Prekletstvo večinskega volilnega sistema
| Prekletstvo večinskega volilnega sistema Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||||
Če bi bil Janez Drnovšek za večinski sistem volitev v Državni zbor, bi bilo od leta 1992 v naši državi marsikaj drugače. Ker je bil Janez Drnovšek za sorazmerni sistem volitev v Državni zbor, imamo od leta 2000 hude, hujše in vedno večje težave. Vsak poskus, da bi volivci v resnici odločali o izbiri kandidatov, je bil v kali zatrt. Preferenčni glas – ne, kombinirani sistem – odločno ne, večinski sistem – trikrat ne. In na bližnjih volitvah se nam že četrtič obeta ponovitev stanja, ko večina volivcev voli stranko Nenjega, dobi pa vladnega mačka v žaklju, ki mijavka in praska, vladati pa ne zna ali ne more. Prekletstvo volilnega sistema …
V demokraciji je običajno, da odloča večina. Včasih tudi na račun manjšine. Ampak če namesto večine volivcev odloča manjšina, če o izvoljenih predstavnikih ljudstva odločajo strankarske elite ali celo posamezniki, ima demokracija resen problem. Ker se nevarno približuje diktaturi. Sorazmerni volilni sistem nam ni pisan na kožo, nasprotno: Slovenci ne volimo strank, pač pa osebnosti. Temu se uspešno prilagajajo županske volitve, kjer je vedno več nestrankarskih ali »nestrankarskih« kandidatov. Državnozborske pač ne: Slovenci kljub strankam volimo Janšo ali Nejanšo, ki se piše Pahor ali Jankovič ali Cerar … Kako se imenuje stara ali novokomponirana stranka in kakšen je njen program, nikogar v resnici ne zanima.
Slovensko ljudstvo verjame, da je pošteno voliti predsednika po dvokrožnem večinskem sistemu. To ljudstvo je prepričano, da mora biti vsak župan izvoljen po dvokrožnem večinskem sistemu. In vsak predsednik ali župan, ne glede na to, kako se imenuje ali katere politične barve je, ima za sabo več kot pol opredeljenih volivcev. S tem pa ne samo legalnost, ampak tudi polno legitimnost. Volivci vedo, koga volijo, komu so dali svoj glas. In ga po koncu mandata, če niso z njim zadovoljni, lahko zamenjajo. Kar se redno dogaja: razen če nisi Pahor, Jankovič, Popovič, Princes iz Vipave ali Mužič iz Goriških Brd.
Naše ljudstvo pa obenem mirno dopušča, da se od začetka tisočletja brezobzirno krši ustavno določilo, da imajo volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov. Ti ga nikakor nimajo, ker imajo ta vpliv vodstva strank. Ki so med drugim v ustavi komaj omenjene. V isti ustavi, v kateri je jasno in glasno in vedno bolj cinično zapisano, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo … Že sedemnajst let temeljna ustavnopravna zahteva o odločilnem vplivu volivcev ni uresničena: kar četrtina volilnih okrajev sploh nima poslanca, v veliki meri pa so izvoljeni kandidati, ki so po številu prejetih glasov na drugem, tretjem, celo četrtem mestu. Nekateri, ki so jih prehiteli za več sto odstotkov, niso prišli v Državni zbor. Volivec ne ve, komu da v resnici svoj glas. So takšne volitve resnično legitimne? So sploh legalne?
Dvokrožni večinski sistem je preprost. In zelo pregleden. Vsak volivec točno ve, koga voli in zakaj ga voli. Omogoča kandidaturo posameznikov, brez blagoslova odtujenih strank. In omogoča, da so izvoljeni poslanci resnične osebnosti, omogoča celo njihov nadzor in odpoklic. Ta volilni sistem edini v celoti uresničuje načelo, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Kako torej, da kljub referendumski volji ljudi iz leta 1996 še vedno volimo sorazmerno, kako to, da se nekateri politiki ob omembi večinskega sistema samo pomilovalno nasmehnejo, da nekateri novinarji dobijo ošpice, da se ljudstvo ne prebudi, ne vzdigne in ne protestira?
Dvokrožni večinski sistem je preklet. Zaznamovan. Očrnjen. Češ da spodbuja ideološko razklanost. Da omogoča popolno prevlado ene same stranke. In vendar: nikoli še nismo bili tako razklani. Tako na dveh bregovih. Kljub sorazmernemu sistemu. Za zvezdo in proti njej, za križ in proti njemu, za spolno enakost in proti razbijanju družine … Vsak politični spopad zaznamuje nasprotje rdeče – črno. Dvokrožni večinski sistem ni enokrožni. Pri slednjem res lahko postane poslanec nekdo, ki dobi le tretjino opredeljenih glasov. In morda le desetino glasov vseh volivcev. Dvokrožni ima varovalko: vsak kandidat, ki prvič ne dobi polovice glasov angažiranih volivcev, mora v drugi krog. S tem da ostaneta samo dva. Zmagovalec potrebuje absolutno večino od vseh veljavnih glasov. Dvokrožni sistem zahteva prilagoditev večini volilnega telesa: kdor je preveč izključujoč ali enostranski, bo zanesljivo poražen. Zato je ta sistem demokratičen.
Slovensko ljudstvo že dve leti in pol čaka na ustavno presojo nekaterih spornih členov sedanje volilne zakonodaje. Ampak ustavnemu sodišču se ne mudi. Kljub urgencam in opozorilu, da se volitve nezadržno bližajo. Uresničevanje ustavnega načela, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo in zato volivci morajo imeti odločilen vpliv na izbiro kandidatov za Državni zbor, za ustavno sodišče očitno ni prioriteta. Volivci zgolj nemočno opazujejo aroganco oblasti, ki skrbi za vsakdanji kruh in igre, karavana strankarskih veljakov pa gre po politični puščavi mirno dalje. Do naslednjih volitev …