnega nikdo ni vedel ničesar, ker dalje kot do tu iz Skadra še niso bili.

Zato sem jo vsekal kar na stari cesti v klanec. Nikjer žive duše! Že skoraj pri vrhu pa pridrvi na cesto neko arnavtsko ščene z glasnim lajanjem. Pravijo, da pes, ki laja, ne grize, vendar pa nisem bil ravno pri volji preizkušati resničnosti tega pregovora in psa, če grize ali ne. Zato sem se mu rajše ognil in sem zavil s ceste med nizko grmičevje in stopal dalje. Tako sem prišel na vozno poljsko pot.

Še vodo mi je odrekla

Prav na vrh griča zagledam med redkim drevjem neko arnavtsko kočo z gospodarskimi poslopji in z vodnjakom. Napotim se naravnost na dvorišče, kamor me je nagnala taka žeja, da se mi je kar jezik lepil v ustih. V tem pa se prikobaca iz hiše neka ženščina in začne kričati nekaj arnavtski. Zaprosim jo za malo vodo. Ona pa je še bolj vpila tako, da sem smatral, da je najbolj pametno, da se čimprej izgubim iz njene bližine.

To je bil prvi in zadnji slučaj mojega skoraj trimemesečnega bivanja na albanskem ozemlju, da sem bil zavrnjen na tak način. Res je, da sem zelo malo potreboval od njih, ker sem vpošteval njihove razmere, medtem ko so se mnogi moji sotrpini v Albaniji zelo pritoževali čez Arnavte. Mrliči, ki sem jih pozneje videl ob poti – kar jih ni od lakote in oslabelosti pomrlo – so bili žrtve muslimanskih Arnavtov. Idoč dalje sem se spomnil, da se moram vrniti na cesto. Medtem sem pa že prišel v dolino. Cesta je bila oddaljena ka ka dva streljaja od mene. Zato zapustim vozno pot in jo mahnem kar počez čez polje.

Zopet preko močvirja

Toda kmalu so se mi začela udirati tla pod nogami. Do ceste ni bilo več daleč. Vračati se nazaj torej ni kazalo. Naj bo v imenu božjem, sem si mislil in nadaljeval svoje kobacanje po blatu. Zašel sem v pravo močvirje. Oh, ubogi Tavčarjevi čevlji, kod ste gazili in kje ste končali svoj namen!

Blato do kolena – količkaj čvrste zemlje pa nikjer! Z velikim naporom vseh sil sem se končno preril do potoka, ki je žuborel poleg ceste. Prebredem še potok. Toda pred menoj se vspenja nad dva metra visok zid, po katerem je izpeljana cesta čez močvirje. Starikava vrba mi je končno s svojimi krhkimi vejami poslužila za lestvo; tako sem vendar prikobacal na cesto.

Na cesti nikjer žive duše. Nisem vedel, če sem na pravi poti ali ne. Ker se je nedaleč od tam začenjal gozd, sem sklenil da sc tamkaj odpočijem in malo očedim od blata; medtem bo pa že kdo prišel, da ga vprašam zaradi poti.

Ko sem se vsedel na travo ob cesti, sem šele dobro opazil, kako štrle podplati od gornjega usnja. Samo na mestu, kjer so še ostali sledovi peta, so se še držali podplati, drugače sta pa oba čevlja izgledala kot dve zevajoči žabi.

Torej zopet bos!

Nepričakovano srečanje

Iz tega premišljevanja me naenkrat zbudi topot konjskih kopit. Izza ovinka se kmalu nato pojavi – kdo – konjiški podporočnik Mika Avramović, za njim pa kakih dvajset naših vojakov na konjih.

Radostno presenečen skočim k Avramoviću, da zvem, kaj in kako. Povedal mi je, da gre v Skader radi hrane za naš štab in da je naše poveljstvo nastanjeno v katoliškem samostanu Nanšati, kakih šest ur od Skadra. Kruha seveda nikdo ni imel; pa če bi ga tudi imel...

Ker mi niso bližje označili kraj, niti jih za to nisem izpraševal, seveda nisem mogel vedeti, da Nanšati ni v bližini Lješa in ob cesti, kakor sem domneval, temveč visoko gori v gorovju – daleč od sveta in ljudi.

Zato sem takoj po slovesu s tovariši ubral pot pod raztrgane podplate po cesti k Lješu. Dan je bil razmeroma lep in »sprehod« je postajal čimdalje bolj zanimiv. Ker me v želodcu že zdavnaj ni prav nič »tiščalo«, sem začetkoma še dokaj hitro pobiral stopinje.

Na desni strani se je skoraj tik ob cesti plazilo gorsko sleme tja nekje v morje, na levi pa je imelo oko še vedno nekaj posla preden je s pogledom preko obdelane in lepo travnate ravnine doseglo nasprotno gorovje. Vse to albansko gorovje je zelo obraščeno. Vsakovrstnega lesa je v Albaniji za industrijo te vrste dovolj, treba bo le pridnih in podjetnih rok.

Razvaline

Hiše ob cesti so zelo redko in posamič razsejane; tudi raz gorske strmine škili tuintam izza gozdnega drevja kak klativitežki »gradič«. Iznenadilo me je dokajšnje število popolnoma ali le napol porušenih in opuščenih hiš. Prazno, kamenito in že s plevelom zaraščeno zidovje samotari prepuščeno svojim spominom in ptičjim rodbinam. Kakor sem pozneje zvedel, so te podrtije še izza bojnega viharja, ki je 1912. leta vihral tudi tod mimo, ko so se srbski konji napajali v morju meduvanskega zaliva.

Mrtvilo na poti

Vsenaokrog je vladala mučna tišina in sam samcat sem motil kadunjasto vzdolbovano ležišče cestnega prahu. Tuintam je še zakrokala kaka vrana, drugače pa ni bilo živega bitja v obsegu mojega pogleda. Šele po dolgem času srečam nekoliko Arnavtov in dve ženi, ki so očividno prihajali s polja nesoč motike na rameni. Spogledali smo se z različnimi občutki in nadaljevali pot vsak v svojo smer.

Zopet je preteklo dokaj časa in panorama ob ravni cesti je menjavala svoje slike skoroda neopaženo. Pohlevna volička, vprežena v dvokolnico z visokimi kolesi, kjer bi človek ne našel drobca železa niti za zdravilo, sta se počasi drgnila drug ob drugega nasproti. Na praznem vozu je leno sedel Albanec in – kadil. Brez tobaka ti ljudje najbrž ne morejo živeti.

Solnce je medtem že polagalo svoje utrujene žarke k počitku za gorovje. Hlad se je začel ledeniti v mraz in treba je bilo misliti na počitek. Tudi glad je vedno zapovedovalnejše trkal na vrata. Toda nikjer žive duše!

Črnogorsko srce za brata

Zdajci zagledam dva oborožena črnogorska vojaka pred seboj. Ko se srečamo, jih po običajnem pozdravu povprašam, kako daleč je še do Lješa. Odgovorila sta mi, češ, če bom hodil celo noč, lahko pridem ob zori v Lješ. Ta odgovor me je zaprepastil tembolj, ker o samostanu Nanšati sploh nista imela niti pojma. Podporočnik Avramovič mi je vendar dejal, da je samo šest ur od Skadra do Lješa. Poprosil sem ju, če slučajno nimata na prodaj kak košček kruha. Brez vsakega obotavljanja sta oba takoj izpraznila svoji torbi ter mi nasula v šajkačo precej drobtin koruzne »proje«. O plačilu nista hotela ničesar slišati. Zahvalil sem se obema in še pozneje mi je ta slučaj izborno služil v obrambo Črnogorcev, ko so se mnogi pritoževali nad negostoljubnostjo Črnogorcev. Ko smo se poslovili, sem začel premišljevati, ali naj nadaljujem svojo pot, ali pa se naj zavlečem pod kak grm in se izročim božjemu varstvu do drugega dne. Sklenil sem premagovati utrujenost, dokler se da, kar je bilo s pogledom na z drobtinarni do polovice napoljeno šajkačo že lažje. Kmalu je vsa vsebina šajkače izginila v zadovoljitev želodca.

Uslužni Arnavt

Sedaj sem si zaželel le še vode. Že v mraku dospem v precej razsežno vas. Vse je bilo tiho in mirno, kakor da je vse izumrlo; niti eden pasji nebodigatreba se ni oglasil.

Par korakov od ceste, na sredi prostornega dvorišča, zopet zagledam vodnjak. Brez pomišljanja pristopim in poskušam zajeti vode v čutarico, pa če me tudi zopet kdo napodi. Toda zaman. Vrvica, na kateri je visela čutarica, je bila prekratka in niti s pasom, ki sem ga dovezal, nisem mogel doseči vode. O kaki vrvi v bližini seveda ni bilo niti govora.

Ko sem ravno premišljal, kaj naj storim, pride izza vogla Albanec – mož v najlepših letih – in takoj razume položaj. Pomigne mi z roko in s par koraki premeri lesene stopnice v gornji del hiše. Kmalu se je vrnil z vrvjo in z vedrom za zajemanje vode. Ko sem se napil in napolnil čutarico ter mu izrekel svojo zahvalo, kakor sem pač znal, mi je njegovo prijazno obnašanje dalo poguma, da sem ga še vprašal za pot v samostan Nanšati. Pri tem mojem vprašanju mu je obrito lice radostno zasijalo in iz njegovih besed, od katerih sem razumel le besedo »katolik«, sem spoznal, da mu je v posebno zadovoljstvo najti v meni katoličana. Iz njegovih znakov z rokami sem uvidel, da sem že davno prej moral zaviti na levo v gorovje, če sem hotel priti v Nanšati. Vračati se, mi ni kazalo. Glede Lješa pa mi je svetoval, če sem ga prav razumel, naj grem naravnost po cesti in ne vstran.

Še enkrat mi namigne, naj počakam ter se nato vrne s precejšnjim kosom koruzne »proje«. Priznati moram, da me je globoko ganilo to primitivno ponašanje napol-divjaka, za kakršne se smatrajo v svetu njegovi rojaki.

Celo na tem neznatnem vzgledu je dovolj jasno izražena velika in vznesena naloga katoliškega duhovništva, ki je znalo tudi v teh zakrknjenih, napol divjih srcih vcepiti človekoljubno katoliško vzgojo in nuditi možnosti za nadaljni razvoj primitivnih vrlin.

Podala sva si roki kot stara znanca in se poslovila.

Noč je medtem že zavila vso prirodo v svoj temni plašč, skozi katerega je kukala hudomušna luna raz svoje zvezdnate domačije.

Končno sem dospel do Drima, ob čegar desnem bregu in ob vznožju strmega gorovja se vije cesta v Lješ. Ker nisem čutil prevelike utrujenosti, sem se odločil nadaljevati pot vso noč. Morda bi si bil našel prenočišče kje v grmovju, toda nisem imel užigalic, da si napravim ogenj, ker zima je bila – posebno po noči – preobčutna.

Slučajni sopotnik

V tem pa pridem do mosta črez Drim. Onkraj reke, na ravnini, posebno ob cesti, zagledam dokaj ognjev, ki so svetili v noči kot vešče. Po teh ognjih sem sklepal, da sem v bližini naših vojaških taborišč. Takrat seveda nisem razumel, zakaj mi je prijazni Albanec odsvetoval potovati po cesti, t. j. čez most, na levo. Pozneje sem zvedel, da je to na novo izpeljana, še nedovršena cesta, ki je zelo dolga, ker dela velik ovinek, da se izogne močvirju. Vendar, ko bi bil vedel, s kakšnimi težavami se bom moral boriti po bližnjici, bi bil rajše zavil na novo cesto in tam prenočil med vojaki.

Toda nekaj me je z neodoljivo silo gnalo po stari poti najprej v želji, da čimprej pridem v Lješ, kar se je pozneje izkazalo za edino pravilno.

Zato sem nadaljeval svojo pot po stari cesti v medli mesečini naprej.

Iznad mene, tik ob cesti, je štrlelo mogočno in strmo skalovje, na levi pa je izplahovala šumeča reka rob vedno ožje ceste. Ob cesti, sedečo na kamnu, zagledam naenkrat neko temno postavo. Ta pojava, tako iznenada, me je nekoliko vznemirila, vendar sem hotel pogumno nadaljevati svojo pot. V tem pa že začujem glas poleg sebe.

»Dobro veče! Kuda češ vojniče?«

»Dobro veče! U Lješ,« odgovorim na kratko ter hočem dalje.

»Čekaj brate, hočemo zajedno. Ima nas više, pa če nam biti onako u društvu prijatnije putovati.«

»Zašto ne, možemo.«

»Onda čekaj malo. Sedi ovde. Ja sam nadzornik željezničke pruge u Leskovcu. Moji ljudi su otišli tu gore, da se razpitaju, da li ima u ovoj arnavtskoj kuči mesta za konačenje. Ima nas petoricu.«

Ko sva se predstavila na ta način eden drugemu – njegovo ime sem itak pozabil – in spoznala, da sva v civilu oba v železniški službi, kar je naju še bolj zbližalo, sem s pogledom sledil v strmo skalnato steno vsekani kozji stezi do vrha, kjer sem zapazil temne obrise nekake hiše.

No, v Albaniji sem videl dokaj enakih »lastavičjih gnezd«, prilepljenih na skalovje, toda v taki strmini pa mislim, da je ta hiša edina. Le kako so mogli brez modernih tehniških sredstev, v teh divjih krajih, spraviti na to višino skupaj potrebno gradivo!

Tudi moj novi sopotnik se je temu čudil, zato pa tudi ni hotel delati poskusov v plezanju na to strmino, posebno pa ne, ker si ni bil gotov uspeha, temveč je rajše počakal, naj se mlajše noge prepričajo o svoji izdržljivosti in uspehu.

Med pogovorom je izvlekel iz žepa steklenico konjaka in kozarček ter mi ponudil dva – po količini in kakovosti – dobra požirka, kar sem seveda hvaležno vsprejel. Nato sva si razdelila »projo«, ki sem jo prejel od Arnavta ter si potem prižgala cigareti iz finega albanskega tobaka. Višek uživanja!

V večji družbi

Med tem so se delavci že vrnili – brez prenočišča. Vse je že zasedeno! Baje je bil gospodar pripravljen vsprejeti še teh pet oseb, toda ostali gostje – neke civilne osebe iz Srbije – so obljubili plačati mu večjo stanarino za prenočišče, ako nikogar več ne sprejme.

Tako smo zopet odrinili naprej.

Med prijaznim pripovedovanjem je takoj stavil na razpolago svoj čaj in sladkor in kmalu je klopitala v bakrenem kotličku, obešenem za strop iznad ognja, vrela voda. Dve, tri kositerne posode za konservo so nadomestovale kozarce. Tako smo se vrstili in gostili s čajem eden za drugim: lepo po vrsti, kot hiše v Trsti. Mojemu sopotniku – nadzorniku je »domačin« ponudil svojo postelj za odmor, kar je ta takoj storil z vidnim zadovoljstvom. Predno je legel, me je še potolažil, češ, da itak ne bo spal in da bomo okrog polnoči zopet na potu, kar bo dovolj, da v prvih jutranjih urah pridemo v Lješ.

»Požgite stene!«

Toda ogenj je vidno pojemal in ž njim se je vedno bolj izgubljala tudi njegova svetloba v mrzlo decembersko noč. Zadnje polence je že zgorelo; toda drv nikjer v bližini. Trostenska koliba je bila sicer zelo primerna za »knajparje«, ki se žele hladiti tudi po noči in v zimi na svežem zraku, toda nam je bilo le preveč neprestanega zavijanja mrzle burje okrog ušes. Morda bi se dalo najti kaj lesenega ob cesti, vendar ni nikdo pokazal odločne volje podaljšati življenje ugasujočemu ognju.

Nekateri so se že vdali v božjo voljo in se zleknili počez in podolgem, kakor je pač šlo, na steptanih vijugastih tleh borne kolibe. Lastnik edine »postelje« v kotu in jaz sva pa vstrajala in kljubovala spancu s pripovedovanjem.

V tem pa je vstopil gospodar kolibe in v slabi srbščini pozdravil. Prisedel je k nama, spodvil noge in si prižgal že zvito cigareto. Moj tovariš mu je ponudil čaja, ki ga je Albanec počasi srebljal. Čez nekaj časa vpraša Arnavtin:

»Zakaj pa ne priložite drv na žrjavico?«

»I zato, ker jih nimamo. Zjutraj so sicer delavci nanosili iz gozda še dokaj drv, toda vse je že pogorelo. Sicer pa teh nekoliko ur do jutra že še prebijemo tudi brez ognja,« odgovori mu moj tovariš.

»To vendar ne gre zmrzovati v takem vremenu po nepotrebnem, ko imate dovolj lesa okrog sebe. Požgite stene!« – odvrnil je Arnavt napol resno, napol šaljivo.

Začudeno sva se spogledala s Srbom. Oba sva imela iste misli in občutke: Albanci v svojem zdravem jedru nikakor niso ono, za kar se jih smatra. Dasi jim nedostaje kulture v evropskem smislu, ki je pod krinko civilizacije često pravcato divjaštvo, Albanci imajo dovolj srčne kulture, ki jim bo prej ali slej odprla vrata v svet.

Moj tovariš je takoj odločno odbil tako ponudbo in izjavil, da bi niti sovražniku ne storil kaj takega. Izrazil mu je svojo in svojih ljudi hvaležnost, da jim je sploh prepustil uporabo kolibe in izkazal še mnoge druge dobrote, katere od Albancev nikdar ni pričakoval. Toda sedaj vidi, da imamo opraviti z ljudstvom, ki zaslužuje boljšo usodo kot je sedanja.

Albanec, očividno dojat s to pohvalo, je ponosno vstal in ne meneč se za proteste navzočih je začel lomiti protje s stene s tako odločnostjo, da je posušeno blato, ki je služilo za obmet na s protjem spleteni steni, padalo na speče delavce, da so začudeno vstajali.

Moj srbski tovariš je skočil k Arnavtu in ga prijel za roke, naj ne ruši kolibe, ki si jo je postavil gotovo z velikim trudom.

»Ah, kaj to! Spomladi bom postavil drugo, pa je. Vi pa tačas lahko spite s svojimi delavci v moji hiši,« odgovoril je Albanec in nadaljeval započeto delo.

Gornji del ene stene je nato kmalu plapolal v znova oživelem ognju. Tudi moj novi sopotnik na postelji se je pretegnil in zaspano vprašal, koliko je ura. Bilo je že tri.

Odhod

Nikdo ni več spal. Sladkorja je sicer zmanjkalo, toda čaj se je še vedno kuhal in srebal ob izbornem albanskem tobaku. Čas je mineval nezapazno in le jaz sem priganjal k odhodu.

Končno okrog četrte ure zjutraj smo se vendar dvignili, dasi nas je naš gostitelj še vedno zadrževal, Albanec pa mu je pomagal, svareč nas, naj nikar ne potujemo po noči in v temi poleg reke, ker se cesta kmalu zoži v ozko kozjo stezo po strmem skalovju iznad reke. Svetoval nam je, naj se vrnemo na most in po novi cesti, v kolikor je že zgrajena, pridemo ob zori do izhojene steze čez močvirje in po njej do rečnega mosta, kjer zopet začenja lepa cesta do Lješa.

Ker sem odločno izjavil, da moram biti kot vojak na vsak način ob zori v Lješu, kar naj ne vznemirja družbo, ki lahko počaka jutra v gostoljubni kolibi, je moj slučajni sopotnik – progovni mojster – končno odločil, da gremo. Leščerbo, ki so jo imeli delavci s seboj, je Albanec napolnil z oljem, nato pa smo se poslovili in krenili na cesto.

Po kratkem posvetovanju je bil sprejet moj predlog, da jo udarimo kar po bližnjici, ker je deževni prejšnji dan vsekakor otežal potovanje po stezi preko močvirja, skalovje pa se vendar ni moglo po dežju omehčati.

Tako smo v treh dvos topih korakali za medlo leščerbo, ki jo je nosil delavec pred nami.

Po skalnati stezi

Kmalu smo dospeli do nizke albanske koče, ki je stala s svojimi gospodarskimi poslopji tik ob reki na sredi ceste. Po strmi stezi med sadnim drevjem smo zavili na desno in skoraj nato v skalovit rečni breg.

Le s težavo in počasi smo se pomikali naprej. Veliki bloki skalnatih ostrih vzboklin, ki so štrlele iz navpične stene, izpod katere je drvil Drim svoje šumeče valove k morju, so nam zapirale stezo skoraj na vsakem koraku. Preplezavali smo skalovja podavajoč si roke eden drugemu. Brez luči, v taki temni noči, bi vsekakor morali obtičati sredi poti.

To se je tudi predlagalo in jaz sam sem priznal upravičenost tega predloga, dasi sem bil prej edini, ki sem priganjal druge na nočno potovanje. Toda v tem skalovju, kjer je bilo komaj toliko prostora, da se je noga obdržala v opori, ni bilo misliti na kakšno čakanje jutra, še manj pa na spanje. Le en neprevidn korak in – vodna površina bi prekrila ob skalovju razmesarjeno telo.

Vendar se je izkazalo, da je ta nevarna steza zelo uporabljana, Albanci so takih poti že vajeni. Lahko bi človek stavil, da bi dobili Albanci tekmo z divjo kozo v skakanju nad prepadi po skalovju.

Tu in tam smo se prevlačili skozi ozko zevajoče skalnate razpoke, v katerih se je zadržala deževnica.

Najtežje delo pa je imel nosilec svetilke. Če je šel naprej, so zadnji kričali, naj počaka in jim posveti. Toda kako, ko so mu pa drugi izza njega stopali na pete. V posebno kočljivih položajih je romala svetilka iz roke v roko nazaj, da omogoči nevarne prehode.

Z združenimi močmi in vzajemno pomočjo smo priplezali na položno stezo in po njej navzdol k cesti. Tu smo si privoščili nekoliko trenutkov počitka in dobro razpoloženje se je zopet vrnilo.

Zopet na cesti

Po kratkem odmoru, ko smo že začeli razpoznavati posamezne predmete, smo odrinili naprej. Začelo se je daniti. V pogovoru in ob vzbujanju spominov na dom smo začuli v hladni jutranji megli kukurikanje petelinov. Človeška bivališča torej ne morejo biti več daleč.

In res. Kmalu nato smo zagledali, toda na nasprotnem bregu reke, večjo skupino koč – vas Kalmeti. Za nas je bilo to brez praktičnega pomena. Z leve je bučala reka Drim, na desni pa se je vzpenjalo strmo, z drevjem obraščeno gorovje. V takem položaju se vije cesta preko nekoliko lesenih, napol razrušenih mostov nad rečnimi pritoki vse do Lješa.

Pred Lješom

Končno smo okrog osme ure zjutraj zagledali skozi golo vejevje akacij, ki rastejo na ozkem pasu brega izmed ceste in reke v obilnem številu, slavni Lješ. Dolg, lesen in še dobro ohranjen most veže Lješ s cesto, ki zavija na desno v pristanišče Sv. Ivana Meduvanskega, Na hribu, iznad ceste, nasproti Lješu, pa sameva obširno poslopje katoliškega samostana.

Pri mostu sem se poslovil s svojimi sopotniki, ki so se namenili v Lješ, se zahvalil za družbo in krenil sam v Sv. Ivan Meduvanski.

Na poti v Sv. Ivan Meduvanski

Dobro ohranjena cesta, – ki se takoj izza mosta odvaja od Drima, drvečega po široki strugi naravnost skozi razlito ustje v morje, – se cepi v vozno pot, ki vodi v vas Mali. Ob z visoko travo zaraščenem močvirju se vije glavna cesta, vsekana v skalnato gorsko podnožje, ki se zgublja kot krševit in visok pomol v morju. To močvirnato tlo, sicer zarastlo z vodnim rastlinjem, je tu in tam pokrito z malimi jezerci, ki so ponekod tako bistra kot studenčnica in je opaziti v njih tudi ribe.

Pristanišče je oddaljeno od Lješa kratko uro hoda. Sicer v normalnih razmerah tod ni posebnega življenja. Odmislimo si srbski izbegli živelj, ki je takrat taboril ob cesti v skalovju in na ozkem prostoru izsušenega zemljišča zraven močvirja, pa imamo pred seboj popolno mrtvilo. Izmed ljudi, ki sem jih srečeval na potu skoraj ob vsakem koraku, je bilo le malo Albancev. Večinoma so bili vojaki, ki so na mezgih in na konjih prenašali hrano iz pristanišča za razne vojne enote, taboreče po hribovju. Takrat – bilo je, če se ne motim, 4. decembra 1915. leta – je bilo še malo civilnega izbeglega srbskega življa v tej puščavi. Ako dobro računam, bi morda naštel tisoč duš. Toda ob novem letu je število narastlo na nad 10.000 civilnih oseb; koliko pa jih je medtem odšlo naravnost v Drač in Valono in koliko jih je bilo vkrcanih, se ne ve. Mnogi so sicer prešli Črno goro in Albanijo, toda v smeri k Ohridu in odondot v Solun in na Grško. Edino vojska je celotno dosegla morje v albanskih pristaniščih. Oni, ki so hodili mesece in mesece do grške meje, so imeli po prestanih težavah vsaj to tolažbo, da se niso poleg vseh fizičnih naporov mučili še s težko dušvno depresijo pri dolgotrajnem čakanju za vkrcavanje na ladje.

Pristanišče Sv. Ivana Meduvanskega

Pristanišče Sv. Ivan Meduvanski je po svoji priodi sicer zelo pripravno za svoj namen. Vendar pa bi spopolnitev prirodnega položaja zahtevala ogromne stroške. Krševit strm in zelo visok gorski podaljšek se v ostrem polotoku zajeda v morsko gladino in tako objema na ta način od morskih valov popolnoma zavarovano pristanišče. Izmed ustja Drima in ozkega vhoda v pristanišče od morske strani se razteza ogromna pusta in močvirnata planjava, poraščena z nizkim grmičjem in vodnim rastlinstvom, kjer gnezdijo divje race in gosi.

V samem pristanišču je zelo malo ravnega, kopnega zemljišča. Nekaj zapuščenih in napol porušenih poslopij, ki so tudi takrat služila svojemu namenu za skladišča, je vse, kar spominja na delo človeških rok v tem pristanišču. Le na enonadstropni, v skalovje prilepljeni stavbi je opažati sledove moderne tehnike. Iz te hiše, kjer je stanoval angleški admiral Troubridge kot pristaniščni poveljnik s svojim osebjem, je lep razgled na širno morsko gladino in po okolici.

V pristanišču so še vidni sledovi obstreljevanja pristaniških naprav z bojne ladije tipa turške »Hamidie«, ki je za časa balkanske vojne skušala prepoditi srbsko vojsko od albanskega morskega obrežja. Zaradi teh sledov sta pozneje izgubila svoje življenje dva srbska dečka in več jih je bilo ranjenih. Toda o tem pozneje.

Obala v pristanišču je peščena in tako plitva, da more le na nekaterih malo mestih pristati navaden čoln. Ladje se ustavljajo na sredi pristanišča. Izkrcavanje in vkrcavanje se vrši s pomočjo bark. V ta namen so iz lesenih hlodov napravljeni pomoli, zavarovani ob straneh z nametanim kamenjem.

Iz pristaniščne vodne površine štrle dimniki in jambori dveh po Avstrijcih potopljenih parnikov.

Življenje v pristanišču

Dva vode bogata studenca, izvirajoča v pristanišču, dajeta dobro pitno vodo. Njiju strugi sta bili stalno obkoljeni s pericami oben spolov vseh starosti in vseh stanov. Po pristanišču pa so krožile vojaške straže med ljudstvom, ki v začetku ni bilo ravno mnogobrojno.

Pred skladiščem je stala velika gomila slanine, katero so rešili iz v pristanišču potopljenih parnikov. Bolgarski ujetniki so čistili slanino od nabrane morske soli in nesnage. Za kruh, pa tudi za srebrn denar se je nekaj časa vedno dobilo skrivaj po kak košček slanine.

Dve albanski kavarnici sta skrbeli za črno kavo in tobak; drugega se v njih ni dobilo. Eno kavarnico je vojska pozneje rekvirirala za skladišče. Druga pa je obstojala le še po imenu, ker se v njej ni dobilo ničesar, le tu in tam včasih se je prodajalo slabo vino in žganje. To pijačo so nosili Albanci v ovčjih mehih. Vsakokratna »pošiljatev« je bila še isti dan razprodana. Vino se je prodajalo po 12 srebrnih dinarjev, za žganje pa ne vem, po čim je bilo.

To je bilo torej pristanišče Sv. Ivana Meduvanskega v času našega izbeglištva. Tu sem preživel skoraj mesec dni; seveda tako, kakor se je v danih razmerah pač živelo.

Ob mojem prihodu v Sv. Ivan Meduvanski mi je bila prva skrb – potolažiti glad in utrujenost. Vstopim torej v napol leseno, napol zidano barako. Od vsega pohištva je bilo le kakšnih pet miz in nekaj napol polomljenih stolov s klopmi ob steni. Takoj pri vhodu je stala ena miza nezasedena. Sedem in čakam, da mi kdo postreže. Pri ostalih mizah so sedeli častniki, vojaki in nekaj gospodov. Pili so kavo in rakijo ter se razgovarjali. Sami neznani obrazi. V dolgočasju obrnem pogled na cesto, kjer zagledam dolgo karavano konj in vojakov, katerim je jezdil na čelu polkovnik Petrovič, načelnik ekonomskega oddelka našega štaba. No, sem si mislil, vendar enkrat se tudi naš štab prikobaca do morja.

Med svojimi tovariši

Zapustim torej kavarno in jim grem nasproti. Polkovnik me najbrž ni niti spoznal, ker je samo mehanično odzdravil. Takoj sem se pomešal med vojake, ki so me vzeli v svojo sredo in tiščali vame, kakor da prihajam v vlogi bogatega strica po dolgem času iz Amerike. Povedal sem jim svoje doživljaje zadnjih treh dni, oni pa tudi svoje.

Zvedel sem, da prihajajo po hrano za naš štab, ki se nahaja še vedno v gorovju v katoliškem samostanu Nanšati. Iz njihovega pripovedovanja sem tudi posnel, da bi mi samemu ne bilo mogoče najti ta kraj. Sreča je bila torej, da smo se tako našli, ker ne vem, kaj bi počel, ko se še celo za srebro ni moglo mnogo dobiti. Kuharjev pomagač Jankovič – bil je istotako dobrovoljec kakor jaz – mi je odprl svojo torbo prav na stežaj. Revež je pozneje umrl v Draču. N. v m. p.!

Ko je bila torba skoraj prazna in konji natovorjeni, smo krenili v Lješ, kamor smo dospeli še pred mrakom. Sicer pa je bila noč v tem zimskem času zelo zgodnja. V velikem hlevu so se nastanili konji, tovor in vojaki. Midva z Jankovičem sva si izbrala ležišči pod pristrešjem na senu. Ko sva vse potrebno ukrenila, da nama kdo drugi ne prevzame mesta, sva odšla pregledovat mesto.

V Lješu

Mnogo tega v Lješu pač ni videti. Na obali Drima in ob mostu je še nekaj hiš z enim nadstropjem, ki bi se mogle zamisliti tudi kje drugod izven Albanije, sicer pa je celo mesto navadno turško gnezdo z ozkimi, umazanimi ulicami in napol porušenimi turškimi kočami. Vendar pa ima ta kopica dobrega tucata hiš tudi dva hotela in – kar je najzanimivejše – tudi svojo »čaršijo« (trg). Čaršija je četverokoten nepreprostoren trg. K njemu vodijo strašno ozke in umazane uličice od vseh strani. Okrog trga se vrste male, tesne trgovine, v katerih sede spodvitih nog zaspani Turčini in prodajajo razne predmete za »hišo in dom«. Albanci lazijo s svojim blagom (volna, tobak, čebula itd.) semtertje po čaršiji in prav po židovsko vsiljujejo svoje proizvode. Tu je tudi neke vrste gostilna, kjer se je gnetlo nekoliko naših vojakov.

Nato sva obšla v kratkem času vse ostale ulice ter se vrnila v najin »hotel«. Na ograjenem vrtu so vojaki zakurili ogenj in dolgo v noč razgovarjali med seboj. Zavžila sva še nekaj kruha in slanine, popila malo čaja in – legla.

Na poti v Nanšati

Drugo jutro smo bili že zgodaj na nogah. Čim so bili konji osedlani in otovorjeni, smo še pred sedmo uro zjutraj krenili na pot, sicer v smeri k Skadru, toda po levem bregu reke Drima. Pot je bila zelo slaba, dasi je vodila ob vznožju gorovja po lepih livadah in travnikih, katere so obkrožali prijetni logi in grmičke. Hoja po mehki travi je bila za napol bose in razbolele noge pravo razkošje.

Toda kmalu smo zašli v močvirnate predele. Ljudje so se še kolikor toliko uspešno borili proti globokemu blatu, konji pa so z največjo težavo premikali do kolena blatne noge. Še težji je bil prehod preko izkopanih jarkov za odtok vode in preko potokov. Vojaki so struge enostavno preskakovali, konjem pa se je moral prej z lopato in vejevjem pripraviti prehod. V kolikor sem mogel posneti iz razgovorov, se nismo držali poti, po kateri je prišla »komora« v Lješ, temveč smo se držali bolj na desno, češ, da se izognemo močvirnatemu zemljišču.

Mrtvi srbski vojaki

Na majhni planoti, obkroženi z gozdiči, smo naleteli na žalosten prizor. V različnih legah in na raznih mestih so ležala – mrtva trupla...

Našteli smo sedem napol nagih mrličev. Na nobenem ni bilo opaziti najmanjše rane. Ta zagoneten slučaj smo si razlagali na razne načine, vendar pa smo bili vsi edini v tem, da so to bili srbski vojaki, ki so od gladu in onemoglosti obležali na tem zapuščenem kraju in – zmrznili. Vsa telesa so bila zelo shujšana in še dobro ohranjena, ker je mraz oviral razpadanje. Vsekakor so ležali že več dni. Ker so jim Arnavti pobrali vso gornjo obleko in vse stvari, trupel seveda nismo mogli idetificirati. Sprva se je nameralo trupla zakopati, toda končno je obveljalo, da se o tem obvesti konjeniški polk, ki je taboril nedaleč od tega mesta. To pa zato, ker smo imeli s seboj samo eno lopato in še dolgo pot pred seboj; sicer pa je vsaka večja enota imela svojo pogrebno patrolo.

Konjeniška patrola – Ob studencu

Kmalu smo dosegli vas Kalmeti, ki smo jo pa pustili na levi in zavili v položen hrib. Tu smo našli nekoliko zidanih koč ob kameniti poti. Navzdol sta prijahala dva srbska konjenika, s katerima se je naš polkovnik spustil v razgovor. Skoraj nato so pa vsi trije oddirjali v smeri k vasi Kalmeti. Vojaki so polegli v travo ob poti, dočim so se konji zadovoljili z obiranjem nizkega grmičja.

Nekateri vojaki so se približali k izvoru studenca, ki je žuborel nedaleč odtod, da opazujejo pogumnejše, ki so poskušali doživeti kako idilo ob studencu z brhkimi Albankami, ki so prihajale z vodo in na pranje. Toda resnost njihovih ne ravno lepih obrazov in prežeči pogledi nekoliko radovednih Albancev, je vojakom zaprlo sapo, da so le oddaleč škilili za mimoidočimi dekleti.

Ob napeljani telefonski žici

Kmalu se je vrnil polkovnik. Razvila se je zopet dolga veriga naše »komore« in eden za drugim smo stopali počasi dalje ob napeljavi poljskega telefona, ki je vezal konjeniško in naše taborišče v samostanu. Nedolgo potem so se začeli zbirati črni oblaki na obzorju. Po lepem vremenu je sedaj pretila nevihta. Ker je tudi veter začel ostro zavijati, smo upali, da bo razgnal deževno pretnjo vsaj dokler ne pridemo v naše taborišče.

Začeli smo stopati po rebri v hribe. Skozi gozdnate predele smo prispeli na veliko planoto, preraščeno s praprotjo in brinjevim grmičjem. Tu nas je zalotila ploha. V najhujšem dežju smo dosegli malo dolinico, katero je celo zavzemala še precej velika gorska vasica Nanšati. V tej vasici so bili prostorni samostanski hlevi in gospodarska poslopja, kjer so dobili pristrešje konji in vojaki. Častniki, pisarniško osobje in »opsadna četa« z orožniki pa so imeli svoj stan v samostanu, ki je stal v strmem skalovju pod najvišjim vrhom gore.

Tu sva z Jankovićem pustila »komoro« in jo udarila po kameniti in zveriženi stezi navzgor.

Dež je še vedno lil in tema je nastala neprodirna. Končno sva prispela na cilj, ki so ga izdajali redki ognji pod improviziranimi strehami dvorišča samostana. Ker sem bil utrujen lačen in premočen do kože, sem odložil svojo prijavo »četnemu komandiru« na drugi dan, kar me je stalo to, da drugi dan nisem dobil hrane. Komesar namreč sestavlja spiske za hrano na podlagi »brojnega stanja« navzočnega moštva prejšnjega dne. Kdor ni v spisku, se posti. To je doletelo tudi mene.

V katoliškem samostanu

Z Jankovićem sva vstopila v samostan in po dolgem temnem hodniku, kar sem šele drugi dan ugotovil, sva dospela v prostorno obednico. Tu so pripravili svoja ležišča štabni pisarji, nekaj nižjih častnikov in naredniki. Na mizah in pod mizami, na klopeh in pod klopmi – povsod je bil vsak prostorček zavzet z ležišči. Vsi so imeli vsak vsaj svojo odejo, če že drugega ne; jaz pa samo vojaški plašč, popolnoma premočen. Tudi sveče so imeli.

Znanci so me obstopili in me izpraševali o tem in onem. Posebno prisrčno sva se pozdravila z blagim prijateljem Čehom, inž. Přadom.

Ker ni bilo nikjer nobenega praznega prostorčka, kamor bi bil mogel položiti utrujene kosti svojega rojstva, mi je Přada odstopil polovico svojega ležišča na tleh pri zidu ob vhodu.

Ko sva izmenjala svoje novosti, sva legla in dokazala svetu, kako malo prostora zavzema velika prijateljska ljubezen in bratsko razumevanje.

Osemdnevni odmor

Solnce je že visoko stalo na obzorju, ko sva s prijateljem zapustila samostansko zidovje. Prva pot mi je bila k »četnemu komandiru«, ki sem ga našel sedečega na nizkem zidu pred velikim samostanskim dvoriščem, izpod katerega se je raztezal po rebri navzdol dokaj obširen vinograd. Od tu je bil lep razgled na morje in na valovito skadersko okolico. Komandir me je kmalu odslovil ter mi na mojo prošnjo dovolil osemdnevni odmor. Ostajalo je še, da se priglasim naredniku. Ko me je še po bratovsko oštel zaradi neprostovoljnega prekoračenja dopusta, me je »razveselil« s poročilom, da imam zvečer stražo v taborišču. Omenil sem mu, da mi je komandir dovolil osemdnevni odmor. Na to pripombo je narednik vzkipel, češ, komandir nima pravice predpisovati odmor, temveč le zdravnik, ki ga pa v štabu nismo imeli, ker je polkovnik dr. Žerajič ostal v Skadru. Končno se je narednik udal s platonično tolažbo, češ, kdor ne dela, naj tudi ne je. –

Tako sva se s prijateljem Přado zopet posvetila sama sebi.

Ob čaju. – Pitna voda

V ozadju, iznad samostana je bil položen griček in na njem vabljiva tratica, obrobljena z lovorjevim grmičevjem.

Bilo je krasno zimsko jutro. Napotila sva se na griček, kjer sva nabrala suhljadi in kmalu je plapolal prijeten ogenjček, ob katerem sva izprožila utrujene noge. Ker je bilo pač tako, da se je vsak držal načela: omnia mea mecum porto, sva sklenila kuhati čaj. Moj tovariš je namreč dan prej dobil tudi točno 14 koščkov sladkorja, kolikor so ga dali prvič v Albaniji na vsakega vojaka. Skrb za vodo sem vzel sam nase. Nedaleč od najinega odmorišča je po strmi strugici drvel studenec, ki se je čez nizko skalo spuščal z velikim šumom v plitvi tolmun, odkoder je gonil svoje penaste valčke v močnem padu skozi vinograd v dolino. V tolmunu se je napajala živina, toda prati Arnavti niso dopuščali, pač pa se je moglo zajemati pitno vodo. Ker v vinograd vojaki tudi niso smeli, da tam operejo svoje perilo, jim drugo ni ostalo, nego se povzpeti v hrib in prati svoje umazano perilo pri izvirku. In to vodo je potem pila ne samo živina, ampak tudi ljudje. Logike torej ni bilo niti pri Albancih, niti pri poveljstvu našega štaba. No, komur je bilo za dobro in zdravo pitno vodo, ta vsekakor ni varčeval s hojo k izvirku.

Na povratku v samostan

Ko sva se tako pokrepčala s čajem in se navžila lepega razgleda daleč tja na morsko gladino, izza katere se je skrival – svet, sva se vrnila v samostan. Sicer pa je bil že čas, da ne zamudiva hrane, kar so jo dajali vojakom v natori. Meni se sicer ni mudilo, ker nisem smel pričakovati, da bi dobil kaj, dokler ni bilo mojega imena v spisku.

Pred odhodom v samostan sva naletela na podpolkovnika Trebinjca. V očevidno dobri volji se je z nama takoj spustil v razgovor. Izpraševal je naju o tem in onem ter končno pripomnil, naj si ogledava samostansko kapelico. Kot edina katoličana v celem našem štabu, ki je štel okrog 500 pušk, sva takoj krenila v kapelico.

Samostanska kapelica

Toda že pri vhodu sva naletela na bridko razočaranje. Površen pogled je zadostoval k ugotovitvi, da se ta božji hram nahaja v strašni zanemarjenosti. Kapelica sicer ni bila prostorna, vendar pa se je videlo, da je stavbenika vodil najboljši namen napraviti čeden okvir malemu gorskemu božjemu hramu.

Nasproti glavnemu vhodu je stal glavni oltar in ob vsaki strani po eden stranski oltar. Izdelava je bila v gotskem slogu in dokaj skromna. Troje visokih in ozkih oken je propuščalo dovoljno svetlobe v notranjost. Vrata zakristije ob glavnem oltarju so bila zaklenjena. Izpod kora, kamor se je prišlo z mostovža v prvem nadstropju samostana, so vodila stranska vrata na hodnik v pritličju. Na sredini cerkvice je bilo nekaj cerkvenih klopi, na desni strani pa že polomljeno klečalo, iznad katerega je na steni nekdaj visela kakšna sveta podoba ali razpelo. Par slik križevega pota je še samevalo na stenah. Ob zidu, poleg desnega stranskega oltarja, je slonelo na kupu nekoliko svetih podob, nekaj pa jih je ležalo z razbitimi šipami kar po nepometenem kamenitem tlaku.

Zanemarjen božji hram

Vsepovsod strašna pustoš! Prahu je ležalo kar na debelo na vseh predmetih. Na klopeh je tupatam ležala kaka mašna knjiga za albanske vernike v njihovem jeziku. Izpod klopi je ležalo razmetano polno zaprašenih letakov. Iz vsebine sem mogel spoznati le toliko, da pohajajo iz avstrijske vojne tiskarne in da se v njih oznanjajo avstrijske »zmage« nad Srbi. Takih letakov je ležalo mnogo tudi na oltarjih, kjer ni bila nobena premakljiva stvar na svojem mestu. V veliki omari je žalostno ležalo nekaj cerkvenih knjig, na katerih se je videlo, da že davno niso služile svojemu namenu.

Kako tužen je bil pogled na to opuščenost bivališča Gospodovega! Zveličarjev hlev v Betlehemu je bil vsekakor čednejši in dostojnejši.

V opravičenje vsega tega bi ne mogel navesti ničesar drugega kot to, da duhovnik, kateremu je bil izročen samostan v oskrbo, tekom vojne ni pričakoval nobene kanonične vizitacije svojega škofa. Da se ni brigal niti za politiko, dokazujejo ravno razmetani letaki. Živel je pač svoje albansko življenje.

Vzvišeni duhovniški poklic

Vendar kako lep, kako vzvišen je duhovniški poklic! Duhovnik je, posebno v takih krajih kot je Albanija, duša svoje okolice. On je svojim faranom ne samo služabnik božji, temveč tudi svetovalec in voditelj v vseh posvetnih zadevah. Duhovnik mora biti politik, zdravnik, gospodar, organizator, skratka vse, kar potrebuje priprosto ljudstvo v svojih omejenih potrebah.

Če primerjam župnijo v Jubanih s samostanom Nanšati, je dovolj, ako pripomnim, da sem se v prvi čutil kot doma na Slovenskem v kakšni idilični vasi, kjer so farani s svojim župnikom ena nerazdvojna celota, medtem, ko sem v Nanšatiju imel občutek, da se nahajam v kakšni gorski vasi, zastrupljeni po proticerkveni gonji kakšnega robatega svobodomisleca.

Samostanski prebivalci

V tem samotnem, prostranem samostanskem gospodarstvu je živel samo en duhovnik, katerega sem le enkrat videl v osmih dneh mojega bivanja, ko je hitel mimo mene po strmi stezi med grmovjem ob vinogradih navzdol.

Vse gospodarstvo je vodila postarna žena, morda mati duhovnikova. Ves božji dan je čepela v prostorni, zakajeni kuhinji ob velikem, prizemnem ognjišču, na katerem so goreli veliki panji. Iznad ognja je visel na sajasti verigi velik kotel z vodo. Okoli pa so stali lonci. Dve ženski ste se vrteli okrog gospodinje med razno šaro in nesnago semtertje. Nekoliko Arnavtov je prihajalo in odhajalo, prinašalo drva in se grelo krog ognja.

Častniška kuhinja je bila improvizirana takoj zraven v nekem prostoru, ki je morda kdaj služil za shrambo, kar sta spričevali dve mali, zamreženi okni brez oknic.

Življenje v samostanu

V tem samostanu smo torej preživeli brez posebnih pripetljajev celih osem dni. Za zunanje dogodke se nismo dosti zanimali in je čas potekal le ob kvantanju in premlevanju starih, znanih stvari. Večina nezaposlenih so ubijali dan, pa tudi noč, ob – kartah. Jaz se sicer tega nisem udeleževal, toda le kartam se imam zahvaliti, da sem končno prišel do poštenih, novih čevljev razmeroma poceni. Neki narednik, ki je prej čuval kot zenico v očesih par čevljev in jih ni hotel prodati za nobeno ceno, je nekega večera zaigral poslednji denar. V nadi, da dobi svoj denar nazaj, mi je ponudil čevlje naprodaj. Kupčija je bila sklenjena in za 60 dinarjev v bankovcih sem bil – obut. Narednik je tudi ta denar zakvartal in ostal suh kot poper.

Odhod

Končno smo dočakali dan odhoda. Ob sedmi uri zjutraj je bilo napovedano, da mora biti vse pripravljeno: konji osedlani in otovorjeni in moštvo razdeljeno k posameznim oddelkom na službo in na stražo.

Jaz sem se točno držal dovoljenega mi odmora in se nisem udeleževal niti dnevnih vaj z orožjem, niti večernih »zapovesti«, kjer so se izdajala povelja za drugi dan. Zato nisem mogel vedeti, da sem dodeljen kot straža h »komori«.

Tako sva drugi dan s Čehom, da se izogneva neprijetni službi na pohodu, krenila še pred skupnim odhodom na pot. Moj tovariš je imel pomisleke, češ da bi na zgrešila poti, toda jaz sem ga potolažil, da mi je pot znana, ker sem po njej prišel iz Lješa v samostan.

Sprva sva še hodila po stezi, ki mi ja ostala v spominu, toda, ko sva prilezla zopet iz doline na drugi hrib, se je najina pot zgubila v brezpotju. Šla sva dalje med visoko praprotjo in pazno motrila, kje se bo pojavila napeljana telefonska žica, ob kateri bi zlahka prispela v Lješ. Nisva pa vedela, da je telefonska patrola že prejšnji dan pobrala žico in kole.

Zgrešila sva pot

Tako sva se končno znašla v močvirju v dolini. Izhoda ni bilo od nikoder. Poskušala sva na vse strani med veliko travo, toda povsod so se udirale noge skoraj do kolen. Niti nazaj nisva mogla več. Nedaleč zagledava naenkrat nekega Arnavta na konju. Začneva kričati na vse grlo. Albanec je takoj razumel najin položaj in po velikem ovinku prijezdil k nama. Sporazumeli smo se v toliko, da sva mu dopovedala, kam nameravava, on pa nama, kod naj greva. Sledila sva mu po blatu do potoka. Struga je bila dokaj široka in – čudno – peščena, Voda je bila deroča in nizka. Tu je nama Albanec velel, naj greva po potoku in bova kmalu dospela do poti, nato pa je zavil s konjem po strugi navzgor.

Po kratkem brodarenju po vodi sva dospela do vozne poti, ki seka potok. Ko sva se odpočila v travi ob poti, kjer sva izlila vodo iz čevljev in ožela cunje, sva nadaljevala potovanje. Od časa do časa sva se ozirala, če bi slučajno zapazila izza naju naše ljudi. Ničesar ni bilo videti.

Arnavt – pletilec nogavic

Na ovinku, pred vasjo Kalmeti, sva naletela na tri fantiče. Najstarejši – imel je kakih 16 let – je pridno pletel – nogavice. To je bila zame prvovrstna novost v Albaniji, odkar sem se klatil po njenem ozemlju. Ne, to pa nisem pričakoval, da bi kdo – in to celo možki – pletel nogavice. In vendar, niti v tem Albanci ne zaostajajo.

Nehote sva se ustavila pred v travi, kraj poti, sedečo trojico. Mlajša fantiča sta zvijala cigarete in jih zlagala kraj sebe v travo. Začudeno sva opazovala, s kakšno ročnostjo je premikal igle in nabiral zanjke volnenih niti. Mlajša sta nama takoj ponudila tobaka vsak po eno pest in nekaj papirčkov, starejši pa je naju nekaj izpraševal. Tobak, ki sicer ni bil najboljši, sva z veseljem sprejela, nisva pa mogla odgovoriti drugo kot to, da sva »asker serb« (srbska vojaka) in »Alessio« (Lješ). Več iz naju ni mogel spraviti.

Vas Kalmetti

Vas Kalmetti je na malem hribčku in dokaj velika. Pred vasjo je studenec, kjer so Albanke ravno zajemale vodo in prale volno in perilo.

Po dobro izhojeni stezi mimo studenca sva prilezla po rebri navzgor na velik sadni vrt. Naselbina nima na sebi ničesar privlačnega. Čedne kmetske hiše nisva mogla opaziti in brez velike potrebe bi ne mogel prebiti niti ene noči pod takšno s koruznico krito streho, kjer od vseh strani zijajo špranje razpokanega posušenega blata na kamenitem ozidju, katero drži skupaj neotesan les. Na dvoriščih leži gnoj na kupih in le tu in tam zamuka kakšna krava iz dolgočasja, ker so ji tovariši in tovarišice odletele na pašo. Iznenadilo me je le to, da tujec v tej vasi ne vzbuja nobene radovednosti. Malokatera glava se je pokazala izza plota, ki pa je takoj nato izginila. Celo otroci, ki so naju srečevali, so malomarno dvignili oči in zopet nadaljevali svojo pot brez posebnega zanimanja.

Skozi vas sva capljala po debelem blatu. Ko sva pa imela naselbino za seboj in prekoračila brv čez potok v dolini, sva se znašla na velikem travniku, koder je bilo prav prijetno hoditi. Steza je naju kmalu prepeljala na desno k reki Drim. Ob gosti, dolgi vrsti visokih jagnjed sva po lepi vozni poti po rečnem bregu okrajševala razdaljo med nama in Lješom.

Ob reki Drim

Vendar je solnce že tonilo izza gorovja, a o Lješu ni bilo ničesar videti. Sicer so raztreseni logi in posamezne drevesne skupine po travnati ravnini zapirale pogled, toda ni se videlo niti razvalin starega gradu ali ka-li, ki samevajo na dovolj odprtem mestu na hribu izza Lješa, niti katoliškega samostana na nasprotnem griču pred Lješom.

Moj prijatelj je od časa do časa ponavljal svojo bojazen, češ, da sva najbrž zopet zašla. Toda končno sem ga umiril, ko sem mu zatrdil, da itak slediva toku reke, ob kateri leži Lješ.

Naše kolone nisva nikjer opazila; najbrže so potovali ob vznožju gora.

Zadnjo skorjico kruha sva bila že spravila na varno, mogla sva se samo še{{prelom strani} }okrepčati s čajem, toda zadnje vžigalice so bile potrošene za cigarete. Sicer sva se pa itak morala podvizati, da še pred nočjo prideva v Lješ.

Jastrebi nad mrhovino

Ob nekem potoku naletiva na dva jastreba v človeški podobi nad konjsko mrhovino. Bila sta dva Albanca, najbrž oče in sin, ki sta z velikim zanimanjem odirala kožo z mrtvega konja. Kadarkoli ste bili potrebni obe roki pri delu, je romal krvav nož med zobe. Res, strašen je bil ta prizor ob večernem mraku. Pri vsem tem sva bila še toliko pogumna, da sva Arnavte izpraševala, kako daleč je še do Lješa. S palcem je pokazal, kakor bi hotel reči: še eno uro. Zadovoljna sva jo mahnila dalje.

Toda noč je vedno nižje spuščala svoj črni plašč. Hvala Bogu, da je pot polagoma oživela, Arnavti so se vračali z dela v svoja domovja in pastirji so gonili svojo živino domov.

Končno zopet v Lješu

Tako sva končno prispela v največji temi nekako ob deseti uri zvečer v Lješ. Vse hiše v Lješu so že bile zaprte, le v rebri so žareli ognji, kjer se je že utaboril naš štab.

Midva sva bila namenjena oditi v taborišče in si najti ležišče ob kakem ognju. Toda, gredoč skozi ozke ulice, zapaziva skozi špranje priprostih vrat svetlobo v notranjosti. Čula sva srbsko govorico in opazila neke civiliste ob majhni mizici.

Najino prenočišče

Potrkam na vrata. Kmalu zaropota lesen zapah na vratih in na pragu se prikaže visokorastel Turčin v fesu. Srbščino je lomil še dokaj razumljivo. Vprašal je naju kaj želiva in ko je čul, da iščeva prenočišča, nama je velel vstopiti. Zaprl je nato zopet vrata s zapahom, medtem pa sva se midva seznanila z novo družbo. Bili so trije uradniki in neka gospa. Prostor, v katerem smo bili zaprti, ja bil zelo tesen. Na priprostih policah je bilo nekaj raznega trgovskega blaga, na sredi te prodajalne pa je stala pločevinasta posoda, v kateri je žarelo oglje. Na žrjavici je stal lonec z vročo vodo.

Turčin je nama takoj pokazal prenočišče. Bil je to majhen prostorček izpod lesenih stopnjic in je najbrž služil za skladišče. Za postelj so služila gola tla. Za to prenočišče je Turčin zahteval po dva dinarja v srebru od vsakega. Ker nisva imela srebrnega denarja, je nama »uslužni« nevernik ponudil, da nama zmenja denar in sicer po 5 dinarjev za desetdinarski bankovec. Drugo nama ni ostajalo kot udati se v božjo in Turčinovo voljo. Za ostale tri dinarje sva si kupila sladkorja, vžigalic in cigaretnih papirčkov. Sladkor je računal po 10 dinarjev v srebru za kilogram.

Ko sva tako zopet prišla do aprovizacije, sva si skuhala čaj in ž njim potolažila glad. Ker je tudi ostala družba odhajala k počitku v poleg ležečo sobico, sva tudi midva zlezla pod stopnjice kakor sv. Aleš, ki je tudi pod »štengami« spal.

Nemirno spanje

Brleča sveča v prodajalni, ki je še nekoliko borno razsvetljevala skozi široke špranje našo spalnico, je kmalu zamrla. Nekaj časa sva še poslušala hropenje in pretezanje Turčina na tleh v prodajalni, nato pa sva trdo zaspala s torbama pod glavo in odeta z najinimi plašči. Mraz me je ponoči nekolikokrat prebudil in ko sem iztegnil svoje noge, sem nehote lopnil ob vrata, da so se s treskom odprla. Razen mojega tovariša je še nekdo nekaj zamrmral, nato pa je zopet nastala tišina. Ker se je ta preklicana vratom podobna »lesa« sama od sebe zapirala, je tudi moj tovariš, kadarkoli je izprožil noge, butnil ob vrata. V takih slučajih je bilo godrnjanje že bolj razločno. Potihoma sva se s prijateljem dogovorila, da bi bilo dobro postaviti čevlje pred vrata, da se ne zapirajo, toda se nisva mogla odločiti, čegave čevlje naj bi izložila nevarni poskušnji o poštenosti gostoljubne strehe nad nama. Končno sva zopet zaspala in skrčena ležala še potem, ko je že prodirala dnevna svetloba skozi špranje v najino spalnico.

V taborišču

Zavžila sva še malo toplega čaja ter nato zapustila »hotel«.

V taborišče sva prispela ravno pravi čas. Vojakom se je delilo žito namesto kruha in po tri srebrne dinarje kot dar našega generala Petra Bojoviča. Žita sva dobila polno kapo, ki sva ga pa pozneje pri Arnavtih spremenila za dva srebrna dinarja na vsakega.

Ravno sem gledal, h kateri skupini bi se pridružil, ko čujem izza sebe svoje ime. Bil je glas mojega dobrega komandanta čete. Pristopil sem k njemu in ga po predpisih pozdravil.

»Ali si bil kdaj prej vojak?« – me vpraša z glasom, ki je hotel biti strog.

»Nisem, gospod poročnik.«

»Vendar bi moral vedeti kaj je vojaška disciplina, saj si že dosti dolgo v srbski vojski.«

»Ne čutim v sebi nagnjenja za vojaški poklic« – odgovoril sem mu iskreno.

»Toda na to se moraš privaditi. Odslej sicer ne boš vršil stražarske službe, pač pa se moraš udeleževati vežbanja, dokler si v moji četi.«

»Razumem, gospod poročnik« – pozdravil sem in se obrnil na peti, hoteč oditi zopet v mesto. »O, počakaj, počakaj! V mesto ne smeš več, ker te drugače ne dobim na vežbališče. Stopiva tu sem k naredniku.«

Končno osvobojen vsake službe

Prijel me je za rokav in me odvedel k naredniku, ki je z nekoliko vojaki sedel ob ognju. Čim se je približal poročnik, so takoj vsi vstali in pozdravili.

»Naredniče, tukaj ti izročam tega moža. Pazi nanj in ne puščaj ga izpred oči! Podučuj ga o vojaški disciplini, popoldne pa se mora udeleževati vežbanja! Stražarenje in drugo delo mu ni treba nalagati. Naj sedi tu pri tebi ob ognju.«

No, narednikovo surovost sem že poznal, zato mi ni bilo nič kaj po volji poslušati njegove nauke. Zato sem se obrnil k poročniku in ga začel prositi, naj mi dovoli, da vsaj ponoči spim v Lješu pod streho, ker sem prehlajen in slab ter bi me spanje na vlažni zemlji ob hladnih nočeh brez odeje lahko stalo življenje. Že površen pogled name ga je moral prepričati, da resnico govorim. Saj sem pa tudi bil shujšan kot trlica. Toda ni se dal omehčati.

V tem pa pristopi major Vučković, komandant taborišča.

»No, kaj pa je tebi, gospod Franjo« – me ogovori dobrohotno.

Razložim torej tudi njemu svojo prošnjo. Major se nasmehne in pravi poročniku:

»Pusti ga, pusti, sedaj ga itak ne rabiš.«

Zahvalil sem se, salutiral obema ln se obrnil k izhodu. Gledala sta še nekaj časa za menoj, dokler jima nisem izginil med prvimi lješkimi hišami izpred oči. Točno ob določeni uri sem bil vsak dan v taborišču, pokramljal prijateljsko s poročnikom, prejel pripadajočo mi hrano in zopet odšel.

Bolan

Toda kmalu sem težko obolel. Ležal sem na pesku v meduvanskem pristanišču in g. Peharec, lekarnar, me je zdravil, za kar mu ostanem vedno hvaležen.

Svetoval mi je, naj kuham nesoljen riž na vodi. Toda piti sem smel le riževo vodo, sam riž – če se ne motim – je pa pojedel moj – zdravnik. Zgodilo se je tudi, da se je voda deloma povrela, deloma pa jo je popil razkuhan riž. V takih slučajih seveda je dan minil brez zdravila in brez – hrane.

Burja nam je mnogokrat nagajala. Vzdignila je cele oblake prahu in nam pošteno zasolila glavno in skoraj edino našo hrano – riž. Sicer je škripalo pod zobmi, pa kaj to; če kokoši zobljejo pesek radi bolje prebave, zakaj bi ga ne zobali ljudje.

Poveljstvo odšlo

Moja bolezen je trajala nekoliko dni. V tem času seveda nisem mogel odhajati na hrano v štab svojega poveljstva v Lješ. Nekoliko koščkov sladkorja, peščico riža in košček prepečenca sem prejemal dnevno – sicer neredno – v pristanišču pri policijskih komisarjih kot civilna oseba na podlagi potnega lista. Ker pa nisem mogel jesti, je bilo le to malo – preveč.

Ko sem ozdravil, sem odšel zopet v Lješ. Toda prostor, kjer je taboril naš štab, je bil – prazen. Kakor sem dognal, je poveljstvo odšlo dalje v Drač. Meni tedaj ni kazalo drugo, kot ostati v Meduvi in čakati na vkrcanje v tem pristanišču.

Skupina Slovencev

Ker se je cela kolonija, ki je počasi narastla do deset tisoč duš, razdelila na posamezne skupine in sicer po narodnostih in po strokah, ni bilo razloga, da bi se tudi Slovenci ne organizirali v svojo skupino.

Naša skupina je štela do trideset članov. Kot načelnika skupine sta bila dr. Marušič iz Gorice in inž. Krulej iz Sevnice. Sestavil se je imenik vseh članov in oba načelnika sta bila pooblaščena, da pri admiralijatu izposlujeta čim skorajšnje vkrcanje. Tedanji minister notranjih zadev g. Ljuba Jovanovič jima je izročil lastnoročno pisano priporočilno pismo, da se naša skupina, v kateri so bili večinoma prostovoljci, čimprej vkrca.

Samo dva

Toda vse to je bilo zaman. Mi smo čakali prvo ladjo, pa drugo, pa tretjo – brez uspeha. Končno zagledamo, nabito na zidu, imena tistih nesrečnežev, ki se imajo vkrcati o polnoči istega dne. Med imeni zapazimo tudi imeni dr. Marušiča in inž. Kruleja.

Pri nas Slovencih je že tako, da nikomur ne zaupamo. Ni čudo torej, če se je začelo godrnjanje v naši skupini, češ, da sta ta dva naša načelnika zlorabila naša pooblastila v to, da le sebe spravita na varno, za druge pa – kakor Bog da.

Dr. Marušič se je lojalno opravičil in s svojo častno besedo odbil od sebe vsak dvom, češ da je svoj položaj načelnika skupine izrabil, da se sam vkrca. G. Krulej ni smatral za potrebno storiti isto.

Vtihotapljanje

Nam sedaj ni preostajalo drugo kot vdati se v božjo voljo, ali pa se poslužiti – zvijače.

Zvedeli smo, da neki Arnavt za dober denar in pod plaščem noči prevaža s čolnom ljudi na parnik. Kar je bilo petičnejših izmed nas, so se takoj oprijeli te rešilne slamnate bilke. Gg. Šorli in Peharec sta bila pooblaščena, da položaj diplomatsko pripravita. Vse je bilo dogovorjeno. V osamljenem bičju izven pristanišča in v nočni tišini naj bi se zbrale za pot pripravljene osebe ob 10. uri zvečer. Nikdo bi ne smel črhniti besedice o tem. Na kratek trikraten žvižg z morja bi vodja odgovoril na isti način. Čoln bi se nato približal obali in vsak udeležnik bi izročil brez vsake besede sto srebrnih dinarčkov – prevozniku.

Oh, kako sem celo popoldne premetaval iz roke v roko vse svoje denarno imetje, češ, morda pa se vendar kako oplodijo ti-le dinarčki. Premalo! No, s težavo pridobljeni čevlji in poročni prstan bi morda še rešili položaj. Po dobljenem pojasnilu pa je tudi ta up splaval po vodi.

Prenočišče

Začelo se je mračiti. Kar je bilo nas revežev Slovencev, smo se sešli v nekdanji krčmi iznad pristanišča. Pijače se je le redkokdaj kaj dobilo. Toda Arnavt, črnogorski podanik, ki je zelo dobro govoril srbsko, si je znal pomagati k zaslužku tudi brez pijače in lastnega truda. Ob burji, ki je vila z morja, in ob hladnem nočnem času ni nikdo rad spal na prostem. Vsak, kdor je le mogel, je iskal zavetja v edinem javnem prostoru – v tej krčmi. Arnavt pa vsakemu ni dovolil vstop, temveč je izbiral med prosilci. Tudi tu so prišli na vrsto za ženskami najprej takozvani – boljši sloji.

Podnarednik Janko Starbek je imel svoj šotor. V njem so našli ležišče gg. Šorli, Peharec in Mihelj. Nekaj jih je spalo ob ognju v pesku. V krčmi je prenočevalo glavno število Slovencev, tla, na katerih smo ležali, so bila do pičice podobna belgrajskemu pouličnemu tlaku; okroglo kamenje je všje ali nižje štrlelo iz poteptane zemlje. Pod sebe ni bilo kaj dati, za zglavje pa služila torba. Ker smo bili stlačeni kot žveplenke v škatljici, je bilo v zaprtem prostoru zelo soparno in – zaduhlo. Uši so se celo noč preseljevale z enega telesa na drugo. Čudno še, da se ni pojavila kakšna kužna bolezen.

In za vso to »udobnost« smo plačevali po en srebrn dinar za noč in osebo.

Zvijačen načrt

Tu smo se torej sestali in se dogovarjali skrivnostno med seboj kako bi ukanili budno oko pristaniških oblasti. Bili smo slikar Gerbič, mehanik Franc Zdešar, Lovšin iz Ljubljane in moja malenkost.

Načrt, ki smo ga skovali, je bil, da pridemo neopaženi mimo straže na hrib in po njegovem hrbtu do steze, ki vodi k admiralijatu ter po njej v pristanišče, kjer se vrši vkrcavanje.

Vse dohode v dotični del pristanišča je vojaštvo s kordonom zaprlo in pustilo naprej le tiste, ki so se izkazali službujočemu častniku, da imajo na potnem listu odobrenje za vkrcavanje. Vsak je hotel vedeti, kateri so tisti, ki se jim je izpolnila želja, da odpotujejo iz – Albanije. Zato se je nabralo izza kordona polno ljudi tako, da so se odpotujoči le s težavo prerili skozi.

Ta okolnost je nam štirim izborno služila; le mesečina nam je nagajala.

Izvršitev ukrepov

Med dvema skladiščema je bila edino pristopna pot v hrib. Gerbič in jaz sva bila v vojaški obleki. Če bi nas straža vprašala, kam gremo, bi midva odgovorila, da gremo v taborišče alarmske čete, ki je na vrhu hriba pazila na prihod avstrijskih letal, – spat. Toda straža se še zmenila ni za nas.

Tako se je srečno začel naš romantični podvig.

Tik pod vrhom se ustavimo. Treba je bilo določiti in razdeliti si uloge. Vodnk je bil Gerbič. Nikdo ne sme ziniti besedice. Naprej gre Gerbič, pet korakov za njim jaz, potem pa v isti razdalji Zdešar in Lovšin. Plezali smo po vseh štirih in le tu in tam se je dvignila roka vodnika, kar je pomenjalo, da se je treba pritajiti.

Romantično nočno potovanje

Noč je bila kakor v bajki. Polna luna je v vsem svojem sijaju odsevala v mirni morski gladini. V pristanišču je vrvelo kakor v panju. Skromen pomol je oživel in prve barke so že prenašale potnike na krov ponosnega parnika. Treba se je bilo podvizati.

Strmo skalnato reber, po kateri smo plezali, je pokrivajo kamenje in po dežju izpran gramoz. Tu in tam je sameval kakšen grmič brinja ali osata in po šop uvele trave. Zato smo morali paziti, da ne izprožimo kakšen kamen navzdol v pristanišče, kar bi vzbudilo pozornost pristaniščne straže, ki bi nas v mesečini lahko zapazila in uničila celo podjetje in naše – sanje. Ni čudno torej, da je nas vsak kotrljajoči se kamenček razburil ker smo morali v tem slučaju popolnoma mirno ležati včasih po več minut.

Na poizvedovanju

Končno je vodnik dvignil kapo: znamenje, da je na stezi in da moramo ostali počakati, dokler se on ne vrne iz pozvedovanja. V tem pa jo nekdo maha po stezi navzdol, – naj ga cucek odnese! Gerbič se potuhne za neki grm, mi ostali pa polegnemo. Ni nas opazil. Ko je odšel, nas vodnik pokliče k sebi. Sedč na gramozu smo se šepetaje sporazumeli glede naclaljnih ukrepov.

Gerbič je odšel po stezi navzdol pogledat kako so straže razvrščene, Lovšin je plezal k nekemu skladišču, čigar streha je bila naslonjena na hrib, da ob njem razvidi položaj za prehod v pristanišče, Zdešar pa je ostal na mestu ob stezi, da se ob povratku zopet vsi na tem mestu sestanemo in dogovorimo glode poti. Name pa je pala vloga najti pot v pristanišče ob obali z morske strani.

Plezal sem torej oprezno navzdol v nasprotno smer od pristanišča naravnost k morju. Ko bi bil ob dnevni svetlobi bolje pregledal teren, bi nikdar ne bil poskušal podajati se v nevarnost, ki mi je pretila.

V nevarnem položaju

Vsled strmine sem plezal po trebuhu in z nogami naprej. V takem položaju seveda nisem mogel paziti kaj je izza mene. Naenkrat mi zmanjka tal izpod nog! Le teža gornjega telesa, s katerim sem obležal na robu prepada, je zadržala, da nisem zdrčal v – morje. Kamenje se je rušilo izpod mene, udarjalo ob skale v morju in štrbunkalo v vodo. Položaj je bil skrajno obupen. Padajoče kamenje mi je odmevajo po vseh udih in mrzel pot mi je stopil na čelo. Z uporabo vseh svojih moči, ki so se podeseterile spričo nevarnosti, sem iztegnil obe roki naprej in v mrzličnem strahu sem z desnico zgrabil za edini šop suhe trave pred menoj. Gramoz in suha prst se je kotrljala mimo mene v prepad. S prsti levice pa sem se zaril med kamenje in prst ter dvignil koleno desne noge na rob prepada.

Rešen

K sreči je koleno dobro obtičalo v opori, trava pa se je že pulila. Naslonjen na levico in na koleno desne noge sem spravil vso težo telesa preko roba prepada in leva noga ji je sledila. Bil sem izven neposredne nevarnosti! Še hip napora in že sem sedel izza brinovega grma. Tu sem se končno oddahnil in zahvalil Bogu na čudežni rešitvi. Po poznejši ugotovitvi sem visel na robu navpične skalnate stene dobrih deset metrov visoko. Takoj izpod stene je pljuskalo globoko morje in spiralo posamezne skale, ki so štrlele iz vode. Ob skalovju obtolčeno truplo bi morje prepustilo ribam in povečalo število neznanih grobov v Albaniji. Moji tovariši bi me ne iskali, ker bi mislili, da sem odpotoval, kakor se je zgodilo s Zdešarjem, o katerem sem šele po letih zvedel, da se je iste noči ukrcal in srečno izplul v Italijo.

V pristanišču

Po trenutnem odmoru sem prilezel ves izmučen na dogovorjeno mesto. Lovšin in Zdešar sta že čakala, tudi Gerbič je že prihijil. Svoj dogodek sem jim omenil na kratko, ker ni bilo časa za to. Zanimalo nas je bolj veselo poročilo Gerbičevo, da je pot v pristanišče prosta.

Takoj smo se napotili po položni stezi navzdol in se v pristanišču pomešali med čakajoče potnike: poslance, ministre, častke, nekaj njihovih žena in otrok ter peščico višjih uradnikov, bogatašev in protežirancev. Posebno mi je ostala v spominu silhueta Stojana Protiča, sedečega na svojem kovčegu ob pomolu.

Vsak na svojo roko

Ko smo ugotovili, da je kontrola potnih listov tako stroga in večkratna, da je nemogoče preriniti se na zastraženi pomol, smo se odločili delati vsak na svojo roko. Moj namen je bil plezati po tramovju v vodi izpod pomola do barke. Toda nikakor nisem mogel neopažen v bližino. Vsakokrat me je orožnikova roka potisnila nazaj.

Tako sem izgubil vsako upanje v uspeh. Od svojih tovarišev nisem nikogar več videl. Opustil sem vsak nadaljni poskus priti na ladjo in sem le še čakal konec vkrcavanja.

Vtisi

Ko je bilo tudi to pri kraju, sem se napotil k izhodu iz pristanišča. Medpotoma naletim na Gerbiča in Lovšina. Bila sta otožna in pobita. I, kaj bi pa tudi ne bila! Ves trud in vsi napori so bili brezuspešni! Vendar spomin na romantično potovanje ob mesečini po golem gorskem hrbtu iznad meduvanskega pristanišča nam ostane neizbrisen, meni pa še posebno nevarnost, v kateri sem bil.

O Zdešarju ni bilo ni duha ni sluha. Takrat smo mislili, da je odšel na svoje »stanovanje« izpod grmovja na pesku ob morju. Toda niti tam ga nismo našli. Po letih – ko se je Zdešar vrnil iz Italije na Krf – sem zvedel, kaj je bilo ž njim.

Zdešarjevo vkrcanje

Ko smo sklenili, da naj vsak na svojo roko poskuša spraviti kosti v svoji koži na parnik, se je Zdešar odstranil. Uvidel je, da je pomol preveč zastražen. Vsak trud bi bil tu zastonj. Šel je torej ob obali v smeri na široko morje. Tu je bilo vedno manj ljudi. Hotel se je že vrniti. Kar zagleda več mož, ki so v sumljivi naglici hiteli mimo njega. Takoj jim je sledil v koraku. Nikdo se ni zmenil zanj. Vstavili so se pred veliko skalo. V senci te skale se je zibal – čoln in v njem Arnavt, ki je čakal za skriven prevoz potnikov.

Prišleci so brez obotavljanja vstopili v čoln. Isto je storil tudi Zdešar. Nikdo mu ni branil. Potniki so mislili, da se je Zdešar že sam tudi sporazumel z Arnavtom, Arnavt pa je gledal le na število. Ker je bilo dogovorjeno število polno, je Arnavt hotel odriniti, toda drugi ga prosijo naj še potrpi. Čakali so namreč še nekoga. K sreči Arnavt ni znal srbsko; zato se niso mogli sporazumeti, ker ni bilo tolmača. Arnavt je z veslom odrinil čoln in po ovinku so se približali z nasprotne, neosvetljene strani parniku, s katerega je visela lestva iz vrvi. Tu je vsak stisnil Arnavtu svoj del pogojene vsote, Zdešar pa je zagrabil lestvo kot najbližji in jaderno priplezal na krov. Robantanje Arnavta je bilo odveč. Zdešar se je bal, da ne pride do revizije potnih listov na ladiji, ker bi v tem slučaju moral jadrati nazaj na obalo. Zato se je, kot mehanik, spustil v strojni oddelek doli v parniku. Kmalu se je sporazumel s kurjači in pridno metal premog v ogenj. Gori na krovu so mnogi stradali, Zdešar pa se je mastil ob pečenki in vinu ter se kopal v znoju ob strojnih pečeh. Tako je prispel v Italijo.

Niti tovariši niso imeli uspeha

Ker te noči nismo niti poskušali priti na itak že zasedeno ležišče na trdih tleh arnavtske kavarne, smo se napotili v »taborišče« slovenske skupine na obalski pesek. Medtem je parnik že dvignil sidra, pogasil luči in neslišno odplul.

Razen Marušiča, Kruleja in Zdešarja so bili še vsi v številu. Niti njim se ni posrečilo. Toda takrat ni nikdo slutil, da se je Zdešar vkrcal s pomočjo arnavtskega čolna. Zato so se vsi jezili na Arnavta, češ, da jih je prevaril. Toda šlo je samo za nesporazum. Arnavt je čakal s čolnom na enem koncu pristanišča, naši »potniki« pa na drugem koncu.

Težave z drvmi

Z drvmi je bil križ. Sekire nismo imeli, odpadlo suhljad so pa že davno drugi pobrali. Dokaj visoko v hribu je bilo nekaj hoste in od tam smo vlačili, kar se je dalo z rokami odlomiti. V pristanišču je bilo trnjevega grmovja dovolj, ki pa je ostalo nedotaknjeno. Nekaj vrbovine je bilo tudi med bičjem v nedostopnem močvirju. Tako smo prebili tudi še ostali del noči le ob ugasujoči žrjavici. V hladni decemberski noči, ob ostri morski sapi, zakopani v vlažnem pesku, čegar gornja plast je bila sicer suha, smo predremali minule dogodke in napore.