Prekanjeni Jure

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Uršula Ljudske pripovedke iz Dobrepolj
Prekanjeni Jure
Tone Ljubič
Trije bratje in tri vdove
Spisano: Nataša Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Prekanjeni Jure


Jure je bil ubožen bajtar. Imel je na pol podrto bajto, zemlje niti toliko, da bi stopil na svoje, ko je šel čez prag, rnršavo kozo, ženo in svojo staro mater. Težko se je preživljal. Zlasti pozimi je trda predla. Tedaj je preždel pol dneva na peči in je vezal brezove metle, ostalo polovico dneva pa je na peči prespal. Na pomlad je naložil izgotovljene metle na kolca in je šel z njimi v široki svet. Koder je hodil je ponujal: »Kupite metle, kupite metle!« Kupčija je šla počasi izpod rok. Take sorte blago se počasi proda. Tri dni je že ponujal, pa je imel še skoraj polna kolca. Upehan in lačen je dopoldne četrtega dne počival pred go¬stilno v kraju, ■ kjer je bil ravno semenj. Žalosten je otepal zadnji košček prosenega kruha od popotne, zraven je pa sline cedil, ko je opazoval sejmarje, ki so se mastili s klobasami. Zmotil ga je razgovor pri bližnji mizi. Pogovarjali so se o nekem gospodu, ki je tako skop, da bi prej kaj od mrliča odpadlo, kot pa od njega denar. Poleg skoposti pa, da je neumen tako, da sliši travo rasti. Juretu je šinila v glavo dobra misel. Za korajžo je naročil frakelj žganja, ga izpil in se odpravil k tistemu gospodu. Ponižno ga je pozdravil in mu ponudil: »Kupite metle, kupite metle!« Gospod se je zadri nanj: »Kaj bi mi rabile metle, kar pojdi!« Jure kar naprej: »Kupite metle, kupite metle!« Gospod pa: »Človek, ali ne vidiš, da še za jed nimam, ka-li še za metle!« Tedaj je Jure pristopil čisto h gospodu in mu zašepetal na uho: »Ali niso to navadne metle, nalašč za vas sem jih naredil. Kar boste z njimi pometli, se bo v zlato izpremenilo.« »iKaj,« je povzel gospod, »hm, saj si videl, da sem se poprej samo šalil. Seveda jih kupim, vse kupim. Koliko pa češ zanje?«! »Med brati so vredne po deset cekinov. Na poti so mi za¬nje še več ponujali, a jih nisem dal, ker sem jih napravil samo za vas.« »0 človek, ti mi boš kožo odri! Nimam toliko, resnično nimam. Po tri cekine pa ti jih plačam.« Jure je še malo barantal, nato je pa udaril v roko. Izročil je gospodu metle, on pa njemu svetle zlate. Ko je gospod sto^ kal, da ga bo ta kupčija spravila na kant, jo je Jure kar se da hitro popihal domu, Odtlej ni bilo pri Juretu več tolikšne revščine. Popravil si je bajto, kupil kravo in kos njive, da se je vsaj po krščansko preživel. 'Gospod pa je besnel in po celi deželi poizvedoval za Ju¬retom. Šele čez leto dni je izvedel zanj. Zapregel je konjiča in se odpravil k Juretu, da bi mu vrnil denar. Jure ga je že od daleč opazil. Urno je poklical ženo in ji naročil: »Žlezi v peč. Ven pridi šele, ko te bom poklical.« Žena ga je ubogala in je zlezla v nezakurjeno peč. Ko je vstopil gospod, je Jure privede! k peči še svojo staro mater in ji ukazal: < »Stara, noter!« Nato je zakresal kresilo na kremen, še malo počakal in poklical: »Mlada, ven!« In je prilezla iz peči njegova žena. Gospod je bil pre¬pričan, da se je stara pomladila in je kar pozabil jezo ter prijazno zagostolel: »Dober dan, Jurek. Kakor vidim, imaš spet nekaj poseb¬nega zame. Prodaj mi to pečico.« Jure se je branil in branil, nazadnje je rekel: »Naj bo. Peči vam sicer ne bom dal, ker je za ta posel vsaka dobra, le to kresilo, ki je same svete Šembilje, je čudo¬delno. Ravnajte pa tako: Tri ure prej močno zakurite peč, nato ukažite vaši ženski: stara, noter. Potem brž ukrešite s kre-silnikom in sveti ogenj peči le pokažite. Še malo počakajte, nato pa zakličite: mlada, ven, in bo v redu. Sto zlatov mj boste dali za to kresilo.« Gospod se je nekoliko obotavljal, nazadnje je odštel zlate in vesel odšel s kresilom. Doma je precej napravil po Juretovem navodilu. V raz-kurjeno peč je spravil svojo gospo, ji ukazal: stara, noter, ukre-sal s kresilom in ponovno ukazal: mlada, ven. Toda žene ni hotelo in ni hotelo biti iz peči. Tedaj je gospod spoznal, da je spet opeharjen. Hotel je nemudoma k Juretu, toda služabniki so že raznesli, da je gospod sežgal svojo gospo. Prišli so biriči in so ga odpeljali pred sodnike. Če bi ne bil gospod, bi ga obesili, tako pa je bil obsojen le na devet let ječe. Po devetih letih je bila njegova prva pot k Juretu, da bi se maščeval. Jure ga je tudi to pot prej opazil. Ukazal je na¬rediti pare in se je nanje ulegel, kot da j^i mrtev, ženi pa je naročil, naj joka in stoka. Že je bil gospod v hiši. Ko je videl Jureta na parah, ga ni minila jeza, ampak je zakričal: »Se bom pa nad mrtvim maščeval,« in je udaril Jureta na lice. Jure mu je vrnil tako gorko, da je gotovo videl devet sonc. Strašno se je ustrašil gospod. Od groze je zarjul: »Joj, mrtvi me je 'udaril. Maščeval se je nad menoj, ker ga niti mrtvega nisem pustil pri miru,« pa je zbežal in nikoli več prišel nadlegovat Jureta. Jure je v miru in zadovoljstvu živel še mnogo let in morda še sedaj živi, če že ni umrl.


Ljudske pripovedke