Pregled slovenskega slovstva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pregled slovenskega slovstva
Anton Slodnjak
Izdano: Ljubljana: Akademska založba, 1934
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsebina

Slovenstvo in slovanstvo[uredi]

Preloma v življenju naših prednikov, ki je nastal potem, ko so zasedli novo domovino, ne moremo primerjati z nobenim poznejšim dogodkom, ki je zadel slovensko narodno življenje. Ne vemo, kaj je naše prastarše vrglo iz pradomovine, bodisi tuja sila, ki so ji bili pokorni, bodisi lastno neukrotljivo hrepenenje po novih, bogatejših krajih. S to selitvijo, ki je bila posledica neznanih političnih in ekonomskih sil, se iz osrčja slovanstva odcepi delec, ki je dal po socijalni, politični, in verski preobrazbi na tleh naše sedanje domovine — slovenstvo.

Kulturna dediščina, ki so jo naši predniki prinesli s seboj, je bil jezik, narodna pesem, sporočila o bogovih in duhovih in druge tvorbe preprostega narodnega duha. Slovenski jezik je še danes v svojem bistvu najčistejšega slovanskega izvora. Mnogo čistejši in docela soroden jezikom ostalih slovanskih narodov je bil v času naselitve. Narodna pesem, ki je še danes zvesta spremljevalka našega ljudstva, je živela še mnogo bujnejše življenje v pradomovini.

Ob razseljevanju je spremljala rodove na vse strani. V novi domovini se je prav tako kakor doma glasila na bojnih pohodih, pri verskih obredih, skupinskih plesih, igrah, družinskih dogodkih in drugih prilikah. Bila je izraz občestvenega duha, ki je navdajal družine, rodove, bratstva — narod. Njena poglavitna lepotna moč je bila vsebina, ki jo je naglaševala preprosta melodija. Selitev in osvojitev novih pokrajin, srečanja s kulturnimi narodi, boji za velika zidana mesta, nova podoba zemlje, novi ljudje, nova kultura so jo navdajali z novimi vsebinami in melodijami.

Verska misel prvotnih Slovencev je bil solnčni mit. Svarog, vladar nebes in zemlje, »veliki bog«, kakor so nam njegovo ime ohranili na Slovenskem, tudi Tvarog, Sventovid ali Perun imenovan, je bilo prav za prav veliko solnce. Pol nomadska pol poljedelska duša prvotnih Slovencev je v solncu častila vseobsegajočo in oživljajočo moč, ki daje rast naravi in katere glasnik je sleherna rastlina, drevo, reka, potok, vrelec, sploh ves organski del narave. Vse, kar ovira solnčno luč in njeno dobrodelno moč, pa je znak Črta, vesoljnega načela smrti, teme, onstranskega življenja. Strmenje nad solncem, nebom, mesecem, zvezdami, oblaki, dežjem, gromom, vodo, zrakom, zemljo, rastlinstvom, puščavo, rojstvom, rastjo, boleznijo in smrtjo je rodilo že v pradomovini v dušah naših prednikov zavest o dveh vesoljnih načelih o dobrem, to je solncu, ki je osebno in zato tudi obče koristno in prijetno, in o zlem, to je o smrti, ki je človeku bližje kakor prvo. Ti veliki verski načeli, ki sta skupni slovanskim kakor iranskim rodovom, sta prepletali vse kulturno življenje in predstavljanje prvotnih Slovencev. Še dandanes jih lahko izluščimo iz naših narodnih bajk in pripovedk, narodnih pesmi in legend. Zaradi tega vesoljnega dualizma so naši predniki tudi razmeroma lahko sprejeli krščanski nauk o dvojnosti tuzemskega in onstranskega življenja in zamenjali preprostejšo obliko animizma s popolnejšo.

Slovenci so alpske, kraške in panonske pokrajine zasedli kot pešci obrskih roparskih pohodov. S Samovo pomočjo so se v 7. stoletju osvobodili Obrov, zamenjali pa so najbrže eno obliko ekonomske in politične odvisnosti z drugo ter so se nadalje bojevali s sosedi na severu in zahodu za človeško in drugačno blago. V drugi polovici 8. stoletja so njihovi vodniki prešli deloma prostovoljno v sestav bavarske oziroma frankovske države ter povzročili prebrazbo prvotne narodne kulture. Usodni stik z zapadnimi kulturnimi prvinami, na katere so Slovenci naleteli že pri vstopu v novo domovino, pa so jih spočetka malomarno uničevali in zaničevali, je zdaj začel prekvaševati njihovo kulturo samo.

V prvih stoletjih bivanja v novi domovini je marsikateri krščanski nauk vsaj kot nekaj nenavadnega, čudnega ali celo smešnega zadel ob kulturno predstavljalno silo izbranih slovenskih rodov. Ta stik je na drugi strani morda pospeševal ljubezen do domačega solnčnega mita, sicer pa je tudi tega počasi razvijal, kolikor so to sploh dopuščali neprestani bojni pohodi, preobrazba polnomadov v poljedelce, organizacija državne oblike in drugo.

Morda bi se našim prednikom posrečilo, da bi si ustvarili v novi domovini v smislu takratne evropske miselnosti urejeno državo, če se ne bi zgodile takrat velike spremembe na zahodu. Kulturna in politična okrepitev romaniziranih rodov na današnjem Francoskem, Španskem in Italijanskem je pognala Germane zopet na vzhod. Nepričakovano so trčili na duhovno in socijalno močnejše rodove, ki so se prerodili preje kakor oni s pomočjo navidez propadle, v resnici pa po krščanstvu pomlajene grške in rimske kulture v zametke kulturnih in državotvornih ljudstev. Od njih je tudi German prevzel vero in kulturo ter jo je vcepil v svoje samodrško-očakovsko vodene rodove ter jim vdihnil čudovito in protislovno nalogo, naj z orožjem širijo in ščitijo Kristusovo kraljestvo na zemlji. Navalu duhovno in socijalno krepko zvezanih germanskih rodov se niso mogle upirati slovenske bojne družine ter so klonile vrat nekoliko pred silnim križem, nekoliko pa pred še silnejšim mečem.

Zgodovinski viri poročajo, da je vodilni del Slovencev sam hotel višjo duhovnost, o kateri je slišal propovedovati nemške pridigarje.

Zaradi te razcepljenosti je bila slovenska narodna obramba mlačna in nedosledna. Politični, kulturni in gospodarski stiki z Germani so pospešili duhovno pa tudi telesno podjarmljenje — gospodarsko in kulturno šibkejših slovenskih rodov.

Nejasne predstave o belih bogovih in črtih je razpršila usodna beseda o Križanem. Krst je bil nasilen, kajti na spreobračanje množic v takratnih časih ne moremo misliti, dasi nam poročajo tudi o njem. Sprejem krščanstva pa je rešil naše praočete pred popolnim narodnim poginom, ki je zadel več plemen, ki so se gibala pred njimi ali z njimi na tem ozemlju. Vera je vsaj v najčistejši predstavi izenačila Slovane z Germani. Zadala pa je udarec narodni pesmi, ki se je s častilci starih bogov zatekla v pušče, gorate in gozdne pokrajine, kjer se je ohranila, čeprav je sčasoma tudi tukaj vsaj v besedah postala krščanska.

Ker nova vera na Slovenskem ozemlju ni bila odsev slovenske bojne družine, ki se bojuje za njo, temveč prav znamenje, da je ta družina položila orožje, zato se njeni oznanjevalci niso brigali, da bi oskrbeli slovenske vernike s potrebnimi cerkvenimi teksti v narodnem jeziku. Vendar pa je zahteval način prekrščevanja samega, če ni hotel biti samo dejanje golega nasilja, da so govorili in pridigovali o novih verskih in kulturnih predstavah misijonarji v slovenskem jeziku.

Slovenski knezi v Karantaniji niso imeli niti niso mogli imeti Rastislavljeve genijalne državniške modrosti, ki je s pomočjo Cirila in Metoda spočela — romansko-germanskemu načelu o širjenju krščanstva na temelju latinskega upravnega in kulturnega sporočila ter družinske organizacije bojevitih rodov nasproten, ljudski, na osnovi narodnega jezika in politično neodvisnega duhovniškega ter učeniškega stanu zasidran način učenja življenja po Kristusovi veri in ne nasilnega pokrščevanja.

Vsaj na vzhodni rob nove slovenske domovine je padel odsev bele Metodove halje in vzbudil tam slovenski odmev v slovanskem jeziku razodevanih krščanskih naukov. Za celotno usodo slovenskih rodov, ki so živeli in se bojevali v neprehodnih ali vsaj težko prehodnih ozemljih ter niso imeli enotne upravne zveze, pa apostolsko delo bratov iz Soluna ni rodilo posledic. S svojo vrhnjo ekonomsko plastjo so lezli v kulturno in politično območje germanskih državnih tvorb in kmalu je postalo vse prosvetno delo na Slovenskem plod bolj ali manj slučajne pridnosti posameznih veroučiteljev.

Naj si je bila misijonska in pridigarska praksa solnograških kakor oglejskih misijonarjev taka ali taka, vendar se je že načeloma morala ozirati na resnični jezik ljudstva, med katerim je delovala. To se pravi: iz cerkvene latinščine in tuje germanščine ali romanščine je morala seči v živi narodni jezik. Vsaj ustno je moral krščanski oznanjevalec razpravljati o novih krščanskih načelih ter se pri tem ozirati na verske predstavne termine poganstva, ali pa tvoriti iz narodnega jezika nove termine, ki bi naj dopovedali poslušalcem razloček med prejšnjim in novim verovanjem in jih naučili najpreprostejših bogoslužnih dejanj v materinem jeziku.

Nujnih posledic tega novega kulturnega udejstvovanja v slovenskem jeziku niso zapisali, ker so bile odvisne od dobre volje pridigarja, kajti cerkveni predpisi jih niso izrecno zahtevali. Vendar se je sčasoma izoblikovalo neko versko pismenstvo v slovenskem jeziku, ki ga seveda ne moremo primerjati z bogato književno žetvijo Metodovih učencev pri Bolgarih, Srbih, Hrvatih in Rusih. Naše cerkveno pismenstvo so povrh še večkrat malomarno uničili. Ohranjeni drobci pa pričajo, da niso samo slučajne drobtine z bogatinove mize, temveč stebri porušenih in odplavljenih mostov.

Slepo bi bilo, ako bi zanikali možnost, da bi bogata starocerkvena-slovanska književnost v Metodovi pisavi in jezikovni redakciji ne mogla vplivati na oblikovanje najpotrebnejših cerkvenih tekstov pri alpskih, kraških in panonskih Slovanih. Verjetno je kljub raznim pomislekom, da so naši Brižinski spomeniki iz 10. stoletja nastali pod večjim ali manjšim vplivom metodijanske cerkvene književnosti. Ne glede na to so Brižinski spomeniki, ki so napisani v čistem, bogatem in abstraktnost v živo besedo odevajočem jeziku, najčastitljivejši spomenik slovenskega jezika.

Tudi v vsebinskem pogledu so Brižinski spomeniki pomembni, ker nam odpirajo pogled v intimno življenje našega ljudstva. Čeprav so prevedeni iz latinskih cerkvenih obrednikov, vendar dovoljujejo, da moremo pogledati v socijalno življenje našega ljudstva v 10. stoletju, vsaj toliko kolikor se je zrcalilo v očeh izpovedujočega in propovedujočega duhovnika oziroma njegove cerkve.

Čeprav so Brižinski spomeniki edini dokaz, da je v stoletjih po naselitvi živel naš jezik tudi neko literarno življenje, vendar spričujejo zgodovinski viri, da je bilo to življenje živo tudi na drugih področjih. Ves srednji vek se je ohranilo obredno ustoličevanje karantanskih vojvod, ki nam s svojim preprostim, a genljivim vzporedom priča o demokratični miselnosti naših prednikov. Zato je verjetno, da se je slovenščina rabila tudi sicer v javnem življenju pri karantanskih Slovencih. Če je bilo mogoče, da so obred o ustoličevanju vzdržali skoraj do novega veka, potem je verjetno, da je tudi sicer morala veljati slovenščina: na dvoru, pred sodiščem, v posvetovanjih in drugod.

Toda izguba narodne samostalnosti ni ostala nemaščevana. Politični in kulturni germansko-latinski gospodar je čedalje bolj izpodrival domačega plemiča, ki se ni enačil ž njim v govoru in kulturi. Celotna duša slovenskih rodov je z izgubo samostalnosti in padca pod krščansko-germansko kulturno območje zadobila tak udarec, da se ves srednji vek ni zavedla. Domač človek se je kot orač, kopač in krčitelj zaril v zemljo ter je deloma kot svobodnjak, deloma kot podložnik obnovil poljedelstvo in hišno obrt. Šele proti koncu srednjega veka so ga zdramile silne in nevarne dogodivščine, kakor so bili turški boji, uvedba novih pravnih norm, slutnja o nekem novem, onstran cerkve ležečem razmerju človeka do Boga. Vse to je vznemirjalo našega človeka, ki se je do takrat edinil z ostanki staroselcev, podlegal vplivu germanskih prihajačev, ali pa jih tudi slovenil, če je mogel. Njegovo duhovno življenje je bilo razcepljeno, še vedno je tu in tam padal v malikovalstvo, kršil zapovedi o posvečevanju delopustov, nedelj in praznikov, varal pri plačevanju desetin in drugih dač, živel v svobodnih družinskih zvezah. Še vedno je molil solnce, drevje, vode ter trepetal pred smrtjo in množico duhov, ki polnijo svet in nebo.

Turški napadi so vzbudili v Slovencih silo samoobrambnega poleta, ki jih je bil nekoč zanesel iz daljnih step na alpska in prekoalpska pobočja. Zopet je zaživela v Slovencu zadružna misel, ki se je kazala zlasti v tvoritvi pokrajinskih kmečkih zvez, ki so hotele zavarovati človeka in imetek pred tujimi roparji. Ta zadružna borba je usmerjala pogled k »južnim bratom«, s katerimi Slovenec od časov Ljudevita Posavskega ni imel dejavnih zvez. Prevzemal je tudi njihove junake v svojo narodno pesem. Ta je pravkar doživljala svojo zadnjo preobrazbo, junake in voditelje izza preseljevanja so spodrivale osebnosti in okoliščine borbe zoper Turke. Iz zadružne misli na skupno borbo zoper Turke pa se je porajala misel, upreti se tudi zemljiški gospodi, ki je hotela po novem pravu docela razlastiti stare posestnike. Pričela se je vrsta krvavih puntov zoper grajščake, kmetje pa so bili vedno premagani, ker so bile njihove prigodne združitve preslaba obramba zoper fevdalno politično in gospodarsko organizacijo.

Velike politične spremembe na slovenskem ozemlju: boji tujih in domačih oblastnikov, silni politični in kulturni dogodki v tujini niso v ničemer pospešili slovenskega pismenstva. Pač pa so tudi pri nas menihi opravljali skromno literarno delo v latinskem in nemškem jeziku. Namenjeno je bilo tujemu in potujčenemu plemiču in duhovniku.

Potrebe cerkvenega življenja, o katerih smo že govorili, pa so kljub vsemu zahtevale, da se najpotrebnejši molitveni in pesemski obrazci širijo med slovensko ljudstvo. Prepis nekega takega obrazca je ohranjen v Stiškem rokopisu (1428. l.), ki si ga je prepisal češki cistercijan v Stični. K temu je pripisal drugi stiški redovnik pozneje (1440. l.) odlomek velikonočne pesmi ter obrazec za splošno izpoved. V sredini med omenjenima prepisoma so nastali molitveni obrazci iz Celovškega rokopisa. (1430. l.)

Teh prepisov je bilo nedvomno več, toda zaradi časovnih zmed so se nam izgubili. Prav tako pičlo je število ohranjenih prvopisov. Med njimi naletimo na obrazce za pridige, osnutke za Marijino pesem, v slogu trubadurske lirike, in v Beneški Sloveniji so spisali prvi vzgled slovenskega pravnega spomenika, Seznamek ustanovnih maš v Črnjevu.

Ohranjena literarna dediščina slovenskega srednjega veka je zelo borna. Izguba narodne in državne samostojnosti, pospešena germanizacija, neprestani boji, nerazvitost slovenskih mest in pomanjkanje višje duhovščine, ki bi izšla iz ljudstva in čutila dolžnost dela za svoje ljudstvo, — vse to je povzročilo, da se slovensko cerkveno pismenstvo ni razvilo v tistem obsegu kakor bi se lahko, oziroma da so tudi malomarno izgubili marsikaj, kar so uvidevni možje sicer ustvarili.

Sledovi humanizma in renesanse na slovenskih tleh[uredi]

Konec srednjega veka se je zganil v naših ljudeh stvarileljski in verski duh. V dveh smereh si je mimo cerkve in njenih zastopnikov iskal duška. Ena smer je s tem, da so njeni pristaši trdili, da imajo prikazni nebeških bitij, ki jim nalagajo, naj osnujejo na določenih krajih svetišča, hotela z evolucijo obiti okorelo cerkveno organizacijo in zadostiti oživelemu umetnostnemu nagonu občestva, ki je bilo dosedaj brez lastnega posvetnega kakor cerkvenega stavbarstva, ker je še živelo tudi v verskih in estetskih predstavah v enotnosti z naravnimi silami. Ti zanesenci, ki so se prvotno družili s cerkveno stavbinsko politiko ter so se pozneje zaradi reformacijske verske svobode sprevrgli v sekte — štiftarjev —, so zelo pripomogli, da so vrhove slovenske zemlje okrasili s cerkvami, ki ji dajejo še danes značilno podobo. Romanski, zlasti pa gotski umetnostni slog sta ustvarila v zvezi z ljudsko zadušniško darežljivostjo in štiftarskim nagonom najlepše arhitektonske in slikarske spomenike na naši zemlji.

Smer oživljene verske misli pa se je razvijala vzporedno z razvojem misli na preobrazbo cerkve »na glavi in udih« v nemških pokrajinah. V njej je že govorilo prvo besedo iz naroda vzraslo, a v tujini šolano izobraženstvo. Pod težo naloge, ki si ga je nadelo z borbo za evangeljsko čisto besedo, ki naj govori o neposrednem razmerju vernika z Bogom, se je sključilo k ljudstvu in njegovemu jeziku, katerega je dvignilo kakor nekdaj solunska brata v knjigo in na — oltar.

Predno pa je v začetku druge polovice 16. stoletja slovenska beseda začela kliti v prevodu svetega pisma in v drugih protestantskih verskih knjigah, se je razvila iz tenke plasti izobraženstva, kakršna je pač mogla pognati iz rodu kmetov in meščanov na naši zemlji, znanstvena književnost v latinskem jeziku. Ta znanost je sicer večinoma izraz gluhega pokrajinskega duha, ki snuje daleč od središč, v katerih se je takrat pripravljal prerod znanstvenega mišljenja in umetnostnega ustvarjanja. Če pa motrimo ta dela nekoliko natančneje, tedaj nam odkrijejo pomenljivo resnico, da so bili prav ti ljudje glasniki o obnovitvi grške in rimske kulture v Srednji Evropi ter zarodniki slovenskega protestantizma, ki nam je ustvaril večen temelj za literarno rast.

Zakaj se je nova humanistična miselnost razživela na slovenskih tleh, oziroma zakaj so jo bas slovenski možje prenašali iz Italije v Srednjo Evropo, je težko pojasniti. Podoba pa je, da so hoteli Habsburžani po osvojitvi celjske dediščine na naši zemlji in z našimi ljudmi, ki so združevali v zemljepisnem in duhovnem pogledu sever in jug, dediščino klasične Italije in germanskega ter slovanskega ljudskega izročila, ustvariti stožer svoje dinastične in državne politike.

Ker so bile naše pokrajine v prosvetnem oziru zanemarjene, duhovski živelj se ni povzpel niti tako daleč, da bi jim osnoval najnujnejše latinske šole, kaj šele da bi slovenskim deželam preskrbel vseučilišče, katero so si konec srednjega veka ustanovili skoraj vsi evropski narodi, je bilo dunajsko vseučilišče najbližje torišče, kjer so mogli delovati omenjeni vrhovi slovenskega naroda. Res nam sporočajo, da je tam delovalo konec 15. in v začetku 16. stoletja precej mož našega pokolenja, ki je pripravljalo pot novim mislim. Pa že pred to dobo nam sporočajo letopisi dunajske univerze imena ljudi iz naših krajev, ki so tam učili, na pr. 1388. l. je na Dunaju učil neki Leonhardus de Carniola, od 1407.—1410. l. je predaval Nikolaus de Styria Aristotelovo filozofijo, 1431. l. pa neki Christoph de Carniola. Presbyter Jurij iz Celja, profesor dunajske medicinske fakultete, je bil tožen od profesorjev bogoslovne fakultete, češ da s svojimi predavanji izpodkopuje moralo.

Ko je vladal Maksimiljan I., o katerem pripovedujejo življenjepisci, da je znal naš jezik, se je slovenski učenjaški živelj na dunajski univerzi še pomnožil. V 70. letih 15. stoletja je deloval tam Briccius Preprost iz Celja, ki je bil najodličnejši profesor artistične fakultete in goreč zagovornik humanizma. Bil je osemkrat predstojnik fakultete, trikrat rektor univerze. Razlagal je Ciceronove spise in se trudil, da bi uvedel njegovo Rhetorico novo med učne predmete. Tudi pisec prve, v humanističnem duhu spisane latinske slovnice v Srednji Evropi, Perger, je bil najbrže Slovenec, saj ga imenuje njegov znanstveni nasprotnik, nemški humanist Celtes, »verolomnega Slovenca«.

Z Maksimiljanovim zaupnikom, poznejšim dunajskim škofom in glasbenikom Sladkonjo, je najbrže v neki zvezi znanstveno delo magistra Matije Hvaleta (Qualle). Doma je bil iz Vač ter je učil kot profesor dunajske artistične fakultete, 1510. l. je bil njen dekan. Hvale je dal 1513. l. na svetlo razlago naravne filozofije sholastičnega modroslovca Alberta Velikega. Ta latinska razlaga je najbolj zgodnje delo modroslovne vsebine, ki ga je dal natisniti Slovenec. Hvaletova razlaga je posvečena nekemu Pavlu Oberstainerju iz Kamnika, ki je bil 1513. l. Maksimiljanov tajnik, od 1516. l. pa kancler dunajskega vseučilišča. Posvetilne besede na prvi strani Hvaletovega spisa pa je napisal Joahim Vadianus iz St. Gallena v Švici, takrat najbrže Hvaletov dijak, pozneje pa eden najvplivnejših švicarskih reformacijskih pisateljev.

Takrat pa je živel na Dunaju tudi, verjetno da prav v bližini teh mož, humanist Bonomo, vzgojitelj in podpornik slovenskega književnega Kolumba — Primoža Trubarja.

Ne dvomim, da je prav v tem dunajskem kulturnem krogu zarodišče slovenskega protestantskega pokreta. Odkriti naravnostne in podtalne zveze med slovenskimi humanisti in protestanti, bodi naloga prihodnjosti, ki pa je nujna, kajti potem ne bodo postojanke slovenskega literarnega dela v 16. stoletju več tako slučajne ali samo od tujih vplivov odvisne, temveč vidno bo, da je slovensko protestantsko slovstvo raslo organično iz velikega svetovnega gibanja, pa tudi iz slovenskih prosvetnih in socijalnih razmer v začetku 16. stoletja.

Oživitev slovenske narodne duše zaradi verske reformacije[uredi]

Videli smo, da se je iz nesvobodnega slovenskega naroda kmetov in tlačanov stvorila prav takrat, ko se je v Evropi prvič po vlomu semitskega konstruktivizma spet začela obujati čista analiza, prva slovenska znanstvena misel. Zato ima vse znake svoje dobe, medtem ko se je v ljudskih množicah takrat razbohotila verska sinteza, se je zdaj v omenjeni znanstveni literaturi skladno z istodobno evropsko miselnostjo stvorila filozofija, ki je rasla iz zadnjih poganjkov sholastike v nasprotju z ortodoksnim tomističnim realizmom v humanistično radost nad povratkom k naravi in antični analizi. Humanizem je stvarno prav tisto nadaljevanje sholastičnega prilaščevanja grške analitične znanosti in filozofije, le da so humanisti odkrito izpovedali željo, prenehati s krščanskim strmenjem nad resnicami življenja in sveta ter so hoteli preiti, zavedajoč se skupnosti z grško miselnostjo, k analitičnemu opazovanju in razčlenjevanju. Prilaščevanje je menjalo samo ritem in smer, ne pa smisla, ki je bil isti od trenotka, ko je prvi sholastik z grškim merilom pristopil k predmetom notranje in zunanje zaznave. Tudi protestantizem, ki je izviral deloma iz pospešenega tempa in ritma, v katerem je evropsko človeštvo hitelo k analitičnim pravirom, na drugi strani pa iz socijalnega in nacijonalnega odpora zoper drugi rimski imperij, ni v bistvu nič drugega kakor duhovni razvoj k očiščeni analizi. Da to niso samo besede, dokazujejo osebnosti reformatorjev, na pr. Luthra, ki je bil učenec nominalistov, zlasti njihovega vodje Viljema Ockhamskega.

Predno ocenimo literarno delo slovenskih protestatov, si moramo priklicati v spomin še socijalno sliko takratnega časa. V 16. stoletju je morala še živeti vsaj v delu plemstva, ki je posedovalo slovensko zemljo, rahla zavest, da je bodisi po rodu, bodisi po svojem življenjskem položaju v neki zvezi z zemljo, oziroma z narodom, od katerega živi. Tudi v delu meščanstva in rahli plasti izobraženstva je morala živeti podobna zavest. Iz socijalnega in kulturnega sožitja tega plemstva in te inteligenčne plasti je na trdni podlagi žive kmečke govorice in pod obzorjem novega verskega pojmovanja kot geslo verskih in socijalnih bojev vzrasla slovenska protestantska knjiga, ki je bila namenjena vsem tem ljudem: plemenitim, meščanskim in zlasti kmetiškim, ki so imeli omenjeno zavest, ali čutili potrebo po novem verskem nauku in novem socijalnem in političnem življenju.

Zgodovina, obseg in vrednost slovenskega protestantskega slovstva so danes točno določene. Kljub versko agitacijski vnemi (ali morda baš zaradi nje?), so pokazali naši protestantski pisatelji toliko ljubezni do svojega jezika in naroda, da so postavili v kratkem polstoletju nepremakljiv temelj našemu slovstvu. Niti protireformacija, ki je zatrla z ognjem in mečem protestantizem v naših krajih ter upostavila versko edinost v narodu, ni mogla uničiti njihovih kulturnih dejanj. Graditi je morala na osnovi Trubarjevega in Dalmatinovega prevoda sv. pisma.

Pobuda za slovensko reformacijsko slovstvo je izšla iz krepke in pogumne Trubarjeve osebnosti, ki je iz nemškega Patma hrepenel v domovino, da bi ji oznanjal novo versko misel. In ker mu to ni bilo mogoče, se je lotil drzne, dejal bi — ribniške misli, da bi svoje misli in čuvstva slovenskemu človeku razodeval v slovenskem jeziku v tiskani knjigi.

In uresničil je svoj drzni načrt dokaj popolno, ker se je kot zvesti sin rodu in zemlje oklenil domače besede in jo poveličal v knjigi. Iz njegovih mnogoštevilnih verskih knjig, ki niso niti originali, niti suženjski prevodi, temveč duhovite in spretne prireditve nemških protestantskih del, propoveduje valovita, razgibana duševnost, ki je včasih robata in nasilna, vedno pa polna ljubezni do rojakov, rodnega jezika in nove verske miselnosti. Iz njegovih spisov v vezani in nevezani besedi govori krepak oseben slog, ki ima mnogo estetskih vrednot.

Rast njegovega literarnega dela samega nam kaže, da se je mož v polni meri zavedal svojega kolumbovskega dejanja: iz abecednika in skromnega katekizma je stremel postopoma h končnemu cilju, k prevodu biblije v slovenski jezik. Dasitudi tega cilja v polni meri ni dosegel, je napisal še prvo delo o organizaciji slovenske protestantske cerkve, zložil poleg prevoda Davidovega psalterja, ki je mnogo bolj poetično prepesnjen, kakor v Dalmatinovem celotnem prevodu biblije, največ cerkvenih pesmi izmed vseh pisateljskih tovarišev. Trubarjeva cerkvena pesem ni sicer samorodna, temveč je posneta iz Luthra in drugih nemških protestantskih pesnikov, deloma je katoliška nabožna pesem prikrojena za protestantsko rabo, vendar je v slogu in izrazu samostojna ter tu in tam celo lepa.

Čeprav je Trubar glede na slovenski književni jezik odklanjal vsako mešanje s srbohrvaščino, za kar se je ogreval njegov sodelavec in poznejši zopernik Vergerij, je vendar bil v Ungnadovi protestantski tiskarni v Urachu poglavitni posrednik med nemško, hrvaško in srbsko protestantsko književnostjo. Prevajal in sestavljal je nemške protestantske tekste v slovenščino, hrvaški in srbski pomagači pa so te prevode prevajali v svoj jezik.

Iz odpora zoper Trubarjevo dolenjščino in pravopisno nedoslednost je skušal Sebastijan Krelj zboljšati slovenski književni jezik z notranjskimi in srbohrvaškimi besedami ter urediti pravopis. Kreljeve pravopisne popravke pa je prevzel drugi rod slovenskih protestantskih pisateljev s slovničarjem Bohoričem in prevajalcem celotnega sv. pisma Dalmatinom. Adam Bohorič je s slovnico Arcticae horulae succesiuae de Latino Carniolana literatura etc., ki je bila natančno posneta po Melanchthonovi latinski slovnici, prvi poskusil opisati in urediti pisanost slovenskih govorov ter določiti naše mesto v množici slovanskih jezikov. Najznamenitejši del slovnice pa je kratek predgovor, naslovljen viteški mladini: štajerski, koroški in kranjski. V predgovoru razpravlja Bohorič v sholastičnem duhu o razvoju človeških govorov, zlasti o slovanskih jezikih. Zanosno pripoveduje o slavni slovanski zgodovini. Dokazuje plemičem, da je slovenščina delec velikanskega slovanskega telesa. Zato jim svetuje, naj se uče tega jezika. Opozarja jih na zglede njihovega rodu: zlasti na Frančiška Turnskega in pa na Žigo Herbersteina.

Bohoričevo slovnico so uvedli kot učno knjigo v ljubljansko stanovsko šolo in kljub napakam bi rodila velik uspeh, če ne bi protireformatorji zatrli šole in uničili knjige. Kljub temu so njene velike misli, ki prav za prav že napovedujejo regeneracijo slovenskega narodnega in kulturnega življenja, živele ter s svojim neopravičenim, a iskrenim zanosom navdajale vse rodove slovenskih preporoditeljev od 16. pa do sredine 19. stoletja. V marsičem pa žive še v današnjem slovenskem kulturnem in političnem mišljenju.

Bohoričev klic slovenski plemiški mladini spet priča, da je v resnici bila poleg pridigarske vneme slovenskih predikantov še neka plast slovenske, pa tudi ponemčene in nemške šlahte, ki se je zavedala kulturne dolžnosti do slovenskega ljudstva.

Jurij Dalmatin pa je s prevodom vsega svetega pisma dovršil največje literarno dejanje v našem slovstvu pred Prešernovimi Poezijami. Njegov obsežni slovenski predgovor (največji originalni slovenski protestantski tekst) k bibliji iz 1584. l. kaže v modroslovni in bogoslovni razlagi sledove v protestanskem duhu očiščenega Aristotelovega filozofskega nauka, ki ga je nemški modro- in bogoslovec Melanchthon proglasil za znanstveno osnovo protestantizma.

Dalmatinov prevod sv. pisma je najdragocenejši zaklad slovenskega protestantizma, kakor ga je nazval Dalmatin sam, ki je upal, da se bode zaradi priloženega slovarja razširil tudi k Srbom in Hrvatom, mogoče celo k »divjim Moskvičanom« in drugim ljudstvom, ki govore slovanski jezik, razširjen skoro po vsem svetu.

Lepo priča o ponosni zavesti, ki je navdajala slovenske protestante to-le: ko so po velikih trudih in zvijačah majnika 1584. l. spravili večino biblijskih izvodov v Ljubljano, so po izvod darovali ljubljanskemu škofu in stiškemu opatu. Valvasor pripoveduje, da še v njegovem času (100 let pozneje) ni bilo katoliškega duhovnika, ki ne bi vsak dan imel Dalmatinove biblije v rokah.

Toda ne glede na to moramo tudi poudariti, da je slovenska katoliška duhovščina prevzela besedilo Dalmatinovega, oziroma Trubarjevega prevoda v svoje obredne in druge pobožne knjige, tako da se še danes glase evangeljske besede po slovenskih cerkvah v Trubarjevem, oziroma Dalmatinovem izrazu.

Ko so protireformatorji vse druge protestantske knjige požgali, so prizanesli samo bibliji. Kdor jo je hotel obdržati, je moral prositi škofa za dovoljenje. Potem je moral nekaj plačati in vsako leto brati nekaj maš, da je zadostil, ker se je pečal s »hudičevim delom«. Pravijo, da je imel Levstik na Dunaju tako biblijo, ki je imela na prvi strani napisane pogoje in podpise kakih desetih duhovnikov, ki so jih sprejeli.

Dalmatina sem označil kot Aristotelovega učenca, v Trubarjevih spisih pa slutim neko nagibanje k Avguštinovi miselnosti kakor tudi k naukom švicarskega reformatorja Zwinglija, ki je hrepenel, da bi se v vedrem spoju humanizma in reformacije približal v panteističnem duhu Bogu.

Drugi slovenski protestantski pisatelji niso pomembni niti po kakovosti niti količini svojega dela. So nekakšni dninarji, ki so opravljali naloženo delo; neka samostojnost diči čakavca Jurija Jurišiča, slovstvenega eksponenta ljubljanskega protestantskega krožka.

Četudi je bilo protestantstvo po svojih početnikih izraz redke plasti izobraženstva, ki je hotela s plemiško pomočjo ustvariti slovensko protestantovsko cerkev, je vendar mogočno vplivala na daljnjo usodo našega ljudstva. Z njim je ljudstvo prvič dokazalo, da je resničen gospodar na zemlji, ki jo je bilo zasedlo pred 1000 leti.

Iskra pod pepelom[uredi]

Slovenski protestantski pisatelji so kot udje mladega versko-, socijalno- in kulturnorevolucijonarnega gibanja pokazali toliko vneme, pridnosti in požrtvovalnosti za versko propagandno slovstvo v narodnem jeziku, kolikor ga katoliška duhovščina ne bi mogla niti tedaj, če bi njeni voditelji bili navdani z večjo ljubeznijo do naroda, kakor so v resnici sploh mogli biti. Sto in stoletno sporočilo o latinskem obrednem jeziku, ki je skoraj da že prehajalo v dogmo, zavestni odpor zoper protestantski zgled, ki je sicer na drugi strani silil k posnemanju, pomanjkanje čuta ožje jezikovne in rodovne skupnosti z ljudstvom, priložnostno ustno prevajanje molitev in obrednih besedil je branilo, da bi katoliški duhovniki po zatrti reformaciji nadaljevali književno delo vsaj v tistem obsegu, kakor bi dopuščala cerkev in običaj. Seveda bi bilo napačno, ako bi primerjali slovstveno nemarnost slovenskih protireformatorjev z bogato književno žetvijo reformatorjev. Ko je bila uničena protestantska književnost, bi moral z literarnim delom nastopiti sloj posvetnega izobraženstva ter začeti ustvarjati ljudsko zabavno in poučno slovstvo. To bi, kakor skromno bi sicer bilo, oživljajoče rosilo na ljudstvo in duhovnike ter samogibno in neopazno rodilo katoliško cerkveno pismenstvo. Toda socijalne razmere, v katerih je živelo naše ljudstvo, so ga tiščale v tlako in bedo. Zato ni moglo svojih sinov šolati in še oni, ki so morebiti dosegli duhovniško ali posvetno službo, so se uvrstili med člane nemške državne narodnosti. Slovensko meščanstvo, kolikor je sploh že bivalo, ni čutilo vezi z ljudstvom, ki je lezlo vedno bolj v jeziku in mišljenju pod nemški vpliv. Ta je naraščal tudi zaradi političnega absolutizma, turških bojev, nesrečnih kmetiških uporov, ki so stisnili kmeta od vseh strani in napravili iz njega ne samo telesnega, temveč tudi duhovnega tlačana. Po mestih in gradovih je naraščalo nemštvo, ki se je zlasti po zatrti reformaciji v kulturnem pogledu vzorovalo po Italiji, ki je dala pečat našemu baročnemu stavbarstvu, kiparstvu in slikarstvu.

Ker se nista mogla izoblikovati pisec in bravec na istem socijalnem stalu, je padla v protireformacijski dobi slovenska slovstvena produkcija. Vse kaže, da sta se plemstvo in meščanstvo še bolj odtujila narodu in zemlji, kakor sta bila odtujena v prejšnji dobi. Zaradi socijalnih, političnih in kulturnih vzrokov ne bi mogla nobena generacija katoliškega duhovništva več storiti, kakor so v resnici storili na slovstvenem področju prvi katoliški pisci.

Po brezobzirno zatrti reformaciji so prevzeli kulturno delo na Slovenskem redovniki iz jezuitskega in kapucinskega reda. Prvi so prevzeli šolstvo ter so nemilo izgnali iz šole slovenščino in uvedli latinščino in deloma tudi nemščino. Kapucinci pa so prevzeli nalogo, spreobrniti podeželsko ljudstvo. Tema redoma se je v družbi posvetnega duhovništva in s pomočjo oboroženega nasilja posrečilo, da so privedli v katoliško cerkev podeželsko ljudstvo v nekaj letih, plemstvo in meščanstvo pa v nekaj desetletjih.

Vodja protireformacijskega pokreta na Kranjskem, ljubljanski škof Tomaž Hren, je menda prvi začutil, da mora nadomestiti zaplenjene in požgane protestantske knjige s slovensko katoliško knjigo. Hren je bil poln slovstvenih načrtov, toda razni politični in osebni razlogi so mu onemogočili, da bi jih izvršil, zlasti ker je sam menda bil brez pisateljskih darov.

Tako se je zgodilo, da je ljubljanski antireformacijski Hrenov krožek prehitel Italijan Alasio da Somaripa, ki je 1607. l. dal v Rimu na svetlo Italijansko slovenski slovar (Vocabulario Italiano e Schiavo), ki mu je priložil tudi kratko slovensko slovnico, zbirko slovensko-italijanskih razgovorov in najnujnejše cerkvene tekste: molitvene in pridigarske obrazce ter petero starih slovenskih pesmi.

S Hrenovimi literarnimi načrti najbrže ne bi bilo nič, če mu ne bi bil priskočil na pomoč mladi jezuit Janez Čandek, ki je sestavil po Dalmatinovi bibliji knjižico: Evangelia inu listuvi (1612. l.). Knjigo so bili natisnili v Gradcu, kajti protireformatorji so celo protestantskega tiskarja pregnali iz Ljubljane, kjer ga ni bilo več do Schönlebnovih časov, ki ga je priklical iz Solnograda.

Dolenjec Čandek se je zavedal važnosti čistega in domačega slovstvenega jezika ter je marsikatero Dalmatinovo tujko nadomestil z lepim domačim izrazom. Častihlepni Hren ni dal nikjer natisniti Čandkovega imena, pač pa je opremil knjigo s svojim škofovskim grbom in svojo devizo. Čandkovo slovensko dušo slutimo samo na zadnji strani knjige, kjer je natisnjen kranjski grb z geslom: »Domovini k pridu«.

Razni katoliški katekizmi ki so nastali deloma že prej, deloma v našem času, nimajo slovstvenega pomena.

Po 60 letih (1672. l.) so šele katoliški duhovniki porabili tri tisoč izvodov Čandkovih Evangelijev in listov, tako da so potrebovali novega natisa, ki ga je pripravil zgodovinar Schönleben. Ta je Čandkov jezik v marsičem pokvaril, pisal je rajši spet tuje izraze »ad faciliorem populi intelligentiam«. Pristavil je evangeljskim tekstom tudi nekaj slovenskih cerkvenih pesmi, ki jih je dal zapisati menda že Hren.

Razvojno nepomenljivi so tudi razni pobožni rokopisi te dobe. Prvi in edini izmed katoliških pisateljev 17. stoletja, ki se je zavedal vrednosti protestantskega slovstva za naš kulturni razvoj, je bil Notranjec Matija Kastelic. Bil je navdušen »slavist«, učil se je jezika od protestantov ter notranjskega in dolenjskega ljudstva. Poleg bogate nabožne in asketične knjige je priredil v rokopisu biblijo in zapustil Slovensko-nemško-latinski slovar, ki nosi zanimiv naslov: Krainerisch-Deutsch-Lateinisches Wörterbuch mit Vergleichungen und Beziehungen auf Dalmatins Bibel. Kastelčev jezik je posebno čislal Levstik, ki je po Levčevem pričevanju presadil mnogo njegovih besedi v svoje spise.

Slovenski enciklopedisti in udje znanstvenih akademij[uredi]

Šele črez sto let so začele zopet kliti klice analitičnega mišljenja na Slovenskem, četudi še sedaj niso razvile posebnega znanstvenega sadu. Slovenski enciklopedisti, ki so bili zbrani v Akademiji delavnih mož (Academia operosorum), so hoteli zbrati vse, kar je bilo pomembno za domačo zgodovino ter ustvariti na ta način podlago za nadaljnje znanstveno delovanje. To gibanje sta sprožila že pred ustanovitvijo ožje znanstvene združbe zgodovinar Ludvik Schönleben in zemlje- ter narodopisec Janez V. Valvasor. Schönlebnovi zgodovinski spisi so sicer polni fabuliranja in širokoustenja, vendar so važni za naše zgodovinopisje.

Valvasorjeva knjiga »Čast vojvodine Kranjske« (»Die Ehre des Herzogthums Crain [1689. l.]) pa je še danes poglavitni vir za starejšo slovensko kulturno zgodovino. Res je, da je mož družil v svojem spisu najtemeljitejše analitično mišljenje z največjo preprostostjo — poln je še vere v hudiča in čarovnice —, vendar ni nikdo pred njim in za njim pisal obširneje in z večjo ljubeznijo o slovenskem ljudstvu in njegovi zemlji kakor ta plemič, ki je bil po rodu Italijan, po jeziku nemški pisatelj, po srcu pa slovenski rodoljub.

O njegovi knjigi si je vredno zapomniti tudi to, da vsebuje poleg kopice slovenskih lastnih imen, rekov in pregovorov, med enajstimi posvetilnimi pesmimi tudi prvo tiskano slovensko pesem, ki ima posvetno vsebino. Spesnil jo je v slovenskem in latinskem jeziku neki Jožef Sisentschelli.

To, kar se je posrečilo Valvasorju, ki je bil v resnici:

»Za Krajno premožen — za Krajno učen,
Za Krajno ubožen — za Krajno rojen«,

je skušala nadaljevati Academia operosorum. Akademiki so zbirali znanstveno literaturo, nadaljevali s popisovanjem domače zemlje v zgodovinskem, zemljepisnem in kulturnem pogledu. V operozih se je pojavil nov val humanizma, oziroma bolje že klasicizma, ki se je hotel spustiti v boj z — jezuiti. Zato operozi niso sprejeli nobenega jezuita v svojo sredo. Ti pa so jih razglasili, da so nevarni veri, kar je bilo krivo, da so se kmalu razšli. Poglavitni vzrok pa, da akademiki povečini niso delali časti imenu svoje združbe, je bil, da niso imeli niti tiste vneme, kakršne je bil zmožen Valvasor, niti pravilne znanstvene metode.

Toda brez pomena za naše kulturno življenje ta učenjakarska združba vendarle ni bila; posredno je rodila bogato slovensko pridigarsko slovstvo. Ker je bil najpridnejši in razmeroma najoriginalnejši slovenski pridigar tedanjega časa Vipavec Janez Leonelli iz kapucinskega reda, ud akademije delavnih mož in ker nahajamo v njegovih pridigah vso tisto navidezno klasično, v resnici pa baročno, z jezuitizmom v formi, nikakor pa ne v vsebini prekvašeno bujnost, pisanost in mnogovrstnost, mislim, da je Janez Svetokriški ustvarjal poljudne pridige po tistih načelih, ki so jih branili akademiki v svojih gluhih latinskih traktatih.

Ne moti me to, da so Leonellijeve pridige Sacrum promptuarium (Sveti priročnik) začele izhajati v Benetkah že 1691. l., torej dve leti pred ustanovitvijo naše akademije. Slog, bujnost primer, življenjska neposrednost, s katero graja Janez Svetokriški napake in pregrehe ljudstva, dolgoveznost in obširnost, s katero rad slika seksualne pregrehe (skoro v vsaki drugi pridigi, če že ne sploh v vsaki z neko, lahko bi rekli erotično naslado, prinaša zgodbice o »belem hudiču« kakor sploh imenuje žensko), vse to priča, da je naš pridigar mož drugačnega duhovnega kova, kakor so bili jezuitje.

Bodisi odvisnost njegovih pridig od italijanskih pridigarjev, sholastičnih modroslovcev, baročnih enciklopedistov večja ali manjša, vse je prerasla polnokrvna menihova osebnost, ki ji je znana sleherna guba ljudske duše. Zato mrgoli v njegovih pridigah ljudskih šal, anekdot, basni, pripovedek, zato poje med vsemi stanovi najlepši hvalospev kmetu in njegovemu delu. Prav tako slavi kot največjo človeško »kunšt« tisk.

Poučne in zanimive so tudi njegove priložnostne pridige: o dunajski oblegi (1683. l.), kužne, lakotne, sušne, novomašniške, mrliške in druge. V vseh se oglaša duša iskrenega in poštenega človeka, ki ve vsaki človeški stvari pravi glas in ki kljub navidezni strogosti in krutosti sovraži prav za prav samo eno krivico, hudodelstvo zoper bližnjega. Kot kulturna slika našega notranjskega in goriškega človeka konec 17. stoletja so Leonellijeve pridige dragoceno dopolnilo Valvasorjeve enciklopedije, s katerim ga druži trdna vera v hudiča in čarovnice.

Nekak mestni dvojček Leonellijev je o. Rogerij, ki je govoril in spisal propovedniški zbornik Palmarium empyreum (Zmagovito nebo). Njegove pridige so sicer tu in tam odvisne od Leonellijevih, kar nam priča, da je Janezovo delo poznal in uporabljal, vendar je v marsičem zasukal besedo po svoje. Globlje kakor njegov prednik je Rogerij pogreznjen v skladavnice srednjeveških in sodobnih sholastikov. Njegova propoved ne poganja tako iz korenin ljudske stiske, njegova beseda se zdi človeku uglajena, mestna in civilizirana. Zaradi tega pa peša neposrednost izraza, večkrat se zdi človeku, kakor bi bral sholastičnega »učenjaka« ne pa ljudskega govornika. Eno vrednost pa ima Rogerij pred Svetokriškim in ta je v njegovih verzifikatorskih poskusih, s katerimi je belil svoje pridige. Včasih naleti človek pri njem na kako pristno ljudsko besedo, ki je še krepkeje zastavljena kakor pri Svetokriškem; na dveh, treh mestih se mu celo posreči poetična podoba: opis pomladi, prepesnitev latinskih verzov neke hvalnice o sv. Urbanu, klic »ljubi Ljubljani in častiti deželi«, naj se poboljša, beseda o ljubljanski kugi 1644. l. In še nekaj mu moramo priznati, kar smo dosedaj nekako, četudi po krivem, šteli v dobro o. Marku Pohlinu, v pridigi o sv. Volbenku, je namreč zagrešil prvi slovenski pentameter, ki se glasi: »Je sturil leta sboj, ouzhar ta volzhni hoj.«

Nekoliko iz okvirja slovstvenega dela obeh kapucincev je zdrknilo delo tretjega slovenskega pisatelja kapucinskega reda o. Hipolita. Njegovo miselnost nam nekoliko izdaja že naslov njegovega poglavitnega dela, Slovarja treh najplemenitejših evropskih jezikov (Dictionarium trilingue ex tribus nobilissimis Europae linguis compositum) z znamenitim in šegavim predgovorom. Četudi Hipolit, ko je pisal svoj slovar, baje Bohoričeve slovnice ni poznal (saj je menda prav ta bila kriva, da svojega dela ni dal na svetlo, ker ga je vsa zmedla, ko mu jo je bil ljubljanski tiskar pokazal, tako da je pričel slovar popravljati), ga vendar naslov dela in pa predgovor k delu izdajata kot glasnika preporodnih idej. Zato je bil upravičen, da je dal vnovič Bohoričevo slovnico na svetlo, četudi je zamolčal Bohoričevo ime nekoliko iz lastne ničemernosti, nekoliko zaradi tiskarjeve spekulacije.

P. Hipolit je slovarju, ki ga je bil posnel po Friesejevem latinsko-nemškem slovarju, priključil tudi poskus prvega slovenskega konverzacijskega leksika. Zbral je najobičajnejša osebna in zemljepisna imena ter jih je razložil s slovenskimi in nemškimi imeni. Včasih je pristavil tudi obširnejše slovenske razlage. Pri Platonovem imenu na pr. piše: »Plato: en immeniten philosophus, kateri je vuzhil, de ta svejt po shtieri tavshent lejtah supet v svoje staru bitye pride.« Priložil je tudi tablice o sorodstvenih razmerjih.

Pomemben je tudi Hipolitov prevod kratke enciklopedije Komenskega Svet v slikah (Orbis pictus), ki je prav tako ostal nenatisnjen, in je ohranjen skupno s slovarjem. Morda je prav tega Hipolitovega dela najbolj škoda, da je obležalo v rokopisu, ker bi moglo z bogastvom imen in terminov iz vseh področij človeškega in živalskega življenja blagodejno vplivati na razvoj naše znanstvene terminologije. Marljivi Hipolit je zapustil v rokopisu tudi dobro botanično imenoslovje in res bi se moglo zgoditi, če bi njegovo delo izšlo v tisku, kar trdi v zaključku svojega prevoda Sveta v slikah: »Taku si tedaj vidil lubesnivi mladenizh v enim kratkim sapopadki vse rezhy, katere se morejo uzhit in si se navuzhil tega latinskiga, nemškiga inu slovenskiga jesyka.«

S Hipolitom se je začasno izčrpala kapucinska delavnost za slovensko slovstvo. Pričeli pa so se oglašati tudi udje drugih redov. Slovarsko delo redovnika diskalceatov, p. Vorenca, je ostalo sicer nenatisnjeno, vendar je moglo v redu ustvariti slovstveno tradicijo, ki je po dobrih 50 letih obrodila bogato žetev v Pohlinovem slovstvenem delu.

Celo jezuitje, vneti glasniki latinske in nemške književnosti, so se pričeli uklanjati rastočemu toku slovenske katoliške literature in njihov sobrat Jernej Basar, eden prvih Gorenjcev v našem slovstvu, je dal po naročilu svojih »vikshih« natisniti zbornik pridig, sestavljenih po zgledu Ignacijevih Eksercicij. Basar je bil tudi spreten verzifikator, kakor nam ga kaže pobožna pesem, ki jo je preložil iz španskega izvirnika Frančiška Ksaverija.

Naraščanje cerkvenih bratovščin, novih pobožnosti, romanj, s katerimi so redovniki in posvetni duhovniki v prvi polovici 18. stoletja hoteli slovensko dušo do dobrega pokatoličaniti, je zahtevalo vedno več katekizmov, molitvenikov, zlasti pa pobožnih pesmaric. Po protestantskem načinu in zgledu so hoteli z verzificiranimi katekizemskimi in drugimi pobožnimi teksti priučiti ljudi najpotrebnejših katoliških naukov in nazorov. Obenem pa so mislili tudi na to, kako bi uničili narodno ljubezensko pesem, ki je, kakor vse kaže, morala bujno cveteti. V njej so se takrat najbrže križali slovenski narodni motivi s tujimi nemškimi in italijanskimi, v besedilu in v melodiji.

Že 1729. l. je dal Ahacij Steržinar na svetlo prvo pobožno pesmarico, katekizem, pridige in molitvenik (povečini vse v verzih) z naslovom  »Katoliš keršanskiga vuka pejsme«. Ta katekizem v verzih je poln gluhe, mehanično verzificirane proze, le tu in tam udarja iz nje iskreno in čuvstveno razgibana melodija. Poetičen je prav za prav le prepev 50. psalma (Miserere).

Steržinarju, ki je izdal podobne robe še več, se je pridružil tudi Primož Lavrenčič. Njegove rimane jezuitske pridige so še bolj kakor prednikove brez sledu poetičnosti. Zložil jih je deloma sam po latinskih in nemških izvirnikih, deloma jih je pa vzel na posodo od Steržinarja.

Najnižje pa je slovenska cerkvena pesem padla v izdelkih organista Filipa Repeža, ki je za kmečke romarje napisal več pesmaric in molitvenikov. Repeževe pesmarice so zanimive samo zato, ker dokazujejo, da so se te nove romarske pesmi povečini pele po melodiji narodnih ali pa ponarodelih pesmi, deloma pa po vižah vojaških maršev in gosposkih plesov.

Največjo jezikovno in poetično popolnost pa izkazujejo cerkvene pesmi, ki jih je zložil tuhinjski župnik Frančišek Paglovec ter so se ohranile v prepisu njegovega nečaka Antona Vidra. Paglovčevi pesemski teksti dokazujejo, da se je učil tehnike pri slovenski narodni pesmi, pa tudi latinsko humanistično pesem je moral poznati. Zato se Paglovčeve pesmi, ki so res še pomanjkljive v ritmu, dolgovezne in ohlapne v kompoziciji, napolnjene obenem s preprostostjo in naivnostjo narodnega verovanja ter z učenjaško navlako. V dveh, treh primerih pa srečamo v njih tudi neko čuvstvenost, ki res še diši po moraliziranju, vendar spričuje osebno doživetje poeta. Lepe so njegove božične pesmi in pa pesmi o smrti, zlasti pa Spev o minljivosti sveta.

V Paglovčevih pesmih vidimo, kako težko se poraja slovenska posvetna pesem, za sedaj še docela v zvezi s pobožno, ki pa tudi še vedno ne more pravilno vzkliti, ker so protestantje izbrali neprikladen verzifikacijski način, ki s svojim mehaničnim ritmom ni mogel objeti muzikalne melodije naše govorice. Morda se je med vsemi pesniki 18. stoletja prav Paglovcu najbolj posrečilo, da se je približal pravilni slovenski verzifikaciji. Poleg Japlja je Paglovec najboljši stihotvorec pred Prešernom, boljši kakor Vodnik. Škoda, da so njegove pesmi ostale v rokopisu.

Novi znaki narodnega preporoda[uredi]

Tako je v senci skromne pokrajinske znanstvene književnosti, napisane v latinščini in nemščini, nevzdržno poganjala domača beseda v zbirkah pridig, molitvenikih, katekizmih in pobožnih pesmaricah; tu in tam pa se je javljala že celo v posvetnih spisih, celo v stihih in verskih igrah. Seveda je bilo njeno tiho življenje sad posameznih duhovnikov, ki so hoteli s pobožno knjigo oživiti in utrditi vero v ljudstvu. Tudi je bilo to književno delo večinoma omejeno na kranjsko središčno skupino obrobne pokrajine, izvzemši Prekmurje in v malenkostni meri še Štajersko in Primorsko, so še gluhe in nedelavne. Slovenska beseda sicer živi, a ni še izraz svobodnega naroda, temveč jecljajoča beseda vzbujajočega se ubožnega ljudstva.

Tedaj je v Evropi začel vnovič zmagovati duh humanitete, nekdanja antična misel o skladnem razvitku duha in telesa, oplemenitena s krščansko mislijo o vrednosti sleherne človeške duše, je na osnovi politično in kulturno rastočega in gmotno zmagujočega zapadno evropskega meščanstva pospešila razvoj evropskega človeštva v smeri svobode za poedinca in narode.

Najraznovrstnejši vplivi, izrazi in klici te ideje so v drugi polovici 18. stoletja rosili kakor bujna rosa na skromno silje slovenskega pismenstva. Seveda je živela, kakor smo videli, misel o politični in kulturni regeneraciji Slovenstva, ki jo je bil ustvaril 16. vek, še vedno, čeprav dostikrat podtalno in skrito. Marko Pohlin je bil prvi, ki je ideji zopet povzel, združil in vnovič opredelil v svoji slovnici 1768. l. Res je, da je ta slovnica popolnoma zgrešena in da je ustvarila v našem slovstvu še hujšo zmedo glede na pismeni jezik in pravopis, vendar je zaradi strastne ljubezni do slovenskega jezika, ki žari iz Pohlinovega uvoda, spet pospešila slovensko slovstveno delo. Pohlina so ostro obsojali slovenski slovničarji od Kopitarja do Levstika zaradi drzne samovoljnosti in neumljive nevednosti v jezikovnih vprašanjih. Njegovo pravo ceno pa je prvi določil Trdina v Pretresu slovenskih pesnikov 1850. l. Pohlin je vnovič izoblikoval gesla o slovenskem narodnem in političnem preporodu, z lastnim delom in vzgledom pospešil literarno produkcijo, z metriko in poetiko pa zbudil zanimanje za slovensko posvetno pesem.

Pohlin je bil delaven pisatelj, ki je zapustil kakih 20 tiskanih knjig, poleg tega pa še kakih 10 rokopisov. Njegovo slovstveno delo je posvečeno skoro vsem slovstvenim panogam: pisal je slovnico, sestavljal slovar, krpal literarno zgodovino, poskušal se v zgodovini, delal verze, sestavljal politične članke, prevajal povesti, pisal poučne knjige o računstvu, živinoreji, uganke ter sestavil še kopo katehetičnih spisov, molitvenikov in drugega pobožnega blaga.

Pohlinova metrika in poetika sta rodili 1779. l. prvi zbornik slovenske posvetne pesmi — pesniški almanah Pisanice, ki so izšle še 1780. in 1781. l., medtem ko je 4. zvezek ostal v rokopisu. Pohlinov nauk o pesništvu se naslanja na klasicistično poezijo. Zato je pesništvo Pisanic učena tvorba, ki nima s pravim virom umetne slovenske pesmi, ki je pač edinole slovenska narodna pesem, nobene zveze. Izmed pesnikov Pisanic, ki so bili Feliks Dev, Janez Edling, Janez Mihelič, Martin Naglič, Pohlin sam in Valentin Vodnik, se je razvil kot poet samo zadnji, ki je poleg nerodnih klasicističnih stihov priobčil v zadnjem zvezku pesem o Zadovoljnem Kranjcu. Vendar pa so Pisaničarji dokazali vsaj to, da je mogoče premesiti slovensko govorico z ritmi svetovnih pesnikov ter so tako poskušali graditi višje kakor predniki. Določili so vsaj eno komponento bodoče slovenske umetne pesmi, čeprav v nerodni zasnovi: umetno pesem, ki ji je Vodnik pridružil po Cojzovem nasvetu še drugo: narodno pesem, dasitudi ne v najboljši podobi. Oboje je vzorno preustvaril in združil v ognju svoje samotvornosti in v oblikah klasičnih, romanskih, germanskih in slovanskih slovstev šele — Prešeren.

Pohlinovo delo je vendar prešinilo otrpel in razpadel slovenski narodni organizem nekoliko zaradi odobravanja nekoliko zaradi odpora. Tudi v obrobnih slovenskih skupinah se je začel buditi duh delavnosti in ljubezni do domačega jezika. Pohlinove novotarije so zavračali zlasti Korošci in Štajerci. Med prvimi je najpomembnejši Ožbolt Gutsman, pisec nemško-slovenskega slovarja, slovnice in nabožnih knjig. Od Štajercev pa učeni polihistor Žiga Popovič, borec zoper nemškega slovarskega samovoljneža Gottscheda in zoper slovenskega Pohlina, početnik misli na reformo slovenskega črkopisa in učena, dasi zmedena glava. Gutsman je zlasti grajal Pohlinovo samokranjsko jezikovno usmerjenost ter zahteval, sklicujoč se na protestantski književni jezik in naša obrobna narečja, »vseslovenski književni jezik«. Tudi Štajerec Jožef Hasl je opozarjal na starejše pisatelje ter rahlo ironiziral Pohlina, češ naj mu bravec odpusti, če se je kje zaletel, ker ni »noben vučenik tiga Kraynskiga jezika«.

Najzgovornejša priča, kako so se okrepile slovenske obrobne skupine, je Küzmičev prevod Nouvega zakona (1771. l.) v prekmursko narečje. Četudi se prevajalec zaveda sorodstva z drugimi Slovenci, vendar hoče nadaljevati tradicijo, ki sta jo v prvi polovici 18. stoletja ustvarila na Prekmurskem s katekizemskimi, abecednimi in nabožnimi teksti Frane Temlin in Mihal Sever.

Na Štajerskem se tudi bude nove sile, ki delujejo pod neposrednim kranjskim vplivom samo v celjskem okrožju; med Dravo in Muro je še vse tiho, čeprav že zore prve slovstvene osebnosti v Volkmerju in tovariših, ki bodo v znak prve stopnje prebujenja pisali v domačem narečju.

Po polstoletnem gluhem provincijalnem znanstvenem diletantizmu, ki je gomilil le razne filozofske traktate in teze, ki so jih sestavljali in branili gojenci jezuitskih gimnazij v sholastični dialektiki, je bila 1768. l. ustanovljena v Ljubljani Družba za poljedelstvo in koristne znanosti. Njeni udje so bili pravi prirodoslovci Scopoli, Hacquet, Hladnik in drugi. V njej se javlja pri nas prvo stremljenje po sadovih iskustvene znanosti. Nekaj let pozneje so obnovili Akademijo operozov, ki so jo bili pred 60 leti jezuitje zadušili. Zdaj to ni več baročna združba gojencev gornjeitalijanskih univerz, ki bi hoteli svoje visokošolske tradicije nadaljevati v domovini, temveč združba »slavistov«, ki čutijo, da so dolžni svoje ljudstvo izobraževati in dvigniti v narod. V verskem oziru izpovedujejo gesla zapadno evropskega deizma, v znanosti pa hočejo s samostojnim mišljenjem in opazovanjem najti resnico. V krogu obnovljene akademije so zbrani: Kumerdej, Japelj, Edling, Kerpè (profesor filozofije v Olomucu in na Dunaju, pristaš eklektično praktične filozofije na Leibnizovih in Wolfovih načelih ter nasprotnik Kanta), Linhart, Pohlin, Dev in drugi.

Tudi najvažnejša cerkvena organizacija na Slovenskem, ljubljanska škofija, je potem, ko je zasedel njen sedež škof Herberstein, odločen janzenist in svetovljansko izobražen mož, spremenila stališče do slovenskega kulturnega prizadevanja. Herberstein sicer ni bil pristaš slovenske preporodne miselnosti, vendar je tudi ni oviral, pač pa šele pospešil, ker je zbral v Ljubljani najvnetejše janzenistične duhovnike, ki so bili skoraj vsi delavci na slovstvenem področju. Najpomebnejši za slovensko slovstvo med njimi je pač Jurij Japelj, ki je priredil več janzenističnih cerkvenih knjig; od teh je najpomembnejša prireditev Dalmatinovega prevoda novega testamenta. Pomagal mu je organizator šolstva na Kranjskem slovničar in slovarščak Blaž Kumerdej. Stari zakon pa je prevedel Japelj nekoliko sam, nekoliko pa so mu pomagali tovariši janzenisti. Japelj je bil tudi spreten prepesnjevalec latinskih in nemških cerkvenih pesmi, pa tudi s posvetno pesmijo in slovensko in slovansko slovnico se je trudil. Bil je član goriške Academie arcadie, zato je tudi v Ljubljani pospeševal akademijsko gibanje ter bil nekaj časa celo njen tajnik. Japljevi prozaični teksti, prepesnjene in izvirne pesmi kažejo čisto slovenščino, lep slog in spretno stihotvorstvo.


Zdaj začne rasti tudi meščanstvo. V njegovih vrstah deluje poleg duhovniške že posvetna inteligenca, ki jo množi razkroj fevdalne in nastajanje uradniške države. Tudi za kmeta se zanima državnik prosvetljenega absolutizma, ki hoče imeti dobrega plačnika davkov, zdravega novaka in zaveznika pri obračunu s fevdalnim plemstvom ter naraščajočo gospodarsko in politično močjo meščanstva. Seveda ga hoče po svoje oblikovati tudi meščanstvo, zlasti iz kmeta vzraslo izobraženstvo. Tu je zarodišče slovenskega političnega boja. Poleg Pohlinove književne združbe, janzenistične duhovniške smeri in obnovljene Akademije delavnih mož, ki pa je propadla zaradi nestanovitnosti svojih udov, zaradi preobrazbe višjega šolstva na Kranjskem ter neprimerne oblike, predno je pričela s pravim delom, se je v 1781. l. začel zbirati nov preporodni krožek, čigar glava in srce je bil veliki domoljub in človekoljub Žiga Cojz, najbolj delavni udje pa Kumerdej, Japelj in Linhart, pozneje tudi Vodnik in drugi. Duhovno obzorje teh mož, če se ne oziramo na Japlja, ki je ostal zvest janzenističnemu vzoru o verskem življenju, dasitudi je bil enih misli s tovariši glede na slovenski preporod, je bilo sodobno, bolj ali manj prosvetljensko.

Čeprav je vsakdo izmed njih, zvest svoji nadarjenosti in zmožnosti deloval na svojem področju, je vendar vse družilo in spajalo v nepremagljivo bratstvo, prepričanje o velikem kulturnem poslanstvu, ki ga jim je navdihnila ljubezen do ljudstva, da so ga hoteli dvigniti na stopnjo svobodnih evropskih narodov.

Zato so mu gradili nepremakljivo podlago za nadaljnje kulturno delo. Snovali so mu kritično slovnico in slovar, pisali mu zgodovino, ki bi ga naj pokazala Evropi, dokazala njegove politične, socijalne in kulturne vrednote ter njemu samemu vdihnila novega duha, ustvariti so mu hoteli na podlagi njegove pesmi umetno pesem, ki bi ga zabavala, vnemala za dobro, poučevala in navduševala, podariti so mu hoteli knjigo za vsak dan, iz katere bi črpal veselje, pobudo in pouk v svojem delu, dali so mu knjige, ki so ga učile gospodariti in množiti blago, s slovenskim časnikom so ga zvezali s svetom, ki se je takrat boril za novo politično in socijalno podobo. Linhart pa mu je ustvaril osnovo za dramatiko z dvema veselima igrama, ki pričata, da prihaja nova doba in da stopa nov človek v areno svetovne zgodovine — kmet, ki na svoji zemlji in v obrambi svojih pravic izpodrašča fevdalno gospodo.

Zasnove in uspehi Cojza in tovarišev pričajo, da je v njih delovala velika in živa vera v bodočnost ljudstva. Že to, da jih je vodil in navduševal Cojz, ki je bil po krvi mešanec iz laškega očeta in slovenske matere, vzgojen v laški in francoski kulturi, po gospodarskem položaju pa morda najbogatejši kapitalist na avstrijskem jugu; da je bila najognjevitejša duša med njimi Linhart, nemško vzgojen potomec češkega očeta in slovenske matere in da je največ koristil našemu slovstvu Vodnik, sin ljudstva, ki je v svojem življenju in delu prehodil kot nekak simbol celotnega naroda vse stopnje duhovnega in miselnega značaja, ki jih je bilo preživelo tudi ljudstvo, vse to nam priča, kakšen žar je moral puhteti od prebujajočega se narodnega organizma. Najboljši ljudje, ki jih je nosila takrat naša zemlja, so ne glede na pokoljenje, premoženje, izobrazbo in poklic padli v oblast nove misli. Cojza je iztrgala iz gospodarskih in znanstvenih načrtov, Linharta je poklicala z nemškega Parnasa, Vodnika je zvabila iz idiličnega Koprivnika.

In pričeli so z delom. Cojz, urejajoča glava, je določal naloge, znašal knjižne pripomočke, skrbel dostikrat tudi za telesni blagor sodelavcev, bodril in učil. Celo sam je ustvarjal: prevajal je laške gledališke arije v slovenščino, ponašil Bürgerjevo Lenoro, nabiral gorenjske poskočnice, ki jih je imel za najtipičnejše slovenske narodne pesmi, s čimer je določil Vodniku pesniški vzor, snoval tudi slovensko prirodopisno terminologijo. Kumerdej se je mučil s slovnico in slovarjem, kajti delo, ki so mu ga bili naložili, je bilo pretežko, saj ga je dovršilo šele naporno delo vseh slovenskih jezikoslovcev v 19. stoletju.

Anton T. Linhart pa je »zapustil steze nemškega Parnasa«, na katerega se je vzpenjal, da bi dosegel čast lirika in dramatika. Posvetil se je proučevanju slovenske zgodovine. Že v pesniškem zborniku »Blumenaus Krain« (1780. l.) vpleta med klasicistične, rokokojske ter sturm in drangovske ritme slovenske narodne motive, piše nemško tragedijo, ki bi naj bila »črna kot Shakespeare«, dokler si slednjič ni naložil naloge, dvigniti iz razvalin minulih časov, ki so bili zasuli pozabljeno slovensko ljudstvo, njegovo resnično podobo. Kot služabnik resnice in človečanstva se je napotil Linhart v preteklost, da poišče v nji kažipot za bodočnost. V svojem Poskusu zgodovine Kranjske in ostalih avstrijskih Slovanov (Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs 1788. l. — 1891. l.) je skoraj 200 strani drugega dela posvetil Razmišljanju o prvotnih Slovencih. Tu se je oziral na študije o slovanski zgodovini, ki so jih bili napisali nemški, Slovanom naklonjeni učenjaki: Schlötzer, Adelung in Anton, zlasti pa na Valvasorja, še bolj pa na resnično življenje naših ljudi. Iz ljudskega rasnega tipa, življenja, značaja, družabnega ustroja, verovanja, vraž, ženitovanjskih, krstnih, pogrebnih običajev, materijalne kulture, obleke, zabav, dela, trgovine, kakršne je spoznal v svoji dobi, je sklepal o prvotnih Slovencih. Zato je njegova zgodovina danes pomembnejša v narodopisnem kakor pa v zgodovinskem oziru. Linhart je bil sicer kritičen človek, vendar ga takratno stanje slavistike nikakor ni moglo obvarovati pomot in prisiljenih jezikovnih razlag. Naj omenim samo eno, ker mislim, da nam pomaga jasniti najtemnejši Prešernov tekst, napis Bog:

»Kar je beži
Al beg ni Bog?
Ki vodi vekomaj v ne-bo
Kar je, kar blo je in kar bo.«

Ko govori namreč Linhart o veri prvotnih Slovanov, pravi, da so poznali »enega edinega Boga, gospoda narave, ki so ga častili kot gromovnika in gibalca zvezd. Imenovali so ga Bog, prvo gibalno silo, početek moči in bogastva. Sklicuje se na Antonovo razlago besede bog, češ da izhaja iz glagola begati, kakor uči že Platon, da je grški izraz υεος, nastal iz izraza, ki je pomenil nepretrgani tek ozvezdij, ki so ga Grki najprej po božje častili. Tudi krajevno ime Bohinj razlaga Linhart kot Božja dolina (Gottesthal). Pravi, da še živi med bohinjskimi sosedi govorica, ki oponaša Bohinjcem češčenje nekega »velikega boga«. (Tej razlagi se smeje Mencinger v začetku spisa Moja hoja na Triglav.)

Ne samo, da nam ta Linhartova opazka pomaga jasniti Prešernov napis, da nam tudi slutiti, da si Vodnikov izraz v pesmi Vršac: »pod velikim tuki Bugam —« moremo razlagati v smislu Linhartove etimologije.

Za kulturno zgodovino našega ljudstva so zanimive tudi Linhartove besede o novačenju na Kranjskem, o katerem pravi, da se dogaja prav za prav kot nekaka vojska med domačim ljudstvom in biriči. Novinec se sicer ne boji vojske, temveč bolestne ločitve od doma in pa tujega pritiska.

Linhart slavi Jožefa II., da je »zrahljal« fevdalne spone. Nemški fevdalizem je po njegovem mnenju kriv nesoglasja med Slovenci in Hrvati. Opisuje tudi besno sovraštvo kmeta zoper fevdalno gospodo in njene krivice, ustoličevanje koroških vojvod, naše narodne pesmi, lepoglasje slovenskega jezika, zasluge čebelarja Janša, kranjske kozolce ter druge znamenitosti.

Linhartova zgodovina je v drugem delu narodopisna in kulturna enciklopedija kranjskega slovenstva in tvori z Valvasorjevo Častjo Kranjske vojvodine najvažnejši vir za našo preteklost.

Iz Linhartovih nazorov o slovenstvu, kmetstvu, fevdalizmu je vzrasla miselnost njegovih komedij: Županove Micke in Matička. Obe namreč predočujeta zmago kmeta nad gospodo. V županovi Micki, ki je svobodno predelana in v slovenski duh ter jezik preoblečena Richterjeva veseloigra, »Die Feldmühle«, je ta zmaga sad prebujene kmečke zavesti, ki se ne plaši več, poigrati se tudi z gospodo, kadar jo sili preobjestnost v kmečki zelnik. Klasična je odrezavost, s katero zavrne Anže gospoda, ki hoče sedeti poleg njegove neveste:

»Tulpenheim: ‚Jest pa k Micki‘.
Anže (ga odrine): ‚Tukaj bom jest sedel‘.«

To igro so diletantje iz najboljših ljubljanskih hiš vprizorili 1789. l. in 1790. l. Linhartova žena je predstavljala glavno osebo, Linhart pa je bil sufler. Značilno je, da se je ta igra v staroslovenski dobi zdela nekaterim lascivna, zato jo je Bleiweis prikrojil za čitalniško občinstvo ter napolnil s svojimi »dovtipi«.

Še pomembnejša je igra o Matičku, ki je Linhartova bistroumna prilagoditev za slovenske socijalne razmere Beaumarchaisove komedije: »La folle journée, pozneje Le Mariage de Figaro«, o kateri je baje rekel Napoleon, da pomeni začetek francoske revolucije, dasi so jo prvič uprizorili že 1784. l. Duhovita je domislica, s katero je Linhart utemeljil smisel svoje priredbe: Matiček je videl Beaumarchaisovo komedijo v gledališču ter hoče, da maščuje žaljeno čast svoje neveste in svojega stanu, zaigrati svojemu gospodu nekaj podobnega in osmešiti fevdalca ter njegovo krivično pravo.

Linhartu gre zaradi kritične miselnosti, svobodoumnih socijalnih in političnih nazorov ter dela za slovensko gledališče častni priimek slovenski Lessing, s katerim so zlohotno poniževali in resnično častili Levstika, ki si ga je tudi krvavo zaslužil.

Najkrasnejši sad, ki ga je rodil Cojzov krožek Slovencem, pa je delo in osebnost Valentina Vodnika. V luči književnih zakladov, ki so jih nakopičili njegovi duhovni potomci, je sicer obledelo in ovenelo skromno cvetje njegovih pesmi, napredek jezikoslovja in zgodovinopisja je ovrgel marsikatero njegovo misel, prosvetni in gospodarski razvoj je prehitel nauke njegovih poučnih spisov, toda cena Vodnikove velike in požrtvovalne ljubezni do naroda in jezika ni padla, temveč rase. Ta plemenita osebnost naše slovstvene zgodovine je bila močno vkoreninjena v ljudstvu ter je s svojo miselnostjo prodirala v kulturno ozračje takratne Evrope, s srcem pa je bila sklonjena k narodu, od katerega se je učila in za katerega je ustvarjala in živela. V Vodniku so se združile vse vrednote našega ljudstva ter ga ni kazila skoraj nobena naših tipičnih napak. Zlata volja do življenja in dela, ki je ne zasenčuje noben dvom, govori iz njegovih del. Modra dovzetnost za sleherni pametni nasvet mu zaradi prirojene skromnosti naklanja dar neprekinjene rasti, četudi je bil zlasti njegov pesniški talent zelo šibek, šibkejši morda kakor marsikaterega njegovih prednikov. Požrtvovalna delavnost ga usposablja, da uspešno opravlja dela cela pokoljenja. Ljubezen do naroda in slepo zaupanje v kulturni in politično socijalni napredek Slovencev — sta materi njegovih del.

Vodnik je bil najprej Pohlinov učenec. Že kot četrtošolca ga je prevzel sveži preporodni duh, ki je vel iz osebnosti in spisov delavnega meniha, pohlinov nauk o pesništvu mu je vzbudil prve pesmi, ki jih je zapel v Pisanicah 1779. l. in 1781. l. Kot zrel mož je zapisal v Ljubljanskih Novicah preudarno sodbo o svojem prvem slovstvenem učitelju. Priznal mu je, da je s svojimi deli razširil »ljubezen do branja«, hudo pa ga je bolela Pohlinova laž, da ni imel pri sestavljanju svoje slovnice Bohoričevih Zimskih uric v rokah. »Ali potle smo zvedeli, de on je imel poprejšnje gramatike, zatorej naj gleda sam bolj, kako si je upal neresnico govoriti inu pisati.« Ko je Vodnik pisal te besede, je prebil že drugo slovstveno šolo.

Pravijo, da je Vodnika oče hotel prisiliti v semenišče, dasi ni čutil poklica za duhovnika, s tem da je prepisal premoženje hčerama. Vodnik pa se je izognil zasnovanemu izkoriščanju ter je stopil k frančiškanom. Toda tudi v redu ni bil srečen. Duh časa, ki je bil hudo nasproten redovniškemu življenju, vedra, šegava in dobrohotna pesnikova narava in svobodomiselna duhovna usmerjenost nekega dela slovenskih preporoditeljev so prepodile Vodnika iz samostana, kamor so ga itak, kakor je sam rekel, »gnale muhe«. Nato je služboval kot posvetni duhovnik po raznih župnijah, dokler se ni 1793. l. v Koprivniku seznanil s Cojzom, ki ga je pridobil za novo literarno delo. Kot sinu in poznavalcu ljudstva mu je naložil najtežjo nalogo, naj v skladu s preporodnimi načeli, ki so jih oblikovali on, Linhart in Kumerdej, ustvari pesem, poučni spis in knjigo, ki bi mogla ta načela ponesti v najširše ljudske plasti.

Tako je po Cojzovi in Linhartovi pobudi prišla na svetlo 1795. l. Vodnikova Velika pratika, ki bi naj postala ljudsko berilo ter budila veselje do slovenske pesmi, poučnega in zabavnega štiva. Prikazala se je še prihodnji dve leti ter je nudila bravcu poleg navodil za »Hišne opravila«, »Kratkočasnih pergodb«, »Podvučenja od rajtanja« zemljepisne članke, napise na mesece, uganke itd. V zadnjem letniku je popravljen po Cojzovi kritiki vnovič izšel Zadovoljni Kranjec.

Ko je založnik zaradi pomanjkanja naročnikov Veliko pratiko pretvoril v Malo pratiko ter se je Vodnik že 1796. l. preselil v Ljubljano, kamor ga je zelo vleklo zaradi slovstvenih načrtov in tamkajšnjega razmeroma živahnega kulturnega živeljenja, tako da bi se zadovoljil tudi s 300 gld. na leto, samo da bi mogel živeti v Ljubljani, je začel prihodnje leto pisati in urejevati prvi slovenski časnik Lublanske Novice. Prvi letnik je napolnil z uradno drobnjavo, s katero so takrat polnili liste, napisal pa je tudi zanimivo poročilo o Napoleonovem bojnem pohodu skozi Italijo v naše kraje. Iz njegovega opisa veje kljub takratni ostri cenzuri neko odkritosrčno zanimanje za Napoleona in njegovo vojsko. Poudarja red in disciplino francoskih čet, demokratičnost in pravičnost častnikov. Sestavil je tudi kratek Napoleonov življenjepis, ki ga je označil o priliki njegovega bivanja v Ljubljani (1796. l.), da je »truden vidit, vendar pravio, de ima terdno zdravje.« V življenjepisu pa ga je naslikal takole: »Je srednje postave, bled, medel, vendar terdniga zdravja; — ima rujave oči, kljunast nos, naprej pomakneno spodno čelust, široko čelo. Se mu vidi, da je globoko zamišlen, inu bistruvid. Je tih, malo besedi, dosteh misli, ne tako živ, kakor drugi Francozi. Spomin ima terden, nikoli nič ne pozabi, kar je obljubil, vselej derži.« Najpomembnejši Vodnikov politični članek v Novicah je: Povedanje od slovenskiga jezika, ki je izhajalo 1797. in 98. l. V Povedanju je Vodnik priredil in izpopolnil Linhartova Razmišljanja o prvotnih Slovencih. To, da je Vodnik priredil v slovenščini najzanimivejši del Linhartove zgodovine, ki izhaja spet kot logičen sklep iz posameznih slovenskih preporodnih manifestov od Bohoričevega uvoda v slovnico 1584. l., priča, kako smiselno in organsko delo je opravljal Cojzov krožek. Linhartova Razmišljanja so Vodnika tako navdušila, da je iz njih snoval celo epsko pesnitev, ki jo je odlomkoma nameraval objaviti v Pratiki.

Bistra je tudi Vodnikova opazka v Novicah o bojih med Avstrijci in Francozi v Severni Italiji, o katerih je sodil takole: »Naj le beneške kraje imajo, boljši je za nas, da se naše lastne meje držimo, de denar per nas ostane, Soča, Gorica, Terst, Snežniki ino Hrušica so tudi terdne meje.«

Za širjenje slovenske narodne zavesti je bil prikladen tudi pozdrav, ki ga je zapisal Suvorovljevim ruskim vojakom, ki so se 1799. l. pomikali skozi Ljubljano. Imenuje jih naše stare brate in korenino, od katere so bili naši očaki rojeni. Poleg časnikarskega dela je sestavil Vodnik 1799. l. Kuharske bukve, v katerih je nakopičil mnogo lepih domačih izrazov in klical na pomoč gospodinje »po deželi, kir so narbližej per izvirki neskaženiga slovenstva«.

Ko je bil imenovan za profesorja na ljubljanski gimnaziji, je začel opravljati važno kulturno delo, ker je vzgojil kot učitelj poetike (6. razreda) vrsto učencev, ki so bili vsi delavni za slovenski preporod. Med njimi so najpomembnejši Čop, Kavčič, Repič, Petruzzi in Vertovec. Tudi Prešerna je menda vzgajal. Zdaj se je z vnemo lotil predelave in izpopolnitve Kumerdejevega slovarskega osnutka, pripravljal in popravljal je svoje pesmi, ki jih je izdal 1806. l. pod skromnim naslovom: Pesme za pokušino.

V zbirki je priobčil 18 pesmi, ki jih je zložil med leti 1780 in 1806. Pesmi razodevajo, da Vodnik ni bil samotvorec, niti spreten epigon, temveč bistra, bolj misleča kakor pa čuteča narava, ki je pesnila bolj zaradi narodne kakor lastne potrebe. Vendar zveni iz pesmi o Zadovoljnem Kranjcu nova melodija, iskreno demokratično mišljenje o prebujajočem se kmetstvu ter zaupanje v organski razvoj narodnega življenja. Pesem o Vršacu opeva lepoto gorenjskega planinskega sveta. Njena misel je moderna, sočasna, dasi je oblika preprosta in domača. V alegorični basni o nemškem in slovenskem konju sodi Vodnik pravilno, kaj je vzrok, da se slovenska kultura ne razvija kakor nemška.

Tudi v onem književnem delu, v katero ga je silila uradniška dolžnost, ni zatajil svojega prepričanja, da je nositelj slehernega zgodovinskega dogajanja — zavedni in kulturni narod. To prepričanje sije skozi »patrijotične« vrstice njegove šolske zgodovine, kakor tudi iz predgovora »Pesmim za brambovce«. Tu spominja slovenske brambovce na turške boje, ne navdušuje jih za napadalno vojsko, temveč ohrabriti jih hoče samo za obrambo slovenskih meja. »Peli so nekedaj naši očaki, inu Turke pobijali, peli so inu pod Sisek tekli Hasan Baša v Savo potopit, inu če je Turk do nas perdervel, so ga pognali, da so komaj nekteri razbojniki svoje pete vnesli.«

Ker je bil Vodnik prepričan, da je življenje slehernega naroda nekaj organskega, četudi morejo vplivati nanj pospešujoče ali pa zavirajoče socijalni in politični dogodki, se je še z večjo vnemo udejstvoval na kulturnem področju v dobi francoske Ilirije. Ni mislil, da nam bo Napoleon podaril politično in kulturno svobodo, toda pravilno je slutil, da je francoska vladavina že zato, ker je modernejša, mlajša in ker sloni na avtoriteti genijalnega samodržca, ki si hoče ustvariti univerzalno državo, primernejša za pospešitev kulturnega dela pri prebujajočem se narodu, ki nima politične zgodovine, kakor pa avstrijska, ki se je bila pravkar začela prerajati iz fevdalnega ustroja v uradniški.

Toda saj se Vodnik v svojih preporodnih načrtih ni bog ve kaj zanimal za naklonjenost ali nenaklonjenost nove vladavine. Zanj je bilo odločilno spoznanje, da bo moral duh francoske uprave, ki jo je rodila revolucija in vodil Napoleon, prej vzbuditi speče ljudske sile kakor pa duh avstrijske uprave. A tudi ta jih ne bo mogla trajno držati v verigah. To je misel vodnica Ilirije oživljene, kakor tudi Ilirije zveličane. Ta misel oživlja njegove slovenske šolske knjige, zlasti Pismenost za perve šole, drugo slovensko slovnico, spisano v slovenskem jeziku, kjer je v skladu z duhom 19. stoletja proglasil slovnico »za pervo stopnjo k vsim višim vučenostim«.

In ko je padel francoski orel v Iliriji, ni upadlo Vodnikovo prepričanje, da je slovenski narodni in kulturni prerod že uresničen, kajti takrat je že spoznal, da so sile, ki vodijo narode v novo življenje, neodvisne od političnih sistemov. Zato z Ilirijo zveličano ni preklical Ilirije oživljene, temveč jo je le potrdil.

To spričuje njegovo šolsko delovanje, kjer je učil včasih verouk, skoraj vedno pa zgodovino in zemljepisje, neobligatno tudi italijanščino. Zlasti s svojimi zgodovinskimi predavanji se je vtisnil učencem v spomin. Učil jih je rad slovenske in slovanske zgodovine, seznanjal z modernimi zgodovinskimi problemi ter jih skušal tako pridobiti za slovenski preporod. Pomembno je, da je 1801. l. prosil učno upravo, naj mu dovoli uporabljati kot učno knjigo tretje poglavje drugega zvezka Linhartove zgodovine, o katerem smo že razpravljali.

Tudi s slovstvenim delom ni prenehal, popravljal, prepisoval, prepesnjeval je svoje pesmi ter je ostal po besedah Matoškovega predgovora v slovenski izdaji Babištva (1818. l.) za »pokmetišku kranjščinu ves živ inu vnet«. Skromen in preprost, kakor je bil vse življenje, tak je ostal tudi poslej, v oguljeni suknji, ki je s svojo barvo spominjala na frančiškansko kuto ter ji je iz žepa molel zapisnik učencev, je hodil po Ljubljani. Ob nedeljah je najrajši maševal v šišenski cerkvi svojim sovaščanom, pridigal kratko in jedrnato, popoldne pa posedal na vrtu rojstne hiše ter se pogovarjal z vaščani o vojski in drugih nenavadnih dogodbah.

Zavedal se je, da je zaradi nesebične ljubezni do ljudstva in slovstvenega dela dozorel nesmrtnosti, ki mu je ne more odvzeti nobena sila. Rodu si ni ustvaril, ustvaril si je več — narod, česar se je sam jasno zavedal v mirno-ponosnih besedah:

»Ne hčere ne sina
po meni ne bo,
dovolj je spomina,
me pesmi pojo.«

Početniki slovenske romantike[uredi]

Drevesce slovenskega slovstva je rastlo in poganjalo list in cvet. Sokovi iz rodne zemlje so vreli vanj, vetriči so prinašali iz daljav novih oplajajočih semen, ljubezen do ljudstva in jezika ga je obsevala in ljudstvo samo je začelo upirati oči nanj in hrepeneti po sadovih — slovenskih knjigah. Vrtnarji slovenske besede so precepljali divje in nerodne veje z novimi cepiči, ki so jih rezali z najplemenitejših evropskih dreves. Romantika — novo doživljanje človeka, naroda, sveta, lepote je rušila »vtrjene skale«, ki so obdajale poedinca in narode v socijalnem, političnem, verskem, umetnostnem in moralnem pogledu. Človeštvo je v najgloblji notranjosti vzvalovila ideja o — svobodi, ki se je najprej razodevala v romantičnem valu subjektivnosti, ki se je zlasti izživljal v novi filozofiji in umetnosti. Ker je človeštvo še povečini bilo vklenjeno v fevdalne spone, je vsaj poedinec v svojih umetnostnih delih hotel ubežati sponam ter izginiti in se zopet najti v svetu neskončne, absolutne lepote in svobode.

Četudi se je romantika pozneje izrodila v sanjske podobe, svojevoljno poveličevanje preteklosti, v zagovornico reakcije in absolutizma, je bila v izhodišču vendar novo, revolucijonarno gibanje, ki je organsko izviralo iz najplemenitejših pridobitev prosvetljenstva, kakor tudi iz vseh prejšnjih kulturnih vrednot. V tem silnem socijalnem in duhovnem gibanju, ki je vsaj v teoriji evropska ljudstva na mah izenačilo, kajti razodelo je, da imajo tudi nesvobodni, zatirani, tako rekoč na smrt obsojeni narodi in narodiči lepo, dostikrat še lepšo — v smislu romantike, ki je hrepenela po prvotnosti in prostosti — ljudsko kulturo kakor veliki civilizirani narodi, spoznamo, zakaj so politično in socijalno zasužnjeni narodi preko noči stopili v kolo svetovne književnosti. Ko je vso dotedanjo miselnost preraščal požar velikega stremljenja po spoznanju individualne vrednosti samega sebe in vsega človeštva, tedaj so si priborili vstop v svetovno slovstvo tudi oni narodi, ki so bili dotakrat še politično in kulturno mrtvi.

To so bili zlasti slovanski narodi. V njihove nove in žejne duše se čista romantika s svojim strastnim poletom v neskončnost poedinca in vesoljstva ni tako zadrla kakor pri Nemcih, niti ni mogla zadobiti one protestirajoče in obtožujoče kretnje kakor pri Angležih in Francozih. Zanje je bila romantika sicer tudi nova umetnost ustvarjanja in življenja, obenem pa skok v novo narodno življenje. Zato se je pri nas združila s preporodnimi pridobitvami ter je hotela v svojem prvem razdobju dopovedati Evropi, da se je pravkar prebudil narod, ki si je v najneugodnejših razmerah, zaničevan in ubog ustvaril pogoje za nadaljnji razvoj narodne kulture.

To glasniško nalogo si je naložil najmlajši član Cojzovega krožka Jernej Kopitar, kulturni glasnik ne samo slovenskega, temveč vseh narodov južnovzhodne Evrope, stoječ v romantičnem jutru na meji zapada in vzhoda ter oznanjujoč svetu ceno novih duhovnih vrednot, ki jih prinašajo južnoslovanski in drugi južnovzhodni narodi in narodiči.

Kopitar je sin Linhartovih, Cojzovih in Vodnikovih preporodnih načrtov, toda kot kmečki sin je globlje kakor prva dva doumel, da je slovenski preporod odvisen od političnega preporoda Avstrije in Balkana. Njegov »avstroslavizem« je sicer v rodu z Linhartovim kulturno-političnim nazorom, toda je realnejši, pravičnejši; on poudarja vsaj v prvi polovici svojega delovanja drugi del te čudne sklopljenke in njegova skrb za preporod srbskega slovstvenega jezika in slovstva, ljubezen do srbske in hrvaške narodne pesmi, pomoč Vuku Karadžiću ni le opozicija zoper slovenske nasprotnike, temveč globoko spoznanje, da je treba povsod presekati »trnjevo ogrado« tujih jezikovnih in kulturnih vplivov ter se najtesneje združiti z ljudstvom in njegovim jezikom v lepi knjigi.

Kopitar je kljub svojemu birokratstvu in strokovnjaški nestrpnosti demokratičnejši v nazorih o književnem jeziku in namenu slovenskega slovstva kakor Čop. Kopitarjevi učenci so Ravnikar, Metelko in — Levstik, ki so se vsi bojevali zoper kvarni vpliv mestne jezikovne mešanice, kakor tudi zoper navidezno slovensko pobelitev nemškega jezikovnega duha. čop pa je hotel napraviti takoj iz slovenske kmečke govorice umetnostno izrazilo, ki bi moglo izreči vse, tudi najvišje slogovne lepote, ki jih je bil spoznal v evropskih slovstvih. Čopova in slovenska sreča je bila, da je bil Prešeren zmožen uresničiti to, skoraj nadčloveško nalogo. Toda Prešeren je bil genijalna izjema. Tudi Koseskemu je lebdelo pred očmi nekaj, kar je ustvaril Prešeren Čopu in narodu, toda njegovo nepoznanje živega jezika in pesniška nenadarjenost sta priklicali nanj kritika, Kopitarjevega učenca Levstika, ki je ponovil z uspehom njegov klic, naj se prenese čisti ljudski govori v knjigo umetnosti ne le pouka in vsa umetnost naj izvira iz globin ljudske duše.

Kopitarjevo delo usmerja njegovo pojmovanje o kulturnem in političnem preporodu slovenskega naroda preko znamenite slovnice (1809. l.), v kateri je v nekakem čudnem, romantičnem neredu nadaljeval Linhartovo delo na oblikovanju slovenskega narodnega programa. Linhartovemu opisu ljudske duhovne in materijalne kulture je pridružil kritičen opis slovenskega slovstva. Kljub temu da občuduje celotno veličino 50. milijonov Slovanov, s ponosom razglaša in ocenjuje slovstveno delo slovenskega milijona. Hvali zlasti slovenski ljudski jezik, ki ga ima za najbolj prožnega in izoblikovanega izmed slovanskih govorov. Poudarja njegovo veliko pevnost ter ga smelo povišuje nad nemški jezik, ki mu je poln trdot, katerih sam Goethe ni mogel ugladiti. Sveto je prepričan o jezikovnem in etničnem edinstvu slovanskih rodov, zato se navdušuje za skupen literaren jezik.

Na Dunaju je Kopitar v zvezi z Dobrovskim podzidal temelje vedi o slovanskih jezikih in slovstvih. Kot cenzor slovanskih knjig je pospeševal novo življenje, ki je klilo pod žarki vseslovanske regeneracije, ki jo je pospešila romantika. S posebno ljubeznijo je gojil novo srbsko knjigo, ki sta jo ustvarjala Dositej Obradović in Kopitarjev genijalni učenec, mož iz naroda, Vuk Karadžić. Zlasti tega je ljubil, ker je ustvaril idealno abecedo, ki jo je Kopitar takole proslavljal med Nemci: »Srbi so edini narod, kjer se more vsak kmet v enem dnevu naučiti abecede«. Bolelo ga je, da Slovani, ki pišejo z latinico, zlasti Slovenci, med katerimi je obudil metelčico in danjčico, nimajo tako idealne latinske abecede. Vodil je Vuka k sestavljanju slovarja ter mu je obljubil, že ko je izdal slovnico, da mu bo poiskal založnika za slovar. S ponosom je omenjal v nemških znanstvenih časopisih, da ima Vukov slovar 30.000 besed, ki so skoraj vse slovanske. Z veseljem je ocenjeval in prevajal v nemščino pesmi iz Vukove Pesmarice. Želel je, da bi le-te postale vzor slovenski umetni pesmi. Ker ni našel med Slovenci tako zvestih učencev, kakor je bil Vuk, zlasti pa ker se je slovensko slovstvo razvijalo po Čopovih in Prešernovih ter ne po njegovih smernicah, se jim je počasi odtujeval, zlasti o priliki tako zvanega abecednega boja, ki je odkril globok prepad med starejšo in mlajšo slovensko romantično družbo.

V domovini je takrat vzklilo novo slovstveno delovanje, ki se je zaradi novih svežih sil začelo razvijati drugače, kakor si je bil zamislil Kopitar. Umetnostne vrednote svetovne poezije, združene v romantični poetični miselnosti, so navdušile Čopovo kritiko in obujale Prešernovo pesem. Na daljnem obzorju pa se je že pojavljala nova misel o ilirskem pokretu, ki je izhajala iz neke pobočne mladike politične romantike — ideje o oživetju vseslovanske edinosti v jeziku in pismu.

V domovini je bila že izoblikovana pesniška podoba Prešernova in z njo slovenski kulturni program. Prešeren, ki je kmalu potem izgubil Čopa, je zorel v mir klasičile dovršenosti. Našemu slovstvu je bil zagotovljen tudi sad.

V Gradcu pa je preživljal takrat veliko krizo svojega življenja Prešernov prijatelj in poznejši duhovni protinožec — Stanko Vraz. V Kopitarju pa je sahnela na Dunaju podoba svetovljana, kakršnega je rodil Cojzov krožek. Čas je zahteval podrobnega in agitatoričnega dela, ki bi ljudstvo zdramilo, da bi ob zori politične svobode samo povedalo, kaj hoče ter potrdilo, da misli in dela preporoditeljev niso bile blodne sanje, temveč živo spoznanje, da prihaja novo življenje.

Preporod slovenskih obrobnih pokrajin[uredi]

Preliv prosvetljenih preporodnih misli v romantično jutro 19. stoletja je slovensko središčno skupino tako okrepil, da je iz Ljubljane, zlasti pa iz Kopitarjeve dunajske postojanke prevzemala vedno bolj duhove v obrobnih slovenskih pokrajinah. Tako je pripravljala pot enotnemu slovenskemu slovstvenemu jeziku ter vedno tesneje spajala rodove v narod. Na Štajerskem je najpridneje deloval mladi Dolenjec Janez Primic. Ledino, ki so jo skušali preorati že tako zvani slovenski štajerski »rapsodisti«, je posejal z mislimi in slovstvenimi načrti slovenske središčne skupine. Delovalo je pred njim na Štajerskem in na Prekmurskem nekaj mož, po večini duhovskega poklica, ki so zlagali pobožne pesmi ter jih širili od župnišča do župnišča in slednjič tudi med ljudstvo. Včasih so zapeli tudi kako posvetno pesem z domoljubno vsebino. Ti rapsodisti so bili: Franc Cvetko, Mihael Jaklin, Leopold Volkmer, Štefan Modrinjak in drugi. Zlasti poslednji je rad zlagal satirične pesmi in domoljubne ter jih je prebiral svojim prijateljem. Tudi Volkmar si je prizadeval peti v narodnem duhu pripovedne pesmi in basni, toda njegove pesmi so robate in ljudskega duha ni pogodil.

S slovensko slovnico sta se na Štajerskem ukvarjala Mihael Zagajšek, ki je pod imenom Jurij Zelenko dal na svetlo dvojezično slovensko gramatiko (1791. l.). Kopitar pravi opravičeno o njej: »Zelenkova slovnica ni vredna kritike.« (»Sellenko ist unter aller Kritik!«) Drugi štajerski slovničar je Janez Šmigoc, ki je slovnico baje spisal na prigovarjanje nadvojvode Janeza (1812. l.), ki bi se rad učil slovenskega jezika. Čop, ki se je po njej učil slovenščine, jo hvali bolj kot Kopitarjevo, vendar moramo reči, da je Šmigoc pravo slovnico posnel po Kopitarjevi.

Prekmurci so dobili sedaj Küzmičev Nouvi zakon (1818. l.)[1] ter več katekizmov, molitvenikov, abecednikov in tako imenovano malo biblijo.

Na teh slovstvenih temeljih je med graškimi visokošolci osnoval Primic 1810. l. Slovensko društvo (Societas slovenica), iz katerega je izšel marsikateri poznejši slovenski pisatelj na Štajerskem. Ko pa je politična stiska zaradi odcepa Ilirije prisilila avstrijsko vlado, da je pričela razmišljati, kako bi si pridobila srca Slovencev — lastnikov važnega ozemlja med Srednjo, Južno in Vzhodno Evropo — je ustanovila stolico za slovenščino na graškem liceju. Za njo je nastopil z gorečo besedo in neodoljivim zgledom mladi pravnik Primic. Učence je hotel naučiti osrednjega slovstvenega jezika in odtrgati od pisanja v štajerskem narečju. Vendar je mislil štajersko besedno blago zbrati v slovenski jezikovni zakladnici. Kot sin prosvetljenstva in romantike ni hotel rušiti ničesar, temveč z delom zgraditi novo celoto. Zato je osnoval obširen slovstveni in šolski načrt.

Za šolo je ustvaril nemško-slovensko začetnico (Novi nemško-slovenski bukvar [1814. l.]) in nemško-slovensko čitanko (Nemško-slovenske branja [1813. l.]), ki ju je rabil pri pouku slovenščine na licejskem tečaju. Za domače štivo pa je poslovenil iz nemščine Franklinovo moralno povest Prava pot k dobrimu stanu (1812. l.) ter ji je dodal nekaj bistroumnih pripomb. Iz nameravanega nemško-slovensko-latinskega slovarja kakor tudi iz izdaje narodnih pesmi, Linhartovih dram, Vodnikovih pesmi in drugega pa ni bilo sadu, ker se je Primicu prej omračil um.

Najzanimivejša je pač njegova čitanka, ki nam zopet spričuje, kako organično je rastla slovenska preporodna miselnost. Primic je temeljno poglavje svojega berila: »Eno malo iz historije starih Slovanov ali Slovencev« posnel po Linhartovi zgodovini, Vodnikovem članku Povedanje od slovenskega jezika in Kopitarjevi slovnici. Vnovič proslavlja Slovence kot narod pevcev; pravi, da je beseda slavič (slavec) iste korenike kakor Slovan. Poudarja blagoglasen vpliv slovanščine na nemško književno saščino ter ponavlja Cojzove in Linhartove besede, da je slovenščina po blagoglasju najbližja italijanščini. Za pričo kliče nemškega pesnika Fellingerja. V berilu je ponatisnil poleg originalov tudi Fellingerjeve prevode Jarnikovih pesmi: Zvezdišče, Danica, Kres, ter najlepše Vodnikove pesmi v originalu in prevodu. Zelo navdušeno razpravlja tudi o Popoviču, velikem filologu in prirodopiscu 18. stoletja, ki je nemškemu in slovenskemu jezikoslovju odkrival nova pota. V pesniških zgledih kaže Primic poetično miselnost 18. stoletja, kar dokazujejo odlomki prevodov iz Homerja, Klopstocka, Ossiana in Wertherja, dasitudi ga je že navdajal žar romantike.

Z navdušeno besedo je širil Primic te misli na svojih predavanjih ter je v imenu »človeštva in domovine« klical izobraženstvo k sodelovanju za slovensko slovstvo. Svetoval je učencem, naj občujejo s kmetom, naj natanko poslušajo, kako kmet izgovarja in poudarja in naj si zvesto zapišejo kmečke besede, izreke, govore, pregovore, uganke in pesmi.

Toda Primic se ni omejeval samo na slovstveno in šolsko delo. Leta 1811. je hodil po Slovenskih goricah z Vodnikovo slovnico v roki in navduševal duhovnike in študente s petjem Ilirije oživljene. Tudi z živahnim dopisovanjem, ki ga je vodil zlasti z Jarnikom, Vodnikom in Zupanom, je širil preporodne in romantične misli po slovenskem svetu. Tudi problem enotnega književnega jezika mu je bil vsekdar pri srcu.

Kazalo je, da bo Primic v Gradcu postal glava in srce slovenske književnosti v drugem desetletju 19. stoletja. Toda duševna bolezen, ki jo je še menda pospešila Kopitarjeva neusmiljena ocena njegove čitanke, mu je zaprla navdušeno besedo in iztrgala pero iz neutrudnih rok.

Koroško slovstveno sporočilo jezuitov so sedaj nadaljevali ljudski pevci, med njimi je najpomembnejši tkalec Miha Andreaš, ki je zložil dvoje, troje pesmi, v katerih se kaže resničen pesniški dar. Za ljudsko prosveto se je na Koroškem trudil Matija Ahacelj, tajnik Koroškega društva za pospeševanje poljedelstva in obrtnije, učitelj matematike in poljedelstva. Bil je velik človekoljub in voditelj celovškega slovstvenega krožka, iz katerega je vzrasel Slomšek. Izdal je Pesme po Koròškim ino Štajarskim znane, enokoljko popravlene ino na novo zložene (1833. l.). To so večinoma pesmi novincev, poetičnih šušmarjev, največ jih je prispeval Slomšek, med temi tudi nekoliko dobrih, potem Orožen, Andreaš, Globočnik, Lipold, Jarnik, Krumpak, Volkmar in drugi. Opevajo jutrnjo in večerno razpoloženje, dobro voljo, letne čase, hvalo različnih stanov, vzdihovanje po mladosti, po večini so brez poetičnega doživetja, vsakdanje, prisiljene. Z njimi je hotel Slomšek, ki je oče te pesmarice, doseči, da bi ljudstvo opustilo »vse nesramne, umazane, klafarske, nespodobne pesmi«. Toda po obliki in vsebini so bile take, da ljudstva niso mogle ogreti. Zaslužile so Prešernov zbadljivi napis:

»Ne čúdi se, nesláne
De pésmi bodo bráne,
Lej púre vábi: ‚Púri, púri!‘
in bôžje vôlke: ‚šúri, múri!‘«

V vseslovensko preporodnem duhu deluje na Koroškem prav za prav edino Urban Jarnik, ki objavlja slovenske pesmi v Carinthiji, piše narodopisne, zgodovinske članke in sestavlja pobožne, poučne ter zabavne knjige za ljudstvo. Njegove pesmi odlikuje precej popolna oblika in tudi misli so iskrene in poetične.

Pomemben je Jarnik zlasti kot jezikoslovec. Ko je celovški tiskar Kleinmayr hotel ponatisniti Gutsmanov slovar, se je Jarnik temu uprl in obljubil, da bo napisal sam nekaj boljšega. In tako je nastal njegov Poskus slovenske etimologije (Versuch eines Etymologikons der slovenischen Mundart in Inner-Oesterreich [1832. l.]). Z njegovo pomočjo je Kopitar dokazal, da so Brižinski spomeniki slovenski, a ne češki, kakor je bil trdil Dobrovský.

Tudi Goriška se je prebudila v slovstveno življenje. Njen buditelj je bil Valentin Stanič, dobrosrčen, plemenit človek. Bil je ljudstvu vodnik, svetovalec in učitelj. Organiziral je šolstvo, daroval svoje premoženje za gluhonemnico, ustanovil Društvo zoper trpinčenje živali, cepil prvi po Jennerju koze na Goriškem. (Pravijo, da sam s trnom.) Na solkanski cesti je baje ustavljal voznike, ki so pretepali živino ali pa jo preoblagali ter jih tiral pred sodnike. Bil je tudi vnet hribolazec, ki je prehodil najvišje gore v domovini in na tujem.

Pesnik ni bil, dasi je zložil ali vsaj poslovenil mnogo pobožnih pa tudi nekaj posvetnih pesmi, ki so se nekoliko v tisku, nekoliko v rokopisu širile med ljudstvom. Največ pesmi je poslovenil iz nemške Mildheimeve Pesmarice, nekaj pa tudi iz Bürgerja, Klopstocka, Stolberga, Gellerta, Schlegela in drugih.

Boj za enotni slovstveni jezik in črkopis[uredi]

Kopitarjevi nazori o jeziku in pravopisu so padli na plodna tla v osebnosti in delu Matevža Ravnikarja. Ta je po teh načelih in po Vodnikovem vzgledu vrgel iz slovenske proze tuje primesi ter skušal upostaviti naš slovstveni jezik s pomočjo kmečke govorice v slovenski in slovanski pristnosti. Njegove Zgodbe sv. pisma za mlade ljudi (1815.—1817. l.), ki jih je bil poslovenil po Krištofu Schmidu, so postale vzor za slovensko prozo do Levstika. Njegov slog je kratek, jedrnat, skladnja slovenska. Ravnikar je rabil stare, deloma že pozabljene izraze ter jih napolnil z novim življenjem. Očitali so mu pa, celo sam Prešeren je bil med njegovimi zoprniki, da ni prav, da ljudsko govorico neopiljeno uvaja v knjigo, zlasti ker na drugi strani preveč gleda na slovniško in slovarsko čistost. Zato je baje Ravnikarjev slog nerazumljiv. Prešeren je neusmiljeno persifliral Ravnikarjeve jezikovne nazore v Novi pisariji. V pisarjevi osebi je upodobil zmaličeno podobo Ravnikarjevih jezikovnih nazorov, v učencu pa pristaša Čopovih estetskih principov glede na slovstveni jezik. Posvetil mu je tudi znani epigram:

»Gorjáncev naših jêzik potujč’vavši,
Si krív, de kólne kmèt, molítve brávši.«

Kljub veliki bistrovidnosti se je Prešeren o tem vprašanju motil, in nikdo ne more odrekati Ravnikarju zasluge, da je s Kopitarjem in Vodnikom postavil nepremakljivo osnovo slovenski prozi.

Ravnikarju, ki je ostal zvest narodnjak tudi na sedežu tržaškega škofa ter si mnogo prizadeval, da bi izbojeval slovenščini v tržaških cerkvah tiste pravice, ki so ji šle glede na število slovenskih vernikov, se je posrečilo, da je ustvaril slovensko ljudsko šolo na kmetih in s Cojzovo ter Kopitarjevo pomočjo ustanovil stolico za slovenščino na ljubljanskem liceju (1815. l.).

Prvi in edini učitelj na tej stolici je bil Dolenjec Franc Metelko, ki je 1824. l. napisal slovnico Učna stavba slovenskega jezika (Lehrgebäude der slovenischen Sprache). Ta slovnica bi naj bila nekakšna sinteza nazorov, do katerih sta se priborila v slovenskem in slovanskem jezikoslovju Kopitar in Dobrovský. Metelko je krenil, da bi dojel snov svojega jezika, globoko v živo kmečko, dolenjsko govorico, slovniško določiti jo je hotel s filološko metodo Dobrovskega in uresničiti Kopitarjev ideal o popolni slovenski abecedi, o kateri je prvi sanjal že Žiga Popovič 1750. l. ter sta za njim tožila po novem slovenskem Cirilu Gutsman in Kopitar. Metelku pa je sporočil to idejo — Ravnikar.

Metelko je prevzel pouk na slovenski stolici, potem ko je propadel Vodnik, ki ni bil všeč vladi in tudi že prestar in še nekaj manj resnih tekmecev. Njegovi učenci so bili: Prešeren, Koseski, Čop, Kastelic, Potočnik, Cigler in drugi. Kot učno knjigo je hotel uvesti Vodnikovo slovnico, česar pa vlada ni dovolila. Tudi po letu 1850., ko so stolico slovenskega jezika preložili na gimnazijo, je učil Metelko slovenščino še nekaj let. Tu so bili njegovi učenci: Levstik, Stritar, Erjavec, Tušek, Jenko, Mandelc, Zarnik in dr. Poročajo, da je bil Metelko kot učitelj čudak. Razlagal je izvrstno, toda učencev ni nikdar izpraševal. »Naloge je nosil, kdor je hotel, katero je hotel in kadar je kdo hotel.« Pravijo, da je imel posebnega strežaja, ki mu je plačeval 50 gld. na leto, da mu je miril poredne šolarje v nedeljski šoli. In še ob smrtni uri je zapustil 50 gld. ustanovnine za tistega pripravnika, ki bo ob nedeljah »pri katehetovi uri mir delal«.

Bil je preprost, pohleven človek, ki je živel kakor dolenjski kmet. Nosil je nad 30 let vedno isto zeleno suknjo, pokrit je bil z velikim kosmatim cilindrom ter je nosil v petek in svetek ogromen dežnik iz rdeče svile. Pri skromni plači je tako rekoč pristradal 80.000 gld., ki jih je zapustil revežem.

Kopitar in Ravnikar sta vcepila v Metelkovo srce misel, da bi kot drugi Ciril reformiral slovenski črkopis, kar je tik pred njim poskušal Štajerec Peter Dajnko v Slovnici slovenještajerskega govora (Lehrbuch der windischen Sprache 1824. l.), in kar se je s Kopitarjevo pomočjo desetletje prej sijajno posrečilo Vuku Karadžiću, o čemer pa je že sanjal Popovič, razmišljal Gutsman ter razpravljal Primic. Metelko si je naložil nalogo »rimskega Cirila« ter je sestavil nova znamenja za ojevske in ejevske reflekse v dolenjskem govoru, znak za polglasnik, za lj in nj, š, č, z, ž, c ter h. Oblika njegovih črk je nelepa, večinoma posneta po cirilski abecedi. Najbolj so se smejali znamenju za ž, ki ga je Zupan prvi imenoval žabica. To ime se je prijelo vse Metelkove abecede. Avstrijska vlada je spočetka Metelkove črkopisne reforme podpirala; naložila je Metelku, naj spiše v metelčici šolske knjige. Zato je hitro spisal dva abecednika, računico in šolsko slovnico. Oblast je najbrže tako mislila zdrobiti rastoče narodno slovstvo pri Slovencih.

Pozneje je Metelko urejeval Vodnikovo slovarsko zbirko, ki mu jo je bil izročil Ravnikar. Slovarsko delo pa je počasi napredovalo, zato ga je zbodel Prešeren s puščico: »Abecedarju«.

Metelkova slovnica je veliko filološko delo. V predgovoru ponavlja Kopitarjeve misli o Slovanih, o starocerkveno-slovanskem slovstvu in njegovi domovini, o južnoslovanskih jezikih, kar je bil posnel iz Kopitarjeve recenzije Staroslovenske slovnice Dobrovskega, ki je bila izšla v časopisu: Wiener Jahrbücher der Literatur (1822. l.). Iz istega vira je prepisal tudi prvi brižinski spomenik. Podal je klasifikacijo slovanskih jezikov, kakor jih je razporedil Dobrovský ter kratek pretres slovenske protestantske književnosti in slovenskih slovnic. Slednjič govori še o svoji črkopisni reformi ter priznava, da uporablja etimološko metodo Dobrovskega.

Nato podaja črkopis, ki šteje 12 novih znamenj, ki pomenijo glasove, ki še dosedaj v slovenskem črkopisu niso imeli posebnih znamenj, deloma tudi glasove, ki jih je bohoričica izražala drugače. Nova znamenja je Metelko stuhtal pod indirektnim Kopitarjevim ter direktnim Ravnikarjevim vplivom. Prvi pa kljub temu ni bil zadovoljen z Metelkovo rešitvijo. Nekatere črke je Metelko posnel po srbski cirilici, druge si je izmislil sam. Jezikovno blago, iz katerega je izpulil niti svoje slovnice, je živ dolenjski govor, le narahlo porošen z gorenjščino. Za novi črkopis in književni jezik je Metelko navdušil janzenistično duhovščino ter — vlado. Prva je ustvarila razmeroma bogato pobožno in poučno knjigo v novem črkopisu, poslednja pa ga je uvedla v šole.

Prva kritika zoper Metelkovo slovnico in njegov črkopis se je baje že vzdignila, ko so bile šele tri pole natisnjene. Te je poslal Metelko spiritualu Slomšku, ki je poučeval celovške bogoslovce v slovenščini. Slomšku so ugajale, pokazal pa jih je še Urbanu Jarniku in ta je spisal o teh treh polah kritiko, ki je obsegala devet pol. Po Levčevem poročilu je Jarnik grajal zlasti okornost črk ter prevesno upoštevanje dolenjskega narečja.

Nato se je oglasil o metelčici Dobrovský. Slovniški del je pohvalil, črke pa so se mu zdele barbarske. Tudi Staniču, Ravnikarju in Kopitarju niso ugajale, prvi je to Metelku odkrito priznal, onadva pa, ki sta Metelkovo reformo povzročila, sta molčala.

Med duhovščino pa je raslo število zagovornikov Metelkove abecede, pa tudi nekaterim posvetnjakom se je zdela imenitna. Njen prvi podpornik je bil trgovec Dežman, stric Dragotina Dežmana, ki je menda Metelkovo slovnico založil ter dal nad svojo hišo vklesati napis v metelčici. Nagrobni napis, ki mu ga je zložil Metelko, pravi, da je bil Dežman »perjatelj homeopatiji in slovenščini«.

Pisatelji-metelčičarji pa so bili: Janez Zalokar, Blaž Potočnik, France Jelovšek in Jožef Burgar. Zalokar je pisal najbolj lep in pravilen jezik. Izdal je abecednik, več molitvenikov in obširno knjigo: Umno kmetovanje in gospodarstvo. Potočnik je napisal nekaj molitvenikov ter več šolskih knjig. Bil je tudi spreten nabožni in pasvetni pesnik. Pridno je sodeloval pri Kranjski Čbelici. Posrečilo se mu je, da je v svojih pesmih zadel narodni ton. Udejstvoval se je tudi — kot časnikar pri Slovenskem Cerkvenem Časopisu, urejeval Ljubljanski Časnik ter pomagal pri slovarskem delu. Najvnetejši zagovornik Metelčice pa je bil Burgar, slovniško izobražen pisatelj. Prevajal je povečini povestice Krištofa Schmida.

Celih šest let ni prodrl v javnost noben glas kritike o metelčici. Njeni pristaši so se shajali pri Burgarju v ljubljanskem semenišču, nasprotniki pa pri skriptorju licejske knjižnice Kalistru. Med poslednjimi so bili najglasnejši zastopniki mladega slovenskega posvetnega izobraženstva: Čop, Prešeren, Smole, pa tudi duhovnik Zupan. Pravijo, da je tudi šolska mladina bila vsa zoper Metelkov črkopis ter se je Metelko komaj otepal kritičnih dijakov.

Šele 1831. l. je počil prvi glas v javnosti zoper njegov črkopis. Celovška Carinthia je tisto leto v 20. številki prinesla dialog o metelčici, ki ga je napisal Zupan. Smisel Zupanovega ironičnega dialoga je, da se more slovenski črkopis zboljšati le na podlagi latinske abecede. Metelčico imenuje grafičnega hermafrodita, ki šteje med slovenskimi pisatelji le dva prijatelja. V 25. številki Carinthije mu je odgovoril Burgar, ki je dokazoval, da ima metelčica dosti pristašev zlasti med duhovstvom. Poudarja, da so vsi Zupanovi nasveti prepozni, ker je novo abecedo pohvalil — Kopitar. V 32. številki ga je Zupan zavrnil, ponovil vse svoje očitke ter vzkliknil: »Slovenci, ne pustite, da bi se vam Ciceronov, Fenelonov, Miltonov, Franklinov in Bodonijev alfabet pokvaril s srbskimi čirečarami.«

Pravde ni hotelo biti konec in v 39. številki je Burgar ponovil, da je Metelkov črkopis vzklil iz potrebe, ki so jo čutili vsi Slovani ter da je Metelko svojo nalogo dobro izvršil, nelepih črk pa ni kriv on, temveč črkorezec.

Zdaj so se zganili tudi Štajerci. Najprej je nekdo, ki se je podpisal Winde, v 53. številki branil novi alfabet, prihodnje leto pa je Anton Murko dal v Gradcu na svetlo: Teoretično-praktično slovensko slovnico za Nemce po slovenskih govorih na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Prekmurskem. (Theoretisch-praktische slovenische Sprachlehre für Deutsche nach den Volkssprecharten der Slovenen in Steiermark, Kärnten, Krain und Ungarns westlichen Districkten.) ter Slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar (1832.—33. l.). V slovnici je Murko zavrnil Metelka in Dajnka, ter povedal, zakaj ni pisal ne v metelčici ne v dajnčici: njegova slovnica je namenjena vsem Slovencem, novi pisavi nista upravičeni, dokler se ji ne oprime večina najboljših pisateljev, reformirana slovenska abeceda pa mora biti posneta po latinski, ne cirilski pisavi.

Tako je Murko zatrl dajnčico na Štajerskem ter nastavil sekiro tudi na metelčico, Slomšek je namreč v 10. številki Carinthije 1832. l. oznanil Murkov slovar in slovnico ter svetoval Slovencem, naj opuste metelčico, ker se je nočejo oprijeti najboljši pisatelji in ker je že toliko dobrih knjig v bohoričici spisanih.

Ko so odklonili metelčico slovstveni zastopniki slovenskih obrobnih skupin, je odbila njena ura tudi na Kranjskem. Mlada generacija si je ustvarila literarno glasilo Krajnsko Čbelico, ki ga je dajala na svetlo v bohoričici. Že to je bil hud udarec za metelkovce, saj se jim je izneveril celo Potočnik. Še huje pa jih je zabolel drugi zvezek, ki je prinesel Prešernovi pesnitvi »Nova pisarija« in »Črkarska pravda«.

Krajnska Čbelica[uredi]

Že v drugem desetletju 19. stoletja je moč slovenske preporodne misli tako narasla, da so nekateri začeli misliti na literarno glasilo. 1824. l. so snovali trije duhovniki: Andrioli, Cigler in Holzapfel literarni časopis Slavinjo, toda odpor duhovske in posvetne gosposke jo je v kali zatrl. Slovensko duhovno ozračje pa je bilo tako polno pesmi, da je vabilo celo janzenistične pisatelje od sestavljanja molitvenikov in katekizmov na tekmo z Vodnikom. Mladina, ki je doraščala, je v dobi Ilirije hodila v Vodnikovo šolo, zdaj pa je trepetala v romantičnem zanosu, ki jo je na glas klical v poezijo. Po vsej domovini so bili raztreseni pevci, ki so zlagali slovenske pesmi. Čakali so samo moža, ki bi jih združil ter jim ustvaril glasilo, da bi mogli ljudstvu razodeti to, kar jih je vznemirjalo in opajalo v tišini. Pričakovali so tudi kritika, ki bi njihovemu delu določil vrednost ter jim pokazal nove poti. Tudi izobraženo meščanstvo je pod vplivom zunanje in notranje političnih dogodkov, Linhartovega, Cojzovega in Vodnikovega dela pričelo kazati zanimanje za narodni preporod in njegov književni obraz. O tem priča Čopova kritična miselnost o novem slogu slovenske poezije, ki bi vnemal zlasti izobražence, vzgojene v tuji književnosti. Ta miselnost priča, da je slovenska romantika sad naraščajoče gospodarske in politične moči slovenskega meščanstva oziroma dotoka pomeščanjene kmetiške telesne in duhovne sile v slovenska mesta. Tudi Prešernova pesem, ki je po svoji notranji vsebini obče slovenska, oziroma obče človeška, je po zunanji podobi izrazito meščanska. Le pobočne slovstvene struje: pobožna pesem, versko propovedništvo, poučna knjiga itd. so neposredno dramile dušo slovenskega kmeta.

Mož, ki je ustvaril naši dobi poetično glasilo, je bil Miha Kastelic. Ta se je oglašal v Ilirskem listu 1828. l. s sladkobnimi slovenskimi in nemškimi verzi, ki so bili taki, da so ga pozneje usposobili, da je delal slaščičarjem zaljubljene verze na medene potice. Prihodnje leto pa je zbral posvetne in cerkvene izobražence: Čopa, Prešerna, Zupana, Potočnika, Holzapfla, Ciglerja, Kosmača, Grabnerja in še nekatere. Gotovo mu je zavest o Čopovi učenosti in kritični sposobnosti ter Prešernovi genijalni pesniški nadarjenosti dala potrebno vnemo. In tako je 1830. l. izšel prvi zvezek Krajnske Čbelice kot pesniški izraz mladine, ki se zaveda duhovne zveze s prejšnjimi generacijami, stremi pa v nove, višje pokrajine duha.

V uvodni pesmi Prijatlam Krajnšine omenja Kastelic Pisanice in Vodnika ter praznoto, ki je zazijala v našem slovstvu po njegovi smrti. Izjavlja v imenu mladega rodu, ki ga je bil vnel vzgled drugih Slovanov, da »narodu spet prederznemo se peti«. Še na nekem mestu omenjajo Čbeličarji »mojstra pevcov« Vodnika ter tako odločno izpovedujejo voljo, organično nadaljevati delo, ki so ga bili pričeli predniki. Poleg te pietetne manifestacije pa že šume in valove skozi prvi zvezek mogočni ritmi Prešernovega Slovesa od mladosti. Poleg Slovesa je priobčil Prešeren v prvem zvezku še Povodnega moža in Lenoro. Tudi ti pesnitvi zvenita v globokem epigonstvu in prozaični dolgoveznosti drugih Čbeličarjev kakor zvonova. Kastelčeve pesmi razodevajo sicer spretno oblikovanje doživetij erotičnega temperamenta v preprostih pesniških merah, vendar ne prepričajo človeka niti toliko, kolikor Vodnikove; preveč je v njih igre, mehkužnosti in medle zaljubljenosti. Šele v petem zvezku Čbelice 1848. l. je dosegel Kastelic zrelost v dveh revolucionarnih pesmih. Medtem ko žari iz Prešernih pesnitev velika, trpeča in misleča duša, ki polje v življenjskem trpljenju preko mej klasičnih ritmov, se košati v Kastelčevih stihih namesto doživetja manira in poza. Pravilne pa so glede na jezik, ki je sem ter tja čistejši kakor Prešernov.

Še spretneje je poudaril Kastelic dvojni Čbelični obraz v 2. snopiču (1831. l.). Tam beremo že na prvih straneh Vodnikovo duhovno oporoko Moj spominik in šaljivko Vinske mušice. Zdaj je pritegnil Kastelic celo Korošca Jarnika s pesmijo Zvezdje (Zvezdišče) v kolo mladine. Prešeren pa poje v nji prve sonete, romanco Hčere svet, ki jo je prepesnil »po španski šegi« in drzno zabavljico Novo pisarijo. Tu je brezobzirno razgalil estetsko revščino Metelkovih učencev, prizanesel ni niti Ravnikarju niti Kopitarju. Zavedal se je že svoje pesniške genijalnosti in trdne Čopove kritične podpore. Čutil je, da ga ti sili vodita visoko nad obzorje slovenske duhovne revščine v plemenito tekmo z največjimi evropskimi pesniki.

Tretji zvezek Čbelice (1832. l.) je vsul pred začudene Slovence poleg Vodnikovih, narodnih slovenskih, hrvaških in srbskih pesnitev šopek najraznovrstnejših Prešernovih umotvorov od vedre Romance od Turjaške Rozamunde, življenjsko radostne Soldaške, ostrih dasiravno dobrodušnih Sršenov, s katerimi je Prešeren bolj živo upodobil svoje slovstvene sodobnike, kakor so se mogli sami s svojimi literarnimi deli, soneta Črkarske pravde, s katero je predrzno dregnil v slovenski abecedni prepir, ki je prav zaradi tega soneta razbesnel v abecedno vojno, soneta Ptujo — besedarjem, s katerim je zavrnil Zupanovo pesem Krajnec dolžen hrovatenja ter njegovo jezikovno zbrojo, do sonetov Strah in Smrt (Memento mori), ki razodevata veličino njegovega razmišljanja o ljubezni, življenju in smrti.

Zdaj je napočil Čopov trenotek. Tihi uživalec umetnin svetovnih slovstev se je prelevil v razumnega in ostrega literarnega kritika. Bil je bližnji rojak Prešernov ter je imel menda že v najzgodnejši mladosti dobrodejni vpliv na oblikovanje pesnikove osebnosti. Neugnana in nenasitljiva vedoželjnost ga je gnala v šole. Dovršil je gimnazijo kot Vodnikov učenec v Ljubljani in na Dunaju, stopil nato v ljubljansko bogoslovno fakulteto, ki jo je po triletnem študiju zapustil. Poiskal si je profesorsko službo na reški gimnaziji. Od tu ga je gnal duh po dveh letih v Lvov, od koder je po petih letih prispel nazaj v domovino. Tu je opravljal profesorsko službo na liceju, hrepenel pa je le po tihem znanstvenem delu, zato je po Kalistrovi smrti postal 1830. l. knjižničar v Licejski knjižnici. Dolgo časa je mislil na to, da bi postal univerzitetni profesor, kar se mu je mimogrede in nekoliko drugače, kakor si je bil predstavljal, posrečilo v Lvovu.

Čopova največja misel in strast je bila lepa knjiga, čeprav je bil učen klasičen in moderen jezikoslovec. (Govoril in pisal je 19 jezikov.) Vendar se ni ogreval za filološka spoznanja, ni ga zadovoljeval zunanji obraz klasične niti moderne umetnine, hrepenel je, da bi prodrl v bistvo človeškega duha, upodobljenega v besedni umetnini. Po vzoru največjih romantičnih estetikov tedanje dobe je skušal doumeti antiko in moderno romantiko, združiti jih ter obseči z umom in srcem vse, kar so ustvarili veliki narodi. Posebno je ljubil romanska slovstva, bil pa je doma tudi pri Germanih in Slovanih. Od dubrovniške renesančne drame in epopeje preko globokega poznanja slovenske literarne preteklosti ie hitel njegov duh k severnim Slovanom. Zaradi svojega bivanja v Lvovu je najbolje poznal poljsko slovstvo, pa tudi Čehov in Rusov ni zanemarjal. Mickiewiczev Gospod Tadej (Pan Tadeusz) mu je bil najdražji slovanski spev, ki ga je razumel bolje in ljubil krepkeje kakor večina takratnih poljskih kritikov in bravcev.

Čop ni bil človek, ki bi svoja spoznanja in dognanja pisal za druge, kvečjemu da jih je razlagal najbližjim prijateljem. Podoba je, kakor da bi njegova tiha in bolestna duša iskala tolažbe v pesniških podobah drugih, zato je tudi vse svoje izvirno in pridobljeno duhovno bogastvo odlagal v dušo prijatelja Prešerna, o katerem je vedel, da je obdarjen z mogočno oblikovalno silo. Njuno duhovno sožitje je brez primere v svetovnem slovstvu in nikdar ne bomo mogli doumeti, koliko je Prešeren dolžan Čopu.

Le v najbolj kritičnih trenotkih je Čop povzel besedo in še takrat je potreboval zunanje vzpodbude. Da se mu je po izidu 3. zvezka Čbelice in Čelakovskega kritike o njej zdel pripraven trenotek, da spregovori, je vzrok v prepričanju, da nadaljnja razdvojenost v slovstvenem jeziku in črkopisu pomeni veliko oviro za zmago njegovih estetskih in preporodnih načel.

Videl je škodoželjni nasmeh avstrijskih birokratov, razdvojenost med duhovstvom in peščico svobodomiselnih izobražencev, vedel pa je tudi, da je moč Prešernovega genija dovolj krepka, da vzdrži stavbo samostojne slovenske kulture. Zato je priobčil v 6. številki Ilirskega lista 1833. l. prevod kritike o Čbelici, ki jo je bil napisal v Časopisu Českeho muzeuma Čelakovský. Ta pripoveduje v svoji kritiki, da bi se bil rad naučil slovenščine, pa da je že obupal, ker ni vedel, po kateri knjigi bi se učil. Slednjič je vendarle našel takšno knjigo — Čbelico. Nato ocenjuje posamezne pesmi, zlasti hvali Prešernove. Dal je natisniti sonet Črkarska pravda, kar mu je dalo priliko, da je obsodil metelčico ter priporočil Slovencem češki pravopis. To kritiko je Čop opremil z lastnimi opombami, naperjenimi zoper metelčico. V nadaljnjih kritičnih in polemičnih dostavkih pa je dodal bistroumen pogled na sodobno slovensko slovstvo. Njegov umetnostni ideal je originalna slovenska poezija po svetovnih klasičnih in modernih slovstvih. Hvali sicer filološko delo pobožnih in poljudnih pisateljev, toda pred očmi mu lebdi podoba slovenske poezije, v kateri bi se kakor v žarišču zbrali najsvetlejši žarki svetovnih slovstev v novo narodno luč. Ne sluti, da je treba za oblikovanje samorodne narodne poezije poznavanja vseh globin in višin narodnega življenja. Prešeren je to vedel. Zato je Čopovo prepričanje izražal ne v razpravah, temveč v jedru svojih pesniških umotvorov, kamor so se mu stekali osebni, najgloblji doživljaji s tragiko našega narodnega in socijalnega življenja. Veličina Čopove kritične sposobnosti ga je dvigala nad srednje-evropske kritike v predmarcu, toda usoda slovenskega ljudstva ga ni zanimala niti kot snov za pesniške umotvore. Bister pa je Čopov pogled na socialno plat kulturnega razvoja. Poudarja, da ima inteligenca najvažnejši delež pri ustvarjanju in podoživljanju kulturnih dobrin, vendar sodi o slovenski literarni preteklosti in sedanjosti prehladno. Ko kritikuje Prešernove pesmi, naglaša zlasti njihovo oblikovno lepoto ter se ne ogreva ob njihovem čuvstvenem žaru, niti ga posebno ne zanimajo njihove miselne globine. Najbrže je ta hladnost izraz Čopove tihe, nebojevite narave, ki ni nikdar hotela zmagovati s patosom, temveč s silo stvarnega znanja.

Čopova duhovita in sarkastična kritika, ki pa je vendar bila stvarna in objektivna, čeprav je narahlo napovedovala boj zoper Metelkovo abecedo, je resnično zbudila ostro kulturno borbo. Prvič se je v našem slovstvu vnel prepir, če izvzamemo polemike med protestanti in katoliki v 16. stoletju, med operozi in jezuiti, ko sta si stala nasproti dva svetovna nazora. Čop je govoril v imenu mlade generacije, ki je bila svobodomisleno usmerjena, prežeta z novimi gesli političnega in kulturnega ter narodnostnega gibanja, na nasprotni strani pa je vodil boj Kopitar, ki je lezel vedno bolj v avstrijsko kulturno in politično miselnost predmarčne dobe. Nedolžni problem slovenskega črkopisa je razkril prepad, ki je zeval med janzenistično duhovščino in njenimi birokratskimi zavezniki ter mladimi svobodomiselnimi posvetnjaki. Res da so v tej polemiki malo govorili o bistvu, ki je ločilo oboje taborov ter so navidez razpravljali samo o slovničnem vprašanju, vendar je bilo na dnu celotnega gibanja mnogo več.

Čopu je najprej odgovoril Burgar, ki se ni podpisal, v 10. številki Ilirskega lista ter se obregnil ob Prešernove pesmi, češ da niso dosti vredne v jezikovnem pogledu, prav tako pa ne zaslužijo hvale v nravstvenem oziru. Tu je naznačil bistvo spora. Svobodna, estetsko lepa in življenjsko resnična Prešernova pesem je zadonela v duhovni puščavi našega kulturnega življenja kot veliki zvon ter vzbudila veliko pozornost pri posvetnem izobraženstvu, duhovništvu pa, ki je do takrat imelo vodilno mesto v našem pismenstvu, je oznanila, da se šele sedaj prične pravo slovstveno delo, pri katerem bo pa ono brez besede in moči.

Čop je na ta Burgarjev sestavek odgovoril z dolgo razpravo Slovenska abecedna vojna (Slowenischer ABC-Krieg), ki je prihajala na svetlo na 17. straneh v posebnih prilogah Ilirskemu listu od 13., 14., 15. in 17. številke. Odgovoril je stvarno, ponovil je prav za prav samo to, kar so bili povedali Jarnik, Murko, Slomšek, Dobrovský in drugi. Hvalil je znanstveno vrednost Metelkove slovnice, grajal pa spet nelepo obliko njegovih črk.

Zdaj so priložili tudi metelkovci svoj skupni odgovor Ilirskemu listu ter so po krivici očitali Čopu strastnost in pristranost. Zbodli so ga tudi zaradi njegove lenobe v pisanju, češ naj le sam poskusi, kdaj kakšno knjigo napisati. Čop in Prešeren sta jih zavrnila tudi skupno: prvi s člankom v Ilirskem listu v 24. številki, Prešeren pa s tremi, prav za prav dvema satiričnima sonetoma, kajti tretjega je zatrla cenzura, prav na istem mestu v 24. in 25. številki.

To je razkačilo Kopitarja na Dunaju tako, da je poslal v Ilirski list Besedo o ljubljanskem abecednem prepiru (Ein Wort über den Laibacher ABC-Streit). Z vso zagrenjenostjo in ironijo, ki že meji na patološko zlobo, je zgrabil Kopitar Čelakovskega (Bileama), Čopa (pana Macieka, čudnega dehorja) in Prešerna (doktorja in pesnika). Najbolj zloben pa je latinski konec njegovega pamfleta: »Hoc scio pro certo, quoties cum stercore certo, aut vinco, aut vincor, semper ego maculor.« (To vem zagotovo, kadarkoli se z umazancem prepiram bodisi da zmagam, bodisi da sem premagan, vedno se umažem.)

To je bilo celo za mehkega Čopa preveč; v odgovoru, ki ga je spet priložil Ilirskemu listu k 30. številki, je pošteno zdelal Kopitarja, primerno pohvalil Prešerna in opravičil Čelakovskega. Poglavitno besedo pa je prepustil Prešernu, ki je priložil Čopovemu odgovoru pet satir pod naslovom: »Literärische Scherze in August Wilhelm v. Schlegel’s Manier. Vom Doctor-Dichter P.«

Prešeren je pogumneje kakor Čop pokazal, kaj je bistvo te besedne vojne. Dasi so njegove satire osebne in navidez posvečene izključno Kopitarju, ki ga imenuje Zoila, suhoparnega gramatika, ki ga besedni umotvor zanima le toliko, kolikor išče in najde v njem besednih napak, kopitarja-formalista, ki je slep za jedro umetnine, epigonskega slovničarja in moralno manj vrednega človeka, ki se zna bojevati samo s cepcem, vendar kaže z njimi v sredo našega kulturnega in narodnega problema.

»Cepec« je končal abecedno vojno, kajti zdaj je celo oblast prepovedala dne 30. novembra 1833. l. tiskati in izdajati knjige z Metelkovimi črkami. Čop in Prešeren sta rešila Slovence pred usodnim razcepom na literarnem polju ter očistila tudi kulturno ozračje, v katerem se je mogel šele potem do kraja razviti prekrasen cvet Prešernove ljubezenske poezije.

Pripovedujejo nam, kako globoko se je spor zaradi črk zarezal v slovensko kulturno življenje; vsa dežela je bila razdeljena v dva tabora, dijaki so se prepirali med seboj in s profesorji, zlasti z Metelkom zaradi metelčice. V šolah so mučili učence z novimi Metelkovimi črkami zlasti pri verouku, ker so bili vsi katekizmi natisnjeni v tem črkopisu. Šele 1848. l., ko je Bleiweis zadušil poslednji Metelkov poskus, da bi uveljale njegove črke, so iztrebili metelčico iz šol.

Poleg Kastelca in Prešerna so pri Čbelici sodelovali še: Blaž Potočnik, Janez Cigler, Jurij Grabner, Ignacij Holzapfel, Jernej Levičnik, Jurij Kosmač, Jakob Zupan, Urban Jarnik, Jožef Žemlja, Miha Tušek, Janez Čop, Emanuel Kovačič in Matija Šnajder. Ti možje so pomembnejši kot priče rojstva slovenske umetne poezije in kritike kakor pa samostojni tvorci. Nobeden se ni s pesniškimi deli niti od daleč približal Prešernu niti ni dosegel Čopove kritične sposobnosti. Najoriginalnejša glava med njimi je bil Zupan, profesor na ljubljanskem bogoslovju. Bil je Vodnikov in Kopitarjev učenec, velik slavist, lahko bi rekli panslavist. V vseh jezikih je iskal slovanskih oblik, najrajši bi sploh ves svet poslovanil. Levec nam je ohranil zgodbo, ki do dobra označuje Zupana in njegovo miselnost: Ko je Zupan v teologiji predaval in prišel do kake besede, udaril je ob mizo in zavpil: »Tudi to je slovansko! Vse imamo!« In vsa šola mu je odgovorila: »Pa ne znamo!« — In zopet reče Zupan: »Le iščimo!« — Poslušalci pa so odgovorili:  »Da dobimo!« Leta 1832. je pisal v Ilirskem listu »Po mnenju grofa Gilforda in princa de Ligne ne moremo niti latinščine niti grščine do dobra spoznati brez slovanščine. Kakšna vzpodbuda za študij tega najbolj razširjenega in najstarejšega jezika na božji zemlji, če si prijatelj izčrpnega znanja.«

Zupan se je oglašal že od 1828. s pesmimi in članki v Ilirskem listu. Največ pesmi pa je priobčil v Čbelici. V Ilirskem listu je med drugim priobčil 500 slovenskih pregovorov. Njegove pesmi pa so nejasne, nerazumljive, polne novih besednih tvorb, predrznih skovank in nerazumljivih izrazov. Vendar slutiš iz njih gorko ljubezen do naroda in jezika. Najbolj branja vredni sta še pesmi o znamenitih Slovencih: Krajnski Plutarčik in pa poskus rimane zgodovine Slovencev: Krajnski Nestorčik.

Ker je nekdo v Ilirskem listu očital, da ima slovenski jezik preveč šumevcev in sičnikov, je Zupan zložil več pesmi, v katerih ni bilo besede, ki bi vsebovala te glasove. Tudi v Čbelici je priobčil dve brezdušni skovanki: Tadli po Sidipu, ki ima sicer dve besedi z glasom s, in pa Hvale po Metrodoru. Njegovo originalno »pridnost« je nagradil Prešeren z napisom: »Čebélice pésmam brez s in c.

‚Brez cêtov têče vír mu Hipokréne,
In êsov v pésmah njêga nájti ni!‘
‚Zatórej nímajo nobêne céne,
Zató so pésmi tíste brez solí.‘«

Zupanovo slovansko čuvstvo se nam kaže tudi v tem, da je prvi prevajalec srbske in hrvaške narodne pesmi, zlasti prevod Hasan-Aginice je lep. Tudi odlomke iz Kraljedvorskega rokopisa je slovenil za Čbelico. Dobri so Zupanovi šestomeri, v katerih je prvi v našem slovstvu uporabljal »ponarejene« spondeje.

Zaradi spora s škofom Wolfom, ki ga je bil zasovražil, odkar je zbral nekoga drugega za ljubljanskega kanonika, so Zupana internirali 1833. l. v Celovcu. Potem se ni več dosti udejstvoval na slovstvenem polju.

Od ostalih Čbeličarjev je treba omeniti še Ciglerja, poznejšega višnjanskega župnika. Njegove basni v Čbelici so sicer brez vrednosti, pomemben pa je kot utemeljitelj slovenske povesti. Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov (1836. l.) je povest ki se je ljudstvu priljubila ter je še 1858. l. navduševala Levstika, ki je hvalil vsebino, dasi ni bil zadovoljen z dušeslovnim risanjem značajev, s ponavljanjem dogodkov in z neverjetnimi prizori.

Kosmač je za Čbelico pesnil basni in zlagal plitve pesmi o letnih časih. Zato jima je zložil Prešeren zabavljici:

»Čebélice pravljíčarjem.
Pravljíca po Ezóp’ od vàs zapéta,
Več níma slásti, kákor jéd pogréta.

Čebélice pévcom létnih čásov.
Kdor govoríti kàj ne vé,
On vrême hval’ al tóži;
Kdor pévcev péti kàj ne vé,
Od létnih čásov króži.«

Kosmač je prevajal tudi povesti Krištofa Schmida ter se je še v noviški in glasniški dobi trudil, da bi ustvaril originalno slovensko povest.

Levičnik je zložil za Čbelico le nekaj pesmi, prav tako Holzapfel. Oba je dovolj karakteriziral Prešeren z epigramom:

»Lesníčniku in Levíčniku.
Kakó bi néki sládke pél Lesníčnik!
Kakó bi néki práve pél Levíčnik!«

Tušek je slovenil Schillerjeve pesmi, prestavil je tudi Bürgerjevo romanco Cesar in opat, ki se je ž njo trudil že Stanič.

Prav tako nepomemben je Grabner, ki pa si je pozneje kot prefekt v Alojzijevišču pridobil zasluge z vzgojo mladega pisateljskega naraščaja.

Dasitudi je Čop zmagal v abecednem boju, je vendar Čbelica začela hirati. Janzenistični duhovnik in cenzor slovenskih knjig Pavšek se je pritožil, da cenzurira Čbelico Čop, češ da namenoma pušča v javnost Prešernovo pesem, ki je pohujšljiva. Dosegel je, da so ovrgli Čopovo cenzuro 4. zvezka Čbelice ter poslali rokopis vrhovnemu cenzorju Kopitarju. Ta je hotel uradno opravičiti Pavškovo ovaduštvo in nazadnjaštvo, toda Čopu se je posrečilo, da je raztrgal njegove zanke in 4. zvezek je izšel 1834. l. Toda ta grda afera je omajala Čopovo cenzorstvo in Kastelic ni upal 5. zvezka dati v cenzuro do 1848. l., ko je rojila Čbelica petič in zadnjič v kratki dobi tiskovne svobode.

Krajnska Čbelica ima epohalen pomen za naše slovstvo. Ne glede na to, da je dala glas Prešernovi pesmi, kar ji sámo zagotavlja neminljivo vrednost, je združila pomembnejše slovenske pesnike svoje dobe v enotno literarno družbo, ne glede na politične in slovniške nazore. Metelkovec Potočnik je dajal pesmi v Čbelici na svetlo. Še večja je njena cena, da je sprožila abecedno vojno, ki je zedinila Slovence v črkopisu in književnem jeziku. Varovala je stik s slovensko literarno preteklostjo, prinašala najlepše sodobne literarne umotvore, ustvarjala pa tudi zanimanje za slovanska slovstva, zlasti za srbohrvaško in češko.

Čop je napisal za Šafaříkovo Zgodovino slovanskega jezika in književnosti pregled slovenskega slovstva. Ustvaril je življenjepisni ter bibliografski sistem, ki ga je sestavil sicer zelo natančno in vestno, vendar nekoliko hladno, kar dokazuje, da Čop ni pisal zaradi zanimanja in ljubezni. Veliki poznavalec svetovnih klasičnih in modernih slovstev motri slovensko literarno »revščino« tako hladno, da človeka osupne, zlasti to, da niti za Prešernovo pesem ne najde rahlejše besede, kakor da Prešeren spretno uporablja tuje pesniške oblike. Tudi v kritiki o Čbelici v Ilirskem listu ni prav za prav napisal nobene toplejše besede o Prešernovi pesmi. Toda tam je bilo to razumljivo, kajti Čop, ki je baje nagovoril Prešerna, da je pričel pesmi objavljati, se je menda iz nekake sramežljivosti branil mečjih besed, sedaj pa, ko je pisal za svet, bi vendar moral topleje oceniti vrednost Prešernovih pesmi. Podoba je, da je morala biti Čopova živa beseda prepričevalnejša in navdušenejša, sicer bi težko razumeli Prešernove slavospeve na »čudnega dihurja«.

Njegova tragična smrt (6. julija 1835. l. v Savi) je nasiloma pretrgala njegovo vodništvo pri Krajnski Čbelici ter mu obenem onemogočila tiho uživanje poetičnih umotvorov in prekrižala načrte, ki jih je snoval za naše slovstvo.

France Prešeren[uredi]

Leta 1800. se je porodil Slovencem narodni genij. Tudi neznatni in nepoznani narodi imajo srečo, da jim usoda ob svojem času daruje življenjske in duhovne vodnike. Zlasti slovanski narodi so dokazali s svojim kulturnim življenjem v prvi polovici 19. stoletja, da napredujejo in ustvarjajo v najugodnejših socijalnih in političnih razmerah. Tam, kjer bi se član velikih in svobodnih narodov izmaličil v zagrenjenega sužnja, je Slovan pel in sanjal o človeškem bratstvu, veroval v lepoto in smotrnost slovanstva, v dobroto sočloveka ter oživljajočo moč umetnosti. Stoletja je spala ustvarjevalna sila slovenstva. Slovenec je izgubil znamenja živega občestva. Toda v njem je živela volja po vstajenju. Tajni poziv je drhtel skozi strani slovenskih katekizmov, abecednikov, molitvenikov, prevodov sv. pisma, slovnic itd. ter je prebudil ob ugodnem trenutku stvarnika slovenske besede, slovenske besedne umetnine, slovenskega naroda v pravem smislu besede. V Prešernu je prebujeni narod poskočil na noge in zapel pesem o svojem težkem padcu, o dolgih stoletjih suženjstva, telesne ter duhovne tlake, o tihi vdanosti v usodo in silni ter nepremagljivi veri v svobodo.

Slovensko pesem je zapel Prešeren. Res da je bilo takrat evropsko duhovno ozračje polno neke, že k zatonu se nagibajoče romantične melodije. In v romantične ter antične pesniške vrče je natočil Prešeren najdragocenejše narodove sanje, misli in spoznanja, ki so privrela skozi njegovo srce iz milijona živih in milijonov umrlih — nemih slovenskih src. Niti iskrica trpljenja, ki ga je doživel naš človek, ni brez sledu ugasnila. Sleherna dobrota, katero je storil brat bratu ali tujcu, je bila zapisana. Ponižanje in povišanje človeka, čednost in greh, veselje in obup, lepota in hudodelstvo, utrujenost duše in telesa po težkem delu, kratki ostri klici iz vesoljstva: ob smrtni uri, v zvezdnati noči, v jesenskem jutru, odmevajoči v mračni napol živalski napol božji duši, polni lakote, kruha, ljubezni in pravice, osvojevanje sveta in njegovih predmetov in subjektov v slovenskem jeziku, poveličavanje boga in borba s hudičem — sanja o stari pravdi in hrepenenje po svobodi, vse to je živelo od rodu do rodu v osrčju slovenskega ljudstva. O tem so pele narodne pesmi, tožile in prosile molitve in cerkvene pesmi, dokazovale razprave pobožnih pisateljev, prepričevali spisi preporoditeljev in učili slovničarji, toda umetnika, ustvarjevalca ni bilo, ki bi dal vsakdanji narodni epopeji božansko mitično vsebino.

In to je storil Prešeren v svojih poezijah. Sin zdrave kmetiške rodovine raste v sporočilih svojega rodu in stanu. Zgodaj vpliva nanj slovenski duhovniški sloj preko stricev duhovnikov, ki skrbe za dečka. V prvih šolah ga narahlo oveje duh Napoleonove Ilirije. Rojak Čop ga vodi od rane mladosti ter mu pripoveduje o čudovitih umetninah svetovnih slovstev. Dunajsko predmarčno ozračje vzbuja njegovo svobodoljubje, duša zatiranega naroda, ki živi v njem, mu pomaga, da zgodaj doume usodo slovenstva v človeški zgodovini. Prekipevajoča duša, nemiren in ustvarjajoč duh, usodna ura v slovenski zgodovini, vodnik Čop, klic romantike zbude njegovo pesem, ki zajame v navidez docela osebni melodiji upanje in strah prebujajočega se naroda.

Od kraja Prešeren niti ne ve, kaj se dogaja z njim. Ne sluti, da je v oblasti nevidne sile, ki piše z njegovo dušo in z njegovim jezikom na bel list slovenske duševnosti nove, v zboru človeške kulture še nezaslišane umetnine. Z mladostno pesmijo je plačal dačo prebujajoči se spolnosti, ki jo je pozneje v »ljubezenski dobi« popolneje kakor Dante podvrgel osnovni misli svojega stvarjanja. Že v mladostnih pesmih vidimo, da je za Prešerna ljubezen — pramati telesnega in duhovnega življenja. V Sonetnem vencu nam pa je v čudovitem prepletanju ljubezni do Julije in naroda sam razodel to osnovo svoje poezije.

»Izdihljeji, solzé so jih redíle
S Parnása môj’ga róžice prič’jóče:
Solze ’z ljubézni so do têbe vróče,
Iz domovínske so ljubézni líle.«

Pomisliti moramo tudi na neizoblikovanost slovenskega pesniškega jezika, zlasti pa na večno petje v vseh človeških slovstvih o ljubezni, ki v vsakomur razumljivi podobi poje o neizmernem, skrivnostnem morju vprašanj, dvomov, upov, slutenj, ki preplavlja sleherno človeško srce neurejeno, kaotično, medtem ko se umetniku razkriva v podobah, ki so »sled sence zarje — unstranske glorje«. Julija, ki je je Prešernova pesem polna, je bila realna ženska. Tudi Prešernova ljubezen do nje je morala biti istinito, zrelo opojno čustvo, na katerem pa se je razbohotila kakor silje po pomladanskem deževju Prešernova stvariteljska sila ter pognala in razvila prav zaradi te ljubezni in zaradi ljubezni do naroda večen cvet slovenske poezije. Ta pesem je dokaz, da je občestvo ljudi slovenskega jezika večnega, če hočete, božjega izvora, kakor vsako drugo narodno občestvo. Iz njega duhti in žari poveličano življenje očetov, nas in potomcev, dokler bo vesoljstvo (το Παν) hotelo. Da pa svetloba tega cveta ne bi izžarela v večno svetlobo, iz katere je rojena, jo senčijo zeleni lističi z Julijinim imenom.

Druga osnovna melodija Prešernove pesmi je boj zoper socijalne, politične in kulturne predsodke, ki vladajo človeku. Že vse Prešernovo vnanje lice je izpovedovalo protest zoper tiranijo človeških kast in njihovih smešnih medsebojnih ceremonij. Življenjepisci pripovedujejo, da ni nikdar nosil verižice pri uri, češ da se svobodnemu možu ne spodobi nositi niti zlatih verig. Znana je njegova brezbrižnost do modnih predpisov in ves naravni način življenja.

Že v slovesu mladosti je razodel, da v rani mladosti:

Sim zvédil, de vést čísto dôbro d’janje
Svet zani’vati sè je zagovóril,
— — — — — — — — — — — — — — — — —
Sim vídil číslati le tó med námi,
Kar úm slepí z golfíjami, ležámi.«!

Še bolestnejše ga je to spoznanje prevzelo po Julijini dobi, kakor nam pričajo: Sonetje nesreče (Čbelica 4. 1834. l.). Ti sonetje so najpretresljivejši od vsega, kar je Prešeren sploh napisal. Na meji dveh nasprotnih svetov je. Zaradi »uka žeje« se je izločil iz okvirja vaškega življenja, dela in verovanja. Hrepenel je v novi svet svobode, učenosti in pravice. Toda že kot mladenič je spoznal, da je krivo sodil in do iskrene želje po smrti ga je izmučil ta svet, dokler ni okamenelo njegovo »srce preživo« in niso ukrotili njegovega duha »nadlog oklepi«.

Ko je Prešeren izpel ti temeljni melodiji mladosti, bi moral, ako ne bi bil genij narodnega življenja, utihniti. Njemu pa je bilo dano, da je moral in mogel po svojem osebnem porazu prestopiti v službo občestva.

Omenil sem že, da je v ljubezenski dobi, (Liebesperiode jo imenuje sam Stanku Vrazu 1837. l.), drhtela sredi omamnih hvalnic in otožnih prošenj, ki jih je naslavljal na Julijo, energija iskrene ljubezni do suženjskega naroda in propadle domovine. Da, človeku se zdi, da je prav ta melodija že tudi tukaj osnovna! Saj jo tako krepko izraža sedmi sonet Sonetnega venca:

»De bi nebésa mílost nam skazále!
Otajat’ Krájna, nášiga sinóve,
Njih in Slovéncov vsih okrog, rodóve,
Z domáčmi pésmam’ Orfeja poslále!

De bi nam sèrca vnél za část dežéle,
Med námi potolážil razpertíje,
In spét zedínil ród, Slovénš’ne cele!«

Čudno je, da tako individualne, kakor so ljubezenske pesmi, obsegajo tako objektivne misli. Saj je vendar pradoživljaj erotične pesmi oseben, enkraten, dasi v svoji življenjski logiki obče veljaven, pri Prešernu pa trga že v »ljubezenski dobi« najslajše sanje o osebni sreči krvava skrb za narod. In vendar ni zato jedro njegovih pesmi nič manj erotično, kakor v pesmih najbolj individualnih pevcev hrepenenja in zavračanja; še močneje gori iz njih Eros, ki je oče stvari in ljudi. Primerjaj prvotni motto iz narodne pesmi, ki stoji na čelu Gazel (1833. l.).

»Ljubezen je bila,
ljubezen še bó,
ko tebe in mene
na svetu ne bó.«

Zato je dragocena Prešernova oznaka Julijinih pesmi kot »sonetov in balad iz ljubezenske dobe«. Z njo ni označil samo njihove geneze iz ljubezni do Primčeve Julije, niti samo njihove vsebine in oblike, temveč celotno takratno svojo duhovno usmerjenost, ki mu je bila ljubezen najvišje človeško čuvstvo in mati sleherne umetnine.

Še v nemški posmrtnici Matiji Čopu (Ilirski list 1835. l.) blagruje pokojnega prijatelja in vodnika, ker mu je smrt izlečila dvojno rano: nesrečno ljubezen (Sonetni venec!) in razočaranje v smisel življenja zaradi človeškega materijalizma in egoizma (Slovo od mladosti, Sonet je nesreče!). In niti sence o teh dveh doživljajih ni več v slovenski elegiji V spomínj Matíja Čópa, ki jo je spesnil za desetletnico prijateljeve smrti 1845. l. (Novice 1846. l.). V njej ni več sledu o osebni bolečini, samo prijateljeva kulturna in osebna veličina sije poveličana iz nje.

Jeseni 1835. l. je ustvaril Prešeren pesnitev Krst pri Savici ter jo je dal na svetlo konec marca prihodnjega leta. Krst je pesnik sam dvakrat razložil. Prvič v uvodnem sonetu, ki ga je posvetil Čopu, kjer poje, da Krst

»Ločítvi od njegà mi je hladílo,
Bilá je lék ljubézni stári ráni«.

Drugič jo je razlagal v pismu prijatelju Čelakovskemu dne 22. avgusta 1836. l.: »Prosim Vas, da smatrate moje najnovejše delo: Kerst pri Savici, ki je izšlo približno konec marca, za metrično nalogo, ki sem jo hotel rešiti tudi zato, da bi si pridobil naklonjenost duhovščine.«

Teh dvoje razlag je delalo prešernoslovcem veliko težavo. Niso mogli razumeti, da je v posvetilnem sonetu pesniška resnica o novem, univerzalnem pogledu na svet in življenje, v pismu pa lastna kritika poeta, ki si je bil o svojem delu le toliko na jasnem, kadar ga je hotel analitično pogledati, da se silno loči od prejšnjih »ljubezenskih« pesmi. Tudi Prešernov »postranski namen« pridobiti si naklonjenost duhovščine ni le nesebičen, temveč izvira iz visoke težnje, najti popoln in soglasen odmev v vsem narodu — tudi v duhovščini. Zato je v resnici Krst pri Savici spev o pesnikovem prehodu iz subjektivne v objektivno smer, kakor ga razklada Žigon, dasi nikakor ni ob enem prepesnitev Schleglovih traktatov o romantični poeziji, temveč sad Prešernovega prepričanja, da mora tudi v transcedentalnih vprašanjih iskati rešitve, ki prija celotni slovenski duši. Poema je sicer posvečena Čopu, vendar idejno, ne oblikovno prekinja z njegovo zamislijo slovenske poezije. Ne samo v najglobljih verskih simbolih, temveč tudi v življenjski vsebini je Prešeren zahrepenel po stiku z ljudstvom.

Še zapada željam kaotične erotičnosti:

»Srcé je prázno, sréčno ní,
Nazáj si úp in stráh želí.«

Toda v pesmi Osrčenje, ki jo je pozneje po daljšem premišljevanju imenoval Pevcu, je premagal osebno bol. Pesnikovo srce je zdaj v sredini med nebom in zemljo. Skozi njega dere vsa bolečina človeka in zemlje in vanj lije božja milost, dasi je zemeljsko trpljenje silneje, zmagoviteje, a vendar:

»Kakó
Bit’ óčeš poet in ti preteškó
Je v pèrsih nosít’ al pekèl al nebó!
Stanú
Se svôjiga spómni, tèrpi brez mirú!«

Ni slučaj, da je Prešeren v Poezijah (1847. l.) zraven te dal natisniti pesem »Nezakonska mati«. Tu je poet res docela pretrgal vezi subjektivnosti, izmotal se je iz labirinta romantične čuvstvenosti, premagal je lastni up in strah in v preprosti pesmi je ujel smisel človeškega trpljenja in življenja. Brez Ane Jelovškove in njenih otrok ne bi imeli tega bisera našega slovstva, ki kljubuje janzenistični ozkosrčnosti in meščanski lažni morali hrabreje nego Nova pisarija ali katera si bodi Prešernova pesem.

Zdaj je šele spoznal pesnik, kje je njegovo mesto v slovenskem narodnem preporodu. Dočim je dozdaj hotel ohraniti nekako vzvišeno stališče kot »Doctor-Dichter«, ki je gledal z rahlo ironijo na Čbeličarje ter je imel za cerkveno strujo v književnosti le pomilovalno kretnjo, je sedaj delal kot navaden delavec v Korytkovi, Kastelčevi in Smoletovi družbi, da bi kritično zbrali slovensko narodno poezijo, da bi oživili v novih izdajah vrednote slovenske literarne preteklosti (Vodnika, Linharta), da bi osnovali Slovencem literarno in javno glasilo, kateremu so ga določili za urednika.

Zdaj se je tudi izoblikoval do zadnje popolnosti njegov nazor o slovenstvu in slovanstvu, kakor ga beremo v njegovih pismih Vrazu.

Ta je bil otrok slovenskega vzhoda. Razodetje njegove mladosti je bil evangelij o vseslovanski regeneraciji: Kollárjev spis O slovanski vzajemnosti. V njegovem šibkem, jetičnem telesu je gorela močna nemirna duša, ki se je morala uveljavljati v širokih načrtih. Vraz je bil prepričan o svojem pesniškem poslanstvu. Toda manjkal mu je literarni jezik. Rodno njegovo narečje je bilo neritmirano, široko tekoče, pripravnejše za impresije kakor pa ekspresije, ki jih je ljubila romantična doba. Bil je mlad, gibek duh, toda premalo ustaljen, menjaval je smeri in načrte. Tudi središčni slovenski literarni krog je grešil nad njim, ker mu ni hotel ali mogel preskrbeti torišča za objavo pesmi. Zato se je oklenil Gaja, ki ga je sprejel za sodelavca pri Danici ilirski. Od zdaj je živel za idejo Ilirstva ter je posvetil svoje hitro dogorevajoče življenje ideji o združitvi slovstvene slovenščine in hrvaščine, tako da bi Slovenci sprejeli hrvaščino kot književni jezik.

Prešerna je hotel pridobiti zato v ustnih in pismenih razgovorih. Ta je zavračal njegova prizadevanja mirno in stvarno, dokler mu ni 26. oktobra 1840. l. v nekem posebnem razpoloženju pisal, da je zanj zvestoba do rodnega jezika sveta stvar, o kateri ne mara razpravljati. Po ostrih in ironičnih opazkah glede na Gajevo nestrpnost, ki je na primer zahteval, da ne smejo imeti Korytkove Narodne pesmi, ki so jih hoteli tiskati v Gajevi tiskarni v Zagrebu, slovenske, temveč, da morajo imeti ilirsko tendenco, je nadaljeval Prešeren takole: »Španski jezik menda ni bolj oddaljen od italijanščine kakor slovenščina od srbščine, kakor češčina od poljščine, francoščina od italijanščine ali španščine. Upam, da bomo takoj, ko se ti zlijo v enoto, tudi mi govorili češki, poljski, ruski in seveda temprej srbski in če že ne bomo govorili, vsaj umeli se bomo brez učenja. Camoens bi bil vendar moral pisati, če že ne v vseromanščini, vsaj v španščini, kajti španščina je portugalskemu jeziku tako blizu, ali pa morda že bližje kakor slovenščina (kranjski, koroški, štajerski govor) kajkavščini, gotovo pa bližja kakor je slovenščina eklektični ilirščini. Si deus pro vobis, quis contra vos, vendar pomislite, da so tudi Kristusa mogli umoriti in da njegovo vstajenje po pravici proslavlja za največje čudo apostol sveta Pavel in vsi apostoli ter da govori Homer, da je bolje biti svinjski pastir, nego kralj vseh mrtvih. — Sicer pa želim ne samo panslavizmu, temveč tudi panilirizmu najlepšo rast, mislim pa, da je treba do žetve pustiti vse, da bo Gospod na sodnji dan ločil dobro od slabega.«

Pot Prešernovega življenja je navidez preprosta, dasi skriva v sebi vso tragiko genijalnega človeka, živečega v gluhi provinci, v začetku 19. stoletja. Iz domače hiše v Vrbi, kjer se je rodil 3. decembra 1800. l., ga je vodila v šole. Ljudsko šolo je končal v Ribnici. Tamkajšnje življenje menda ni posebno dobro vplivalo na hitro se razvijajočega dečka. V zrelih letih je baje vzdihnil, da bi bilo zanj bolje, ako ne bi nikdar videl Ribnice. Pač pa sta ribniška pokrajina in človek dobro vplivala na intelektualni razvoj bodočega pesnika. Jedrnatost narodnega govora, šegavost in zabavljivost so budile v njem sarkastično in ironično zmožnost, kar mu je pozneje tako dobro pomagalo v boju z literarnimi nasprotniki.

Iz Ribnice je prišel v ljubljansko normalko, kjer je bil menda tudi Vodnik njegov učitelj. Nato je prestopil v gimnazijo ter jo dovršil 1821. l. Bil je izvrsten dijak. Poleg šolskih predmetov so ga zanimali zlasti romanski jeziki in njihova slovstva. Revščine ni poznal, zato je skrbela premožna rojstna hiša in pa dvoje stricev, duhovnikov. Tudi s poučevanjem je zaslužil precej. Vendar mu to ni bilo v korist; pravijo, da je že v teh letih bil član nekega veselega dijaškega društva, ki pa je menda gojilo med člani literarno življenje, imelo morda neko politično smer, v splošnem pa gojilo družabnost. Že to, da so se najrajši zbirali na Vodnikovem domu, priča, da jim ni šlo za golo pijančevanje, temveč da so najbrže pod krinko gostilniških sestankov gojili višje cilje, ki pa bi jim mogli biti v takratnem času nevarnejši kakor popivanje.

Ko je končal ljubljanske študije, je Prešeren zapustil Ljubljano ter šel na dunajsko univerzo študirat pravo. Bil je že takrat mož z zrelim pogledom na svet, zato je hladnokrvno preslišal očetovo in materino željo ter si izvolil juridični poklic, ne sicer iz nekega notranjega nagiba, temveč zato, ker je bil v njem takrat odpor zoper duhovski stan že docela živ. Pravega pogleda v to, kar bi naj postal, pa še ni imel. Morda je mislil, da bi mu bilo kot pravniku lažje ohraniti svobodo mišljenja in izvesti načrte glede dela za slovensko slovstvo.

Na Dunaju se je preživljal s štipendijo, s tem, kar sta mu pošiljala strica ter s poučevanjem. Sprva mu je menda trda šla. Igral se je z mislijo, da bi se vrnil v bogoslovje, toda kmalu se mu je obrnilo življenje na bolje; z neko primitivno, prav kmetiško prepričanostjo o usodnosti svojega koraka je pisal staršem, ki so ga vabili domov v bogoslovje, da je  »skori previžan de mu je bil ta stan namenen« (1822. l.).

Dunajsko kulturno in politično življenje v 20. letih prejšnjega stoletja je potrdilo v njem misli o narodu, državi in človeštvu, kakor si jih je bil začrtal že v gimnazijskih letih. Avstrijska državna politika tistega časa je bila steber evropske reakcije po Napoleonovih vojnah. Napoleonovemu drznemu načrtu univerzalne evropske države je avstrijska uradna politika, ki jo je vodil Metternich, zoperstavljala načelo o ohranitvi vsega, kakor je. Če bi bilo mogoče, bi najrajši svojo dobo prenesla v srednji vek. Romantični politični nazori so prav v Avstriji rodili največ uspeha in zdelo se je, da se je tu čas res ustavil. Toda bistro oko gorenjskega kmetiškega sinu je videlo za pobeljeno kuliso avstrijskega državnega ustroja dvoje: vedno močnejši odpor zoper umirajoči fevdalni sistem ter kulturno in politično prebujanje avstrijskih narodov. Svobodoljubna duša mladega Prešerna, ki je bila prežeta s preporodnimi mislimi prednikov, je bolj instinktivno kakor pa razumsko gledala v človeško preteklost ter se ondi navduševala za vse kulturne pokrete, ki so zrasli iz človeškega hrepenenja po svobodi, v sivi obdajajoči sedanjosti pa je videla rast kulturnega meščanstva, ki je v socijalnem in prosvetnem življenju prevzemalo naloge umirajočega fevdalstva; v bodočnosti pa se je njegovo oko ustavljalo na sanji o prebuji zatiranih in izrabljanih narodov in narodičev, zlasti slovanskih, ki se družijo med seboj po načelih bratstva, svobodoljubnosti in socijalnega napredka.

Pravne študije je Prešeren zmagoval z lahkoto, v prostih urah pa se je potapljal v lepoto vedre antične poezije; tudi humanistično in življenjsko razgibano pesništvo italijanske renesanse ga je mikalo, nemška sodobna romantika ga menda ni posebno veselila. Podoba je, da je že takrat spregledal njeno nazadnjaško, docela v preteklost usmerjeno miselnost. Gotovo pa je vedel že takrat ceniti vrednost romantične misli za prebujo narodne zavesti. Tudi zasluge, ki so si jih pridobili glasniki te nove življenjske in kulturne usmerjenosti za narodno slovstvo, jezik, zgodovino in narodopis so mu bile ljube, sovražil pa je gotovo že takrat njene avstrijske izrodke, ki so pomagale Metternichovemu sistemu krotiti avstrijske narode.

Slučaj ga je združil na Dunaju z Antonom Auerspergom, poznejšim pesnikom Anastazijem Grünom, najtipičnejšim poetičnim predstavnikom navidez pomeščanjenega nemškega fevdalca, ki se je odeval, kadar je pesnil, v plašč modnega liberalizma. V Klinkowströmovem zavodu za vzgojo plemiške mladine je bil Prešeren nekaj časa studijski prefekt in tu sta se družila z Auerspergom, prebirala klasične in moderne pisatelje in pesnike, se razgovarjala o kulturnih, političnih in človeških problemih, dokler ni Klinkowström, romantični spreobrnjenec, zapodil Prešerna iz svojega zavoda, ker mu je mešal štrene njegove obskurantske vzgoje. Po Prešernovi smrti se je Auersperg v lepi elegiji in v pismu spominjal Prešernovega mentorstva. Gotovo je dobršen del Grünovega svobodnjaštva posledica Prešernovega vpliva, pa tudi zbirko Volkslieder aus Krain (1850. l.) kakor tudi grofovo vsaj akademsko zanimanje za slovenska kulturna vprašanja moremo razložiti le zaradi Prešernovega vodništva v dunajskih letih, ko sta skupaj brala Valvasorja in se navduševala za domovino.

Ali se je res Prešeren seznanil na Dunaju s svojim prvim kritikom Čelakovskim ter zastopniki drugih slovanskih narodov, je težko ugotoviti. Nekateri poročajo, da sta se zlasti s Čelakovskim dobro razumela ter da je Prešeren v njegovi družbi obiskal Češko. Verjetneje pa je, da je bil domači učitelj češkega plemiča Dubskega, s katerim je baje bival nekaj časa v Lysicah na Moravskem.

Jeseni 1824. l. se je vrnil Prešeren v domovino ter je bival na Ježici pri stricu in se pripravljal za doktorat. Spomladi 1827. l. se je vrnil na Dunaj ter po enoletnem študiju napravil v marcu prihodnje leto doktorski izpit. Nato se je vrnil v Ljubljano, služboval kot odvetniški kandidat, nato pa je bil v državni službi pri finančni prokuratori tri leta neplačan pripravnik. V teh letih je dozorel kot človek in pesnik. To, kar je v dunajski dobi le nekako megleno slutil, je postalo sedaj resnica. Iz dveh osnovnih spoznanj poteka njegov življenjski pesimizem. Prvo je čisto osebnega značaja, ki korenini najbrže v njegovi močni erotičnosti, drugo pa je izraz pesnikove reakcije na narodovo usodo, kakor se je spet zrcalila v njem kot v najgenijalnejšem in edinem poklicanem predstavniku narodovega občestva, ki se je kljub prav dobrim spričevalom, kljub volji po delu in hrepenenju po vsestransko urejenem življenju zastonj trudil, da bi dobil službo. Seveda je odločilno vplivalo tudi vprašanje pesnikovega značaja ter duhovne in socijalne usmerjenosti. Prešernov značaj ni bil enovit. Okoli osrednje točke, ki jo tvori žeja po pravici, resnici, gnus pred videzom in lažjo, je krožilo več navidez nasprotnih karakternih prvin, ki bi se v drugačnem življenjskem položaju in okolju osredotočilo skladno s svojim stožerom, ki pa so prav zato, ker so ti predpogoji manjkali, ustvarjale notranja in zunanja nesoglasja, kakor jih očituje nadaljnji potek pesnikovega življenja.

Zaradi neuspeha v državni službi se je podal Prešeren v Celovec, da bi opravil odvetniški izpit. To se mu je posrečilo 1832. l., nakar se je vrnil v domovino, služil nekaj časa za koncipienta pri Baumgartenu in od marca 1834. l. pri rojaku in dunajskem sošolcu Crobathu, kjer je ostal do 1846. l., ko je po ponovnih brezuspešnih prošnjah za samostojno odvetniško mesto tik pred smrtjo telesno zlomljen, dosegel samostojnost kot odvetnik v Kranju.

Tragika teh ljubljanskih let glede na pesnikovo osebno življenje je pretresljiva, glede na njegov pesniški razvoj, razcvet in vrh velika ter odločilna. Iz morebitnih gimnazijskih verzov, o katerih poročajo, je v dunajskih letih zrasla Prešernova dijaška popevka, erotična šaljivka, narodna balada. Kopitar je baje zamoril z ostro kritiko te prvence. Veljava Kopitarjevih besed pri mladem Prešernu je morala biti silna, morebiti ji je pomagala tudi Prešernova avtokritika, ki ni bila zadovoljna z dijaško poetično žetvijo. Šele Čopova vrnitev v domovino in ustanovitev Kranjske Čbelice je sprostila pesnikovo ustvarjalno silo.

Po vrnitvi v domovino je njegova pesem dozorela. Kot izrazita poetična narava je Prešeren imel vse pogoje, da se mu je življenje iz kaotičnosti odgrinjalo v bistveni podobi. Tako je bil zmožen, da je svoje, navidez brezciljno in brezplodno življenje dojel v umetnostnih simbolih, ki niso bili veljavni samo zanj, temveč za ves narod, za vsakega človeka. Dva vrelca pojita Prešernovo pesem v tej, recimo ji Čbelični dobi. Prvi je razmišljanje o človeškem življenju, drugi je človeška ljubezen. Ta dva navidez ločena studenca sta dala tudi poznejši njegovi pesmi vsebino. Prešeren najbrže ni bil filozofsko šolan duh. Bolj kot na filozofske teorije, katerih je bilo takrat polno evropsko ozračje, se je zanašal na svoj prirojeni duhovni čut. Ta mu je odkrival v svetu, kamorkoli se je ozrl, boj dveh sil v osebnem kakor splošnem življenju. Posledice tega boja, ki ga je bridko občutil na samem sebi, na narodu, na vsem takratnem človeštvu, so vzbudile v njem neko fatalistično pesimistično črto, ki jo je omiljevala vera v človeški napredek ali vsaj v najglobljo, dasi nespoznavno smiselnost človeškega življenja. Ta Prešernova vera je sorodna, lahko bi rekli, istovetna z življenjskim pesimizmom slovenskega kmeta, ki ga le narahlo omiljuje krščanstvo. Seveda je velik razloček v zunanjih manifestacijah med Prešernovo in kmetovo vero, v najglobljem bistvu pa potekata obe iz človekovega razžaljenega ponosa, onečaščene želje po pravici in iz vročega pogona za smiselnostjo vsega dogajanja.

Prešernova ljubezenska pesem v predjulijini dobi še nima tistega znaka iskanja nekega leka zoper spoznanje. Zdaj je samo izraz Prešernove erotike, ki je seveda živela, še predno je spoznal Julijo.

Tretja sestavina Prešernove pesmi je izraz pesnikovega kriticizma, ki pa je neprimerno bolj omiljen, kakor bi pričakovali po spoznanjih iz njegove miselne pesmi. Veder, dobrodušen, neoseben humor sije iz njegovih satir, zlasti kadar jih je posvetil nedoraslim poetičnim tovarišem. Ogorčenejša je njegova satira, kadar se bode z metelkovci in janzenisti ter doseže v odgovorih Kopitarju največjo, tu in tam krivično ostrino.

Glede na zunanjo in notranjo pesniško obliko je Prešernova pesem prestopila ozke meje Vodnikove pesniške šole, s Čopovo pomočjo in z genijalnim obvladanjem jezika in ritma je dosegla popolnost. To je največje Prešernovo dejanje, da se mu je posrečilo, da je naš neritmiran, pridigarski in pastirski jezik genijalno oživil tako, da je zadonel v vsej svoji prvotni slovanski zvonkosti v obliki antičnih in modernih poezij. Gotovo mu je bil pri tem Čop velik pomočnik, toda če se ne bi v njem samem zlili glasovi rodnega gorenjskega narečja z melodijami antičnih in modernih poezij, ne bi nikdar dobili tako bogate pesmi, kakor smo jo v njegovih pesmih.

Razkol, ki zija med spoznanjem in čuvstvom prvih pesmi, je skušal Prešeren premostiti z ljubeznijo. Že zgoraj sem skušal razložiti to navidezno protislovje, ki je najtežavnejši problem prešernoslovja in ki ga skuša vsaka doba razlagati po svoje.

Po raznih ljubezenskih zgodbah, ki jih je opeval Prešeren v erotičnih pesmih od 1827. do 1833. l., se je zdaj zaljubil v Primičevo Julijo. Ljubezenske pesmi, ki so posvečene prejšnjim ljubicam (Dolenjčevi Zaliki, Reziki nemškuti iz Gradca, dvema sestrama, ki sta se preselili v Trst in še kateri), ne nosijo na sebi še tistega elementarnega prepričanja, da je ljubezen neko odrešilno čuvstvo, temveč so bolj ali manj šaljive popevke o ženski trdosrčnosti, svarila, opomini in izjave ljubezni. Ko pa je na veliko soboto 1833. l. videl v trnovski cerkvi Primičevo Julijo, ki jo je baje še kot dijak poučeval, v njeni mladostni lepoti, se je v pesniku rodila neka genijalna misel, ki je sicer obrodila lepši sad za njegovo poezijo kakor pa za njegovo življenje. Zazdelo se mu je, da mu ljubezen do te ženske odvzema breme življenja, kakor ga je bil začutil že s svojimi 30. leti, da ga dviga iz sive, umazane vsakdanjosti, da mu odpira pogled v novo življenje, ko bo lahko razgrnil pred narodom bogastvo svojega duha, da bo šele sedaj dozorela vsa njegova genijalna nadarjenost, s katero dosedaj skoraj ni vedel kaj početi. Tratil jo je v veselih družbah, na kazinskih plesih, v dolgotrajnih razgovorih s prijatelji in Čbeličarji, v pisarniški tlaki pri finančni prokuraturi, v odvetniškem delu in v enakih nepomembnih opravilih.

V luči nove ljubezni se je razčistil tudi Prešernov pogled na pesniško delo. Podoba je, kakor bi se dozdaj še ne zavedal vrednosti, ki jo tvori njegova pesem za slovenski narodni in kulturni preporod; zdaj mu je šele postalo jasno, da v sreči te nove ljubezni lahko postane Orfej svojega naroda, ki bo s pesmijo ukrotil sovražne, protikulturne sile in zgradil stavbo slovenske kulture.

Prešeren je bil čuvstvena narava; dasi je bil tudi razumsko zrel človek, se je vendar v osebnem življenju dal voditi čuvstvu. Zato ni nič pomišljal, da bi visoka, lepa in bogata Primčeva hči, ki ji je ošabna mati hotela kuniti mladeniča, obotavljala sprejeti njegovo ljubezen. Morda mu tega ni bilo niti mar.

Najgloblja preobrazba pa se je izvršila v njegovem življenjskem nazoru. Odpadel je ves prirojeni in pridobljeni pesnikov pesimizem, gnus nad življenjem in človekom, ljubezen mu je posvetila v najskritejše skrivnosti lastne in človeške duše. Življenje samo ne glede na dobre ali slabe strani, strastno hrepenenje po sreči, po uveljavljenju svojega jaza, po uresničenju motnih in nestalnih podob svoje notranjosti, po odrešitvi samega sebe in naroda, je vzbudilo pesnikovo ustvarjalno silo, jo razmahnilo do višin, o katerih dosedaj še niti sanjal ni ter mu navdihnilo pesmi, ki tvorijo in bodo tvorile stožer naše lirike. Zato ni pravilno, ako bi presojali Prešernove pesmi, ki jih je spesnil o Juliji in za Julijo, z vidika neke ljubezenske izpovedi. V njih je najsilnejša izpoved slovenskega človeka o vseh vprašanjih človeškega življenja.

Sonetni venec je dozorel vsa ta čuvstva in razmišljanja, hrepenenje in trpljenje, ponos in žalost, v najdragocenejšo umetnino našega slovstva. Tu se je umaknilo sleherno osebno čuvstvo osrednjemu in najvišjemu spoznanju, da je ljubezen zanj sicer neizpolnjiva sanja, za slovensko slovstvo pa vrelec najvišje umetnosti. Še se oglaša tu in tam rahlo upanje; pesnik si obeta še razkošnejši razcvet pesmi, če ga Julija vzljubi, toda osnovni ton je globoko elegičen, tako da bi mu vsako realistično razlaganje bilo odveč in celo škodljivo. Edino to je treba poudariti, da se je tu pesnikova ljubezen do naroda in domače zemlje prvič razodela. Prav to, da sredi najsubjektivnejše izpovedi plane iz Prešernovega srca ogenj ljubezni do zatiranega naroda, priča, da je duhovni smisel Prešernovih ljubezenskih pesmi vse večji, globlji in širji, kakor pa neke erotične izpovedi. Seveda zaradi tega ne moremo imenovati Prešernove ljubezni neke domišljijske tvorbe, temveč ta misel priča samo o tem, kako je bilo v Prešernovi duši vsaka misel, vsako čuvstvo, vsako stremljenje v organski zvezi s celotnim narodnim življenjem, kako se je družilo pesnikovo osebno, enkratno čuvstvo z večnim narodnim upanjem in strahom.

Vendar nikdo ni razumel sonetnega venca po tej njegovi najbistvenejši plati. Zlasti akrostih z Julijinim imenom je 1834. l. vzbudil v Ljubljani pohujšanje, ker je takrat Julija bila že zaročena s plemičem Scheuchenstuelom. Prešeren je odgovoril na to razburjenje s soneti, v katerih je izpovedal veličino in tragičnost svoje ljubezni, obenem pa tudi, nekako tiho sicer, označil osnovno melodijo svoje umetnosti. Ti soneti so sicer še najnežnejša ljubezenska lirika, na videz najbolj vdana izpoved ljubečega srca, pesem o elementarnosti čuvstva, glas črnega obupa, vendar se že čuje rahlo iz njih klic po odrešitvi iz strašne zagate, čuvstva in razuma. Previsoko se je vzpelo pesnikovo čuvstvo ljubezni, da bi mogel vzdržati trpljenje, ki se je vsulo nanj, ko je izprevidel, da so njegove srčne izpovedi za Julijo in njeno okolico — prazne besede.

Prešeren je v tej dobi bojeval še en boj, ki smo ga že rahlo označili, ko smo razpravljali o abecednem boju. Tudi tukaj se je gnal Prešeren s Čopom za najvišje vrednote kulturnega življenja zoper nazadnjaštvo, navidezno logičnost in vsakdanjo pravilnost. V tem boju je zmagal, kakor je zmagal tudi v boju za Julijo, ne sicer, da bi si priboril njeno ljubezen, temveč tako, da je v naši skromni, pobožni, v utilitarnost usmerjeni literaturi postavil hram velike, vseskozi svobodne umetnosti, ki raste iz resnične narodove usode v zračne višine najplemenitejših človeških umetnostnih dejanj. Janzenisti in Kopitar so v abecednem boju hoteli uničiti Čbelico prav zaradi Prešernovih pesmi, ki so se jim zdele prav tako pohujšljive kvante kakor Juliji in njenim sorodnikom.

Tedaj je zadel Prešerna še udarec, ki se ga je najmanj nadejal: v savskih valovih mu je izginil prijatelj Čop. Njegova smrt je pomagala pesniku, da se je popolnoma izvil iz neuslišane ljubezni zmagovito k novemu pesniškemu delu, ki je zdaj rastlo iz novih prvin ter hitelo k novim obzorjem. Iz nemške elegije Dem Andenken des Matthias Čóp (1835. l.), ki se je rodila tik po Čopovi smrti, še zveni prejšnja bol, toda mrtvo, poveličano prijateljevo lice mu že pripoveduje nove, nezaslišane skrivnosti. Duh vesoljstva je sprejel tovariša v družbo otrok luči, in ugasnila sta ljubezenska bolečina in pa gnus pred življenjem, ki tepta to, kar je najplemenitejšega. Ne toži za prijateljem, vzdihuje le zaradi samega sebe in nesrečne domovine, ki je zgubila najboljšega sinu. Slavi Čopovo učenost ter se enači glede na življenjsko tragiko z njim, ki ga zdaj blagruje zaradi globokega večnega miru, ki ga uživa po — smrti.

Ta žalostinka nas vodi v duhovno ozračje Krsta pri Savici. Beseda mir, ki jo je zapisal v prejšnji elegiji, tvori osnovni zvok Krsta. Četudi ne bi Prešeren s posvetilnim sonetom, ki ga je dal natisniti na čelu svoje epopeje, odločno povedal, da je Krst spev o njem in prijatelju, bi nam duhovna in estetska sorodnost med elegijo Čopu in Krstom jasno govorila, da je Čopov, Črtomirov in Prešernov boj isti, a da je tudi njuna, oziroma njihova želja po miru istovetna. Stara razlaga Krsta, ki jo je ustvarila že Levstikova doba, ki pravi, da je Krst simbolna pesnitev o Prešernovem duhovnem in življenjskem prelomu, kakršnega je doživel, ko ni dosegel Julije ter je izgubil Čopa, dobiva prav v luči omenjene elegije vedno in vedno novega potrdila.

Črtomirova in Prešernova odpoved ne izvirata sicer iz istih pradoživljajev, vendar sta v posledici isti. Črtomirov duhovni preobrat, da postane apostol tega, zoper katerega se je do tedaj bojeval, je simbol za Prešernov duhovni preobrat, ko se iz človeka, ki veruje v ustvarjalno in osvobojevalno moč ljubezni, spremeni v človeka, ki hrepeni po miru, smrti in grobu. Tudi v Sonetih nesreče, ki jih je zložil, potem ko se je prepričal, da je vsa njegova borba za Julijo, to se pravi za meščansko urejeno življenje, brezuspešna, vidimo, kako se pripravlja preobrat v pesniku. Iz mesta in njegovega življenja, v katerem se nikdar ni udomačil, hrepeni nazaj v »srečno, drago vas domačo«. Zahrepeni po kmetiškem življenju in verovanju, zahrepeni po grobu. Začasno se sicer hoče rešiti z resignacijo, ko pa je zasekala prijateljeva smrt v njegovo dušo, je misel na smrt spet oživela.

In iz celote teh doživetij se je porodil Krst, spomenik tragične slovenske zgodovine, Prešernovega in Čopovega kulturnega dela, s katerim sta prav ta prijatelja popravila našo zgodovino in usodo, ter nagrobnik mrtvemu prijatelju in pesnikovi osebni sreči. Ta pesnitev je po svoji idejni vsebini tako slovenska in obče človeška ter tako značilna za slovensko doživljanje sveta in vesoljstva, kakor je za nemško Goethejev Faust, za italijansko Dantejeva Divina commedia, za srbohrvaško Njegošev Gorski vijenac itd.

Po Krstu pri Savici Prešernova pesem ni več vrela s tisto vulkansko eruptivnostjo kakor v pravkar označeni dobi. Kakor Črtomir se je sedaj podal Prešeren v službo občestva; še je tu in tam privrel krik iz njegovih prs, ki priča, da se Prešernovo srce še ni umirilo, vendar se je vedno bolj zavedal, da je njegova pesniška in življenjska naloga nositi v srcu »pekel in nebo«, da zanj ni osebne odrešitve zaradi genijalne dediščine, s katero ga je bil obremenil narod.

Že 1836. l. je Prešeren sklenil, da bo izdal pesmi v posebni knjigi na svetlo. To misel je nosil poslej v srcu, okleval je morda le zaradi cenzure. Nove pesmi je dajal v Ilirskem listu, v Carnioliji in v Novicah na svetlo. Označuje jih najvišja zrelost podobe in besede, moška moč doživljaja ter zadnja modrost narodovega vidca in vedca.

Kljub najvišji artistični in življenjski popolnosti nosijo nekatere pesmi po Krstu pri Savici tudi pečat narodne pesmi. Tega se je Prešeren sam zavedal, saj je označil nekatere izmed njih kot takšne, ki bodo ugajale kmečkim fantom. Ne glede na duhovni in življenjski preokret, ki ga je spontano zbližal z narodovim življenjem, ker ga je odtrgal od sanjskih podob prejšnje subjektivne dobe, je to razumljivo tudi zato, ker se je pesnik sedaj temeljito in mnogostransko zanimal za narodno pesem. V teh letih je namreč tovariševal s Smoletom, Korytkom in Stankom Vrazom. Andrej Smole je ena najzanimivejših prikazni iz Prešernovega kroga, nemirna in življenja željna narava, idealist po krvi in zanesenjak za slovstvo, zlasti za narodno pesem. Bil je Čopov in Prešernov mecen v njunih dijaških letih na Dunaju, Prešernov tovariš v ljubljanskih Julijinih letih. Zaradi nesrečne ljubezni in finančnega poloma je zginil iz Ljubljane, potoval po svetu in se vrnil v letih Prešernovega duhovnega preobrata tudi sam preobražen na duhu in telesu. Začel je zbirati narodne pesmi, ki jih je Prešeren v smislu romantičnih ideologov narodne pesmi popravljal, oziroma prepesnjeval. Smole in Prešeren sta 1833. l. celo nameravala dati na svetlo zbirko narodnih pesmi v Prešernovi redakciji v Pragi, da bi se izognila ljubljanski cenzuri. Toda načrta nista mogla uresničiti. Šele ko je 1837. l. dospel v Ljubljano poljski izgnanec Emil Korytko, se je Prešeren spet vnel za narodno pesem. Zdaj je imel o njej že določnejšo predstavo, zanimala ga je njena prvotna, pristna oblika. Korytko se je z marljivostjo delavnega, toda zaradi policijske internacije v brezdelje obsojenega človeka vrgel na nabiranje slovenskega narodnega blaga. Prešeren pa mu je pomagal, Korytko pa mu je obnovil od Čopa sporočeno zanimanje za poljsko romantiko, zlasti za Mickiewicza. Prešeren je prevedel nekaj njegovih tekstov v nemščino, pa tudi v originalno pesem se mu je vplelo nekaj akordov iz pesmi poljskega romantika.

Po Korytkovi smrti (1839. l.) je propadla Prešernova in njegova pogodba z Blaznikom glede na izdajo slovenskih narodnih pesmi in ko sta potem prevzela Korytkovo zbirko Kastelic in Kosmač, Prešeren ni več sodeloval. Oklenil se je zdaj Smoletovih načrtov, da bi izdala vse, kar je ustvarila vrednega slovenska slovstvena preteklost. Dala sta na svetlo Vodnikove pesmi (1840. l.), Linhartov Veseli dan (1840. l.), Smoletov prevod Garrickove veseloigre Varh (1840. l.). Treh nadaljnjih dramatičnih del (Linhartove Županove Micke ter po enega Smoletovega in Malavašičevega prevoda) nista mogla izdati, ker je Smole nenadoma umrl (1840. l.).

Tudi njun načrt, ki sta ga prevzela od prednikov, da bi izdajala političen list Ilirske novice z literarno prilogo Ilirski Merkur, ki bi ga urejeval Prešeren, je propadel zaradi doslednega nasprotovanja politične oblasti.

Po Smoletovi smrti je šele Prešeren osamel v slovenskem slovstvu. Posvetil je vso pozornost ureditvi Poezij, ki so mu vedno bolj dozorevale glede na vsebinsko in idejno kompozicijo. Še se je oglašal tu in tam s pesmimi v periodičnih listih. Te pesmi pričajo, da njegova pesniška sila ni popustila, temveč da raste bolj in bolj, da je njegov pogled na lastno pesem, na narodovo usodo, na razvoj slovenskega slovstva bistrejši, kakor je bil kdajkoli prej. Med temi pesmimi se odlikujejo po nenavadni lepoti: Ribič, Osrčenje (poznejša Pevcu), Sila spominja, V spominj Andreja Smoleta, Ob šest in dvajseti letnici smrti gospoda V. Vodnika, V spominj Matija Čopa in druge.

Te pesmi označuje elegičen ton, ki pa nima v sebi nobenega prejšnjega znaka momentane ali osebne bolesti, temveč raste iz celotnega pesnikovega doživetja in spoznanja ne kot neka obtožba, temveč kot elementarno prepričanje, da je življenje nekaj, kar je po svoji vsebini sicer strašno, toda nujno, a človeka poedinca rešuje iz življenjske zmede in bolečine le njegovo pozitivno delo, ki pa ne sme biti posvečeno skrbi za človekov dobrobit, ampak duhovni povzdigi občestva. Za poedinčevo življenje velja še vedno spoznanje, do katerega se je priboril v Krstu pri Savici, da je zemeljsko življenje le kratka doba večnega trajanja, ki ga mora doživljati človek skladno in udano z vesoljnim procesom večne biti. Hladno razlago o smislu človekovega življenja omiljuje Prešernova zavest, da tudi na zemeljski strani vesoljnega procesa poedinec ne more umreti, ako je s svojim duhovnim delom dal sodobnikom in potomcem opomin in navodilo k višjemu in kulturnejšemu načinu življenja. Ne romantična, vzhodna misel na večni povratek, temveč klasično evropsko prepričanje o ceni pozitivnega dela!

Pod temi veličastnimi vidiki se je razbistril Prešernov pogled na problem samostojnega slovenskega političnega in kulturnega življenja. Samo tako je razumljiva njegova zavrnitev ilirizma in odločitev za slovensko narodno in kulturno individualnost.

Prešeren ni ustvaril samo slovenskega umetnega pesništva, ni podal samo najgloblje dušeslovne karakteristike slovenskega človeka, najgenijalnejše slike našega kulturnega in političnega življenja, ustvaril je tudi slovensko narodno filozofijo, kulturni program in našo politično idejo.

Ilirstvo[uredi]

Pred stotino let je bilo evropsko življenje v podobnem vrenju, kakršno pretresa danes vse narode. Zapadnoevropski gospodarski in kulturni kapitalizem in individualizem je v drugi polovici 18. stoletja dosegel tudi meje Srednje in Vzhodne Evrope ter začel rušiti patriarhalne in fevdalne ustanove in uredbe. Po vojnah, ki jih je bojeval Napoleon križem Evrope, v Afriki in Aziji, je srednjeveški družabni, kulturni in gospodarski red pričel propadati tudi pri nas. Iz razvalin se je dvigalo meščanstvo, ki si je ustvarilo po mestih proletariat, po deželi pa je hlastal za zemljo — tlačan. Zaradi spremenjenih socijalnih in političnih razmer, novih idej o smislu in načinu človeškega sožitja so se začele rušiti absolutne državne in cerkvene tvorbe, povsod so silili obnovljeni narodi, ki so jih vodili predstavniki novih razredov in idej v svobodo. To so bili tudi slovanski narodi, ki so stresali temelje avstrijske, turške in ruske države.

Jedro slovenskega naroda (kmetstvo) je ostalo ves čas tujega robstva zdravo in sveže. Ščitila ga je zemlja, delo in način gospodarskega življenja. V redki plasti izobraženstva je sicer slovenski človek, drobec slovanstva na pragu vzhoda in zahoda, juga in severa, prehajal v območje tujih narodov in kultur, vendar pa je živo narodno jedro gnalo skozi vsako razpoko tujega gospodarskega in kulturnega oklepa slovenske mladine: narodno pesem, junaško obrambo turške sile, heroične, dasi nepremišljene kmetiške upore, slovstveni dar reformacije, pičlo žetev protireformacije, literarno delo baročnega enciklopedizma in akademizma konec 17. stoletja, pobožno pesem v prvi polovici 18. stoletja, dokler ni v Pohlinu, Vodniku, Cojzu, Linhartu, Kopitarju in drugih zmagovito prodrlo iz pokrajin cerkvene in utilitarne pismenosti v zmagovito zelenje in cvetje: sistematičnega dela za ureditev književnega jezika in pravopisa, poučne pismenosti za ljudstvo in Prešernove pesmi, ki dokazuje za vse čase, da je bil proces regeneracije slovenstva mogoč in potreben. Narod se je pripravljal, da prične tudi politični in socijalni boj, da doseže polno življenje svoje narodne individualnosti.

Tu se je pričelo ilirsko gibanje. Začetni val, ki je dvignil južnoslovansko ilirstvo, je bil evropski, prav za prav nemški humanizem 18. stoletja, čuden sad idej angleškega prosvetljenstva, francoskih revolucijskih teoretikov, germansko-slovanskega misticizma, primitivno pojmovane antike na podlagi gospodarsko in politično se prebujajočega nemškega meščanstva. V literarnih delih so ga razodevali nemški klasiki: Herder, Wieland, Lessing, Goethe, Schiller in drugi, v filozofske sisteme so ga vklepali: Kant in njegovi romantični učenci, plodna tla pa mu je dajala politična borba nemških knezov zoper Napoleona, ki je rodila v meščanstvu hrepenenje po zedinjeni Nemčiji.

Zaradi kulturnega, političnega in gospodarskega sosedstva se je ta »humanizem« ostro zarezal tudi v duhovno in politično življenje slovanskih narodov. V Rusiji je podžgal narodni odpor zoper Napoleona, povzročil reforme Aleksandra I., podžgal upor dekabristov, izoblikoval prepad med slavjanofili in zapadniki, na Poljskem je oplodil plemiško idejo o poljskem mesijanističnem poslanstvu in žrtvovanju, kakor ga razodevajo dela Mickiewicza, Słovackega, Towiańskega in drugih romantikov; na Češkem pa je določil smer Šafařikovi in Kollárjevi ideji o preroditvi slovanskih narodov na podlagi »literarne vzajemnosti«.

In pri Šafariku in Kollarju se je učil Ljudevit Gaj. Prevzel je Kollarjevo misel o štirih poglavitnih slovanskih narodih: ruskem, poljskem, češkem in ilirskem, kar mu je sinonim za južnoslovanske narode, v katere se naj zlijo vsi drugi slovanski narodiči. In iz teh štirih osnov bi potem gradili slovansko enoto.

Ilirsko gibanje je prvo veliko dejanje prebujajočega se hrvaškega naroda. Uspeh so mu zagotovili: odpor zoper germanizacijo in madjarizacijo, tolerančni patent, spomin na hrvaško zgodovino ter zgodovinsko pravo, sloves dubrovniške in dalmatinske književnosti, lepota srbske in hrvaške narodne pesmi, gesla plemiške in meščanske narodne družbe, ki jo je tujec izrival s posesti.

Tudi za Slovence ima ilirsko gibanje pomen. Od Bohoričeve slovnice so naši pisatelji vedno govorili in razpravljali o slovanstvu. Ozir na slovanski svet jim je bila luč v temi. Toda šele ilirsko gibanje jih je poučilo, da se tudi slovanski svet zanima zanje. To je dvignilo njihovo samozavest, dasi jih je obenem še bolj zvezalo s slovstvenim jezikom, ki so si ga bili sami izoblikovali. Zato je kljub navdušenju za ilirstvo, ki je bilo med izobraženstvom, edino Vraz opustil slovenski slovstveni jezik in sprejel ilirsko štokavščino.

Vraz je bil sin vzhodnoštajerske zemlje v dobi, ko je njeno kulturno zapuščenost začel prevevati piš vseslovanske regeneracije, ki je vel s severa, duh slovenskega narodnega preporoda, prihajajoč iz središčne slovenske skupine in plaha želja, dvigniti rodno narečje iz ljudskih ust v knjigo. Po telesu in značaju je bil Vraz tip panonskega človeka, ki živi na ozemlju od južnozahodnih Karpatov, prehaja v razredčenih pasovih preko Ogrske nižine v Prekmurje in Medjimurje, sega preko Mure na Štajersko ter preko Drave na Hrvaško. Zapadna meja panonskega človeka je zaradi velikih zgodovinskih dogodkov, ki so se na tem ozemlju dogajali (ustanovitev prve hrvaške države ob Jadranskem morju, preseljevanja in mešanja južnoslovanskih rodov zaradi turških bojev itd.) težko določljiva.

Ta človeški tip označuje v socijalnem oziru tovarištvo, ki se izraža tako, da obdelujeta zemljo posestnik in najemnik v nekem solidarnem čuvstvu, da je sad prva, posest, dobiček ali pa plačilo postranska stvar. Življenje si zagotavljata na podlagi prastarega naturalnega gospodarstva: Ti meni delo, jaz tebi živež.

V duhovnem oziru je najtipičnejše za panonskega človeka, da je sovražnik samote. Njegova vzrojljiva duša, ki vedno niha med dvema skrajnostima, je še otroška, zaupljivost in radovednost jo gonita v družbo, nikdar ne more molčati, v najhujši bolesti in v največjih radostih se mora izpovedati, v samoti pa poje in govori sama s sabo. Ni obdarjena z močno tvorno domišljijo, strmi bolj v širine kakor v višine, »tovarištvo« jo usposablja bolj za kritiko kakor za tvornost, ohranjujoča je, čeprav jo vznemirja novost, trpna, dasi je trda in dosledna v življenju. Če jo primerjamo z dušo dinarskega človeka, kakor jo kažejo srbske in hrvaške narodne pesmi, Njegošev Gorski vijenac, Mažuranićeva Smrt Smail Age Čengića, Meštrovičevi kipi, vidimo, da je njena sila prav v tovariškem duhu, čigar vrednote se bodo pokazale šele v bodočnosti.

Duša človeka središnje slovenske skupine je življenjski izraz individualista, ki sta pa mu samota in trpljenje vir moči in navdihnjenja. Veličino njene življenjske upravičenosti ji daje organizatorična sposobnost, kulturno tvorna moč, kulturni optimizem, ljubezen do svojega.

Vraz je bil potomec premožnejšega kmečkega, oziroma vinogradniškega očeta od skrajne slovensko-hrvaške meje. Po rodbinskih zvezah in očetovi želji je bil namenjen za duhovski stan. Poslali so ga v mariborsko gimnazijo, čeprav bi jim bilo bližje in po takratnih navadah lažje poslati ga v Varaždin.

Ko je končal mariborsko gimnazijo, se je vpisal 1830. l. na graško vseučilišče, kjer je bila še izza Primčevih časov slovenska kulturna tradicija, izza Gajevih študijskih let pa se je razbohotilo tam vseslovansko mišljenje med slovenskimi, hrvaškimi in srbskimi visokošolci. V Gradcu je doživel Vraz hude čase kot dijak in kot slovenski pesnik. Ko so se mu ponesrečili poskusi, da bi s Prešernovo pomočjo dal svoje pesmi na svetlo v Kranjski Čbelici in Ilirskem listu, je snoval almanah Cvetlice, ko pa je tretjič poromal na Hrvaško, ki jo je takrat že razvnel Gaj z ilirsko mislijo in ilirskim imenom, ki ga je razglasil v 48. številki prvega letnika Novin Horvatskih (1835. l.), je dal slednjič na svetlo balado Stana i Marko v Danici ter jo je podpisal Stanko Vraz, Ilir iz Štajera. Vrazova slovenska pesem je bila glede na jezikovno stran spesnjena v vzhodnoštajerskem narečju ter le rahlo približana slovstveni slovenščini, glede na vsebinsko plat pa domoljubnega, ljubezenskega in satiričnega značaja.

Štajersko narodno in slovstveno družbo je vznemirilo Vrazovo početje. Kljub ljubezni do rodnega narečja, kljub zanimanju za gesla slovanske regeneracije na osnovi »literarne vzajemnosti« so se vendar zavedali zveze od Trubarja preko Prešerna in njihovo narečje jim je bilo le nujno sredstvo izražanja, toda samo tako dolgo, dokler se ne bi organično spojilo z osrednjim slovenskim slovstvenim jezikom.

Podoba je, da se je Vraz sam ustrašil, ko je videl svojo pesem natisnjeno v ilirščini. Dne 25. oktobra 1835. l. je pisal Gaju: »Murko još ne zna niš o toj baladi, a ja si lasno domislim šta o njoj sudit če; on me kudit bude kako heretika ... Moj brat Miklošič ju prečtevši muča. On ne može pregoreti mojeg ilirskog pera. On ga naziva, kako više pisah, izdajicom.«

Vraz je iskal tolažbe pri štajerskem rodoljubu in mecenu Kočevarju, ki je z veseljem gledal na Vrazovo literarno narodno delovanje. V nekem pismu dne 14. decembra 1835. l. je tolažil Vraza, češ, saj ta njegov korak ne pomeni programa, temveč je le dokaz, da so Slovenci pripravljeni s Hrvati politično sodelovati. To pismo se glasi v odlomkih: »Kaj sen v Danici nekaj Vašoga stvorenja (Stana i Marko) čital, se mi je dopalo, škoda kaj sen vsake besede ne razmio. Gospod Miklošič tomu dobro nedela, kaj Vas ovadljivcom imenuje, ve je drugo ne, kak skušnja ... Dobro bi bilo, da bi se vsi južni Slovenci bar dušno zjedinili, kaj pa drugač dovršeno ne bo, kak, da pokažemo, da so vseh stvorenja in lastnosti enim kak drugim važne. Vi ste z vašoj pesmoj pokazali, da smo mi pripravljeni se z Hrvati zjediniti, akoravno drugo narečje govorimo. Da bi le Hrvati naše lastnosti poštuvali.« H koncu pa ga je rahlo opozoril, kam naj svoje slovstveno delovanje usmerja: »V Ljubljani bode čbelica na skorem v dveh bukvicah na svetlo zišla. Le skerbte se Vi in g. Miklošič in pokažite Kranjcom in Harvatom da i štajerski Slovenci nekaj zmoči znajo.«

Toda Vraz kljub nasvetom ni vedel, kaj bi in kako bi. Kakor vešča se je zaletaval zdaj v slovensko, zdaj v ilirsko kulturno žarišče. Še 1836. l. je poročal Šafařiku, da hoče v svojem graškem dijaškem krogu Slovence tako obujati, da jih bo navajal »se vsem slavenskim jezikom priučovati in je na cesto napeljati, lepoto in obilnost našega lastnega narečja v pamet vzeti in spoznati, ktero bi se že slobodno se sestrami v red postavilo bilo, da bi jemu solnčece milši sijalo blo.«

L. 1836. je tudi pripravljal prevode povesti Krištofa Schmida v slovenščino. V počitnicah tisto leto je potoval spet na Hrvaško, kjer se je zaljubil. Toda domovina ga ni izpustila. Zaradi svojih ilirskih načrtov pa je postajal osamljen celo v graški dijaški družbi, posebno odkar mu je umrl nadarjeni prijatelj in rojak Šamperl. Mučna tegoba ga je navdala po prijateljevi smrti, nekaj tudi zaradi večnih opominov, naj se prične resno učiti, nekaj pa zato, ker je še vedo v duhu tekmoval s Prešernom. Še enkrat mu je poslal nekaj pesmi v objavo ter nekoliko otožno, nekoliko zlobno pripomnil: »— seveda če jih g. Kastelic ne bo obdolžil srbske ali pa celo ruske miselnosti.«

Prihodnje leto je sklenil, da bo dajal na svetlo slovenski almanah Metuljček, ki bo tekmoval s Čbelico. Prešerna je prosil peroti. Toda Metuljček ni zletel. Nameravano slovstveno podjetje, ki ga je dobro označil Miklošič, kakor je pisal Vraz Muršcu na dan sv. Jurija 1837. l. (»Ti mu daš mi Miklošič reče gobec, g. Terstenjak noge, jaz drugo truplo. Dr. Prešeren nam more peroti poslati«), bi dalo slovenskemu slovstvu dvojno korist. Vrazu, ki je bil poln pesmi, a ni mogel najti veje, s katere bi jih zapel Slovencem, bi bila dana prilika, pesniti v slovenščini. Prešernu, ki je sameval po Čopovi smrti v Ljubljani, bi tudi koristilo tekmovanje ali vsaj sodelovanje z Vrazom, ki je zaradi »tovarištva« uhajal iz slovenskih sotesk v ilirsko ravnico. Metuljček bi mogel dati sintezo panonskega in noriškega slovenskega duha, kar bi v kali zadušilo že takrat vsako misel, da bi Slovenci opustili jezik, ki jim ga je »Bog dal«.

Toda načrt za književni zbornik Metuljček je bila zadnja skupna misel dveh rojakov na razpotju: Vraz je bil spesnil do takrat že dva speva svojih Djulabij (turška beseda, ki pomeni šipkove jagode [Po Trstenjakovem sporočilu je Vraz dal svojim zaljubljenim pesmim to ime, da tajno, a poučenim vendar razumljivo poveliča ime svoje izvoljenke, ki ji je bilo ime Julija, Giulia Cantilly]). Miklošič pa se je odpravljal na svojo veliko znanstveno pot. Obadva sta doraščala ter se pripravljala, da obrneta hrbet mladostnim vzorom. Že vprašanje, v kakšnem črkopisu bi tiskali Metuljčka, ju je razdvajalo. Miklošič se je oklepal bohoričice, Vraz je gorel za gajico. Zlasti so boleli Vraza Miklošičevi znanstveni uspehi, ki so ga slednjič zvabili iz slovenske poezije v slovansko filologijo. O tem je moral Vraz tožiti pobratimu Kočevarju, kakor nam priča odlomek iz Kočevarjevega pisma Vrazu dne 29. januarja 1837. l.: »Ja se bojim za Miklošiča. Njegovo častiljubje ga od Slovenstva daleč odpeljati grozi. Tisto čast, kera njega pri Slovencih čaka, ne bode pri Nemcih nikdar zadobio. Meni se dobro vidi, če ja čujem kaj je Miklošič zarad svojega znanja v Gradcu glasoviten, ali to nemre prav biti, kaj moram čuti, da je na Slovenstvo pozabio ... Sen slišao da Miklošič je nevsmilen proti svojim učenikom vu filozofiji ter da dvojke i trojke polaga. Naj toga ne dela, ter naj misli, kaj filozofija, kero on uči, k sreči ne vodi. I da bi on smeo najboljšo filozofijo učiti, tak bi mu vendar greh bilo dvojke talati; kajti sam Sokrates, Kant, Schelling, Oken, Krug etc. prvi red v modroznanstvu ne zaslužio ... Jaz bi mislio, kaj gradčka filozofija malo hrane ponuja, zakaj ona slobodno mišljenje prepoveda.«

Razhod med Miklošičem in Vrazom, o katerem nam posredno govori tale odlomek, je pehal Vraza vedno bližje k ilirskemu gibanju. Še si je prizadeval, da bi zbral okoli sebe družbo tovarišev, ali da bi prodrl v Prešernov krog, a ostal je v domovini osamljen, na Hrvaškem pa ga je gostoljubno sprejemala ilirska mladina in podeželska narodna gospoda. Septembra 1837. l. so začele izhajati v Danici Djulabije, posvečene hrvaški izvoljenki. Vendar je v Vrazovem vzkliku v pismu Prešernu dne 19. novembra 1837. l. »Sloveniji sem dal slovo« mnogo bolesti, pa tudi nepremišljenosti.

Obupen boj je bojeval pesnik obrobnega slovenskega narečja, po osnovi svojega čuvstvovanja in mišljenja hujši separatist kakor Prešeren, da bi se uveljavil kot pesnik v rodnem govoru, ne toliko zaradi nečimurne krajevne zaljubljenosti, kolikor zaradi želje romantičnega človeka, ki je potreboval za upodobitev svojih sanj in misli — domače, prirojene besede. Morda bi Vraz vztrajal kot pesnik v vzhodnoštajerskem narečju, ako ne bi bil po svoji pesniški izobrazbi meščanski pesnik kljub vsej romantični ljubezni do narodne pesmi. Zato je zamisel njegovih pesniških podob presegala sprejemljivost vzhodnoštajerskega kmeta in duhovnika, meščanstvo pa je bilo tu še bolj ponemčeno kakor v Prešernovi deželi. Zato je Vraz uskočil k Ilircem, da reši svojo poezijo, kajti tukaj je pretežna večina hrvaškega meščanstva in del plemstva krvavo potreboval — pesnika. Treba je pomisliti tudi na to, da je Vrazu na pesniške osnutke preko rame neprestano gledala skrb za obstanek, ki ga je končno spodila, ko mu je spodletel poslednji poizkus, da bi se uveljavil kot slovenski pesnik, v nasprotni, najoddaljenejši tabor, v tuj, dasi najsorodnejši jezik.

Viri nam pripovedujejo, kako je Vraz stradal v Gradcu, kajti skoro vso podporo, ki jo je dobival od doma, je porabil za kupovanje slovanskih knjig in časopisov. Vedno znova ga je priganjal duh tovarištva, da je snoval slovstvena društva, ki so se vsa razbila na Miklošičevi trdovratnosti, ki je odbila še druge. Edino Trstenjak mu je bil zvest, dokler mu ni tudi on razbil najljubše sanje — Slovanske čitalnice v Gradcu, ki jo je ustanovil tik pred odhodom na Hrvaško.

S Trstenjakovo pomočjo je Vraz zanesel idejo ilirizma celo v nemški graški časnik, kjer je Trstenjak tudi priobčil prvo slovensko pesem v novem, po Gaju posnetem slovenskem črkopisu.

Z graško Slovansko čitalnico je nameraval Vraz zvezati peščico ilirsko usmerjenih graških dijakov s peščico narodnih duhovnikov po Slovenskem Štajerju, ki bi v skladu s Kollarjevimi načeli, kakor jih je bil razvil v programatičnem spisu o slovanski literarni vzajemnosti, učila člane slovanskih jezikov ter jim nudila na posodo in prodaj slovanske slovstvene novosti. Podoba je, da je Vraz mogel to misel oživiti šele po Miklošičevem odhodu in po prihodu novih, že v ilirskem duhu prebujenih hrvaških dijakov v jeseni 1838. l. Dne 18. oktobra t. l. je ustanovni dan graške Slovanske čitalnice. Že prihodnji dan je Vraz poročal novico Cafu: »S radostjo moram tebi javiti, da je naš Gradac, dosada samo po imenu slovenski — letos u pravom razumu slavianski. U njem bo ima, hvala budi Bogu! — Slavianah od svijuh kolenah razve ruskog — i to posve vatrenih Slavianah — žestokih domorodacah ... Bivši jučer u Marie Ožalnice kot Košara bi medju nami jednoglasno zaključeno, da se ima Čitavnica Slavianska v Gradcu podignuti. Biaše takojer imenovan predsednik — nu koga članovi izzabrahu, neču ti kazati.«

Nadaljnja zgodovina graške akademske čitalnice je temna in nesrečna. Vraz je kmalu po 19. oktobru t. l. zapustil Gradec. Napotil se je v Zagreb, da bi končno uredil in pospešil tisk Slovenskih narodnih pesmi. Iz Zagreba pa se ni vrnil, dasi je spočetka menda nameraval priti nazaj. Vodstvo čitalnice je prevzel Trstenjak, ki jo je malomarno uničil.

Na Hrvaškem pa se je Vraz zatekel v župnišče Ilirca opata Krizmanića v Bistrici, kjer se je mudil pol leta. Še vedno je pripravljal in zbiral gradivo za slovenske narodne pesmi, za kar ga je bil navdušil Šafařik. Od časa do časa je bil tudi Gajev namestnik v uredništvu Danice ilirske.

L. 1839. so izšle Narodne pesmi ilirske v Vrazovi redakciji. Večino gradiva je zbral sam, nekaj najlepših starih balad sta mu poslala Kastelic in Prešeren. Vraz je bil hud, da mu nista izročila celotne zbirke, ki sta jo bila dala Korytku. Narodne pesmi je Vraz posvetil Vuku St. Karadžiću. Posvetilo je podpisal takole: »Stanko Josipovič Vraz Slovenac Cerovčanin«. Tudi pod lastnoročno posvetilo izvoda, ki ga je poslal Kopitarju, je zapisal: »Stanko Vraz Štajerac — Slovenac«.

Narodne pesmi je opremil Vraz z dvema predgovoroma: prvega v ilirščini, drugega v slovenščini. V prvem razpravlja o zgodovini nabiranja slovenskih narodnih pesmi, kritizira napake Korytkove, oziroma Kastelčeve redakcije Slovenskih pesmi kranjskiga naroda ter pojasnjuje razločke med slovenščino in ilirščino. V slovenskem predgovoru pa poučuje bravca o novem ilirskem pravopisu, kakor ga je bil priredil za slovenski jezik.

Narodne pesmi ilirske so poslednje vidno Vrazovo dejanje za slovensko slovstvo. Dasi nosijo na licu ilirsko ime, jih štejemo vendar zaradi vsebine za slovensko slovstveno delo, ki je pomembno ne glede na bogato zbirko starih, zlasti vzhodnoštajerskih narodnih pesmi, temveč tudi zato, ker je prvo delo v novem, Gajevem črkopisu.

Po 1839. l. se je Vraz docela posvetil hrvaškemu slovstvu. Ko so izšle Narodne pesmi, je obnovil sicer dopisovanje s Prešernom, toda med tem sta se v slovstvenih in političnih nazorih še bolj odtujila, kakor sta bila doslej. Vraza je še vedno strašila osamljenost in revščina slovenskega pisatelja. Ni imel nobenega upanja, da bi mogel s slovstvenim delom na Slovenskem pošteno živeti, pred realnim življenjem pa se zdi, da je bolehni Vraz občutil nek strah. Kako pa je mislil Prešeren o ilirizmu, pa smo spoznali že zgoraj. Vraz je nabiral še naprej slovenske narodne pesmi, spomladi 1841. l. je potoval zopet v Slovenijo. V poletnih mesecih t. l. je prepotoval vse slovenske pokrajine, obiskaval slovenske pisatelje, nabiral pristaše za ilirsko idejo, zapisoval narodne pesmi, študiral običaje in jezik in ves čas hrepenel po — Hrvaški.

Tam pa so ga čakala bridka razočaranja. Zadnje desetletje njegovega kratkega življenja je polno trpljenja. Zastonj je iskal založnika za nadaljnje zvezke Slovenskih narodnih pesmi. Kritični in slovstveni list Kolo ga je spri z Gajem in hrvaškimi pesniškimi diletanti, ki so se zbali njegove kritike. Zaman se je trudil, da bi dobil profesorsko službo. Slednjič je postal tajnik Matice Ilirske. 1848. l. ga je poklicalo na Slovanski kongres v Prago. Po vrnitvi je politično deloval v Zagrebu in mimogrede tudi v ožji domovini. Tudi v pesništvu ni imel sreče, ker ga je kmalu prekosil Preradović. Umrl je v Zagrebu 1851. leta.

Vraz je bil človek čutečega srca in razmeroma ostrega duha. Samo odločne, moške volje je imel premalo. Romantično pojmovanje o pesniškem poslanstvu mu je skalilo pogled na stvarne potrebe rojakov. Njegovo bolehno telo je bilo sicer nosilec močne želje po pesniškem ustvarjanju, toda zahtevalo je obenem vednega tovariškega priznavanja in ženskega občudovanja. Asketične in gizdalinske prvine so se spajale v njegovem značaju. Ljubil je ideale, trpel zanje, oboževal je slovanstvo, toda vztrajnega, neomahljivega boja na navidez izgubljeni postojanki ni bil zmožen. Za to sta mu bila preslabotna duh in telo.

Vraz je s svojim vzgledom vplival zlasti na mlajše pisateljsko pokolenje na Štajerskem, pa tudi med kranjskim dijaštvom si je pridobil nekoliko, vsaj pogojnih pristašev. Celo starejši pisateljski rod na Štajerskem in Koroškem je mikala njegova misel, dasi je večinoma ves ostal zvest slovenskemu slovstvenemu jeziku. Mladina pa je vsaj trenotno zamenjala slovstveni jezik ali pa pisala v obeh jezikih, toda kmalu se je vrnila k rodnemu jeziku, tako da moremo deliti ilirsko gibanje na Slovenskem v dve dobi. Prva, ki se razteza nekako od Vrazovega prestopa pa do njegove smrti (1836. l.—1851. l.), druga pa od 1851. l. do 1858. l., ko jo je Levstik zaključil z Napakami slovenskega pisanja.

V prvem razdobju deluje v doslednem ilirskem smislu le Vraz in še nekoliko dijakov: Davorin Trstenjak, Luka Jeran, Lovro Pintar, Ivan Macun, Jožef Drobnič in drugi. Razven Vraza so se pozneje vsi vrnili k slovenskemu slovstvenemu jeziku. V drugi dobi pa ne gre slovenskim Ilirom več za to, da bi Slovenci sprejeli ilirski slovstveni jezik, temveč sedaj skušajo po načelih Matije Majarja Ziljskega ustvariti nov vseslovanski slovstveni jezik, ki bi pospešil pravično zlitje slovanskih narodov v enoto.

Starejši pisateljski rod na Štajerskem je ustvarjal pokrajinsko pobožno in prosvetno slovstvo po načelih, kakršna je izoblikovala še prejšnja slovstvena generacija Primčevih prednikov in učencev. Peter Dajnko, glede na črkopisno reformo nekak Metelkov dvojnik, je učenec pokrajinske kulturne smeri, kakor so jo bili začrtali od druge polovice 18. pa do drugega desetletja 19. stoletja Volkmer, Modrinjak, Jaklin, Nerat, Primic in drugi. Dasi je poznal Primčevo prizadevanje, da bi zlil slovensko-štajersko pismeno narečje v skupni slovenski slovstveni jezik, je vendar pridno delal, da bi ustvaril Slovencem med Muro in Dravo posebno slovstvo. Zato je napisal v domačem narečju kopo knjig za šole, cerkev, dom in gospodarstvo v bohoriškem črkopisu. Nato se je lotil slovnice domačega narečja, v nji je zbral jezikovno bogastvo vzhodnoštajerskega narečja ter ga izrazil z novim črkopisom, ki ga je sestavil iz najrazličnejših virov: iz latinske, češke, cirilske in hrvaške grafike, opremil ga tudi z naglasnimi znamenji, prepričan, da bo njegov črkopis zmagal ne le pri Slovencih, temveč tudi pri drugih Slovanih.

Po ureditvi slovnice in črkopisa se je vrgel z veliko vnemo, zlasti potem, ko se mu je posrečilo, da je vlada uvedla njegov črkopis v šole, najbrže s podobnim skritim namenom kakor na Kranjskem metelčico, na to, da bi ustvaril v domačem narečju čim bogatejši šolski, pobožni, poučni in leposlovni slovstveni zaklad, ki bi do kraja podprl in ustalil njegov slovstveni jezik in črkopis. Dajal je na svetlo abecednike, zgodbe sv. pisma, katekizme, cerkvene pesmarice, molitvenike, knjigo o čebelarstvu in dr. Prevajal je sv. pismo, zlagal in prirejal posvetne pesmi, snoval tudi latinsko-nemški slovar, zbiral zgodovinsko gradivo itd. Kmalu so se mu pridružili duhovski tovariši: Vid Rižner, Anton Šerf, Davorin Veršič in Anton Lah. Tako so dajnkovci ustvarili v nekaj letih razmeroma precejšnje pobožno, prosvetno in zabavno slovstvece v vzhodnoštajerskem narečju in Dajnkovem črkopisu, ki hrani v sebi nekaj dobrih pesniških del, zlasti Dajnko je bil spreten stihotvorec, pa tudi Lah je deloma poslovenil, deloma sam spesnil nekaj lepih pobožnih, pa tudi posvetnih pesmi. Nekatere Dajnkove pesmi so ponarodele ter jih ljudstvo še danes rado prepeva zaradi realnega in polnega poznanja ljudskega življenja, čeprav so brez estetske vrednosti.

Danjkov črkopis je sprva zbujal splošno odobravanje; celo Kopitarju se je zdel bolj posrečen kakor Metelkov. Prvi se je izrekel zoper njega Metelko v slovnici. Nato se je vnela štajerska abecedna vojska v graškem listu »Der Aufmerksame«. Glavni zagovornik dajnčice je bil Rižner, pa tudi Primčev naslednik na graški slovenski stolici, Koloman Kvas, je uvedel Dajnkovo knjigo kot učni pripomoček v slovenskih tečajih. Poleg Metelka sta ugovarjala Dajnkovi rešitvi slovenskega črkopisa in slovstvenega jezika Potočnik in Murko. Zlasti poslednji je s slovnico in slovarjem zadal smrt Dajnkovem slovstvenemu jeziku in črkopisu, ki je izgubil vso veljavo po 1838. l., ko je vlada prepovedala tiskati šolske knjige v danjčici. Murku so pomagali v boju zoper danjčico še Jurij Alič, Anton Krempl, Simon Rudmaš in Anton Slomšek.

Ker je propadla dajnčica, se je Dajnko približal Ilircem. Sicer ni sprejel ilirskega slovstvenega jezika, zanj je ostal odločilen vzgled grških rodov, ki so si ustvarili individualno rodovno literaturo. Pač pa se je oprijel gajice, ko je prebolel udarec, ki ga je zadel s prepovedjo njegovega črkopisa ter je začel zopet pisati pobožne in poučne knjige.

Dajnkovo slovstveno delo je pomembno za kulturni razvoj vzhodnega Štajerja ne le v dobrem, temveč tudi v negativnem smislu. Res je zbujal s svojimi knjigami veselje do branja, širil šolsko in cerkveno prosveto, deloval za zboljšanje običajev, šeg in gospodarstva, vendar je s suhim doktrinarstvom, ki se kaže zlasti v njegovih posvetnih pesmih zamoril narodovo dušo, ki se je bila ohranila v narodni pesmi, zatrl tako romantične kali narodovega mišljenja ter ga prepojil z nekim licemerskim kriticizmom in samodopadenjem.

Izrazitejši pristaš ilirske miselnosti je bil Anton Krempl, bližnji Dajnkov rojak in stanovski tovariš. Tudi on je duševni sin omenjene, skromne, vendar žive slovenje-štajerske slovstvene tradicije. Zlasti je vplival nanj svetinjski župnik Mihael Jaklin. Krempla je vabil pesniški sloves, pel je posvetne in pobožne pesmi. Prve so kljub okorni slovenščini, ki je prav za prav štajersko narečje, polne moške, krepke in čiste osebnosti, posebno so se mu posrečile pesmi, ki opevajo lepoto domačega kraja, delo in trpljenje kmeta, njegovo radost in bolest. Krempl je napisal tudi precejšnje število šolskih in pobožnih knjig, med njimi se je ljudem najbolj prikupilo Branje od svetnikov. Poglavitno Kremplovo delo pa so: Dogodivščine štajerske zemle z posebnim pogledom na Slovence. (1845. l.)

Ta knjiga je zgodovinska izpoved, do katere se je priborila štajerska obrobna skupina od početka samostojnega slovstvenega življenja pa do trenotka, ko je nadaljnji obstoj njene slovstvene samostojnosti bil ogrožen od dveh strani: od ilirizma ter slovenskega središča. To delo moremo primerjati z Linhartovo zgodovino, kar se tiče njene programatične veljave za razvoj narodne miselnosti na Vzhodnem Štajerskem. Ilirsko smer razodeva nekoliko Krempl s tem, ker misli, da so bili prvotni prebivalci na Štajerskem poleg Keltov Iliri, ki jih ima za prednike današnjih Slovencev. Ilirsko smer krepi tudi to, da pisec najbrže zavestno posnema slog in način Kačić-Miošićevega Razgovora. Res, da Krempl samo na koncu vsakega poglavja prelije smisel zgodovinskega dogajanja v neki dobi v verze, sicer pa pripoveduje v prozi kot učen zgodovinar, ki se zlasti srdito obrača zoper nazore graškega profesorja Mucharja, vendar mislim, da je prepletanje zgodovinskega pripovedovanja v prozi s poskusom nekake epopeje o slovenski zgodovini na Štajerskem posnel po omenjenem Kačićevem spevu, kjer se tudi prepleta proza z verzom.

Krempl je sicer ostal zvest vzhodnoštajerskemu slovstvenemu jeziku, čeprav je s simpatijo gledal na Vrazov vzgled, vendar se ni niti za hip izneveril vzhodnoštajerski slovstveni tradiciji. V rokopisu je zapustil mnogo verzov, pobožnih in zgodovinskih spisov. Pisal je živo narodno besedo, kakršno je govorilo njegovo ljudstvo, zato ni docela zaslužil Prešernovega epigrama:

»Nísi je v glávo dobíl, si dobíl le slovénščino v krémplje,
dúh preonêmčeni, slàb, vôljni so krémplji bilí.«

Izmed starejših prijateljev ilirskega gibanja se ni nobeden bog ve kako pridno gibal v slovstvenem življenju; pomembnejši so mlajši Iliri, čeprav so slovstveno dozoreli šele pozneje. Ker pa so od ilirskega gibanja dobili najsilnejše slovstvene in življenjske vtise, je tudi njihovo poznejše življenje bolj ali manj usmerjalo to, kar so spoznali za pravo v mladosti. Zato je pravilno, da njihovo delo ocenimo sedaj, čeprav bo treba tu in tam poudariti njihove slovstvene zasluge še na drugem mestu.

Najbližji Vrazov tovariš v dijaških letih je bil Fran Miklošič. V mariborskih in graških šolah sta bila z Vrazom velika prijatelja. Učila sta se skupaj slovanskih jezikov, zlagala slovenske pesmi, prevajala svetovne pesnike. Miklošič je bil tisti, ki je uvedel v naše slovstvo Mickiewicza še pred Prešernom, lep je njegov prepev 1. Krimskega soneta. Zlasti v Gradcu se je Miklošič udeleževal dijaških razgovorov o slovstvu, o ilirski misli, dokler ga nista značaj ter genijalna nadarjenost zvabila na znanstveno področje. Še z Dunaja, kamor je odšel 1838. l., da bi se posvetil odvetništvu, je pošiljal Vrazu pesmi za Danico. Tu pa se je seznanil s Kopitarjem, ki si je nadarjenega odvetnika izvolil za naslednika. Zaradi znanja mnogih jezikov ga je pregovoril, da je postal uradnik dunajske dvorne knjižnice. Zdaj se je pričelo Miklošičevo neumorno delo za slovanske jezike, zlasti za starocerkveno slovanščino. Kljub vsemu je bilo narodnostno gibanje 1848. l. tako močno, da ga je začasno zvabilo od znanosti k politiki. Izvolili so ga za predsednika dunajske Slovenije. Baje je on sestavil Slovenijin razglas na slovenski narod, naj prične boj za Zedinjeno Slovenijo.

Prihodnje leto so osnovali na dunajskem vseučilišču slavistično stolico in Miklošič je postal prvi profesor slavistike v Avstriji. Zdaj se ni več oglašal v slovstvu in v politiki. Postal je tipičen učenjak, ki so ga zanimali le problemi njegove znanosti. Za Slovence je uredil šolska berila za višjo gimnazijo, ki pa prav za prav niso njegovo delo, sestavil jih je Ivan Navratil. Z velikansko avtoritativnostjo je Miklošič v poznejših letih vplival ugodno na razvoj slovenskega slovstvenega jezika, ker je odločno zavračal vsako pretirano novotarijo, s slovarjem je spravil med ljudi zopet mnogo lepih slovenskih besed iz protestantskih pisateljev. Tudi na razvoj našega narodopisja, zgodovine in skoro vsaktere znanstvene panoge je blagodejno vplival s svojim znanstvenim kriticizmom. Kot dunajski profesor je vzgojil do malega ves slovenski znanstveni naraščaj od 1850. l. do 1890. l.

Miklošičevo delo za slavistiko je neprecenljivo. Na osnovi Kopitarjevih del je zgradil velikansko stavbo o slovanskih jezikih. Primerjal jih je med seboj ter z ostalimi indoevropskimi jeziki. Njegova primerjalna slovnica je postala klasična za vse nadaljnje jezikoslovno delo ne samo pri slavistih, temveč pri jezikoslovcih sploh.

Po znanstvenem delu je Miklošiču najbližji nesrečni Oroslav Caf. Tudi on je doraščal v duhu Vrazove miselnosti na mariborski in graški gimnaziji ter v bogoslovju. Duh časa ga je klical v pesništvo, čeprav ni imel nobene pesniške nadarjenosti, globoka, razmišljujoča narava pa mu je svetovala, naj se loti jezikoslovja, ki je bilo poleg poezije najpriljubljenejše duševno delo v prvi polovici 19. stoletja. Že v gimnaziji se je učil slovanskih jezikov, v bogoslovju semitskih, kot podeželski kaplan se je potapljal v indoevropsko jezikoslovje. Baje je znal vse indoevropske jezike od stare indijščine do keltščine.

Čudovita vnema za jezikoslovje, ki jo kažejo skoro vsi naši možje v prvi polovici 19. stoletja in ki je nam docela nerazumljiva, je navdajala tudi Cafa. Njega morda silneje kakor druge, saj ga je obsedel demon filologije, ki ga je mučil tako dolgo, dokler ni zbežal iz življenja. Caf je bil znanstveni samouk, toda resnična jezikoslovna nadarjenost, pomnožena z mrzlično pridnostjo sta mu dali zmožnost, da je pokazal v nekaterih pogledih na slovanske jezike celo globlje znanje kakor Miklošič. Največ truda je posvetil slovarju. Izčrpal je baje vse slovenske tiskane tekste do 1848. l., deloma tudi rokopise, študiral besedni zaklad vzhodnih in zahodnih slovenskih narečij. 1856. l. mu je svetoval Miklošič, da bi dala slovar skupno na svetlo, toda plahi Caf se za to ni mogel ogreti. Njegovo slovarsko gradivo, ki pa je kljub temu bilo menda vendar skromnejše, kakor je šel sloves o njem, je porabil šele Pleteršnik. Tudi s slovensko slovnico se je mučil, vendar mu delo ni nikdar dozorelo. Sestavljal je tudi grško-latinsko-nemško- in slovenski slovar, toda tudi tukaj ni dospel dalje kakor do črke K.

Celo za posvetno in pobožno slovstvo se je brigal, pripravljal je razne zabavne in verske knjige. Največji sloves si je pridobil s prevodom Campejevega Robinzona mlajšega, ki ga je priredil po češkem prevodu. Kakor v vseh spisih, tako se je tudi tu obračal s slogom in jezikom do slovenjegoriškega kmeta, čigar jezik mu je bil slovstveno izrazilo. Bil je tudi dopisnik Novic, Slovenske Čbele, Celjskih Slovenskih Novin, Časopisa Češkega Muzeja (Časopis Českého Museum), Razlagove in Trstenjakove Zore in Jordanovih Slovanskih letopisov (Slavische Jahrbücher).

Ker je bil Vrazov ožji rojak in sošolec, poln slovanskega čuvstvovanja in romantične misli o zedinjenju Slovanov v smislu Kollárjevih in Šafařikovih idej, je čuvstvoval z ilirskim gibanjem globoko, čeprav praktično ni sledil čuvstvu in znanstvenim zaključkom, ker je ohranil zvestobo rodnemu narečju. Zlasti v dobi obnovljenega, slovenskega ilirizma, ko je šlo slovenskim Ilirom za to, da ustvarijo vseslovanski slovstveni jezik, se je tudi Caf v Razlagovi Zori mučil z vseslovanskim jezikom.

Tudi kot narodni vzgojitelj se je odlikoval v duhovniškem delovanju. Duhovni in telesni blagor župljanov sta mu bila vedno v mislih. Njegovo tragično smrt je zakrivil prenežni in občutljivi značaj, ki mu ni pustil, da bi hladnokrvno prenesel znanstvene in življenjske neuspehe.

Duhovna usmerjenost, življenjski in znanstveni cilj Davorina Trstenjaka so prav tako vzrasli iz časovne, pokrajinske ter etnične osnove, ki so določile slovstveno in življenjsko usodo Stanka Vraza in skoro vseh vzhodnoštajerskih slovenskih pisateljev. Trstenjak je bil po letih nekoliko mlajši od Vraza; v mariborski gimnaziji je vplivala nanj nemška pokrajinska ter domoznanska literatura, dasi je že tu čutil veljavo Prešerna ter klic vseslovanske narodne prebuje. Ko je prišel 1837. l. v Gradec, se ga je Vraz, ki je bil takrat na prelomnici svojega slovstvenega dela, zelo razveselil, ker ni slutil, da bo prav Trstenjak tisti, ki bo podstavil nogo slovenskemu ilirstvu. Trstenjak je bil drugačna narava kot Vraz, ki ga je odlikovala neka nežna, asketična čuvstvenost, popolna nesebičnost in vdanost slovstvenemu delovanju; na Trstenjaku pa je že Vraz opazil kot glavno lastnost neko preobčutljivost, ki se je mogla stopnjevati zlasti v mlajših letih v nepreračunljivost. Zato je Trstenjak ena najbolj mnogoobraznih osebnosti našega slovstva ne le glede na najrazličnejše panoge svojega pisateljevanja, ki segajo od pesništva do starinoslovja in pomenoslovja preko jezikoslovja, zgodovinopisja, politične publicistike, novelistike i. t. d., temveč tudi glede na neko neodkritosrčnost, ki označuje njegovo pisateljsko ter politično delovanje.

Vendar sta se rojaka kmalu zbližala; družila ju je neka nesmotrenost, tipična mladostna in romantična lastnost, Vrazov apostolski temperament ter Trstenjakova mladostna navdušenost. Trstenjak je kar vzplamtel v območju Vrazove ilirske besede, skupaj sta študirala slovanske jezike in slovansko narodno poezijo, pa tudi francosko in angleško slovstvo jima ni bilo tuje. V počitnicah sta potovala na Hrvaško, kjer sta se v Krapini, Gajevem rojstnem mestu, sešla s Kočevarjem in Cafom. Tam je baje vsa četvorica prisegla, da bo do smrti delovala za preporod južnoslovanskih narodov v smislu ilirske ideje.

Trstenjak je pomagal Vrazu nabirati narodne pesmi, zgodaj se je poglabljal v slovansko mitologijo ter je po Vrazovem nasvetu in navodilu pričel dajati v graškem listu Der Aufmerksame na svetlo članke, ki so izražali misli ilirsko čuteče slovenske mladine v Gradcu. V teh člankih se je Trstenjak boril za dvoje: prvič za združitev južnoslovanskih narodov v ilirsko enoto, drugič za uvedbo gajice namesto bohoričice, metelčice in dajnčice kot slovenskega pisma. Trstenjaka in Vraza je zlasti v drugem predlogu najkrepkeje podpiral Krempl, ki je sklenil, da bo dal Dogodivščine natisniti v gajici ter ju vzpodbujal, naj osnujeta slovenski Tjednik, ki bi razglašal slovenske in slovanske jezikovne in narodne novosti, pa tudi poljudne sestavke iz vseh področij človeške znanosti.

Vraz in Trstenjak sta bila preslaba, da bi uresničila Kremplov pomemben in koristen nasvet, pač pa sta v graškem listu nadaljevala z manifestacijami za Gajev črkopis. Dne 19. aprila 1838. l. sta dala natisniti prvi slovenski tekst v gajici: Trstenjakovo patrijotično pesem Na den rojstva njihovega veličanstva našega presvetlega ino premilostljivega cesarja ino kralja Ferdinanda I. Pesem, ki je v bistvu nerodna prepesnitev Vodnikove Ilirije oživljene, je zlasti zato, ker je bila natisnjena v gajici, vzbudila veliko veselje med slovenskimi pristaši ilirske misli.

Kmalu potem pa sta se Vraz in Trstenjak razšla za vedno, kajti Trstenjak je, kakor smo že omenili, v dijaški malomarnosti uničil Vrazovo Slovansko čitalnico.

Trstenjak je zabredel v 8. šoli, najbrže zato, ker se je upiral staršem, ki so ga silili v bogoslovje, v čudne življenjske okoliščine; potratil je denar, ki so ga zbrali čitalniški člani za nakup slovanskih knjig in časopisov, skrivoma si sposodil iz Vrazove skrinje obleko in denar, pobegnil nato k graničarjem ter se potikal dve leti po Gradcu in na Hrvaškem, dokler se ni 1844. l. razočaran in zlomljen zatekel v graško bogoslovje. Na Hrvaškem ni mogel uspeti, kajti Vraz je naščuval vse svoje prijatelje zoper nezvestega učenca.

Ta mladostna nepremišljenost je zagrenila Trstenjaku veselje za ilirsko gibanje. Kot bogoslovec, zlasti pa kot podeželski duhovnik je čutil, mislil in deloval v slovenskem duhu. Vendar je ponesel v poznejše znanstveno pisateljevanje osnovno misel ilirizma, misel, ki se sicer svetlika kot večna luč v hramu slovenskega slovstva od početkov, ki pa je posebno močno vzplamtela v prvi polovici 19. stoletja — misel, da so Slovani, oziroma Slovenci praprebivalci zemlje, na kateri prebivajo, da so zato udje enotne etnične celote ter morajo zato skrbeti, da se spet jezikovno in kulturno zedinijo.

Trstenjak je najprej dozorel kot politični pisatelj. 1848. l. je zdramilo njegovo politično kritičnost; najostreje izmed takratnih slovenskih publicistov je zagovarjal načela slovenske narodne samoodločbe, bojeval se z odpadniki in Nemci, zahteval ureditev cerkvenih razmer na Slovenskem (odcepitev Slovenskega Štajerja od graške škofije). Tudi v dobi obnovljenega absolutizma in ustavnih bojev je Trstenjak razodeval enako bistrost političnega pogleda. Bil je dopisnik Novic, Slovenije, soustanovnik Slovenskega Naroda, pa tudi v hrvaške in nemške, v slovanskem duhu urejevane časnike in časopise je pošiljal razborite politične razprave. Bil je pristaš najožje politične in kulturne solidarnosti z avstrijskimi Slovani, v kulturnem oziru pa zagovornik liberalnih mladoslovenskih načel, v cerkveni politiki pa učenec liberalnega katolicizma.

Veselje za politični boj je okrepilo v njem tudi ljubezen za zgodovinska raziskavanja, ki so ga vzbudili njegovi učitelji: Puff, Muchar, Krempl, Šafařik, Kollár in Caf. Politična stiska slovenstva, ki je začelo pešati pod pritiskom obnovljenega absolutizma, ga je napotila, da je začel pisati svoje zgodovinske razprave. Duša bojevnika iz 1848. l. je slutila nujnost, da se razvije slovensko ljudstvo v politični narod s popolnim političnim in kulturnim življenjem, kakor ga je zahtevala prodirajoča evropska demokracija v drugi polovici 19. stoletja. Trstenjak je prvi dve leti politične reakcije in obnovljenega absolutizma uporabil za priprave na znanstveni boj, ki ga je 1853. l. pričel v Bleiweisovih Novicah. Bleiweis je rad priobčeval njegove članke, čeprav niso bili primerni za kmetiški del njegovih naročnikov, ki pa je bil itak v manjšini. Smatral jih je za močno politično obrambno sredstvo, ki bo krepilo v narodu samozavest, navdajalo ga s potrebnim junaštvom v potrpežljivosti ter ga rešilo v ugodnejše politične čase. Ni pa se zavedal nevarnosti za rast resničnega slovenskega znanstva, ki je grozila zaradi Trstenjakovih diletantskih zgodovinskih spisov, ki so bili tako daleč od objektivne znanosti kakor »pesem« Koseskega od prave poezije.

Že prvo leto je nagromadil Trstenjak v Novicah 16 daljših in krajših zgodovinskih sestavkov. Vse preveva načelo: »Saxa loquuntur«. Iz antičnih napisov, ki so jih bili našli na slovenskem ozemlju, hoče dokazati, da se morejo razlagati samo v slovenskem smislu, kvečjemu da je tu in tam neko indijsko ime, s čimer dokazuje Trstenjak svoje znanstveno poreklo, kajti misel na primerjanje in enačenje indijščine in slovenščine izhaja iz Dobrovskega in njegovih učencev Šafařika ter Kollárja.

Čeprav se je Trstenjak pozneje trudil, da bi svojo diletantsko znanstveno izobrazbo podprl z vestnim učenjem jezikov in zgodovine, kar se mu je z leti nekoliko posrečilo, vendar ni mogel nikdar premagati prvotne teze svojega znanstvenega dela.

V Novicah, Slovenskem Glasniku, Letopisih Slovenske Matice in drugod je navrhovatil kope jezikovnih, zgodovinskih in mitoloških razprav, ki nosijo pečat njegove osebnosti in dobe. Sprva je odobravala slovenska javnost Trstenjakovo delo, slavili so ga v pesmih ter mu v pismih dajali vzpodbude. Toda kmalu se je uvidnejši del mladine, ki jo je v znanosti vodil Miklošič, uprl Trstenjakovi lažni znanosti.

Mož je bil žrtev nekritičnega in entuzijastičnega značaja, romantičnega pričetka slovanskega zgodovinopisja in jezikoslovja, politične in kulturne zaostalosti, v kateri so živeli Slovenci in pa — etimologije.

Tudi z leposlovno prozo se je Trstenjak vbadal; napisal je nekoliko novel. Snov je črpal iz ljudskega pripovedovanja in izročila. Kljub gostobesednemu slogu, pomanjkljivi kompoziciji ter neizraziti in neoriginalni vsebini so vendar med boljšim povestnim blagom pred Levstikovim Krpanom. Ustvaril je tudi početke slovenske humoreske, najkrepkeje pa se je njegova osebnost in življenjska izkušenost pokazala v podlistkih. To slovstveno obliko je uvedel iz mladonemškega slovstva. Iz feljtonov, ki jih je marljivo pisal za Novice, Einspielerjevega Slovenca in Slovenski Narod, najodkritosrčneje govori Trstenjakova bogata življenjska izkušnja, trezna politična sodba ter veder, nekoliko v samodopadljivost nagnjen značaj.

Val »slovenskega« ilirstva[uredi]

Ostali neposredni Vrazovi predniki, tovariši in učenci so glede na slovstveno delo ostali nepomembni za razvoj ilirske kakor tudi slovenske literature. Jožef Muršec, Jakob Košar, Franc Klajžar, Franc Cvetko, Mihael Jaklin in drugi so v slovstvu ohranili zvestobo rodnemu narečju. Niso pa si pridobili zaradi neznatne nadarjenosti, neposebne marljivosti ali pa zaradi življenjskih in stanovskih neprilik posebne cene v našem slovstvu. Pomembni so le toliko, kolikor izpopolnjujejo sliko narodnega prebujenja na Štajerskem, kolikor so bili posredne in neposredne priče Vrazovega jezikovnega preobrata ter glasniki njegovih misli med izobraženstvom in ljudstvom.

Medtem ko je Vrazov jezikovni odpad bil nekaka posledica njegove življenjske in pesniške usode, zemljepisnih ter socijalnih pogojev njegove domovine, v bistvu pa vendar osebna zadeva njega samega, se je začelo obnovljeno ilirsko gibanje nekoliko zaradi njegovega zgleda ter njegove agitacije, nekoliko spet zaradi tega, ker je misel o totalni slovanski regeneraciji našla pristaše tudi v slovenski osrednji skupini ter je nekaka samoslovenska faza tega celotnega južnoslovanskega razvoja, ki še do danes ni ustaljen. Vraz je v pogledu na bodočnost slovenskega slovstva obtičal v precepu dvojnega slovstvenega jezika: ilirskega za izobraženstvo in tako zvano visoko literaturo ter znanost, slovenskega za kmeta ter pobožno in posvetno ljudsko pismenstvo. Glasniki in pristaši obnovljenega ilirizma pa so ostali bližje slovenskemu jedru, čeprav so se mu navidez še bolj oddaljili kakor Vraz. Ljubezen do rodnega jezika in zavest o njegovi ceni sta jim branili, da bi kratko in malo prevzeli ilirski književni jezik kot izrazilo svojih doživetij in spoznanj, trudili so se, da bi iz lastnega jezika in najsorodnejših prvin drugih slovanskih, zlasti iz južnoslovanskih jezikov stvorili nov slovstveni organ, ki bi bil skupna last enih in drugih ter bi bil vsaj načeloma enako drag, razumljiv in soroden vsem.

Glava obnovljenega ilirskega gibanja na Slovenskem je bil Matija Majar Ziljski. Njegovo duhovno podobo sta oblikovali dve preporodni sili: domača, koroška slovstvena in kulturna tradicija, osredotočena v Slomškovi slovstveni in prosvetiteljski združbi, in vzhodnoštajerska Vrazova, ki mu je odpirala pogled v slovanski svet. Zato nosi Majarjevo slovstveno delo pečat obeh kulturnih središč, v mlajši dobi so pobude, ki jih je sprejel v Slomškovi prosvetni akademiji, silnejše, medtem ko je v moških letih podlegel vplivu romantične ideje o jezikovnem in kulturnem združenju Slovanov.

Majar je najprej slovenil Schmidove povesti za Slomška. Nato ga je vnel Jarnik, da je zbiral koroške narodne pesmi, ki jih je pošiljal Vrazu, da bi jih ponatisnil v 2. zvezku Narodnih pesmi ilirskih. Zbirko starih pobožnih pesmi, ki jih je nabral na Štajerskem, Koroškem, Goriškem in Benečanskem, pa je sam izdal. To so resnične narodne pesmi, zbrane iz ljudskih ust, z mnogimi starimi napevi. Tudi v nemškem jeziku je pisal o koroški narodni pesmi in pripovedki ter bil sotrudnik Vrazovega Kola, Bleiweisovih Novic, Slovenije, Slovenske Bčele in drugih slovenskih in slovanskih listov. Tudi z živo besedo je širil slovenske in slovanske ideje med celovškimi dijaki, o čemer je zapisal neki njegov učenec: »Majar je bil središče in ognjišče za celovške Slovence. On je povabljal dijake na petje, je učil slovenskih pesmi in je tudi prav po slovenski pogostoval. Res moram priznati, kako čudno se nam je dozdevalo po iskrenih besedah ovega narodnjaka spoznavati nov svet, slovanski svet, katerega do sih dob nesmo poznali. A izpočetka je imel g. Majar veliko sitnostij z nami, ker smo bili še vsi te misli, da slovansko, posebno slovensko pleme prihodnjosti nema in da je le zato na svetu, da se Nemčija čimdalje razširja po slovanskej zemlji. Kollarjeva knjiga »Vzajemnost« pa nam je odperla oči, da Slovan svojo slavno zgodovino ima in še slavnejšo pričakovati sme; da ima vsak narod svojo nalogo na svetu izvršiti.« Skladno s temi načeli se je razvilo Majarjevo pojmovanje slovenskega slovstva in jezika tako, da je prvotno bil v načelu in praksi zvest slovenskemu slovstvenemu jeziku, toda zaradi »slovanske vzajemnosti« je začel pisati tako, da je vedno bolj opuščal slovenske jezikovne značilnosti ter jih nadomeščal z izrazi, ki so znani tudi hrvaškemu, oziroma srbskemu jeziku.

Da bi za svoje spoznanje navdušil tudi druge slovenske pisatelje, je Majar 1848. l. spisal Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik. Naslov dela ni popolnoma prikladen vsebini, kajti »pervo in najvišje« Majarjevo pravilo je: »Piši v svojom ilirskom podnarečju, pa tako, da bude, kolikor moguče, podobno vsim ilirskim podnarečjem, i da se ne oddaljuje od drugih slavenskih narečjah.« Z drugimi besedami Majar hoče le, da Slovenci pa tudi vsi drugi Slovani opuste najizrazitejše dijalektične posebnosti ter se začno tako, da vsak opušča »idiotizme«, organično in mirno približevati v literarnem jeziku. Ta misel je navidez zelo upravičena in idealna, toda Majar, ki ni bil pesniški tvorec, ni mogel razumeti, da noben umetnik ne more pogrešati nobenega odtenka jezikovnega bogastva in življenja, v katerem ustvarja, sicer postane njegovo delo bledo, mrtvo, abstraktno. Prepričljiv dokaz daje prav slovenska novelistika in poezija, ki je jezikovno zrasla iz Majarjevih Pravil. Jakob Razlag, Josipina Urbančičeva Turnogradska, Lovro Toman in Janez Vesel Koseski so kričeči primeri, kaj se zgodi z resničnim večjim ali manjšim pesniškim talentom, ako nima naravnega, pristnega ter adekvatnega besednega izrazila.

Majar se je v poznejših spisih še bolj izgubil v zmedi iskanja vseslovanskega jezika. Zapletel se je v tisto protislovje kakor Vraz, toda le še bolj nerodno in mrtvo ga je skušal razvozlati, kajti hotel je, da bi za ljudstvo še nadalje pisali v živem jeziku, za izobraženstvo pa v umetnem vseslovanskem esperantu. Zato je njegovo bogato narodopisno, jezikoslovno in publicistično delo razklano, jezikovni razdor mu je zasul tudi zdrave in pozitivne misli.

Majarjevi jezikovni nazori so vzbudili močan odmev zlasti med mladino na Štajerskem in Koroškem. Pa tudi marsikateremu starejšemu Vrazovcu so se zdeli pravilnejši kakor Vrazov popolni preobrat. Najbolj vneti Majerjevi učenci so bili: izmed Korošcev Andrej Einspieler in Anton Janežič, med Štajerci pa Božidar Raič, D. Trstenjak, O. Caf, J. Razlag, med Kranjci pa L. Toman, J. Urbančičeva (Turnogradska), Matevž Ravnikar Poženčan in drugi. Literarno glasilo te mladine je bila Slovenska Bčela (1850. l.). Ker pa je bil Janežič, dasi brez posebnih pisateljskih darov, po svoji kritični in za slovstveno lepoto sprejemljivi duši, neodločen glede na sprejem bodisi ilirskega bodisi vseslovanskega slovstvenega jezika v slovensko literaturo, oziroma, ker so se v Bčeli pesniško krepkeje in izvirneje oglašali Prešernovi učenci in glasniki osrednje slovenske skupine: Fran Levstik, Janez Trdina, Matija Valjavec, Luka Svetec, Miroslav Vilhar in drugi, je Bčela v jezikovnem pogledu neenotna. To je povzročilo, da je število naročnikov bilo pičlo, oziroma, da se je najekstremnejši del Majarjevih učencev odcepil od nje. Razlag, ki je že 1851. l. dal na svetlo zbirko ilirskih aforizmov (Zvezdice) ter jo posvetil »mladeži jugoslavenskoj«, jim je 1852. l. ustvaril literarni almanah Zora, ki se je še prikazal 1853. l.

Najdoslednejši Ilirec v Zori je Razlag sam, ki pa je vendar priobčil tudi nekaj slovenskih pesmi. Razlag je s »svojim« jezikom celo prekoračil smernice Majarjevih Pravil, sledil je spet Vrazu. V sorodnem, napol ilirskem napol slovenskem jeziku pišeta Raič in Caf. Ostali Zorini sodelavci so zvesti slovenskemu slovstvenemu jeziku, oziroma pišejo v jeziku Majarjevih pravil. Najzanimivejši del prvega letnika Zore so Razlagovi životopisi, kratke, v ilirskem duhu napisane karakteristike sodobnih slovenskih pesnikov in pisateljev, ocenjenih po tem, kako sodijo o ilirskem gibanju.

Zoper Zorin »lunin jezik«, kakor je nazval poskuse ustvariti vseslovanski jezik, nekoliko hudomušno, nekoliko upravičeno Bleiweis, je pričel v Novicah ostro literarno vojsko. Ostra in odločna Bleiweisova beseda, izrečena v imenu slovenske tristoletne slovstvene tradicije in najmočnejše slovenske jezikovne skupine, je očistila ozračje. Po 1853. l. je obnovljeni val slovenskega ilirizma zgubil na moči, pisatelji in pesniki so se vrnili k živemu jeziku, jezikovni razkol je ponehal, do kraja pa ga je zavrnil šele 1858. l. Levstik z razpravo Napake slovenskega pisanja.

Vendar druga ilirska epizoda v slovenskem slovstvu ni bila brez koristi. Poštena Majarjeva beseda, ki jo je bil izrekel v Pravilih, naj pisatelji ne pišejo samo kranjskih, temveč vse slovenske oblike, zlasti najbližje slovanskim oblikam, je zmagala; kajti Luka Svetec, France Cegnar, Matej Cigale, France Jeriša, Ivan Navratil so uvedli več štajerskih in koroških jezikovnih oblik v kranjski pismeni jezik ter ustvarili edinost glede na slovstveni jezik med središčno ter obrobnimi slovenskimi jezikovnimi skupinami.

Zagovorniki vseslovanskega slovstvenega jezika so se vrnili k staremu literarnemu jeziku; ohranili so sicer še tu in tam kakšno jezikovno posebnost, v bistvu pa je bila spet edinost na področju slovstvenega jezika in pred našim slovstvom se je odpirala bodočnost.

Tudi Razlag ni več pisal v ilirščini, posvetil se je političnemu in znanstvenemu delu. V mladoslovenski dobi je bil politik, ki je z vso uvidevnostjo in zmernostjo kljub liberalni usmerjenosti zagovarjal načela enotne narodne obrambe.

Lovro Toman, ki ni nikdar prestopil v celoti, temveč le v posameznih orimerih v ilirski jezikovni krog, spada glede na idejnost svojih pesmi v revoluciisko dobo 1848. l. Kot dunajski visokošolec je doživel marčno revolucijo, ki mu je vtisnila neizbrisno navdušenje za svobodo. To navdušenje, ki je bilo skraja čisto akademsko, brez globljega nacijonalnega in socijološkega pojmovanja, na čem bodi osnovana slovenska svoboda, je navdihnilo Tomanu zbirko pesmi Glasi domorodni. Te pesmi so opajale Slovence, čeprav so bile v estetskem in idejnem pogledu diletantske. Le žar razgibane in romantične mlade duše jih je navdajal in le-to je premotilo bravce, ki so takrat itak živeli v nekem posebnem zanosu, da so Tomana proglasili za najboljšega slovenskega pesnika poleg Koseskega. Toman nadaljuje Vodnikovo in Veselovo pesem, ki ju je sicer osvobodil patrijotične avstrijske navlake, sprostil v njej slovensko domoljubje, ki je bilo dosedaj razven pri Prešernu navezano na zagotavljanje vdanosti in pokorščine, dasi je še ni mogel napolniti z realno, iz naroda in zemlje izvirajočo ljubeznijo do resničnega slovenskega človeka, tonečega v bedi, neznanju in duševnem suženjstvu. Zaradi tega je Tomanovo pesem prav tako strastno kakor Veselovo preganjal mladi Levstik, ki je popolnoma drugače pojmoval ljubezen do naroda in njegove svobode.

Romantično svobodoljubje je kazal Toman tudi v javnem življenju kot organizator narodnih svečanosti in politik. V prvih ustavnih bojih v Avstriji je bil Toman voditelj slovenske državnozborske delegacije. Tu si je zaradi govorniškega daru in uglajenega nastopa pridobil velik sloves, dokler se ni zaradi svoje lahkovernosti in prevelikega samozaupanja zapletel v mreže dunajske vladne politike ob glasovanju za dualistično ureditev države. Zlomljen na duši in na telesu je umrl kmalu potem, ko je sprevidel, komu je šel na limanice.

Njegova žena Josipina Urbančičeva, ki je pisala pod psevdonimom Josipina Turnogradska, je prva slovenska pisateljica. Njene drobne povesti in črtice, eno lirsko pesem in nekaj člankov in potopisov beremo v Slovenski Bčeli in Razlagovi Zori. Precej gradiva je menda zapustila po zgodnji smrti v rokopisu. Slog njenih prozaističnih sestavkov je romantičen, večkrat nenaraven, puhel, jezik je slovenski, le rahlo porošen z ilirskimi oblikami, vsebina pa povečini zgodovinska anekdota, posneta iz Kačičevega Razgovora ter slovenske, srbske in hrvaške narodne pesmi. Urbančičeva je le glede na vsebino svojih spisov Ilirka, medtem ko je v jeziku ostala Slovenka. Njena pesem kaže izraziteje kakor povesti droban lirski talent, ki se najbrže ne bi mogel posebno razviti, lirska in neepska je tudi koncepcija njenih novelic. Zaradi ženskonežne karakteristike ter melanholične kadence v slogu so njena dela nekaj posebnega v našem slovstvu.

Raičev pomen je izven ožjega slovstvenega področja v ljudskovzgojnem in političnem delu. Bil je bližnji Vrazov rojak, čeprav po letih precej mlajši. Vzrastel je v duševnem ozračju Slovenskega Štajerja, prebil ilirsko ter domačo slovstveno in politično vzgojo, zelo sta vplivala nanj Caf in Trstenjak. Prvi ga je uvedel v vseslovanstvo, navdihnil ga, da je tudi on nekaj časa nemirno iskal vseslovanske rešitve slovenskega jezikovnega problema, Trstenjak pa ga je vodil v politične boje, kjer sta se oba, Trstenjak v zahodnem, Raič pa v vzhodnem delu Štajerske bojevala z nemštvom in nemškutarstvom za zedinjeno Slovenijo. Raič je bil gromovit taborski govornik, oster in kritičen političen publicist in izobražen jezikovni kritik. On se od vseh nekdanjih Ilircev najdalje ni mogel otresti rodnega narečja, ki ga je še belil s starocerkveno-slovanskimi ocvirki. Zaradi velikih političnih uspehov, ki jih je izbojeval zoper ptujsko nemško in nemškutarsko gospodo, so ga v 80. letih prejšnjega stoletja izvolili za državnozborskega poslanca. Tedaj mu je počilo srce zaradi govorniškega neuspeha, ker ni mogel prepričati nemških poslancev s svojim krpanskim nastopom (z Vramčevo kroniko v roki jim je hotel dokazati avtohtonost Slovanov).

V celovškem Slomškovem slovenskem krogu se je oblikovala mladost Andreja Einspielerja. Nanj ni neposredno vplivala Vrazova agitatorična sila; šele Majar in dogodki 1848. l. so ga usmerili v vseslovansko smer. Toda resnična stiska koroškega dela slovenskega naroda in pa močna politična nadarjenost, ki je bila le narahlo zasenčena z romantičnimi primesmi, sta zaokrenili njegovo življenjsko pot v politični boj za pravice koroških Slovencev, za zedinjeno Slovenijo, za preureditev Avstrije na osnovi združitve historičnega in naravnega prava. Na Trstenjakovi strani se je v Sloveniji zavzemal za ta načela. Ker je bil zgleden duhovnik, je tudi v cerkveni politiki zahteval pravice, ki bi mogle zavarovati slovensko narodnost.

Ilirske tendence se razodevajo v njegovem političnem delu le v tem, da usmerja od 1848. l., ko je pričel publicistično delovati, slovenski politični pogled sicer bolj v smislu nekega avstroslavizma kakor pa ilirizma k Hrvatom in Srbom. Ko je zavladal Bachov absolutizem, je Einspieler začasno opustil politično delo, posvetil se je šolskemu, prosvetnemu in pobožnemu slovstvu. Bil je sodelavec pri Janežičevi Slovenski Bčeli, kamor je pisal o pedagoških ter metodičnih problemih. Širil je Majarjeve ideje o zbližanju slovanskih ježkov, odločil se slednjič za jezikovni dualizem, ustvaril pa je Slovencem tudi prvo pedagoško glasilo, Šolski Prijatelj. V prvih letnikih je spretno družil pedagoške in metodične sestavke s preprostim leposlovnim berilom. Šolski prijatelj je bil namenjen učiteljstvu in učencem ljudskih šol, zato Einspieler ni delal jezikovnih poskusov, temveč ga je urejeval v jeziku, ki je bil blizek kranjskemu pismenemu jeziku, zlasti ker so tudi njegovi sodelavci bili povečini Kranjci: Andrej Praprotnik, Matija Valjavec, France Jeriša, Vojteh Kurnik in še nekateri.

Ko je 1854. l. Janežiču zamrl Glasnik slovenskega slovstva po prvem zvezku, je prihodnje leto Einspieler potisnil šolske stvari v svojem listu v ozadje ter tako ustvaril Slovencem letnik razmeroma dobrega slovstvenega časopisa. Najzrelejši sestavki Šolskega Prijatelja v vezani in nevezani besedi so delo Josipa Stefana, poznejšega slovitega dunajskega fizika, ki je po 1858. l. zapustil slovensko slovstveno delo ter se posvetil znanstvenemu raziskovanju. Stefanovi spisi iz fizike in drugih prirodnih ved odlikuje lep, čisto slovenski slog, brez tujk in nejasnosti. Tudi njegove pesmi so lepe, saj je celo Levstik eno (Večerna rosa) ponatisnil v Tomšičevem Vrtcu in urednik njegovih spisov, Fran Levec, jo je prištel med Levstikova dela. Poleg Stefanovih pesmi in člankov dajejo Šolskemu Prijatelju 1855. l. značaj leposlovnega lista Jeriševi prevodi Ossianovih pesmi, Vernetov prevod Chateaubriandove povesti Atala ali ljubezen dveh divjih, odlomek iz Levstikovega prevoda Kraljedvorskega rokopisa ter še nekoliko anonimnih člankov in pesmi. 1856. l. je Šolski Prijatelj že spet pedagoški list, ki se le mimogrede ozre na leposlovje. To leto je začel prinašati tudi cerkveno prilogo ter se je od 1858. l., ko je prevzel nalogo leposlovnega lista Janežičev Slovenski Glasnik, docela prelevil v pridigarski list.

Z oživitvijo ustavnega življenja v Avstriji se je Einspieler vrgel spet v politično pisateljevanje, osnoval je najprej nemško revijo Stimmen aus Inner-Oesterreich (1861. l. do 1863. l.), tednik Draupost (1863. l. do 1866. l.), pozneje Kärntnerblatt in Kärntnervolkstimme. Dolgo Časa je okleval z ustanovitvijo slovenskega političnega lista, plašila ga je usoda Vilharjevega Napreja (1861. l.), Bleiweisovo politično in časnikarsko samotržje, ki je oviralo ljubosumno ustanovitev kakršnega koli slovenskega političnega lista, ki bi utegnil zasenčiti Novice. Šele 1865. l. je ustanovil Slovenca, ki mu je zbral za urednika Trdinovega sošolca, krepkega narodnjaka in spretnega časnikarja Janeza Božiča. Slovenec je prenehal 1867. l., sredi 3. letnika, ker so nemški zagrizenci ustrahovali tiskarja, da ga ni upal več tiskati. V teh političnih glasilih je Einspieler do kraja izoblikoval svoj politični program: Avstrija se naj preosnuje v zvezno državo devetih zgodovinskih skupin: Ogrske, Sedmograške, Hrvaške, Nižjeavstrijske, Prednjeavstrijske, Notranjeavstrijske (Štajersko, Koroško, Kranjsko, Primorsko), Beneške, Češke in Gališke. V teh tako zvanih zgodovinskih skupinah bi bila zavarovana tudi narodnost posameznih nacij. Ta program bi po Einspielerjevi zamisli mogel združiti nasprotujoče si politične programe avstrijskih opozicijonalnih slovanskih strank. To je bil slovenski mariborski program (1865. l.) s katerim so hoteli Einspieler in njegovi politični pristaši navidez obiti program Zedinjene Slovenije, v bistvu pa ga šele tako doseči.

Einspieler je bíl težak boj z rastočim ponemčevanjem na Koroškem, z ljudsko nezavednostjo, s posvetno in cerkveno oblastjo, 1863. l. je bil obsojen celo na enomesečni zapor ter je zato moral odložiti mandat v deželnem zboru. Njegovo nadaljnje politično življenje je polno trdega političnega dninarstva, ki se ga ni otresal do smrti, temveč ga je opravljal z neko idealno zagrizenostjo, zvest ideji o slovenski in vseslovanski regeneraciji, ki ga je bila prevzela v mladosti.

Vrazov učenec je bil že v gimnazijskih letih Josip Drobnič. Nabiral je zanj narodne pesmi, spisal prav posrečen Ilirsko-nemačko-talianski mali rěčnik (1846. l. do 1849. l.), ki mu je postavil na čelo dobro slovnico ilirskega jezika. To delo je pripomoglo, da se je znanje hrvaškega jezika širilo med Slovenci. Pozneje je dal na svetlo še Slovensko-nemško-talianski in Taliansko-nemško-slovenski besednjak. Pisal je članke o bibliografskih in književnih novostih v Janežičevo Bčelo, Einspielerjevega Šolskega Prijatelja, Bleiweisove Novice, Jordanove Slovanske Letopise.

Znamenit pa je Drobnič kot ustanovitelj prvega slovenskega leposlovnega lista Slovenska Čbela, 1850. l., ki jo je imenoval »Berilo za obudo in omiko slovenskega duha«. Tednik se zaradi malomarnosti naročnikov ni mogel razviti, kmalu je prenehal, vendar je živa priča okrepljene narodne zavesti na Štajerskem ter borbe med ilirsko in slovensko usmerjenostjo.

Drobnič je bil tudi marljiv delavec za slovensko gledališče. V Celju je 1849. l. osnoval diletantski oder ter uprizoril Linhartovi komediji in dvoje Kotzebuevih iger: Dvoboj in Raztresenca, ki ju je dal natisniti.

Tudi Ivan Macun je dorastel v ilirskem o vzdušju na Štajerskem. Dosledneje kakor drugi je deloval publicistično za zedinjenje Slovencev z Iliri ter skušal z južnoslovansko poetično krestomatijo seznaniti Južne Slovane med seboj. Njegovo Cvetje jugoslovansko I. (1850. l.) je zbirka narodnih pesmi in umetnih pesmi 62. južnoslovanskih pesnikov in pisateljev. Slovenska kritika je delo odklonila zaradi jezikovne neenotnosti. Metelko je napisal o njem tudi uradno ceno ter ga odklonil kot nerabno za šole. Pozneje se je zagrenjen Macun odtegnil slovstvenemu delu, baje se je prodal celo kot profesor v Zagrebu režimu. Šele ko se je vrnil v domovino, je pisal v Novice in Slovenski Glasnik politične, jezikovne ter literarno zgodovinske sestavke. Delal je tudi za hrvaško slovstvo z raznimi prevodi ter slovstveno zgodovinskimi in jezikovnimi spisi. Pozno mu je dozorelo edino pozitivno slovstveno dejanje: Književna zgodovina slovenskega Štajerja (1883. l.).

Anton Slomšek in njegov prosvetiteljski krožek[uredi]

Slomšek je poleg Prešerna najkrepkejša osebnost, ki jo je v prvi polovici 19. stoletja rodila slovenska zemlja. Prešernova veličastna in neprecenljiva zasluga je, da je dvignil naš jezik iz kmetiških ust ter napravil iz njega organ za izražanje najsubtilnejših človeških misli in čuvstev v neprekosljivi pesniški obliki. Njegov sošolec in prijatelj Slomšek pa je ostal s slovstvenim delom sredi ljudstva, čeprav se je v osebnem življenju visoko povzpel. Oba se skladno dopolnjujeta, čeprav navidez ni večjega razločka, kakor med poetom in umetnikom Prešernom ter narodnim učiteljem in vzgojiteljem Slomškom. Oba druži isto socijalno poreklo, sinova sta gruntarskih staršev, neizmerna ljubezen do ljudstva in jezika, v katerem sta vzrasla ter požrtvovalno delo, zaradi katerega sta oba tudi v osebnem življenju postala žrtev svojega naroda. Njuna življenjska pot se je kmalu razšla. Prešerna je tirala usodna »previžanost« iz vasi v mestno življenje, ki se mu je popolnoma predal, četudi ni našel nikdar pravilne oblike za svoje mestno izživljanje, Slomška pa žene duh v bogoslovje, kjer se skladno razvije v duhovna in domoljuba. Zanj je bila služba Bogu in narodu ista, kršitev dolžnosti do ljudstva in jezika mu ni bila nič manjši greh kakor kršitev božjih zapovedi. Nepokorščina zoper Boga se je v njegovi duši slikala spet kot nezvestoba rodnemu ljudstvu.

Tudi z ilirskim pokretom ima Slomškovo slovstveno in prosvetno delo marsikatero skupnost, toda medtem ko hočejo Iliri okrepiti narodovo dušo s tem, da ji kažejo rešitev v utopitvi v slovanskem morju, hoče Slomšek s sodelavci dvigniti v ljudstvu speče in zaradi tujega jarma izmaličene duhovne sile. Seveda se je naslanjal pri svojem prosvetiteljskem delu na dve trdni ustanovi: na cerkev in šolo, ki sta mu pomagali nravno in narodnostno preporoditi slovenskega človeka. Ti dve ustanovi je silno spretno, ne da bi škodoval njunemu primarnemu namenu, vpregel v službo dela za narod. V sloviti pridigi 1838. l. v Blatogradu na Koroškem je govoril »o dolžnosti svoj jezik spoštovati« ter navedel, da bi poslušalcem razložil namen govora, tiste razloge, ki so jih vedno in vedno ponavljali slovenski preporoditelji od 16. stoletja. Toda Slomšek ni ostal samo pri teh, temveč je potrebo ljubezni do jezika in narodnosti podkrepil še z božjo zapovedjo ter tako zasidral slovenski narodni preporod kot metafizično zapoved v samem Bogu. Ta propoved je tako pomenljiva ter značilna za razumevanje Slomškovega verskega kakor slovstvenega in javnega dela, da bi brez nje ne mogli razumeti njegove čudovite združenosti verskih in narodnostnih načel, ki jo moremo primerjati samo Strossmayerjevi voditeljski in mecenski narodni službi. Tudi v tem je podoben Strossmayerju, da ga s te poti ni mogla odvrniti nobena tudi najvišja avtoriteta. Ni bil sicer bojevita narava, v njegovi duhovni podobi leži prav v jedru neka pritajena, a z moško voljo zatajevana melanholija, ki jo razsvetljuje svetloba absolutnega vernika in šegavost ter odkritosrčnost popolnega kmeta.

Bil je sin premožnega kmeta iz Ponikve, iz ozemlja, kjer se prerajata in spajata osnovna tipa slovenskega človeka: panonski in alpski v neko vedro človeško podobo, v kateri so ohranjene vse dobre lastnosti obeh tipov. Zaradi strastne in v resnici neukrotljive želje po izobrazbi ga je oče, čeprav nerad, poslal v celjske šole. Po materini smrti ga je hotel pridržati doma; ker pa sin ni maral o tem ničesar slišati, se je oče spet oženil. Mačeha pa ni marala za primoženega prvorojenca, ki ga je šolal nato ponkovljanski kaplan Prašnikar. Po celjski gimnaziji je hodil na ljubljanski licej, kjer je bil leto dni Prešernov sošolec. Njuno prijateljstvo se je najbrže zavezalo že takrat. Iz Ljubljane se je napotil v Senj, ker je zvedel, da tam lahko v enem letu konča dva razreda. 1821. l. je stopil zaradi resničnega in globoko občutenega poklica v celovško bogoslovje.

Tu se prične njegovo delo za narod in Boga. Neprenehoma je prebiral slovenske knjige ter se vadil v pisateljevanju. Zato mu predstojniki nalože, naj poučuje sošolce v slovenščini. Tako so vzbudili njegovo pedagoško nadarjenost, ki daje znak vsemu njegovemu delu. Po novi maši služi najprej za kaplana na Bizeljskem. Vinorodna pokrajina, vesel ljudski značaj, živahno živeča narodna pesem vzbudita njegov skromen, a resničen pesniški dar. Nabira narodne pesmi ter poskuša po njeni melodiji zapeti kako svojo. Tudi pri Novi cerkvi, kamor so ga bili prekmalu prestavili, nadaljuje s slovstvenim delom, poje pesmi, piše pa tudi pobožne spise. Tam je sestavil prvo versko delo »Križev pot«, ki se je zaradi iskrenega verskega čuvstvovanja ljudem tako prikupil, da so si ga prepisovali in širili med seboj. Neki pohlepni župnik pa je dal delo pod svojim imenom v Gorici natisniti, zato ga je prostodušni Slomšek javno imenoval tata. 1829. l. so Slomška poklicali za vzgojitelja bogoslovcev v Celovec. Učil jih je poleg cerkvenih naukov ljubezni do ljudstva in jezika. Hotel je iz njih vzgojiti izobražence, ki bi bili zmožni ljudstvo dvigati. »Duhovnik mora jezik, v katerem mu je občevati, popolnoma v svoji oblasti imeti in nad poveršjem navadnega ljudskega govora stati, da mu bode mogoče ljudstvo k sebi povzdigniti in ga požlahtniti,« tako jim je običaval govoriti in v tem smislu jih je vzgajal. Vadil jih je tudi v pisanju in petju, učil pa je slovenščine tudi sodniške pripravnike, ki so opravljali izpite pri apelacijskem sodišču. V počitnicah je potoval po slovenski zemlji, hodil tudi k Hrvatom in Nemcem. Povsod ga je zanimalo zlasti socijalno in kulturno stanje ljudstva, ker si je neprestano belil glavo, kako bi mu pomagal. Le tako se je mogel usposobiti, da je v vseh svojih spisih, od pastirskih listov do preproste pesmice znal ujeti pristni ljudski govor, morje njegovih nadlog in potreb ter dramatično razgibani slog ljudskega pripovedovanja.

Leta 1838. se je naveličal Celovca ter zaprosil za Vuzeniško župnijo na Pohorju, kamor so ga imenovali za dekana in šolskega nadzornika. Zdaj je prišel trenotek, po katerem je dolgo hrepenel, znanje in ljubezen je mogel dati neposredno ljudstvu. Blažil je ljudsko mišljenje in čuvstvovanje, učil ga snažnosti, budil v njem zavest o človeškem dostojanstvu, da bi ga tako nravno očvrstil, ustanavljal mu šole in pisal pobožne, poučne knjige ter zlagal pesmi. 1844. l. so ga imenovali za šolskega nadzornika vse Lavantinske škofije, toda že 1846. l. so ga prestavili v Celje za opata, kjer pa ni bil dolgo, kajti še tisto leto je bil imenovan za lavantinskega škofa. Zdaj je pričel hud boj, da bi izbojeval največji uspeh svojega življenja, da bi namreč uredil najbolj pereče slovensko cerkveno vprašanje. Slovenski Štajer je bil v cerkvenem oziru hudo razkosan, nekdanje celjsko okrožje, ki je štelo 20 dekanij, je bilo nasiloma vcepljeno v Lavantinsko škofijo, ki je imela samo šest dekanij na Koroškem, ves ostali del Slovenskega Štajerja pa je bil priključen nemški sekovski škofiji. Ta razcepljenost je bila tudi škodljiva za razvoj slovenske narodne misli, kajti čeprav ni bilo še takrat tako hudih narodnostnih bojev, kakor so se razplamteli v ustavni dobi, je vendar graška višja duhovščina delovala za nemški narodni prospeh. Toda šele revolucija 1848. l. je premaknila to vprašanje z mrtve točke, ko so zlasti Trstenjak, Einspieler in Majar prav v Slomškovem smislu pričeli pisati v političnih časnikih, naj se ta nenaravna cerkvena razcepljenost odpravi. Toda šele Slomšku, ki si je znal pridobiti zaupanje naučnega ministra v absolutistični porevolucijski Bachovi vladi, Leona Thuna, se je posrečilo, da je 1859. l. prenesel škofijsko stolico v Maribor, novo središče v cerkvenem oziru združenega Slovenskega Štajerja. To je bilo njegovo največje delo, kajti šele zdaj je bil slovenski del Štajerske otet, čeprav je na drugi strani zaradi tega oslabela Koroška v narodnostnem oziru. Po selitvi v Maribor so se pričeli za Slomška hudi časi, nemška nacijonalna nestrpnost ga je obrekovala in krivila pri posvetni ter duhovski gosposki, vendar ga ni moglo nič premakniti z začrtane poti. Kot škof je z enako ljubeznijo prosvetljeval ljudstvo in duhovščino. Širil je razne bratovščine, opravljal sam z duhovniki misijone, ustanovil pa je tudi v Mariboru prvo slovensko čitalnico (1861. l.), kjer je imel zanimiva narodna in slovstvena predavanja. Velikodušno je podpiral reveže, dijake, umetnike, revne duhovnike ter cerkve. Zaradi obrekovanj in krivic, ki jih je moral trpeti od tujcev in rojakov, je bil sicer telesno zlomljen, toda duhovno svež in čil. (Tik pred smrtjo je v kroniko solčavske fare zapisal najlepšo pesem, s katero je dokazal, da je bil resničen poet, Slovo Žolcpaškim planinam. V nji je izrekel tiho slutnjo o bližajočem se koncu, a ob enem glasno prepričanje, da narod, ki ga je dvigal iz suženjstva, stoji trdno kakor planinski velikani, od katerih se poslavlja z otožnimi, a ponosnimi čuvstvi.) Umrl je 1862. l.

Poleg cerkve se je Slomšek najbolj zanimal za šolstvo. Terezijanska in jožefinska šolska reforma ni prodrla v ljudstvo, največ zato, ker njeni utemeljitelji niso hoteli vedeti, da mora biti narodni jezik tudi šolski. Zato zlasti na Slovenskem Štajerju, — Kranjsko je deloma Kumerdej rešil, ker je vtihotapil v podeželske šole slovenski učni jezik, — ni prodrla šola med ljudstvo, ki je ostalo neuko, kakor je bilo prej. To narodno rano je začel lečiti Slomšek, najprej z nedeljskimi šolami, ki jih je ustvaril za one otroke, ki niso utegnili ob delavnikih hoditi v šolo. Bogoslovcem in duhovnom je vedno priporočal, naj snujejo take šole in poučujejo mladino. Sam je hodil, kadar je utegnil, poučevat v nedeljske šole, ki jim je napisal prelepo učno knjigo, namenjeno učiteljem in učencem: Blaže inu Nežica v nedeljski šoli (1842. l.), ki so jo pozneje še trikrat dali na svetlo. Tu je v čudoviti skladnosti v okvirju skromne šmidovske povesti združil vse, kar mora vedeti kmečki človek o Bogu, svetu, duhovnem in materijalnem življenju. V ozračju enega šolskega leta se odigrava v tej knjigi čudovito spajanje med šolskim in domačim življenjem, verskimi in življenjskimi nauki na osnovi realistično podanega vaškega življenja na Štajerskem v predmarčni dobi. Ni stvari, notranje ali zunanje zaznave, ki bi mogla zanimati vaškega človeka, na katero bi Slomšek v knjigi pozabil. Nedeljske šolarje poučuje na pr. o snažnosti, o strežbi bolnikom, o brambi zoper ogenj, o zdravstvu, prehrani, sadjereji, o pravnih zadevah, zemljepisju, nemščini, o zvezdoznanstvu, živalstvu, boleznih, elektriki, trgovskih predmetih, o tihotapstvu, vojaščini, alkoholizmu, seksualni vzgoji itd. itd. Kdor pozna današnje življenje štajerskega kmeta, ve, da je velik del njegovih dobrih, nravnih in življenjskih nazorov dediščina nedeljskih šol in Slomškove knjige. Bodisi Slomškova odvisnost od Pestalozzijeve knjige Lienhardt und Gertrud večja ali manjša, v bistvu je vendar popolnoma samostojna in realna podoba našega vaškega življenja pred sto leti, kakršnih ne premore več naša slovstvena zakladnica.

Slomškovo pedagoško pisateljevanje se je posebno razmahnilo v času sodelovanja z naučnim ministrom Thunom. Spisal mu je večinoma sam 10 učnih knjig za slovenske šole, le Ponovilo potrebnih naukov za nedeljske šole 1844. l. so pisali slovstveni pomočniki: Kosar, Globočnik, Majar, Musi, Koderman in Drobnič. Slomškove šolske knjige so spisane v tistem slogu kakor knjiga o Blažetu in Nežici. Kot razumen psiholog je družil Slomšek tudi pedagoška pravila z estetskimi načeli ter je zlasti s petjem množil zanimanje za abstraktne nauke. Že tako imenovane Ahaceljeve pesmi je Slomšek sam uredil v vseh treh izdajah. Za šole pa je 1853. l. dal natisniti pesmarico Šola veselega lepega petja za pridne šolarje.

Poleg šolskega organizatoričnega dela je upravljal Slomšek še važno slovstveno organizatorično delo. Spisoval je pobožne knjige, zlagal pesmi, navduševal duhovnike k pisanju, pregledoval in popravljal njihove rokopise, skrbel za založnike in prodajo. Že 1846. l. je mislil na to, da bi osnoval Slovencem »Društvo za izdavanje dobrih slovenskih bukev«. Ko so mu to preprečili nemški cenzorji in oblastniki, je začel dajati na svetlo Drobtinice ... učitelam inu učencam, starišem inu otrokam v podvučenje ino za kratek čas. (1846. l.) S tem zbornikom, ki ga je Slomšek sam uredil le prvi dve leti, potem je izročil uredništvo Stojanu, Rozmanu, Kosarju in drugim, čeprav je vse življenje zvesto pazil na njegovo vsebino ter je tudi v njem priobčeval pesmi in spise, je namenil Slomšek, da bi izpolnil vrzel, ki je ni mogel z Društvom za izdavanje dobrih bukev. Kakor vsako njegovo slovstveno početje, tako so bile tudi Drobtinice pametno zasnovane. Najprej so prinašale verske in pobožne sestavke, nato življenjepise mož in žena, ki so se odlikovali po slovstvenih ali življenjskih zaslugah. Nato so se vrstile povesti, basni in prilike, na koncu pa je bila zbirka pobožnih, pa tudi posvetnih pesmi pod naslovom Slovenska grlica. Tako so Drobtinice prinašale kmečkim ljudem najraznovrstnejšega branja, ki ga je spočetka spisal povečini Slomšek sam, nato pa njegovi slovstveni sodelavci, štajerski duhovniki, ki jih je bil vzgojil v celovškem bogoslovju: Hašnik, Pevec, Zabukovšek, Levičnik, Bratanič, Virk, Florjančič, Rozman, Globočnik, Majar, Stojan, Vodušek, Kosar in drugi. Raznovrstnost sestavkov blaži ter ji daje enotno smer Slomškova osnovna misel, izvirajoča iz nazora o Bogu in slovenstvu. Zlasti v življenjepisih, ki prinašajo mnogo dragocenega gradiva za zgodovino slovstva, pa tudi orise kmetov in kmetic, nahajamo tipično Slomškovo miselnost o slovenskem preporodu. Celo slovstvene spise so prinašale Drobtinice, 1849. l. n. pr. Majarjev članek Slovensko slovstvo 1846. leta, ki pa je značilen zato, ker nima niti besedice o Prešernu. 1852. l. beremo v Drobtinicah Slomškov življenjepis Volkmarja, prihodnje leto Rozmanovo Kratko dogodivščino slavijanskega sveta. Pa tudi jezikovne, pravopisne sestavke so prinašale. Celo Bleiweis je pisal vanje o kužnih boleznih, 1856 l. o koleri. Največ pesmi je v prvih letih prispeval Slomšek. Te pesmi so tudi najboljše, če izvzamemo dvoje Jenkovih: Smert (1856 l.) in pa Človek (1858 l.), ki je izšla tudi v Slovenski Koledi ter je danes natisnjena v Jenkovih Zbranih spisih, dočim je prvo urednik spregledal.

Ostali pesniki v Drobtinicah so: Hašnik, Virk, Lipold in drugi, toda njihove pesmi ne dosegajo Slomškovih. Premnogokrat so le rimana proza.

Tako so bile Drobtinice več desetletij prava ljudska enciklopedija, ki ni nudila samo pobožnega branja, temveč tudi poučevala o narodnostnem preporodu, navduševala za slovensko povest in pesem.

Toda Slomšek ni bil zadovoljen s tem, kar je dosegel; stara misel, ustanoviti društvo, ki bi dajalo na svetlo knjige, pisane po njegovih načelih, je živela v njem, dokler se mu ni posrečilo, da je 1851 l. pridobil za načrt Andreja Einspielerja in Antona Janežiča, ki sta prihodnje leto osnovala Društvo sv. Mohorja, ki se je šele 1860 l. preoblikovalo v cerkveno bratovščino.

V oglajenem in domačem jeziku je napisal Slomšek še vrsto pobožnih knjig, molitvenikov, pridig, svetniških življenjepisov in drugo, poslovenil ali vsaj dal posloveniti marsikatero Schmidovo povest, pisal celo razprave zoper alkoholizem.

Za tako vzgojeno slovstveno delovanje ga je usposabljalo poleg duše pravega narodnega in cerkvenega preroditelja natančno in popolno poznavanje ljudskega govora. Njegovi spisi se odlikujejo po čistem jeziku, globini duha in srca, da zaslužijo vsaj iz jezikovnega vidika ime klasični. Tudi v pesmih je Slomšek zadel narodni duh in jezik, vesel značaj poje iz njih, ki hoče vzbuditi ljubezen do narave in življenja v njej. Izmed štajerskih pisateljev ni nikdo pisal tako narodnega jezika v tej dobi, na Kranjskem pa se moreta meriti z njim v prozi le Ravnikar in Metelko, kvečjemu še Vertovec.

Med Slomškovimi učenci, ki smo jih deloma že imenovali, imajo povečini vsi samo pomen kot zvesti slovstveni sodelavci, ki so skromno vsak po svojem talentu pisali to, kar jim je Slomšek nalagal. Za razvoj slovenskega slovstva je pomemben le Jože Rozman, organizator šolstva v lavantinski škofiji, pisec šolskih in zgodovinskih sestavkov. Njegovo pisateljsko delo ni veliko, velik je le njegov boj zoper kranjsko cerkveno stranko, ki se je branila novih vseslovenskih oblik, ki sta jih vnesli v centralni slovenski slovstveni jezik štajerska in koroška skupina, da bi ustvarili vseslovenski književni jezik. Slomšek in Rozman sta uvedla nemudoma te oblike v šole, dočim je ljubljanski škofijski ordinarijat hotel ohraniti v šolah le kranjske oblike.

Kot pesniki so v Slomškovem krogu najboljši: Oliban Anton, Jožef Hašnik, Jožef Virk in Valentin Orožen. Vse je vzgojil posredno ali neposredno Slomšek. Zlasti Oliban je bil spreten pesnik; več njegovih pesmi so natisnili v Novicah, Drobtinicah in Slovenski Bčeli. Zanimivo je, da mu je poslal Prešeren svoje Poezije v jezikovno popravo, predno jih je dal natisniti. Oliban je pisal res lepo slovenščino, zlasti prozo.

Hašnik je bil zelo priden verzifikator, toda njegove pesmi so slabe po obliki in vsebini. Nekoliko boljše so Virkove, dasitudi te ne dosegajo Slomškovih. Orožen pa je bil bolj sprejemljiva ko ustvarjajoča natura. Vsako pesem, ki jo je bral ali slišal, si je takoj prisvojil, napolnil jo z neko sentimentalno prisrčnostjo. Zaradi tega in razmeroma lepega narodnega jezika ter Ipavčevih napevov je ponarodela marsikatera Orožnova pesem, ki jo je bil pobral bog ve odkod.

Staroslovenci[uredi]

Semena, ki jih je zaneslo ilirstvo, južnoslovanski val vseslovanske narodne in kulturne regeneracije v osrednjo slovensko skupino, niso sicer docela zamrla, toda organska zveza živega narodnega jezika z ljudsko vzgojno, nabožno in visoko umetnostno literaturo jih je kmalu zadušila, zlasti ko je dobila smer tudi svoje glasilo v Bleiweisovih Novicah, ki so prišle prvič na svetlo 5. julija 1843. leta, je postalo vsako spreminjanje slovenskega slovstvenega jezika nemogoče. Novice so sicer ustanovili, da bi širile kmetijski in rokodelski pouk, toda med naročniki in pisatelji je prevladoval meščan oziroma duhovnik in posvetni izobraženec. Duhovno obzorje Novic je v marsičem nižje od obzorja Vodnikovih Lublanskih Novic, res da so se mnogo trudile za zboljšanje gospodarskih razmer, toda njihova glavna zasluga je, da so prenesle misli o slovenskem narodnem preporodu v zadnjo vas svojemu izobraženemu naročniku, ki jih je vsejal med ljudstvo. Nikakor pa ni res, da so Novice slovensko narodno gibanje šele prebudile, kakor so to dolgo časa trdili. Vse misli in načrte o slovenskem preporodu so že izoblikovale prejšnje generacije, prav tako slovenski poetični in prozaični slog. Le to, da je urednik Novic Janez Bleiweis zopet združil literarne može, da jim je dal priložnost svoje misli dajati med ljudi, da je tako zares populariziral misel o slovenskem kulturnem in političnem preporodu, je noviška in njegova zasluga. Druga zasluga Novic je, da so uvedle brez velikih abecednih in polemičnih neprilik nov črkopis, gajico ter tako posnele iz ilirskega gibanja samo to, kar je v resnici moglo služiti slovenskemu slovstvenemu razvoju ter nas vsaj v pismu izenačile s Hrvati, pa tudi s Čehi in Slovaki. Zanimivo je, da je prav Prešeren, ki se je poleg Čopa najodločneje bojeval zoper metelčico, kmalu sprejel gajico ter je s Smoletom dal že 1840. l. Vodnikove pesmi, Linhartovega Matička in Garrickovega Varha v gajici in bohoričici na svetlo. V Novice je že 1843. l. zanesel Krempl prvi spis v Gajevem črkopisu, potem se je oglasil zanj tudi Majar in slednjič Bleiweis sam. Kmalu so pisali vsi štajerski dopisniki v gajici in od leta 1846. l. ni več sledu o bohoričici v Novicah, razen v oglasih.

Pesništvo Novic je izrazito provincijalno malomeščansko. Koseski udarja sicer včasih na socijalnejše strune ter poveličuje slovenskega »oratarja«, toda njegov puhli patos je mogel navdušiti samo malomeščana. Še dalje od resničnega ljudstva so bili maloštevilni slovenski Ilirci, ki so se še vedno skušali uveljaviti v slovstvenem življenju. Trudili so se, da bi vnesli vsaj svoj umetno skovani vseslovanski besedni zaklad v naše slovstvo ter se navduševali za literarno vseslovanščino.

V vsem dejanju in nehanju se tale malomeščanska usmerjenost kaže ostro posebno v letu 1848. Središčna skupina, nositeljica slovenske slovstvene nepretrganosti, je v glavah svojih izobraženih mož narodnostno ustaljena, slovensko čuteča in misleča, v socijalnem oziru konservativna, v kmetiškem sloju pa polna novih idej. V volitvah v prvi avstrijski parlament, bi slovenski kmečki volivec skoraj zatajil zahtevo inteligentnega meščana po Zedinjeni Sloveniji, kajti gnal se je zlasti za zemljo, raztrgati je hotel fevdalne vezi in okove ter se polastiti graščinske zemlje.

Koroško skupino prevevata dve misli: vseslovanska, ki jo označujejo imena Jarnik, Majar in Einspieler in slovenska ljudskovzgojna, ki se naslanja na Gutsmana ter se najkrepkeje razrašča v Slomškovi ljudsko-vzgojni pismenosti. Spoj obeh na osnovi kranjske literarne preteklosti pa da Janežičevo slovstveno organizatorično delo v 50. in 60. letih 19. stoletja.

Štajerski del je še vedno nestalen: kroži okoli jedra, svojega narečja, hrepeni na vzhod za Vrazom, toda sredotočna sila slovenskega jedra ga vabi nepremagljivo k sebi.

Dunajska slovenska meščanska in visokošolska kolonija, v kateri so po večini sinovi osrednje skupine, spozna prva, da je ena najnujnejših zapovedi revolucije, da se Slovenci združijo v enotno politično organizacijo. Zato proglasi načrt o združitvi slovenskih dežel v Zedinjeno Slovenijo. Tudi graška slovenska družba širi isto misel ter skuša vneti zanjo Slovenski Štajer.

V Ljubljani so osnovali Slovensko društvo, ki je širilo nova politična gesla, zlasti pa gojilo slovstvene in dramatične načrte. Dajalo je na svetlo razne knjige, zlasti zbirke slovenskih domoljubnih pesmi, politične brošure in letake, poučne in celo pobožne knjige. Tudi na slovensko-nemški slovar je mislilo.

Za slovensko gledališče se je brigal poseben Odbor slovenskega gledališča, ki je od 1848. l.—1850. l. priredil več slovenskih gledaliških predstav, koncertov in veselic. Celo v Trstu in Gorici so osnovali slovenska politična in izobraževalna društva, v Trstu Slovansko društvo, poznejšo Slavjansko čitalnico, ki je dajalo na svetlo mesečnik Jadranski Slavjan v slovenskem in hrvaškem jeziku, v Gorici pa Slavjansko bralno društvo. Tudi Celovec in drugi manjši kraji so dobili takrat društva. Kljub vsemu so politični dogodki 1848. l. na Slovenskem pokazali, da meščanska narodna generacija, ki bi takrat morala privesti narodni preporod do zmage, ni bila dorasla veliki in prvi nalogi, ki sta jo ji naložili ljudska stiska in nove politične razmere. Namesto, da bi z odločno politično akcijo prisilila vlado in fevdalce, da pravično rešijo zemljiško vprašanje, je sanjala idealne sanje o avstrijski državi, izmišljevala si celo sence nekega slovenskega zgodovinskega prava, ki ga je hotela združiti z načeli narodne samoodločbe. V srcu je bila sicer naklonjena zemljiški reformi, toda plašilo jo je toliko senc iz preteklosti, da se je kmalu ujela v mreže dunajskih dvornih spletkarjev. 1848. l. je bila Avstrija dozorela za smrt in le neodločnost in nedoslednost slovanskih narodnih vodnikov sta ji podaljšali življenje še za 70 let. Res je bilo pojmovanje o prejšnji državi, kakor ga je izrazil Palacký v slovitem odklonilnem pismu zoper frankfurtski parlament, ki ga je bil pisal pripravljalni skupščini, napredno, toda preuranjeno. Palacký je sanjal v Avstriji kot državi bodočnosti, ki bi zvezala na načelih samoodločbe veliko narodov med seboj. Spoznal je sicer, da se človeštvo razvija po poti, ki bo morala najprej privesti narode in narodiče v okrilje individualne narodne svobode, ki jih bo šele usposobila za smotrno in harmonično sožitje v zveznih državnih enotah.

1848. l. pa so bile take misli še zelo blizu utopijam, kajti naše meščanstvo, ki ga je vodila zdaj dunajska revolucija zdaj spet dunajski dvor, je bilo slepo in neizkušeno glede na važne socijalne, narodnostne in kulturne naloge, ki se bodo dale rešiti pač šele v bodočnosti.

Natančno sliko, kako nepripravljena in neorijentirana je bila slovenska meščanska plast 1848. l., nam nudi naše društveno življenje, zlasti pa naše časopisje. Res je Bleiweis prekršil noviški program, ki je dopuščal »važne« (a ne politične) novosti, ter prelevil Kmetijske in rokodelske Novice v politično glasilo, ki je zagovarjalo misli konservativnega izobraženstva, duhovščine in gruntarjev. Bleiweisova naloga ni bila lahka. Na eni strani je branil in širil misel o Zedinjeni Sloveniji, na drugi strani pa je moral krotiti razvnete množice, ki so zahtevale, da se izvede brezodškodninska agrarna reforma, da se kmet oprosti dajatev posvetni in duhovski gosposki. Glede na državno politiko je pridigal poslušnost cesarju in dvoru ter je zagovarjal protirevolucijonarne dvorske ukrepe. Bleiweisovi politični nazori 1848. l. so bili polni avstroslavizma, samostojne slovenske politične miselnosti niso razodevali, niti naprednejše socijalne ideje.

Nekoliko tega je prinesla v slovensko publicistiko Slovenija, glasilo mlajše, liberalnejše meščanske smeri. Slovenija je izšla prvič 4. julija 1848. l. Slovenija je bilo glasilo bolj prepričanih narodnjakov, toda prav tako slabih politikov, kakor je bil Bleiweis.

»Razkropljena in v verigah temnih naprav vzdihujoča ljudstva iščejo jedinstva in svobode«, tako je urednik Slovenije Cigale pravilno označil stanje avstrijskih narodov v marčni revoluciji. Toda namesto, da bi pričel borbo zoper vse »temne naprave«, v katerih so vzdihovali narodi, se je tudi on omejil na narodnostno področje. Pogumneje kakor Bleiweis pa so se borili uredniki Slovenije poleg Cigaleta še Melcar, Dežman in Cegnar s sodelavci za Zedinjeno Slovenijo, ki bi naj bila avtonomna dežela, združena z ostalimi avstrijskimi kronovinami na osnovi federativne ustave.

Slovenije so se oklenili zlasti člani štajerske in koroške narodne skupine, ki so bili ogorčeni zaradi Bleiweisove polovičarske politične taktike. »Dr. Bleiweis je strašljivi bedak — ravno prav za kmetske novine. Da bi le Cigale serčen bil ino si Čehe v zgled vzel — zato Vas, Vi slavni gradčki Slovenski zbor, zarotim, pomagajte mu, Kranjci se mi zdijo ali zavite lisice ali negodne spake«, toži Caf Muršcu 1. julija 1848. l. Podobno misel beremo tudi v pismu, ki ga je pisal dr. Kranjc Muršcu nekaj tednov pozneje. Iz tega pisma tudi zvemo, da je Slovenija imela razmeroma največ naročnikov na Štajerskem. Najmarljivejši njeni dopisniki pa sta bila Korošca Majar in Einspieler ter Štajerec Trstenjak.

Ko je oktobra 1848. l. zopet izbruhnil upor na Dunaju in je bilo videti, da bo Avstrija razpadla, je Trstenjak v Sloveniji klical na ustanovitev »posebnega narodnega slovenska soveta« in postavil ta-le načrt o nadaljnjem razvoju slovenske politike: »Ako Nemec zapusti Avstrijo, Madjar jo je že, drugo ne ostane, kakor da južni Slavjani svoje odrešenje iščejo, kjer je naravno in narbližje. Štajerski Slovenci in Vi Korošci, drugo ne bo ostalo, ako hočete svojo slovensko kožo obvarvati, da se ozko kranjski deželi pridružite in cela Slovenija pa se na Hrvatsko nasloni.« Vedno znova je nasvetoval, da bi se v Ljubljani sklical vseslovenski zbor »mož zaupanja z Slovencev na Štajerskem, Koroškem in Primorskem, kjer bi se posvetovalo o prihodnji podobi Avstrije, o uredjenji slovenske dežele«. Na take in podobne nasvete mu je moral odgovarjati Cigale: »Žali Bog! da pri nas visokožlahtno uradništvo ali pisarstvo, kteremu je vsako svobodno dihanje naroda in zlasti Slovensko, družtvo trn v peti, še preveč šari in gospodari in zakaj — ker se je ljudstvo svoje človeške cene in vrednosti in svojih prirojenih in zadobljenih pravic še vse premalo zavedlo.«

Ta odgovor pa najkrepkeje potrjuje našo sodbo, zakaj ni uspela slovenska politika 1848. l. Med narodnimi vodniki in ljudstvom je zijal nepremostljiv prepad. Gospodar v deželi je bil še vedno nemški fevdalec, ki mu je služil nemški ali nemškutarski uradnik, ki je kljub posameznim revolucijonarnim izgredom in protestom ohranil vso moč. Nemško meščanstvo je samo toliko časa čuvstvovalo s slovenskim narodnim gibanjem, dokler je videlo v njem sobojevnika, kakor hitro pa je začutilo nevarnost za svojo gospodarsko in politično premoč, se je združilo z osovraženim birokratom in fevdalcem zoper prejšnjega zaveznika. Vodniki slovenske stranke so bili preslabotnega duha in značaja, njihova miselnost in izobrazba sta bili preveč hlapčevski, da bi spoh mogli spoznati, kaj je njihova naloga. Edino kmet se je instinktivno zavedal, da je napočil trenotek, ko bi mogel raztrgati vezi, ki so ga priklepale k zemlji, toda ne kot njenega gospodarja, temveč kot najpotrebnejši inventar za njeno obdelovanje v tujo korist.

Najradikalnejšo smer v slovenskem časnikarstvu 1848. l. pa so zagovarjale Celjske Slovenske Novine, toda njihovo pisanje je navdihovalo dunajsko revolucijonarno časopisje, tako da tudi one niso izražale tega, kar je čutilo in zahtevalo slovensko ljudstvo. O tem so govorili samo prepovedani letaki, ki so jih širili med kmetiškim ljudstvom. Ostali slovenski časopisi, ki so se razvili po padcu cenzure, niso vplivali na razvoj političnega mišljenja, pač pa so nekateri pomembni v slovstvenem oziru.

Konec prve polovice 19. stoletja kaže naše slovstveno delovanje tole lice: še živi v njem zavest, da je pravkar ugasnil narodni genij — Prešeren, ki se je ob zatonu življenja oglašal tudi v Novicah. 1843. l. so tam ponatisnili Krst pri Savici, 1845. l. elegijo Ob šest in dvajseti obletnici smrti gospoda Valentina Vodnika, šaljivko Pesem od železne ceste, Kaj se sme, in more peti (Orglar), priložnostno pesem Janezu N. Hradeckitu, sonet Memento mori (ponatis), 1846. l. elegijo V spomin Matija Čopa, 1847. l. pesem Pevcu, kot opozorilo na Poezije, s katerimi je tega leta Prešeren podal račun o svojem delu, 1848. l. nesmrtno Zdravljico, čeprav na sramotnem mestu na strani Hašnikovega pamfleta zoper revolucijo: Svobodni Lenart. Po Prešernovi melodiji je še pelo nekaj učencev: France Svetličič, Jožef Žemlja, Anton ŽakeljRodoljub Ledinski in drugi. Toda Prešernovo tiho pesem je že od 1844. l. preglaševalo »petje« Jovana Vesela Koseskega, ki je iz jarnega grla krožil ritmično popolne in vsebinsko čudno znane, čeprav nerazumljive speve.

Danes je sodba o Koseskem lahka. Njegov najstrastnejši kritik Fran Levstik, je pisal o njem kritike vse življenje. Zanj je bil Koseski podoben slovstven nestvor kakor Pohlin. In kakor je Pohlin danes pravilno cenjen, tako se mi zdi potrebno rešiti Jovana Vesela Koseskega vsaj iz dna literarnega pekla, kamor ga je pehal Levstik. Res je bil Koseski neoriginalna glava, saj je znal peti samo o tem, kar je slišal od drugih. Toda to mu danes lažje odpustimo, nego so mu mogli v Levstikovi dobi. Njegova hujša napaka je, da ni znal slovenski. Toda če pomislimo, da že nad 100 let razpravljamo o slovenskem slovstvenem jeziku, potem moremo Veselovo poglavitno napako vsaj razumeti. Koseski je nezakoniti potomec slovenskega razpravljanja o hrvaščini kot slovstvenem jeziku za Slovence. Njegovo barbarsko mrcvarstvo slovenskega slovstvenega jezika je nasledek naše malodušnosti. Nikdar razven v Trubarju, Prešernu, Levstiku in Cankarju se naš človek ni zavedel suverene, sebe, svet in vesoljstvo zedinjajoče poklicanosti, da bi pred seboj in svetom pričal za neko resnico, ki je lahko tem večja, čim manj zagovornikov ima.

In če je akademik Johann Wessel ukradel Schillerju slog, obliko in vsebino ter opeval Valvasorjeve zgodbice o kranjskih plemičih z visokega koturna idealistične poetike, tedaj je razumljivo, da se tudi Jovan Koseski ni mogel otresti svojega vzora.

1818. l. je dal na svetlo v Ilirskem listu sonet Potažva (Tolažba); baje mu je sam Vodnik nasvetoval to besedo. Spremlja ga nemški prevod oziroma original. Iz obeh bije neka zvočna sila, ki tvori poglavitni čar Veselove pesmi. Ideja, originalnost, razumljivost, doživetje in jezikovna pravilnost — vse to Koseskega ne zanima, zanj je pesem sozvočje krepkih ritmov v togih verznih shemah.

Po izidu Potažve se Koseski v romantični dobi ni niti enkrat oglasil v slovenski poeziji. Šele ko je Prešeren že skoraj dovršil svetišče naše pesmi, je presenetil Vesel slovenskega malomeščana v Novicah 1844. l. z bobnečimi stihi ode: Slovenija caru Ferdinandu. Misel za svojo pesem si je izposodil pri Vodniku. Toda kakšen razloček je med doživeto in pošteno četudi nedomišljeno Ilirijo oživljeno in tem slavospevom o omejenem Habsburžanu. In to ni niti njena poglavitna napaka. Ta je v zlagani zgodovinski vsebini njenih 210. bobnečih distihov.

Dva svetova, dva docela nezdružljiva človeška tipa zagledamo, če primerjamo, kako opeva slovensko zgodovino Koseski in kako poje o nji Prešeren v Sonetnem vencu, na primer v le-onih dveh tihih verzih:

»Od tód samó kervávi pùnt poznámo,
Boj Vítovca in rópanje Turčíje.«

Koseski pa hlastežno odpira usta po vzgledu romantičnih zaslepljencev:

»Preden Bizanc in Rim verige kovala narodam,
Bila Evropi si varh! Veči li hvale želiš?
Tvoja žarila je kri od ledniga Balta do Jadra,
Mirnimu svetu razum, bojnim bila si meč.
Zlobi gotova zajeza, med jutram in divjim zapadam.«

Ali je čudno, če je slovenski polizobraženec pretakal solze navdušenja, ko je bral take slavospeve o svojih prednikih?

Nato je pričel Koseski dajati na svetlo v Novicah svoje predrzne posnetke nemških in drugih pesniških del ter je le redko zložil kakšno originalno pesnitev. Že 1844. l. je dosegel tak sloves, da so zlagali celo pesmi nanj. Slovenec se je v predmarčni dobi veselil slovenske pesmi, toda zaradi duhovne primitivnosti je segel rajši po kričečem Veselovem posnetku kakor pa po izvirnem, čeprav morebiti bolj bolečem Prešernovem originalu.

Na čelu noviških člankov in dopisov kmetijskega in rokodelskega značaja so se vrstili Veselovi prevodi in originali. Prav za prav pri njem ne moremo govoriti o originalni pesmi, kajti skoro vse je prevedel, četudi tega ni vedno priznal. Zlasti je ljubil Schillerja, Bürgerja, Chamissa in Rückerta, ki jih je povečini priznal za spočetnike svojih pesmi, medtem ko je manj znane: Kosegartena, Langbeina in druge kratko in malo zatajil.

V »originalnih pesmih« ni prestopil Koseski začaranega kroga, ki si ga je zarisal že v prvi pesmi. Poveličevanje tujega jarma, zagotavljanje neomajne zvestobe, opevanje namišljeno slavne slovenske zgodovine, junaštvo slovenskega »oratarja«, napihovanje verskega čuvstva — to so motivi Veselovih pesmi. Pristen je bil edinole njegov ritmični dar, ki ga je moral tako slepo ubogati, da je znašal besede iz vseh slovarjev, delal jih sam, neusmiljeno jih cepil ali lepil, mašil jih v kalupe pesniških mer ter se ni zavedal ne njihovega pomena ne smisla, ves prevzet od melodije ritma.

Razlogi za Veselovo popularnost so razni. Največ slave mu je pridobila Slovenija. Metternichov režim je tik pred polomom poslal cesarja Ferdinanda na potovanje po deželah in povsod so mu priredili sijajne sprejeme. Tudi v Ljubljani so ga slavili z ljudskimi veselicami, iz vsake župnije so morali poslati najlepšega fanta in najlepše dekle v narodni noši na velikansko svečanost, ki so jo uprizorili pod Tivolskim gradom cesarju na čast. In v to suženjsko veseljačenje je udarila Veselova oda kakor razodetje, da je tudi zaničevani slovenski jezik zmožen »visoke poezije«.

Tudi šola je pomagala širiti sloves Veselove pesmi. Ker so takrat učili v šolah poetiko na osnovi stare klasične literature, so se učitelji razveselili Veselovih pravilnih distihov, ki so jim prišli kakor nalašč. Koseski je namreč bolje od Prešerna umel ponarejati heksameter v slovenskem jeziku, vedno je namreč v tretji stopici rabil ponarejen spondej, kajti pravih slovenščina nima. Vzel je za tak spondej naglašen zlog, bodisi končni zlog neke besede ali pa neko enozložno besedo, za drugo polovico spondeja pa spet neko enozložno besedo ali pa prvi zlog neke daljše besede, četudi je bil nenaglašen. Kolikor je bil drugi zlog prekratek, toliko je to nadomestil odmor in spondej je bil »ponarejen«. Ljubil je tudi moško zarezo, in zato so njegovi šestomeri krepki. (Po Veselovem vzgledu sta tvorila heksametre Josip Stritar in Josip Cimperman, pred njim pa jih je poznal že Zupan.)

Tudi politične razmere so v predmarcu bile takšne, da je mogla učinkovati Veselova pesem, medtem ko za Prešernovo množica ni marala. Splošna duhovna in materijalna korupcija je vladala ne samo na Dunaju temveč tudi pri nas. Ker je bilo ljudstvo servilno, mu je ugajala tudi servilna pesem.

Le tako moremo razumeti, zakaj je Prešernova pesem izzvenela, ne da bi jo kdo nadaljeval. Celo mladina, ki je vendar doraščala v ljubezni do Prešerna, slovenske ter srbske in hrvaške narodne pesmi, je zapadla vsaj za hip v oblast Veselove mogočne ritmike in navidezne domoljubnosti. In četudi so se najbolj nadarjeni mladi pesniki: Matija Valjavec, Janez Trdina, France Cegnar in Luka Svetec izvili lažnemu čaru Veselove pesmi, ker so se pravočasno zatekli k narodni poeziji, so vendar nehote zgrešili zvezo s Prešernom in se pogreznili v neko slovstveno in poetično povprečnost, ki jo je zahteval slovenski malomeščan, ki ga je pokvarila Veselova »poezija«.

Mlajša generacija je sicer temno čutila, da mora zastaviti plug slovenskega slovstva globlje, ako hoče dvigniti na solnce to, kar se skriva v kmečki duši, vendar je ostala na polovici pota, ker ni mogla kreniti za Prešernom niti v navidezni nasprotni tečaj, v narodno pesem. In priti je moral poraz slovenske preporodne misli po marčni revoluciji 1848. l., ki je šele okrenil mladino v pravo smer, zbudil nove ljudi, katere je vodil že Fran Levstik.

Politična glava staroslovenske generacije je bil Janez Bleiweis. Urejevanje edinega slovenskega časnika pred 1848. l. Kmetijskih in rokodelskih Novic je dvignilo neznatnega tajnika Kmetijske družbe Bleiweisa na mesto slovenskega političnega voditelja.

Bleiweis ni bil kmečki sin, njegov oče je bil podjeten kramar, ki je dal sina izučiti za zdravnika. Po večletnem službovanju na Dunaju so ga imenovali za profesorja na medicinsko fakulteto v ljubljansko bolnišnico. Tu je bil izvoljen 1843. l. za tajnika Kmetijske družbe in zato je po društvenih pravilih moral sprejeti uredništvo Novic, čeprav je bil spočetka namenjen dr. Orel za urednika. Kmetijski družbi so dovolili izdajati slovenski list šele po posredovanju nadvojvode Janeza, ki je kazal neko zanimanje za slovenski preporod, morda tudi zato, ker je bil oženjen s potomko slovenskega kmeta. Novice so bile spočetka last družbe, šele 1848. l. je zaradi novih tiskovnih pravil plačal Blaznik kavcijo, da so postale njegova lastnina. In šele sedaj je Bleiweis poleg kmetijskih in drugih naukov pričel prinašati politične, prav zmerne članke. Od kraja menda ni znal niti pravilne slovenščine, njegovo pisanje sta popravljala France Malavašič (do 1848. l.) in Luka Jeran.

Prvi letniki so bili v vsebinskem in jezikovnem pogledu zelo pomanjkljivi, tako da so si zaslužili Prešernov epigram:

»Novičarjem.

Tát, rokomávh govorí jêzik drúgim, neuméten,
Márska po hlévi duší tvôja beséda, kmetávz!
Lépši biló bi berílo Novíc rokodélsko-kmetíjskih,
Ako rokovnáške in mànj bi kmetávske bilé.«

Bleiweis je prispeval zanje zlasti živinozdravniške in druge poučne članke; njegovo poznavanje slovenskega slovstva je bilo pomanjkljivo. V prvem listu Novic je pisal, da Slovenci »nimajo nič drugega, nego nekaj molitvenih knjig in polno jezikoslovnih novotarij«.

Tudi prispevki njegovih sodelavcev niso bili ne v slovstvenem ne v jezikovnem oziru mnogo vredni, čeprav so se kmalu zbrali med njimi vsi pomembnejši slovenski pisatelji in pesniki. Že v prvem letniku so se oglasili: Malavašič, Potočnik, Rodoljub Ledinski, Stanič poleg popolnih diletantov, kakršna sta bila na pr. B. Tomšič in Marovšnik. Bleiweis je dal ponatisniti Vodnikovo pesem: Zadovoljni Krajnc ter je sploh skušal zbuditi videz, da so njegove Novice nadaljevanje Vodnikovih.

V drugem letniku se je pojavil Koseski, pa tudi Prešernov Krst pri Savici je dal urednik ponatisniti, Jurij Kosmač pa je opisal Vodnikovo življenje. V tretjem letniku se je oglasil Prešeren že večkrat, pridružili so se mu pa tudi že Caf, Dežman, Vilhar in drugi. 1848. l. pa se je oglasila v Novicah že mladina: Valjavec, Cegnar, Svetec, Jeriša, Toman, pa tudi vsaj s ponatisi Čbeličarja: Kastelic in Žemlja. Člani mladoslovenskega slovstvenega pokolenja so se radi oglašali v Novicah, vsaj do 1858. l.

S prvimi letniki Novic je Bleiweis zelo koristil slovstvu, kar smo že nekoliko omenili, ker ni razpravljal o jeziku in črkopisu, temveč je preudarno in počasi uvedel gajico. Druga njegova zasluga je, da se je postavil porobu obnovljenemu ilirizmu ter obsodil prizadevanje, ustvariti vseslovenski jezik. Tako je opravljal z Novicami na Kranjskem tisto delo kakor Slomšek z Drobtinicami in drugimi publikacijami na Štajerskem ter tako obranil slovensko jezikovno nepretrganost od 16. stoletja.

Do 1858. l. je Bleiweis bolj ali manj stvarno in resno spremljal vse pomembnejše slovstvene in kulturne dogodke, pozneje pa si je pridobil zaslug za ustanavljanje čitalnic in razvoj Slovenske Matice.

V kulturnem pogledu pa je bil Bleiweis amuzičen človek, po naravi slep za pomen in lepoto umetnosti, zlasti pa poezije. V nji je videl samo pedagoški pripomoček za širjenje domoljubja in koristnih naukov. To ozko zrelišče je izviralo iz dna njegove praktične in v stvarnost usmerjene narave. Zaradi tega je bil slep za lepoto Prešernove pesmi, kakor tudi nikdar ni mogel doumeti pomembnosti slovenske novelistike, ki jo je ustvarilo mladoslovensko pokolenje. Zato je bil v kritičnem boju zoper mladoslovence zaveznik duhovskih ozkosrčnežev, čeprav je bil po svoji duhovni usmerjenosti svobodomislec zmerne predmarčne podobe.

V politiki je vse življenje zagovarjal koristi malomeščanstva, srednjega kmeta in duhovniškega stanu, po geslu: vse za vero, dom, cesarja. Zato ni bil spočetka posebno vnet za Zedinjeno Slovenijo; v svoji zviti duši je občutil, da je ta zahteva v bistvu revolucionarnega značaja, česar pa ni mogel spraviti v soglasje s prirojeno konservativnostjo, niti z interesi stanov, ki jih je politično vodil, niti s servilno vdanostjo vladi, ki je od nje menda pričakoval, da bo ustvarila slovenske politične težnje. Podoba je, da je bila Bleiweisova nedosledna politika prav takšna nesreča za slovenski narod, kakor njegova reakcijonarnost v kulturnem življenju. Bleiweis je početnik slovenske politike, ki jo označuje to, da je zadovoljna z drobtinami z vladne mize, da se nikdar ne more povzpeti do neke odločnejše, res narodne politike. Tudi v ustavni dobi je zagovarjal »praktično« politiko v smislu obnovljenega avstroslavizma. Pričakoval je, da bo se Avstrija prej ali slej reorganizirala v zvezno državo. V domači politiki pa ga označuje neko strastno in slepo samodrštvo, kar se vidi najbolje v tem, da je hotel Novicam ohraniti vodilno politično in kulturno vlogo tudi takrat, ko ga je prehitel mladi rod, ki je bil drugače zvezan z narodom kakor on.

Razumljivo je, da se v Bleiweisovi uredniški senci niso mogli zbirati veliki pesniški talenti. Ako vidimo med njegovimi sotrudniki pomembnejša pesniška imena, je to le posledica tega, da so bile Novice večkrat edini slovenski list. Eden najmarljivejših Bleiweisovih sodelavcev je bil France Malavašič, ki je bil po svojem duševnem obzorju, izobrazbi in kritični sposobnosti vreden Bleiweisov drug, prekašal pa ga je po razmeroma čistem jeziku. Malavašič se je razvil pod vplivom nemške pokrajinske književnosti, že v gimnaziji se je oglašal z nemškimi pesmimi. Zlasti profesor Heinrich ga je navduševal za pesništvo. V filozofiji se je začel baviti s slovenščino, kar moramo pripisovati Metelkovemu vodstvu, veselilo ga je tudi prirodoznanstvo in zgodovina. Takrat je zložil prve slovenske pesmi, ki jih je ponudil Kastelcu za Kranjsko Čbelico. Bil je tudi med Vrazovimi pristaši med ljubljanskimi filozofi in bogoslovci, ki so v šolskem letu 1837./38. sklenili ustanoviti »čitalni zbor«. Ko je dovršil filozofijo, je okleval leto in dan, dokler se ni odločil, da pojde v Gradec študirat pravo. Tukaj ni strpel in vrnil se je v Ljubljano, kjer ga je najela Kmetijska družba kot prevajalca za Novice. Tudi tu ni ostal, zapisal se je v ljubljansko kirurško šolo 1845. l., postal 1849. l. kirurg, vendar ni zdravil, temveč je bil deželni, uradni prevajalec zakonov in ukazov do smrti 1863. l.

Po nemških kritičnih in pesniških poskusih v Ilirskem Listu in Carnioliji, v katerih je mimogrede polemiziral s Prešernom in opozarjal na Koseskega, dasi ta takrat razen Potažve še ni ničesar priobčil, je 1843. l. pričel z delom tudi v Novicah. Njegove slovenske pesmi so rodoljubne in razmišljujoče ter ljubezenske vsebine, toda brez pravega pesniškega poleta. V originalnih člankih in prevodih se je trudil, da bi pisal čist in domač jezik, čeprav so mu mnogi grajali pisanje. V kritičnih sestavkih je zlasti rad povzdigoval Koseskega. Skladno z Bleiweisovo sodbo o Prešernu in z njegovim odobravanjem je stvoril šepavo sodbo, ki so jo janzenistični učenci potem vse 19. stoletje pogrevali, da je namreč Prešernova pesem subjektivna in zato manj vredna kakor Veselova, ki da je objektivna.

Zaradi znanja z Vrazom je bil Malavašič poleg Smoleta na Kranjskem prvi, ki je dal pesmi, namenjene izobraženstvu, tiskati v gajici, medtem ko je ljudske povesti pisal še v bohoričici.

Marčna revolucija je okrepila njegovo narodno zavest, postal je član Slovenskega društva, napisal zanj dvoje iger, ki pa jih niso uprizorili. Zdaj se je pričel oddaljevati tudi od Novic in prihodnje leto je v Giontinijevi založbi ustanovil prvi slovenski družinski list: Pravi Slovenec. Malavašičev list pa se ni mogel razviti, ker mu je manjkalo sotrudnikov in naročnikov. Malavašič je priobčeval v njem gladke pesmi, tudi je skušal zdaj nekoliko popraviti krivico, ki jo je storil Prešernu. Boril se je zoper ilirski vseslovanski jezik, polemiziral s Slovenijo in Novicami.

Ko je prenehal Pravi Slovenec, je Malavašič opustil politično pisanje, posvetil se je Giontinijevi založbi, za katero je prevajal in sestavljal molitvenike in pripovedne knjižice za ljudstvo.

Malavašičevo slovstveno delovanje ima vse znake neustaljenega značaja in prehajanja nemško-kranjske literature v preporodne težnje Bleiweisovega kroga. Malavašičevo življenje je bilo težko, na koncu strto od revščine in bolezni. Zato ni dosegel niti tega, kar bi mogel s svojim slabotnim pesniškim in nekoliko močnejšim kritičnim talentom. Po obnovitvi ustavnega življenja se je spet oglašal v političnem življenju ter se je z brošuro Kranjska in nemštvo (Krain und das Deutschtum), ki je je naperil zoper Dežmana, maščeval nad primitivno kranjsko nemško literaturo, ki ji je služil v mladosti in katere se ni mogel nikdar popolnoma otresti.

Razven Koseskega in morda še Malavašiča ne moremo nobenega izmed resnejših noviških pesnikov ukleniti v Bleiweisovo kritično in poetično miselnost, vsi ostali preraščajo ozko obzorje njegove utilitarnosti. Pač pa je obsežnejša vrsta prozaikov, ki so ustvarili v Novicah slovenski znanstveni jezik in slog. Najlepšo slovenščino je pisal v razpravah o vinstvu, kmetijski kemiji, zvezdoslovju in v pridigah ter občni povestnici Matija Vrtovec. Razen tega je priobčil v Novicah več krajših spisov iz raznih znanstvenih panog v lahko umljivem jeziku in gladkem slogu. To delo je po njegovi smrti nadaljeval Miha Verne, ki je dovršil Vrtovčevo Občno povestnico, spisal v lepi slovenščini Potovanje po Palestini in poslovenil Chateaubriandovo Atalo, ki je izšla v Šolskem Prijatelju in v Novicah.

Noviško znanost je gojil Davorin Trstenjak, po njegovem vzgledu je razlagal slovensko mitologijo tudi Matevž Ravnikar-Poženčan. Njegovi bajeslovni spisi so skoro le prestave iz Šafařikovih Slovanskih starožitnosti. Ravnikar je bil Vodnikov, Metelkov in Zupanov učenec. Že v dijaških letih je zlagal pesmi, ki so pa brez originalnosti in cene. Za Vraza in Korytka je nabiral narodne pesmi in drugo narodno blago. Tudi njega je zagrabil ilirski val, bil je sotrudnik Danice, prevajal je tudi hrvaške sestavke v slovenščino. Novicam je bil zvest dopisnikc in zgodovinski sodelavec.

Vestnejši in pametnejši zgodovinar noviške dobe je bil Peter Hitzinger. Mož je bil nemškega pokolenja, toda Čop ga je v 6. šoli vnel za slovensko slovstvo. Po vzgledu čbeličinih pesmi je začel zlagati svoje, ki pa so bile večinoma prevedene iz nemških koledarjev in beril. Kot župnik je pridno študiral zgodovino Kranjske v rimski dobi, pa tudi iz cerkvene zgodovine je obnovil marsikatero zanimivo poglavje. Pomagal je Vertovcu pri Občni zgodovini. Sestavke je dajal na svetlo povečini v Novicah, prirejene v nemščino pa v Izvestjih Zgodovinskega Društva za Kranjsko, da bi zlasti seznanil Nemce s Trstenjakovimi preiskavanji.

Silil je tudi na slovniško in kritično polje, dasi je bil tukaj popoln nevednež. Rad je modroval o slovstvenih rečeh; že 1850. l. se je v Ljubljanskem Časniku ustavljal Trdinovemu Pretresu slovenpesnikov, dokler je ni skupil 1858. l., ko se je postavil porobu Levstikovi zahtevi po objektivni kritiki in ugovarjal njegovemu ostremu klicu, naj prenehajo pisatelji in pesniki kovati svoje izraze ter izpopolnijo slovenski besedni zaklad z dolenjskimi in notranjskimi narodnimi besedami. Hitzinger pa je bil v pravdi za oziroma zoper kritiko samo Bleiweisovo orodje, ki bi naj ustavilo mladoslovenski literarni in kritični pohod ter ubranilo poetično čast Koseskega.

Za Novice je pisal Hitzinger tudi zemljepisne članke, sestavljal po Malavašičevem vzgledu ljudske knjižice, izdajal Slovenski koledar. Vse njegovo pisanje razodeva trmast in negibčen značaj, tudi njegov slog je lesen in okoren. Omembe vredna je le njegova marljivost.

Čeprav si Prešeren s svojo pesmijo ni vzgojil učencev, — bila je presilna in izraz največje lirske nadarjenosti, da bi mogla neposredno vzbujati posnemovalce, — vendar so pod njenim vplivom nekateri začeli skrbneje gledati na zunanjo obliko pesmi pa tudi na vsebino. Pravi Prešernov pesniški učenec je bil že Jožef Žemlja, pesnikov bližji rojak. Ta je precej spretno posnel zunanjo stran Prešernove poezije, slog in besedni izraz, bil pa je tudi zares čuvstvena in misleča narava, obdarjena s smislom za lepo pesniško obliko. Bil je sodelavec pri zadnjem zvezku Kranjske Čbelice, 1843. l. pa je dal na svetlo epski spev Sedem sinov. Snov za to poetično povest mu je dala neka pripovedka v Gajevi Danici, obliko in slog pa Prešernov Krst. Čeprav je Žemlja pisal tudi v Novice, vendar ni zapadel Bleiweisovi utilitarnosti, vedno je ohranil romantično navdušenost za poezijo, ki jo je ustvarjal tudi sam z resničnim, čeprav skromnim talentom.

Samostojneje je sledil Prešernu France Svetličič, po poklicu duhovnik in pevec Novic in Glasnika. Svetličičeva razmišljujoča lirika se je rodila iz pesnikove tihe in k razmišljanju nagnjene narave, ki je videla v Prešernovi refleksivni liriki izraz za svoje razmerje do sveta in človeka, četudi zaradi drugačnega življenjskega in miselnega razvoja ni dozorela v tisto, svet in človeka objemajočo resignacijo, ki je zaključek Prešernovega življenjskega spoznanja.

Ustrezajoče svojemu mirnemu, le lahko s pesimizmom porošenemu življenjskemu razmišljanju, je prevzel Svetličič tudi klasično obliko Prešernovih sonetov ter jih je napolnil z odlomki svoje miselne in čuvstvene izpovedi.

Trudil se je, da bi ustvaril slovensko pripovedno pesnitev. Posrečilo se mu je, da je spesnil nekaj dobrih pesmi. Snov mu je dala slovenska zgodovina, v epiki pa je rajši sledil Vodnikovi Iliriji oživljeni kakor pa Prešernovemu Krstu. Zato ni mogel ustvariti trajnejše epske vrednote; njegove balade in romance so izraz hrepenenja po slovenskem epu, ki je navdajalo takrat naše pesnike.

Antona Žaklja, ki je svoje pesmi in spise podpisoval s psevdonimom Rodoljub Ledinski (po svojem rojstnem kraju Ledine), je Marn imenoval »duhovskega Prešerna«, s čimer pa je kazal docela drugam, kakor bi človek po tej oznaki sodil. Vendar ni mogoče utajiti, da se je Žakelj učil oblike in jezika pri Prešernu, čeprav je v svojih lirskih in epskih pesnitvah izražal preprostejše misli in čuvstva, dogodke in spoznanja. Kljub temu pa ne moremo tajiti, da je bil Ledinski po svobodoljubnosti, bojevitosti in kritičnosti blizu Prešernu, s katerim ga je družila tudi nesreča v poklicu, preganjanje in krivice, ki so mu jih delali duhovni bratje. Zadnjo svojo pesem je posvetil »pevcu svobode« — Anastaziju Grünu, ki je bil med vsemi dolenjskimi grajščaki najbolj neusmiljen s tlačani:

»Kar je še puščal mu car, si ti mu skozi rad jemal,
Rezal jermene mu s pleč, zvezati bolj mu roke.«

Ledinski je zaslužen tudi kot zapisovalec narodnih pesmi, čeprav jih je po vzgledu takratnih nabirateljev popravljal v jezikovnem, tu in tam morda celo v vsebinskem pogledu. V Idrijskih hribih je nabral nekaj najlepših slovenskih narodnih balad in romanc (Mlada Breda, Mlada Zora, Spanjščice in druge), ki pa je žal vse priredil zelo spretno in povprečnemu okusu primerno ter zabrisal glavni čar ljudske naivne umetnosti.

Samostojne in narodne pesmi je dajal Žakelj na svetlo v Carnioliji, Novicah, v 5. zvezku Čbelice. Originalne pesmi razodevajo mislečo, k sarkazmu se nagibajočo duševnost, ki se izraža v oblikovno in jezikovno brezhibnih verzih. Posrečili so se mu zlasti soneti, pa tudi daljša epska pesnitev Vilkovo, čeprav je posnetek iz nemščine, priča o stvarnem jezikovnem in oblikovnem znanju.

V sredo med Prešernove in Veselove pesniške učence moramo postaviti osebnost in delo Miroslava Vilharja. Po poetičnem poreklu izhaja Vilhar iz nemške pokrajinske književnosti. Spočetka je celo skladal nemške pesmi. Toda poetični žar, ki ga je izžareval slovenski preporod in zlasti dogodki 1848. l. so ga zvabili v slovensko slovstvo in politiko. Slovenskega pesniškega izraza se je učil pri Vodniku in narodni pesmi. Ker je bil muzikalen (svojim lirskim pesmim je sam zlagal napeve.), se mu je posrečilo, da je v Vodnikovi kitici razmeroma hitro dosegel verzifikacijsko spretnost. To pesniško obliko, ki jo je v lirskih pesmih skoraj izključno gojil (v baladah in romancah je pesnil v ritmu srbskega deseterca), je napolnil s preprosto, v anakreontiki se nagibajočo erotiko, domoljubno in pokrajinsko vsebino. V epskih pesnitvah je opeval zgodovinske dogodke, notranjske narodne pripovedke, v basni je ustvaril nekaj dobrih pesmi (Župan, Dva pluga, in druge).

Vilhar se je poskušal tudi v dramatiki; napisal je melodramo Jamska Ivanka in vrsto veseloiger s skromnim besednim in situacijskim humorjem. Med njimi so prevodi in originali. Napisal jih je za čitalniške prireditve; v 60. letih prejšnjega stoletja so jih radi uprizarjali.

Vilharjeve pesmi je jezikovno popravil Levstik, predno jih je 1860. l. izdal v knjigi. Zaradi napevov so se nekatere ljudstvu priljubile ter ponarodele. Z napevi vred so se razširile tudi med druge Slovane, zlasti Hrvate in Srbe.

Kot narodni buditelj in politik je Vilhar mnogo storil za narodno zavest na Notranjskem in na Krasu; kot pristaš liberalnih načel ni nikdar popolnoma zlezel v Bleiweisovo politično strujo. Zato se je odločil, da je 1863. l. začel dajati na svetlo političen časnik Naprej. Za urednika mu je izbral Levstika, ki je dvignil Naprej v vodilni slovenski politični list, ki je docela zasenčil Bleiweisove Novice. Toda zaradi Levstikovega političnega radikalizma so tiskovne pravde uničile list še tisto leto. Levstikov članek Misli o sedanjih mednarodnih mejah, ki je zopet dvignil klic po Zedinjeni Sloveniji, je spravil Vilharja, ki ni hotel izdati avtorja v šesttedensko ječo, medtem ko je Levstik zaradi nekega drugega članka, za katerega je priznal avtorstvo, komaj ubežal večmesečni ječi. Vilharjevo vedenje, njegov zagovor in prošnja na cesarja za pomilostitev nam kažejo resnega in poštenega moža.

Poleg Novic, ki so bile posvetno glasilo konservativnejše slovenske narodne struje, si je tudi izrazita cerkvena struja ustanovila glasilo. 1848. l. je osnoval Janez Zl. Pogačar Slovenski Cerkveni Časopis, ki so ga prihodnje leto prekrstili v Zgodnjo Danico. Po Pogačarju je 1852. l. prevzel uredništvo njegov najpridnejši sodelavec Luka Jeran, ki ga je vodil do smrti (1896. l.). Jeran je bil član ilirskega dijaškega krožka med ljubljanskimi dijaki in bogoslovci. Nekaj časa je študiral gimnazijo v Karlovcu, kjer se je navzel ilirskega duha. V bogoslovnih letih je osebno spoznal Vraza ter bil njegov zaupnik in pomočnik. Tudi Bleiweisu je bil učitelj v slovenščini, prirejal mu je dopise in pisal pesmi. V zadnjem bogoslovnem letu se je zvršil v njem notranji preobrat, ves se je hotel posvetiti Bogu, zato je zavrgel svoje posvetne pesmi in pričel zlagati pobožne. Ta notranji preobrat, ki ni docela jasen, je bil tako popoln, da se je napotil kot misijonar v Afriko, ki pa jo je moral zaradi bolezni kmalu zapustiti. Zdaj se je spremenilo docela tudi njegovo pojmovanje o slovstvu. Podoba je, da so zmagali v njem zatrti janzenistični puritanski nazori o škodljivosti erotične poezije. Morda pa je bila njegova neprijazna in omejena kritika mlade slovenske poezije, ki jo je spremljal v Zgodnji Danici z neprestanimi opozorili, samo posledica njegove popolne in iskrene, čeprav omejene bogovdanosti. Vendar je zaviral razvoj slovenskega slovstva, ker je gledal na umetnine le z duhovniškega in pedagoškega vidika; slep je bil na pr. za Prešernovo pesem, hvalil je le Koseskega, pa tudi epohalno delo mladoslovenske trojice Levstika, Jurčiča in Stritarja je sodil napačno.

Kot nabožni pesnik in pisatelj je ustvaril posebni slog v našem pobožnem slovstvu, ki ga označuje asketska vnema, vzgojno stališče ter kmetiška besedna bahavost. Če primerjamo Jeranove besede o Prešernu s Slomškovimi, ki imenuje Prešerna genijalnega, blagoslovljenega pesnika, potem spoznamo Jeranovo kulturno nazadnjaštvo, slepoto za pravo umetnost, ki označuje tudi njegovega idejnega naslednika Mahniča. Zato se tudi Jeranova pobožna pesem in pesem njegovih sotrudnikov: Janeza Bilca, Andreja Praprotnika in drugih niti malo ne more meriti s Slomškovo preprosto, a čuvstveno razgibano pesmijo.

Prva mladoslovenska generacija[uredi]

Mladi rod, ki je 1848. l. stopil v slovensko slovstveno in javno življenje, je bil dedič vsega dotedanjega slovenskega kulturnega in političnega življenja. Revolucijonarna doba je vplivala nanj le toliko, da so se podedovane prvine v tej mladini razvezale takoj v popoln cvet, da ni oklevala in iskala poti, gesel in načrtov, temveč se je vsa izročila ljudstvu v službo. In če ni uganila vedno potreb ljudske duše, ni bila to vselej njena krivda, temveč sence iz preteklosti, ki so jo plašile, brezglavost samozvanih slovenskih političnih vodnikov, njihova socijalna in politična neiskrenost, ki sta zmedli tudi njo. Njena najstrastnejša slovenska ljubezen je bila Prešernova pesem, čeprav je ni doumela, pa je vsaj slutila, da je z njo postavil Prešeren slovenstvo na nepremakljive osnove. Estetske vrednosti in svetovne cene Prešernove pesmi ni razumela, zato pa je oboževala pesnikovo zasebno življenje, njegovo duhovno izkrvavitev v puščavi kranjskega protikulturnega janzenizma in političnega predmarca.

V luči Prešernove poezije in tragike njegovega osebnega življenja je presojala ta mladina ilirsko gibanje. Zanjo ni bil več val, ki je hotel združiti slovanske rodove, nagib, da bi iskala vseslovanski slovstveni jezik, temveč vzpodbuda odkriti v slovenskem navidez popolnoma od tujstva poplavljenem otoku vrednote vesoljnega slovanstva, ki bi izpričale življenjsko ceno in moč te navidez izgubljene slovanske postojanke. Zato se je poglabljala v narodno poetično izročilo, ni iskala v njem kakor njihovi predniki estetskih vrednot, temveč potrdila za absolutno upravičenost slovenskega narodnega obstoja, zdravilo za rane, ki jih je vsekala germanizacija, fevdalizem in suženjstvo, zakladnico, s katero bi obogatile lastno slovstveno snovanje.

V socijalnem oziru se je borila za osvoboditev slovenskega kmetstva iz fevdalizma, za gospodarsko osamosvojitev slovenskega obrtnika, za prebujo slovenskega tržana in malomeščana. V sodobna tuja slovstva ni verovala, le tu in tam opazimo v njenih delih sledove mladonemške publicistike in poezije; prav tako jo je le nekoliko prevzela avstrijska-nemška revolucijonarna in propagandistična literatura. Veruje prav za prav le slovanstvu in se hoče učiti iz slovanskih velikih slovstev. V smislu ilirskih idej in najbližje sorodnosti iskreno ljubi srbsko in hrvaško narodno slovstvo, uporablja ga prav tako kakor slovensko narodno izročilo. Pole srbskega in hrvaškega umetnega slovstva, ki pa je bilo skoraj še revnejše kakor slovensko, jo posebno mika poezija Čehov in Poljakov. O ruskem romantičnem in realističnem slovstvu nima še jasne predstave.

Najpomembnejši slovstveni zastopniki prve mladoslovenske generacije so bili Janez Trdina, Matija Valjavec, France Cegnar, France Jeriša, Luka Svetec, Matej Cigale, Ivan Navratil in Dragotin Dežman kot pesniki, pisatelji in publicisti, Anton Janežič pa kot slovstveni organizator. Torišče za slovstveno udejstvovanje je našla deloma v Novicah, ki pa niso bile njeno glasilo, zato si je sama ustvarila slovstvena glasila, ki so bila: Vedež, Slovenija, Ljubljanski Časnik, Slovenska Bčela, ter Glasnik Slovenskega Slovstva.

Vedež, časopis za mladost sploh, je osnoval 1848. l. Ivan Navratil. Že v prvem letniku sodelujejo Valjavec, Svetec, Jeriša in drugi mladi pesniki in pisatelji, večji del lista pa je napisal urednik sam. Vedeževa vsebina razodeva, da jo je ustvaril nov rod, ki se sicer zaveda zveze s preteklostjo, ki jo zlasti potrjujejo Navratilovi življenjepisi Vodnika, Kopitarja, Čopa, Valvasorja in drugih, vendar stremi na osnovi starejšega slovstvenega dela, zlasti ljudskega sporočila, ki ga vestno nabira in rešuje pozabljenja, v nove slovstvene pokrajine. Tudi jezik, ki ga pišejo Vedeževi sodelavci, je čist, le v drugem letniku je Navratil priobčil nekaj »ilirskih sestavkov«, kar pa je kmalu opustil.

Vzporedno s političnim delom, ki ga je mladina opravljala v Sloveniji v družbi starejših politikov, ki so se razvili iz ilirstva v slovensko smer, je tudi tam razpravljala o slovstvenih rečeh, se navduševala za lepoto srbske in hrvaške narodne pesmi, spremljala slovstveni razvoj pri vseh Slovanih, zlasti pa pri Čehih in Poljakih ter dajala na svetlo tudi izvirne pesniške poskuse. Zadnja stran Slovenije je bila namreč vsa posvečena slovstvu, ki je bilo takšno, da je docela ustrezalo politični vsebini prvih strani. Tu se je že oglasil Levstik s prvimi lirskimi poskusi, ki napovedujejo novo smer v našem slovstvu. Medtem ko Cegnar, Valjavec, Svetec, Jeriša, Toman pojejo najrajši politično pesem, prevajajo srbsko narodno pesem, nabirajo narodne pripovedke, ocenjujejo slovensko slovstveno preteklost, prirejajo Rizzijevo kritiko o Prešernovih poezijah, snuje Levstik prve realistične pesmi v našem slovstvu.

Tudi Ljubljanski Časnik, ki je bil sicer vladni list, ni mogel v leposlovnem delu mimo novega slovstvenega rodu, ki si ga je končno vsega osvojil. Leposlovna vsebina Ljubljanskega Časnika je podobna leposlovju Slovenije.

Drobničeva Slovenska Čbela v Celju 1850. l. bi naj postala glasilo mladega slovenskega rodu na Štajerskem, a je onemogla zaradi pomanjkanja sotrudnikov in naročnikov še tisto leto. Zato jo je obudil Anton Janežič v Celovcu kot Slovensko Bčelo. Čeprav sta Janežič in njegov uredniški pomočnik Einspieler nagibala k ilirstvu, vendar sta dala prvo besedo v listu sotrudnikom Vedeža, Slovenije in Ljubljanskega Časnika. Kljub temu označuje Čbelino vsebino neko neorgansko prepletanje novih slovenskih slovstvenih motivov z ilirskimi. Poleg Levstika, Trdina, Jenka, Valjavca se oglašajo v njej še: Toman, Josipina Turnogradska, Majar in drugi pristaši ilirske misli. Ta dvojnost se kaže tudi v Čbelinem jeziku, ki je zelo pobarvan z ilirskimi primesmi, kar je nagnilo Bleiweisa, da se je nekoč, ko je Janežič pohvalil Razlagovo Zoro, obregnil tudi zoper Bčelino pisanje. To je občutljivega Janežiča hudo speklo in ker se niso oglašali naročniki, kakor je bil pričakoval, je list ustavil 1853. l.

Tudi edini snopič Glasnika Slovenskega Slovstva 1854. l. je bil glasnik nove generacije, v obnovljenem Slovenskem Glasniku 1858. l. pa so se oglasile spet nove slovstvene sile.

Iz mladega rodu je dal prvi svoje pesmi v javnost Matija Valjavec, ki je živ primer zato, kako tesno je bila zvezana le-ta slovstvena generacija z narodno pesmijo. O njem bi lahko rekli, da bi brez narodne pesmi sploh ne pričel pesniti, kar potrjuje tudi potek njegovega pesniškega ustvarjanja; sčasoma je namreč v njem popolnoma zamrlo pesništvo ter se je ves posvetil nabiranju narodnega blaga in študiju slovenskega jezika. Sam pripoveduje, kako je njegovo otroško domišljijo razvnela babica in drugi pripovedovavci narodnih pesmi, pravljic in pripovedk. Oblika in vsebina narodne pesmi je postala zanj usodna v dveh ozirih. Na osnovi ljudskega izročila slovenskega kakor hrvaškega, ki ga je spoznal kot profesor v Varaždinu, je spesnil nekaj najlepših slovenskih legend in živalskih pravljic. V njih se je izkazal tako srečnega interpreta narodne življenjske modrosti, da se zdi, kakor da bi njegove umetne legende in basni ne bile pesniško delo modernega človeka, temveč da jih je spesnil bog ve kdo in kdaj ter jih je narod sprejel vase in prekvasil s svojim duhom. Celo satirični prizvok in naglas, ki ju je vtihotapil v nekatere legende in basni, se zde bravcu tako umestne, kakor bi ju bil postavil tja že davno pozabljeni pevec, čigar pesem si je ljudstvo prilastilo.

Tudi samostojnim pripovednim pesnitvam je znal Valjavec vdihniti čar naivne ljudske poezije, čeprav je zato večkrat razbil epski način pripovedovanja, pokvaril dostikrat vsebino, ki ji forma narodne pesmi ni bila prikladna. Zato je Valjavčev romantični epos Zora in Sonca brez epske oblike in obdelave, podoben bolj vencu romanc kakor pa epu. Tudi premrtvo posnemanje sloga slovenske lirske narodne pesmi je delu na kvar zaradi gostobesednosti, ki se je menda zdela Valjavcu to, kar je prava epska širina. V idilah pa, kakor sta Sanje in Zorin in Strelina, se ta način pripovedovanja lepo ujema s predmetom. Zato sta ti deli vredni tovarišici Valjavčevih legend in živalskih pravljic.

Valjavčevo lirsko pesem pa sta izmaličili v formalnem in v vsebinskem oziru: posnemanje in prenašanje narodne oblike in motivov v pesnikovo osebno, samo na sebi precej plitvo čuvstvovanje in razmišljanje. Zato so njegove ljubezenske pesmi neužitne. Sploh je v Valjavčevi liriki pristno le čuvstvo ljubezni do doma in hrepenenja iz tujine v domovino. Značilno je, da je Levstik že 1855. l., ko so izšle Valjavčeve pesmi v posebni knjigi, spoznal to-le njihovo poglavitno napako ter jo hotel grajati v kritiki, ki pa je ni končal.

V Valjavčevih živalskih pravljicah pa slutimo vse njegovo prijateljstvo z naravo, zlasti z živalskim svetom. Najlepše se to razodeva v klasičnem Pastirju, ki bo gotovo ostal v našem slovstvu nedosegljiv primer nad vse posrečenega spoja med ljudskim motivom in umetnim pesnikom. Nikdo razven Valjavca ga ni dosegel, zakaj njegovo otroško dušo so docela prevzele babičine pravljice, pripovedke in pesmi, doživel je 1848. leto z mlado dušo iskrenega revolucionarja ter hotel v pesmih dokazati svetu globino, moč in višino slovenskega ljudskega sporočila ne le kot neko umetnostno dejanje, temveč kot dokaz, da je narod, ki tako čuvstvuje, misli in doživlja, vreden svobode. Prav tako klasične so Valjavčeve živalske pravljice: Miš-deklica, ki opeva ljudsko vero v silo življenja, ki se ne ustavlja pred nobeno oviro. Volk-Rimljan, Osel kralj zverin, Volk in pes pa nam v podobi živalskega življenja kažejo napake človeškega življenja in boja. Tu je Valjavec spremenil obliko, namesto v slogu narodne pesmi je te štiri živalske pravljice zložil v distihih.

Živalske pravljice prekašajo glede na ton, dikcijo in tehniko Valjavčeve legende: Od nebeške glorije, Tica pivka, Zaprta smrt, Sveti Gregor in druge. Gotovo je te apokrifne zgodbe zanesla med ljudstvo duhovščina s propovedmi, vendar jih je ljudstvo prekvasilo s svojim mišljenjem in čuvstvovanjem ter si je zapomnilo le tiste, ki je zanje čutilo neko posebno umevanje. In ko jim je dal Valjavec umetno obliko ter jih prelil v slovstveni jezik, se ni dotaknil njihove notranje vsebine in oblike. Zato so tudi v novi podobi ostale ljudstvu razumljive in ljube, obenem pa tudi takšne, da ugajajo izobražencu prav zaradi preproste vsebine in oblike.

Valjavec je tudi prevajal. Med njegovimi prevodi je najlepši prevod Goethejeve Ifigenije v Tayridi. Velike zasluge si je še pridobil kot nabiravec narodnega blaga, zlasti narodnih pripovedk, pravljic in ugank. Te je nabral deloma sam, večinoma pa so mu jih zapisali učenci v svojih domačih krajih. Valjavec jih je dajal na svetlo v Glasniku, Novicah, v Trstenjakovi Zori, v samostojni knjigi, v gimnazijskih programih in drugod. Kot Miklošičev učenec si je pridobil zasluge tudi za slovansko jezikoslovje, raziskoval je slovenski komparativ ter je napisal o slovenskem naglasu obširno razpravo.

Še krepkeje kakor v Valjavčevih se je utelesil duh prve mladoslovenske generacije v Trdinovih slovstvenih delih. Tudi Janez Trdina se je slovstveno porodil iz slovenske narodne pesmi in pripovedke, doživel kratko jutro svobode 1848. l., studiral visoko šolo na Dunaju v času Bachovega absolutizma, posvetil se prav kakor Valjavec učiteljski službi na srednji šoli, v tihem namenu, da bo tako najuspešneje rušil staro državo ter širil ideje o slovenstvu in slovanstvu. Toda zaradi preodkritih besed, ki jih je govoril učencem, je bil 1866. l. odstavljen od službe, prihodnje leto pa po svoji volji upokojen ter je preživel moška in starčevska leta sredi dolenjskega ljudstva.

Trdina je največji vzgled našega umetnega pisatelja, ki zavestno in namenoma zbira z največjo pridnostjo in vnemo ostanke ljudskega sporočenega slovstva, a ne zato, da bi ga samo zbral in ohranil, temveč da bi si ob njem užgal lastno stvariteljsko silo, da bi kot samozvani glasnik narodove duše, ki je izgubila možnost regeneracije svojega duhovnega bogastva, izpopolnil, razložil in dovršil to, kar je bil narod zasnoval. Sam pripoveduje v Spominih, da je skraja vse svoje slovstvene poskuse imenoval narodne, ne zato, ker jih je zapisal iz narodovih ust, temveč ker jih je pisal v narodnem t. j. v slovenskem jeziku.

Trdina je bil Valjavčev sošolec in je preživel gimnazijska leta v dobi Metternichovega absolutizma. Vendar ga šola ni pokvarila, nekoliko profesorjev je vodilo bistrega mladeniča, ki je itak sam dovolj hudo občutil zatiranje narodnega in socijalnega življenja, k idealom narodne in človečanske svobode. Valvasorjeva in Linhartova zgodovina, Vodnikova, Veselova in zlasti Prešernova pesem, v slovanskem duhu pisano časopisje so zbudili v njem prepričanje, da so narodne pesmi, pravljice, pripovedke, ki jih je tako hlastno srkal vase že v najzgodnejši mladosti, edina duhovna last slovenskega naroda. Opazovanje kmečkega življenja pred 1848. l., tlaka, grajsko in vaško življenje, zavezništvo med grajsko in državno gosposko, ki je bilo naperjeno zoper kmeta, pa so mu odprli oči, da je spoznal socijalne krivice, ki pa so bile pri nas tudi nacijonalne. Že v šolskih nalogah, ki jih je pisal s součenci za svojega duhovnega vodnika profesorja Martinaka, občutimo njegovo brezmejno sovraštvo, ki ga je navdajalo zoper tuje narodne in socijalne zatiralce. Pri nikomer pa se to sovraštvo ni tako vkoreninilo, nobenemu izmed njegovih sošolcev ni dalo toliko pobud za življenje kakor prav njemu. Trdinove misli o slovenstvu, slovanstvu, svobodi itd. se po gimnazijski dobi niso več spreminjale, krepile so se le v doslednosti ter so slednjič prekvasile sleherno njegovo povest, sleherno njegovo pisano in govorjeno besedo.

Po Valjavčevem vzgledu se je uvrstil Trdina 1849. l. med dopisnike Slovenije, ko je prenehala ta, je še pridneje podpiral Ljubljanski Časnik in Janežičevo Slovensko Bčelo. O silnih duševnih pretresljajih, v katerih je živel mladi, nekoliko preobčutljivi Trdina, priča bogato slovstveno delo od 1849. do 1853. l., ki se razrašča v troje poglavitnih vej, ki pa gredo le navidez vsaksebi, kajti poganjajo iz enih in istih korenin, iz strastne ter popolnoma razvihrane mlade duše, ki prav tako ljubi svoje, kakor sovraži tuje. Druži jih tudi neka premočna kritičnost, ki je sploh ena poglavitnih črt celotnega Trdinovega slovstvenega dela, ki pa jo omiljuje v mladosti romantična čuvstvenost. Obe navidezno nasprotujoči si komponenti, ki pa sta se v Trdinovi napol romantični napol realistični duševnosti zlili v enoto, dajeta poglavitni čar njegovemu slovstvenemu delu. Tukaj vidim najboljši dokaz, da je Trdinova povest kljub temu, da je zrasla iz ljudskega in njegovega duha, v pravem pomenu besede narodna, kajti za slovenski duhovni značaj, če sploh moremo govoriti o njem, je odločujoče, — spoj mistike in racijonalizma. Ta dvojnost je za Trdinovo slovstveno delo tako nujna in karakteristična, da ga moramo popolnoma obsoditi kot umetnika, če se začnemo spotikati nad njo, kakor se je to že res zgodilo nekaterim kritikom in slovstvenim zgodovinarjem; kajti Trdina ni mislil, ne pisal svojih bajk in povesti kot individualen človek, temveč kot glasnik narodove še žive, a ne več ustvarjajoče duše. V Spominih je sam precej natančno in jasno pokazal, kako se je to ustvarjanje godilo v njem: »‚Narodne‘ pripovedke rodile so ena za drugo in gubile čedalje bolj svojo prvo podobo, znamenje svojega rojstva. V preprosti govor vpletala se je šala, satira in refleksija. Iz kratkih, pokvarjenih, nerazumnih pravljic osnoval sem dolge, narodnim podobne pripovedke.«

Nobeden slovenski pisatelj ni resničneje opisal svojega tvornega procesa, ker tudi nikdo ni pisal pri nas pod tako silnim vplivom občestva kakor Trdina. Vsi drugi so pisali za občestvo, v njem pa si je zapisovalo občestvo samo svoje zgodbe, misli in prepričanja.

Ta lastna oznaka pa ne velja samo za Trdinovo mladostno delo temveč za vse, kar je napisal, ker se bistveno ni razvijal. V poznejših delih je spremenil le človeka in zemljo, iz katerih je črpal snov. V mladostni dobi je gradil povesti, pravljice in pesmi iz gorenjske zemlje in človeka, v moški dobi pa je živel in ustvarjal v telesni in duhovni skupnosti z dolenjskim človekom, ki ga je imel za stožer slovenstva.

V Sloveniji je dal Trdina na svetlo sedem Narodnih pripovedk iz Bistriške doline. V njih je razlagal sebi in narodu na osnovi raznih, že razpadajočih narodnih motivov, zgodovino svoje ožje domovine. Poleg tega je nagromadil v Ljubljanskem Časniku kopo pripovedk, v katerih je smelo dodal iz sebe, kar se mu je v ljudski pripovedki zdelo pomanjkljivo in nerazumljivo, ali pa je celo parodiral narodni odlomek, kakor da bi hotel osmešiti pozabljivo ljudstvo in vrniti njegovi povesti pravi pomen.

Med mladostnimi pripovednimi poiskusi sta se Trdinu posrečila zlasti dva: Pripovedka od Glasan-Boga ter Pripovedka od zlate hruške. V prvi, ki jo pisatelj imenuje »poskus narodne epopeje Slovencev«, je v čudoviti fantastiki združil več narodnih povedk s podobami umetnega slovstva ter plodovi svoje domišljije. Pisatelj je priznal, da je pisal to delo »neskončno hitro, z ognjeno dušo in takim veseljem kakor nobene reči ne pred ne pozneje«. In res nimamo poleg Prešernovega Krsta, s katerim se sicer glede na estetsko vrednost Glasan-Bog ne more meriti, originalnejšega poskusa oživiti slovensko preteklost. Prešeren je hotel, da bi Slovenec v Krstu doživel tragiko svojega duhovnega in telesnega suženjstva, da pa bi vendar tudi gledal podobo večne in neizpremenljive poti človeštva, narodov, slovenskega ljudstva in poedinca, Trdina pa je v Glasan-Bogu nakopičil v bolestni bistrovidnosti s pomočjo simbolov narodne in umetne pesmi krvava poglavja iz naše zgodovine, dviganje in padanje narodne duše, boje in zmage, a vse to združil s porazi, kakor jih doživlja sleherno človeško srce. Prešernov Krst je premišljen in premerjen do poslednjega odtenka v ritmu, besedi in vsebini, Trdina pa, sin obnovljene narodove volje po svobodi, je brez mere in merila vrhovatil motiv na motiv, pripovedko na pripovedko, misel na misel, tako da je pripovedka o Glasan-Bogu najbolj fantastična slovenska povest.

Pripovedko od zlate hruške je zaradi obnovljene cenzure po 1850. l. priobčil Trdina le deloma. V njej je stisnil narodno pripovedko v okvir, ki ga je docela pretkal z lastnimi kritičnimi mislimi, ki jih je naperil zoper slovenske slovstvene, cerkvene in politične napake, vendar tako, kakor da te misli ne bi bile sad njegovega razmišljanja, temveč izraz odpora slovenskega ljudstva.

V Slovenski Bčeli je 1850. l. dal na svetlo novelo Arov in Zman. To je najbolj objektivna povest, kar jih je v tej dobi napisal. Tu je le v zaključku in karakteristikah hotel biti ljudski glasnik, v zasnovi in izvedbi dejanja ga je vodila snov sama in pa pesniška misel, da bi jo obdelal skladno z idejo.

Poleg tega je zložil Trdina v poetični prozi precej paramitij in basni. Tudi te je spisal v slogu, v katerem se prepleta ljudski način ustvarjanja z umetnim tako, da je umetni element le nadaljevanje ljudskega. Trdinovi pesniški poskusi pa so komaj omembe vredni, čeprav jih označuje tudi to, kar smo rekli o njegovih prozaičnih spisih.

Kritičnost, ki je udarjala na dan že v Trdinovi satirični Pripovedki od zlate hruške, ga je usposobila, da je kritično pretresel slovenske pesnike od početka do Levstika. To je bil prvi močnejši slovenski glas za Prešerna. Trdini je razvezal jezik Bleiweis, ki je v Novicah zavrnil prireditev Rizzijeve kritike v Slovenji 1849. l., z zlobno opazko, da »se Prešeren v kvantah gubi«. Ta beseda, ki dobro označuje staroslovensko sodbo v Prešernu, zlasti pa Bleiweisovo licemerstvo, je do dna srca spekla najbistrejše člane prve mladoslovenske generacije, ki so bivali takrat na Dunaju: Cegnarja, Svetca, Jeriša, Cigaleta, tudi Tomana, zlasti pa Trdina. Zato je ta spisal Pretres slovenskih pesnikov. Tu je kritično prerešetl slovensko poetično preteklost in sedanjost, obsodil pretirani kult Koseskega, čeprav ga (spet zaradi svojega osnovnega pogleda na slovensko slovstvo) v nekih ozirih še vedno povzdiguje nad Prešerna. Zaveda pa se, da bo suženjsko posnemanje Veselovih pesmi zaneslo mladi pesniški rod »v blatnasto mlakužo«. (Podoba, ki je rodila Levstikovo misel na Ježo na Parnas.) V svoji generaciji je prisodil v pesništvu najlepšo bodočnost — najmlajšemu Levstiku, medtem ko je grajal Valjavčevo erotično pesem, ki mu je »zlo dolgočasna« ter ga klical v povest. Trdinov Pretres je drugo slovensko kritično dejanje pred Levstikovim nastopom 1858. l. ter kaže na neko globljo odvisnost med njim in Levstikom, tako da bi mogli poslednjega imenovati Trdinovega učenca, če ju ne bi ločila poglavitna stvar: Trdina si lasti pravico biti samozvanski tolmač narodove duše, Levstik pa hoče biti samo njen zvesti — učenec.

Trdino so pridobili odborniki Slovenskega društva, da jim je kot abiturijent in visokošolec na Dunaju spisal Zgodovino Slovencev. Ta poskus sicer ni zanimiv kot znanstveno delo, ker je sestavljen kljub nekaterim kritičnim pogledom diletantsko, česar drugače niti ne moremo pričakovati, a potrjuje nam sodbo o Trdinu kot leposlovcu. Trdina vidi namreč nositelja slovenskega zgodovinskega dogajanja v kmetu, zato hoče oživiti zlasti kmečko zgodovino, da bi pokazal na poglavitne politične in socijalne ovire, ki so pokvarile pravo podobo in nenaravno zaokrenile potek celotnega našega narodnega življenja. Zato je njegova zgodovina bolj novelistično kakor pa znanstveno delo in z novelističnimi pripomočki ga je pisec tudi sestavljal.

V poklicnem delu je Trdina opravljal razdiralno delo, za katerega se je zaobljubil že v visokošolskih letih. Rad bi ostal učitelj v domovini, da bi vzgajal mladino v slovenskem in slovanskem mišljenju, da bi ji tajno vcepljal sovraštvo do krivičnih gospodarjev in ji slikal lepoto svobode. Toda bil je pri policiji slabo zapisan in službe je moral iskati na Hrvaškem. Služil je v Varaždinu in na Reki. Tu se je njegovo slovansko čuvstvo še okrepilo, poznavanje ljudskega življenja poglobilo. Zdaj je šele spoznal, kakšne rane je vsekala slovenstvu germanizacija. Mladina ga je oboževala, toda njegov reški ravnatelj Anton Mažuranić ga je zaradi filoloških sporov ovadil oblasti, češ da kvari mladino »s prevratnimi idejami in tendencami«. Za način Trdinovega poučevanja je poučna zgodba, ki jo sporoča Levec: »Ko so se bili enkrat reški sedmošolci spuntali, da se ne bodo več nemščine učili, pregovoril je je Trdina s tem, da jim je razložil, ka je dobro, da človek tudi jezik svojih nasprotnikov ume. ‚Dobro je,‘ je baje trdil Trdina, ‚ako človek v puščavi obdan od hijen, tigrov i. t. d. razume, kako ga hočejo te uničiti.‘«

V dobi učiteljevanja in bojev za obstanek Trdina ni mnogo pisal, marljiveje je opazoval in premišljeval ljudsko življenje na Hrvaškem, posebno ga je zanimalo življenje naših ljudi. Na osnovi teh opazovanj je neutrudno hrepenel, da bi doumel bistvo slovenskega in hrvaškega narodnega značaja, da bi prodrl v skrivnosti slovanskega značaja sploh, da bi odkril zdravila, ki bi zopet oživila slovensko dušo v slovanski praizvirnosti. Takšna in podobna premišljevanja, razglabljanja in snovanja je še poglobil, ko se je kot sedem in tridesetletni vpokojenec naselil v novomeški okolici. Ta kraj, ne gorenjsko domovino, si je izbral zato, ker je bil prepričan, da je v Dolenjcu slovenski živelj bolj neokrnjen kakor v drugih slovenskih rodovih, kjer je močneje delovala germanizacija.

Dolenjsko deželico je Trdina prepotoval mnogokrat kot samoten popotnik. Na popotovanjih je mrzlično iskal ljudskih pravljic in zgodb. Prisluškoval je ljudski modrosti, kakor so jo razprezali pivci v samotnih dolenjskih krčmah, poslušal tožbe in tarnanja v revnih kmetiških kočah, besedovanje in prerekanje na sejmih, studiral in presojal resnično in navidezno pobožnost na božjih potih, kratko in malo, strastno je zalezoval dolenjskega človeka pri vsaki priložnosti, o kateri je sodil, da bo lahko ujel kakoršen koli, čeprav najmanjši odsev njegovega duševnega in telesnega življenja. Potem se je zakopal za cele mesece v sobo, kjer se je čutil kakor nekdaj v mladosti izvrševalca in izpopolnjevalca odlomkov in ostankov, ki jih je odkrhnil ter otel ljudstvu.

S spisi pa ni silil v svet. V hrvaških in dolenjskih letih je izgubil stike z nekdanjo mladostno slovstveno družbo, ki jo je boj za vsakdanji kruh raztepel na vse vetrove, da za naše slovstvo ni skoro nič več pomenila. Stritar in učenci so vodili takrat naše literarno življenje.

Šele ustanovitev Ljubljanskega Zvona 1881. l. ga je vzdramila, ko ga je povabil k sodelovanju urednik Levec, po posredovanju Trdinovega malo da ne edinega prijatelja Dragotina Rudeža.

Podoba je, da je Trdina težko čakal tega poziva, kajti še januarja tisto leto je poslal Levcu tri in štirideset Verskih bajk na Dolenjskem, z obljubo, da mu jih hoče poslati še sedem, »da bo vseh skupaj ravno petdeset«. Te verske bajke, ki jih označujeta dve: ena, ki pripoveduje, da je zemlja truplo božje, ki je »zgnilo in se izpremenilo v rodovito prst«, druga, ki pripoveduje drastično, kako so nastali nemškutarji, kažejo, da se Trdinov način ustvarjanja bistveno ni spremenil, pač pa se je njegovo smelo spreminjanje ljudskega sporočila še okrepilo, da nič več noče biti kot pisatelj naslednik umrlega narodnega pevca, temveč samolasten gospod, ki hoče svoja spoznanja vsiliti ljudstvu.

Ko je spisal Verske bajke, mu še ni odleglo. Množina nakopičenega narodnega in življenjskega gradiva ga je kar dušila, kar svedoči ta-le odlomek iz njegovega pisma Levcu: »Kaj bi vam za Zvon še spisal? Gradiva imam dosti. Ali hočete ‚narodno medicino‘, ali ‚narodno satiro‘, ali ‚narodno odrejo‘, ali ‚narodno hrano‘, ali ‚narodne nazore o lastnini in državi‘, ali ‚dolenjsko vinsko filozofijo‘?« Levec se je odločil za vinsko modrost. V Trdini pa je bila kljub ljubezni do narodopisja še silna duša poeta in preživa ustvarjevalna sila, da bi opravljal samo etnografsko delo. Vrnil se je k svoji edini in največji slovstveni sposobnosti, k svobodnemu fabuliranju na osnovi narodnih motivov. Začel je prirejati Bajke in povesti o Gorjancih, ki jih je nekoliko že spisal prej, druge pa je zdaj začel spisovati.

Tako so nastali biseri naše pripovedne literature Cvetnik, Gospodična, Rajska ptica, Gluha loza, Jutrovica, Kresna noč, in dr. Vseh Bajk in povesti o Gorjancih bi naj bilo po Trdinovem načrtu sto, polovica bajk in polovica povesti. Toda kakor so bili Slovenci spočetka enodušno veseli oživetega Trdinovega peresa, tako so bili še vendar nezreli, da bi mogli razumeti vsebino in smisel njegovega pisanja. Trdina je namreč v Verskih bajkah kakor v Bajkah in povestih o Gorjancih razgrnil realno podobo dolenjskega življenja, poleg najlepših in najpozitivnejših strani življenja tudi vse podlosti in grehote. Prvo razburjenje pa so zbudili Hrvaški spomini, ki jih je priobčeval v Hribarjevem in Tavčarjevem Slovanu od 1885. l., dokler ni 1887. l. v 6. številki odkrito, a resnobno pokazal zablod seksualnega življenja in njihovih nasledkov med slavonskimi prebivalci. Zaradi Marnovega pohujšanja v Slovencu, sta Slovanova lastnika vzela Trdini besedo. Ta se je tolažil, češ saj mi ostane še Zvon. Toda zdaj so začeli nemški listi napadati tudi njegove bajke, besedovanje o njih so zanesli celo v dunajski parlament ter tako ostrašili Levca, da je odklonil Trdinovo sodelovanje.

Na Trdino so pritisnile zdaj tudi življenjske nadloge; za nekaj časa je moral odložiti pero, dasi njegov ustvarjajoči duh ni poznal počitka: mislil je neprestano na nadaljevanje Bajk in povesti, zlasti pa se je trudil, da bi spisal knjigo o ruski državi in predelal mladostno delo o zgodovini slovenskega naroda. Rusija ga je zanimala vse življenje, smatral jo je za »mogočno slavjansko pokroviteljico«, preštudiral je preko sto knjig o njej, vendar mu je pomanjkanje osebnega doživetja branilo, da bi se povzpel nad ekscerpte. Zgodovina slovenskega naroda ga je prav tako vse življenje zanimala, zdaj pa, ko je spoznal resnično narodovo življenje, živeč desetletja sredi dolenjskega ljudstva, ko je prebral vse znamenitejše zgodovinske pisatelje, je mislil, da se je zgodovinskemu dogajanju na naši zemlji in sredi našega naroda približal tako, da ga bo mogel ujeti v objektivno podobo. Vendar se njegov osnovni pogled na zgodovino Slovencev ni spremenil, še vedno ga je zanimalo zlasti socijalno življenje našega kmeta, kajti prepričan je bil, da je naše duhovno življenje v veliki meri plod socijalnih razmer.

Osnutka nista dozorela, Trdina pa je dalje predelaval bogate narodopisne zbirke, iz katerih je hotel sestaviti »karakteristiko slovenskega naroda« na Dolenjskem, deloma v kratkih črticah, deloma v večjih pripovedkah in vekopisih.

Ko se je v zadnjih letih življenja odločil, da bo izročil zbrane spise založniku, je povzel dvakrat prekinjeno opisovanje službovanja na Hrvaškem, ga dopolnil in izdal kot prvo knjigo Zbranih spisov z naslovom: Bachovi huzarji in Iliri. V prihodnjih zvezkih pa je dal ponatisniti Verske bajke ter Bajke in povesti o Gorjancih, z eno novo povestjo. Opisal je tudi svoje življenje.

V ostale zvezke Zbranih spisov pa so mu uvrstili iz bogate ostaline pol leposlovne pol narodopisne slike iz dolenjskega ljudskega življenja. Nenatisnjeni pa so še sedaj njegovi najprvotnejši Spomini, ki opisujejo z rousseau-jevsko odkritosrčnostjo leta mladosti, oblikovanje duhovne podobe, izbiro poklica in življenjsko odločitev. Trdinovo literarno delo je tako značilno za dobo, v kateri je nastalo kakor Prešernova pesem za dobo pred 1848. l. V Prešernovi pesmi se je slovenski duh dvignil v višave duhovnega sveta ne glede na resnično socijalno in politično življenje, ki sije poveličano iz nje, v Trdinovih povestih se je prvič dvignilo resnično, lahko bi rekli, zemeljsko in človeško življenje našega ljudstva v podobe umetnostnih tvorb, ki so povečini še neizdelane, odkrhnjene iz življenja, sirove, pripovedovane pa s primitivno silo ljudskega rapsoda, ki ga navdaja zgolj hrepenenje po resničnem realističnem podajanju ter neizmerna ljubezen, dati v leposlovju ljudstvu nepopačeno zrcalo njegovega bitja in žitja.

Izmed ostalih članov te generacije se ni nobeden tako poglobil v narodovo življenje kakor Valjavec in Trdina. Niso imeli jasne predstave o resničnem narodnem življenju, njihovo zanimanje zanj je bilo le slovstveno. Zato se v njihovem delu čutijo silneje literarni vplivi kakor pa klic ljudske duše. Največ veljave si je pridobil z literarnim delom France Cegnar. Pričel je s prevajanjem iz nemškega slovstva, urejeval je za Cigaletom Slovenijo, potem pa Ljubljanski Časnik. V pesniških delih se dolgo ni mogel otresti Veselovega in Prešernovega vpliva, kar daje njegovim pesmim znak čudne, navidez nerazumljive dvojnosti. Šele prevajanje in studiranje narodne pesmi, zlasti pa prijateljstvo z Levstikom ga je jezikovno in vsebinsko osvobodilo prvih pesniških učiteljev, toda tako, da je zmagal v njem še eden — Levstik. Njegove Pesmi (1860. l.) je jezikovno popravil in uredil Levstik, ki je slednjič spodrinil Cegnarja tudi tam, kjer ga je še nedavno slovstvena zgodovina smatrala za pomembnega, v prevajanju namreč, kajti od 1858. l. do 1864. l. mu je Levstik popravljal in prepesnjeval vse prevode, nekatere je prevedel celo sam od prve do zadnje besede. Cegnarjevi prevodi pred omenjenim letom pa itak nimajo posebne cene.

Cegnarjeva poglavitna zasluga pa je, da je bil 1858. l. zvest Levstikov sobojevnik zoper Bleiweisa in Hitzingerja ter je Levstikove jezikovne in kritične reforme pridno uvajal v slovstvo.

V močnejšo pesniško individualnost bi se razvil France Jeriša, ki je umrl 1855. l. kot Trdinov sošolec na Dunaju. Pesniško pot je pričel v Navratilovem Vedežu. Vpliv Veselove pesmi je kmalu premagal, ker je razmeroma dobro poznal svetovno romantično slovstvo. Prevajal je Byronove Hebrejske melodije, odlomke iz Ossiana, poznal je tudi rusko in poljsko romantično slovstvo, ki je v Mickieviczu vplivalo tudi na Valjavca, ki je poslovenil Krimske sonete in pesniško improvizacijo Farys. Tudi slovenska, srbska in hrvaška narodna pesem ga je zanimala ter mu pomagala, da je dosegel oseben pesniški slog. Zgodnja smrt je prekinila njegov pesniški polet, ki je obetal, da se bo Jeriša razvil v samostojnega lirskega pesnika.

Tudi Luka Svetec je pričel s pesniškimi poskusi, trudil se je, da bi na podlagi slovenskega ljudskega izročila ustvaril povest in ep. To se mu zaradi premajhne pesniške nadarjenosti ni posrečilo. Njegovi povestici sta: Kazen radovednosti in Vladimir in Kosara; prvo je spisal na podlagi Valvasorja, v drugi pa je uporabil zgodbo iz Kačićevega Razgovora. Novelici sta zanimivi kot dokaz, kako težko je nastajala slovenska leposlovna proza, vendar sta spričo Trdinovih povesti zelo neuko napisani. Tudi poskus, da bi na osnovi pripovedk o Petru Klepcu spesnil slovensko junaško pesnitev, se Svetcu ni posrečil. Bolj srečen je bil v jezikoslovju, kjer je po Vodniku spet naglasil muzikalnost slovenskega akcenta ter pomagal, da so nove oblike zmagale v slovstvenem jeziku.

Pozneje se je posvetil politiki ter je bil steber Bleiweisove staroslovenske politične miselnosti. S slovstvom se ni več pečal, najhuje pa se je pregrešil z zlohotno kritiko Jenkovih pesmi 1865. l.

Prav tako sta z jezikovnim delom ustvarila svoj slovstveni sloves Matej Cigale in Ivan Navratil. Oba sta zaslužna, ker sta z jezikoslovnimi deli premagala zadnje ostanke ilirstva ter določila naš znanstveni zlasti pravniški jezik.

Cigale je bil prvi urednik Slovenije, v kateri je do srede septembra 1849. l., ko se je preselil na Dunaj, odločno zagovarjal ustanovitev Zedinjene Slovenije. Na Dunaju je urejeval 38 let slovenski del državnega zakonika, pisal pravne in terminološke članke za Razlagov Slovenski Pravnik. Njegovo poglavitno delo pa je ureditev Nemško-slovenskega dela Wolfovega slovarja. Na osnovi Vodnikovega, Zalokarjevega in Cafovega gradiva je ustvaril pomembno delo, čeprav se mu ni posrečilo, da bi popolnoma nadomestil mrtvo besedno snov, ki jo je bil prevzel iz tujih pripravljalnih slovarskih del, z živim ljudskim govorom. To je bilo tudi vzrok Levstikove graje. Kot največja tako rekoč uradna jezikovna avtoriteta je Cigale določal jezik šolskih knjig, sestavljal izrazoslovje za raznovrstne znanstvene panoge. Kljub zastarelosti hranita Cigaletov slovar in njegova znanstvena terminologija mnogo lepih ljudskih izrazov.

Medtem ko je Cigale delal na slovarskem področju, se je Navratil trudil zlasti za narodni slovstveni slog, pa tudi v narodopisju je ohranil mnogo narodnih, zlasti belokranjskih običajev. Bil je dober poznavalec slovenskega glagola, o katerem je razpravljal celo z Levstikom. Za leposlovje je deloval v mladosti, ko je urejeval Vedež, za katerega je spisal lepe življenjepise slovenskih in slovanskih preporoditeljev. Bil je tudi Cigaletov znanstveni pomočnik ter mu pomagal gladiti šolski in znanstveni jezik.

S tem pisateljskim rodom je vzrasel in prva leta tudi sodeloval Dragotin Dežman. Pričel je s pesniškim delom že 1844. l., posebno pa se je razmahnil v Sloveniji in v Bleiweisovem Slovenskem koledarčku. Dobro poznavanje nemškega slovstva in Prešernove pesmi, ga je obvarovalo posnemanja Kosekega. Ker pa ni bil pesniško nadarjen, — bil je bolj kritičen, v znanost usmerjen duh, kakor pa ustvarjevalec, — niso njegove pesmi čuvstvene niti miselne, temveč prigodniškega in političnega značaja. Pomembnejši kot pesnik je Dežman kot političen publicist, kritik in znanstvenik, s čimer pa se večinoma že nagiba iz slovenskega v nemško slovstvo.

Zaradi svobodomiselne in zoper Bleiweisa naperjene miselnosti je bil Dežman priljubljen pri mladini, ki ga je nekaj časa smatrala za vodnika, čeprav njegovo slovensko čuvstvovanje nikdar ni bilo popolnoma iskreno in brezkompromisno. Ljubil je sicer slovenstvo, toda ne kot delec, odcepljen od slovanstva, ki se mora povrniti tja, odkoder je izšel, temveč kot ono slovansko vejo, ki se je kulturno razvijala v nemškem duhovnem ozračju. Zato ni mogel in ni hotel izpolniti upov, ki so jih stavili nanj zlasti Vajevci; po 1861. l. se je odločil za nemštvo ter je postal vodnik kranjskih Nemcev in nemškutarjev. Za slovensko slovstvo ni pomenil nič več nego neko vzbujevalno silo zaradi svojega svobodomiselstva v slovenski in odpadništva v nemški dobi.

Anton Janežič[uredi]

Iz Slomškovega in Majarjevega koroškega kroga je izšel največji slovstveni organizator naše dobe, ki ni ustvaril s svojimi časopisi in publikacijami samo prostora za pesniško in znanstveno oblikovanje svoje generacije, temveč dal tudi Levstiku, Vajevcem in celo drugi generaciji mladoslovenske dobe slovstvena glasila. Janežiča je za to delo usposabljal tih, miren in objektiven značaj, ki se je družil z nenavadno požrtvovalno ljubeznijo do slovenske knjige. Ti lastnosti sta mu dajali možnost, da je mogel neprestano snovati nove publicistične načrte ter si vedno umel pridobiti najboljših sodelavcev. Janežič ni bil ideolog nekega novega duhovnega in slovstvenega gibanja, kar bi ga celo pri njegovem organizatoričnem delu morebiti bolj oviralo, kakor mu pomagalo, temveč bil je resničen prijatelj lepega slovstva ter založniški talent, ki je umel zbrati v svojih časopisih vse pomembne pesnike in pisatelje svoje dobe.

Pričel je kot pisec slovenskih učnih knjig, sestavil je slovensko vadnico, slovar in čitanke. Spočetka se je še sam v sebi bojeval z ilirskimi nazori, vendar je ostal na osnovi slovenskega živega jezika. Nekaj časa so ga sicer mamili Majarjevi navdušeni članki o idealizirani vseslovanščini. V svoj prvi časnik, Slovensko Bčelo, mu je Majarjeve oblike uvajal Einspieler, ki ga je nekaj časa nadomestoval v uredništvu. Toda jezikovni vodniki prve mladoslovenske generacije Svetec, Navratil in Cegnar so ga kmalu prepričali, da je na zmotni poti in v Slovenski slovnici (1854. l.) je uzakonil kot slovenski književni jezik literarno besedo slovenske osrednje skupine, prekvašeno z najznačilnejšimi oblikami štajerskih in koroških govorov, kakršno je domalega že pisal ves takratni mladoslovenski pisateljski rod. Knjigo sta mu pregledala največja takratna slovenska jezikoslovca Miklošič in Metelko. Zaradi desetih izdaj, ki jih je doživela Janežičeva slovnica kot šolska knjiga, je pomagala ustvariti do kraja slovenski slovstveni slog in jezik.

Janežič je spisal tudi dobra slovenska berila za koroške in štajerske gimnazije: Cvetnik (za nižje šole), Cvet slovenske poezije (za V. in VI. razred) in Cvetnik slovenske slovesnosti (za višje gimnazije in realke). Še danes slone slovenska berila na Janežičevem osnutku, kakor ga je določil v teh čitankah.

Še večje je njegovo delo, ki ga je opravljal kot ustanovnik in urednik slovenskih leposlovnih časopisov. Po Drobničevi Slovenski Čbeli je 14. julija 1850. l. obudil Slovensko Bčelo,ki jo je kljub staroslovenskemu odporu ohranil tri leta. V njej so se oglasili s pesniškimi, znanstvenimi in publicističnimi sestavki najboljši člani prve mladoslovenske generacije oziroma najboljši mladi književniki, kar jih je štela takrat slovenska zemlja. Čeprav še Janežič ni bil zmožen smiselnega in enotnega jezikovnega urejevanja, sam je preživljal glede na slovstveni jezik v teh letih odločilno krizo, vendar se mu je posrečilo dati v Slovenski Bčeli realno in originalno sliko duhovnih, jezikovnih in slovstvenih trenj in bojev svojega časa. Zaradi odpora staroslovenske struje, ki mu je sledil odpad naročnikov, je moral Bčelo ustaviti. Toda uspeh njenega triletnega izhajanja se je pokazal zlasti v tem, da so po vseh slovenskih šolah vzrasli dijaški lističi, ali pa so se okrepili že izhajajoči; mladina je bila pridobljena za slovensko slovstvo. Prihodnje leto je Janežič poskusil srečo z novim časopisom, Glasnikom Slovenskega Slovstva, ki ga je hotel dajati na svetlo najprej kot nekak almanah. V edinem zvezku je zbral sodelavce iz Bčele, vendar se mu ni posrečilo zbuditi posebnega zanimanja med občinstvom, zlasti ker se je najmlajši slovstveni rod (Vajevci) takrat trudil, da bi si z Dežmanovo pomočjo osnoval lastno literarno glasilo in ko se mu to ni posrečilo, je pisal in izdajal rokopisne Vaje. Bčelino in glasnikovo slovstveno izročilo je v teh letih prevzel Einspielerjev Šolski Prijatelj, dokler se ni 1858. l. na klic iz naroda Janežič opogumil ter ustanovil Slovenski Glasnik. V tem časopisu se je desetletje ustvarjala slovenska pesem in slovenska povest. Sem so se zatekli še slovstveno živi udje prve mladoslovenske družbe. Tu je upodobil Levstik Krpana in opisal Popotovanje iz Litije do Čateža, začel korenit odgovor Gospodoma nasprotnikoma (Bleiweisu in Hitzingerju), zaradi katerega sta se z Janežičem razšla, ne da bi še kedaj obnovila njuno za naše slovstvo tako plodno sodelovanje, le-sèm se je uvrstila vajevska slovstvena združba z mlajšim učencem Mencingerjem, tu je po kratki učni dobi v Novicah začel razglaševati svoje povesti realist Jurčič, le-sèm se je podal v zadnjih letih njegovega izhajanja s svojimi pedagoško kritičnimi in estetskimi sestavki tudi Stritar, ki se je do takrat ogibal slovenskega pisanja. Njemu je Janežič hotel izročiti 1868. l. Glasnik, kar je preprečila ostra Stritarjeva kritika Veselovih pesmi, ker je Janežič moral zaradi nje že po prvem polletju 1868. l. ustaviti časopis.

Poleg Glasnika je osnoval Janežič 1861. l. Cvetje iz domačih in tujih logov, ki ga je dajal na svetlo do 1868. l. Tu je izšel prvi slovenski roman, Jurčičev Deseti brat, poskusi slovenskega epa, epigonske pesniške zbirke, pa tudi prvi dobri prevodi iz svetovnih modernih in klasičnih, romanskih, germanskih in slovanskih slovstev. S Cvetjem je Janežič vzgojil slovenskega bravca za daljše epske umetnine, zlasti dijaško mladino je docela pridobil za slovensko branje ter jo po večini iztrgal nemški knjigi.

Ko je Janežič moral zaradi grdega obrekovanja ustaviti Glasnik, strt na telesu, dasi še poln načrtov, je osnoval družinski list Besednik (1869. l.), ki je svojega očeta preživel, dasi mu je prav Janežičeva smrt vtisnila pečat, ker se nobeden besednikovih urednikov ni mogel povzpeti do stopnje, ki bi jo bil dosegel — on.

Tudi za ljudsko slovstvo je Janežič opravljal veliko delo, saj je po Slomškovem nasvetu z Einspielerjem osnoval 1851. l. Mohorjevo družbo ter je vodil do smrti kot brezplačni društveni tajnik njeno izdajateljsko delo. Kakor za Glasnik tako se mu je posrečilo tudi za Mohorjevo društvo, ki so jo po njegovem nasvetu preosnovali v družbo, zbrati najboljše slovenske pisatelje.

Toda Janežič ni bil samo spreten in moder urednik, bil je tudi dobrotnik mladega slovenskega pisateljskega rodu, ki je slovenske visokošolce na Dunaju, ki so pisali za njegove publikacije, nagrajal preko svojih moči. Koliko je storil dobrega Vajevcem, zlasti pa Jurčiču in drugim mlajšim pisateljem, o tem zgodovina molči, a smelo lahko rečemo, da njegovo podporniško delo ni bilo nič manj koristno za naš slovstveni razvoj kakor njegovo urejevanje in pisateljsko delo.

Janežič ni bil idejni in slovstveni vodnik dobe, zato je bil premalo izobražen in bojevit, pač pa je z blagodušnostjo značaja, organizacijsko sposobnostjo in pridnostjo povedel naše slovstvo, zlasti pripovedno prozo, pa tudi kritiko iz skromnih početkov v razmeroma popolno obliko. Njegova organizatorična sposobnost je pred njim ter po njem edina v našem slovstvenem življenju.

Z Janežičevo delavnostjo se je tako rekoč izčrpala slovstvena aktivnost slovenskih obrobnih skupin, zlasti Koroške, ki je še sicer nekaj časa kulturno živela od njegovih načrtov in slovstvenih smernic, ki pa je zaradi naraščajoče germanizacije postajala vedno bolj pasivna za naše slovstvo. Kljub temu da je Janežič s srcem in značajem nagibal k onim predstavam o slovenskem kulturnem in političnem življenju, ki so se porajale v obrobnih skupinah, je vendar prvi izmed obrobnih Slovencev doumel, da je za rast poetičnega ustvarjanja neizogibno potrebno, da raste na osnovi jezikovne ter življenjske zakladnice osrednje, narodnostno najmočnejše skupine. Zato se je toliko trudil, da bi za svoja slovstvena glasila pridobil literarni rod kranjske mladoslovenske generacije, ki je rastoč iz tristoletne slovstvene tradicije ter neokrnjenega in slovanski značaj kažočega slovenskega jedra, ustvaril slovensko povest, kritiko in pesem, ki pa mu njegovi politični možje, ker so prezirali kulturne vrednote, niso umeli ustvariti slovstvenega glasila.

Fran Levstik[uredi]

Kot mejnik se dvigujeta med prvo in drugo mladoslovensko generacijo osebnost in delo Frana Levstika. S prvo mladoslovensko četo ga druži ljubezen do naroda, jezika in ljudskega kulturnega izročila. Loči pa ga od nje osnovno gledanje na te vrednote, ki jih ne pojmuje več tako kakor na pr. Trdina, Valjavec in drugi, to je kot slovstvene pripomočke, ki jih sme umetni pisatelj svobodno uporabljati ter izražati z njimi to, kar je po njegovem mnenju hotel, česar pa ni mogel izraziti narod. Levstik se zaveda, da so narodovi kulturni ostanki umetnemu pesniku dragocen pripomoček, vendar pa ne poglavitna stvar. Ako hočejo dobiti Slovenci dobro in lepo prozo, je po Levstikovem kritičnem mnenju premalo, da samo obnavljajo to, kar je narod že ustvaril, temveč je nujno, da individualna čuvstvovanja in stremljenja v umetni poeziji izražajo tako, da ostanejo blizu ljudskega umevanja, v leposlovni prozi pa morajo objektivno oblikovati ljudsko življenje v preteklosti in sodobnosti in ostati zvesti resničnemu življenju ter si smejo ustvarjevalno delo olajšati le toliko, da posnemajo narodovo govorico, izražanje, mišljenje in čuvstvovanje. Tu je razloček v tem, kako Levstik pojmuje slovensko leposlovje in pa kako ga je pojmovala prva mladoslovenska generacija, kar spoznamo takoj, če primerjamo Martina Krpana s katero koli Trdinovo bajko ali povestjo.

Druga mladoslovenska generacija, ki jo tvorijo Vajevci, Stritar, Jurčič in njihovi učenci, pa je prav na osnovi tega Levstikovega spoznanja prodrla še korak naprej do cilja, ustvariti slovensko poezijo in povest, ki bi sicer zrasla iz naroda, vendar pa dosegla tiste lepote, spoznanja, podobe in misli, kakršne izražajo svetovna slovstva.

Levstik se je rodil v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah (1831. l.) iz nekega posebnega rodu, ki se je odlikoval celo med prebivalci tega kraja, ki tvori v jezikovnem pogledu nekak otok v Kranjski deželi, po posebnem izgovoru ter nenavadni zgovornosti. Ker je France kazal v otroških letih nenavadno živahnost in nadarjenost, so ga poslali v ljubljanske šole revni starši, posestniki osminke kmetije, ki so jo pozneje z živinsko kupčijo pomnožili v celo posestvo, katero so kupili v Prečni pri Novem mestu. Tu je doživel Levstik kot gimnazijec velike politične in socijalne potrese 1848. l. V družbi nadarjenih sošolcev se je kmalu seznanil s slovstvom, takoj vzljubil Prešerna, čeprav mu je včasih stari Metelko grenil veselje do njegove poezije, zasovražil pa pesem in jezik Koseskega in njegovih posnemovalcev. To je prav za prav najbolj čudovita stran Levstikovega mnogoobraznega slovstvenega dela, zlasti če pomislimo, da takrat na vsem Slovenskem ni bilo človeka, ki bi se drznil dvomiti, da je Vesel »mojster pevcev«. Že v najzgodnejših dijaških pesniških osnutkih, ko še je sam nebogljeno jecljal, je mladi Levstik vendar spoznal, da je to, kar proglašajo za najvišji uspeh slovenskega pesniškega duha, spričo Prešernovih Poezij in resničnega, živega, a vendar estetskega jezika vsebinsko in jezikovno barbarstvo. Zato se je vse življenje bojeval zoper Veselovo pesem in vsakteri njen posnetek tako srdito napadal, da so se mu čudili prijatelji in nasprotniki.

Vzrok tega njegovega boja je bila naravna posledica življenjske moči slovenskega narodovega življenja, kajti v Levstikovi osebnosti se je ponovila Prešernova najvišja organska osredotočenost slovenskega človeka v prvi polovici 19. stoletja, čeprav na drugi osnovi. Vzdramljeni, toda še nesvobodni narod je v Levstiku vnovič začutil in zbral stvariteljske sile. Oplojujoča moč pa, ki je povzročila, da se je ta latentna sila razgibala v dejanja, je bila Levstikova osebna neugnana volja, ki je vrela skozi njegovo dušo, kakor da bi podtalno vezala velikanske, življenjsko in kulturno mrtve narodne plasti z vzbujenim milijonom. Višino slovstvenih, kritičnih in političnih dejanj mu je določil sijajni razum, v katerem se je izbojeval boj med na zapad usmerjenim poedincem in pol na vzhod, pol na zapad strmečim ljudstvom. Levstikovo čuvstvo je kakor zastrto zaradi narodove kulturne nemoči, v njem trepeta neprestana bojazen za izgubljeni drobec slovanstva na pragu vzhoda in zapada, v katerega so vtisnili kopita vzhodni in zapadni osvajači. Strastnost Levstikove besede in viharnost dejanja je odpor preroka v zmaličenem, a živem ljudstvu, ki noče in ne more umreti, toda tudi nima moči za odkrit boj, temveč se skriva za zvijačo vdanosti, oportunizma, licemerstva in praznoverja. Prešeren se je bojeval za smisel poedinega genijalnega človeka v malem narodu, ki ga je sicer dosegel s pesmijo, izgubil pa s svojim hudim življenjem, Levstik pa je živel samo zato, da bi ljudstvo pravilno prerodil v narod in da bi ga socijalno izoblikoval v družbo, skratka za duhovno in socijalno zdravje in smisel malega naroda ne kot posnetka velikih, temveč kot samolastnega in edinega primera svoje vrste.

Ker je naše telesno in duhovno poreklo slovansko in naša zgodovinska podoba slovenska, je hotel Levstik izkopati in oživeti ti dve zasuti in strti komponenti naše narodne zgodovine. Ker smo zgodovinski narod, je umevno, da je duša našega ljudstva prežeta s tujimi kulturnimi prvinami, vendar pa se je Levstik prvi jasno zavedal, da je v naših najglobljih narodnih plasteh skrito še slovensko oziroma slovansko jedro. Zato bi se naj slovensko kulturno, socijalno in politično življenje razvijalo tako, da bi težilo za spojem obeh svojih zgodovinskih prvin na slovanski duhovni podlagi ter slovenski jezikovni in nacijonalni zasnovi.

Ta spoznanja, ki so ostala zvezda vodnica Levstikovega življenja in dela, so ga navdajala že na pragu, predno je vstopil v hram slovenskega slovstva, takrat ko je v dijaških epigramih pisal zabavljice na Koseskega, njegove posnemalce, hvalilce in reakcijonarje javnega življenja. Zaradi teh spoznanj je izstopil iz Alojzijevišča, preživljal se sam, živel z ljudstvom. Če je bival v Ljubljani, ni mogel strpeti, da ne bi šel vsak semanji dan med kmete zdaj med Gorenjce zdaj med Dolenjce. Rad si je izbral najbistrejšega izmed njih, vedel ga v gostilno in ga prosil, naj mu pripoveduje narodne pripovedke, pesmi, pregovore itd. Zato se tudi ni mogel odločiti, da bi vstopil po osmi šoli v bogoslovje, preživljal se je kot domači učitelj. Šele ko je pritisnila huda sila, se je odločil za olomuško bogoslovje, kamor so ga poslali kot štipendista nemškega viteškega reda. Toda tudi to pribežališče je zapustil, ko so zahtevali, naj prekliče nekatere svojih pesmi, ki jih je bil dal 1854. l. na svetlo. Njegov gimnazijski katehet, Anton Globočnik, strah narodne gimnazijske mladine (pripovedujejo, da je mladino tako strastno zalezoval pri njenih dejanjih in nehanjih, da se je oblačil v rokodelsko in kmečko obleko ter je preoblečen lazil za dijaki po krčmah) je namreč v verski in kulturni slepoti ovadil Levstika in njegove pesmi semeniškemu ravnateljstvu v Olomucu, ki je zahtevalo, naj jih pesnik prekliče in obžaluje kot bogokletne in materijalistične, sicer mora zapustiti semenišče. Ker so mu pa pesmi vzklile iz duše, ki je zavestno hotela ostati v tvorni in življenjski skupnosti z ljudstvom, ne da bi izrabljala ljudske snovi za svoja slovstvena dela, temveč da bi ustvarjala in pela tako, da bi njene podobe, misli in čuvstva razumelo tudi ljudstvo, si je Levstik izvolil drugo. Zapustil je semenišče in krenil v negotovo bodočnost.

Kot pesnik je moral Levstik premagati veliko realistično in kritično nadarjenost, predno je mogel istinito življenje uzreti v enkratni in obče veljavni podobi. Ni bil čistokrvni lirik kakor Prešeren, ki se mu je realno življenje nenehoma odmikalo v sfere zadnje in nepreklicne podobe smiselnosti celotnega človeškega življenja, za Levstika je bil pesniški ideal skladnost med resničnim doživljajem, besedno upodobitvijo ter duhovno sposobnostjo ljudstva. To je v zamisli korak preko Prešernove pesmi, čeprav je v uspehu — nazadovanje. Še bolj pa preko suženjskega posnemanja umetnih in narodnih pesmi! Duša mladega človeka doživlja v njih veselje in žalost preprostega, pol mladeniškega pol moškega življenja, razmišljanja o človeškem življenju, namenu in smislu se vrstijo med plaho ljubezensko pesmijo, dokler se vsa melodija ne razmahne v veselo dijaško popevko ali pa v ostro slovstveno satiro. Poglavitni čar pa daje mladostni Levstikovi liriki živa beseda, ki je popolnoma ustrezajoča pesnikovi predstavi, misli, čuvstvu in stremljenju ter njegovemu slovstvenemu namenu.

Takšne pesmi ne bi mogel nikdo zatajiti in preklicati, tem manj seveda mladi Levstik, ki je prav z njo hotel preporoditi naše slovstvo. Zato se je vrnil preko Dunaja, kjer je obiskal sošolce, razgovarjal se o slovenskem jeziku z Miklošičem ter razpravljal o srbski narodni pesmi z Vukom, v domovino, da dovrši svoje načrte. Podoba je, da se je pod vtisom dunajskih razgovorov njegov, dosedaj enoten slovstveni načrt razcepil v dve oziroma v tri panoge. Začela ga je zanimati ne samo estetska, temveč tudi filološka plat slovenske besede in razmišljati je začel o tem, kako bi neposredno z ljudsko besedo in ljudskim načinom pripovedovanja, s snovjo ljudskega življenjskega izročila oplemenitil slovensko leposlovno prozo. Zato mu je prišlo kakor nalašč, ko ga je Globočnik hotel spraviti tudi iz Ljubljane, kamor se je v prvi sili zatekel, da so mu prijatelji priskrbeli službo domačega učitelja na gradu Turnu pri Sv. Križu na Dolenjskem. V Laščah je še za slovo vprizoril igro o Juntezu, ki jo je bil spisal. V njej je predstavljal glavnega junaka, starega kmeta Junteza, ki ga hoče gospoda prevariti za lepo hčerko, tako naravno, da so kmečki pivci pri Drakslerici, kjer so igro igrali, mislili, da je to, kar se godi na odru, resnica, tako da je neki vročekrvni Gorenjec hotel priskočiti Juntezu na pomoč in s pestjo ugnati burkaste škrice.

Pri Sv. Križu se je Levstik še tesneje združil s kmetom. Tu se je zaljubil v kmečko dekle Zidarjevo Tono. Ta ljubezen je vzbudila v Levstikovi pesmi nove melodije, prejšnja nekoliko brezbarvna ljubezenska pesem se je umaknila vroči pesmi, ki prepričevalno izraža pesnikov ljubezenski up in strah. Tu je tudi nadaljeval že v Laščah začete leposlovne, kritične in slovniške sestavke. Osnutki za Popotovanje iz Litije do Čateža, Napake slovenskega pisanja in Martina Krpana so dobivali vedno bolj polno in konkretno podobo, dokler niso dozoreli v 1858. l. v Novicah in Glasniku.

Levstikova leposlovna proza je sad njegovega treznega premisleka o tem, kako bi si mogli Slovenci na osnovi narodnega izročila ustvariti umetno povest, ne kot suženjski posnetek, temveč kot plod individualnega ustvarjanja na trdnem temelju narodnega izročila in življenja, v zasnovi resničnega pripovednega daru. Le stvariteljska domišljija umetnega pripovednika se mora užgati ob narodnem motivu, ki je lahko sad ljudskega pripovedovanja ali pa življenja. Ko pa se je stvariteljska domišljija polastila enega ali drugega takšnega poetičnega predmeta, ga mora pisatelj oblikovati po svojih in njegovih notranjih zakonih ter se ne sme ozirati na to, kako je narod razrešil ta ali drugi motiv. Samo slog in jezik morata razodevati, da izražata nekaj, kar je vzeto iz ljudstva in namenjeno spet njemu.

To osnovno spoznanje tvori najglobljo kritično vsebino Popotovanje iz Litije do Čateža, ki je bilo kažipot za vse naše pripovedništvo do današnjih dni.

V umetnostno podobo pa je prelil to kritično spoznanje Levstik v Martinu Krpanu. Snov, ob kateri je zagorela tu njegova ustvarjevalna moč, je bila ljudska, ne samo slovenska temveč obče človeška. Toda Levstika ni usužnjila s svojo prvotno izglajenostjo, on jo je preustvaril po svojem notranjem doživetju slovenske narodne usode ter tako iz ljudske pripovedke spisal prvo slovensko umetno povest, ki je ljudstvu v motivu, ki mu je že bil znan, podala sicer vso tragiko njegove zgodovine, pa ga tudi spomnila njegove moči ter ga tako navdušila za novo življenje. Levstika je vse življenje mučila ta snov. Prvotni, daljši osnutek je zavrnil iz zunanjih razlogov. Poskušal je še večkrat, da bi nadaljeval odlomek, ki ga je bil priobčil v Glasniku, a ni se mogel odločiti.

Napake slovenskega pisanja so tretji Levstikov prozaični spis, ki je namenjen raziskovanju, kakšen mora biti slovenski leposlovni jezik, da bo ljudstvo vzljubilo knjigo in da bo tudi lep. Obenem pa je v Napakah pokazal, kaj je vzrok, da se kljub lepim početkom, dobrim talentom in želji po ustvarjanju in branju slovensko slovstvo ne razvija tako, kakor bi bilo potrebno. Prvi je dvignil po Čopu in Prešernu klic po resni, objektivni kritiki, ki bi smiselno razčlenjevala slovstvena dela, poudarjala njihove vrednote, kazala pa tudi na napake ter tako vzgajala in učila pisatelja in bravca. V jezikovnem pogledu je Levstik Kopitarjev, Vodnikov, Ravnikarjev in Metelkov učenec, vendar pa je po Čopu in Prešernu razširil zahtevo, da bodi slovstveni jezik slovniško čist, na drugo še važnejšo zahtevo — po narodnem in estetskem slovenskem leposlovnem slogu.

Skrb za vsakdanji kruh in želja, da bi kolikor mogoče zvesto služil narodu, sta vodili Levstika iz ene odgojiteljske službe v drugo, k pisatelju Vilharju na Kalec pri Senožečah, odtod za tajnika Slavjanske čitalnice v Trst, potem spet v časnikarsko in društveno ter znanstveno delo v Ljubljano, kjer ga je končno ozkosrčnost staroslovenskih narodnih vodnikov potisnila iz vseh življenjskih postojank v golo bedo. Zatekel se je (1870. l.) k rojaku Stritarju na Dunaj, da bi izdajal satirični list Blisk, ki ga je po Stritarjevem nasvetu prekrstil v Pavliho, dokler se ni rešil s pomočjo znanstvenih prijateljev v bibliotekarsko službo v Ljubljano, ki jo je opravljal do smrti (1887. l.).

Življenjske izkušnje ter osnovna misel njegove osebnosti in dela so pahnile Levstika po 1858. l. v jezikovno, kritično in politično delovanje. Spoznal je, da je treba, ako hoče naučiti narod tiste izobrazbe in zavesti, kakor jo je bil zasanjal v svojih mladostnih pesmih in spisih, da razširi svoje delovanje na vse panoge slovstvenega in javnega življenja. Zato se je njegova ustvarjevalna sila razdelila v najrazličnejše smeri; kakor da bi se preobrazila sama v sebi, je kljub ljubezni in nadarjenosti za leposlovje planila v jezikovno in politično kritiko. Ta preobrat je napovedala že razprava o Napakah slovenskega pisanja, pospešil ga je Bleiweisov in Hitzingerjev ter splošni staroslovenski odpor zoper njegova kritična in slovstvena načela. Po Vukovih jezikovnih in kritičnih nazorih, s pomočjo Miklošičevih raziskovanj o slovanskih jezikih je skušal na osnovi živega dolenjskega govora zaceliti rane, ki jih je vsekala slovstveni slovenščini — nemščina, dvigniti je hotel slovenski jezik v praslovanski izvirnosti in pristnosti.

Po obširnih jezikovnih razpravah se je 1865. l. posvetil slovenskemu slovarju. To delo, ki ga je zasnoval tako temeljito in obširno, da bi mu po Miklošičevi besedi moralo pero zgoreti od pisanja, predno bi izdelal polovico zasnovanega slovarja, je opravljal z vso strastno ljubeznijo do naroda in njegovega jezika, ki jo je družil z nič manjšo ljubeznijo do znanstvenega dela sploh. Ko se mu je ponesrečilo časnikarsko delo pri Vilharjevem Napreju (1863. l.), ko ga je Bleiweisovo in Costovo nasprotovanje izrinilo iz javnega in društvenega življenja, ko so ga prisilili, da je moral pustiti tajniško službo pri Slovenski Matici (1865. l.), ki jo je bil organiziral v prvem letu njenega delovanja, se je poln hvaležnosti do dr. Pogačarja, ki mu je bil priskrbel slovarsko delo in zagotovil mirno življenje, zagrizel v slovarsko delo. Ni se zadovoljil, da je nabiral besede iz živega ljudskega govora, izpisoval besedni zaklad iz slovenskih knjig in rokopisov, temveč preštudiral je tudi vsa sosedna germanska in romanska narečja ter mrzlično primerjal in presojeval, koliko so vtisnila svoje besede in fraze v našo govorico. Ves narod je vedel, kako temeljito opravlja slovarsko delo, zlasti, ker je zdaj pa zdaj dajal vzorce zasnovanega slovarja na svetlo, javno zavračal nepoklicane kritike ter razlagal, kako je delo zastavil. Poleg tega ga tudi sedaj ni pogrešalo društveno, politično ter kritično področje. Bil je med ustanovniki Južnega sokola. Na osnovi srbskega poveljevalnega jezika mu je sestavil prvi slovenski Nauk o telovadbi, organiziral je Dramatično društvo (1868. l.), s katerim ni nameraval samo postaviti temeljev za slovensko gledališče, temveč ustanoviti kulturno družbo mlade generacije, ki bi tekmovala s starimi. Od 1868. l. je pisal srdite politične članke, podlistke in satire zoper naraščajočo germanizacijo na Slovenskem v Slovenski Narod, ki ga je prva leta najodločneje podpiral, saj je bil otrok njegovih prizadevanj, osnovati slovenski politični časnik, ki bi pogumneje branil narodne pravice ter dosledneje zagovarjal mladoslovensko kulturno smer kakor Bleiweisove Novice, ki so dostikrat zlasti poslednji celo nasprotovale.

Iz političnih razlogov ga je škof Vidmar zaradi Bleiweisovih intrig zoper Pogačarjevo voljo 1868. l. izrinil iz tihe sobice, kjer je pisal slovar, na cesto in v bedo. To je bilo, ko mu je spet oživela pesem, ki jo je v tem burnem desetletju vsaj navidez zanemarjal, čeprav nikdar ni nehal ustvarjati, presnavljati in popravljati svojih pesmi.

Spomladi 1868. l. je bil spoznal Franjo Malenškovo iz Tacna pod Šmarno goro in ljubezen mu je navdihnila najlepše njegove lirske pesmi — Franjine pesmi, ki so poetični dnevnik njegove ljubezni. V pesmih, ki jih je spesnil v ljubezni do Zidarjeve Tone čutimo, kako je njegovo čuvstvo razlito po vsem okolju, ki obdaja njegovo ljubico, narava je izraz njegove ljubezni, sreče in nesreče. V Franjinih pesmih pa je ves pesniški doživljaj in izraz osredotočen na ljubezenski izpovedi sami, pesnik sam nosi polnoto čuvstva v sebi, narava je gluha in mrtva za njegovo radost in bolest. Zato je zdaj Levstikova pesniška beseda lapidarnejša, slika in prispodoba preprostejša, čuvstvo navidez hladnejše, v bistvu pa še bolj pekoče kakor prej, ko je narava bila sonositeljica njegovega hrepenenja. Poleg Prešernovih, Juliji posvečenih pesmi, od katerih jih loči realistični umetnostni in življenjski nazor, so Franjine pesmi najelementarnejša erotična izpoved v našem slovstvu. Za njihovo mramornato obliko gori vulkan čuvstva in hrepenenja.

V začetku spomladi 1870. l. se je podal Levstik na Dunaj. Pot mu je omogočil Stritar in drugi prijatelji, ki so mu bili posodili nekaj denarja, da je plačal najhujše dolgove, v katere je zabredel. Iz domovine so ga gnali spori in prepiri s staroslovenci, ki so mu jemali iz rok že od 1854. l., ko so mu zaprli Pesmi pri Blazniku ter ga pognali iz olomuškega bogoslovja, sleherni kos kruha, ki si ga je bil prislužil s trdim delom. S satiričnim Bliskom je hotel Levstik posvetiti v gnilobo staroslovenske politične in kulturne korupcije, razkriti pa tudi nedoslednost in kulturno mlačnost v mladoslovenskem taboru. V tujini se je njegov pravični srd nekoliko ublažil, Stritarju je pomagal urejevati Zvon. V njem je dal natisniti nekoliko Franjinih pesmi. V prvih številkah Pavlihe pa je bičal najrajši nemške in nemškutarske »kulturonosce« in prizanašal, kolikor je le mogel, slovenskim političnim nasprotnikom. Šele ko je zvedel o političnih paktih, ki so jih bili sklenili mladoslovenski politiki s starimi, da bi si zagotovili poslanske mandate, je udaril s satirično gorjačo po starih in mladih, ki so ga zato v lepi složnosti proglasili za narodovega izdajalca in vladnega plačanca. Kakor na mah so odpadli Pavlihovi naročniki, ki jih je bilo že okoli 1500, Levstika je sprejel v prvi sili pod streho Stritar, ki mu je odstopil del zaslužka in mesto v Zvonu. Tu si je Levstik v polemičnih in satiričnih spisih hotel izpisati srd in žalost iz srca. Tudi Stritar ni molčal. Levstikovi sestavki Gospodom naročnikom Pavlihe, Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi, O Vodnikovem rokopisu ter Stritarjevi članki Pasji pogovori, Triglavan s Posavja so najodločnejši in najodkritosrčnejši odgovor, ki ni razjasnil samo, kako krivični so bili staroslovenski narodni vodniki Levstiku, temveč je posvetil tudi v globino slovenskega kulturnega problema, v katerem se bije že od početka našega narodnega življenja boj med resničnimi kulturnimi vrednotami in lažno kulturno pobeljenostjo.

Toda politični viharji in nesrečna ljubezen so nalomili orjaško Levstikovo življenjsko silo. Ko se je vrnil 1872. l. v domovino, se je umaknil v zatišje. Ni sicer miroval, neprenehoma je snoval in tudi ustvarjal, toda s slovstvenimi deli ni silil v javnost. Skrival se je rad za imena drugih pisateljev, ki jim je popravljal, dostikrat celo nanovo spisaval slovstvena dela, z obče priznano jezikovno in kritično avtoritativnostjo je usmerjal naš slovstveni jezik in vse naše kulturno življenje.

Najzanimivejši primer za Levstikovo skrito slovstveno delo je tragedija o Tugomeru, ki jo je spisal prijatelju in učencu Jurčiču 1876. l. Ta se je že od 1870. l. trudil, da bi napisal dramo iz zgodovine Polabskih Slovanov o izdajalcu Tugomeru, ki je prodal svoje ljudstvo Frankom. Jurčič je napisal najprej igro v prozi, nato jo je hotel po nasvetu prijateljev Levca in Vošnjaka preliti v verze. Izbral si je srbski deseterec, toda Levec tudi zdaj ni bil zadovoljen, nasvetoval mu je Shakespearejev peterostopični jamb, Vošnjak pa razne spremembe v dejanju samem. Zdaj se je Jurčič zatekel k Levstiku in ta mu je jeseni in pozimi 1875. l. ter spomladi 1876. l. prepesnil v prozi napisanega Tugomera v novo, v Shakespearejevem slogu in verzu spisano tragedijo. Levstik je spremenil suvereno tudi Jurčičevo dejanje ter je v njem upodobil simbolno sicer, vendar dosti jasno, lastni življenjski in slovstveni boj, tragedijo največjega narodnega tlačana, ki pa je prejel za svojo najpožrtvovalnejšo kulturno tlako ime in usodo — narodovega izdajalca.

Pod pepelom uničene življenjske sreče, pod razvalinami začetih in neizdelanih osnutkov, sredi slovarskih in slovniških del, političnih in satiričnih sestavkov je v Levstiku še vedno gorel plamen hrepenenja po pesniškem ustvarjanju. V veselih in žalih prigodbah svojega pisanega življenjskega poteka je ohranil poklic pesniškega ustvarjevalca. V treh visokih stebrih je bruhnilo iz njegovega srca pesniško delo: v mladostnih Pesmih (1854. l.), v katerih je upodobil preobrazbo iz nemega, čeprav za pesništvo in umetnost vnetega mladeniča, v narodnega pevca, v pravem pomenu te besede, ki ne poje, kakor so peli njegovi najbližji predniki, na osnovi narodnega motiva, temveč ki ume lastno doživljanje izražati z besedami in podobami, ki jih more doumeti tudi preprosti človek, tako da tvorijo živo nadaljevanje narodne poezije. Drugič je iz ljubezni do Zidarjeve Tone, po povratku iz Olomuca oziroma z Dunaja, ko je nekako že začel spoznavati, da bo njegovo življenjsko delo posredništvo med narodovimi vrednotami in umetnim slovstvom, doživela njegova mladostna, kljub plastiki besede in podobe še nekako abstraktna lirska in epska pesem novo preobrazbo, ko so se mu čuvstvo ljubezni, življenjska misel in trepet pred neznano usodo zlili v najlepše čuvstvene in miselne pesmi. Tu drhti negotovost mladega človeka, ki se jasno zaveda svojih življenjskih in vodniških zmožnosti, v viharju ljubezenskega čuvstva in življenjske bojazni. Tretjič je razcvetela Levstikova pesniška nadarjenost v pesmih, ki je v njih upodobil ljubezen in sovraštvo do Koširjeve Franje in slutnjo o tragičnem pomenu te ljubezni za svoje življenje. Na pragu polne moške dobe, zavedajoč se vrednosti svojega slovstvenega ter političnega dela, tepen in križan od narodnih glavarjev, ki jih je prenatančno in prevestno nadzoroval, pomagal jim s pametnimi in modrimi nasveti, ki pa jih je tudi neusmiljeno, čeprav pravično in odkritosrčno kritiziral ter obtoževal, kadarkoli jih je zasledil na napačni poti, se je Levstik razveselil nove ljubezni kakor preplašen otrok varnega zavetja. Toda kmalu se je veselje umaknilo ljubosumnosti, ki so jo podpirale življenjske okoliščine, njegov in Franjin značaj, brezvestni ljudje, ki so ga vodili za nos in podžgali iskro prvotne nezaupnosti v strahotni požar ljubosumnosti, v katerem je tako rekoč zgorelo njegovo titansko življenje. Zato razodevajo Franjine pesmi najprej brezvetrno tišino novega, v bistvu še nejasnega doživljaja v navidez lahnih, prozornih in naivnih verzih. Toda iz njihovega dna se že oglaša sikanje strahu, dvoma in nezaupanja, ki se slednjič med valovanjem čuvstva, ki ga izražajo nekatere pesmi, izrodi v strahotne napol jasne, napol krivične očitke in slednjič v smrtno zaničevanje, ki pa je še vedno, zdaj mogoče bolj kakor kdaj koli prej, polno ljubezni. Zato niso pesmi, ki jih je spesnil za oziroma zoper Franjo, tako vedre in jasne, kakor jih je doživljala naša kritika, temveč za njihovo mirno, navidez realistično obliko se skriva tragedija Levstikovega življenjskega padca.

Pa tudi v doleh med vrhovi ustvarjanja ni potekalo Levstikovo duhovno življenje, ne da bi se trudil, kako bi življenjska in slovstvena doživetja čim jasneje upodobil v miselnih in satiričnih pesnitvah. Ko pa se je vrnil drugič z Dunaja v Ljubljano, je skušal dati dosedanjim pesnitvam zadnjo podobo v jezikovnem in vsebinskem pogledu. Pripravljal jih je, da bi jih dal natisniti, spreminjal in pilil jim je besedni izraz, s čimer je tu in tam nevede, včasih pa nalašč zabrisal obliko in vsebino pradoživljaja. Zdaj je zmagovalo v njem nagnenje, morebiti že celo strast jezikovnega kritika, ki ga je sililo, da je neprenehoma iskal novega, pristnejšega besednega izraza svojim pesmim. Zato se ni mogel odločiti, da bi jih dal med ljudi (1876. l.) in spet jih je zakopal med filološke razprave, odkoder jih ni v celoti nikdar več dvignil.

Najljubše slovstveno opravilo pa mu je bilo že v prvih letih, odkar je služboval v Licejski knjižnici, da je popravljal pisavo in vsebino Tomšičevega mladinskega lista Vrtca, ki si ga je sčasoma izvolil za svoj slovstveni organ, v katerem je razglašal filološke sestavke, slovenil Nestorjevo kroniko, ruske narodne pravljice, napisal tu in tam tudi kako originalno povestico, dokler ni 1880. l. začel objavljati v njem pesniškega venca Otročje igre v pesencah.

Za to novo pesniško delo ga je vnelo pač najbolj miselno in čuvstveno vračanje v dneve lastne mladosti, v katero se je bil začel potapljati že 1870. l., po nesreči pri Pavlihi, ki so ga pa zdaj pospeševali pesnikovi stiki z otroki prijateljev, zanimanje za nečake in nečakinje v Prečni, mržnja do odraslih, ki se je samogibno, kakor nekdaj pri Prešernu spreminjala v ljubezen do otrok, gnus pred tako imenovano mladinsko pesmijo, ki jo je do dobrega spoznal, odkar je bil sourednik Vrtca ter likal in popravljal pesniško jecljanje »mladinskih« pesnikov. In na osnovi spominov na otroške igre v Retjah, ki jih je igral, ko se mu še sanjalo ni, kaj ga čaka na narodni tlaki, je spesnil v plastičnem jeziku, s čudovito nazornostjo, v pristnem otroškem ritmu kito pesmi, kjer se v prejasni igrivosti zrcali svet kmečkega otroka v verskem, delovnem pa tudi v miselnem in predstavljalnem razmerju.

Tako je Levstik zaokrožil pesniško ustvarjanje, da se je vrnil na koncu v izhodišče rodnega okolja, iz katerega je v prvih pesmih pognal, da mu ustvari umetnostno podobo, ki bo zvesta resničnemu življenju, ki pa bodi preustvarjeno tako, da bo vnelo tudi meščanskega izobraženca. To se pravi: Levstik je realist, ki ne vrta za zadnjimi skrivnostmi človeške duše, temveč priznava za lepo samo to, kar more doumeti in podoživeti narod in posameznik.

V pripovedništvu Levstik ni tako dovršil svojega dela kakor v pesništvu. To je napravil šele Jurčič. Pač pa je s Popotovanjem iz Litije do Čateža teoretično, z Martinom Krpanom z Vrha pa praktično pokazal, kako naj dvigajo pisatelji v ljudstvu ohranjene bajke, pripovedke ter življenjska spoznanja v podobe umetnostne povesti, ki bodo mogle usmeriti izobraženstvo v ljudstvo in le-to k izobraženstvu, ki bo le tako raslo telesno in duhovno iz naroda ter imelo dovolj samopremagovanja in požrtvovalnosti, da bo tudi poslej delalo za ljudstvo. Ostali njegovi novelistični zasnutki so razven Svetega doktorja Bežanca, ki sta mu ga bila pomagala dovršiti srd in čuvstvo razžaljenega ponosa, nekončani odlomki, ki zaradi Levstikovega življenjskega boja niso dozoreli, čeprav s slehernim stavkom izpovedujejo prav tiste misli, spoznanja in čuvstva kakor njegova dovršena dela.

Tudi v drami je ustvaril Levstik samo dva človeka: očanca Junteza in prevaranega idealista Tugomera. V prvem je upodobil spopad med mestom in vasjo v obliki krotke komedije, v drugem pa svojo in slovensko tragedijo prevaranega upanja v pravico in tragične posledice politične lahkovernosti in nezrelosti.

Levstikova kritika je slovstvena, jezikovna, socijalna in politična. Vse te panoge pa druži avtorjeva neomajna vera v moč človečanske resnice in pravice. Iz te vere izvira metoda Levstikovega kritičnega dela, ki ne pozna osebnih niti stvarnih ozirov, temveč hoče služiti samo le-onima, ki sta mu edina poroka za ljudski napredek.

V poljudnih razpravah, najlepša med njimi je do danes neizdano Bučelstvo, ki ga je spisal v letih od 1855.—1858. l., kakor priznava »po besedah in izkušnjah« svojega retenjskega prijatelja, kmeta Jožefa Oblaka, je hotel Levstik ustvariti jezikovno in logično jasno besedo za ljudski pouk.

Tudi v političnem in društvenem življenju, zlasti pa z vzgledom svojega neomadeževanega življenja je bil Levstik opomin sodobnikom in kažipot — potomcem.

Vajevci[uredi]

Rod Vajevcev je zrasel navidez iz docela samostojnih idejnih tal. In res nimamo primere v našem slovstvu, da bi se neka generacija že v početku svojega ustvarjanja pokazala tako samostojno, da bi si razdelila tako smiselno področja svojega delovanja, kakor so to storili 1854. l. ljubljanski gimnazijci: Simon Jenko, Fran Erjavec, Valentin Zarnik, Valentin Mandelc,Ivan Tušek ter Vaclav Bril. Res je bilo ozračje, v katerem so doraščali, polno doživetij, ki so mogla nadarjeno in zavedno mladino usmerjati k slovstvenemu delu. Neposredni njihovi slovstveni predniki prve mladoslovenske generacije Trdina in tovariši so krepko razgibali narodno zavest med ljubljanskim dijaštvom, pomagala jim je tudi družba omikanih profesorjev. Tudi spomin na neizpolnjene upe marčne revolucije 1848. l., neznosni pritisk cerkvene in politične reakcije v dobi Bachovega absolutizma, močno revolucionarno gibanje v italijanskih deželah, vesti o naraščajoči demokratični svobodi v zapadni Evropi — vse to je navdajalo to mladino. Vendar ne bi pričela tako mladostno, pogumno in samozavestno delovati, da razširi naše slovstveno obzorje, ako je ne bi navdušila in zlila v enoto orjaška osebnost Simona Jenka, kajti šele takrat, ko se je sedmošolec Jenko preselil iz novomeške gimnazije na ljubljansko, je v njej zavladal duh skupnega dela za skupne vzore.

Simon Jenko se je rodil 1835. l. kot nezakonski sin vojaka, poznejšega bajtarja Jožefa Jenka, v Podreči na Sorškem polju. Šele 1839. l. sta se njegova starša poročila in preselila z otrokom v Praše, kjer je oče prevzel domovino.

Najelementarnejši doživljaj Simonove mladosti je bilo spoznavanje rojstnega kraja, prostranega Sorškega polja, ki je že v otroku vzbudilo z veličastnim nasprotjem ravnine ter gora, osnovno misel njegovega življenjskega in pesniškega prepričanja, brezčutnost narave — za človeškega otroka, njen božanski mir vpričo človekovega veselja in tudi najtemnejše bolesti. Ta misel je prva slovenska lirska objektivizacija, ki je tako krepko zvezana s slovenskim alpskim svetom in človekom, kakor je Levstikov Martin Krpan v leposlovni prozi pognal iz dolenjskih in notranjskih kraških tal ter njihovega človeka.

To mladostno spoznanje, ki ga v Jenkovih pesmih le redkoma omiljuje vedrejše čuvstvo človekovega veselja v naravni krasoti, je ponesel Jenko od očetovega doma v šole v Kranj in v Novo mesto. Sem ga je zvabil stric frančiškan o. Nikolaj Jenko, učitelj na novomeški normalki. V njem je srečal Simon svojega pravega krušnega in duhovnega očeta, ki ga je vzgajal, učil francoskega in italijanskega jezika, čital z njim francoske in italijanske klasike, vzbujal zanimanje za učenje slovanskih jezikov, dajal pa mu tudi vso svojo plačo (50 gld. mesečno), ki jo je prejemal za pouk na novomeški normalki ter skrbel tudi za nečakovo izobrazbo, ker mu je dajal vse knjige, kakršne koli si je zaželel v mladostni objestnosti.

Presunjen z lepoto rojstvene pokrajine, ni mogel Jenko vzljubiti Dolenjske, potapljal se je v knjige ter tam iskal odgovorov na vprašanja, ki so jih vzbujali v njem: zgodnji odpad od Boga, čuvstvo razžaljenega narodnega ponosa ter zaradi neprimernega štiva prezgodaj razburkana seksualnost. Iz berila se je zatekal v lastno dušo, pod Prešernovim močnim literarnim vplivom — med njima je velika duhovna sorodnost, ki se je pokazala tudi v njunem življenju — je skušal, da bi zajel iz motnih valov mlade duše v pesem to, kar ga je najhuje pretresalo.

Mladostne pesmi je pozneje večinoma uničil, vendar se je iz njih marsikaj rešilo v zrelejše pesmi, zlasti ona miselna in čuvstvena kaotičnost, ki jo je Jenko v pesmih tako pogosto presekal s hladno logiko doslednega pesimizma.

Iz miselnega nihilizma ga rešuje ljubezen, toda ne ljubezen, o kakršni je sanjal Prešeren v Julijinih pesmih, temveč seksualnost kot nepremagljivo vitalno čuvstvo, ki človeka sicer za trenotek res odmakne iz globeli, v katero ga je sunila misel, slednjič pa ga pahne vendar še globlje, kakor je bil poprej. Če bi ne imel mogočne, naravnost svete prepričanosti, da je pesem, umetnost, tisto popolno zdravilo, ki pomaga človeku, da more svojemu enkratnemu trpljenju vtisniti poteze obče, večne in absolutne veljavnosti, bi Jenko že v novomeški dobi propadel kot človek in pesnik. Toda prav to zmagovito čuvstvo o poslanstvu, ki ga opravlja pesnik s pesniškim ustvarjanjem za narod, slovanstvo in človeštvo sploh, je odrešilo Jenka iz življenjskih in miselnih spon. Zlasti krepka, lahko bi rekli prav fanatična vera v napredek slovenstva, v slovansko združitev, v zmago človeške svobode po vsem svetu mu je navdihnilo novih, še lepših pesmi po letu 1854. l., ko si je v Ljubljani pridobil tovarišev, ki so po njegovem vzgledu verovali in upali.

Mislim, da je Jenko navdihnil tovarišem misel, da bi pisali dijaški list Vaje, potem ko niso mogli nagovoriti v srcu že odtujenega Dežmana, da bi jim urejeval slovenski leposlovni list. V njem so hoteli govoriti besedo pozitivnega slovstvenega dela zoper Globočnikov fanatizem na verskem področju, kakor tudi zoper zatiranje narodne in individualne svobode v Bachovi Avstriji. Jenkova pesem se je prerodila v Vajah iz življenjskega in čuvstvenega pesimizma v navdušeno in navdušujočo narodno in človeško budnico. (Prim. Solze Slovencove, Slovenska zgodovina, Samo, Adrijansko morje, Dan slovanski in druge.) Vse Jenkove pesmi v Vajah izvene v prepričanju, da bo prišel dan narodove, slovanske in obče človeške svobode, ki bo maščeval vse krivice. Tudi osnovna misel mladostnega spoznanja o ničnosti človeka spričo narave je dobila sedaj nekoliko blažjo obliko (na pr. v pesmi Gori), razvila se je tudi Jenkova epična sila na osnovi narodnih in romantičnih motivov v poeziji in prozi. Na koncu osme šole 1855. l. je s pesmijo Pobratimija zaprisegel Vajevsko združbo v zvestobi za vzore, ki so jim služili v Vajah. Primeri Jenkove romantične byronovske epike so odlomek o Ognjeplamtiču, neohranjeni komični ep Vinosrebič, del epičnega cikla o »sedmerih naglavnih grehih«, ki ga je po Mandelčevi ideji začel pisati že v gimnaziji ter ga je nadaljeval v celovškem bogoslovju.

Tisto leto so začele izhajati njegove pesmi tudi v Bleiweisovih Novicah, ki jim je ostal sodelavec do 1858. l. V dobi življenjskih bojev in premagovanj, ki je nastopila za Jenka po maturi, ko je stal na razpotju: starši in beda so ga podili v bogoslovje, za katero ni čutil poklica, prijateljstvo in želja po pravem, šumnem življenju pa sta ga vabili na Dunaj na vseučilišče, kamor so jeseni 1855. l. odšli vsi Vajevci razen Brila, ki je bil umrl tisto leto kmalu po maturi. Iz te razdvojenosti rase Jenkova pesem v dveh smereh: spet se oglaša, navidez že premagano nihilistično razpoloženje novomeških časov, ki pa sili sedaj deloma pod literarnim vplivom byronovskih epov deloma pod vplivom lastnega erotičnega življenja tu in tam celo v pornografijo, na drugi strani pa se mu izvija iz razbolele duše neka spiritualnost, ki se je okrepila v celovškem semenišču, kamor se je slednjič zatekel. Ta navidezna dvojnost nam priča o globini duhovnega razkola, ki ga je navdajal. Zato je umljivo, da ga ni moglo zadovoljiti semeniško življenje, čeprav mu je dajalo prilike za slovstveno delo, ki ga je pisal na rokopisni list Venec, ki so ga bili pisali celovški bogoslovci že od 1849. l.

Zato se je podal že pred koncem prvega bogoslovskega leta za tovariši na Dunaj. Tu se je šele izkristalizirala Jenkova osebnost in tudi njegova pesem se je šele sedaj priborila do one popolnosti, ki mu je bila kot pesniku usojena. V tujini se je najprej vnelo v njegovem srcu čuvstvo ljubezni do doma, ki se je stopnjevalo v neznosno domotožje, ki je prehajalo v bolestno hrepenenje po domačih krajih in ljudeh. V tovariški slovstveni družbi, ki so jo Vajevci obnovili na Dunaju, je sicer tihi Jenko užival največjo priljubljenost, — najdražji mu je bil veseli in duhoviti Mandelc, ki mu je preganjal oblake, — bral jim je svoje pesmi ter zložil kot izraz skupnega mišljenja in čuvstvovanja pesem Naprej, ki je odmev njegove domoljubne lirike iz Vaj ter tvori s Pobratimijo in pesmijo Molitev politično izpoved Vajevskega krožka.

Z Vajevci se je Jenko zatekel iz Bleiweisovih Novic v Janežičev Slovenski Glasnik, kjer je dajal na svetlo najzrelejše lirske in epske pesmi, poskušal pa se tudi kot novelist. Ker je takrat v našem slovstvu pod Levstikovim vplivom prevladovalo zanimanje za povest, je tudi on spisal poleg dijaških poskusov v lepi prozi v Vajah in celovškem Vencu troje novel. Ljubezen in osveta, ki je izšla morda v tretjem neohranjenem zvezku Vaj, mu je dala snov za romantično povest Spomini, ki jo je dal na svetlo v Glasniku (1858. l.). To povest je spisal v tehniki in slogu romantičnih pripovednikov. Jedro povesti je romantična anekdota. Humoreska Tilka (Slovenski Glasnik 1858. l.) razodeva že pisateljev razvoj: od romantičnega načina pripovedovanja stremi k realnemu opazovanju značajev, njihovega duševnega in materijalnega življenja ter risanja okolice, v kateri žive. Najbolj je Jenko ta svojstva pravega realističnega pripovednika razvil v povesti Jeprški učitelj (Slov. Glasnik 1858. l.). V njej je upodobil tipično osebnost ljudskega učitelja iz konkordatne dobe, ki jo je umel oživiti z nekaterimi stranmi lastnega značaja v vsej resničnosti. To realistično Jenkovo razvojno stremljenje dokazuje tudi jezik, v katerem je spisal trojico svojih povesti, ki je živ ljudski govor sorškega polja.

V dunajski dobi je Jenko preživel najhujše dni svojega življenja. Po končanih študijah (1861. l.) je namreč ostal še tri leta na Dunaju, da bi se pripravil na izpite. Zaradi bede pa je bil prisiljen prevzeti službo domačega učitelja. Služboval je pri raznih dunajskih družinah, najdalje v hiši bankirja Reinleina. Tu se mu je dobro godilo, dokler se ni zaljubil v Reinleinovo ženo. Ta ljubezen je bila težka preizkušnja, v kateri je dozorel, odpovedal se je ljubezni ter se vrnil 1863. l. v domovino. Zaradi erotičnega značaja mu ta odločitev ni bila lahka. Toda prvič v življenju se je premagal, kar je dobrodejno vplivalo tudi na njegovo pesem, ki se zdaj vedno bolj osvobojuje vplivov trenotnega doživetja, vedno krepkeje stopa na mesto bežnega razpoloženja trpka, a ponosna samozavest, obnovi in okrepi se sicer njegovo mladostno spoznanje o ničnosti človeka spričo narave, ki se zdaj stopnjuje v zavest o ničnosti človeka spričo čuvstvenega življenja, to je v smislu Jenkovega mišljenja v zavest o ničnosti človeka sploh. Edino misli daje Jenko še neko veljavo, vse drugo se je zrušilo, ko se je iztrgal iz vezi, ki so ga priklepale na Dunaj. Zatekel se je v domovino, da bi obnovil življenje, če bi bilo to mogoče.

Zdaj je spoznal, da je prišel trenotek, ko mora dati račun o svojem pesniškem delu in z Levstikovo pomočjo je 1864. l. izročil pesmi založniku Giontiniju, da jih natisne. Že na Dunaju jih je nekoč pokazal Stritarju, ki pa jih v svojem zunanjem estetskem gledanju ni mogel doumeti. Prav tako je zdaj tudi Levstik grajal oblikovno in jezikovno stran njegove pesmi; hotel jo je po svoji navadi prepesniti v pravilne verze in jo obleči v pravilni jezik. Ko je Levstik poprave končal, je videl Jenko, da mu je razdejal to, kar je bilo zanj kot pesnika najznačilnejše: ritem, izraz, slog, prispodobo — vse je žrtvoval Levstik slovniški pravilnosti. Temu se je Jenko moral upreti. Dasitudi je prevzel marsikatero Levstikovo jezikovno popravo, je vendar dal pesmi natisniti v svoji in ne Levstikovi prireditvi, kakor sta bila storila Vilhar in Cegnar.

Slovenski slovstveni zgodovinarji so dokazovali, da je Jenko na Dunaju zabredel v pesniško odvisnost od nemškega lirika Heineja. Posrečilo se jim je, da so tu in tam pokazali na neke, vsaj navidezne vzporednice med obema pesnikoma. Toda Heine je bil takrat najglasovitejši evropski, ne samo nemški pesnik ter ga je gotovo tudi Jenko prebiral, tako da se je nehotoma mogla zgubiti kakšna Heinejeva domislica v njegovo pesem. Zato moramo priznati, da so pesniške paralele med obema slučajne, zlasti ker moremo dokazati, da se Jenkova pesem razvija ves čas njegovega ustvarjanja skladno, da tudi v Obujenkah in Obrazih poje in ustvarja prav tista osebnost, ki je ustvarila vse ostale njegove pesmi. Pa tudi življenjski pradoživljaj, iz katerega je vzklila Heinejeva ljubezenska lirika, je samo navidez podoben Jenkovem doživljaju, iz katerega se mu je rodila moška lirika. Duhovni boji, ki jih je moral prestati Jenko, se pač ne smejo primerjati s Heinejevo poetično žalostjo, ko mu je zaloputnil bogati stric vrata, ki so vodila do njegove hčerke in njegovih milijonov. Sarkazem in poetična ironija, s katerima so prežete nekatere pesmi te dobe, pa izvirata iz Jenkovega trpkega značaja, ki je bil tak vse življenje od prvih poetičnih poskusov do zadnjega verza. Tega mu pač ni bilo treba iskati pri nemškem liriku, česar je prekipevalo njegovo srce in s čimer se je vse življenje bojeval, da se je sploh lahko iz duhovne letargije dvignil k ustvarjanju.

Katehet Globočnik je kmalu zvedel, kaj snujeta njegova nekdanja učenca Levstik in Jenko. Zbral je nekatere ljubljanske duhovnike, ki so hoteli pregovoriti Giontinija, da bi razdrl pogodbo z Jenkom. Ko se jim to ni posrečilo, so pritisnili na ljubljanske tiskarje z grožnjo, da jim ne bodo dali dela in zaslužka z nobenim molitvenikom ali drugo pobožno knjigo, če bodo natisnili »to pregrešno reč«. Giontini pa ni odnehal; kljub temu da so se vsi ljubljanski tiskarji zbali duhovniškega bojkota, je dal Jenkove pesmi tiskat v Gradec.

Toda to še ni bil zadnji napad. Ko so v pozni jeseni 1864. l. prišle Jenkove Pesmi na svetlo, so ljubljanski abderiti najeli Svetca, naj jih v Novicah sodi in obsodi. Svetec, ki je bil otrok prve mladoslovenske generacije, pa je v tem času že docela zlezel pod Bleiweisov mernik, je res napisal v prvi številki Novic 1865. l. o Jenkovih pesmih recenzijo, ki je zaradi slepote, zlobnega zavijanja, sploh zaradi celotne neiskrene in hudobne nerazpoloženosti postala vzorec najpodlejše kritike v našem slovstvu.

Svetec je s kritiko dosegel to, kar se je pozneje posrečilo Kržiču, Pajku in Mahniču z Gregorčičevo pesmijo. Ponosni Jenko, ki ga je kakor Prešerna odlikovala neizprosna odkritosrčnost do sebe in sveta, te kritike ni mogel preboleti. Bila mu je potrdilo za opravičenost njegovega temnega pesimizma, razrušila mu je življenjsko delo in ustavila velikansko ustvarjevalno silo. Gregorčič se je že pred Mahničevo kritiko kot pesnik precej izčrpal, Jenko pa je bil še poln snovi in doživljajev, da je samo zaradi te kritike opustil nadaljnje pesniško delo. Neizpeta, neizgovorjena in neizražena polnota duhovnega življenja ga je po krivični Svetčevi kritiki notranje razjedala in slednjič v zvezi z ostalimi življenjskimi okoliščinami zrušila v prerani grob (1869. l.).

Ko se je Jenko vrnil z Dunaja, se je pripravljal na juridične izpite. Po prvem rigorozu je vstopil v pisarno notarja Stergarja v Kranju. Od njega se je preselil k advokatu Prevcu v Kamnik. Nekoliko mesecev pred smrtjo se je s Prevcem preselil v Kranj. V Kranju in v Kamniku je živel tiho življenje človeka, ki ne more preboleti hude krivice. Sodeloval je sicer tu in tam v društvenem življenju, vendar pa je večino svojih poslednjih let preždel sam zase. Kratkočasil se je le z brezmejnim uživanjem tobaka, ki je rahljalo njegovo načeto zdravje, razveselil se obiska kakšnega prijatelja. Mimogrede je menda mislil tudi na to, da bi se oženil. Toda iz te zadnje brezupne misli ni bilo nič. Zadnje ure je njegovo aristidovsko srce zastrupljala strašna zavest, da je zakrivil poneverbo. Prevec ga je bil namreč poslal na neko dražbo, naj pobere zanj denar. Predno pa je mogel denar izročiti, ga je zgrabila smrtna bolezen. Pohlepna Prevčeva žena pa je nahujskala moža, da je šel z dvema biričema k umirajočemu koncipijentu, iskat denarja. Jenko je menda že umiral in v deliriju je vzkliknil, ko je zagledal Prevca in biriče: »Pri moji duši, deficit!« Potem se ni več zavedel, denar pa so našli pod vzglavjem, kamor ga je bil Jenko v nogavico zavitega položil.

Jenkova poezija je najzvestejša slika pesnikovega življenja. Ves njegov čuvstveni in miselni razvoj se zrcali v pesmih z neko, za naše slovstvo naravnost nezaslišano odkritosrčnostjo. Pesnik je zapisal vsako pesem kot neposreden in od refleksije čisto nepokvarjen doživljaj v čim preprostejši podobi. Prejšnja slovstvena generacija je hotela slovensko umetno pripovedno pesem ustvariti na podlagi ljudskih balad, romanc in legend, Jenko pa uporablja, da bi doživetje izrazil neposredno, plastično obliko slovenske lirske ljudske pesmi. Tega pa ne zato, ker ni bil zmožen umetnejše pesniške oblike, temveč da bi bila vsebina in njen oblikovni izraz čim bližja, sorodnejša in adekvatnejša. V tem je Jenko pravo Prešernovo nasprotje, dasi ju sicer druži marsikatera skupnost, ne le da je v Jenkovih mladostnih pesmih mnogo reminiscenc iz Prešernove pesmi, podobna sta si bila tudi po duši, značaju in življenju.

Novost za naše slovstvo je tudi omenjena osnovna misel Jenkovega ustvarjanja. Iz naivnega in dotakrat (razven pri Prešernu) v našem slovstvu skoraj izključno veljavnega mišljenja, da je človek merilo vesoljstva, je Jenko dvignil slovensko pesniško misel v pravilnejše pojmovanje, ko je vedno in vedno opeval neizprosni tek naravnih stvari, ki gredo preko človeške radosti in bolesti začrtano pot. Kakor je to pojmovanje Jenkova duhovna lastnina, ki si jo je priboril s hudim življenjem, tako je kakor pri Prešernu odmev miselnosti kmeta, ki sredi težkega dela v neprestanem stiku in odvisnosti od narave ter njenih pojavov še vedno trepeta v oboževanju naravne sile.

Jenkova domoljubna pesem je izraz pesnikove ljubezni do slovenstva in slovanstva. Tu se druži Jenko najtesneje s pesniškimi predniki v prvi mladoslovenski generaciji. Vendar jih nadkriljuje z revolucionarnostjo pesniškega izraza, ki se ne straši nobenih ozirov v boju za narodove pravice. Umetni razloček, ki so ga nekateri videli med Prešernovo in Jenkovo domoljubno pesmijo, se razblini v nič, ako primerjamo najresnejše Jenkove domoljubne pesmi s Prešernovimi. Vidimo namreč, da doživljata oba enako tragično slovensko narodno pasivnost, le da mora Prešeren zaradi predmarčne cenzure omiljevati revolucijonarno prepričanje, medtem ko jo Jenko, ki je preživel politične in socijalne preobrate v letu 1848., hoče vzdramiti z neposredno in brezobzirno bojevitostjo.

Tudi Jenkova ljubezenska pesem izraža neposrednost njegovega doživljanja, ki ga podaja pesnik z največjo odkritosrčnostjo. V tem je res nekoliko podoben Heineju, vendar je ta podobnost slučajna, ker je ta odkritosrčnost osnovna struna Jenkove osebnosti. Še jačje se v Jenkovi erotični pesmi oglaša ritem in duh narodne pesmi. Z nenavadno prilagodljivostjo se je Jenku posrečilo, kakor nobenemu slovenskemu pesniku, če izvzamemo Gregorčiča v nekaterih najboljših pesmih, povzeti melodijo, podobo in izraz narodne pesmi, toda ne kot neuki posnemovalec, ki se veseli, ako se polasti zunanjih znakov narodne pesmi, medtem ko je nesposoben, da bi proniknil tudi z vsebino pesmi v neposredno bližino pesniškega izraza, ki si ga je bil prisvojil ali pa tudi ustvaril narod.

Jenkova refleksivna pesem temelji na najglobljem čuvstvenem doživljaju, iz katerega šele raste misel. Tudi tukaj je Jenko pokazal veliko odkritosrčnost, ki je poglavitni znak slehernega umetnika, zlasti pa liričnega pesnika. Vsa spoznanja njegovega kratkega, a hudega življenja se kakor na dnu onega velikega spoznanja Jenkove mladosti o ničnosti človeka in njegovega življenja spričo vesoljnega poteka življenjskega procesa, zrcalijo v njegovih refleksivnih pesmih v jedrnatih, aforističnih a grenkih stihih. In še neko posebnost je ustvaril Jenko v našem slovstvu: vse njegove pesmi se dogajajo sredi narave, v osrčju rodnega sorškega polja. Zato so polne solnca, zraka, šumenja, trav, žit in gozdov, hrumenja deroče Save in odmeva kmečkega dela na polju.

Izmed Vajevcev se ni nikdo posvečal tako pesništvu kakor Jenko, ostali so nagibali k leposlovni prozi, poljudno znanstveni razpravi in političnemu članku in podlistku. Podoba je, kakor da bi med njimi prevladovalo neko pozitivistično mišljenje, ki je navdajalo zlasti Erjavca, Tuška in Zarnika, medtem ko je bil Mandelc doslednejši služabnik poezije.

Najmočnejša slovstvena osebnost med njimi je bil Fran Erjavec. V njegovem slovstvenem delu se prepletata povest in poljudno znanstvena razprava. Ker pa je bila na dnu Erjavčeve osebnosti precej močna oblikovalna sposobnost, je doživljal tudi predmete svoje znanosti kot osebna doživetja ter jih umel poustvariti ne samo v njihovi znanstveni pravilnosti, temveč jih je razvil s slogom, pripovedovalno tehniko in pesniškim jezikom v neke posebne slovstvene tvorbe, ki so na sredi med poljudnim znanstvom in leposlovjem. Erjavcu ne gre samo za popularizacijo znanstvenih izsledkov, marveč je prepričan, da med ljudsko povestjo in ljudsko razpravo ne sme biti drugačnega razločka nego samo v predmetu.

Poleg življenjskih okoliščin, ki so bile take, da so v mladem Erjavcu morale zganiti posebno ljubezen do narave in njenega življenja, sta že v dijaških letih na njegovo duševnost vplivala dva prirodopisna diletanta v najboljšem smislu besede: Ferdinand Schmid in Dragotin Dežman.

Schmid je že od druge šole skrbel zanj, vzel ga v svojo hišo, kjer mu je pomagal pri urejevanju znanstvenih zbirk, jemal ga s seboj na znanstvene odprave v kraške jame, dajal mu knjige o naravi in njenem življenju ter tako soodločil njegov duhovni in življenjski razvoj. Kot višji gimnazijec in visokošolec pa se je Erjavec izobrazil v znanstvenem delu pod Dežmanovim vodstvom v ljubljanskem muzeju.

Zaradi prijateljstva, ki ga je vezalo z Zarnikom in Mandelcem, se je pridružil 1854. l. Vajevcem. Močna in dozorela Jenkova osebnost je prevzela vso mlado družbo ter jo zvabila od znanstvenega dela v pesništvo. V prvem zvezku Vaj prevladujejo poljudno znanstveni poskusi, posnetki iz nemških poljudnih knjig o naravi, le Jenko in Mandelc pišeta samo leposlovne sestavke. V drugem zvezku pa je Jenkov vpliv potisnil znanost v ozadje, vsi, tudi Erjavec, pišejo leposlovne spise.

Zanimanje in veselje za leposlovno delo je ohranil Erjavec tudi kot visokošolec na Dunaju, kamor se je podal s tovariši, da bi študiral naravoslovje. Pomagal je Janežiču pri Slovenskem Glasniku in Mohorjevi družbi. Njegovo slovstveno delo razodeva dvojnost Erjavčevega znanstvenega poklica ter prirojenih leposlovnih ambicij. V njegovih spisih iz narave: Mravlja, Vulkanske moči, Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo, Živali popotnice, Žaba, Odkod izvirajo gliste in kako se izpreminjajo, Domače in tuje živali v podobah (1869.—1875. l.), Rastlinske svatbe, Naše škodljive živali in Rak (1855. l.— 1881. l.) je sicer težišče pisateljeve pozornosti pri strokovni pravilnosti, vendar ga žival oziroma narava ne zanima sama na sebi, temveč kot dopolnilo in del celotnega, torej tudi človeškega življenja, ki jo hoče dojeti ne z znanstveno sistematiko, temveč z živim, leposlovnim opisom. Nasprotno pa v njegove beletristične spise, če izvzamemo mladostne Črtice iz življenja Šnakšnepskovskega (Ferdinanda Schmida), ne sili nobena poteza njegove strokovne izobrazbe. Doživel in spisal jih je v slogu, ki je značilen za novelistiko Vajevske generacije: tehnika romantične novele se bori v njih z realizmom časa ter s pedagoškim stremljenjem biti domač v snovi in obliki. Poleg izrazitih novelističnih spisov kakor so: Na veliki petek, Na stričevem domu, Avguštin Ocepek, Zamorjeni cvet, Huzarji na Polici, Zgubljeni mož (1860. l. do 1864. l.), je gojil Erjavec tudi ljudsko-vzgojno povest, kakoršni sta Hudo brezno (1864. l.) in Ni vse zlato kar se sveti (1884. l.) ter leposlovno zaokroženi potopis: Spomini s pota in dr. Ljubezen do čistega jezika, ki mu jo je bil vcepil Levstik, je kazal Erjavec tudi v tem, da je skrbel za lepo in dobro znanstveno terminalogijo, nabiral med ljudstvom živalska in rastlinska imena ter sploh narodno blago na Goriškem in Krasu. Ker je deloma poslovenil deloma pa sam spisal prirodopisne učne knjige za gimnazije, je s pravilnostjo besede vzgajal tudi druge. Pisal je tudi strogo znanstvene razprave iz živalskega sveta in življenja.

To, kar je ustvaril Erjavec na področju poljudnega opisa živalstva, je Ivan Tušek storil za rastlinstvo. Bil je nečak čbeličinega pesnika Mihe Tuška. Vajevci so ga pridobili za slovensko pisanje. Pisal je v Vaje in Glasnik in prevajal šolske in poljudno znanstvene knjige za Slovensko Matico. Prehodil je skoro isto pisateljsko pot kakor Erjavec, vendar se v leposlovju ni poskušal. V Vajah in Glasniku je dajal na svetlo narodne pripovedke, opise živalskega in rastlinskega življenja, potopisne črtice, rastlinsko terminalogijo in dr.

Valentin Mandelc pa je bil krepkejši leposlovni talent, ki pa se zaradi hudega življenja ni mogel tako razviti, kakor bi se mogel po nadarjenosti. Bil je najboljši Jenkov prijatelj; že v kranjski normalki sta bila tovariša, potem sta se ločila. Šele 1854. l. sta obnovila in potrdila prijateljstvo, ko sta nagovorila tovariše, naj začnejo s slovstvenim delom. Mandelc se je že od druge šole sam šolal, skraja je živel v bedi, šele v višjih šolah je zaradi znanja romanskih jezikov prislužil toliko, da je plačal dolgove prejšnjih let in si prihranil denar za visokošolske študije. Tedaj pa ga je zgrabila jetika, ki ji je sedaj še utekel, vendar mu je požrla prihranke ter ga zalezovala dalje, dokler ga ni 1872. l. spravila v grob.

Na Mandelčevem ljubljanskem stanovanju so se shajali Vajevci. Tu so pretresali, kar so spisali. Mandelc je poskušal z verzi, avtobiografskimi črticami ter z romantično novelo Tihotapec. Poročajo, da je za tretji, neohranjeni zvezek Vaj spisal noveli Jela in Ceptec, ki ju je dal 1858. l. in 1859. l. v Glasniku na svetlo. V pesniški ostalini je zapustil še odlomek novele Mlada Mara (1861. l.), potem pa se z izvirno pripovestjo ni več ukvarjal. Tudi Mandelčeve novelistične poiskuse označuje boj med romantično tradicijo in rastočim realizmom. V povesti Ceptec je motiv posnel iz realnega življenja, vendar je povest zapletal in razpletal v duhu romantične novelistike.

Na Dunaju se je lotil Goethejevega Fausta in je že 1863. l. prevedel I. del tragedije. Pri prevajanju mu je baje pomagal sošolec Josip Stritar. Mandelc je bil ponosen na svoj prevod, ki je bil kakor kažejo ohranjeni odlomki, vreden izvirnika in bi pomenil v šestdesetih letih veliko obogatitev našega slovstva. Toda založnika ni bilo, Janežič se je bal duhovniškega protesta in ga ni upal založiti v Cvetju, tudi Levstikov trud, da bi ga izdala Slovenska Matica, ni uspel. Po Mandelčevi smrti je prevod kupilo Dramatično društvo, ki ga je dalo v popravo Josipu Cimpermanu in Levstiku. Cimperman si je hudo prizadeval, da bi Levstika nagovoril za skupni prevod, toda Levstik je hotel po svoji navadi vse vnovič prepesniti in tako se je zgodilo, da se je danes v Levstikovi slovstveni ostalini ohranilo nekaj odlomkov njegovega prevoda, docela pa je izginil Mandelčev.

Ta je prevedel tudi nekaj epskih pesnitev iz nemščine, zložil lep sonet, ko je dovršil Faustov prevod in poslovenil kopo francoskih veseloiger za Dramatično društvo. Za Slovenske Večernice in Besednik je priredil več odlomkov iz francoskih klasikov. Sploh je Mandelc eden prvih slovenskih prevajalcev, ki sloveni tudi iz romanskih slovstev. Mandelc je bil kljub bolehnosti vesel, veder značaj. Pri njem je v dunajskih letih iskal tolažbe Jenko. Med njima je bilo najlepše prijateljstvo, ki se je kazalo tudi v tem, da je Mandelc dajal pesniške ideje Jenku, ki jih je ta uresničeval.

Politična glava med Vajevci je bil Valentin Zarnik. Ta se je v šolah posvečal z največjo gorečnostjo študiju zapadnoevropskih jezikov in literatur. V Vaje je pisal zgodovinske in zemljepisne sestavke, kot visokošolec pa se je posvetil politični publicistiki, za kar sta ga usposabljala praktični politični nagon in znanje jezikov. Z duhovito politično humoresko Obraz državnega zbora, ki so jo ponatisnili vsi avstrijski listi, je pričel v Novicah politično pisateljevanje. Poleg političnih uvodnikov je pisal tudi potopise in politične ter družabne satire. Pomembni so njegovi Originali iz domačega življenja, v katerih je s sarkastično karakterizacijo upodobil markantne tipe iz dunajskega slovenskega visokošolskega življenja, pa tudi marsikatero »posebnost« ljubljanske slovstvene družbe. V odgovor na zlobno Dežmanovo politično brošuro Thierfabel aus Krain (1862. l.), ki smeši slovensko politično življenje, je spisal politično burko Don Quixote de la Blatna vas, v kateri se smeje kranjskemu nemštvu in nemškutarstvu, zlasti pa Dežmanu.

1862. l. je v Glasniku priobčil povesti: Ura bije, človeka pa ni! in Maščevanje usode. V prvi je poskušal, da bi na osnovi narodnega izročila, kakršno se je ohranilo na Ljubljanskem barju, napisal romantično povest o ljubezni povodnega moža do vaške lepotice. V drugi pa je skušal ustvariti drugo mednarodno povest v našem slovstvu na podlagi poznavanja plemiškega življenja, ki si ga je bil pridobil kot domači učitelj pri baronu Rauchu na Hrvaškem in na ozadju evropskih političnih bojev v prvi polovici 19. stoletja. Romantična ljubezenska zgodba usmerja vse dejanje ter se Zarniku ni posrečilo, da bi ustvaril to, kar mu je lebdelo v duhu, ko je snoval povest.

Nato je opustil leposlovje ter se posvetil politični publicistiki, zlasti veliko je pisal za Einspielerjevega Slovenca, Bleiweisove Novice, pozneje pa za Slovenski Narod, ki ga je pomagal ustanoviti. Zarnikovo politično pisateljevanje označuje njegovo poznavanje evropske politike. Prvi je pisal pri nas o angleških, francoskih in nemških političnih problemih. Opozarjal je naše politike na načela angleškega političnega življenja, opisal trpljenje Ircev, ki jih je primerjal s Slovenci, v 1870. l. in 1871. l. je z veliko zgovornostjo branil francoski narod pred pruskim nasiljem. V domači politiki je bil pristaš mladoslovenske politične miselnosti, rad pa je nagibal h kompromisom. Poglavitna cena Zarnikovega slovstvenega dela leži v časnikarskem pisanju, saj je on dvignil to slovstveno panogo med Slovenci do resne in stvarne politične in socijalne kritike.

Življenjsko in miselno je bil z Vajevci zvezan Janez Mencinger, čeprav ni bil njihov sošolec niti ni sodeloval v Vajah. Vendar odlikuje njegovo delo vajevska tiha vdanost slovstvenemu delu, goreča ljubezen do naroda in krotkost temperamenta, ki se druži z največjo kritičnostjo. Mencinger je bil v šolah dve leti za Vajevsko generacijo, zato ga je njen vzgled zvabil k pisateljevanju. Najprej je zlagal pesmi, ki jih je dajal na svetlo v Novicah in v Bleiweisovem Koledarčku. Visokošolska leta je preživel na Dunaju med Vajevci, ki so sodelovali pri Janežičevem Glasniku. Ker so bili izvzemši Jenka njegovi tovariši in slovstveni vzorniki leposlovni prozaisti, je tudi on opustil nespretne in epigonske verze ter se vrgel na pisanje povesti. Mencingerjevo mladostno epiko označuje prepletanje romantičnih in realističnih prvin, kakor ga nahajamo pri Vajevcih, odlikuje pa jo krepak oseben slog, trenotki realističnega gledanja in poskusi dušeslovnega prikazovanja notranjega in zunanjega razvoja oseb in dejanja. Na osnovi Mencingerjevega psihologizma začne kmalu rasti njegova didaktična miselnost, ki mu v moških delih skoro zaduši pripovedni element.

Ta razvoj Mencingerjeve novelistike je pospešilo to, da je po visokošolskih letih prekinil s slovstvenim delom celih 15 let ter se oglasil v naši knjigi šele po osnutku Ljubljanskega Zvona 1881. l. s povestjo Mešana gospoda. V nji se že napoveduje pedagoška preusmeritev v njegovem pojmovanju leposlovne umetnosti, ki se je najmočneje pokazala v »bajki za starce«, v utopističnem romanu Abadon (1893. l.) ter v kramljanju Moja hoja na Triglav (1897. l.).

Abadon izraža Mencingerjeve pomisleke zoper moderno kulturo in civilizacijo. V drznih prividih slika propast evropskega in slovenskega človeka, ki je izgubil vero ter si je po strahoviti vojski s skrajnim tehničnim napredkom zgradil in uredil komunistični način življenja. Marsikatera Mencingerjeva sanja se je že uresničila v naših časih. Toda pisateljev življenjski optimizem vidi tudi v propadu kali bodočega življenjskega in duhovnega preobrata, ki ga bo izvedlo obnovljeno in živo krščanstvo.

Moja hoja na Triglav je glede na pripovedovalno tehniko nadaljevanje Abadonovega sloga, le da se tukaj v skromni vsebini opisa nameravanega, a neuspelega potovanja na Triglav še bolj fantastično prepletata sedanjost in preteklost, kakor sta se ondi sedanjost in bodočnost. V Hoji je združil Mencinger v genijalnem neredu, ki nima tekmeca v našem slovstvu, lastno življenje in čuvstvovanje z mišljenjem svoje generacije ter postavil najlepši spomenik Vajevcem in njihovemu delu.

Tudi kot satirik in kritik slovstvenih in socijalnih napak se je Mencinger udejstvoval. Zoper poglavitni napaki našega slovstva v 80. letih prejšnjega stoletja, ki sta bili rokovnjaška in pretepaška romantika nespretnih Jurčičevih posnemovalcev in obnovljeni filozofsko in strankarsko podprti janzenizem v Mahničevi kritiki, je Mencinger, ki je sovražil vsako strastnost, napisal dvoje satir: »krvavo« zgodbo Cmokavzar in Ušperna (1883. l.) ter »svečani« govor Vodnikov Vršac potlej pa še nekaj (1885. l.). Tudi spis o pesniku Prešernu kakor pravniku (1896. l.) smeši Mahničeve nazore in slovenske politične boje.

Tudi kot pravni in socijalni pisatelj je Mencinger deloval, njegove razprave razodevajo blago resnobo značaja. V socijalnem življenju vidi najkrepkejše poroštvo za napredek slovenskega narodnega življenja v močnem in prosvetljenem kmečkem sloju, ki ga je hotel dvigati in vzgajati po krščanskih načelih, z rahlo primesjo liberalnih gospodarskih in kulturnih idej.

Mencinger zaključuje vajevsko prehodno generacijo, ki je še blizu romantičnemu pojmovanju naroda in slovstva.

Druga mladoslovenska generacija[uredi]

Časovna zareza med obema mladoslovenskima generacijama je sicer kratka, globlja pa je njuna idejna ter oblikovna razlika. Še žive vse dosedanje slovstvene struje in strujice, naše slovstvo raste na osnovah, ki so jih bili položili slovstveni predniki ter se po njihovih načelih razvija v vseh panogah. Najvišja estetska dognanja in miselna spoznanja se uvajajo v ljudstvo, da ga plemenitijo, vzgajajo in mu krepe tudi narodno in socijalno zavest. Še vedno se bije boj med estetskim in utilitarnim slovstvenim nazorom, podoba je, kakor da bi konec prve mladoslovenske generacije zmagoval poslednji. Zato je prav v tem, da duhovni vodja druge mladoslovenske generacije Josip Stritar razglasi edino veljavnost estetskega pojmovanja umetnosti, poglavitni razloček med obema mladoslovenskima literarnima pokolenjima.

Ob Stritarjevem slovstvenem nastopu so se končno docela zrahljale vezi obnovljenega avstrijskega absolutizma, vedno silneje se je uveljavljala zahteva po narodnostni samoodločbi. Centralistična državna uprava se sicer brani, toda združena narodnostna prizadevanja jo na osnovi gospodarskega in kulturnega liberalizma vedno bolj tirajo proti končni federalizaciji ali pa — razpadu.

Tudi v slovenskem kulturnem in političnem življenju se zrcalijo odsevi tega političnega boja. V 60. letih se izoblikujeta dva slovenska politična programa: eden oznanuje, da je rešitev slovenskega narodnostnega vprašanja v federativni ureditvi avstrijske države, drugi pa sicer pritajeno ali vendar odločno pričakuje odrešenja slovenskega naroda šele potem, ko se bo avstrijska nacijonalna tranča zrušila sama v sebi. Ta programa, ki sta z ozirom na zunanje politične dogodke dobivala zdaj medlejše zdaj močnejše revolucijonarne ali pa evolucijonarne odtenke, sta se zadirala z vso ostrino tudi v naše slovstveno življenje.

Konservativna politična struja se oklepa tudi v kulturnem življenju starih, izhojenih poti, saj raste njena slovstvena tradicija iz protireformacijskega gibanja konec 16. stoletja, se nadaljuje v pobožnem pismenstvu 17. stoletja ter se v navalu velikanske misli o slovenski in vseslovenski narodnostni in kulturni regeneraciji konec 18. in začetku 19. stoletja prepoji z novim duhom, ki preobrazi celo njeno, v bistvu protikulturno smer. Zato se v staroslovenskem kulturnem delu s pridom izživlja v ljudskovzgojnem in nacijonalno bojnem in ohranjujočem duhu. Vendar so njeni vodniki in služabniki ostali tudi poslej gluhi za estetsko plat našega slovstva ter za socijalno in politično preoblikovanje našega ljudstva v popolni narod.

In prav tu sta zastavili z delom mladoslovenski generaciji. Prva se je trudila, da bi iz dna narodove duše iztrgala že napol pozabljene, nerazumljive in zmaličene ostanke narodovega duševnega življenja ter da bi te ostanke oživila s svojo srčno krvjo, vročo zaradi razžaljenega narodovega in človečanskega ponosa.

Druga mladoslovenska generacija pa se je organsko porodila iz Prešernove poezije in Čopove kritične ter kulturne miselnosti. Zato je hotela, da bi v dokaz opravičenosti narodovega političnega in socijalnega boja, slovenska slovstvena misel spet zadobila le-ono estetsko podobo svetovnih slovstev, kakor jo je imela v Prešernovih časih. Da je zdaj naše slovstvo le-to doseglo vsaj nekoliko v leposlovni prozi, kar je dosegla naša lirika in epika v Prešernovi pesmi, da so spet zmagali Čopovi estetski in kritični nazori vsaj v podobi bledega posnetka, je ustvaril s pesniškim in kritičnim delovanjem Josip Stritar.

Stritarjevo življenje je poteklo iz tistega čudovitega duhovnega in telesnega tipa slovenskega človeka, ki je dal naši kulturi Trubarja in Levstika. Vendar je bila Stritarjeva duhovna in telesna podoba nekoliko drugačna kakor le-teh prednikov; druži ga z njima magična moč besede, originalna frazeologija, nenavadna sposobnost najti slehernemu telesnemu in duhovnemu gibu človeškega življenja najpreprostejši, a vendar najjasnejši besedni izraz. Loči pa ga od njiju izredna življenjska spretnost in uglajenost, zaradi česar sicer Stritar ni tako globok mislec, tako prodorna in prodirajoča osebnost kakor sta onadva, je pa srečnejši kot slovstveni vzgojitelj in organizator.

Zunanja stran Stritarjevega življenja je potekla nenavadno mirno in skladno, srečen, lahko bi rekli, neslovenski in tudi neslovanski temperament ga spremlja kakor angelj varih, po življenjskem in slovstvenem potu. Neka blaga krotkost seva, kljub ostremu ognju njegovega očesa in duha v literarnih bojih in polemikah, iz slehernega stavka, ki ga je napisal.

Bil je sin premožnega kmeta v Podsmreki pri Velikih Laščah, predzadnji med otroki; najstarejši je bil Andrej, poznejši duhovnik, ki je menda odločil, da so starši lepega, mehkega Jožka dali v šole. Pravijo, da sta bila z Levstikom že v laški ljudski šoli prijatelja, da sta tudi pozneje tovariševala kakor nekdaj Čop in Prešeren. V gimnazijskih letih sta v počitnicah prebirala srbske narodne pesmi, sprehajala se, pekla krompir ter se navduševala za slovstveno delo. Med šolskim letom pa se je Stritar pridno učil šolskih predmetov pa tudi modernih jezikov. Že kot gimnazijec je govoril francoski. S tovariši v Alojzijevišču se ni družil. Tomo Zupan se ga še spominja, kako je v prostih urah krožil samcat po semeniških hodnikih s knjigo v roki, od katere ni povzdignil oči. Ker je odlično končal gimnazijo, ga je hotel škof Wolf poslati v Orijentalsko akademijo, da bi se izobrazil za diplomatsko službo, kljub temu da zadnje leto ni bil več v Alojzijevišču. Stritarja pa je vleklo na Dunaj, da bi študiral klasične jezike. Tu se je že v prvem letu tako odlikoval, da mu je profesor Bonitz naklonil državno štipendijo 400 gld., da bi se izobrazil za vseučiliškega profesorja. Toda Stritar si je premislil, zaljubil se je in pustil državno podporo in univerzo ter učil kot domači učitelj v raznih bogatih dunajskih hišah. Tam je ostal do 1874. l., ko si je bil prihranil že precejšnje premoženje. Samo odpravnine je dobil na svojem zadnjem službenem mestu, pri dunajskem bankirju Kannitzu 20.000 gld. Nato si je dal odgojiti zase ubogo deklico in jo vzel za ženo. Zdaj je vstopil v državno službo ter poučeval po raznih dunajskih gimnazijah, dokler ni 1898. l. pustil službo ter živel v lastni hiši v dunajskem predmestju Aspangu. Šele tik pred smrtjo (1921. l.) se je preselil v domovino, v Rogaško Slatino.

Slovstveni in narodnostni duh, ki je napolnjeval slovensko dijaško mladino po 1848. l. je vzbudil tudi v Stritarju željo, da bi oblikoval svoje življenje v pesmih. Pisal je za Alojzijeviški rokopisni tednik Daničica, priobčil kot šestošolec v Jeranovi Zgodnji Danici 1853. l. štiri pobožne sonete, prihodnje leto pa spesnil za Novice elegijo Josipini Turnogradski na prerani grob in 1856. l. je v Zgodnji Danici priobčil legendo Turki na Slevici. Z Vajevci se ni družil, zdi se, da ga ti niso vabili na sodelovanje; neki Jenkov epigram priča, da jih je odbijala Stritarjeva gosposkost in kritičnost. Tudi na Dunaju ni silil s pesniškimi poskusi v javnost, čeprav je menda neprestano pisal in marljivo študiral svetovna slovstva. Šele ko je 1865. l. dospel mladi Jurčič na Dunaj, ki je že od četrte šole pisal za Novice, Glasnik in Mohorjevo družbo, je z ognjem mladostne marljivosti in slovstvene inicijativnosu zdramil Stritarja iz sibaritskega slovstvenega uživanja ter ga zvabil v slovensko slovstvo. Naložil mu je namreč nalogo, ki se je dozdevala častihlepnemu Stritarju nad vse mikavna. Opojen od Levstikovega navdušenja za Prešerna in njegovo pesem mu je namreč svetoval, da bi dala vnovič na svetlo Prešernove pesmi, ki bi jih naj Stritar slovenskemu človeku razložil ter mu pokazal s primeri iz svetovnega slovstva, kako velik pesnik je Prešeren. Stritar je okleval, Jurčič pa je razglasil v Glasniku slovenskemu svetu, da sta že osnovala slovstveno zbirko Klasje, kjer bodeta kritično pretresla in priobčila vse, kar je lepega ustvaril prejšnji pisateljski rod pa tudi dela vseh važnejših sodobnih pesnikov in pisateljev. Jurčič je nagovoril Stritarja, da sta pritegnila v slovstveno zdruzbo tudi Levstika ter ga naprosila, da je vodil natiskovanje in opravljal poprave Klasja, ki ga je bil prevzel v založništvo knjigotržec Wagner. Tako se je v Prešernovem imenu in v službi njegove pesmi sešla najodličnejša trojica takratnega slovenskega pesniškega rodu, dvojica zastopnikov druge mladoslovenske generacije se je združila z Levstikom, ki je sameval takrat v Ljubljani kot mogočen kulturni svetilnik sredi slepega ljudstva. Stritarjev uvod o Prešernovem življenju in njegovi pesmi priča, da mu je pomagal Levstik tudi s svojimi raziskavanji o Prešernu in da ni opravljal samo korektorskega dela pri drugi izdaji Prešernovih Poezij 1866. l.

Zveza med Jurčičem, Stritarjem in Levstikom je bila že v začetku organska. Neuspeh, ki so ga kljub »epohalnemu« Stritarjevemu Uvodu doživeli s Klasjem zaradi založnikovega finančnega poloma in Levstikove samovoljne poprave Prešernovega jezika, jih je zvezal še trdneje ter priklical Stritarja za vedno v naše slovstveno življenje. Njegova razlaga Prešernove pesmi pomeni organsko nadaljevanje Levstikovih kritičnih nazorov v Popotovanju iz Litije do Čateža. Levstikovi snovni analizi slovenskega slovstva je Stritar tu pridružil še estetsko in oblikovno analizo največjega slovenskega pesniškega genija, ki ga je res razlagal skladno s svojim svetovnim in življenjskim nazorom, ko mu je hotel podtakniti svoje svetožalje, vendar pa je spet tako dobro čutil vrednost Prešernove pesmi, da jo je kljub vsemu dojel v njenem vitalnem slovstvenem pomenu. Tudi s tem, da se je moško postavil porobu staroslovenskemu omalovaževanju Prešerna človeka in pesnika je storil Stritar junaško dejanje, s katerim si je pridobil mladino. Sam Levstik je imenoval njegovo razpravo o Prešernovih poezijah »epohalno«, čeprav se je v najglobljem dnu ni mogel veseliti.

Stritar je namreč nakanil, da pomeri naše slovstvo z merili svetovnega slovstva ter ga napolni z modernimi načeli in svojim duhom. V svoji slovstveni šoli, ki so jo poleg Jurčiča obiskovali Celestin, Levec, Ogrinc in drugi, je razlagal svoja kritična in estetska spoznanja. In njegovi učenci so ga prosili, naj jih zapiše in da v Glasniku na svetlo. Tako so 1867. l. v Glasniku začela izhajati Stritarjeva kritična pisma Česa je posebno treba našim pesnikom, ki so izhajala tudi prihodnje leto. V njih se je Stritar proglasil za Levstikovega učenca, ki hoče nadaljevati njegovo kritično delo, ki naj pomaga ustvariti Slovencem literaturo »po vzgledu drugih narodov«. Tako je Stritar opredelil svoje kritično pa tudi ustvarjevalno delo, poudaril je to, kar ga druži z Levstikom in Jurčičem in kar ga loči od njiju ter ga preko desetletij veže — s Čopom.

Kljub neuspehu, ki so ga doživeli s Klasjem, zlasti neutrudni Jurčič ni nehal snovati slovstvenih načrtov. Sredi 1867. l. je obnovil misel na literarni almanah, ki bi prinesel njegova, Stritarjeva in Levstikova slovstvena dela ter pokazal, da njihova zveza ni nekaj slučajnega, temveč živa, bojevita literarna organizacija. Prihodnje leto se je vsa trojica resno oprijela Jurčičevega nasveta. Levstik, ki je takrat tičal v slovarskem, društvenem in političnem delu, jim je vdihnil svojo staro, žal, prepozno izpolnjeno željo, da bi kritično pretresli staroslovenskega slovstvenega malika — Koseskega ter spravili s slovstvene poti kamen, ki se mu je dozdeval tako velik, da je zastiral duhovno obzorje vsemu narodu. Stritar je Levstikovo željo povzel ter je v Glasniku 1868. l. ocenil Koseskega in njegovega zagovornika Bleiweisa. Sedaj je razširil in poglobil Levstikovo kritično metodo, ker je presojal poleg jezika, ki je bil za Levstika vsaj v kritični praksi poglavitna stvar, tudi oblikovno, idejno in vsebinsko plat slovstvenih umetnin. Podoba je, kakor da bi zdaj hotel prehiteti Levstika, ki je od rane mladosti mislil, kako bi uničil Veselovo »pesem«.

Stritarjeva kritika o Koseškem je zadela staroslovence kakor grom iz jasnega neba, celo tako trezni mož, kakor je bil Matej Cigale, ni mogel spoznati, da je bila upravičena ter je skušal obraniti Vesela. Staroslovenski zaslepljenci pa so odgovorili na Stritarjev »zarobljen nalet na zasluženo slavo našega Koseskega« s tem, da so odpovedali Janežičev Glasnik.

Stritar in Jurčič sta menda že prej tiho mislila na svoje literarno glasilo. Po Glasnikovi smrti pa sta nameravala obnoviti Janežičev časopis, pri tem pa nista ravnala docela lepo z rahločutnim Janežičem, kar se je Stritarju povrnilo 1881. l., ko je ljubljanski pisateljski krog obnavljal oziroma prevzemal njegov Zvon. Tudi vez med Jurčičem in Stritarjem se je zdaj zrahljala. Podoba je, da sta se razšla zaradi političnih načel. Mlajši, radikalnejši in k idejam o vseslovanski regeneraciji nagibajoči Jurčič se menda ni več zlagal s Stritarjevim zapadnjaškim liberalizmom. Začel se je zanimati za politiko in uhajati iz Stritarjevega slovstvenega krožka med politično mladino. Pa tudi Jurčičeva moška osebnost ni mogla ostati v idejni in gmotni odvisnosti od Stritarja, čeprav je ta plemenito in nesebično skrbel za njeno telesno in duhovno dobrobit. Zato je pobegnil Jurčič v žurnalistiko sredi 1868. l., predno je Mladika, glasnica mladoslovenske notranje in življenjske zveze zagledala beli dan, kmalu potem, ko sta se še razgovarjala s Stritarjem o obnovitvi Glasnika. Zatekel se je v Maribor v uredništvo Slovenskega Naroda, ki so ga bili osnovali tisto pomlad štajerski mladoslovenski politiki na osnovi Levstikovega programa za politični časnik Slovenski jug, ki so ga brezuspešno ustanavljali prejšnje leto v Ljubljani.

Mladika je res v pozni jeseni 1868. l. prišla na svetlo, toda zdaj je bila zveza med Jurčičem in Stritarjem pretrgana, pa tudi med njim in Levstikom ni bilo več tistega zaupanja kakor 1866. l. Krog Stritarja se je zgrinjala le še četica mlajših visokošolcev, ki pa so verovali vanj, ker jih je premagal s svojimi estetskimi nazori pa tudi s Pesmimi, ki jih je izdal 1869. l. Tudi njegova leposlovna in esejistična proza jih je očarala z uglajenostjo dikcije, z ritmom lepih stavkov, z lahkotnim, kramljajočim slogom, ki ga je posnel Stritar po francoskem podlistku in eseju.

Mladostno pesem snuje Stritar na osnovi lastnega življenja, ki pa ni posebno bogato in razgibano. Ljubezen je prav za prav poglavitni motiv njegove lirike. V Pesmih je zbral v nekakih poetičnih podoživetjih svoje ljubezenske zgodbe. Na dnu vsake Stritarjeve lirske pesmi je resničen dogodek. Kot Goethejev in Levstikov pesniški učenec, čeprav brez globine in strastnosti njunega doživljanja, je Stritar rabil za sprostitev svojih pesniških sil konkretnega, resničnega in živega dogodka ali doživetja. Zato je rad črpal iz mladostnih spominov. Vsa njegova ljubezen do domovine temelji v spominih na lepe dneve otroških let, ko sta s sosedovo rejenko modrovala in prepevala na paši. Pozneje se je njegova stvariteljska domišljija vnemala zaradi raznih, dostikrat nasprotujočih si ljubezenskih doživljajev, ki dajejo Stritarjevi erotični liriki izraz neke protislovnosti, na zgodbah in skušnjah dunajskih let, na prijateljstu in ljubezni do narave, zlasti do ptičev.

Na osnovi francoske in nemške romantične filozofije, porošene s slavjanofilskimi in mesijanističnimi idejami ruskih in poljskih pesnikov in modroslovcev, si je Stritar v dunajskih letih izoblikoval svetovni in življenjski nazor, ki daje celo obeležje njegovi osebni liriki ter vso snov in idejnost za njegovo razmliljujočo in domoljubno pesem. Tudi popotovanja po Evropi so mu prinašala močne poetične dražljaje, ki so razgibali njegovo, ne posebno občutljivo ustvarjevalno domišljijo. O svojih mladostnih pesmih je Stritar šaljivo rekel, da jih je napisal zato, da bi dokazal, da se tudi v slovenščini lahko zlagajo pesmi brez apostrofa. To se pravi, zavedal se je, da v njegovi liriki izbrušena oblika ne vsebuje vedno adekvatne polnote pesniške ideje. In nesorazmernost med vsebino in obliko je poglavitna karakteristika Stritarjeve pesmi. Praznota, ki zeva med obliko in vsebino, ji daje nek abstraktni, neslovenski, kosmopolitski videz. Zato je mogoče Stritarjeve pesmi prevesti v vsak jezik, ne da bi pri tem kaj izgubile, kar je nemogoče pri Prešernovi ali Levstikovi pesmi.

V dunajskih letih je Stritar v slovstvenem izobraževanju in ustvarjanju zašel pod dvojni vpliv: francoske romantične in nemške klasicistične poezije. Izmed Francozov ga je najmočneje prevzel Jean Jacques Rousseau, ki je dal osnovni struni Stritarjeve duševnosti ono ubranost, ki označuje njegovo svetožalje. Kakor je namreč Rousseau sanjal vse življenje, da je človekov preporod mogoč, ako se človek povrne iz mestnega, civilizatoričnega življenja k naravi, v ono imaginarno stanje človeškega življa pred sleherno civilizacijo, kakor si jo je bil zasanjal v revolucionarnem navdušenju, da bi zgradil kolikor mogoče kričeče nasprotje francoskemu življenju tik pred revolucijo 1789. l.; tako je tudi Stritar, ki je precej globoko pogledal v velikomestno življenje ne samo kot opazovalec, temveč tu in tam kot človek, ki je prejel od njega marsikateri boleč udarec, na osnovi Rousseau-jeve ideje gradil romantično predstavo o vaškem idiličnem, nedolžnem in preprostem življenju, kakor se ga je še megleno spominjal iz otroških let. Zato se mu je spremenila nekdanja tovarišica pastirskega življenja, sosedova rejenka, v luči poveličane predstave rane mladosti v pesniško muzo, vodnico v kraljestvo lepote in resnice.

Iz tega spoznanja oziroma dognanja rase Stritarjeva poezija, poganja pa tudi njegov estetski in kritični nazor, filozofsko in življenjsko prepričanje. Ker si je domišljal, da je nasprotje med vaškim življenjem in velikomestnim vrvenjem spoznal sam iz lastne moči, je poslal tudi svojo pesem v službo človeškega hrepenenja po preprostem, prvotnem in svobodnem življenju, oziroma ker je kot razumsko močan človek vedel, da je vsak povratek v prvotnost nemogoč, da ostane človeku samo golo in neizpolnjivo hrepenenje po idealnem življenju, je Rousseau-jevo misel še razširil, prav za prav združil s Schopenhauerjevim življenjskim in miselnim pesimizmom ter dospel do prepričanja, da je pesnikova najvišja naloga, da kot izbran organ vesoljnega človeškega gorja, ki izvira pač edinole iz boja med človeškim hrepenenjem po miru in njegovim neugnanim nagonom za razvojem, s pesmijo pričuje za prvi element človeškega bistva, da izraža bolest, ki izvira iz večne nezdružljivosti ideala in stvarnosti.

To poetično prepričanje je izražal Stritar tudi v novelah in povestih. Že v Mladiki je dal na svetlo novelo Svetinova Metka. Ta spominja s slogom, kompozicijo in pripovedovalno tehniko na Rousseau-ja, toda njena vsebina, njeno poetično jedro je pristen odraz Stritarjevega življenjskega in poetičnega svetožalja. Najsilneje pa je v leposlovni prozi to upodobil v Zorinu.

Jurčič se je trudil, ko se je 1868. l. ločil od Stritarja, da bi Janežičev Glasnik obnovil na lastno pest. Toda obnemogel je že po prvi številki, nekoliko zaradi tega, ker se niso priglasili naročniki, nekoliko pa zato, ker ga je časnikarsko delo popolnoma prevzelo, tako da ni mogel lista pisati sam, česar bi najbrže bil zmožen. Tako so 1869. l. Slovenci bili brez leposlovnega glasila, kajti Janežičev Besednik ni bil leposlovni časopis, temveč se je trudil, da bi postal kot glasilo Mohorjeve družbe družinski list. Stritarjevi poetični učenci, ki so mu ostali zvesti po Jurčičevem in Levstikovem odpadu, so ga neprestano nagovarjali, naj osnuje slovenski leposlovni list. Slednjič se je Stritar odločil. Kmalu bi bil spet obupal že po razglasitvi svojega programa, kajti Staroslovenci so ga v zvezi z Levstikovim naznanilom, da bo izdajal satiričen list, nemilo sprejeli. Novice in Zgodnja Danica sta grmela zoper še neporojena lista, neki ljubljanski duhovnik je baje celo na prižnici blagroval slovenske analfabete, ker ne bodo mogli pasti v greh, da bi brali ta dva lista. Stritar je okleval in šele visokošolcu Podgorniku, poznejšemu uredniku Slovanskega Lista, se je posrečilo, da ga je pregovoril, da je ostal mož-beseda. Zvon je spet združil mladoslovensko trojico v življenju in v delu. Stritar je namreč list pošiljal tudi »nesrečnim« naročnikom Jurčičevega Glasnika, s čimer si je pridobil Jurčičevo hvaležnost in sodelovanje; v začetku marca 1870. l. pa je pregnan iz domovine dospel na Dunaj tudi Levstik, ki ga je Stritar določil za Zvonovega urednika. V Zvonu so izhajala dela naše trojice, slovstveni poiskusi članov Stritarjevega dunajskega slovstvenega krožka, oglašali pa so se tudi pisatelji in pesniki prve mladoslovenske generacije. Levji del Zvonove vsebine pa sta napisala Stritar in Levstik. Stritar je prispeval vodilni roman Zorin, literarne pogovore in pesmi.

Zorina je risal Stritar po življenju in sicer po lastnem in tujem. Zunanji okvir, v katerega je vdelal roman, je bila nesrečna usoda njegovega prijatelja, brata po duhu, dunajskega nadzdravnika Neumanna. Obliko in duhovno vzdušje, v katerem se razvija dejanje, mu je dal Goethe z romanom Die Leiden des jungen Werthers. Oživil in napolnil pa je te sekundarne pripomočke Stritar z mladostnimi spomini, estetskimi in filozofskimi nazori na realnih tleh svojih popotovanj po Evropi. Tako se mu je posrečilo, da je podal v Zorinu svoj duhovni razvoj, označil tudi zunanji potek svojega življenja, pokazal razsežnost svoje umetnostne izobrazbe ter globino in višino svojih življenjskih nazorov. Vendar pa Zorin ni vzbudil tiste pozornosti v našem slovstvu, kakršno bi zaslužil ne glede na svoje velike napake, ki so zlasti v tem, da pisatelj ne zna dušeslovno opredeliti oseb, da jim ne ume vdihniti lastne, temperamentu in življenjski usodi ustrezajoče duše. Ustvarjen je namreč bil o nepravem času, ko je zaradi ekonomske in politične stiske začel zmagovati v našem narodu realizem, ki sta ga oznanjala Levstik in njegov učenec Jurčič. Zato Zorin ni postal slovenski slovstveni in življenjski junak, temveč je za slovenskega bravca ostal tam, kjer je bil spočet: v nekem meglenem duhovnem in socialnem ozračju, kjer so sicer zabrisane narodnostne meje, vendar se še ni zjasnilo, če bi se sploh moglo, neko svetovljansko, človečansko življenje. Stritar se menda tudi ni bog ve kako gnal, da bi ustvaril jasno, zaokroženo in živo podobo odlomka iz človeškega življenja; poglavitna reč mu je bila, da v obliki pripovesti izpove svojo umetniško izpoved.

Mislil je namreč, da bo tako lažje premagal nazadnjaške in utilitaristične slovstvene kritike v staroslovenskem taboru. Toda motil se je. Zlasti ker ni bil dovolj odkritosrčen, da bi priznal, da se s svojimi estetskimi in življenjskimi nazori nahaja na drugem bregu, da med njim in staroslovenskimi literarnimi abderiti ne more biti sporazuma, da pa je njihovo stališče v celoti narodovega in človeškega življenja prav tako potrebno in nujno kakor njegovo, čeprav morata obe estetski in življenjski mnenji ostati na vekomaj v pravičnem boju. Zato je ravnal kot otrok, če je zares zaradi kritike, ki jo je prinesla o Zorinu Zgodnja Danica, začel misliti, da bi Zvon ustavil. Hujši je bil napad, ki so ga Staroslovenci v zvezi z bojem, katerega so bojevali zaradi Pavliha zoper Levstika, naperili tudi zoper Stritarja, Levstikovega zaveznika in prijatelja, zlasti ker je tu sodeloval del mladoslovenske politične struje. Po Levstikovi nesreči pri Pavlihi se je namreč Stritar pokazal pravega moža, od 17. številke naprej mu je prepustil ves list v zagovor oziroma v protinapad. Obenem je opustil za trenotek pesniške načrte ter se pridružil prijatelju in bojeval njegov boj do konca. Stritarjeva občutljiva duša se je razvnela v pravični jezi, ko je videla, kako teptajo največjega narodnega glasnika. In ta jeza je zganila v njegovi pesniški duševnosti — ostro in brezobzirno satiro, ki je v poslednjih številkah Zvona izzvenela v klasičnih Pasjíh pogovorih in v najduhovitejši satiri na slovenski narodni značaj — v Triglavanu s Posavja.

Staroslovenci pa so najeli dunajskega visokošolca Davorina Boleta, ki je prav v teh dneh tovariševal s Stritarjem in Levstikom. Bole je bil po duši neiskrena narava, imel je za sabo že pisano življenje, toda v javnem življenju se dosedaj še ni pokazal. Ali ga je nekdo najel, ali pa je res, kakor se je zagovarjal, da mu slovensko in krščansko prepričanje ni dalo, da bi dalje poslušal, kakšne izdajalske naklepe sta kovala Stritar in Levstik, ne moremo danes ugotoviti. Podoba je, da je Bole imel zveze z Bleiweisom ter se mu je najbrže sam ponudil, da ga reši nevarnih dunajskih nasprotnikov. In šel je ter hinavsko in bedasto potvoril kavarniške razgovore, ki jih je imel z Levstikom in Stritarjem. Prvemu sicer ni mogel ničesar drugega očitati kakor svobodomiselni nazor in prijateljstvo z Dežmanom, Stritarja pa je precej zasluženo dregnil v puhlo politično in življenjsko prepričanje, kjer se je družilo rousseau-jevskemu idealizmu grobo materialistično učenje nemških darwinistov na osnovi klasicističnega navdušenja za čisto umetnost in sentimentalnega gledanja na idilično preprostost slovenskega ljudstva.

Zato je Stritar morda čutil neko moralno krivdo, ne sicer toliko zaradi svojih nazorov, ki so mu bili pač najdražji in edini, koliko zaradi idejne strahopetnosti, da ni izpovedal, da se morejo Slovenci ločiti v kulturnem delu. In to čuvstvo tragične krivde je bilo vzrok, da je Stritar ustavil konec 1870. l. Zvon.

Najpomembnejši del v Zvonu so bili urednikovi Literarni pogovori, nadaljevanje kritičnih pisem iz Glasnika. Tu je ocenil Jenkovo in Levstikovo pesem ter nadaljeval vzgojo mlajšega pesniškega in pisateljskega rodu, ki sta se prav v Zvonu krepko oglašala: Gregorčič, Levec in Kersnik kot pesniki, Jurčič, Celestin in Šuklje kot prozaiki.

Stritarjev srd zaradi krivice, ki so jo delali nasprotniki Levstiku, pa ni popustil, zlasti ker so Bleiweisovci vedno poudarjali, kako so mu »sapo zaprli« ter o vsaki priložnosti obnavljati prepir. Zato se je Stritarjeva slovstvena jeza stopnjevala do odkrite izpovedi liberalnega svetovnega nazora, ki jo je podal v Dunajskih sonetih (1872. l.), nekoliko pa tudi v Prešernovih pismih iz Elizija (1872. l.). Tu se je pokazal prvič pravega pesnika, čeprav samo v ozki strugi satirične pesmi. Zdaj se mu je zlila oblika in vsebina v celoto, tako da so te pesmi kljub časovni odmaknjenosti še danes žive.

V prihodnjih letih je Stritar spremenil zunanji način življenja. Oženil se je in postal državni uradnik. Ker pa je tudi dosedaj bilo njegovo slovstveno delo večkrat sad zunanjih in neosebnih činiteljev, tako mu je tudi ta zunanji preokret preusmeril slovstveno delo. Ni se sicer menjal celotni življenjski in duhovni kompleks, iz katerega je bil črpal gradivo za ustvarjanje in razlaganje, temveč opustil je le radikalne in borbene izpade, okrepil pa je zlasti pedagoške prvine, kakor tudi slavjanofilske in mesijanistične misli, ki jih je pričel širiti vedno bolj v smislu nekega akademskega in slovstvenega panslavizma. Zato pa je postal njegov pogled na resnično slovensko življenje še motnejši.

Po Zvonu se je namreč zganila, da bi osnovala leposlovno glasilo, štajerska obrobna skupina, ki je mislila, da je upravičenejša, da nadaljuje Janežičevo delo, kakor pa dunajska slovenska kolonija, ki so v nji prevladovali udje osrednje skupine. Nekdanji ilirec Davorin Trstenjak, ki se je zdramil zaradi mladoslovenskega političnega gibanja, je mislil, da je napočil čas, da se lahko postavi tudi na literarnem področju. Osnoval je 1872. l. v Mariboru leposlovni list Zora, ki ga je kmalu prepustil Janku Pajku. Oba Zorina urednika sta polnila časopis s prispevki slučajnih sotrudnikov, nista pa bila zmožna, da bi pritegnila nekdanje zvonovce, ali pa da bi osnovala krožek svojih pesnikov in pisateljev, ki bi jih vodila kakor sta Janežič ali Stritar svoje.

Zato se je Stritar odločil 1875. l., da bo obnovil Zvon, kar je vzbudilo velikansko navdušenje med mladino. Toda obnovljeni Zvon ni izpolnil pričakovanja in razočarana mladina se je kmalu odvrnila od njega. V domovini se je namreč nevarno širila germanizacija, liberalno-centralistične vlade so stisnile narod na političnem, gospodarskem pa tudi kulturnem področju. Zato je naraščalo med izobraženstvom obupno razpoloženje, ki je bilo nevarno kulturnemu življenju, na drugi strani pa so razboritejši duhovi združeni z Levstikom zahtevali resnične, realne in sodobne poezije.

Stritar je v smislu naznačenih sprememb v svojem estetskem in svetovnem nazoru urejeval in pisal po večini obnovljeni Zvon sam. Tu in tam so mu sicer pomagali nekdanji sodelavci: Levec, Jurčič, Gregorčič in Kersnik, oglašali so se tudi novi: Erjavec, Tavčar in drugi, vendar je obnovljenemu Zvonu urednik še močneje vtisnil duhovni pečat kakor nekdanjemu. Stritar pa je z estetskimi in kritičnimi nazori spremenil tudi taktiko v boju s Staroslovenci. Umetnost mu ni bila več najvišja in absolutna stran človeškega kulturnega življenja, temveč tolažnica in pomočnica, ki omiljuje človeško trpljenje, vzgaja in vodi človeški rod. Po drznih izjavah v Dunajskih sonetih sicer ni mogel več preklicati svobodomiselnega političnega naziranja, ostal mu je zvest, vendar je hotel biti s svojim slovstvenim delom »dober zaveznik« prav onim, s katerimi se je še pred nekaj leti tako ostro bojeval. Zato je tudi premaknil težišče svojega lista, ki ni več samo kritično in estetsko. Urednikovi Pogovori ne razpravljajo več samo o slovstvu in umetnosti, temveč tudi o domoljubju, o socijalnih problemih, o slovanskem vprašanju itd. V isti smeri se gibljejo tudi Stritarjeve kritike, članki, kramljanja in spomini.

Poleg pesmi, ki so prav tako odmev Stritarjevega spremenjenega razmišljanja o človeku in življenju, je napisal za obnovljeni Zvon še troje romanov: Gospod Mirodolski (1876. l.), Rosana (1877. l.) in Sodnikovi (1878. l.). Prva sta nastala kot sad pisateljeve literarne izobrazbe in njegovega življenjskega nazora. V Gospodu Mirodolskem je na osnovi Goldsmithovega romana The Vicar of Wakefield (Župnik Wakefieldski) razgrnil svoj moški življenjski ideal ter ga napolnil z nazori o družbenem in družinskem življenju, o slovstvu in umetnosti. Kljub temu da je presadil Goldsmithovo dejanje v imaginarni slovenski svet, kakršnega si je zgradil na Dunaju s pomočjo meglenih spominov na resnično slovensko življenje, je mnogo sledov iz originala vidnih tudi v slovenskem posnetku. Zato ga je Gospod Mirodolski pri mladini spravil v slabo luč; kajti še tisto leto je dal na svetlo tržaški profesor Janez Jesenko prevod izvirnika. Ker je bil Jesenko prijatelj s Stritarjevimi idejnimi in slovstvenimi nasprotniki v Ljubljani, mislim, da so mu prav ti vdihnili misel, naj posloveni Goldsmithov roman ter razkrinka Stritarja, ki je neprestano poudarjal, da je našemu slovstvu treba izvirnih del. Nakana se je posrečila. Mladina se je odvrnila od Stritarja in število Zvonovih naročnikov je hudo padlo. Če pa motrimo Gospoda Mirodolskega z današnjih kritičnih vidikov, moramo reči, da ta preokret slovenske mladine ni bil sedaj nič bolj in nič manj upravičen, kakor bi mogel biti takrat, ko je izšel Zorin. S snovno odvisnostjo od angleškega izvirnika ni zagrešil Stritar literarne tatvine, ker je tujo snov napolnil s svojim duhom in življenjem.

Tudi Rosana se je Stritarju porodila iz tujega dela. Skrivnosten lik Mignon iz Goethejevega romana Wilhelm Meisters Lehrjahre mu je pomagal, da je obledela, vendar še nad vse draga duhovna podoba sosedove rejenke zadobila novo slovstveno življenje, kakor mu je že v Zorinu pomagala ustvariti osebnost glavne junakinje.

Zadnji Stritarjev roman Sodnikovi je najbolj samostojen. Z njim se je Stritar zoper svojo naravo skušal približati realizmu. Zato je pobral snov iz neposrednega, živega življenja. Upodobil je propast velike kmetiške hiše v rojstnem kraju, ki jo ugonobi to, da začno nekateri njeni člani živeti po mestnih šegah in navadah. Ti slednjič razrušijo življenjsko srečo vse družine. Tu je izrazil Stritar spet rousseau-jevsko misel o pogubnosti mestne civilizacije za človeško življenje. Naslikal pa je kljub nedoslednemu mešanju idealističnih in realističnih barv precej živo in resnično podobo, kako se je zrušila marsikatera trdna slovenska hiša v 80. letih prejšnjega stoletja zaradi gospodarskega in kulturnega liberalizma, ki je takrat dosegel našo vas.

Stritarjeva pesem v obnovljenem Zvonu kaže to posebnost, da namesto enkratne, individualne, zaključene lirske pesmi uvaja pesnik zdaj ciklično pesem: sonetni venec (Slovo), vence refleksivnih pesmi v obliki elegičnega distiha (Dunajske elegije) ali pa tudi epsko-lirske cikle iz sodobnega življenja (Raja). Tudi neciklične Stritarjeve pesmi te dobe razodevajo v obliki nenavadno dolžino in skrbno izdelano verzifikacijo. V idejnem in vsebinskem smislu pa druži te pesmi premoč refleksije nad čuvstvom v lirskih poezijah ter razmišljanja nad dogodkom v epskih pesmih. V zadnjih letnikih Zvona pa se že javlja otroška in mladinska pesem, ki napoveduje zadnjo podobo Stritarjevega ustvarjanja.

Ker se je namreč Stritar proti koncu 1880. l. prepričal, da ne more zlomiti strnjene slovstvene opozicije, ki so jo tvorili Levec, Levstik, Kersnik in Jurčič v Ljubljani, je sklenil, da bo Zvon spet ustavil. In komaj so ljubljanski realisti to zvedeli, so dali v deželo oznanilo, da bodo prihodnje leto osnovali slovensko literarno glasilo v Ljubljani. Stritarja je ta naglica nekoliko spekla, prepričan je bil, da še njegova slovstvena ura ni odbila. Poleg tega pa se je menda nekoliko temno zavedal krivice, ki jo je bil storil nekdaj Janežiču. Zato se je užaljen umaknil v zatišje, v prvem letniku Ljubljanskega Zvona ni sodeloval. Šele ko so politične spletke razdvojile četvorico ustanoviteljev Ljubljanskega Zvona, ga je Levec na Kersnikovo priporočilo povabil k sodelovanju. Stritar je prispeval za Ljubljanski Zvon nekaj pesmi in pa kopo Pogovorov, ki je v njih kakor nekdaj kramljal o slovstvu in življenju. Zlasti si je hotel z njimi izpisati iz srca neko nagonsko sovraštvo do realizma, oziroma do naturalizma, ki je takrat usmerjal evropsko slovstvo in silil v nemških posnetkih in prevodih tudi k nam. Tudi z Mahničem se je bodel.

Zdaj je začel urejevati svoje pesmi in spise, popravljal jih v jezikovnem nekoliko tudi v oblikovnem pogledu in pripravljal za natisk. Levec je predlagal 1886. l., da bi jih za njegovo petdesetletnico izdala Slovenska Matica, toda v nji so takrat še vedrili in oblačili Staroslovenci. Zato so jih zavrnili. Sprejel jih je založnik Bamberg, ki jih je dal na svetlo v sedmih zvezkih (1887. l.—1899. l.). Stritar je tudi po 1888. l., ko je izšel 6. zvezek Zbranih spisov, ustvarjal naprej: Nova pota (1894. l.), Dunajska pisma, (1895.—96. l.), novelo v verzih Olga (1893. l.), dramo Logarjevi (1895. l.) in kopo epigramov, spominov in drugo, kar je priobčil povečini v Zvonu in v ponatisku v 7. zvezku Zbranih spisov.

Ker je s starostjo in z rodbinskim življenjem v Stritarju vedno bolj in bolj zmagovala pedagoška stran in ker se je po nastopu moderne (1896. l.) uveril, da nikdar več ne bo mogel biti slovenski slovstveni vodnik, je z veseljem sprejel ponudbo Mohorjeve družbe, naj napiše knjigo »šolskih pesmi«. Po vzgledu nemških Hey-evih in Speckterjevih mladinskih pesmi je spisal kopo pesmi za knjigo Pod lipo (1899. l.). Čeprav je nemški vzgled sam priznal, je vendar v teh mladinskih pesmih prav za prav prikrojil svojo moško pesem za otroke, kakor je tudi v povesti Gospod z griča priredil roman o Mirodolskem. Na isti način in v istem duhu je spisal za Družbo še štiri mladinske zbirke. Z njimi je zelo povzdignil naše mladinsko slovstvo, ki je takrat še vedno živelo iz posnemanja in presnavljanja Schmidovih povesti.

Tudi poslej je Stritar pesnil, čeprav z deli ni silil med svet, boleli so ga razni očitki. Najhuje nesmiselno govorjenje o plagijatorstvu, ki ga je zavrnil sam 1897. l. Tedaj je tudi podal najboljšo oznako svojega pisateljevanja: »Vse moje pesmi so moje, vse doživljeno, vse nekaka očitna izpoved v olajšabje srca. »Zorin« sem jaz sam, ali sem bil jaz v prvi dobi svojega razvoja, tako kakor »Gospod Mirodolski« ni nihče drugi, nego jaz v poznejši dobi. Moja »estetika« ni ne Aristotelova, ne Lessingova, ne Vischerjeva ali ne vem še čigava, moja je vsa sad mojega opazovanja in razmišljanja, mojega življenja sad. Vsi moji spisi so tako rekoč posamezni kosi mojega bitja.«

Josip Jurčič[uredi]

V našem slovstvu ni dveh sodobnikov in slovstvenih prijateljev, ki bi si bila po osnovnem temperamentu svojega duševnega bistva in po celotnem pogledu na življenje in umetnost bolj vsaksebi, kakor sta si bila Stritar in — Jurčič. Jurčičevo slovstveno mesto bi bilo prav za prav v najbližji Levstikovi bližini, če ga ne bi usoda zagnala za nekaj časa v Stritarjevo slovstveno šolo, kjer so se zmaličile njegove prirodne realistične duhovne osnove ter od Levstika prevzeti pogled na razvoj našega slovstva, česar Jurčič ni mogel nikoli več docela popraviti. Življenjska beda, ki mu je bila tovarišica do prezgodnje smrti, ga je od Stritarja pognala v časnikarstvo, kamor ga je tudi klicalo bojevito in radikalno politično prepričanje. Časnikarski poklic, ki se ga Jurčič poslej ni mogel več otresti, je vsekal novo rano njegovemu ustvarjanju, ker mu ni dajal, da bi mu izredni epski osnutki dozoreli, da bi mogel mirno in premišljeno oblikovati življenje, ki se mu je kot rojenemu pripovedniku neprestano razgrinjalo v pisanih zgodbah. Zato Jurčičeva pripovedna umetnost ni dozorela do tiste objektivne lepote, kakršno bi sicer lahko dosegla, če bi mu usoda in temperament dala potrebnega življenjskega miru. A kljub temu počiva še danes vsa slovenska pripovedna umetnost na temeljih, ki jih je z Levstikovo pomočjo postavil genijalni Muljavec.

Rodil se je 1844. l. kot sin bornega kmeta, čigar rod izhaja najbrže s Hrvaškega. Oče se je priženil na majhno kmetijo »na Zavoju«, ob cesti s Krke v Stično. Očetova branjarija in žganjarija sta mu najbrže poleg bistre glave omogočili, da ga je oče poslal v ljubljanske šole. Tu so ga sprejeli, potem ko je odlično končal prvo šolo, brezplačno v Alojzijevišče, kjer je ostal, dokler ni dovršil sedme šole. Ko pa se je zavedel, da nima poklica za duhovnika in da si more s peresom zaslužiti toliko, da mu zadostuje za skromno življenje, je zapustil Alojzijevišče. Po maturi je jeseni 1865. l. šel na Dunaj študirat klasično filologijo, kjer se je preživljal s tem, kar mu je pošiljal Janežič, ki ga je tako rekoč vzel popolnoma v svojo službo in mu plačeval po 12—15 gld. od tiskane pole. Nekoliko ga je podpiral Stritar, ki je vplival nanj tudi, kakor smo slišali, v duhovnem in estetskem oziru. Ker je 1868. l. Jurčičevo gmotno stanje postalo nevzdržno, najhuje se mu je godilo takrat, ko je pisal roman Cvet in sad, in ker se je tudi s Stritarjem takrat duhovno razšel, se je napotil v Maribor, kjer je pomagal uredniku Tomšiču pri Slovenskem Narodu. Poskusil je, da bi obnovil Slovenski Glasnik v Mariboru. Sprava s Stritarjem 1870. l. in želja, da bi dovršil študije, sta ga gnali spet na Dunaj. Toda časnikarstvo in pisateljevanje ga nista izpustili iz rok, zato ni mogel resno študirati. Politična miselnost ga je vodila v družbo južnoslovanskih dijakov, ki so študirali na Dunaju in Petar Tomić, ki je poznal njegovo časnikarsko spretnost in politično usmerjenost, mu je svetoval, naj gre za časnikarja v Sisek, kjer so bili ustanovili takrat hrvaški narodnjaki, da bi se izognili zagrebški madjaronski cenzuri, časnika Zatočnik in Südslavische Zeitung zoper Rauchovo politiko. Sisek so si izvolili zato, ker je bil pod avstrijsko upravo. Jurčič je sprva pomagal pri urejevanju, kasneje pa je bil samostojni urednik nemškega časnika, ki pa si ni pridobil med Slovani prijateljev, ker ga je moral Jurčič v času, ko je divjala vojna med Francozi in Nemci, urejevati po želji ustanovnikov v germanskem in protifrancoskem duhu.

Ko se je najboljši slovenski časnikar Anton Tomšič majnika 1871. l. ustrelil, so poklicali Jurčiča v Maribor. Tu je urejeval list do oktobra 1872. l., ko se je z njim preselil v Ljubljano. Tu je urejeval Narod skoro do smrti; med boleznijo sta ga nadomestovala Grasselli in Tavčar. Smrt ga je ugrabila po dveletnem bolehanju 1881. l. V Ljubljani je bil Jurčič središče političnega in slovstvenega življenja in poleg Levstika največja osebnost slovenskega javnega življenja.

Jurčičeva stvariteljska domišljija se je vzdramila pod vtisom pravljic in pripovedek, ki mu jih je pravil sedemdesetletni ded o turških vojskah, čarovnicah, strahovih in dr. V tretji šoli ga je vzpodbudila graja profesorja slovenščine Hrvata Belovića ki jo je izrekel, ko je prinesel prve slovenske šolske naloge popravljene v šolo: »Sram vas bodi, rojeni Slovenci ste, pa svoj materni jezik tako slabo znate.« In Jurčič je začel prebirati slovenske knjige. V Novicah in v Glasniku pa je naletel na Levstikove spise: Napake slovenskega pisanja. Popotovanje iz Litije do Čateža in na Martina Krpana.

To je bil evangelij, ki je padel v rodovitno dušo mladega Jurčiča, v kateri je živela od deda sporočena prastara duša dolenjskega kmeta svoje tiho življenje. Ko je spoznal, da je tako glasovita glava, kakor je bil med ljubljansko dijaško mladino Levstik zaradi Pesmi in preganjanja, ki jih je trpel zaradi njih, mnenja, da je edino pravilno, da se slovensko pripovedno slovstvo osnuje iz onih motivov, ki žive v ljudskem sporočilu, da se mora slovenski pripovednik učiti od ljudstva snovi in jezika, se je podal na delo. Ljudskih pripovednih motivov je bil namreč poln, le njihove cene za ustvaritev slovenskega slovstva se ni zavedel, dokler ni bral Levstikovih spisov.

Zdaj pa so se odprle zatvornice njegove duše in tamkaj nakopičeno duhovno in telesno vsebino slovenskega kmetiškega življenja je preustvarila Jurčičeva gibčna in neutrudno snujoča stvariteljska domišljija v venec poljudnih povesti ter pognala celo v brstje in cvetje prvega slovenskega romana. Če ne bi motili blagodejnega spoja med Jurčičevo duhovno dediščino ter oživljajočim Levstikovim slovstvenim vplivom drugotni vplivi, ki so izvirali, kakor smo videli, večinoma iz Jurčičevega življenja in poklica ter Stritarjevega vpliva, bi mogel ustvariti še več, česar še do danes pogreša naše slovstvo, — realistični sodobni in zgodovinski roman.

Ko je Jurčič prebral Levstikove spise, je pričel zbirati in znašati gradivo iz ljudstva, da bi ga uporabil, ko mu bo dozorelo za originalna dela. Njegovi zapisniki iz gimnazijskih let so polni narodnih izrazov, rekel, pregovorov, opisov ljudskih originalov, pripovesti, pravljic in celo narodnih pesmi. Te beležnice pričajo, da Jurčič ni bil lirska duša, ki bi se v svojem poetičnem snovanju zapredala v čuvstvene in miselne tvorbe lastne domišljije, temveč izrazita realistična natura, ki je umela ustvarjati šele na osnovi natanko in podrobno prestudiranega resničnega življenja. Zato so Jurčičevi mladostni verzi, ki so povrh vsi pripovedne vsebine, razven tragičnega Kamna na grob, ki si ga je zavalil 1868. l. na grob mladosti, brezbarvni in brezritmični.

V slovstveno življenje se je podal Jurčič najprej s tem, kar je po Levstikovem navodilu nabral med ljudstvom. Kot četrtošolec je v Glasniku (1860. l.) dal na svetlo Pripovedki o beli kači, nekaj podobnega gradiva pa je priobčil še v X. in XII. letniku tistega časopisa, nekaj pa šele v Stritarjevem Zvonu. Največ pa ga je zapustil nenatisnjenega v beležnicah. Toda s samim razglaševanjem narodovega blaga ni bil zadovoljen, mikalo ga je, da bi sam ustvarjal. Tako je kot šestošolec na trdni osnovi dedovega pripovedovanja prestopil k lastnemu ustvarjanju s Spomini na deda. (Novice 1863. l.), ki jim je dal podnaslov »pravljice in povesti iz slovenskega naroda«. Tu se mu je posrečilo, da je narodnim pripovedkam dal že originalen, realistično očrtan okvir.

Levstikovi sicer pomembni in za njegovo umetnost odločilni spisi so mu vendar poleg Krpana mogli biti v pomoč le pri iskanju in določevanju vsebinskega jedra nameravanih povesti. Puščali pa so ga na cedilu, kadar je razmišljal o tem, kako bi narodno blago oblikoval v umetno povest. Takrat mu je priskočil na pomoč alojzijeviški prefekt, nekdanji Čbeličar, Jurij Grabner. Rad se je pogovarjal z Jurčičem o literarnih stvareh ter mu je skušal razjasniti pojme in predstave o epskem oblikovanju, vendar je bil prestar, da bi mu mogel dati to, česar je bil Jurčič potreben. Tedaj je naletel po naključju na nemške prevode angleškega romanopisca Walterja Scotta. Baje jih je prebiral noč in dan in sklenil, da bo Slovencem pisal prav taka dela, kakor jih je Scott Angležem.

Zdaj sta se mu razvezah domišljija in pero in 1863. l. je ustvaril prve originalne povesti. Najglasovitejša med njimi je Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki jo je dal na svetlo v Večernicah Mohorjeve družbe 1864. l. Dosegel je zanjo celo družbino častno nagrado (100 gld.) v tekmi s povestjo Hudo brezno, za katero je prejel Erjavec 50 gld.

Idejo za Jurija Kozjaka so Jurčiču dale Levstikove besede, da imamo »za novelo dovolj gradiva, dovolj pravljic zlasti iz turških bojev«. Dejanje samo pa se mu je porodilo iz stvariteljske domišljije, ki so jo podprle muljavske pravljice, dedovo pripovedovanje o turških bojih, prebiranje Valvasorjeve zgodovine in Scottovih romanov. Vendar so ti sekundarni vplivi stopili v ozadje, kakor hitro se je zavedel, da mora po Levstikovem nauku pisati iz naroda za narod. Kakor da bi oživela v njem prakmečka bajalna nadarjenost, kakor da bi sedel v krogu sovaščanov na preji, ali pa v očetovi žganjarni v družbi kmečkih pivcev, tako domače, neprisiljeno in jasno mu je potekla beseda, se mu je zavozlalo in razvozlalo dejanje, so stopili pred njegovo duhovno oko živi ljudje, ki jih je narisal skladno z narodno in individualno psihologijo. Zgodba o sovražnih bratih, ki je domač in prastar motiv vseh slovanskih pravljic, se mu je zavozlala in razvozlala nekoliko preveč literarno, toda gibanje turških in kmetiških množic je Jurčič dojel plastično. Umel mu je celo ustvariti realno pokrajino, saj je postavil vse dejanje v najbližjo okolico rojstne hiše.

Tisti čas je spisal še dvoje povestic: Prazna vera in Uboštvo in bogastvo, ki sta tudi izšli v Mohorjevih knjigah, prva 1864. l., druga pa prihodnje leto. Po slogu in vsebini sta nekako na sredi med Spomini na deda in Jurijem Kozjakom.

Moč Levstikove kritične in estetske zapovedi je delovala v njegovi duši močneje kakor vsi slovstveni vplivi. Še tisto leto, ko je bil izšel njegov prvenec v Scottovem slogu, je krenil pod Levstikovim vplivom spet globoko v realno kmečko življenje ter spisal Jesensko noč med slovenskimi polharji. Ni verjetno, da bi se v tej žanrski sliki, ki jo je ustvaril Jurčič celo dvakrat, obakrat nezavisno eno od druge, zrcalil kakšen Valvasorjev vpliv. Jurčič je pač v Valvasorju, ki ga je prebiral docela iz drugih nagibov, opazil njegovo kramljanje o polhih ter sliko, kako hudič polhe pase. Pravijo, da Jurčič spisa ni dovršil, ker so sošolci preveč zabavljali čezenj. Če je to res, priča, kako globoko se je zarezala tehnika povesti Krištofa Schmida v slovensko predstavo o epiki in kako mukoma se je porajal realizem v našem slovstvu; kajti prav ta Jurčičev odlomek je še danes najbolj svež opis kmečke duše v našem slovstvu.

Tudi spoj Scottove pisateljske tehnike na osnovi slovenskih epskih motivov je deloval v Jurčiču z nezmanjšano silo. Še tisto leto je dal v Glasniku na svetlo poleg Sosedovega sinu svojo najboljšo povest Domen — nekako studijo za prvi roman Deseti brat. V snovi je spet krenil za Levstikovim nasvetom, naj si slovenski pisatelj izbira »pripovedke o vojaških beguncih«. Vendar je ljudsko snov podredil motivu, ki se večkrat ponavlja v njegovih povestih, — maščevanje ponižanih in razžaljenih ljudi zoper one, ki jih zatirajo. Spet je lokaliziral povest v domačiji, uporabil ljudsko pripovedovanje ter naslikal v karakteristiki in situacijah najkrepkejšo narodno sliko. Celo v tem se čuti pristnost in popolna Jurčičeva odvisnost od narodnega gradiva, da mu je kljub simpatijam, ki jih čuti za nesrečnega junaka, vendar nekoliko krivičen, kar daje povesti čar pračloveške objektivnosti, čeprav tudi videz neenotnosti.

Ta ljudska objektivnost je pomogla Jurčiču, da je zdaj priredil in popravil preprostemu avtorju Andreju Pajku kongenijalno spomine na francoske vojske, ki jih je dala na svetlo Mohorjeva družba kot Spomine starega Slovenca (1865. l.). Poleg tega je neposredno po Domnu spisal povest Tihotapec, ki jo je prav tako snovno prevzel iz ljudskega izročila, estetsko pa upodobil po Scottovem vzgledu. Tihotapec se odlikuje še po bistroumnejšem risanju značajev kakor Domen. Ljudsko opazovanje in označevanje oseb, dejanja in nehanja je tu doseglo vrh v našem umetnem slovstvu. Pa tudi slog, kompozicija in jezik so mojstrski. Skoraj vsaka beseda, ki jo spregovore osebe v Tihotapcu, je živa ljudska beseda, ali pa je genijalno doživljen in psihološko pravilen posnetek.

Pred slovesom iz gimnazije je Jurčič, ki je imel takrat že sloves najboljšega slovenskega pripovednika, s tovariši dal na svetlo almanah Slovenska vila. Tu je priobčil nekaj balad, zgodovinsko povest Jurij Kobila in ljubezensko zgodbo Dva prijatelja. Pravijo, da je zaradi poslednje pograjal Jurčiča Bleiweis, ko mu je ta kot očetu slovenskega naroda prinesel svoj almanah, javno pa ga je zgrabil v Zgodnji Danici Jeran, češ da živo opisuje  »tisto ljubezen, ki pelje v Ljubljanico, Savo, Donavo, pa še kam drugam«.

V Juriju Kobili je spisal Jurčič drugo zgodovinsko povest. Spet se je dal voditi rajši ljudskemu izročilu kakor pa zgodovinskim virom. Povest mu je potekla, kakor priznava na koncu, iz dedovih besed: »Glej, tam je umiral Jurij Kobila v jaslih.« S povestjo je hotel oživiti predikantovo življenje tako, da bi ustrezalo ljudskemu spominu nanj, kakor se je ohranil v besedah Jurčičevega deda. V Dveh prijateljih pa je poskusil okvirno povest, ki morda res izvira iz tujega slovstvenega vzorca. Mnenje, ki ga podpira tudi to, da v njej Jurčič prvič oblikuje meščansko življenje.

Uspehi, ki jih je dosegel Jurčič s prvimi spisi, so vzbudili v njem željo, da bi se popolnoma posvetil pripovedništvu. Odločilno je bilo tudi to, da ga je 1865. l. Levec seznanil z Levstikom, ki mu je razložil marsikatero napako v delu ter poslej ohranil živo zanimanje za njegove načrte. Levstikovo pismo Miklošiču 1865. l. nam sporoča Levstikovo mnenje o mladem Jurčiču: »Čuditi se je, kako ta mladenič lepo in bogato slovenski piše, kako zna risati značaje, zapletati in razreševati svoje povesti, in kako bogato fantazijo ima.«

V dunajskih letih je pisal Jurčič kritične sestavke, kjer je skušal zavrniti Jeranovce in podati svoje kritično mnenje o slovenskem slovstvu. Pridno pa je tudi pisal povesti, ki so v nagli zaporednosti izhajale v Slovenskem Glasniku 1866. l.: Klošterski žolnir, Hči mestnega sodnika, Golida. Zdaj mu je tudi vedno bolj in bolj zorel že 1864. l. zasnovani roman Deseti brat. Z njim je hotel napisati prvi veliki slovenski pripovedni tekst. Osebni in slovstveni vplivi so ga navdajali pri pisanju. Na najglobljem dnu se svetlika odraz idealne ljubezni do Johanne Ottove, ki jo je bil 1864. l. spoznal na počitnicah, poučeval in vzljubil. Pokrajinsko okolje romana je spet Jurčičeva najožja domovina. Tudi ljudje so domačini, glavni junak nosi celo idealizirane črte Jurčičevega značaja, prav tako junakinja poteze — Johanne Ottove. Zlasti pa so kmečki ljudje vsi posneti po Jurčičevih znancih in originalih rojstne vasi. V življenjski element Desetega brata pa so se vtihotapili razni slovstveni vplivi: Levstikov Deseti brat ga je mogel inspirirati samo s svojim imenom. Močnejši slovstveni vpliv na Desetega brata pripisujejo že od Jurčičevih časov Scottovemu Starinoslovcu (The Antiquary). Jurčič je ta roman dobro poznal, saj je bil priljubljen med slovenskimi dijaki, ki so kmalu ugotovili v Desetem bratu »remeniscencije iz njega«. Pozneje so pa nekateri kritiki trdili, da je Scottov vpliv še silnejši, da je dejanje v obeh romanih prav za prav isto. Nedvomno je Scottov roman vplival na Jurčičevo koncepcijo, vendar ne z dejanjem, ki predstavlja združitev Jurčičevih spominov na one čase, ko je bil na Kravjaku in nosil v srcu ljubezen do grajske hčere z njegovo slovstveno snovjo o maščevanju zatajenega sina, ki jo je bil leposlovno obdelal že v Domnu, na tehničnem in kompozicijskem ozadju Scottovega Starinoslovca. Scott mu je s svojim delom pomagal le toliko, da mu je pokazal, kako bi mogel snov, ki jo je dosedaj izražal v obliki kratkih, dramatično razgibanih povesti, podati v pravi epski širini. Vzporednost dveh dejanj, ki se na usodnih križiščih dotikata in prepletata, ni posneta iz Scotta, podana je bila že z Jurčičevo snovjo. Posneta je, kakor smo že rekli, edino tehnika, s katero je obe snovi združil. Pa tudi ta vpliv ni bil potreben, kajti roman razodeva, da ga pisatelj ni pisal sproti, temveč načrt mu je bil jasen že v prvih poglavjih. Romantično zgodbo o Martinkovem maščevanju je priključil zato, da bi razrešil ljubezensko zgodbo, za kar mu življenje ni dalo nobenega pomočka.

Jurčič je roman o Desetem bratu dvakrat zasnoval. Prvič je hotel podati preprosto zgodbo, ki bi se snovala v gradu in na vasi ter tragično končala. V »črtežu« prvega osnutka prevladujejo romantične prvine, v končnem romanu pa se zgodba vse burneje zapleta in srečneje razreši. Poleg naivnega ljubezenskega romana zdaj mogočno razraste mračna zgodba o demonskem sleparju Piškavu in njegovih žrtvah, ki skoraj docela zasenči ljubezensko fabulo. Zato je Levstikova globoka in ostra kritika, ki jo je izrekel v pismu Jurčiču o romanu, le nekoliko pravična. Levstik se skoro z vsemi svojimi pomisleki ustavlja na ljubezenski zgodbi, ki ji je res dal Jurčič prevelik poudarek zlasti z optimističnim koncem, vendar glavno dejanje in glavni junak ni ne ljubezen, ne Kvas, temveč nesrečni in maščevalni Piškavov sin — Martinek Spak. Levstikova kritika je zasekala z elementarno silo v Jurčiča, ki je takrat preživljal na Dunaju hude čase nekoliko zaradi bede, ki ga je trla kakor nikoli prej, nekoliko zaradi Stritarjevega slovstvenega in življenjskega vpliva, ki si ga je hotel prav tedaj izpisati iz srca. Ustvarjal je namreč svoj drugi roman Cvet in sad. Iz duhovne in življenjske krize se je zatekel v časnikarstvo. Več nekončanih osnutkov poleg Cveta in sada, ki ga je dovršil šele 1877. l., priča, kako globoka je bila ta kriza.

Posledice Jurčičevega pobega v časnikarstvo so usodne za njegovo ustvarjanje. Kljub temu da ga nadarjenost, veselje do pisanja, bogata fantazija in pridnost niso zapustile, nosi vendar njegovo poznejše delo, če izvzamemo Sosedovega sinu, Tugomera, Doktorja Zobra, povest Med dvema stoloma, roman Lepa Vida, prvi del zgodovinskega romana Slovenski svetec in učitelj in tragedije Veronika Deseniška globoko znamenje njegovega poklica. Časnikarsko delo, ki se mu je posvetil z žarom slovenskega in slovanskega političnega prepričanja, ga je namreč popolnoma prevzelo, zlasti ker je dostikrat moral pisati skoraj ves list sam, da je imel samo popoldne od 3. do 5. ure čas za ustvarjanje. Zato se pojavlja vedno večja fragmentarnost v njegovih delih, ki dobivajo vedno bolj listkarski značaj. Toda če premotrimo samo našteta dela, moramo priznati, da Jurčičeva stvariteljska sila ni popustila, da se je njegovo obzorje celo silno razširilo. Le utegnil ni, da bi svojim velikim osnutkom mogel vdihniti ono neposredno in vroče življenje, v katerem poljejo njegove prve povesti.

V vsebinskem oziru je najznačilnejše za Jurčičeve poznejše spise to, da se vedno bolj izgublja življenjska radost, vedno krepkeje sili na dan neka pesimistična miselnost, ki je bila pač posledica Jurčičeve osebne tragike in temne slutnje, da se mu bo življenje kmalu ustavilo. Kakor bi se hotel tej slutnji upreti s strastnim delom, tako nenehoma je snoval iz svoje bujne domišljije podobo za podobo, razpletal in zapletal usodo za usodo in kopičil načrt za načrtom.

Jurčič je zgradil z Levstikovo pomočjo kongenijalno Prešernovi liriki, dasi brez njegove oblikovne in miselne popolnosti, stavbo slovenskega pripovednega slovstva. Iz globin resničnega ljudskega življenja je ustvaril prve umetnostne like v naši leposlovni prozi. Ni se sicer še mogel priboriti do tega, o čemer je kritično razpravljal Levstik, saj se je tudi Levstikovo epsko oblikovanje razbilo v odlomke, da bi namreč ustvaril dosledno realistično in psihološko resnično povest in roman. Romantični vzorci še ga begajo v njegovem bistrem realističnem pogledu, pa tudi življenje mu je bilo preveč naglo tekoče in prezgodaj dovršeno, da bi mogel čakati, da bi mu osnutki dozoreli. Strašna revščina na področju slovenske novelistike je burno zahtevala, da ji je Jurčič, ki je bil takrat skoraj edini slovenski pripovednik, preko noči žrtvoval svoj načrt, ker ni mogel in ni smel čakati in misliti, da bi mu dozorel. Jurčičeve povesti pa niso samo prvi zaklad našega pripovedništva, temveč dragocena, čeprav enostranska slika našega kmečkega življenja v začetku druge polovice devetnajstega stoletja. Če gledamo nanje z vidika našega narodnega razvoja, vidimo, da je opravljal z njimi Jurčič tudi znamenito nacijonalno in socijalno delo, krepil narodni organizem v dobi najhujše germanizacije. Pa tudi v estetskem pogledu je ustvaril nekaj neminljivih umetnin, ki bodo ohranile ceno, dokler se bo naš narod in človeštvo zanimalo za kmečko duhovno in telesno življenje.

Simon Gregorčič[uredi]

Z Gregorčičevo pesmijo se je oglasila v našem slovstvu goriška obmejna skupina, ki je bila do takrat nema, razven v pridigah Janeza Svetokriškega, v nekaterih pobožnih ter posvetnih tekstih in v Staničevi pesmi. Simonova pesem izvira iz najglobljih ter najčistejših prvin slovenstva, ki živi v krajih, kjer se slovenski živelj dotika romanskega prebivalstva. Kakor glede na živi govor, ker je ohranil mnogo starih dialektičnih oblik, katerih ne poznajo druga slovenska narečja, tako je tudi po vsebini svoje pesmi Gregorčič izraz popolne slovenske duše, ker ga navdaja isto hrepenenje po duhovnem in narodnostnem preporodu kakor vse druge naše pesnike v 19. stoletju. Še krepkeje in izraziteje se zrcali, ker je Gregorčič natančneje videl, kakor udje osrednje slovenske skupine, naraščajoče in grozeče valovanje misli o političnem zedinjenju Italije, v njegovi pesmi brezmejna in absolutna ljubezen do rodnega ljudstva in njegovega jezika, misel na popolno zlitje z ostalimi slovenskimi rodovi in vseslovanska misel na rešitev v kulturni in politični zvezi z južnoslovanskimi in sploh slovanskimi narodi.

Vendar se tudi bližina italijanske kulture in literature zrcali v njej, čeprav ne tako vidno kakor v Prešernovi pesmi. Prešeren je posnel iz italijanskega klasičnega in romantičnega slovstva formalne oblike za svoje pesmi, ki pa jih je umel tako skladno preustvariti s slovensko vsebino, da je romanski oblikovni značaj svojih poezij zabrisal s slovenskim čuvstvom in mislijo. V Gregorčičevi liriki pa so tipične oblike romanskih slovstev skoraj neznane, skoraj ne pozna sonetov, tercin in drugih stalnih pesniških oblik. Pesniško čuvstvo in poetična misel si sama ustvarjata preprosto obliko, ki spominja celo na brezobličnost slovenskih poljudnih pesnikov v prvi polovici 19. stoletja, ki so zlagali pesmi v obliki cerkvene propovedi. Toda to propovedniško obliko je Gregorčič napolnil s pomočjo svoje muzikaličnosti z akustičnimi lepotami rodnega narečja, pa tudi z izraznimi sredstvi italijanske baročne in romantične poezije, da je za površnega bravca popolnoma skril njeno resnično praobliko. Tudi Stritarjevi formalistični estetski nauki so mu prišli prav. Ni sicer res, kakor je učila starejša slovenska slovstvena zgodovina, da bi bil Gregorčič popoln Stritarjev učenec; kajti že najzgodnejše Gregorčičeve pesmi v Glasniku 1864. l. nosijo v kali ves njegov oblikovni in vsebinski poetični svet. Poleg omenjenega oblikovnega vzora pa hrani njegova pesem še enega, ki je pesniško močnejši in ki se mu večkrat javlja v zvezi s prvim. Ta vzor je slovenska narodna pesem, ki jo je Gregorčič dobro poznal in posnemal kakor vsi naši liriki. V obliki in duhu narodne pesmi so se mu posrečile najlepše lirske pesmi. Narodna pesem pa je tudi rešila njegovo razmišljujočo in domoljubno poezijo nevarnosti, da bi zaradi zgrešenega formalističnega načela postala banalna in prozaična.

Seveda je bilo Gregorčičevo duhovno življenje dovolj mogočno, da je mogel tu in tam zapustiti prevzeta formalna vzora in ustvariti svobodne pesniške oblike. Prve v našem slovstvu, ki jih res še veže togi in enolični ritem, vendar pa že teže za sprostitvijo čuvstva in misli. Da Gregorčič ni ustvaril več pesmi v svobodni obliki, tega je kriva Stritarjeva formalistična šola in amuzičnost njegovih pesniških učencev, ki so mislili, da je edino stroga in mrtva ritmična doslednost, zavrta povrh s popolno rimo, pravilna pesniška oblika. Gregorčič bi mogel še pred moderno, oprt na popolno muzikalnost in poznavanje narodne pesmi zrušiti ta jalovi princip ter dvigniti našo in svojo pesem. Toda bil je kljub navidezni trdovratnosti in doslednosti, ki ji je bil pokazal v nekih življenjskih trenotkih, plaha in konservativna duša, ki si ne bi upala nekaj takšnega, čeprav bi bila o tem estetsko prepričana.

Simon Gregorčič se je rodil tisto leto kakor Jurčič (1844. l.) na Vrsnem, ki leži na levem bregu Soče pod Krnskim pogorjem. Ta zdrava, solnčna gorska pokrajina, v kateri živi močan, slovenski gorjanski rod, je poleg Krasa ona zemlja, ki je dala Goriški in Primorski najodličnejše pesnike, vzgojitelje in politike. Zlasti poetična sila posoških gorjancev mora biti silna, saj so dali našemu slovstvu vrsto najodličnejših pesnikov in pisateljev, ki jih druži v življenju in v slovstvenem delu po Pregljevi besedi, ki je sam sin teh krajev in ljudi: »močno, neutešljivo domotožje«. Hrepenenje po domu, to je po vsem onem, kar je človek izgubil, čeprav morebiti tega, po čemer najsilneje hrepeni, ni niti doma imel, je osnovna lastnost lirskih duš, ki se jim v podobi domotožja prikazuje bistvo njihove življenjske upravičenosti — klic sočloveku, naj dvigne oko od zemlje in njenih skrbi in bojev v tišino vesoljnih človeških sanj.

Gregorčičeva življenjska pot je preprosta in značilna za vse naše izobražence, ki jih je rodil kmet. V ljudski šoli, kamor je stopil pozno, je presenetil z razumsko in miselno zrelostjo učitelje, ki se čutijo spričo takih otrok, kakor bi bili modrijani v Jeruzalemskem templju, ki poslušajo modrost 12letnega Kristusa. Tudi Gregorčičevi vzgojitelji so pritisnili na očeta Jerneja, uglednega kmeta, naj pošlje dečka v šole. In ko se je oglasil še njegov daljni sorodnik Anton Gregorčič, libušenjski vikar, je bila Simonova usoda odločena. Poslali so ga v Gorico in mu obljubili sprejem v dijaško semenišče. Tako so mu začrtali smer izobraževanja in življenja. Toda umska in čuvstvena usmerjenost je Gregorčiča poganjala v drugačno smer, kakor so ga bili odločili starši in vzgojitelji. Pravijo, da se je na gimnaziji »neizrečeno marljivo učil ne le za svoj prihodnji poklic, nego zlasti da bi si prisvojil vsestransko izobraženje«. Morda je že takrat mislil na to, s čimer se je pozneje večkrat igral, čeprav nikdar ni imel moči, da bi pretvoril sanje v resničnost. Želel je namreč, da bi si izbral profesorski poklic. Zlasti klasični jeziki in njihovo slovstvo so ga veselili, pa tudi slovenščina in slovanski jeziki so mu bili dragi.

Po maturi se je uklonil želji staršev in dobrotnikov. Premagal je sanje o življenju, ne sicer z junaštvom, temveč z odpovedjo, ki pa je ni mogel nikoli docela uravnovesiti s svojim hrepenenjem. Ta razdor prešinja vse njegovo osebno življenje, cepi pa tudi njegovo pesniško delo. Tu izvira osnovna melodija njegove pesmi, hrepenenje po rodnem planinskem svetu — pekoča želja, da bi tega koraka ne bil storil, da bi se mogel povrniti v izgubljeni čas, ki leži onstran usodne odločitve. Ker pa je bil popoln mož, je tudi poklic, ki si ga je bil naložil zaradi drugih, opravljal s potrebno požrtvovalnostjo in ljubeznijo, čeprav se je moral neprestano bojevati v sebi in okoli sebe. Najhuje je trpel kot pesnik, saj je svoje zatajeno življenje živel prav za prav edino v poeziji. In zdaj ga je prav resno pojmovanje poklica sililo, da je tudi v pesniškem življenju moral brzdati misli in čuvstva, tako da se ni mogel nikjer in nikdar vsestransko izživeti, temveč je bil v življenju in v pesmi žrtev nesrečne odločitve.

Vendar mu je ta razcepljenost življenja in poezije vdihnila prečudno otožnost, ki preveva njegovo pesem, da je sorodna in razumljiva sleherni, tudi najbolj preprosti človeški duši. Prav zato je Gregorčičeva pesem lepa izobražencu in preprostemu človeku. V to življenjsko in miselno rano njegove poezije je vtaknil kritični prst njegov najostrejši sodnik Anton Mahnič. Ta je bil sicer popolnoma slep za njene resnične estetske in miselne lepote, jasno pa je slutil, da je v njih neko notranje protislovje, ki izvira iz Gregorčičeve življenjske nesreče, ki se zrcali najmočneje v pesmi. Zato je Mahničeva kritika Gregorčičevih pesmi prav tako krivična in slepa, kakor vse njegovo kritikovanje slovenske moderne poezije od Prešerna, kajti njegovo filozofsko doktrinarstvo in skrajni verski fanatizem sta mu sicer natanko pokazala vse razločke med pravo pesmijo in katekizmom, slep in gluh pa je moral biti prav zaradi omenjenih lastnosti, kadarkoli je skušal besedno umetnino tehtati tudi z estetskega vidika. Zato je tudi pri Gregorčiču njegova kritika krivična, vendar dragocena, ker je prva izrazila, čeprav brutalno in neusmiljeno, njeno notranjo neskladnost. Tudi Levstik jo je čutil. Sredi najglasnejšega odobravanja mu je očital, da ne ume nikdar pesmi pravilno končati, kar meri seveda tudi na njeno proprovedniško zasnovano in retorično obliko.

V živahnem slovstvenem okolju goriške gimnazije so se rodile prve Gregorčičeve pesmi. Kdaj in pod kakšnim zunanjim ali notranjim vplivom se mu je razvezal jezik duše, ne moremo danes ugotoviti. Verjetno je, da je že v zgodnjih gimnazijskih letih pisal verze, kajti pesmi iz bogoslovnih let razodevajo že precejšnjo vsebinsko in oblikovno zrelost. Vendar je mogoče, da je šele tragika življenjske odločitve razgibala njegovo notranjost tako, da je zazvenela v prvih pesmih. To je verjetno zlasti zato, ker Gregorčičeva pesem kljub zorenju, ki so ga prinesla leta, ne kaže posebnega vsebinskega in oblikovnega razvoja. Gregorčičeva bogoslovna pesem zazveni najprej v rahli ljubezenski čuvstvenosti (Sirena), potem pa se razžari v ognjevito, čeprav nekoliko naivno domoljubno pesem (Iskrice domorodne), Na sveti večer, Moje gosli in druge. Nato se stopnjuje v bolesten izraz boja med življenjsko radostjo in izbranim poklicem (V celici). Ta boj pa blaži še nezlomljena volja, krepak čut dolžnosti in resnična bogovdanost (Cvetice na gomili, Daritev, V gaju i. t. d.).

Vsebina Gregorčičevih mladostnih pesmi je pesniška upodobitev njegovega resničnega življenja. V kali obsega že vso njegovo pesem. Njihova oblika pa je preprosta, posneta po narodni pesmi in še ne pozna propovedniške razvlečenosti kasnejših let.

Po novi maši so poslali Gregorčiča duše past v Kobarid, v najbližjo okolico rojstnega kraja. Kakor da bi domovina sprostila njegovo notranjo in zunanjo povezanost, kakor da bi se res vrnil v življenje, ki ga je živel, predno so ga poslali v šole, tako se je življenjsko, miselno in čuvstveno razvezala Gregorčičeva duša v Kobaridu. Tu je našel vse, kar si je želel: ljubeznivega in velikodušnega duhovskega predstojnika dekana Andreja Jekšeta, iskrenega in zvestega prijatelja Ignacija Gruntarja in ljubečo žensko dušo, Dragojilo Milekovo. In ljudstvo ga je pozdravilo kot domačega sinu, ki je umel s posebno nežnostjo lajšati njegovo telesno in duševno gorje. Z Gruntarjem sta prosvetljevala ljudstvo z društvi, prirejala ljudske igre, Gregorčič je osnoval in vodil pevski zbor. Z Milekovo pa ga je vezala ljubezen, ki je pognala iz dveh pesniških src ter je bila za Gregorčiča vir novega pesniškega ustvarjanja, ki mu je navdihnil nekaj najlepših ljubezenskih pesmi, kjer je sicer erotični pradoživljaj skrbno zakrit, vendar jim daje prav zaradi svoje neizpolnjivosti in neizpolnjenosti posebno lepoto.

Zaradi novega in razmeroma srečnega življenja, ki ga je živel dobrih pet let v Kobaridu, se je Gregorčiču mogočno razrasla pesem, zlasti ker je našla v Stritarjevem Zvonu 1870. l. mesto, kjer se je skrita pod psevdonimi mogla svobodno glasiti. Zdaj se je pričelo tudi Stritarjevo slovstveno vodništvo, ki pa ni bilo tako odločilno, kakor je trdila slovstvena zgodovina. Gregorčič je bil kljub zunanji mehkobi osebe in pesmi v dnu srca trda in neizprosna osebnost, zlasti kar se tiče slovstvenega dela ter ni bil razpoložen za nobeno tudi najmečjo kritiko. Nekoliko pa tudi zato ne, ker je umel pesniti samo o tem, kar mu je gibalo, vznemirjalo, veselilo in žalostilo srce. Saj so njegove pesmi najodkritosrčnejša, čeprav nekoliko zagrnjena izpoved, o njegovem erotičnem, narodnostnem, socijalnem in v veliki meri tudi verskem življenju.

Najmogočnejša doživljaja pesnikove duše v kobariški dobi sta ljubezen do naroda in Dragojile. Izvoljenko opeva le redko z izrazitimi ljubezenskimi pesmimi. Komaj nekoliko pesmi je, ki so nastale v tej dobi, takšnih, da bi jih mogli imenovati erotične. Rajši skriva svoje čuvstvo v dno miselnih in domoljubnih pesmi. Celo verskim spevom daje čuvstvo ljubezni svoj pečat in neko posebno pesimistično obeležje in srčno barvitost. Ljubezen obnavlja in poglablja v pesniku tudi občutek izkoreninjenosti, ki ga sicer rodna okolica nekoliko omiljuje, vendar udarja v pesmi zdaj pa zdaj na dan.

Gregorčičeva domoljubna pesem pa izraža njegovo brezmejno ljubezen do slovenskega naroda in vsega slovanstva, ki izvira nekoliko iz pesnikovega ponosnega srca, nekoliko pa iz takratnega slovenskega prebujajočega se narodnega ponosa, ki mu je prav on poleg Jenka znal dati najbolj pesniško podobo. Ta pesniška motiva pa še obzarja Gregorčičeva ljubezen do Boga, ki mu je služil kot zvest, čeprav nesrečen služabnik. In iz dna Gregorčičeva razmerja do svojega najvišjega gospoda je potekla v bistvu vsa njegova poezija: erotična in domoljubna, socijalna in pobožna, kakor nam priča njegova osrednja pesem: Človeka nikar!

Nekateri so trdili, da je ta pesnitev, ki se mu je porodila, kakor sam priznava v Kobaridu na pokopališču, odmev neke pesnitve nemške pesnice Paolijeve. Bodisi snovna odvisnost obeh pesnitev, ki ju pa nisem mogel primerjati, večja ali manjša, vendar ne more spremeniti ničesar na osrednjem pomenu, ki ga je pesem Človeka nikar imela za razvoj Gregorčičeve pesniške miselnosti in ga ima tudi za naše razumevanje in podoživljanje njegove poezije.

Ta pesem, ki jo je zložil pesnik v čudovitem jeziku, v svobodni obliki dramatsko razgibane meditacije, ki se dviguje tu in tam v nedosežno plastiko besede in ritma, kakor bi rasla iz živega in resničnega pogovora, ali vsaj iz osebne Gregorčičeve pričujočnosti pred Bogom, se ne umiri niti na koncu, temveč se prav tu vzpne v tisti presunljivi imperativ, ki ga nosi kot ime. V bistvu je izpoved popolne vdanosti v Boga, vendar je tudi izraz tako silnega in nevzdržnega trpljenja, da je Mahničeva kritika vsaj z rigorističnega vidika razumljiva, čeprav je sama na sebi Gregorčičeva pesem tudi pred najstrožjo krščansko moralo neoporečna.

Toda vprašanje njene pravovernosti nas ne zanima. Nam zadostuje le, da vemo, da je absolutni izraz doživetih misli in čuvstev, ki so bila dosedaj v Gregorčičevi pesmi večinoma zastrta, ki tudi tu niso planila v vsej svoji strahoti na dan, vendar so se razkrila globlje kakor kdajkoli preje ali pozneje. Tu se je namreč Gregorčič približal večni bližini Prešernovega Krsta, tu je meja genijalnosti, ki ji je bil Gregorčič po duhovnem bogastvu in stvariteljski moči določen, odkoder pa sta ga pahnila življenje in čas. Druga polovica 19. stoletja v evropskem življenju je bila usmerjena popolnoma v materijalnost in areligijoznost. Tudi Gregorčič, njen sin in dedič Prešernovega pesniškega izročila, ni mogel drugam, čeprav je hotel. Zato se je njegova verska miselnost tako rada skrivala v pesmi, ki pridigajo usmiljenje in bratoljubje, torej prav tista etična načela, ki jih je propovedovalo tudi 19. stoletje.

Iz Kobarida so ga premestili v Rifenberg na Vipavsko. S premestitvijo so ga hoteli menda kaznovati in odtegniti družbi in ljubezni, ki sta ga vezali na Kobarid. Zato je zdaj zapadel še večji otožnosti, ki se je stopnjevala celo do zunanjega pesniškega molka. Nedvomno pa je v mislih ustvarjal naprej. Iz bolestne ločitve mu je potekla marsikatera pesem, ki poje tudi o hrepenenju, ki ga je mučilo po Dragojili. Šele v obnovljenem Stritarjevem Zvonu so prihajale spet na svetlo njegove pesmi, ki kažejo, da se njegov pesniški dar še ni poplitvil. Oživilo ga je zlasti hrepenenje. In v luči hrepenenja po domu se je spet spremenil svet okoli njega in spremenila se je tudi njegova pesem. Zdaj je izpovedal življenjsko trpljenje na glas. (Prim. pesmi: Lastovkam, Ujetega ptiča tožba, Pastir, Nazaj v planinski raj, Oj zbogom ti planinski svet!, Ohrani Bog te v cveti! in druge.) Pa tudi njegova domoljubna in razmišljujoča pesem dobita v rifenberški dobi polnejše čuvstvo in plastičnejši izraz. Kljub naivnosti zaključnih verzov pesmi Soči ali pa lagodni in razvlečeni kompoziciji pesmi Oljki, sta vendar prav ti pesmi dokaz, kako se je okrepila pesnikova beseda in zjasnilo njegovo pesniško oko.

Vzdramila pa se je sedaj spet osnovna struna njegove poezije, ki mu je navdihnila prve pesmi, — globoka življenjska otožnost, izvirajoča iz globin pesnikovega duhovnega in telesnega bistva. V življenjskem boju je celo postajala vedno bolj gospodujoča. Njeno bolečo intenzivnost so stopnjevale še zunanje neprilike, zvezane s poklicem in bolehnostjo. Povrnil se je k mladostni misli, da bi študiral klasično jezikoslovje. Zdaj se je celo vpisal na vseučilišče, toda volja in moč sta si preveč nasprotovali, da bi se resno lotil študija. Prijatelji, ki si jih je pridobil s pesmijo, z gorečim domoljubjem in čistim značajem, so mu iskali različnih služb. Odločiti pa se ni mogel za nobeno, poklic ga je držal trdno v pesteh. Olajšal si ga je le z začasnim pokojem, ki ga je prebil v Rifenbergu, Gorici in Logatcu.

Naraščajoča bolehnost mu je vdihnila misel na smrt. Da ne bi brez sledu zginil iz življenja, kajti vse njegove pesmi so prišle na svetlo brez njegovega imena, je začel pripravljati prvo pesniško zbirko.

Prve njegove pesmi so prišle na svetlo v Janežičevem Glasniku 1864. l., kjer so natisnili pesmi: Gorska cvetlica, Sirena, in venec trinajstih domoljubnih pesmi Iskrice domorodne. Ti prvenci napovedujejo nastop nove, samostojne osebnosti v našem slovstvu tako s primerno dovršenostjo oblike, še bolj pa z novim močnim osebnim doživetjem. Oblikovna učitelja sta mu bila narodna pesem in Jenko. Iz tujih slovstev opazimo Heinejev oblikovni pa tudi vsebinski vpliv, Sirena je svobodna prepesnitev Heinejeve pesmi Lorelei. V Iskricah domorodnih (tisto leto so izhajali v Glasniku tudi prozaični sestavki, ki so imeli isto ime) pa vidimo močan vsebinski kakor tudi oblikovni vpliv Jenkovih Obrazov.

Prihodnje leto je Gregorčič objavljal pesmi pa tudi prozaične sestavke večinoma v rokopisnem listu goriških bogoslovcev Sloga. Tam je izšla pesem Cvetlice na gomili, ki jo je 1873. l. dal na svetlo s pojasnjujočo opomnjo v celovškem Besedniku. V Glasniku sta tisto leto (1865. l.) izšli le pesmi: Pomlad in Rože. Zlasti prva, ki je Gregorčič pozneje ni dal nikoli ponatisniti, je zanimiva, ker je v vsebinskem in oblikovnem pogledu podobna pesniška simfonija na smrtni in domoljubni motiv kakor pesem Oljki. Pesniška osnova ji je misel na žrtev — za domovino. 1866. l. ni zagledala nobena Gregorčičeva pesem belega dne. Šele 1867. l. najdemo v Glasniku četvero njegovih lirskih pesmi, ki napovedujejo miselno in čuvstveno dozorevanje. Vsebina jim je domoljubna vendar polna osebne erotike. Ljubezen do domovine je pesniku le beg iz erotičnega življenja, kar nam pričajo stihi iz pesmi Zagovor (Prva redakcija pesmi Eno devo le bom ljubil):

»Ljubi vsaka božja stvar,
vse v tej slasti pluje,
meni le ljubezni žar
hudo ljudstvo zabranjuje.«

z značilnim gregorčijanskim koncem, da bo zvest »vedno svojej ljubki — Slavi«. Pesem V gaji pa izpoveduje že svetobolje v verzih:

»Tebi v krilo, senčni les!
teče srce tuge polno;
pihljaj rahli dih dreves
mir mi v dušo bolno.«

V prihodnjem letniku Glasnika je le ena Gregorčičeva pesem Narava in človek, ki je polna Jenkovih misli o brezčutnosti narave za človeško gorje.

Pogosteje pa se je Gregorčič oglašal s pesmimi 1870. l. in sicer v Stritarjevem Zvonu, pa tudi v celovškem Besedniku. V Zvonu je izšla devetorica njegovih najlepših lirskih pesmi, ki opevajo žalost zaradi neusojene ljubezni, ali pa otožnost zaradi splošnega človeškega gorja. Ko je Gregorčič Stritarju poslal prvo pesem Kje sem bil, se ga je ta v Listnici uredništva razveselil z vzklikom: »To je vendar enkrat prava poezija.« V Besedniku pa je tisto leto izšlo troje Gregorčičevih pesmi. Od njih je najznačilnejša Opomin k veselju (prim. Levstikovo pesem, ki nosi isto ime) s sklepom:

»Dokler ti še cvete mladost,
uživaj radost in sladkost!«

Tudi v prihodnjih letnikih Besednika so izhajale Gregorčičeve pesmi. 1873. l. na primer Pogled v nedolžno oko, ki ga je posvetil Dragojili. (Zanimivo je, da je pesem z istim naslovom priobčil v Glasniku 1864. l. Gregor Krek.)

Tudi v Trstenjakovi Zori je dajal Gregorčič pesmi med ljudi. Vendar od 1873. l. pa do 1876. l. nisem zasledil nobene njegove tiskane pesmi. Šele tisto leto se je oglasil v obnovljenem Zvonu. Plodovit pa je bil 1877. l., ko je poleg drugih priobčil v Zvonu: Človeka nikar, Lastovkam, Izgubljeni cvet, Moč ljubezni, V celici. Pa tudi prihodnje leto se ni zmanjšala njegova tvorna sila. V Zvonu beremo pesmi: Svetá odkletev, Romarica, O nevihti, Ujetega tiča tožba, Svetišče, Življenje ni praznik in druge. V teh letih je spesnil tiste pesmi, ki najkrepkeje določujejo njegov pesniški obraz. To so tudi one pesmi, ki so jih kritiki 1882. l., ob izidu prvega zvezka Poezij najostreje grajali.

Gregorčič je čutil, da je dosegel vrh ustvarjanja. Zato je spodbujen od bolezni zbral najznačilnejše in najlepše pesmi, spesnil še nekaj novih, med njimi spev o Oljki, kjer se prvič javlja smrtna slutnja, ki mu je pozneje navdihnila Predsmrtnice in Posmrtnice.

Rokopis prvega zvezka Poezij je Gregorčič dal v presojo prijatelju Erjavcu, ki je pesmi nekoliko jezikovno popravil, pripisal pa je v rokopis tudi opazke, ki izražajo najvišjo hvalo o njih. Založil pa jih je Gregorčičev prijatelj iz kobariških let Gruntar. Ko so o Veliki noči 1882. l. izšle, so kmalu razprodali 1800 izvodov.

Poleg hvale in veselja, ki mu ga je pripravil prisrčen sprejem Poezij in ugodna Levčeva kritika, ki jih je imenovala »zlato knjigo«, je doživel Gregorčič prve hude napade. V 64. številki Slovenca 1882. l. ga je duhovnik Anton Kržič v imenu »premnogih slovenskih duhovnikov« kritiziral z moralističnega stališča. Zaletaval se je zlasti v pesmi Pastir, Človeka nikar, Izgubljeni cvet, Izgubljeni raj, O nevihti, V celici in Dekletova molitev. Slutil je, da se v njih krije neka življenjska tragika, ki jim daje miselnost in čuvstvenost, kateri ne ustrezata povsem katekizemskim normam. Toda namesto da bi kot razumen kritik sprostil njihovo nesvobodnost, je z nerodno slepoto stikal za logičnimi in verskimi napakami, kakor da bi bile znanstvene razprave, a ne besedne umetnine. Kržičevo kritično zaletelost je zavrnil Aškerc. Toda zdaj se je oglasil v Kresu posvetni ocenjevalec Janko Pajk, ki je še bolj sirovo in nevedno kakor Kržič iskal v njih logičnih nedoslednosti, kar mu je plačal z neusmiljeno zavrnitvijo Levec. Ti nespametni in neumestni napadi so poglobili Gregorčičevo bolestno razdraženost. Spretno se je sicer branil v pesniškem vencu V obrambo, kjer je spesnil komentarje onim pesmim, ki sta jih Kržič in Pajk najhuje napadala. Zagovarjal se je pošteno, čeprav nedosledno. Z geslom »poezija je polumrak« je hotel pol resno pol šaljivo dokazati, da so strašila, ki sta jih videla Kržič in Pajk v njegovih pesmih samo prividi, da so mu pesmi potekle iz najglobljega krščanskega in človeškega sočutja, da je hrepenenje po otroških letih in domačem svetu izraz življenjske izkušnje, da se je v pesmi Človeka nikar ravnal po božji besedi, ki pravi, da je bilo Bogu žal, da je ustvaril človeka. Nekatere pesmi (Izgubljeni cvet, Lastovkam, V celici in Dekletova molitev) pa je zagovarjal precej nespretno, skušal jim je posili dati moralizujočo vsebino ter je tako sam rušil njihovo estetsko vrednost.

Prav to, da ni umel in smel Gregorčič svojih pesmi braniti s tako ostrim orožjem, kakor ga je vihtel Prešeren zoper janzeniste, zlasti pa da mu ni prišla lastna duhovna in življenjska razcepljenost do jasne zavesti ter ni imel poguma, da bi svobodno in odkrito izpovedal svoje estetsko in življenjsko prepričanje, je po moji sodbi bolj razkrajevalno vplivalo na njegovo ustvarjanje kakor pa vsi nepravični kritiki. Zato je po 1882. l. njegova lirika zgubila svoje najelementarnejše prvine. Preplašeni pesnik je potegnil tako rekoč svoje duhovne in življenjske tipalke vase, njegov življenjski stik s človekom in svetom se je zmanjšal, kar je povzročilo, da se mu pesmi niso mogle več porajati. Izmed vseh prejšnjih motivov goji zdaj najrajši domoljubnega. Tudi službene in gmotne skrbi so ga mučile ter mu jemale veselje do ustvarjanja. Honorar, ki ga je prejel za prvi zvezek Poezij, je dal očetu, da je poplačal dolgove. Ljubezen do rodne zemlje in kmečkega življenja živi tudi v njem krepko. Zato si je 1882. l. kupil posestvece, da bi živel kot »poet in kmet«. Ker pa ni bil dober gospodar, zlasti pa ker zemlje ni mogel sam obdelovati, je zabredel v dolgove, iz katerih se je izkopal s pesniško ustanovo in s honorarjem za novo izdajo Poezij, ki jo je dal na svetlo 1885. l. s štirimi novimi pesmimi. Že od 1882. l. ni služboval več v Rifenbergu, bil je vikar na Gradišču pri Prvačini. Tu pa je deloval brez pravih dohodkov, kajti šele 1887. l. so ga uradno postavili v tamkajšnjo službo.

Tisto leto pa se je naveličal brezplačne tlake, prosil je za pokojnino. Ker pa mu je niso dovolili, se je preselil v lastno hišico, ki si jo je bil zgradil na posestvu. Zdaj je dal na svetlo 2. zvezek Poezij. Prihodnje leto pa se je moral vrniti v duhovniško službo, ker ga niso hoteli upokojiti. Kot dušni pastir je deloval še do 1899. l. Takrat se je šele popolnoma pokmetil. A že črez tri leta ga je huda bolezen pahnila v mesto. Prodal je dom na Gradišču in se preselil v Gorico. Tu je živel v novem slovstvenem delu do 1906. l., ko ga je slednjič pobrala stara srčna bolezen. Kakor je želel že v Iskricah domorodnih 1864. l., tako se mu je zgodilo. Pokopali so ga tam, kjer spe njegovi očetje, pri Sv. Lovrencu na Libušnjem na griču ob Soči. Svoje zemeljsko premoženje je zapustil mladini, duhovno last pa narodu, ki si ga je zapisal globlje v srce kakor katerega koli slovenskega pesnika.

Druga izdaja prvega zvezka Poezij je izzvala na Gregorčiča njegovega najostrejšega kritika Antona Mahniča, ki velja v ljudskem mnenju kot njegov slovstveni morilec. To mnenje je toliko nepravično, kolikor je res, da je Gregorčič 1885. l. živel že v ustvarjevalni potrtosti, ki so jo povzročile okoliščine njegovega temperamenta in prva kritika — Kržič in Pajk.

Mahnič je 1884. l. v Slovencu razvijal estetske nazore, ki jih je gradil v nasprotju s Stritarjevo estetiko in poetiko na temelju združitve krščanskih etičnih načel, nedoumljenih estetskih pravil antične umetnosti ter nekega naivnega realizma. Ta estetska zmes, v kateri so bile trdne in jasne le etične in moralne osnove, vse, kar je govoril Mahnič o umetnosti, je nosilo le negativen, zanikujoč značaj, je bila v bistvu protiumetnostna. (Dobrodejne so bile le Mahničeve zafrkacije Stritarjevih in Gregorčičevih epigonov, o katerih pa bi itak ne smela nobena estetska teorija izgubljati besed.) Najostreje ter najnesmiselneje je Mahnič napadal Prešernovo ljubezensko pesem in Stritarjevo svetožalje. Za Mahniča je bil Prešeren ubogi grešnik, vreden krščanskega usmiljenja, ki je sicer umel svojim pohujšljivim pesmim dati klasično obliko, sicer pa je bil najnesrečnejše bitje »v kterem je divja strast zmogla nad razumom in ga podjarmila, eden tistih, kakoršnih večkrat med grešniki nahajamo ... ki je svojo res nenavadno pesniško nadarjenost ... večkrat zlorabil in se valjal po blatu poltosti in pregrešne ljubezni«. Stritarja pa so okužili nemški kantovci, ki so mu navdihnili preveliko in slepo oboževanje umetnosti, ki ga vodi preko svetobolja, ki je prav za prav duševna bolezen, v vživaljenje in smrt. Zanimivo je, da se je Mahnič trudil, da bi svoji antiestetski estetiki dal neko nacionalistično barvo. Na koncu estetskih pogovorov je prav v zadnjih stavkih pokazal tudi na Gregorčiča kot »svetožaljca«, čeprav je še spredaj bral ob Soči in Oljki levite pesniškim učenčkom. In res je kmalu nato v Dodatku k Dvanajstim večerom v Slovencu 1884. l. raztrgal pesem Človeka nikar. Trdil je, da je v njej zasledil dosledni stritarjanski pesimistični panteizem, ki vodi Gregorčiča kakor Stritarja miselno in čuvstveno k živali in smrti. Gregorčičevo pesem je zagovarjal v Slovencu goriški duhovnik Zorn. Nato je Mahnič udaril še huje. Ko se je v Slovenskem Narodu Gregorčič branil približno tako kakor v Obrambi zoper Kržičevo kritiko, je mahnil Mahnič še tretjič. Iz slovstvenega prepira se je izcimil politični in kulturni boj, vendar Mahnič ni našel pogumnega in razumnega nasprotnika, ki bi mogel pojasniti v estetskem kakor tudi v življenjskem pogledu vrednost Gregorčičeve, Prešernove in Stritarjeve umetnosti. Namesto da bi njegovi nasprotniki prešli od besednega premlevanja k jasnim načelom duhovne, politične in socijalne diferencijacije, kakor jo je zahteval problem in čas, so bolj ali manj odkritosrčno dokazovali krščansko vsebino slovenske poezije. Mahniču se je pridružilo skoro vse slovensko duhovništvo. Le malo Gregorčičevih tovarišev je imelo jasne pojme, da je poezija nekaj, kar je po najglobljem bistvu onstran dobrega in zlega, v čemer se sicer močneje ali slabše zrcali vesoljna človeška dobrota in zloba, kar sicer lahko zmaliči neko nezrelo dušo, ki pa mora imeti kal propasti že v sebi, vendar pa je najvišje potrdilo božanske, stvariteljske iskre v človeku.

Politični boj za oziroma zoper njegovo pesem je Gregorčiča potisnil med politične pristaše mladoslovenske struje. Nagibal je zlasti k njenemu radikalnemu krilu, ki sta ga vodila Hribar in Tavčar. Ta slovanski politični radikalizem se po pesnikovih potovanjih po slovanskih deželah 1885. l. in 1888. l. krepko zrcali v njegovi domoljubni pesmi, ki zadobi zlasti v 2. zvezku Poezij (1888. l.) podobo in izraz politične lirike.

Od 1888. l. pa do 1901. l. je Gregorčič le malo ustvarjal. Šele takrat je v novem in najsilnejšem navalu smrtne slutnje in resnične, nevarne bolezni pognal iz njegovega srca nenavaden pesniški cvet Predsmrtnic in Posmrtnic. Že v prvih Gregorčičevih pesniških osnutkih opazimo neko fizično, ne samo duhovno bolestnost, ki jim daje značilen prizvok. Zdaj na pragu smrti je ta morbidnost prerasla vso pesnikovo dušo in v čudovitem vencu, kjer se poleg bolezenskih in smrtnih sanj blešči marsikatera zdrava pesniška misel, je Gregorčič opel še enkrat svoje življenje in si naslikal z bolestno bistrovidnostjo, ki prehaja na nekih mestih že v ciničnost, »svoj pogreb in svoj pokop«. Tu je šele Gregorčič, potem ko so že davno minuli mladostni navdihi iskrenosti, ki so mu dali najlepše pesmi, našel samega sebe, čeprav že zmaličenega od prvih dob, vendar še velikega pesnika.

Na oblikovno in vsebinsko usmerjenost Predsmrtnic in Posmrtnic je močno vplivalo Gregorčičevo poznavanje in prepesnjevanje starohebrejske pobožne poezije. Že 1887. l. se je spoprijateljil s pesnikom in novelistom Ivanom Veselom, ki je prevajal psalme. Gregorčič je Veselove prepesnitve pregledal in popravil ter poslovenil 118. psalm. Od takrat ga ni več minilo veselje za svetopisemsko poezijo, ki jo je poleg ruske (iz katere je tudi prevajal) najvišje cenil. Zlasti je ljubil epos o Jobu, ki mu je duhovno in čuvstveno ustrezal s trpkim pesimizmom, ki ga olajšuje nepremična vera v božjo pomoč. To dvoje je namreč bilo vse, kar je rešil Gregorčič skozi življenjske in kritične valove iz mladih pesmi. Zato ni čudno, če se mu je v Predsmrtnice in Posmrtnice vtihotapila miselnost in oblika hebrejskega speva, ki ga je prevajal v slovenščino in dal na svetlo dve leti pred smrtjo.

Gregorčičeva pesniška zapuščina je ohranjena, dasi še neizdana. V pesniškem pogledu ne hrani nobenih presenečenj, kajti najlepše pesmi iz nje je dal na svetlo kot 4. zvezek Poezij 1908. l. Franc Ks. Meško. Toda ni izključeno, da se skriva v nji še marsikateri pesniški biser. Dragocena je tudi zato, ker hrani poleg dovršenih pesmi tudi pesniške osnutke, tako da nam nudi najboljši komentar za Gregorčičevo pesniško ustvarjanje.

Gregorčičeva pesniška duša je v najglobljem bistvu lirska. V njej je čuvstvo najmočnejše, razum in volja sta mnogo šibkejša. Zato pa tudi njegovo čuvstveno doživljanje ne dosega posebnih globin in višin. Če bi pesnik živel v svobodnejšem narodu in v drugačnem poklicu, bi morda njegova velika duhovna občutljivost rodila enotnejše lirske umetnine, čeprav bi nikdar ne mogel doseči posebnih višin in globin. V našem narodnem občestvu pa, kjer se je vsa umetnost porajala v najhujših osebnih in socijalnih bojih, so vdrle vanjo drugotne, dostikrat prav sovražne sile ter so jo v najugodnejših slučajih zaokrenile v svojo smer, večkrat pa jo tudi docela zmaličile in napolnile z nepesniškimi snovmi. To notranjo šibkost je pesnik čutil tudi sam ter jo je hotel okrepiti z življenjsko in osebno odkritosrčnostjo, ki mu je rodila najlepše pesmi.

V obliki in slogu pa pomenijo Gregorčičeve pesmi življenjski, četudi ne estetski napredek mimo Prešernove lirike. Dovršeno oblikovno arhitektoniko v Prešernu je razrušila že generacija njegovih epigonov. Namesto nje je skušal Jenko zgraditi nov slog slovenske lirike na osnovi narodne pesmi. Nato je Stritar skušal obnoviti klasično Prešernovo obliko, kar se mu je deloma posrečilo, čeprav ni mogel napolniti te obnovljene oblike z vsebino, ki bi ji bila notranje umerjena. To je čutil Gregorčič, ki bi se rad odmaknil od toge formalnosti in se spet naslonil na ritem in slog narodne pesmi. Oprt na svojo muzikalnost in na zglede iz tujih slovstev je skušal zgraditi slovenski svobodni verz. Ta se sicer še res bog ve kako ne loči od strogo zgrajenih štirivrstičnih jambskih ali daktilskih kitic Stritarjevih epigonov, vendar pa že napoveduje novo oblikovno smer v našem slovstvu. Poglavitno akustično lepoto Gregorčičevi pesmi daje zvonkost in melodijoznost njegovega pesniškega jezika, ki ju poudarja pesnikov živi čut za zunanjo in notranjo ritmiko.

Zaradi vsebinskih in oblikovnih lepot svoje pesmi in ker je pesniško izrazil duhovno, narodnostno ter socijalno tragiko svojega naroda, se je Gregorčič globlje kakor kateri koli slovenski pesnik vtisnil v ljudsko dušo, tako da je dosegel, čeprav ne z najvišjimi estetskimi vrednotami, ki so itak ovira za največjo pesniško popularnost, ono božansko srečo človeškega ustvarjevalca, da je narod od njegovega pesniškega genija upodobljeno in poveličano sliko svojega resničnega življenja prepoznal in vzljubil ter si jo vtisnil v srce z njenim pevcem vred.

Epigoni druge mladoslovenske slovstvene generacije[uredi]

Na osnovi Levstikove in Jurčičeve leposlovne proze, kakor tudi po Stritarjevih in Gregorčičevih pesniških vzgledih se je razvilo slovstveno delovanje, ki obsega naše slovstvo do nastopa modernih. Res da se dviguje trojica Tavčar, Kersnik in Aškerc nad višino navadnih slovstvenih epigonov, vendar tudi ti niso ustvarili novih slovstvenih poti, temveč so samo razširili in z močjo lastnega življenjskega in pesniškega temperamenta razsvetlili in pomnožili dediščino, ki so jo prejeli od prednikov. Poleg teh resničnih talentov, ki so z originalnostjo obravnave sprejetih, ali pa spremenjenih in pomnoženih podedovanih motivov ustvarili v vsebinskem in v oblikovnem pogledu marsikatero novost, pa se gnete kopica manjših slovstvenih duhov, ki so le redkoma govorili svojo pesniško besedo.

Kakor pa se v mladoslovenski vodilni pesniški generaciji sami razodeva neko notranje vsebinsko in oblikovno nasprotje med Levstikom in Jurčičem na eni in Stritarjem ter Gregorčičem na drugi strani, ki izvira, kakor smo že omenili nekoliko iz tega, ker stojita Levstik in Jurčič s svojim slovstvenim delom sredi slovenskega ljudstva in domače zemlje, medtem ko stremi Stritarjev formalistični duh v svetovno slovstvo, odkoder hoče ne glede na čas in duhovno smer presaditi k Slovencem vzorce romantično idealistične svetovne poezije, tako kaže tudi delo njihovih slovstvenih učencev neko dvojnost. Nekateri namreč zvesto slede Levstikovi in Jurčičevi realistični smeri, drugi hodijo spet za Stritarjem in Gregorčičem. Prvi goje skoraj izključno ljudsko povest, le-oni pojejo najrajši pesmi, v katerih obrabijo do neužitnosti motive svojih mojstrov. Vendar pa moramo prišteti med nje tudi tako samosvojega pripovednika, kakor je bil Ivan Tavčar. Šele v osebnosti in delu Antona Aškerca se obe slovstveni struji spet zedinita in zaključita.

Najtipičnejši Jurčičev in Levstikov pripovedni učenec je bil Jože Podmilšak (Andrejčkov Jože). Bil je sin revnega kmeta iz Krašnje, ki ga je bil poslal domači župnik, slovenski pobožni pisatelj Jurij Varl v šole. Zaradi dijaških političnih demonstracij so ga potrdili 1867. l. za tri leta kot prostaka v vojake. Po vojaški službi ni imel veselja, da bi končal gimnazijo. Bil je v trgovski in poštni službi. Toda zaradi naporov, ki jih je prestal pri vojakih, je že 1874. l. umrl, predno je dozorel kot pisatelj. Andrejčkovega Jožeta je vzgojil Janežič, ki je že od 1864. l. podpiral mladega, nadarjenega dijaka in mu kakor Jurčiču pošiljal 10 do 12 goldinarjev na mesec za prispevke, ki jih je priobčeval v Glasniku, Besedniku, v knjigah Mohorjeve družbe in v Cvetnikih. Ker je bil Janežič vedno v skrbeh za literarno gradivo, je zahteval preveč spisov od marljivega dijaka, s čimer je zakrivil njegovo čezmerno literarno plodovitost, ki je povzročila jezikovno in vsebinsko nezrelost in neoriginalnost Podmišlakovih povesti in črtic. Nedvomno pa je bil Andrejčkov Jože pripovednik po naturi, ki bi v ugodnejših življenjskih razmerah mogel ustvariti tako plastične tipe gorenjskega kmeta, kakršne je bil Jurčič odkril med dolenjskimi ljudmi.

Bolj iz vajevske romantične novelistike, ki jo je oplodila Stritarjeva kritična miselnost, čeprav so na njunem dnu tiste prvine kakor v Jurčičevi povesti, sta izšli povest in črtica Josipa Ogrinca. V šolah je bil Ogrinec, Svetčev rojak iz Podgorja pri Kamniku, Jurčičev sošolec. V dunajskih dijaških letih je tovariševal s Stritarjem, pozneje pa je služil kot profesor na Hrvaškem, kjer je mlad umrl (1879. l.), še pred Jurčičem, s katerim je bil iste starosti.

Ogrinec je napisal pod vplivom Levstikovega Dramatičnega društva dobro veseloigro V Ljubljano jo dajmo, ki je po Linhartovi Županovi Micki prva zrelejša slovenska komedija. Napisal je tudi več povesti. Najboljši sta Vojnimir ter Setev in žetev. V prvi je po Levstikovem nasvetu, dasi originalno, skušal podati slovensko zgodovinsko povest, v drugi pa je ustvaril realno sliko gorenjskega vaškega življenja.

V Obrazih iz narave je gojil Erjavčevo slovstveno smer. V njih je Erjavčevemu pol leposlovnemu pol znanstvenemu opisu živali zoperstavil prav take opise rastlinskega življenja. V humorističnih Obrazih iz naroda pa je z Jurčičevim grotesknim humorjem ter Levstikovo globokoumnostjo slikal gorenjske človeške originale. Ogrinec je bil žrtev praznoverne in robate matere ter je moral umreti, predno je dozorel kot človek in umetnik. Tudi

Fran Celestin, ki je Jurčiču pomagal 1864. l. izdati almanah Slovenska vila, je pisal povesti. V njih je skušal združiti realizem in romantiko. Poskušal se je tudi v pesmih in drami. Pozneje se je posvetil slovstveni zgodovini. Ker je bival več let kot profesor na Ruskem, je prinesel v domovino sloves o ruskih pripovednikih, ki so jih naši pisatelji pričeli kmalu prebirati in posnemati. Celestinov literarno kulturni esej Naše obzorje (1884. l.) je prvi poskus kritično pregledati duhovni svet, življenjsko neposrednost in socijalne elemente v delih naših pesnikov.

Po Jurčičevih slovstvenih stopinjah je hodil tudi Anton Koder. Kakor Podmilšak tako tudi Koder ni imel prave izobrazbe in leposlovnega okusa. Slepo je prepisoval iz naroda kmečke originale v slogu in jeziku, ki sta bila po njegovem prepričanju realistična, v bistvu pa brez estetske mere in cene. Te Kodrove napake se močno razodevajo v vsebini in obliki. Kadar hoče biti naiven in nežen, tedaj je dolgovezen in neroden, kadar opisuje krepke, grčave ljudi, tedaj pada v surovost. Vzgled za prvo smer njegovega pisanja je obširna idila Marjetica, ki je izšla celo v ponatisku; vrh neokusnosti in robatosti pa je dosegel s kmečko povestjo Stari Grivar. Prav ta je bila povod, da je Mencinger napisal satiro Cmokavzar in Ušperna,v kateri je krvavo osmešil Kodrovo posiljeno originalnost. Koder je pisal tudi zgodovinske povesti, ki so pa še slabše kakor sodobne. Napake prvih je tu stopnjeval do skrajne neokusnosti. Vzrok za njegovo precejšnjo slovstveno plodovitost je bil tudi ta, da je rabil pripovednika celovški leposlovni list Kres, ki so ga ustanovili 1881. l. štajerski in koroški pisatelji, da bi obnovili slovstveno življenje obrobnih slovenskih pokrajin, ki je po Janežičevi smrti skoraj docela zamrlo. Ker ni imel boljšega sodelavca, je silil Kresov urednik Sket Kodra k naglemu pisanju.

V Kresu je priobčil avtobiografsko zasnovani roman Milko Vogrin tudi urednik Jakob Sket. Bolj pa se mu je posrečila ljudska povest po koroški narodni pripovedki Miklova Zala, ki jo je dal na svetlo v Večernicah Mohorjeve družbe. Sket si je zelo prizadeval, da bi ohranil Kres poleg Zvona, toda ni imel pesnikov in pripovednikov. Posrečilo pa se mu je, da je zbral lepo število znanstvenih delavcev.

Tudi osebnost in slovstveno delo Frana Detela, čeprav segata globoko v dvajseto stoletje, ne kažeta novih znakov. V Detelovem slovstvenem življenju se križajo prvine Jurčičeve, Mencingerjeve in Kersnikove pripovedne umetnosti. Obeležje skromne izvirnosti mu daje le izredna plodovitost in pa nek suhi humor, ki se spreminja tu in tam v rahlo in dobrodušno satiro.

Sprva je risal Detela življenje v domačem kraju po Jurčičevem vzgledu, čeprav brez ostrine Jurčičevega opazovanja in označevanja. Bolj kakor Jurčiča ga je zanimalo okolje, ki v njem žive osebe. Iz sodobnega življenja ga je vodila slovstvena pot k zgodovinskim povestim. Iz celjske zgodovine je spisal dva romana Veliki grof ter Pegam in Lambergar. Kljub temu da je vestno študiral zgodovinske vire, se mu ni posrečilo, da bi poustvaril ljudi in razmere 15. stoletja. Zato sta oba romana brez zgodovinske barvitosti. Pa tudi njune osebe se gibljejo in kretajo kot lutke v neki sivi brezsolnčni in brezzračni pokrajini.

Šele v romanu Trojka (Prihajač in Gospod Lisec sta prav tako mrtva in brezbarvna, kakor prejšnji) se je Deteli posrečilo, da je navdihnil svoje podrobno in natančno opazovanje življenja z nekim stvariteljskim duhom, tako da so mu osebe vsaj tu in tam oživele, čeprav tudi v tem svojem najboljšem delu ni mogel docela oživiti pokrajine in človeka.

V poznejših povestih, novelah in dramatičnih poizkusih, ki jih je grmadil v Domu in Svetu, knjigah Mohorjeve družbe in publikacijah Slovenske Matice, se je razširilo Detelovo obzorje. Večkrat obdeluje prav sodobne, žive in pereče motive. Ena in druga kmečka povest se mu posreči celo bolje, kakor je to pri njem običajno. Vendar se njegov slog in jezikovni izraz nista zboljšala. Najhuje pa moti Detelova slepota za individualno duševno življenje oseb. Pozna prav za prav samo dva človeška tipa, dobrega in zlega, med katerima ni prehodov.

S podobnim znanjem in tehniko slika Josip Stare ljubljansko in zagrebško malomeščansko življenje. Medtem ko se dogajajo Detelove povesti med kmečkim ljudstvom, trško in vaško jaro gospodo, ljubi Stare po vzoru nemških pisateljic svet, kjer se stika meščanstvo s socijalno padlimi izrastki birokratskega in vojaškega plemstva. Vsa Staretova pisateljska pozornost je obrnjena v sentimentalno in romantično zgodbo, ki se odigrava v zaduhlih malomeščanskih salonih med sentimentalnimi dekleti in »plemenitimi« junaki. Le redko se mu je posrečila neposrednejša in sveža povest, zlasti kadar je slikal hrvaško življenje, ki ga je dobro poznal.

Tudi novelističnim in dramatičnim poskusom Josipa Vošnjaka manjka živ človek in resnična pokrajina. Vošnjak je bil plodovit pisatelj, ki je pisal: roman, novelo in dramo za izobražence, povest, veseloigre in poljudne razprave pa za ljudstvo. Toda človeški tipi, njihovo življenje in prostor, kjer žive, so bledo in neizrazito podani. Najboljši njegov roman so Pobratimi, slika Vošnjakovega političnega delovanja. Med dramami je najzanimivejša tragedija Doktor Dragan, kjer je skušal dramatsko oživiti Tomanovo politično in življenjsko usodo.

V zaduhlo ozračje in psihološko mrtvilo slovenske malomeščanske povesti v 80. letih je prinesla nekoliko življenja južnoslovanska politična ideja, ki je v podobi srbskega in bolgarskega junaštva zoper Turke v verigi vstaj in bojev zburkala evropsko javnost. Oživila pa je pri Slovencih misel na politično zedinjenje z južnimi Slovani. Bolgarski, srbski in hercegovski upori so navdali z novim pogumom Slovence, ki jih je liberalna centralistična avstrijska politika čedalje bolj potujčevala.

In ker jih je potem avstrijska imperijalistična politika 1878. l. zaradi okupacije Bosne in Hercegovine privedla v najbližji stik s svobodoljubnimi južnoslovanskimi rodovi, je vrgla ta ideja svoj odsev tudi v slovensko slovstvo. V pesništvu je vzbudila venec Gregorčičevih vojaških pesmi, kjer pa je nekako izgubila svoje bistvene znake ter se je spremenila v izraz Gregorčičevega in vojaškega hrepenenja po domu. Krepkeje se je izrazila v Stritarjevem vencu Raja, v pesmi Srbiji in v Dunajskih elegijah.

Najkrepkeje pa je slovstveno dozorela v novelah in povestih Iga Kaša in Frana Maslja Podlimbarskega, ki ju je vojaški poklic zanesel v sredo vzbujajočih se južnoslovanskih rodov, prvega v okupacijskih bojih, drugega pozneje. Oba sta spoznala, da je nemško in madjarsko kulturonostvo le pretveza za širjenje mednarodnega kapitalizma med patrijarhalno živeče srbske in hrvaške rodove. Spoznala pa sta tudi pozitivne narodne lastnosti južnih Slovanov, zlasti one, ki jih socijalno in duhovno pokvarjeni Slovenci že niso poznali. Tako sta postala tudi glasnika političnega in kulturnega zbližanja med Južnimi Slovani in revolucijonarne aktivnosti med Slovenci.

Igo Kaš je v Dalmatinskih povestih slikal ponosno južnodalmatinsko ljudstvo od Sinja do Krivošije. Zlasti je poudarjal romantični duh upornikov, tihotapcev, ribičev in mornarjev.

Andrejčkovemu Jožetu je po svojem neposrednem realizmu in smislu za stvarno življenje soroden Fran Maselj, ki je zaradi vojaškega poklica dajal svoje povesti na svetlo pod imenom Podlimbarski. Rojaka sta si bila blizu tudi po življenjski usodi. Kakor Jožeta tako so tudi Podlimbarskega potrdili k vojakom, predno je dovršil šole. Tu je potem ostal skoro vse življenje kot administrativni častnik. Pod Podmilšakovim vplivom je začel zgodaj pisati pesmi in povesti. Tudi v vojaškem življenju je nosil pesniške in pisateljske načrte s seboj, prebiral in študiral domače in tuje klasike. Ko so ga 1885. l. poslali kot častnika v Bosno, je doživel svoje največje življenjsko in slovstveno doživetje. Njegova slovenska in slovanska duša se je zgrozila od žalosti in sovraštva, ko je videla, kako je Bosno izmozgavala avstrijska in ogrska židovska trgovina, kako jo je zanemarjala uprava in kako se je v ljudstvu porajal vedno večji odpor zoper tuje prihajače ter se obujal narodni in človečanski duh. Ta spoznanja in pa živ realistični dar opazovanja, ki dozdaj še ni imel pravih predmetov, sta vzbudila Masljevo ustvarjalno silo. Že takrat si je zapisal vse, kar ga je v Bosni zanimalo, karakteriziral domačega človeka in tujega prihajača, opisal pa tudi lepoto in značilnost bosanske pokrajine. Iz tega gradiva mu je po dobrih dvajsetih letih vzraslo največje delo Gospodin Franjo.

Dokler je bival v Bosni, je pisal kratke novele iz bosanskega življenja, ki so nekake študije za njegovo največje delo. (Handžija Mato, Markica). Pa tudi domače in vojaško življenje ga je zanimalo. Iz lastnega življenja je zajel snov za daljšo povest Gorski potoki. Tudi v Povesti Ivana Polaja je črpal iz lastnega življenja, v Plazniku in kiraziru Martinu, v Potresni povesti in drugje pa je risal s širokim realizmom domače življenje ter ga presojeval po svojih življenjskih načelih, grajal in smešil praznoverje in druge duhovne in življenjske napake gorenjskega kmeta. Vse svoje življenjske, nacijonalne, socijalne in kulturne nazore pa je združil v romanu Gospodin Franjo. Votek dela je spet avtobiografskega značaja. Triletno življenje v Bosni, razširjeno z izkušnjami poznejšega življenja, razsvetljenega od strastnega in velikega slovanskega čuvstva, usmerjenega v določeno miselno in čuvstveno zaokroženost od pisateljevega precej naivnega in praznega svobodomiselstva, ki ga razpreda širok, realistični pripovedni temperament v počasni razvojni tehniki. Zaradi izrazite južnoslovanske miselnosti je roman vzbudil veliko zanimanje. Ker je izšel takrat, ko se je na obzorju že bliskal ogenj svetovne vojske, je imel za Maslja hude posledice. Internirali so ga v tujini, kjer ga je zadela smrt prav, ko so mu dovolili vrnitev v domovino.

Podlimbarski je realistični pripovedni talent. V življenju je takoj opazil bistvene in značilne posebnosti, toda svojih opazovanj ni mogel prekvasiti s svojim duhom in temperamentom, tako da je sicer nagromadil v svojih delih velike motive, upodobil resnične in žive človeške značaje, a pravega, polnega življenja jim ni mogel dati. Ostala so zlasti takrat, ko bi naj kazala pozitivne ljudi, blede sheme. Svoj jezik, ki je v splošnem odmev živega domačega govora, je izpopolnjeval z mrtvimi slovarskimi izrazi, ali pa z izposojenkami iz slovanskih jezikov, kar mu daje shematičen in časnikarski videz.

Tudi prevajalec Njegošovega Gorskega venca Rajko Perušek je pisal romantične povesti iz življenja bosanskega prebivalstva, v katerih je poveličeval junaško in revolucijonarno dinarsko duševnost.

Ker je bil Frančišek Lampe, modroslovni in bogoslovni pisatelj, prepričan, da je Mahničev brezobzirni boj zoper slovensko slovstvo, ki ga je bil pričel v Slovencu in nadaljeval v Rimskem Katoliku, škodljiv ne samo slovstvenemu razvoju, temveč tudi katolicizmu, je osnoval 1888. l. novo leposlovno glasilo Dom in Svet. Z njim je hotel oživiti družinski list Besednikove vrste, vendar na višji leposlovni in poljudno znanstveni osnovi ter na načelih pozitivnega krščanstva ter prehiteti Mahniča, ki je snoval katoliški leposlovni časopis v Gorici. Dom in Svet je izraz naraščajoče politične in kulturne diferencijacije na Slovenskem, ki jo je bil započel Mahnič. V bistvu pomeni ta ločitev oživitev in prenovitev staroslovenske politične in kulturne miselnosti, ki je 1868. l. bila potisnjena v ozadje, tudi na političnem področju. (V kulturnem pa itak ni bila nikdar plodna.) Ta razcep pa se je kazal bolj v zahrbtnih in neiskrenih kritikah, slovstvenih ter političnih bojih, kakor pa v odkritosrčnem priznanju, da posnema mladoslovenska politična in kulturna struja evropsko svobodomiselno in liberalno meščansko smer, konservativna pa vztraja v socijalnem oziru pri kmetu ter zagovarja pobožno, vzgojno in poljudno slovstveno smer, ki ji ni mar življenjske in estetske objektivnosti, temveč skrbi le za to, da je zvesta služabnica svoje osrednje ideje, ki je vera in življenje po njej. Slovstveno jalovost, ki je nujno sledila takšnim nazorom, je Lampe skušal preprečiti s kompromisom. Svojih slovstvenih sodelavcev ni begal z Jeranovimi in Mahničevimi nauki. Zahteval je od njih samo to, da ne žalijo verskih in vzgojnih smernic.

Zato se Dominsvetovci ne ločijo bog ve kako od Zvonovcev. Mnogokrat pišejo eni in isti pisatelji (kakor še danes) v oba časopisa. Le da se v Domu in Svetu izogibljejo ljubezenskih motivov ter gojijo narodopisno, zabavno in vzgojno povest. Po slovstvenem poreklu so prav tako učenci mladoslovenske slovstvene generacije, ki posnemajo najrajši Levstikovo in Jurčičevo povest.

Tipični pripovedniki Doma in Sveta v prvih letih so Peter Bohinjec, Fran Jaklič-Podgoričan in Ivo Trošt. Bohinjec je pričel pisati kot bogoslovec v Ljubljanski Zvon v slogu, ki je na narodopisni osnovi gorenjskega življenja združeval Jurčičeve in Tavčarjeve stilistične značilnosti. Ko se je osnoval Dom in Svet, je podobno slovstveno blago dajal na svetlo tudi v njem, čeprav je ostal še dalje Zvonov sodelavec. K narodopisnim motivom je zdaj pridružil zgodovinske snovi. Iz srednjeveškega življenja je spisal mnogo povesti, ki tvorijo po slogu in poznavanju srednjeveškega življenja prehod od Detelove zgodovinske povesti k Pregljevi. V kmečki povesti pa se je po Kersnikovem vzgledu rad ustavljal nad tipičnimi kmečkimi strastmi in napakami ter tako ustvaril most, ki vodi v našem slovstvu od Jurčičeve kmetiške povesti preko Kersnika do Finžgarja. S povestjo v pismih Volja in nevolja pa je po Debevčevem stilističnem vzgledu v Vzorih in bojih obravnaval tisti problem, ki tvori osrednje poglavje Cankarjeve knjige Volja in moč. Bohinjec je bil strasten pisatelj, ki je kopičil povest za povestjo, dokler se ni razočaran zgrudil, ko ga je prehitel čas.

Čisto v narodopisju pa je obtičalo slovstveno delo Frana Jakliča-Podgoričana. Kot vaški učitelj, politik in organizator v rojstnem kraju je Jaklič do dobrega poznal kulturno in življenjsko izročilo dobrepoljske okolice in Suhe krajine. Zato je v živahnih povestih podal realistične slike ljudskega življenja, mišljenja in čuvstvovanja. V dramatskem slogu, ki je posnet iz ljudske govorice, riše z besedami v podobni velikopoteznosti dolenjskega človeka in pokrajino, kakor jo razodevata v upodabljajoči umetnosti njegova rojaka slikarja Kralja. Zanimiv in poučen za to trditev je avtobiografski poskus Franceta Kralja, ki kaže podobno, dasi večjo življenjsko neposrednost in odkritosrčnost kakor Jakličeve povesti.

Poleg narodopisne povesti in slike je gojil Jaklič tudi zgodovinsko novelo. Tu pa ni mogel vzbuditi preteklosti, osebe in zgodbe so prav tiste kakor v sodobnih povestih. Ker pa jih pisatelj slika kot postave iz minolosti, so zdaj blede in nerealne. Poglavitne vrednote bogatega pisateljevanja je Jaklič ustvaril v narodopisni povesti.

Brezbarvna je povest Iva Trošta. Po Kersnikovem vzgledu je skušal upodabljati življenje notranjskih tržanov in vaščanov. Delavsko in učiteljsko življenje mu je dalo največ motivov. Toda Troštova oblikovalna sposobnost je bila premajhna, da bi mogel svojim, v našem slovstvu novim in neobdelanim ljudem in krajem vdihniti življenje. To je pisatelj čutil sam, ker je prenehal z leposlovjem ter se posvetil mladinskemu slovstvu.

Povesti Pavline Pajkove pa predstavljajo neko posebno smer v našem pripovednem slovstvu. Po Stritarjevem in Tavčarjevem vzgledu je Pajkova skušala ustvariti žensko povest iz meščanskega življenja. V njeni novelistiki vidimo, kako se trudi, da bi dala slovenski slovstveni izraz življenju malomeščanstva in podeželskega plemstva. Ker pa sta bila ta sloja v našem narodovem življenju tujca ter se je pisateljica sama precej pozno naučila slovenskega jezika, ni mogla ustvariti nobene žive osebe in podobe. Povrh je še neugodno vplival na njeno slovstveno delo njen mož Janko Pajk ki ga je usmerjal v lažno romantično smer. Tudi nemška provincijalna novelistika je morila njeno precejšnjo nadarjenost, ki se kaže zlasti v upodabljanju ženskih značajev in usod, ki jih najrajši opisuje. Pisateljsko pot je pričela v Zori z lirskimi pesmimi, ki jih je dala pozneje na svetlo v posebni knjigi. Potem je bila najzvestejša delavka pri celovškem Kresu, pozneje tudi v Ljubljanskem Zvonu in Domu in Svetu.

Najoriginalnejši Stritarjev kritični učenec je bil Fran Levec. Pričel je kot pesnik v dijaških listih, odtam se je preselil v Janežičev in Jurčičev Glasnik. Najboljše Levčeve pesmi pa so izšle v Stritarjevem Zvonu 1870. l.

Na Dunaju je Levec pod Stritarjevim vodstvom opustil poezijo ter se posvetil kritiki in slovstveni zgodovini. Sprva je raziskoval slovstveno zgodovino, da bi svojim dijakom kot profesor goriške gimnazije čim popolnejše naslikal našo kulturno preteklost. Njegova šolska predavanja, ki so krožila kakor nekdaj Trdinova reška predavanja v prepisih med dijaštvom, so povzročila, da so ga premestili iz Gorice na ljubljansko realko, kjer je služboval, dokler ni postal ravnatelj ljubljanskega učiteljišča. V Gorici je vzgajal Josipa Pagliaruzzija, Karla Štreklja in Simona Rutarja, v Ljubljani pa je bil učitelj Ivana Cankarja.

Slovstveno zgodovinske podlistke je dajal Levec na svetlo v Soči in v Slovenskem Narodu. V Soči je podrobno orisal delo in življenje Valentina Staniča. Prvo Levčevo večje delo je Pravda o slovenskem šestomeru, ki jo je spisal z Levstikom 1876. l. Levstik je njegov rokopis docela popravil in spremenil, nekatera poglavja celo sam dopisal. V Pravdi sta Levec in Levstik ob debati o tehniki slovenskega šestomera s sarkazmom in ironijo obsodila slovstveno delo Janka Pajka in Pavline Pajkove. V Stritarjevem Zvonu pa je Levec priobčil prekrasne življenjepise Vodnika, Prešerna, Čopa in Jenka, ki jim je pozneje še dodal biografijo Erjavca, Levstika in Valjavca. Prijateljema Jurčiču in Kersniku pa je posvetil iskrene Spomine.

Kot slovstveni organizator je Levec ustanovil in do 1890. l. urejeval Ljubljanski Zvon. Tu je vzgojil vrsto pisateljskega naraščaja, iz katere se je najvišje dvignil Anton Aškerc, ki se je pod njegovim vodstvom razvil iz epigonskega lirika v našega največjega epika. Tudi pri Slovenski Matici je Leveč pridno deloval ter jo je prav on dvignil iz znanstvenega in leposlovnega diletantstva na primerno znanstveno in leposlovno višino. Škoda, da Levec ni spisal slovstvene zgodovine, ki jo je toliko časa obljubljal, saj bi mogel po svoji estetski izobrazbi in življenjski izkušnji ustvariti najresničnejšo sliko o našem slovstvenem življenju v 19. stoletju.

Ivan Tavčar[uredi]

V Tavčarjevi duhovni podobi se razodevajo nasprotujoče si sile, poleg životnega zdravja, prirodnosti, bujnega temperamenta se oglaša tudi neka sentimentalnost ali bolje blaziranost. Ta duhovna nasprotja so posledica Tavčarjevega rasnega in socijalnega porekla, njegove nesestavne slovstvene izobrazbe kakor tudi njegove življenjske in pisateljske usode. Rodil se je kot sin ubožnega kmeta v Poljanah nad Škofjo Loko (1851. l.). Rodna pokrajina in njen človek sta vtisnila neizbrisna znamenja v njegovo duševnost. Njima so posvečeni tudi Tavčarjevi prvi, še neleposlovni sestavki v Večernicah in Koledarjih Mohorjeve družbe. K njima se je vrnil v najzrelejši moški in starčevski povesti, potem ko se jima je bil odtujil z mladeniškim delom. Tavčarjevo slovstveno delo je namreč v večji meri, kakor smo opazili pri dosedanjih slovenskih pisateljih, plod tujih slovstvenih vplivov. Ti vplivi so bili tu in tam tako mogočni, da so docela zadušili v njem klic rodne pokrajine in domačega človeka ter napolnili njegove povesti z nekim čudnim, že umirajočim življenjem, kakor se je snulo v drugi polovici 19. stoletja po propadajočih kranjskih graščinah. V šolah, ki jih je obiskoval v Novem mestu in Ljubljani ter kot visokošolec na Dunaju, se je Tavčar seznanil z zadnjimi izrastki nemške romantične novele, ki so životarili v avstrijski beletristiki ter v pokrajinskih družinskih časopisih. Ta snovno zanimiva in čuvstveno razgibana povest, ki jo je Tavčar spopolnjeval z berilom mladonemških pisateljev in njihovih učencev, je v njegovem ustvarjanju potisnila v ozadje slovstvene vplive slovenskega slovstva. Pa tudi neposredni in živi stik z gorenjskim človekom in njegovo pokrajino je zrahljala, tako da je bil Tavčar slep za domače motive in stavil kakor Stritar svoje povesti in njihove osebe v neko mednarodno ozračje.

Ni še raziskano, koliko je v Tavčarjevi mladostni povesti drugotnih slovstvenih nagibov in koliko je v njej upodabljal resnično življenje. Podoba je, da se preobrat od domoljubne, poučne in vzgojne črtice, ki jo piše Tavčar na početku svoje pisateljske poti, ni mogel zgoditi na ravni poti, temveč da ga je preusmeril nek močan slovstven vpliv. Seveda ne smemo pozabiti, da je zaradi križanja etničnih in duhovnih prvin v njegovem značaju ter zaradi nekega afektiranega pomeščanjenja ta vpliv v njem samem našel nagel in mogočen odmev.

Zanimivo je, da je Tavčar slovstveno delo pričel samostojno, izven območja Stritarjevega in Levstikovega slovstvenega krožka. Zato je najzgodnejše spise dajal na svetlo v knjigah Mohorjeve družbe, v podlistkih Slovenskega Naroda in v mariborski Zori. Tako si je ohranil neko duhovno neodvisnost ter se ne zrcali v njegovi mladostni povesti nikak idejni in vsebinski odsev mladoslovenske slovstvene struje. Posrečilo se mu je tako, da je ostal zvest svojemu gledanju na življenje in umetnost, četudi je prav ta samostojnost povzročila nemarnost njegovega sloga in in slovstvenega jezika. Ta nemarnost, ki se stopnjuje včasih do absurdnosti, izvira iz tega, ker so mlademu Tavčarju motivi za slovstvena dela vreli iz štiva in ne iz življenja. To se nam razkrije, ako primerjamo Tavčarjeve mladostne graščinske in romantične povesti z zrelimi Slikami iz loškega pogorja. V prvih govore osebe mrtvo, papirnato slovenščino, ki jo Tavčar zaman skuša oživiti s čuvstvenostjo in sentimentalnostjo pogovorov. V kmečkih povestih pa ga je prisilil človek, ki ga je opisoval, da se je izražal preprosto in naravno.

V Zori je Tavčar dal na svetlo vse, kar je spisal do 1876. leta. Takrat se je preselil v obnovljeni Zvon. V Zorinih novelah se kaže najmočneje vsebinska dvojnost njegove novelistike: prevladuje še epigonska romantika, kakor jo kažejo novele: Gospa Amalija, Dona Klara, Povest v kleti, Antonio Gledjević, Bolna ljubezen, Mlada leta, Margareta in druge, napoveduje pa se že tudi povratek k življenju, v loško pogorje med žive ljudi. Seveda se mu domači ljudje še ne kažejo v realni podobi, najrajši išče v njih romantičnih lastnosti, slika njihovo močno in strastno erotiko, neutrudni boj za vsakdanji kruh, ki se dostikrat sprevrže v nasilnost, skopuštvo in hudodelstvo. Tavčarjeva pisateljska tehnika je romantična, ne zanima ga risanje okolja, zunanjega lica oseb, niti njihova zgodovina, kot dramatik razgrne zagrinjalo njihove usode prav v onem trenotku, ko postanejo plen usodne strasti, ki jih vodi k tragičnemu koncu. Tavčar ljubi tudi lirsko obliko pripovedovanja v prvi osebi, kakor vsi romantiki uporablja tudi tehniko pisanja povesti v pismih.

Šele v Stritarjevem Zvonu po 1876. l. so se oglasili v Tavčarjevi povesti novi vsebinski in stilistični motivi. Življenje domačega človeka ga zanima vedno bolj. Iz brezoblične mednarodnosti prvih povesti vstajajo strmi obrisi rodnega loškega pogorja. Toda pisateljev pogled na človeški boj za obstanek in njegova razlaga smiselnosti človeškega življenja in trpljenja sta ostali neizpremenjeni. Nekoliko sta se res poglobili, vsaj v negativnem smislu, ker se je k romantičnemu patosu pridružila druga komponenta romantičnega poeta ironična posmehljivost, ki pa učinkuje zdaj prav odrešilno. Pomaga mu namreč, da vedno bolj zapušča privzgojene slovstvene motive, da se vedno bolj čisti njegov resnični pripovedni dar, ki ga seveda še vedno oblikuje in določuje razcepljenost njegovih duševnih prvin.

V avtobiografskem romanu Ivan Slavelj (1876. l.), je naznačeni preobrat viden samo še v negativnem smislu: duhovno in socijalno močnejši je še plemiški, gosposki svet, katerega druži s kmečkim življenjem osebnost glavnega junaka. Njegov razvoj iz kmečke življenjske in kulturne zaostalosti v gosposki sloj, ki pa tudi že propada, čeprav je še absolutno močnejši kakor prvi, tvori osnovo vsemu dejanju. Da je kmečki svet in kmečkega človeka v Ivanu Slavlju risal Tavčar kot golo, večkrat naravnost bolečo karikaturo, ne pomeni, da ne bi imel o slovenskem kmečkem življenju že kakšnega globljega socijalnega pojmovanja, temveč to je samo nujni prehod od absolutnega slovstvenega zanikavanja sloja in elementa, ki ga je rodil, do prvih, zaenkrat še karikaturnih poizkusov, osvojiti si ga kot nov slovstven tip.

Opravičenost te razlage potrjuje Tavčarjev venec vaških povesti iz loškega pogorja Med gorami (1876. l.—1888. l.). Že to, da je teh dvanajstero povestic raslo v Tarčarjevi duši skoraj dvanajst let, nam razkriva njihovo pomembnost za razumevanje pisateljevega življenjskega in umetnostnega nazora. In res, kakor se v prvih še oglaša ona brezobzirna karikatura vaškega življenja, ki smo jo videli v Slavlju, tako vstajajo vedno bolj in bolj pozitivne lastnosti loškega pogorca, dokler ne izzveni vse delo v najodkritosrčnejšo in najpoetičnejšo poveličanje kmečkega srca in njegovega trpkega življenja. V teh povestih je Tavčar globlje prodrl v bistvo kmečkega značaja in življenja kakor v Cvetju v jeseni, kjer ga je ob zatonu življenja že preveč idealiziral in poveličal.

Zdaj se je spremenilo tudi Tavčarjevo doživljanje slovenske zgodovine. Ni šel sicer za Levstikovim zgledom in nasvetom, da bi skladno z ljudskim spominom na najvažnejše dogodke našega življenja v preteklosti oblikoval našo zgodovino po njeni notranji dinamiki. To je delal Jurčič. V Jurčičevi zgodovinski povesti je namreč vse pisateljevo zgodovinsko znanje podrejeno poglavitni slovstveni nalogi, ki jo vidi v tem, da bi jasno in močno upodobil kmečko življenje v dobi nekih zgodovinskih dogodkov. Tavčar pa gleda na slovensko zgodovino kot iskatelj romantičnih in mikavnih slovstvenih motivov, ki ga zanima objektivno ljudsko življenje v neki zgodovinski dobi le toliko, kolikor more dati čim mogočnejši poudarek prvotnemu, v bistvu docela osebnemu motivu. Zato si je izbral Tavčar za svoje zgodovinske novele in povesti verske boje v loškem pogorju na prelomu 16. in 17. stoletja. Pa tudi absolutizem Leopolda I., zlasti pa doba ljubljanskega kongresa in kulturnozgodovinske razmere v naših krajih po tridesetletni vojni je upodabljal kot ozadje ljubezenskih zgodb. Prvič je posegel po zgodovinskem motivu v noveli Vita vitae meae (1882. l.). Tu se mu je posrečilo, da je v podobi bratovskega smrtnega sovraštva globoko dojel ljudi in čase usodne verske razcepljenosti reformacijske dobe. Pravilno je razdelil svetlobo in senco ter je z isto pisateljsko ljubeznijo slikal reformatorje kot katolike. Celotno ubranost novele, ki je med najlepšimi slovenskimi novelami, moti nasilen konec, kakor tudi pisateljevo neumestno poseganje v razvoj dogodkov, ki je sploh osnovna hiba Tavčarjevega slovstvenega dela.

V Ljubljanskem Zvonu je priobčil Tavčar 1882. l. in 1884. l. dvoje obširnejših povesti: Otok in Struga in Mrtva srca. Prvo je spočel že v svojih visokošolskih letih pri stricu Antonu Tavčarju, župniku na Raki. Zato ima vse znake Tavčarjeve mladostne povesti. Polna je še umirajoče romantike. Vendar se Tavčar že polagoma otresa opisovanja plemiškega življenja. V Mrtvih srcih (prim. Gregorčičevo pesem Zimski dan) je skušal Tavčar življenjsko oceniti naraščajoči materijalizem. Težišče povesti je tu premaknil iz romantike; čeprav se je ni mogel otresti v motivu in kompoziciji, vendar je v sklepu pokazal, da se svet more preroditi le na novem pokolenju, ki mora vzrasti iz kmečkega ljudstva.

Zaradi političnih bojev, v katere se je zapletel Tavčar v 80. letih kot vodja radikalne politične frakcije mladoslovenske struje, je 1885. l. zapustil Zvon in postal solastnik Hribarjevega Slovana. Ivan Hribar je ustanovil 1884. l. revijo Slovan, »političen in leposloven list«, ki bi naj gojil med Slovenci poznavanje slovanskih kulturnih in političnih razmer. Prvi letnik je prinašal skoraj samo informativne sestavke o slovanskih literaturah, ki jih je pisal največ Fran Celestin, ki je pokazal Slovencem delo in pomen Puškina, Gogolja, Turgenjeva in Mickiewicza. 1885. l. sta Hribar in Tavčar spremenila podnaslov Slovana v »leposloven in političen list«. In res je v tem letniku mnogo leposlovja. V njem se odlikuje Gregorčičev venec narodnostne in ljubezenske pesmi ter Tavčarjeva zgodovinska povest Janez Solnce, ki je izhajala tudi še prihodnje leto. V tej noveli je Tavčar obnovil in razširil motiv Jurčičeve povesti Hči mestnega sodnika. Že izbira motiva razodeva pisateljev notranji preokret, glavni junak je slovenski meščan, ki se bojuje za življenjsko pravico in srečo s plemstvom.

Ko je 1887. l. prenehal Slovan zaradi slovstvenega škandala, ki ga je povzročil Trdina s Hrvaškimi spomini, se je Tavčar vrnil s svojimi slovstvenimi deli v Zvon. Tu je priobčil 1888. l. zadnjo povestico iz venca Med gorami: Revež, ki jo je pozneje prekrstil v »sliko iz loškega pogorja« Gričarjev Blaže. Prihodnje leto pa je pisal za Zvon Grajskega pisarja, ki predstavlja glede na kompozicijo zarodek Visoške kronike. Kakor v noveli Vita vitae meae tako je v Grajskem pisarju hotel naslikati strastnost verskih bojev. Ne glede na neke kulturne simpatije je risal z isto objektivnostjo verski fanatizem in življenjsko brutalnost katolikov kakor luterancev.

Kljub političnemu liberalizmu in prepričanju o avtonomnosti umetnosti se Tavčar do 1891. l. ni mešal v slovstvene polemike, ki so se dvigale v našem slovstvu po Mahničevem nastopu. Podoba je, da ga je šele krivična in ozkosrčna kritika Aškerčevih Balad in romanc v Rimskem Katoliku 1891. l. napotila, da je sklenil v satirični in polemični utopiji osmešiti strastnost in neupravičenost Mahničevih nazorov. Tako se mu je rodila »času primerna povest iz prihodnjih dob« 4000. Ta ostro-tendenčna povest ni smešila in ironizirala katoliških življenjskih in verskih načel, temveč njihove pretirane izrodke, kakršne je uporabljal Mahnič, kadarkoli je govoril o slovenskem slovstvu. Notranje središče povesti je junakova ljubezen. Z njo hoče pisec ustvariti silno nasprotje Mahničevemu utilitarističnemu pojmovanju ljubezni med moškim in žensko. Vsi drugi tu in tam posrečeni in duhoviti satirični domisleki merijo na ta osrednji problem, ki je bil Ahilova peta Mahničeve estetske in življenjske miselnosti. Tavčar je pisal povest 4000 od meseca do meseca, kakor je izhajala v Zvonu. Zato se mu je vpletlo vanjo precej protislovij in nedoslednosti. Tudi kompozicija je v nekaterih poglavjih preveč malomarna in predolgovezna. Vendar je v ljubljanskem zaduhlem kulturnem ozračju učinkovala kot blagodejna nevihta, ki je v marsičem razčistila nazore in dala Mahničevim kakor tudi Tavčarjevim pristašem jasnejši pogled na bistvo vprašanja. Pravijo, da se je Tavčar ogrel za idejo napisati satirično utopijo v pogovorih z Mencingerjem, ki je prav takrat pisal Abadona. Ko je Tavčar povest pisal, so se shajali pri njem: Simon Rutar, Ivan Šubic, Hinko Dolenec in drugi. In Tavčar je z njimi pretresal posamezna poglavja. Ti pa so mu nasvetovali marsikatero podrobnost, ki jo je uporabil, tako da je 4000 izraz nekega dela napredne slovstvene družbe v 90. letih prejšnjega stoletja.

Že satira 4000 je pričala, da se Tavčar nahaja sredi političnega boja, ki ga je bil z Mahničevimi pristaši in ostanki nekdanje staroslovenske Bleiweisove politične družbe na čelu napredne stranke, ki se je razvila iz mladoslovenske politične skupine. Ta boj, ki se mu je posvečal z vso strastnostjo političnega temperamenta, mu je jemal čas za ustvarjanje leposlovnih umotvorov. Že prej je svoje povesti in romane pisal v kratkih oddihih, dostikrat sredi najhujšega političnega prepira. Po satirični utopiji 4000 pa je kot pisatelj počival do 1895. l. Takrat je priobčil v Ljubljanskem Zvonu venec krajših povesti V Zali. V treh povestih, ki tvorijo ta povestni venec, se je Tavčar vrnil v rodno loško pogorje, iz katerega je že v dosedanjem slovstvenem delovanju črpal najgloblje navdihe. Osrednja komponenta njegove duševnosti, ki jo je tvorila romantična miselnost o zdravju in izvirnosti naravnega in kmetiškega življenja, ga je po političnih in slovstvenih bojih zvabila domov, da bi kot lovec in umetnik prisluškoval skrivnostim domače narave in domačega človeka. Vodilni motiv, ki spaja povesti V Zali v enotno melodijo, ki nima primere v našem slovstvu, je elegično prepričanje o minljivosti in brezuspešnosti človeškega prizadevanja, tudi onega, v katerem se najlepše oglaša ubranost človeka s celotnim naravnim življenjem — ljubezni, v katero je Tavčar v dosedanjih povestih še verjel. Tragično nesmiselnost, oziroma pogubnost erotičnega življenja je opisal tu s tolikšno prepričanostjo in umetniško iskrenostjo, da so te povestice kljub enostranskemu gledanju na življenje najlepše, kar je Tavčar sploh stvaril.

Še večji presledek v Tavčarjevem ustvarjanju je nastal po 1894. l. Politično življenje ga je potegnilo še globlje v svoje vrtince. Čeprav je imel Tavčar v samemu sebi zlasti pa v svoji ljubezni do narave in domačega kraja in človeka zakladnico slovstvenih motivov, ki jih je umel poustvarjati vsaj v snovni izvirnosti, je vendar ustvarjal raztrgano in sporadično. Temu je vzrok njegov življenjski temperament, ki ni bil nikdar ves obsežen od stvariteljskega nagiba, marveč ga je vodil, skladno z realnimi posledicami njegovega socijalnega dviga, v najraznejše panoge javnega življenja, najuspešneje in najrajši v politični boj, ki mu je prijal vse bolj kakor pa tiho in mirno ustvarjanje. To razdvojenost, ki je sicer v našem kulturnem življenju precej pogosta, izvira ne samo kakor pri Tavčarju iz usmerjenosti naših ljudi, še bolj iz socijalnih in narodnostnih vzrokov, je pri Tavčarju še pomnožila neka čuvstvena gosposkost, ki mu je branila, da bi svoje estetske darove izrabljal kakor dninar. Tudi enostranost oziroma ozkost Tavčarjevega pogleda na svet in človeka, zaradi katere je najrajši upodabljal erotično življenje ter je bil slep za druge plati človeškega duševnega in telesnega življenja, ga je silila, da je bil skop s svojimi slovstvenimi deli, da ne bi padel v prepisovanje samega sebe.

Tako se je Tavčar šele po desetletnem odmoru, v katerem je napisal samo dvoje kratkih povestic brez estetske vrednosti (Izgubljeni Bog in Pomlad) oglasil v Ljubljanskem Zvonu z najobsežnejšim leposlovnim tekstom, romanom Izza kongresa. (1906.—1907. l.) Ta roman zasluži še manj kakor dosedanje Tavčarjeve »zgodovinske« povesti ta prilastek; kajti Tavčar se ni nikdar povzpel, da bi skušal, oprt na realno poznavanje preteklih dob in ljudi, oživiti nekdanjega človeka in minoli čas v nesebični ljubezni do njiju, temveč zgodovina mu je bila samo dragocen okvir, v katerega je razpenjal slike svoje domišljije, svojega čuvstva in svojih vzorov. Tudi v romanu Izza kongresa ni težil za tem, da bi obudil od mrtvih ljubljansko politično, kulturno in socijalno življenje o priliki kongresa svete alijance 1821. l., ki je hotel uničiti politično in kulturno miselnost francoske revolucije in Napoleonove politične naklepe ter oživiti v Srednji in Vzhodni Evropi fevdalizem. Bolj ga je zanimala snovna interesantnost, kako je skromno podeželsko mestece, ki se je natihem pripravljalo, da postane kulturno in politično središče prebujajočega se narodiča, sprejelo vase pisano množico evropskih diplomatov in njihovih poklicanih ter nepoklicanih trabantov, kakšne ljubezenske zgodbice so se razvile iz tega nenaravnega sožitja, kako je sprejemal goste slovenski izobraženec in preprosti človek. Ta težnja po snovni zanimivosti, zlasti pa način Tavčarjevega pisateljskega ustvarjanja sta ga prisilili, da je sestavil mozaik bolj ali manj zanimivih slik in sličic, ni pa mogel združiti svojega dela v žarišču nekega globljega kulturnega, političnega ali pa tudi samo estetskega problema. Kvarno učinkuje tudi to, da Tavčar ruši slog epskega pripovedovanja s pripomnjami in sodbami, da vpleta razna namigavanja na ljubljansko politično in kulturno sodobnost, skratka da ne more brzdati svojega političnega temperamenta, ki neprestano križa in ruši njegove estetske zasnove in podobe.

Ko je končal roman Izza kongresa, je spet odložil pero. Šele 1916. l. se je baje zaradi nekega nepremišljenega Pregljevega aforizma lotil pisateljskega dela. Ta zunanji vpliv je vsaj toliko resničen, da je tisto leto pričel pisati povest Cvetje v jeseni, ki pa jo je snoval dalje časa, saj je po vsebini in po slogu sorodna slikam iz loškega pogorja, tako da tvori z njimi prav za prav celoto, oziroma da naglaša pisateljevo najožjo in najprisrčnejšo zvezo z ljudmi in s pokrajino, ki jih je bil upodabljal v slikah. Tam je razglašal zdaj z večjo zdaj z manjšo obzirnostjo ljubezenske in življenjske boje loškega gorjanca, v Cvetju v jeseni pa je razodel, da je tudi tam razkrival samega sebe, da se je v njem samem razkrilo najvišje miselno in najgloblje čuvstveno bogastvo domačega človeka. Idila v Cvetju ni snovna niti stilna novost, temveč možat, mladeniško svež in starčevsko veder komentar Tavčarjevih alpskih idil, najboljšega, kar je sploh ustvaril. Neskladen je le okvir, v čigar meščanski bujnosti se izgublja nežna idila. Tu in tam bravec občuti tudi preveč virtuoznosti in meščanske baročne nabuhlosti, ki rušijo primitivno lepoto in originalnost poglavitnega dejanja. To pa je tudi poglavitna napaka drugih Tavčarjevih povesti. V bistvu je to izraz lirske nadarjenosti, ki pa spet ni toliko dozorela, da bi se mogla sprostiti v ritme vezane besede, temveč sta jo zadušili dramatska in epska nadarjenost. Ti trije elementi umetnostnega ustvarjanja v besedi morajo biti združeni v vsakem pravem umetniku besede, vendar mora biti ena ali druga močnejša kakor ostale. Tudi pri Tavčarju je lirska komponenta navidez močnejša kakor druge, v resnici ni, toda ta videz so povzročili drugotni, neestetski razlogi, izvirajoči iz Tavčarjevega individualnega in socijalnega življenja.

Šele v zadnjem delu, v nekončani Visoški kroniki se je umirila lirska dominanta njegove ustvarjalne domišljije. Na osnovi pristnega pripovednega motiva, ki je od nekdaj privabljal najmočnejše pripovednike, kako se zrcali nastanek, rast in propast individualne človeške družine in njene duhovne ter snovne posesti v teku desetletij in stoletij, se je prebudil v Tavčarju čisti pripovednik. Zdaj se mu je šele posrečilo, da je napisal pravo zgodovinsko povest, za katero je skrbno pregledal in preštudiral vso krhko gradivo. Tudi sedaj sicer ni upodabljal zgodovinskih osebnosti, toda kmetiški rod v loškem pogorju v 17. stoletju je orisal z veliko zgodovinsko in umetniško verjetnostjo, odkril poglavitna gibala njegovega duhovnega in materijalnega življenja ter proslavljal, kakor vedno zlasti njegovo pasivno junaštvo, ki nam je ohranilo jezik in zemljo. Z globoko intuitivnostjo je na osnovi domačega narečja prodrl do zgodovinskega sloga in jezika — prvi med našimi pripovedniki. Tudi natančno poznavanje kulturnozgodovinskih posebnosti 17. stoletja mu je pomagalo, da je ustvaril videz, da je Visoško kroniko napisal človek preteklih časov. Tudi v dušeslovni karakterizaciji je dosegel tu največ, kar mu je bilo usojeno. Dosedaj je najrajši upodabljal moške osebnosti, ki so na kakršenkoli način nosile znamenja njegove duševnosti, v Izidorju Kalanu pa je ustvaril figuro, v kateri se v živi resničnosti prepletajo dobre in slabe lastnosti v duši plahega, vernega človeka, ki pa mu je vendar blago in posest glavni smisel življenja. Nasproti pa se dviguje demonska osebnost njegovega očeta, zagrnjena v zločinsko strastnost in temno življenjsko izkušnjo, z mrkimi potezami zadnjega krivoverca v pokatoličeni družini in okolici. Tudi množico drugih oseb, zlasti nekatere ženske je upodobil Tavčar prav s tolikšno psihološko in zgodovinsko verjetnostjo. Nad vsem delom plava duh časa in kraja. Velika škoda, da pisatelj ni mogel končati drugega in tretjega dela Visoške kronike »in še marsikaj iz svojih načrtov, ki jih ima lepih in ne malo«, kakor je poročal 1921. l. urednik njegovih Zbranih spisov, dr. Ivan Prijatelj; kajti že prihodnje leto je Tavčar umrl.

Nepretrgana umetniška rast Tavčarjeve stvariteljske moči dokazuje, da je bil živ in resničen umetnik. Ni sicer tako jasno občutil svojega pisateljskega poklica kakor Prešeren, ali Cankar, ali tudi Gregorčič. Vedno in vedno je potiskal njegovo ustvarjanje v stran meščanski privzgojeni element njegove osebnosti, ki je metal svojo svetlobo in senco na njegove pesniške ideje, ki so v bistvu potekale iz najglobljega notranjega sožitja med njim in njegovim domačim krajem in človekom rojakom. Neprimerna in nesestavna literarna vzgoja v mladih letih, ki jo je še kvarilo politično življenje, je Tavčarja podilo iz onega življenjskega področja, v katerem je doživljal svoje najvišje umetnostne doživljaje — v politično satiro, zabavno kramljanje in romantično novelo. Življenjski in politični boji, ki se jim je predajal z borbenostjo nemirnega temperamenta, pa so povzročali, da ni napisal niti malo tega, kar bi mogel ustvariti. Vendar bo v našem slovstvu ostal za vedno kot zastopnik idealistične prepričanosti o najtesnejši zvezi med človekom in zemljo, kot najglasnejši propovednik elementarnosti človeškega čuvstva, ki spaja z nerazdružno usojenostjo človeka, žival in naravo. Tudi Tavčarjev boj zoper kulturne in slovstvene zablode se bo kljub enostranostim in omejenostim, ki so jih povzročili: temperament, politične praske in zatohlost takratnih časov, smatral kot krepko nadaljevanje kulturnega boja, ki se bije v našem slovstvenem življenju od početkov.

Janko Kersnik[uredi]

Jurčičeve in Levstikove epske učence v osemdesetih in devedesetih letih prejšnjega stoletja prekaša po neposrednosti pogleda na celoto slovenskega socijalnega in narodnega življenja Janko Kersnik, ki ni samo v povestih in novelah zajel slovenskih narodnih in socijalnih razmer ter jih upodobil s poetičnim realizmom, temveč je ustvaril tudi pripovedniško šolo, ki je nadaljevala njegov način ustvarjanja. Osemdeseta in devetdeseta leta devetnajstega stoletja pomenijo za naše kulturno življenje pešanje prejšnjega narodno-obrambnega in političnega dela. Neka utrujenost se je polastila ljudstva in njegovih slovstvenih in političnih vodnikov. Misli kulturnega in političnega liberalizma so zajele večino slovenskega izobraženstva, ljudstvo pa je prehajalo vedno bolj v območje tujega kapitala, ki je brezobzirno rušil starodavni način življenja in dela. Zvesta mu je ostala le duhovščina, ki pa je bila premalo gospodarsko in politično vešča, da bi mogla ustaviti rušenje in propadanje vaške patrijarhalnosti. Poleg tega je onemogočal stvarno borbo z rastočim nacijonalnim in socijalnim propadom motni in neiskreni politični in kulturni boj, ki so ga bili že izza šestdesetih let pristaši mladoslovenske politične in kulturne smeri s konservativnimi Bleiweisovci, ki so neprenehoma žalovali po idili narodne sloge. To nasprotstvo se je poostrilo v osemdesetih letih po Mahničevem nastopu, ki je z neizprosno doslednostjo hotel prisiliti mladoslovensko kulturno in politično javnost, da bi priznala, da so njeni leposlovni in nacijonalni ideali iz nemške romantične in materijalistične miselnosti in zato slovenskemu ljudstvu v narodnem in verskem pogledu škodljivi. Kljub posameznim bistrim in resničnim odgovorom Mahničevim zaletelostim ni imelo slovensko meščansko izobraženstvo poguma, da bi priznalo, da bojuje na kulturnem področju boj za svobodo, ki se bije v narodnem občestvu že od reformacije. Ta neiskrenost izvira iz bojazni pred odkritosrčnim mišljenjem in presojevanjem resničnega življenja, ki se ga je naše izobraženstvo od nekdaj izogibalo. Nekoliko pa iz resnične in slepe nevednosti, v kateri je tonilo, zlasti ker je neprestano mešalo osebne in narodnostne zadeve ter živelo v mrzličnem strahu, da bi izgubilo mandate, ki si jih je uzurpiralo. Tem problemom slovenskega narodnega življenja so se slovenski pripovedniki do Janka Kersnika instinktivno izogibali. Upodabljali so rajši zlagane vaške idile, zatekali se po slovstvene motive v južnoslovanske boje za osvobojenje, slikali romantični živelj umirajočih gradov in neresničnih meščanskih idealistov. Nikdo pa ni imel ne poguma ne zmožnosti, da bi upodobil to propadanje. In prav največja cena Kersnikove pripovedne umetnosti je, da se je Kersnik po dolgotrajni evolucijski poti, ki jo je prehodil kot politični in kulturni feljtonist provincijalnega kova in psevdoromantični novelist razvil v prvega slovenskega realista, ki sicer še misli, da mora ublaževati realno življenje »s srebrnim pajčolanom zdravega idealizma«, vendar stremi bolj po zdravem umetniškem nagonu kakor pa po estetskem prepričanju, da bi podal v svojem motivu resnično in polno podobo vesoljnega življenja ne glede na katekizemsko delitev med dobrim in slabim.

Kersnik je bil potomec kranjske uradniške družine. V njegovi krvi so se mešale razne etnične prvine. Starši, ki so si pridobili precejšnje premoženje, so ga vzgajali v duhu, ki je bil tipičen za kranjske pol birokratske, pol plemiške družine. Provincijalni odpadki nemške kulture so se v njegovem domu družili z deli mladoslovenske literature. Vendar je tudi ljudski element preko stare rodbinske pestunje, »rokovnjaške babe Urše Lončarjeve«, zgodaj posegel v njegovo dovzetno dušo. Tako se ta dva elementa zrcalita v vsem njegovem slovstvenem delu. Zdaj zmaguje tuji, privzgojeni vpliv nemškega slovstva, zdaj spet neizčrpni zaklad narodnih pesmi, pravljic, pripovedek, vraž in molitvic, ki ga zbližuje z ljudsko dušo. Ker pa je sam zrasel iz posebne človeške in miljejske osnove, ga ne premami ne ta in ne oni vzgojni vpliv, temveč uporablja suvereno oba, da bi razvil in estetsko ustalil svoje mišljenje o tragiki in komiki človeškega življenja, o nesmiselnem, a vendar neizbežnem propadanju slovenskega človeka, ki se kot izobraženec duši v nizkih kulturnih in političnih obzorjih, kot kmet pa v revščini, pregrehah in nevednostih zapuščenega vaškega sveta.

Seveda je bil Kersnikov življenjski in svetovni nazor prešibek, njegovo socijalno življenje preudobno in volja po dejanju premajhna, da bi se mogel kot pripovednik povzpeti preko hladne, nekolikokrat celo cinične ugotovitve o slovenski narodni in individualni tragiki. Zato učinkujejo njegove povesti samo zaradi realnih in obče veljavnih snovi in motivov, ne zadovoljujejo pa zaradi pomanjkanja iskrenega in odločnega reformatorskega stremljenja in težnje po zboljšanju. Navidezna objektivnost daje sicer Kersnikovim povestim poseben čar, ki se mu človek težko odtegne, vendar pa jim jemlje del etične učinkovitosti, ki je kljub vsemu lebdela pisatelju pred duhovnimi očmi, ko jih je pisal. To ga tudi ostro loči od evropskih realistov, ki jih je sicer poznal in študiral, čeprav si je sam izbral za slovstvenega vodnika pol romantika, pol realista — Turgenjeva.

Slovstveno pot je Kersnik pričel kot ljubljanski gimnazijec v plehkih nemških verzih, v katerih je posnemal Heineja in mladonemško pesništvo. Njegov domači učitelj Fran Levec ga je pridobil za slovensko slovstvo, kar ni bilo težko, ker je Kersnik itak bolj ljubil Jenkove pesmi in Jurčičeve povesti kakor pa nemško slovstvo. Pod Levčevim pesniškim mentorstvom se je oglasil s pesmijo Gomila že kot petošolec v Janežičevem Glasniku (1866. l.). Po Levčevem odhodu na dunajsko vseučilišče je prevzel Kersnik slovstveno in narodno vodstvo med ljubljanskimi gimnazijci. Pesmi je dajal na svetlo v dijaških rokopisnih lističih, pa tudi v Glasniku in v Stritarjevem Zvonu. V rokopisu je zapustil venec gimnazijske lirike, ki so jo le deloma ponatisnili, medtem ko je njegova visokošolska pesem izšla skoraj vsa v obnovljenem Zvonu (1876. l.—1877. l.). Kersnik ni bil pesnik. Levstik je njegove pesniške poizkuse takole karakteriziral:

»Leta krog ideje kakor veša okoli luči, zaganja se čez plot, pa vendar čez ne skoči, okrog hiše leta pa vrat ne vidi.« Ta drastična oznaka pravilno izraža epigonsko siromaštvo Kersnikove pesmi. V njej se prepletata Heinejev in Jenkov formalni in vsebinski vpliv na osnovi skromnega in neoriginalnega erotičnega življenja ter nezrele refleksije. Šele v pesmi iz vseučilišnih let opazimo neko zorenje, ki ga je povzročilo posnemanje Prešernove pesmi. Kersnikov temperament je razodeval pristnega pripovednika, zato je po uspehu, ki ga je dosegel s pripovednim prvencem Na Žerinjah (1876. l.), pesem opustil.

Še prej kot pripovednik se je Kersnik razvil kot satirični listkar. Po nekončani romantični Povesti o dveh bratih Vevčarjih, je pisal nemške listke. Ta slovstvena panoga je cvetela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V njej se je zrcalilo miselno in čuvstveno uboštvo avstrijskega liberalizma, ki je poskušal z dovtipom in ironijo premagati politično in socijalno stisko avstrijske državne politike. Prav tako plitvo in tendenčno so razpravljali nemški kulturonosci, ki so bili po večini židovskega pokolenja, o kulturnih problemih. In Kersnik se je listkarstva učil pri njih. Zato ni čudno, če se je le redko dvignil do trezne in objektivne presoje političnih in kulturnih razmer, o katerih je razpravljal. Po večini so Kersnikovi feljtoni polni pikre satire na staroslovenske politike in pisatelje. Le redko se oglasi v njih iskreno prepričanje, vsaj takrat, ko izpoveduje svetovno in umetnostno naziranje, stremeče k znanstvenem pozitivizmu in umetnostnem realizmu, ko zagovarja Gregorčičevo pesem pred Pajkovim kritičnim abderitstvom, ko odganja z vrta slovenskega pesništva poetične rokodelce Haderlapovega kova. V poznejših listkih pa je zmagalo Kersnikovo politično elastično prepričanje, zato nimajo ti listki splošne cene, temveč so le slike lokalnih političnih bojev. Ne glede na vsebino pa je slog Kersnikovih feljtonov klasičen, do dobrega je prevzel lahkotni, šaljivi in satirični ton te slovstvene panoge, ki ga je zabelil še z osebno prizadetostjo, kar daje njegovim listkom vsaj zunanji videz izvirnosti.

Ustanovitev Jurčičeve Slovenske knjižnice (1876. l.), ki bi naj postala glasilo ljubljanskega realističnega kroga zoper obnovljeni Zvon, je napotila Kersnika po Levčevem in Jurčičevem nasvetu k leposlovni prozi. Tako je spisal konec 1875. in v začetku 1876. l. prvo večje pripovedno delo »roman« »Na Žerinjah«, ki je izšel v četrtem zvezku Jurčičeve zbirke. Snovno združuje ta novela, ki jo je Kersnik samovoljno krstil za roman, slovenske slovstvene motive z motivi nemške epigonske novelistike. S spomini na Desetega brata in osebe ter karakteristiko človeka in pokrajine v povesti »Cvet in sad« se družijo plemeniti in romantični junaki solzavih nemških povesti na ozadju neke v zraku viseče in nerealne pokrajine. Edino kmetiški okvir, ki obdaja grad na Žerinjah in njegove čudne prebivalce, je resničen, vse drugo se izgublja, čeprav bi pazljivi kritik mogel za temi bledimi pokrajinskimi in človeškimi sencami prepoznati Brdo in njegove prebivalce, v neki umetni megli, iz katere se pojavljajo čudni človeški tipi zdaj polni blagih čuvstev, zdaj prevzeti od strasti, dokler se slednjič po mnogih, neživljenjskih zapletkih ne razvozla dejanje tako, kakor je to v podobnih povestih nujno, v srečo za glavnega junaka. Pravijo, da je Kersnik risal osebe po živih ljudeh, v obeh poglavitnih ženskih tipih je baje upodobil svojo nevesto in svojo teto, medtem ko izraža glavni junak Rogulin menda pisateljevo prepričanje o samem sebi. V slogu in kompoziciji pa pomeni Kersnikov novelistični prvenec nastop nove pristno epske nadarjenosti v našem slovstvu. Zlasti so se mu posrečili dialogi, ki pa prav za prav niso epskega, temveč dramatskega značaja. Gluh pa je Kersnik še za duhovno življenje oseb, vsa dejanja in nehanja izvirajo iz strasti in afektov, prehodov med posameznimi doživljaji ne ume drugače podvzročiti kakor z nenadnim, psihološko neutemeljenim navalom čuvstva, trdota življenja in neizprosnost boja za obstanek sta mu neznana, prav tako človekov boj za svetovni in življenjski nazor.

Po povesti Na Žerinjah, v kateri je slovenska kritika najbolj občudovala Kersnikovo spretnost v ljubezenskem razgovoru in lahkotnost, s katero je opisoval meščanske in plemiške šege in navade, saj je bila to v resnici največja novost za naše slovstvo, kjer je še Levstik pred dobrimi desetimi leti tožil, da ne bomo nikdar imeli spretnega in živega meščanskega razgovora, se je Kersnik posvetil študiju evropske realistične umetnosti. Ni segel sicer po najvišjih vrhovih sodobne epike, najbolj sta ga privlačevala Norvežan B. Björnson in Rus I. S. Turgenjev, ki so ga v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja zanesli v prevodih tudi na Slovensko. V listkih in kritikah se je Kersnik kmalu proglasil za njegovega učenca. Toda v leposlovnih delih ta vpliv ni bil takoj viden. Po Jurčiču je namreč moral prevzeti nekončane Rokovnjače, ki jih je Jurčič utegnil upodobiti samo v enajstih poglavjih. K tem je pripisal Kersnik še osemnajst poglavij ter dogradil delo skladno z Jurčičevo osnovo in pisateljsko tehniko. Težavno delo mu je uspelo, zato ker sta z Jurčičem mnogo razpravljala o njem, saj se je Jurčičeva misel upodobiti rokovnjaško narodno epizodo rodila prav na Brdu, kjer je bil obiskal 1879. l. Kersnika. Kot domačinu, ki je dobro poznal človeški in pokrajinski tip, se je razodela Kersniku marsikatera podrobnost realneje kakor Jurčiču.

Preokret v realistično smer pa kaže že prva Kersnikova »kmetska slika« Ponkrčev oča (1882. l.). V njej je sicer še polno romantične skrivnostnosti, ki se razkrije šele na koncu življenja oziroma povesti, vendar je osnovni problem, ki živo spominja na Tavčarjeve Slike iz loškega pogorja, podan dramatsko in jedrnato kakor v baladi. V kratkih slikah se je posrečilo Kersniku, da je razgrnil pred nami dvoje življenj: usodo izkoreninjenega in nezvestega izobraženca, ki pride umirat v hlev pozabljenega in zavrženega nezakonskega sinu, ki ga je rešila zemlja in delo usode, katera je zadela očeta. V Lutrskih ljudeh ki jih je spisal Kersnik prav tisto leto, se ljubijo, razstajajo in umirajo prav tiste sentimentalne človeške sence, ki jih je pričaral Kersnik v imaginarno ozračje izumirajočih gradov v povesti Na Žerinjah, ki jih oživljata samo vas in človek, ki jih obdajata in redita.

Ti snovi: življenje izobraženstva, ki pozna kot najvažnejši problem žitja in bitja srečo ali nesrečo v ljubezni ter trdo, dostikrat kruto kmetiško trpljenje za vsakdanji kruh, ki gre vsakdanjo pot, posejano z odpovedjo, hudodelstvom in hladno resignacijo preko vseh čuvstev, tvorita odslej osrednji komponenti Kersnikove epike. Ta dvojnost, ki jo le redko srečamo v eni in isti povesti, običajno se menjava gosposki motiv s kmetiškim brez sleherne notranje pa tudi zunanje zveze, je najsilnejša oznaka Kersnikove epike. Podoba je, kakor da bi Kersnik daljše povesti in romane pisal po pridobljeni in privzgojeni pripovedniški rutini ter bi ustvarjal samo v kmetski črtici in povesti.

Vendar se je počasi iz Kersnikove psevdoromantične povesti razvila še ena, nova oblika. To je malomeščanska povest. Že v prvem družabnem in kulturno historičnem romanu Cyklamen (1883. l.), ki slika slovenske družabne in politične razmere pred padcem avstrijskega centralističnega političnega sistema (1878. l.), je postavil Kersnik dejanje v sredo slovenske — jare gospode —, čeprav je še ohranil ljubezensko zgodbo prejšnjih povesti. Toda okoli glavnega junaka in njegove ljubezni, ki sta še upodobljena v stari maniri, se že gnete na realnih tleh prebujajočega se kranjskega trga pisana množica resničnih ljudi od radikalnih političnih agitatorjev preko nevzdramljenih tržanov in nemškutarskih kapitalistov do resnega in ponosnega narodnega vodnika Hrasta, ki že z imenom oznanja ideal in program. Politično in narodno življenje, ki je v Cyklamnu samo okvir za osrednjo ljubezensko zgodbo, je Kersnik v nadaljevanju Agitator (1885. l.) postavil v sredino dela.

Toda predno se je Kersnik povzpel v družabnih romanih, da je do dna spregledal kulturno in socijalno revščino podeželskega izobraženstva, prepire med napredno in konservativno stranko, je nadaljeval s pisanjem zabavnih in kmetskih povesti. Te zvrsti se v njegovem ustvarjanju prepletajo, slednjič jim je še pridružil ljudsko vzgojno povest, namenjeno za Mohorjevo družbo. Vendar tvori leposlovna analiza malomeščanskega in trškega življenja odslej hrbtenico Kersnikove tvornosti, medtem ko pomenita le-oni nekake stvariteljske oddihe.

V Agitatorju je Kersnik pravilno upodobil politično in družabno življenje v osemdesetih letih na Kranjskem. Ljubezensko zgodbo, ki je doslej tvorila jedro povesti, je sicer tudi tu še ohranil, ker se ni mogel oprostiti romantičnih poetičnih predsodkov, vendar jo je potisnil na obod dejanja. Kljub temu je podoba ljudi temna, duhovno in telesno življenje preprosto in revno. Poglavitna gibala njihovih dejanj nista misel in čuvstvo, temveč licemernost, neutemeljeni ponos, materijalistično presojevanje vrednot, nevoščljivost in zahrbtnost. Le nekoliko oblažuje to etično sivino navdušenje za narodno prebujo, ki pa se bravcu ne dozdeva docela iskreno, ker sluti za njim materijalistične nagibe in utilitaristična pričakovanja. Temne osebe in njihovo dejanje ter nehanje omiljuje Kersnikov slog, ki z neko otožno zamišljenostjo spremlja ljudi in dogodke, kakor da bi se sramoval njihovih napak in nepomembnosti, vendar bi hotel z blagohotno in odpuščajočo karakterizacijo izpovedati, da so mu kljub vsemu dragi in pomembni, ker je v njih upodabljal tudi samega sebe in vse nezrelo izobraženstvo svojega naroda.

Še temnejšo sliko življenja in družbe je podal Kersnik v povesti Rošlin in Vrjanko. Spričo osrednjega problema, ki ga je posnel po življenju mestno-graščinske inteligence na Dolenjskem in upodobil ob motivu slovenske narodne balade, je poskusil psihološko in estetsko razrešiti borbo za očetovo posest med življenjaželjno materjo in doraslim sinom. Po vzgledu Turgenjevljevih Očetov in sinov je vzporedno z glavnim motivom prikazal boj med dvema generacijama. Tudi na zagovor versko brezbrižne, kvečjemu k neiskrenemu deizmu nagibajoče se mlade slovenske inteligence je mislil. Toda snovna zanimivost, podrobno slikanje brezdelja, ponavljanje brezplodnih pogovorov in opisovanje ljubezenskih prizorov so vsrkali njegovo ustvarjalno silo, tako da niti poglavitnega motiva ni mogel estetsko razrešiti. Zateči se je moral k nasilni in neverjetni epizodi, da razkrije junakinja junaku s pomočjo narodne balade o Rošlinu in Vrjanku ljubezen njegove matere do njegovega prijatelja ter tako zaokrene dejanje v novo smer in nasilno razplete zapletek v resignacijo za vse. Zvezo med Turgenjevljevim in svojim delom je naznačil Kersnik z besedami: »Prav kakor — Basarov!«, s katerimi zapušča Rošlin-Božan kraj življenjske preizkušnje. Baje je Kersnik pisal delo pod dojmom, ki ga je vzbudilo v njem branje Tolstega Vojna in mir.

Medtem ko se je v povesti Rošlin in Vrjanko konflikt razrešil z odpovedjo in resignacijo, češ »saj svet ne stoji na suhi črki sv. pisma, ampak na vročem krogotoku človeškega žitja«, je v prihodnji in osrednji Kersnikovi malomeščanski povesti Jara gospoda, ki pripoveduje o propadanju zdravih človeških sil v zaduhlem ozračju podeželskega mesteca, pisatelj segel v globino človeške tragike. Za nepremišljeno ženitev glavnega junaka in prešuštvo njegove žene ni druge rešitve kakor smrt. Kazen je sicer enostranska, ker umre samo nezvesta žena, toda bolest moža, ki jo mora kot njen poslednji sodnik in edini pogrebec soditi in pokopati, je še hujša kakor telesna smrt. V tej povesti se je Kersnikova ustvarjalna sila povzpela do najpozitivnejšega slovstvenega dejanja. Mora duševnega brezdelja, ki visi nad ljudmi in pokrajino naše povesti, se sprošča v brezpomembne dogodke kakor so čitalniške besede, izleti, cerkvene slavnosti, kresovanje, lov, zabave in sestanki po gostilnah. In ta »velika« zaposlenost Kersnikovih oseb je izraz duševne lenobe, ki išče navideznega življenja. Kersnik je osnovno duhovno podobo Jare gospode zagrabil v vsej polnoti in upodobil tako spretno, da se bravcu zdi, kakor da bi živel sredi teh ljudi. Tu se je razvil in izživel Kersnikov realistični dar opazovanja, saj je skoro vse značaje, zlasti ženske prepisal iz življenja. Prav tako je risal življenjske razmere po neposrednem, leta in leta opazovanem življenju. Po realističnem, lahko bi rekli celo naturalističnem opazovanju živega življenja v neposredni okolici nima Kersnik prednika niti naslednika v našem slovstvu. Toda preko opazovanja se ni mogel povzpeti k oblikovanju. Natanko pozna sicer način človeškega zunanjega življenja, kakršno se kaže v družbi, v krčmi, na veselicah, neznano pa mu je ostalo resnično človeško življenje v samoti, nikdar ni mogel ustvariti človeka, skritega med štirimi stenami, v delavnici, v družini, pri poklicnem delu. Zato so Kersnikove slike iz življenja »jare gospode« sicer posnete zvesto po življenju, vendar samo po eni in nebistveni plati. Zato tudi ni mogel Kersnik napolniti dejanja povesti z vročim tokom padanja in vstajanja, bojev in miru, zmage in porazov, temveč si je kljub realističnemu pogledu na svet in življenje moral pomagati z romantičnimi slovstvenimi pripomočki, s katerimi je fingiral življenje, namesto da bi ga izražala duša njegovih junakov.

Nekoliko globlje je prodrl Kersnik v bistvo kmečke duše. Morda mu je bilo to lažje zaradi tega, ker ni izhajal neposredno iz kmečke krvi in ker se mu je kmet v notarski pisarni razkrival v najglobljih trenotkih življenja. Seveda je prav zato gledal Kersnik na kmeta preveč s pravniškimi, kriminalističnimi očmi. Zato ga tudi ni mogel dojeti pri prastarem načinu obdelovanja zemlje, nekrvavem boju za vsakdanji kruh, kakor je nasvetoval 1867. l. v rokopisni kritiki Desetega brata Jurčiču — Levstik, temveč je tudi on zapadel v skrajnost, ki je sicer nasprotna Jurčičevemu poveličevanju in romantičnemu poustvarjanju slovenskega kmeta, izvira pa prav tako iz nepopolnega poznavanja kmečke duše. Omenil sem že, da nadaljuje Kersnik v Rokovnjačih, nekoliko tudi v Testamentu Jurčičevo kmetiško povest, čeprav se prične že v Ponkrčevem oči bojevati z njo. Kakor pri povestih iz graščinskega, mestnega in trškega življenja, tako in še bolj hrepeni v kmetiških črticah in povesticah Kersnik, da bi zajel brezoblično kmetiško življenje vsaj v onih najtipičnejših doživljajih, ko strga človek s sebe vezi verskega in poklicnega značaja ter se bojuje za življenje, posest in ljubezen. Takrat se kmetiška natura razodeva v prvotni, pol živalski pol človeški strastnosti in neusmiljenosti, ki vodi, pomnožena z alkoholizmom, revščino in pravdarsko strastjo do hudodelstev. V Kmetskih slikah, zlasti pa v povesti Očetov greh, ki razpada v dva neenakomerna dela, je Kersnik najpopolneje premagal tuje vzglede ter našel samega sebe in odkril svojo realistično pranadarjenost ter tako ustvaril edine umetnine v svojem bogatem slovstvenem delu. Samo nekje v globokem dnu Kmetskih slik se še oglaša romantičen prizvok, nekoliko morda tudi v baladni kompoziciji in še v tem morda, da se pisatelj neposredno ali posredno vpleta kot priča med dejanje, kar jim daje lirsko noto, sicer pa gospoduje v karakterizaciji in snovi polnokrvni realizem. Ta se kaže tudi v tem, da sta v Kmetskih slikah narava in človek določena. Vse te povesti se gode v bližji in daljni okolici Brda, pokrajina je podana z zemljepisno natančnostjo, prav tako označuje pisatelj človeško in duhovno življenje z narodopisno podrobnostjo. V povestih iz meščanskega življenja ni znal Kersnik naslikati realne pokrajine, skoraj vse se dogajajo v kraju, ki se dozdeva bravcu znan in domač, vendar ne najde v pisateljevem opisu nobenega oporišča, kamor bi naslonil predstavo. V Kmetskih slikah pa so prostor in čas, človek in narava istiniti in zato tudi lepi. Kersnik je menda zdaj čutil umetniško okrepitev in približevanje poetičnemu idealu, kar dokazuje stavek iz črtice »V zemljiški knjigi«, ki zveni kot zagovor in izpoved prepričanega realista: »Veruj mi, dragi, tudi v pandektih boš našel poezijo, če jo boš hotel, saj jo najdeš tudi v brezzobnem polomljenem glavniku, ali pa na umazani cunji, ki leži za hišo na smetišču.«

Tako neposredno kakor v tej izjavi se Kersnik realizmu oziroma naturalizmu tudi v Kmetskih slikah ni približal. Tudi tu se je izognil, če se je le mogel tragičnega, tipičnega pomena in konca ter je rajši izražal mogočen tok življenja, ki navdaja kmečko dušo in njeno življenje ter celi najgloblje rane, ki jih zadaje. Največji umetnini v Kmetskih slikah sta Mačkova očeta in Kmetska smrt. Tu občuti človek ritem kmečkega življenja, ki ne pozna presledka niti konca, kjer se krivda očetov kaznuje na sinovih in kjer pomeni očetova smrt — začetek sinovega življenja. Ta velika etična in življenjska misel je sicer navidez razbita v povesti Očetov greh. Mogočna Kačonovina propade zaradi očetove krive prisege, s katero zataji nezakonskega otroka in uniči življenjsko srečo tudi edinemu zakonskemu otroku. Toda propade zato, ker se v kmečko življenje pomeša gosposki element. Mladi Kačon se odtuji rednici zemlji in zabrede tako v mestno preobčutljivost ter ne more brzdati čuvstev, ki pogube njega in posredno tudi glavnega krivca — očeta. Delitev življenja v vaško in mestno sfero je največja napaka povesti, ker jo nasilno trga na dva, docela neenakomerna dela. Prvi del, ki sega do devetega poglavja, je klasično lep in nima primere v našem slovstvu, medtem ko je drugi del nasilno in neorgansko nadaljevanje, ki dokazuje, da kljub velikemu pisateljskemu napredku Kersnik vendarle ni mogel preboleti vpliva romantične povesti, ki mu je zmaličil celo njegov veliki tekst.

V povestih za ljudstvo, ki jih je pisal Kersnik za Mohorjevo družbo, so dobre strani njegove pripovedne umetnosti: ostra in dobra karakterizacija, naravni humor in nevsiljiva poučnost. Izmed vseh mohorjanskih pisateljev se je Kersnik najuspešneje ustavljal napačni tendenčnosti.

Kersnik je skušal odbiti ost Mahničevim kritičnim zaletelostim, ko je ocenjeval Mahničevih Dvanajst večerov (1888. l.) in Aškerčeve Balade in romance (1890. l.). V poslednji je Slovencem pokazal vrednost Aškerčeve realistične epike, dokazal, da se Aškerčeva pesem, ki označuje slovensko pesništvo v devetdesetih letih, vredno uvršča v »svetovno stavbo« poezije, h kateri so Slovenci v harmoniji z vsemi svetovnimi narodi vseh jezikov in ver prispevali po svoji duhovni moči. Izpoveduje, da poezija ne more biti dekla verskega ali svetovnega nazora, temveč da mora izražati ne glede na levo in desno — pračloveško hrepenenje po lepoti, da je pesniška ideja avtonomna, pokorna samo svoji notranji veličini in stvariteljski oblasti pesniškega genija.

Kersnikovo pisateljsko delo je močnejše po tehnični in oblikovni ter stilistični strani kakor pa po svoji vsebini. V njem se dotikata in spajata dve razdobji našega slovstvenega življenja: Jurčičeva narodna romantika in začetki našega realizma. Skozi njo pa vodijo vrata v bodočnost, ki jo je Kersnik v nekaterih delih že slutil in jo skušal bolj nezavedno kakor zavedno oblikovati, čeprav je bil po svojem življenju, po izobrazbi in miselnem obzorju še pravi sin mladoslovenske slovstvene generacije. Slovenska moderna je sicer pričela slovstveno pot na nasprotnem bregu slovstvenega življenja, Kersnikovo pripovedništvo je nadaljeval samo epigonski slovenski naturalizem, vendar se je podtalno spajala Kersnikova obzirna, dostikrat celo otožna kritika slovenskega malomeščanstva in kmetstva z ostrimi Cankarjevimi napadi na slovenskega rodoljuba in njegovo duhovno jalovost in življenjsko brezpomembnost.

Kersnik je večji pripovednik kakor človek. Zato ni mogel svojih natančnih, živih in estetsko prepričljivih življenjskih opazovanj vliti v umetnostno obliko, ki bi jim mogla dati popolno estetsko vrednost. Skoraj nikoli ni oblikoval snovi skladno z njenimi notranjimi zakoni, ampak jo je razblinil z epigonsko formo in kompozicijo. Ta notranja dvojnost trga in lomi njegova dela v posamezne delce, ki vsebujejo sami na sebi mnogo lepot, ki jih pa ne druži močna pesniška in življenjska ideja, ki bi jo skladno izražala tudi prava epska forma. Vendar je Kersnikova povest močan sklep mladoslovenske novelistike in krepka obljuba slovenskega realističnega romana.

Anton Aškerc[uredi]

Aškerc je poslednja velika pesniška osebnost mladoslovenske dobe. Z njim in njegovim delom se je ta najpomembnejša doba naše slovstvene in kulturne zgodovine zaprla. In kakor da bi hotela naglasiti v koncu vse svoje pozitivne in negativne strani, jih je v Aškercu razvila do zadnjih meja. Vsa socijalna, kulturna in politična nasprotja, ki jih je vzbudila, za katere pa ni imela dovolj stvariteljske in kritične sile, da bi jih mogla rešiti, so bruhnila v Aškerčevi duševnosti, v njegovem pesniškem delu s poslednjo silo na dan. Oprt na slovstveno in kulturno delo prednikov, ustvarjajoč na področju epskega pesništva to, kar so njegovi duhovni predniki in učitelji ustvarili v liriki in povesti, je Aškerc v početku svoje slovstvene poti ustvaril slovensko balado in romanco, nato pa tragično končal kot človek in pesnik, ker ni mogel uravnovesiti neurejene in nedozorele dediščine, svojega navidez bojevitega, čeprav v srcu plahega in vase zaljubljenega življenjskega temperamenta z idejami mladega rodu. Aškerc je končal kot človek in pesnik prav tako tragično kakor vsi slovenski možje pred njim, le da je on izgubljeno življenjsko in umetnostno postojanko branil z večjo, prav železno doslednostjo, da ni hotel umolkniti kot pesnik, ko se je bil že davno izpel in je bila vsa njegova pesem le še strasten krik potapljajočega se človeka, ki pa ne kliče na pomoč, ampak prepričuje sebe in svet, da plava kot umetnik nad življenjem in svetom.

Najznačilnejše za naše kulturno in zlasti slovstveno življenje je še danes nerazjasnjeni smisel umetnika-ustvarjalca v majhnem narodnem življenju, ki se ne more duhovno, socijalno in politično urediti po smernicah, ki bi izvirale iz socijalno urejenega narodnega organizma, v katerem bi imela vsaka pozitivna sila ustrezajoče mesto in primerno življenjsko nalogo. Podobne težave se pojavljajo sicer v vsakem narodu, ker se stvariteljski temperament težko ukloni zakonom vsakdanjega življenja; a z mnogo večjo ostrostjo in neizprosnostjo se bojujejo ti pojavi v majhnem, politično in socijalno neustaljenem in povrh še nacionalno ogroženem narodu. Vsa naša slovstvena zgodovina živo pripoveduje, kako se bojujeta dve najmočnejši socijalni sili zato, katera bo vodilna tudi v kulturnem življenju: cerkev in meščansko izobraženstvo. Obe si domišljujeta, da je vsaka na svojem področju in s svojimi duhovnimi predstavami in kulturnimi sredstvi odkrila tisto slovstvo in umetnost, ki najbolje ustreza ljudstvu.

Prva izhaja iz svojega notranjega smisla — učeče cerkve — in hoče, da se v našem slovstvenem življenju poleg umetnika oziroma nad njim oglaša pridigar in učitelj. Zanjo je umetnost izraz nekih transcendentalnih idej, ki imajo svoj izvor v Bogu in h kateremu mora voditi tudi umetnik. To predstavo o slovenskem slovstvu si je ta struja izsanjala samo v teoriji, v resnici pa so se učili njeni pesniki in pisatelji estetskega izraza pri pisateljih meščanske struje. Zgodovina človeških slovstev uči, da je v določenih dobah ustvarljiva umetnost, ki stremi po upodobitvi metafizičnih idej lepega, čeprav mora biti tudi tam zemeljski oziroma človeški element tako močan, da more nositi težo metafizičnih konstrukcij (prim. Danteja, versko dramo pri Grkih in dr.). Toda v našem slovstvu kljub Mahničevim klicem in političnim uspehom ni noben pesnik ali pisatelj poskušal, da bi ustvaril, če bi to bilo sploh mogoče, naštetim vzgledom ustrezajočo katoliško umetnino, temveč versko prepričanje so zamenjali s katekizemsko moralo ter so pisali svoja dela po vzgledu Krištofa Schmida ali pa so res ustvarjali iz življenja — novo življenje — sveta lepote, ne glede na pedagoške in utilitaristične zahteve tako imenovane katoliške poetike in kritike.

Druga, za razcvet našega slovstva pomembnejša struja se je kakor vsa evropska slovstva porodila iz spoja med narodnim duhom in umetnostjo antičnih in modernih slovstev na socijalni podlagi slovenskega meščanskega izobraženstva. V našem slovstvenem pregledu smo opazili, kako se je ta slovstvena misel, ki jo po pravici smemo imenovati slovensko renesanso, ne samo v narodnostnem smislu, čigar sad je v neki meri bila, temveč še bolj v smislu slovenskega poustvarjanja realnega življenja v novo življenje slovstvenih umetnin, zavezala konec 18. stoletja v Cojzovi slovstveni akademiji, okrepila in rodila pravo slovensko umetnost v Prešernovih Poezijah, kako jo je potem prva mladoslovenska slovstvena generacija skušala napraviti slovensko tudi po vsebini, ne samo po duhu. In druga mladoslovenska generacija s Stritarjem in učenci je hotela po Levstiku in Jurčiču preobraženo slovensko slovstvo pomeriti spet s kritičnimi merili svetovnih slovstev ter je tako odprla vrata tujim vplivom. Najmočnejši talenti druge mladoslovenske generacije so po hudih bojih tujstvo premagali ter spet ustvarili tipično slovensko narodno umetnost, v kateri pa se vendar zrcalijo utrinki tujih slovstvenih in filozofskih mnenj. In tu je pričela s kritiko konservativna slovenska kulturna struja, ki je imela najglasnejšega in najodločnejšega glasnika v Mahniču, ki je sicer pravilno spoznal estetske slabosti mladoslovenskih pesnikov in pisateljev, dobro dojel tuje vplive, dasi je pretiraval glede na njihovo škodljivost, vendar ni ostal pri teh pravilnih in potrebnih spoznanjih, temveč je sledil svojemu strastnemu in nepreračunljivemu verskemu temperamentu ter očitke, ki so zadevali samo nekatere, posplošil na vse slovensko leposlovje ter ga obsodil kot nemoralno in verskemu prepričanju sovražno. In vse slovensko izobraženstvo ni imelo moža, ki bi se zavedal življenjske in estetske upravičenosti slovenske slovstvene preteklosti in sedanjosti, da bi mogel ali vsaj hotel Mahniču in narodu razodeti, kaj je bistveno in kaj ni bistveno. Mahničevi polemiki so se omejevali na satirične zafrkacije, ironizirali so njegove zaletelosti, ali pa so se mu celo zagovarjali kakor na pr. Gregorčič. Da pa bi nekdo na osnovi slovenske kulturne preteklosti in živega pojmovanja umetnosti dokazal, da so Mahničevi estetski nazori zmotni, krivični in protiumetnostni, do tega se umirajoča mladoslovenska generacija ni mogla dvigniti. Ne samo ker ni imela literarnih teoretikov, temveč umirala je tudi v kulturni moči, ker so jo ubili politični prepiri, neiskrenost in nedemokratičnost vodnikov, ki jih je pokvarila koruptivnost in duhovna degeneracija evropskega, zlasti pa avstrijskega meščanstva, ki je prav s tistimi metodami hotelo ustaviti pohod četrtega stanu, kakor jih je nekdaj uporabljalo duhovstvo in plemstvo zoper gospodarski, politični in kulturni razvoj tretjega stanu. Zato je zgubilo stik z ljudstvom, ki se je v kmetiškem delu zateklo k Mahničevim političnim učencem, ki mu sicer niso nudili umetnosti, pa so mu vsaj obetali, da mu bodo pomagali pridobivati vsakdanji kruh. Delavstvo pa se je zbiralo pod zastavami mednarodnega socijalizma, ki je obetal, da se hoče bojevati ne le za zboljšanje delavskega materijalnega življenja, temveč tudi za preporod ostarele meščanske kulture.

In v tem kritičnem času ne samo za slovensko, temveč za človeško kulturo se je pojavil v našem slovstvu Anton Aškerc. Prve pesmi, ki jih je dajal na svetlo v Stritarjevem Zvonu 1880. l., v Ljubljanskem Zvonu 1881. in 1882. l. so napovedovale skromno epigonsko pesniško osebnost, ki poskuša pod Gregorčičevim, Jenkovim in Heinejevim pesniškim zgledom izražati misli in čuvstva mladega, nezrelega, čeprav že ponižanega in razžaljenega srca. Oblika Aškerčevih prvencev je tradicijonalna, jezik trd brez metaforike in slikovitosti, bolj prozaičen kakor pesniški. Nikdo ne bi mogel slutiti, da si bo ta začetnik naprtil pretežko breme umirajočega slovstva in zapravljene kulturne dediščine mladoslovenske generacije, da bo izkresal iz njiju zadnja umetnostna dejanja, ter da bo slednjič izdihnil kot ustvarjalec pod njenimi razvalinami in kupom svojih trinajsterih pesniških zbirk, ki jih razven prve ni ustvaril iz notranjega, suverenega poznanja življenja, temveč iz zunanje, dasi bistvo njegove duše jasno izražajoče ponosne strastnosti, ki ni poznala poti ne kvišku ne nazaj, temveč se je vrtela v blodnem kolu kulturno jalovega liberalizma in nesvobodne — svobodne misli.

Z Aškercem se je oglasila druga večja slovstvena moč iz štajerske skupine v našem slovstvu. Od doma in staršev je prejel Aškerc usodno dediščino na življenjsko in pesniško pot. Bil je sin revnega kmeta iz zasavskega hribovja, ki leži na polotoku med Savo in Savinjo, v vasi Globoko pri Rimskih Toplicah. Oče mu je domovino zapravil, v šole ga je pošiljala pobožna teta Agata, ki ga je šolala v celjski gimnaziji ter je najbrže zaradi svoje dobrodelnosti zahtevala, naj gre nečak v mariborsko bogoslovje. Slabotna odpornost, ki jo je Aškerc v poznejšem življenju prav zaradi tega edinega, čeprav najusodnejšega koraka stopnjeval do patološke trme in svojeglavnosti, je povzročila, da je poslušal njeno željo ter vstopil brez poklica v mariborsko bogoslovje. Tu se je dobro učil in primerno vedel, dasi ga je v notranjosti najbrže razjedala žalost zaradi nepremišljene odločitve, ki jo je v poslednjih bogoslovnih letih poglabljala neizražena in neizživeta erotika. Ta mračna epizoda mladosti je zapustila globoke brazde v Aškerčevi duševnosti, ki se niso več zarasle. Tu korenini njegov jedki življenjski sarkazem, ki se skoraj nikdar ne more sprostiti v osvežujoč humor. Iz nesrečne mladosti izvira pesnikova skepsa, ki ji je bila njegovemu preprostemu, vernemu srcu najhujši strup, ker ga je vodila kakor preganjano žival iz ene dogmatike v drugo, od enega pesniškega motiva k drugemu, iz kraja v kraj, križem Evrope, da bi ubežal sebi, iz poklica v poklic, od prijatelja k prijatelju, vedno enako nezaupljivega, čeprav je hrepenel po miru in se je z otroško lahkoto in neprisiljenostjo razodeval vedno in vsakomur, priznaval najskrivnostnejše okrete miselnega življenja, čuvstvenega pa itak nikdar ni imel, dokler se ni zgrudil v svojem, z orijentalskim razkošjem in malomeščanskim okusom natrpanem stanovanju.

Predstojniki v mariborskem škofijskem ordinarijatu niso doumeli mladega Aškerca, ki bi si ga lahko vzgojili v drugega Mahniča. Poslali so ga duše past v podeželske župnije. Prvi dve leti (1881. do 1882.), ko se je v Zvonu v Levčevi šoli prerodil iz epigonskega lirika v samoniklega epika, je služboval v obsoteljski Podsredi. Nato je deloval skoraj šest let (1883—89) v Šmarju pri Jelšah, kjer je dozorel kot epik, saj je v teh letih zložil skoraj vse pesmi, ki tvorijo Balade in romance. Iz Šmarja so ga prestavili k Sv. Lovrencu v Slovenske gorice, kjer je ostal dobro poldrugo leto. In tu je dal na svetlo Balade in romance. Od Sv. Lovrenca se je selil v Vitanje, celo v rojstni župniji pri Sv. Marjeti pri Rimskih toplicah je bil nekaj mesecev župni upravitelj. Nato so ga poslali za kaplana v Mozirje, odtam spet v Škale pri Velenju, dokler se slednjič ni odločil zaradi sporov z lavantinskim škofom, nasvetov in vabil prijateljev Turnerja in Hribarja, da je zaprosil za upokojitev in za službo magistratnega arhivarja v Ljubljani. Tu je služboval do smrti kot najvestnejši arhivar, kar jih je imela ljubljanska občina.

Vsaj v prvem desetletju duhovske službe je bil Aškerc dober duhovnik, boljši kakor marsikdo, ki ni zapustil poklica. Po farnih postajah se ga ljudstvo še danes hvaležno spominja, hrani mnogo zgodbic o njem, ki so po večini takšnega značaja, da ne dopuščajo nobenega dvoma o njegovi pravovernosti, kvečjemu da naglašajo nekatere njegove kritične opazke o cerkvenih stvareh, o katerih pa cerkev ni nikdar zahtevala dogmatične vere. Po ljudskem glasu, ki se mi zdi absolutno pravilen, ker je ljudstvo kljub veliki vdanosti duhovnikom v svojih sodbah najboljši sodnik njihove vrednosti oziroma nevrednosti, bi Aškerc lahko do smrti opravičeno opravljal duhovniško službo. Kot katoliški duhovnik je padel prav zato, kakor je padel kot pesnik, saj ni slučaj, da je najboljše pesmi zložil kot duhovnik. Toda prišel je kot človek in pesnik v sredo slovenskega kulturnega boja, ki je divjal med umirajočim liberalizmom in nastajajočim klerikalizmom. Kot pesnik je Aškerc močno občutil kulturne vrednote mladoslovenske pesniške generacije ter se je smatral za njenega učenca in naslednika, kot duhovnik pa je videl, kako prav njegovi sobratje prezirajo slovstvo in pripovedujejo narodu, da so te, po njegovem svetem prepričanju najvišje kulturne in narodne vrednote, sad tujih vplivov, grešna in pohujšljiva reč. Zlasti ga je ta krivična kritika in ta kulturni boj bolel, ker si je v življenju na pesništvu hotel zgraditi življenjski smisel. In če je morebiti kot sin dobe, kot človek živeč v samotah spodnještajerskih vasi, ki je užival v bogoslovju prav tako enostransko duhovno vzgojo, kakor si jo je skušal pozneje pridobiti iz svobodomiselne, budistične in monistične modne filozofske literature konec 19. stoletja, posegal s pesniškimi motivi v tista kritična področja človeškega duha in njegove zgodovine, kjer se bije pravečni boj med dogmo in človeško reakcijo zoper njo, ki mora pač nujno biti izražen na človeški strani s hrepenenjem, da se ji človek izogne, da si sam ustvari svoje razmerje do Boga in vesoljstva, potem je samo od strankarskih strasti razpaljena slovenska kritika mogla videti v tem odpadništvo. Toda prav Mahničeva kritika, krik Aškerčevih nasprotnikov ter odobravanje njegovih prijateljev ga je gnalo v očitni spor s cerkvijo. Kajti tako neposreden in primitiven človek, kakor je bil Aškerc, se more zatajiti le enkrat. In to je bil storil, ko je bil vstopil brez poklica v duhovski stan. Ker pa se je čutil zdaj drugič preganjanega od usode in ljudi za ozidjem pesniškega dela, kjer je menil v kmečki preprostosti in v resničnem stvariteljskem ponosu, da opravlja najvišjo službo v narodnem občestvu, je zgubil samokritiko in s tem tudi možnost ustvarjanja.

Zlasti pa se je ta tragika Aškerčevega življenja in ustvarjanja poglobila, ko je sredi njegovega najstrastnejšega boja za pesniški in življenjski obstanek zrasla nova pesniška generacija, slovenska moderna, ki je bila nov člen »neprekinjene verige«, ki spaja slovenske pesniške rodove. Ta generacija, ki je vstala zoper slovenski kulturni boj, kot maščevalka kulturnih grehov mladoslovenske generacije ter ni bila v mladostnem elanu vezana z nobenimi vezmi poklica in tradicije, je Aškerca sprva pozdravljala kot prednika, ko pa je spoznala, da je bil ta takrat zaradi omenjenih doživetij v poklicu in slovstvu živi mrlič, ga je odrinila in šla svojo zmagovito pot.

Aškerc, ki je bil takrat razrušen kot človek in pesnik, se je zdaj še z večjo silo zaletaval v obe smeri, ki sta dušili njegovo pesniško rast: v cerkvene nasprotnike in v moderne pesnike. Zaradi tega so se pojavile prve resne težkoče zanj kot vernika in duhovnika, na drugi strani pa je v boju in v neumerjeni pesniški tekmi z moderno zgubil poslednjo iskro samokritike ter je v blaznem, ranjenem ponosu gomilil verz za verzom, pesem za pesmijo, prebrskal slovensko in človeško kulturno zgodovino, iščoč pesniških motivov, romal iz kraja v kraj, da bi si nasitil lačno pesniško domišljijo, ki so je mogli vnemati samo še kričeči zunanji motivi, kajti njegova duševna notranjost je bila pusta in mrtva. Ta pesniška in življenjska tekma, ki je brez primere v naši slovstveni zgodovini, prav za prav ena sama brezkončna umetniška agonija, nam bolj kakor vse drugo odkriva pogled v bistvo Aškerčevega pesniškega dela.

Ko je Aškerc 1882. l. za septembrsko številko Ljubljanskega Zvona poslal romanco Madona, poznejšo Slikarjevo sliko, kjer trepeta na dnu lirski spomin na neizpolnjeno ljubezen, je urednik Levec spoznal, da se tu skriva nenavadna pripovedniška sila. Pisal mu je, naj pusti liriko ter se posveti epiki. Aškerc je njegov klic poslušal, čeprav je bilo v njem še mnogo kaotičnega čuvstvenega življenja, ki si ga je moral izpisati iz srca, predno je mogel začeti epsko pesem. Zanimivo je, da je prav po Levstikovem nasvetu v Popotovanju iz Litije do Čateža posegel najprej v zgodovino in ljudsko izročilo. Nato se je šele podal v realno in sodobno ljudsko življenje. Tudi on ni mogel premagati romantike, ki ji je slednjič popolnoma, vsaj snovno zapadel. In tako beremo v Ljubljanskem Zvonu poleg balade, kakor je pesnik krstil romanco Madona, pesem Vaška lipa, ki izraža Aškerčev pesniški program. V prihodnjem letniku je lirike manj, pač pa najdemo že krepko balado Brodnik, romanco Svetopolkova oporoka. (Zanimivo je, da je Levec v Glasniku 1866. l. dal na svetlo romanco Svetopolk in njegovi sinovi, ki je zarodišče Aškerčeve.) Tudi Poslednje pismo, Najlepši dan, Anka so izšle v tem Zvonovem letniku, kar priča, da je Aškerc segel po pesniške motive že v sodobno življenje. Zgodovinsko snov upodablja v dveh pesmih: Stari grad in Mutec osojski. Tudi lirskih pesmi je še nekoliko. V naslednjih letnikih beremo pesmi: Tri ptice, Judit, Tuji pevec, Svetinja, Najlepša pesem, Poroka, ki je zaradi združitve čuvstvenega in epskega motiva značilna za Aškerčevo zgodnje ustvarjanje. 1885. l. je dal v Zvonu na svetlo davorijo Mi vstajamo, romanco Zadnja večerja (prvotna oblika in ime Celjske romance), Balada o potresu, Kralj Matjaž (zarodek venca Stara pravda), Čaša nesmrtnosti, parabolo Solus z značilnim koncem:

»Vsemu svetu pač ušel lehko si, —
sebe nesel samega s sebo si!«

ki izraža pesnikovo sodbo o samem sebi in o delu pravilneje kakor katerakoli kritika.

Tudi 1886. l. je dajal z nezmanjšano ustvarjalno silo Aškerc v Zvonu na svetlo pesem za pesmijo. Najznačilnejše med njimi so: Boj pri Pirotu, Novi svetnik, poznejša Slovenska legenda, ki jo je zložil ob tristoletnici Trubarjeve smrti, klasična narodna balada Na sedmini, socijalna parabola Proximus tuus!, Napoleonov večer. V letih od 1886.—1890. je priobčil v Zvonu v kronološkem redu pesnitve: Vaška balada (Svatba v Logeh), Mejnik, Iz popotnega dnevnika, Dvorski norec, Kristus in Peter, Balada o jezeru, Črnošolec, Vinska bajka, nato balade iz zgodovinskega venca Stara pravda v drugačnem redu, ki ga je šele na koncu uredil, tako kakor so ga natisnili v Baladah in romancah. Viri za Staro pravdo so mu bili: Valvasor, Trdina, Dimitz, Krones, Smičiklas, Parapat, Muchar, Orožen, Krempl in Vrhovec. Prihodnje leto je spesnil List iz kronike Zajčke, Ilirsko tragedijo, Ukrajinsko balado, po narodnem motivu pa balado Botra in zgodovinsko romanco Atila in slovenska kraljica}.

Balade in romance je Aškerc uredil skoraj po kronološkem redu, tako da nam nudijo pogled v njegovo pesniško rast. Le tu in tam je kronološki red iz kompozicijskih razlogov prekršil, zlasti ker je postavil Staro pravdo kot sklepno enoto na konec. Če presojamo prvo Aškerčevo pesniško zbirko nepristransko, potem nas najprej objame obsežnost pesnikovega duševnega in življenjskega obzorja, ki se res razodeva bolj v snovnem kakor pa idejnem bogastvu, vendar preseneča tudi poslednje, zlasti če ga primerjamo z enoličnostjo prejšnjih slovenskih pesniških zbirk. V treh smereh snuje Aškerčeva stvariteljska domišljija balade in romance. Prva in najbogatejša je zgodovinska pesnitev, druga in najgloblja je pesnitev o duhovnem in socijalnem življenju slovenskega ljudstva, ki mu je bil Aškerc kot človek in duhovnik blizu, tretja pa je filozofska in refleksivna prilika, ki nam priča o pesnikovem osebnem življenju, o življenjskih in duhovnih bojih, o pojmovanju življenja. V oblikovnem pogledu razodevajo Balade in romance konec Stritarjevega in Gregorčičevega formalističnega epigonstva. Z elementarno močjo narodnih motivov je razbil Aškerc Stritarjev sladkobni in zvonkljajoči verz, z dramatično kompozicijo balad je v jedrnatem, odsekanem in trdem ritmu, ki ga podkrepljuje dialektični naglas in besedni izraz, ustvaril svoj epski slog, ki ga je ohranil še takrat, ko je že davno izčrpal motive in se ponavljal. V romancah je najrajši pel v ritmu srbskega deseterca, medtem ko je v liriki ohranil tradicionalno štirivrstično kitico. Snovna in oblikovna zrelost Aškerčeve prve pesniške zbirke je bila tolika, da bi si resni kritik, če bi ga Slovenci takrat imeli, moral biti v skrbeh, kaj bo z Aškercem, ko izčrpa skromne slovenske zgodovinske in socijalne motive in ko izpoje o svojih življenjskih razmišljanjih.

Toda prvi slovenski kritik, ki je spregovoril o Aškerčevi pesmi, je bil Mahnič, ki je že leto dni, predno so izšle Balade in romance, z robatimi besedami, s krivičnim verskim patosom ter z zlohotnim zamenjavanjem snovnosti z idejnostjo grajal Aškerca ter ga napadal kot duhovnika in pesnika. Mahnič ni slutil, kako nevarna je njegova kritika za Aškerčev pesniški in življenjski razvoj. Aškerc je namreč v svoji impulzivnosti sprejel borbo z Mahničem ter je na njegov ironičen nasvet, »naj mu nikar ne pade v glavo, kdaj svoje cunje iz Zvonovih letnikov pobrati ter jih v lični zbirki povite slovenskemu občinstvu ponujati«, spesnil Prvo mučenico in izdal Balade in romance.

S Prvo mučenico je ponovil Aškerc, poslednji veliki duh mladoslovenske generacije, gnan od Mahničeve nestrpnosti, bičan od kompromisarskega slovenskega liberalizma in navdihnjen od časa, ki se mu kot skromni podeželski kaplan ni mogel ustavljati, zlasti ker je gorela v njem nagla in primitivna duša, Stritarjevo izpoved na koncu Dunajskih sonetov. Z Baladami in romancami pa se je razodel kot narodni epik tik pred začetkom umetniškega propadanja, kamor ga je sunila od Mahniča izsiljena izpoved svobodomiselstva, s katero se je hotel maščevati za življenjske nesreče in udarce.

Mahnič je Balade in romance kritiziral prav z istimi protislovnimi in neumestnimi očitki. Najostreje je grajal pesmi Anka, Celjska romanca in List iz kronike Zajčke, torej največje Aškerčeve umetnine, ki so tudi brez sence verskega madeža. Kersnikova ocena in obramba v Ljubljanskem Zvonu je bila spretna zavrnitev Mahničevih krivic, vendar pa tudi Kersnik ni mogel dojeti snovne in oblikovne novosti Aškerčeve pesmi. Aškerc se je začel braniti sam. Sprva je Mahniča napadal z drznimi satiričnimi parabolami (Firduzi in derviš, Pegaz in osel, Herkulov kip). Toda opolzka steza pesniške samoobrambe, na kateri je strmoglavil kot pesnik že Gregorčič, je bila zaradi osebnih in socijalnih razlogov v pogubo tudi Aškercu, kajti zdaj se ni mogel zbrati več do tihega ustvarjanja, temveč je vso stvariteljsko silo potratil za samoobrambo. Zlasti ker je bil po krivičnih Mahničevih napadih potisnjen v fronto svobodomiselcev, čeprav je bil samo zadnji talent in učenec mladoslovenske slovstvene generacije, ki je izvirala iz notranjega narodnostnega in kulturnega ritma slovenskega narodnega občestva. Aškerčevo svobodomiselstvo ni bilo posledica idejne skupnosti s svetovnim svobodomiselstvom, temveč reakcija na krivično Mahničevo kritiko, ki je ocenjevala vsak živi slovenski pesniški pojav kot okuženje zdravega slovenskega jedra z mednarodnim strupom.

Zaradi bojevitega temperamenta je Aškerc sprejel boj, nekoliko pa tudi zato, ker je umirajočemu slovenskemu liberalizmu ugajalo, da se na njegovi izgubljeni postojanki bojuje veliki pesnik ter ga je posredno in neposredno podpihovalo k temu boju, kakor bi ga bilo veselilo, da v blatni areni slovenskega kulturnega boja krvavi brezplodno ena največjih umetniških sil. Kajti Aškerčeva zvestoba ni poznala mej. Z veliko pridnostjo se je vrgel na študij svobodomiselne literature poznega liberalizma, ogreval se za ideje, osebnosti in osebice, ki so bile kakorkoli in kadarkoli v sporu s cerkvijo ter je brez nehanja iskal v človeški zgodovini zgledov za krivico, ki so jo storili njemu.

In o tem je tudi poslej pel. Ni mogel sicer takoj uničiti velikega pesniškega daru. Nekatere pesmi po Baladah in romancah kažejo celo napredek. Bivanje v velenjskem rudarskem revirju mu je naklonilo nove pesniške motive. Uvedel je v naše slovstvo socijalno pesem (Iz pesmarice neznanega siromaka). V drugi pesniški zbirki, Lirske in epske poezije, ki obsega Aškerčevo pesniško delo do 1896. l., beremo balade, ki še prekašajo balade prvih pesniških let (Iškarjot, Poslednja straža, Ponočna potnica, Balada o sv. Martinu). Prav tako so satirične parabole, ki jih je naperil zoper Mahniča, izvrstne po vsebini in obliki. Toda v Lirskih in epskih poezijah se oglaša tudi epigonska lirika, v kateri je polno impresij z »izleta v Carigrad«, pa tudi antični in indijski parabolični motivi preraščajo že narodne epske motive.

Podobno strukturo kažejo tudi Nove poezije. Tu je strnil Aškerc pesniško delo od 1896. do 1900. l. V teh letih je doživel še eno življenjsko razočaranje, ki je pomnožilo njegov estetski in življenjski razkroj: razhod s slovensko moderno, ki ga je sprva proslavljala kot prednika in sobojevnika, nato pa se ločila po ostrih debatah od njega in ga ni sodila več po delih, ki jih je pisal pred usodnim srečanjem z Mahničem. Zato je v Novih poezijah satiričen in polemičen element stisnil pravo epiko do skrajnosti, oziroma je pesniku celo prave epske zasnutke zmaličil in napolnil z notranjim gnevom. Še se dviga Aškerčeva stvariteljska sila do pravih estetskih dejanj, toda motivi se vedno bolj ponavljajo, dikcija postaja prozaična, dolgovezna, dramatična koncentracija je izginila, le duh upora, ki bega od motiva do motiva, od pokrajine do pokrajine, od misli do misli, je še nezlomljen. Iz orijentalskih, antičnih, krščanskih in modernih verskih predstav skuša Aškerc zgraditi nov, svoj svetovni nazor. V materialističnem monizmu se mu zdi, da bo našel mir, v katerem bo lahko spet živel in ustvarjal.

Toda do ustvarjanja se poslej ni mogel več dvigniti. Intelektualistična usmerjenost, ki ga snovno razblinja v stotine epskih motivov, mu ne da, da bi mu pesniški osnutki dozoreli v umetnine. Mrzlična tekma, v katero se je spustil s slovensko moderno, mu naklanja leto za letom nove pesniške zbirke. Toda notranje rasti kot umetnik ustvarjalec več ne doseže. To spričujejo Nove poezije, v katerih je zbral 1900. l. pesmi, ki so se mu porodile v tekmi z moderno. Nasproti organski liriki Kettejevi, Murnovi in Župančičevi, ki se je z gnusom obrnila od mladoslovenskih pesniških epigonov ter zavestno krenila k večno oživljajočemu vrelcu umetne poezije — k narodni pesmi ter je prerojena v njenem preprostem ritmu in občečloveški vsebini stremela skladno z evropsko novoromantiko v nove pesniške pokrajine, je Aškerc ohranil pesniške motive in ritme Balad in romanc, Lirskih in epskih poezij. Njegovo pesniško obzorje se ni dvignilo niti razširilo, temveč poplitvilo, čeprav še vedno bije pod naplavinami intelektualistične satirične in polemične pesmi srce nedosežnega pripovednika ljudskih zgodeb. Toda razkroj, ki se je pričel zaradi Mahničeve krivične kritike, življenjskih udarcev in rastoče živčne razdražljivosti ne da Aškercu miru, da bi mogel doživljati pesniške motive kot ustvarjalec, temveč v njem je oživel strasten borec, ki bije boj s tako zavzetostjo, da slednjič pozabi na poglavitno nalogo. Bojuje se, a ne zato, da bi zagotovil svojim pesmim razumevajočega bravca in pravičnega kritika, temveč zaradi boja samega, oziroma da bi prikril, da mu je vsahnila pesniška moč. Poleg lirskih refleksij in potniških impresij je Aškerc v Novih poezijah zbral tudi nekaj balad in romanc. V njih deklamira o starih, že opevanih zgodovinskih in socijalnih snoveh. Med socijalnimi pesmi je najlepša Delavčeva pesem o premogu. Oglaša pa se tudi zdaj v satiričnih prilikah. Najdaljši Aškerčev satiričen venec parabol je Pavliha na Jutrovem, ki ga je dajal na svetlo v Zvonu od 1896. do 1899. l. V orijentalski obliki biča tu Aškerc slovenske kulturne in politične razmere, zlasti ga boli degeneracija slovenskega narodnega značaja v jarmu avstrijske državne uprave. Pa tudi svetovne politične in kulturne napake in pregrehe hudo smeši. Pesniški učinek je zabrisan zaradi neprozorne in neplastične oblike, zlasti pa utruja dolgovezno in razblinjeno pripovedovanje, ki dokazuje, da Aškerc ne zna več ločiti pomembnega od brezpomembnega.

Še bolj kričeče se življenjska in pesniška razblinjenost razodevata v treh Aškerčevih dramatskih študijah: Izmajlov, Red sv. Jurja in Tujka. Značilno je, da se vse tri dogajajo v tujem, neslovenskem miljeju: prvi dve v ruskem, tretja v hrvaškem. Aškerc je hotel ustvariti vzorce realistične drame. Toda kako daleč je bil že takrat od realističnega pojmovanja življenja in umetnosti, nam dokazuje zlasti z dramo Izmajlov. Na ozadju slavjanofilskega pojmovanja ruskega in poljskega narodnega značaja je podal sentimentalno zakonsko tragedijo, s popolnoma šablonskimi, mrtvimi osebami. Nesmiselno je zlasti to, da druži realistično opisovanje okolja z romantiko oseb in dejanja. Nekoliko boljša je humoreska Red sv. Jurija, toda to, kar je v nji dobrega, je odmev ruskih realistov. Tujka je romantična epizoda brez dramatske sile.

Konec 1902. l. je Aškerc odložil uredništvo Ljubljanskega Zvona. Mladi pesniški rod, ki je takrat izgubil že najnadarjenejša člana Ketteja in Murna ter se v Cankarjevih in Zupančičevih delih bližal vrhuncu, si je vzgojil že pesniški naraščaj, tako da je zahteval prvo besedo o slovstvenih vprašanjih. Aškerc se mu je užaljen umaknil, zlasti ko je videl, da je mlada generacija po prvih epskih poskusih zavrgla njegov pesniški vzgled. Notranji razkroj se je v njem povečal, čeprav je s strastnostjo in zagrizenostjo, ki je v našem slovstvu brez primere, pisal pesmi, ne oziraje se na kritike in bravce, sveto prepričan, da mora zmagati kot človek in pesnik.

Bolestno prepričanje, da ima »okrog in okrog vse polno sovražnikov«, ni moglo zbuditi v njem večje samokritičnosti, saj je bilo dokaz, da vedno bolj in bolj izgublja zadnje sledove samopremagovanja, ki ga je itak imel že prej premalo. Toda iz te moreče nezaupnosti se mu je vendar zdaj pa zdaj porodila umetnina, ki pa je nikdo ni hotel priznati in primerno oceniti. Naša kritična neiskrenost, ki je zakrivila Aškerčevo propadanje, ga je pospeševala prav tako s slepo hvalo, kakor je bila slepa Mahničeva graja. Tako je Aškerc izgubil merilo in veslo ter je moral utoniti kot človek in pesnik. L. 1904. je dal na svetlo poemo Zlatorog. V nji je svobodno po alpski pravljici upodobil svoj novi svetovni in življenjski nazor. V himni, ki jo poje zeleni lovec solncu, je z veliko pesniško silo izrazil vero v velikega Pana, v solnce in njegovo oživljajočo moč. Čeprav Zlatorog ni umetnina, ki bi bila klasična po vsebini in obliki, vendar je pesnitev, ki vsebuje mnogo lepih odlomkov lirskega in epskega značaja. Toda slovenska kritika, ki je na Mahničevi strani do sedaj grajala skoraj vse, kar je bil Aškerc ustvaril, na nasprotni pa čez mero vse poveličevala, je kakor nalašč ob Zlatorogu zedinila sodbe. Tudi v Zvonu in v Slovanu so odklonili povest o Zlatorogu. Slovanov kritik je cenil bolj Baumbachov sladkobni in romantični nemški ep, ki so ga Slovenci poznali v Funtkovem prevodu.

Tisto leto je dal Aškerc še na svetlo Četrti zbornik poezij, ki obsega pesniško žetev po Novih poezijah. Urejen je, kakor vse Aškerčeve zbirke po Baladah in romancah. Najprej so lirski motivi, ki obsegajo čuvstveno in miselno liriko ter pokrajinske impresije iz popotnega dnevnika. Nato so nanizane raznovrstne epske pesmi, slednjič je večji venec Rapsodije bolgarskega goslarja. Med gomilami pesniške navlake, ki jih je Aškerc nakopičil iz doživetij na potovanjih, iz poglabljanja v kulturno in politično življenje, iz socijalnega in političnega življenja, prepesnjujoč vsak, tudi najmanjši pesniški doživljaj, kakor da bi hotel s količino nadomestiti kakovost, se bleste nekatere umetnine: Balada o obleganem Dunaju, Svetnica, Homerjeva smrt, Janičar in dr. Tudi nekateri popotniški motivi so lepi, vse drugo pa tone v gostobesednosti, povprečnosti, dostikrat celo banalnosti, čeprav moramo občudovati posamezne verze, prispodobe, zlasti pa Aškerčevo duševno senzitivnost, ki bega od snovi do snovi.

Ta snovni demon ga poslej ni več zapustil. Zlasti ga je omamila zgodovina slovenske protestantske dobe, ki jo je načel že 1886. l. v Prvem svetniku, v poznejši Slovenski legendi. 1905. l. je dal na svetlo zgodovinsko pesnitev Primož Trubar, »v spomin bližajočemu se štiristoletnemu jubileju Trubarjevega rojstva.« Prvi slovenski pisatelj, njegovo delo in življenjski ter verski boj se je osamljenemu Aškercu razodel kot idejni in življenjski prednik, kot podoba njegovega dela in boja. Pesnitev je zložil v posameznih pesniških slikah. V njih je upodobil poglavitna poglavja Trubarjevega življenja v pogumnih, pisanih in realističnih barvah. Pohujšanje, ki ga je to delo vzbudilo pri slovenskih kritikih na desnici kakor na levici, Zvonov kritik Tominšek je celo dvomil, da je Trubar »upesnitve vreden junak«, je bilo mogoče samo v gnilih slovenskih kulturnih razmerah, ko nikdo ni vedel ne kod ne kam. Aškerčeva upesnitev Primoža Trubarja ni genijalno delo, ni pa tudi delo, ki bi bilo v nečast našemu skromnemu epskemu slovstvu. Realistično je upodobil Aškerc Trubarjevo epohalno odločitev, da bo pisal ljudstvu v materinem jeziku knjige. Res da je svetlobo in senco razdelil nekoliko nepravično, da slika katoliško stran preveč mračno, je osnovna misel pesnitve, da je bil Trubar, početnik slovenskega slovstva in slovenske kulture, mogočna in junaška osebnost, vendar pravilna in vredna upesnitve.

Reformacijska doba ga ni več spustila iz rok. Prihodnje leto (1906.) je spesnil »epske slike iz naše protireformacije« Mučenike. Tu je šele izgubil estetsko merilo, zdaj se je res sprevrgla njegova pesem o slovenski reformaciji v zlohotno satiro in v pesniški pamflet. O Trubarju poje objektivno, samo tu in tam slutimo, da enači samega sebe z reformatorjem. V Mučenikih pa jasno in odkrito priznava, da sta boj slovenskih heretikov in pa njegova življenjska pot in apostolstvo svobodne misli istovetna. Zdaj so padli zgodovinski in estetski oziri, brezmejno sovraštvo, ki ga je navdajalo bolj instinktivno kakor pa premišljeno do slovenske klerikalne struje, ki mu je v Mahničevi kritiki prekrižala umetniško pot, se je razodelo v hrupnih, banalnih in krivičnih slikah iz slovenske protireformacije. Le redko zazveni v gluhoti Mučenikov pesniška sila, n. pr. v pesmih Trubarjeva smrt, Peter Kupljenik, Župnik Lapicida, Poslednji šolski dan, Slovenski protestanti se poslavljajo od knjig, vse drugo pa je brutalni izraz omejenega sovraštva.

Ko se je do kraja razbesnelo sovraštvo v Aškerčevem srcu, je spet mogel ustvarjati. Zdaj se je vrnil k pravim epskim motivom. V Junakih (1907. l.) je skušal upodobiti velike osebnosti naše preteklosti. Oživeli so mu časi karantanske svobode. V Knezu Ljudevitu je pel o južnoslovanskih bojih zoper Franke, v Štefanu Ropoši je zbral vzhodno štajersko ljudsko izročilo o bojih s Kruci, V Kralju Matjažu pa je hotel oživiti slovensko zgodovinsko pripovedko in jo napolniti z upanjem v svobodo. V Junakih je Aškerc obetal, da se bo morebiti vendarle izkopal iz brezdna ustvarjalne in življenjske potrtosti ter dosegel nekdanje pesmi. Zato se Junaki odlikujejo po doživljajski toploti in epski mirnosti, čeprav ni v njih sledu o nekdanji dramatski osredotočenosti besede in podobe.

Po Junakih je Aškerc našel pot do ljudstva in narodne poezije, ki je njegovo umirajočo pesem navdala z novim življenjem. Bivanje med ribiči na slovenskem morskem obrežju 1906. in 1907. l. mu je navdihnilo Jadranske bisere, »balade in romance slovenskih morskih ribičev«. Že podnaslov dela je pomemben, saj ponavlja naslov prve Aškerčeve knjige. In res kaže vsebina in oblika Jadranskih biserov, da se je pesnik resno hotel otresti vsega, kar mu je prineslo življenje po 1890. l. Pripovedoval je, da je zbirko spesnil »samo iz notranjega veselja do epskega upodabljanja motivov«, ki jih je nabral med slovenskim ljudstvom v tržaški okolici. Tudi v obliki se je namenoma vrnil h kompoziciji prvih balad. Opustil je subjektivno razlaganje narodnih motivov, izločil samega sebe ter ustvaril marsikatero lepo epsko pesem. Toda kritika spet ni hotela opaziti in primerno oceniti tega poslednjega Aškerčevega dviga. Niti primorski Slovenci, ki jim je Jadranske bisere namenil kot prvi slovenski pesnik, ki je opeval morje in njegovega človeka, niso bili zadovoljni. Naši kritiki pa so malomarno naštevali slovniške napake, ritmične trdote ter tako zakrivili Aškerčev poslednji padec.

Ko mu kritika ni priznala, da se je dvignil kot pesnik na osnovi narodnega izročila, ko so mu vedno bolj gorela tla pod nogami zaradi slovenskih političnih in kulturnih razmer, se je Aškerc, ko tudi ni mogel uresničiti misli, da bi spesnil po vzgledu Jadranskih biserov — Pohorske cvetlice, napotil v svet. S seboj je prinesel knjigo Akropolis in piramide, v katerih je opel svoje »poetične sprehode po Orijentu«. Tu se menjavajo pokrajinske impresije s satiričnimi parabolami in socijalnimi pesmimi, dokler ne izzveni knjiga v slavospeve egiptovskemu, zlasti pa grškemu svetovnemu naziranju. Pod piramidami in helenskim solncem se je spet razbolela njegova stara rana, spet se je začutil mučenika naroda in dobe. V zanosu za antično kulturo je sicer navidez premagal življenjsko bol, ki pa je vrtala v njem naprej. Zlasti se je to pokazalo v Petem zborniku pesnitev, v katerem je pospravil pesniško paberkovanje iz 1904.—1910. l. Ta zbirka, ki prinaša najslabše Aškerčeve pesmi, je bila najbolj neprijazno sprejeta. Vsi slovenski kritiki, zlasti pa Ivan Cankar, so jo mrzlo odklonili. Pisanost motivov, ki ponavljajo skoraj vse vsebine in oblike, ki jih je Aškerc do sedaj opeval, ne dvigne Pesnitev iz najglobljega prepada, v katerega je Aškerc strmoglavil. Tudi epska pesnitev Poslednji Celjan, ki jo je dal na svetlo tik pred smrtjo 1912. l., se kljub domači snovi in skrbni ljubezni, s katero jo je Aškerc oblikoval, ne dvigne preko golega diletantstva. Zastonj je bil poslednji in največji pesniški napor, Aškerčeva pesniška moč kakor tudi njegova življenjska sila sta bili že davno zlomljeni. Prav tako razodeva po smrti odkrita pesnitev Atila v Emoni, da je pesnik umrl že davno prej nego človek.

Aškerčevo pesniško delo je v našem kulturnem življenju izginilo skoro brez sledu. Tudi vrednote njegovega pesniškega dela: ustvaritev slovenske epske poezije, razširjenje našega kulturnega obzorja, pesniška in življenjska odkritosrčnost, niso zapustile v našem slovstvu tistega spomina, ki bi ga morale, če bi se naše narodno življenje svobodno razvijalo. Toda temna neiskrenost, zahrbtno hvalisanje, motnost socijalnih in političnih razmer so prezgodaj zasule vrednote njegove pesmi. Pa tudi razvoj moderne, ki je v Zupančičevih in Cankarjevih pesniških delih vodil naše duhovne oči v drugačne svetove, kakor jih je gledal Aškerc, je onemogočil, da bi vniknile v naše duhovno življenje vrednote Aškerčeve epike. In pesnikov življenjski ter ustvarjalni način, njegov pesimistični ali vendar tako žilavi temperament, ki mu je razrušil, bičan od krivične kritike in življenjskih udarcev ter nesistematične duhovne izobrazbe njegov prekrasni pripovedni dar, so bili takšni, da si Aškerc ni mogel pridobiti pesniških prijateljev in učencev. Vendar je izpolnil s svojim strastnim delom vrzel v našem slovstvu. Poleg Prešernove lirike, Jurčičeve povesti in Levstikove kritike je ustvaril Aškerčevo epiko. Tako je sklenil mladoslovensko pesniško verigo. Ko pa je hotel prodirati naprej, je padel v strastnem, čeprav neenakomernem boju, kajti bil ga je bolj s strastnostjo in trdoživostjo značaja kakor pa z ustvarjalno silo pesniškega daru. Tega mu je že davno prej zamoril kritični in življenjski boj. Kot poslednji svojega rodu je živel in delal v času, ki se je preveč oddaljil od njegove generacije, da bi ga mogla mladina doumeti v vsej tragični pomembnosti. Šele danes, ko raste na duhovnih grobovih Aškerčevih naslednikov nov rod, lahko uvrstimo Aškerca tja, kamor spada, v družbo slovenskih klasikov, ki jim je ves enak po pesniških vrednotah kakor tudi nevrednotah — žrtev malega in nekulturnega narodnega občestva.

Epigoni mladoslovenske poezije[uredi]

Poleg vodilnih pesnikov druge mladoslovenske generacije: Stritarja, Gregorčiča in Aškerca se je zbrala vrsta pesniških učencev, ki ni ustvarjala, temveč oblikovala svoja pesniška dela v duhu, vsebini in obliki mojstrov! Prva epigonska strujica sega prav za prav še dalje v našo slovstveno preteklost do Levstika in njegove miselne lirike. Njeni pesniki, ki posebno negujejo misel in obliko, so med mladoslovenskimi pesniškimi epigoni najmočnejši, zlasti ker so po miselni plati svojih pesmi samostojni in zvesti svojemu duševnemu življenju ter so se le v obliki, zlasti pa v jeziku vzorovali pri Levstikovih pesmih. Iz teh pesnikov se v osebnosti in pesniškem delu Antona Medveda začne razvijati tip slovenskega katoliškega pesnika, ne sicer v duhu Mahničeve tomistične estetike in brezobzirne negacije naše slovstvene preteklosti, temveč v opevanju pesnikovega miselnega življenja, ki se meče in dviga iz življenjskih padcev in zmotnjav ob palici trdnega in neomajnega verovanja ne do absolutne duhovne jasnosti, pa vsaj do krščanske resignacije in umirjenosti.

Medvedov pesniški učitelj in početnik te slovstvene strujice je bil Josip Cimperman. Huda bolezen, ki ga je kot trinajstletnega otroka pohabila in priklenila na posteljo, je vzbudila v njem veselje do pesništva. Njegova nadarjenost za poezijo je bila sicer neelementarna, toda duh takratnega slovenskega kulturnega življenja, ki je najvišje cenil slovstveno delo, ga je gnal k poeziji. Že kot dva in dvajsetletni mladenič je 1869. l. dal na svetlo zbirko Pesmi, ki jo je s preračunano, dasi razumljivo kretnjo posvetil ljubljanskemu županu, Bleiweisovemu političnemu zavezniku, Costi. To posvetilo je vzbudilo zanimanje zanj med staroslovenskim pisateljskim krogom, zlasti narodne ženske so pričele podpirati hromega poeta, ki je živeč v strahotni revščini kazal toliko življenjskega optimizma, da se je sam izobraževal ter skušal postati dober pesnik. Toliko originalnosti ni imel in je v zaduhlem ozračju našega duhovnega in socijalnega življenja tudi ni mogel imeti, da bi se dvignil s pomočjo telesne in duhovne bolečine iz epigonstva ter zapel o lastnem trpljenju. Do tega se je povzpel šele tik pred smrtjo v trdi Levstikovi pesniški in življenjski šoli, čeprav je tudi še sedaj večkrat rajši glumil v pesmi svojega mojstra, kakor pa da bi pel o tem, kar ga je v resnici žalilo in dvigalo.

Zato je Cimpermanova prva pesniška zbirka epigonska po obliki in vsebini. Njegovo pesniško berilo od Prešerna do Koseskega in nemških šolskih pesnikov se zrcali iz nje. Revščina, ki ga je dostikrat stisnila do obupa, čeprav so ga podpirali skoraj vsi slovenski pesniki, zlasti pa ženski krog slovstvenih in narodnih entuzijastk, ki se je zbiral okoli njegove bolniške postelje ter je s svojo neiskrenostjo dušil v Cimpermanu originalno čuvstvo in misel, ni navdihnila Cimpermana za to, kar bi mogel postati, — prvi slovenski socijalni pesnik. Šele čuvstvena razočaranja, prevarano zaupanje v človeško dobrodelnost in sočutje sta v zvezi z Levstikovim osebnim in kritičnim vplivom razvezale Cimpermanov skromni pesniški dar. Zdaj je našel samega sebe. Trpljenje, s katerim do sedaj kot pesnik ni vedel kaj početi, se mu je razodelo kot vir pesniškega navdihnjenja. Spoznanje, da more pesniti tako, kakor čuti, mu je vzbudilo samozavest in stvariteljski pogum. Prejšnja čuvstvena nabuhlost, ki je bila bolj posledica sanj o življenju kakor pa neposreden izraz njega samega, se je umaknila razmišljanju in vdanosti. Namesto ženskih občudovalk in prijateljic, ki so bolj iz modnega navdušenja kakor pa iz usmiljenja občudovale poeta v kletki, je zdaj slavil moško prijateljstvo in prepričanje o trdem ali vendar resničnem sočutju, ki ga čuti mož za moža. Skladno s tem vsebinskim pesniškim preobratom je spremenil tudi obliko svojih pesmi, ki jih je zdaj gradil v klasičnih pesniških oblikah in merah, v klenem, dasi nekoliko preveč po slovarju dišečem jeziku. Ko je 1888. l. dal izbrane pesmi na svetlo, so se zgrnili k njemu pesniški učenci, ki jim je sporočil obliko in vsebino svoje pesmi. Najboljši izmed njih Anton Medved jo je rešil v svoji pesmi iz valov moderne, ki je kmalu zagrnila Cimpermana in njegovo generacijo.

Le nekoliko, zlasti glede na obliko se je pri Cimpermanu učil Anton Funtek, ki pa je prve pobude prejel že v Gregorčičevi pesmi ter spada v drugo strujico mladoslovenskih epigonov, ki poteka iz Gregorčičeve poezije. Kot dijak se je Funtek oglasil s pesmimi, v katerih je opeval gregorčijanske pesimistične motive skrajno neokusno ter razbil njegovo pesniško obliko do absurdnosti. Šele Cimperman ga je spravil na boljšo pesniško pot. Vendar se ni nikdar dvignil, čeprav je pesnil v gladkih pesniških oblikah, lepem, dasi praznem in abstraktnem pesniškem jeziku, preko najprimitivnejšega epigonstva. Izjema je samo drama Tekma, v kateri je z ibsensko tehniko in miselnostjo v simbolnem in nejasnem ozračju upodobil Aškerčevo tragedijo izgubljene umetniške tekme z moderno. Funtkov nesamostojni in prilagodljivi pesniški značaj ga je usposobil za spretnega, čeprav ne kongenijalnega prevajalca Goetheja, Shakespeareja in dr.

Iz Gregorčiča je vzraslo pesniško delo Josipa Pagliaruzzija Krilana. Pagliaruzzi je bil resen in samostojen pesniški učenec, ki ni skušal pesniti samo v besedah in podobah pesniškega učitelja, temveč se je dvigal oprt na resno pojmovanje pesniškega poklica in na marljivo prebiranje klasikov ter na neutrudno pesniško delo iz epigonstva v resnično umetnost, ki je zaradi prerane smrti ni dosegel.

Po kratkem lirskem pesniškem zaletu, v katerem je spoznal, da se ne bo mogel uveljaviti kot lirik poleg Gregorčiča, posebno ker je bilo njegovo čuvstveno in miselno življenje revno, se je izročil epiki, skoraj sočasno z Aškercem. Kakor njemu, tako je bila tudi Krilanu vodnica narodna pesem: slovenska, srbska in hrvaška v obliki, v vsebini pa ljudsko zgodovinsko izročilo. Pa tudi južnoslovanski boji zoper Turke, zlasti hercegovske vstaje, balkanska vojska in zasedanje Bosne so mu kakor Stritarju in Gregorčiču navdihnile marsikateri epski motiv. Od tu je segal v južnoslovansko in slovansko zgodovino sploh. Njegove izbrane poezije in novelistične slike v prozi, ki so izšle v tisku, pričajo, da je s Krilanom izgubilo naše slovstvo bogato nadarjenost, ki bi nam dala zaradi globokega pojmovanja resnosti pesniškega dela, o čemer priča tudi njegova velika pesniška ostalina, še mnogo lepih balad in romanc, ki bi morda ustvarile prepotrebno ravnovesje Aškerčevi epiki.

Samorodno se je razvila epska pesnitev Antona Hribarja, ki je bil v prvem desetletju poleg Medveda poglavitni pesnik Doma in Sveta. Hribar se je rodil kot pesnik iz dolenjskega ljudskega življenjskega in duhovnega izročila ter je po vsebini prav za prav Jurčičev, po obliki pa Valjavčev učenec. Prava pripovedna nadarjenost, izvirajoča iz Hribarjevega življenjskega temperamenta mu je omogočila, da se je zgodaj oglasil v prvem letniku Doma in Sveta z ljudskimi baladami in romancami, ki jih označuje idiličnost snovi, ki se le redko vzpne do tragike in še takrat bolj poroča o njej, kakor da bi jo umela predstaviti v dramatski grozi. Toda ker se Hribar ni maral učiti ne od življenja in ne od umetnosti, je kmalu zabredel v maniro, ki je slednjič zadušila njegovo nevsakdanjo nadarjenost. Še prej kakor Aškerca je moderna v Cankarju zavrnila Hribarja, ki je umolknil, namesto da bi se spustil v brezupni boj, ki ga je bojeval Aškerc.

Izmed Cimpermanovih, Gregorčičevih in Aškerčevih učencev sta dozorela kot pesnika Fran Gestrin in Anton Medved. Čeprav se Medvedovo pesniško delo razteza v dvajseto stoletje in je oblikovno in vsebinsko bolj dozorelo kakor Gestrinovo, vendar moram le-tega postaviti bližje moderni kakor Medveda, kajti v Gestrinovi poslednji pesmi slutim utripe novega življenja, Medved pa je kljub miselni in oblikovni dovršenosti človek mladoslovenske generacije, ki moli podobno kakor Aškerc v tuj čas in prostor. Pa tudi življenjska pot in usoda družita Medveda z Gregorčičem in Aškercem, čeprav je navidez lažje premostil nasprotje med poklicem in ustvarjanjem.

Medved je bil sin kamniškega obrtnika in malomeščana, otrok trdega očeta in mehke, pesniške matere. Očetova in materina duhovna in telesna dediščina se ni mogla v njem uravnovesiti, kakor njegovemu telesnemu življenju tako je tudi njegovemu pesniškemu ustvarjanju vtisnil pečat boj med moškim miselnim duhom in mehkim ženskim čuvstvovanjem. Podoba je, da je v Medvedovem zunanjem življenju zmagovala materina dediščina, ki mu je spreminjala njegovo poklicno pot v pravi križev pot, da pa se je prav zato močneje javljal v njegovi poeziji trdi in neizprosni očetov duh. Ta hotena in iskana trdota doživljaja in ustrezajoče pesniške oblike dela Medvedovo pesem včasih neužitno in zakriva plamen resničnega doživetja, ki plamti v njenem dnu. To zbuja misel, da je kljub večji življenjski, miselni in čuvstveni odkritosrčnosti, kakor pa jo kaže n. pr. Gregorčičeva pesem, Medved kot pesnik — žrtev Mahničevih kritičnih nazorov; kajti vse priča, da je v pesmi namenoma krotil in brzdal čuvstvo in misel, da bi tako s samožrtvijo zadostil za svoje življenjske stranpotice. Morda se je ves ta ustvarjalni proces dogajal v njem brez notranjega ali zunanjega nasilja, da pa je resnično v Medvedovih pesmih, priča sleherni njegov verz. Čeprav je Medved doraščal še v idejah mladoslovenske generacije in se ni dal nikdar docela utesniti v strankarske in kulturne vezi slovenske politike, je vendar bolj nezavedno kakor zavedno ustvarjal pod njenim pritiskom. Zato se ni nikdar sprostila njegova pesniška moč v svobodno ustvarjanje, zato boleha njegova pesem na presilnem intelektualističnem elementu, zato je propadel po lastni besedi kot epigon

»med dvema dobama viseč
razumel nisi svojih let,
razumel ne bi naših več.
Kot roža nisi se razvil
z bogatim vonjem v solnčni dan,
zdaj breznov sneg te je moril,
zdaj si venel od slane žgan.«

Iz dijaških in bogoslovnih pesniških poskusov v Vrtcu in Angeljčku je prišel Medved v Cimpermanovo pesniško šolo, ki je vplivala nanj z oblikovnimi, jezikovnimi in miselnimi vzgledi. Cimperman je uvedel svojega najnadarjenejšega učenca v Zvon, kjer je poslej sodeloval do 1893. l., čeprav je sočasno pisal tudi za Dom in Svet. Že ta dvojnost sotrudništva, čeprav ni bila v tistih časih, kakor ni tudi danes nič nenavadnega, je nekoliko sumljiva, zlasti ker jo izdaja krivična Medvedova kritika Gestrinovih poezij v Domu in Svetu 1893. l. V nji namreč ocenjuje Medved Gestrinovo pesem prav z Mahničevo logiko in stika za miselnimi in čuvstvenimi protislovji in nedoslednostmi, kakor bi rešetal šolsko logiko ne pa lirsko izpoved, v kateri mora biti vedno mesta za greh in čednost, dobro in slabo, padec in vstajenje. Saj je Medved prav v tistih dneh dajal v Zvonu na svetlo pesmi, ki so prav tako življenjsko in estetsko resnične in zato nelogične kakor Gestrinove.

Sočasno z lirskimi prvenci je pesnil Medved tudi epske pesmi po Aškerčevem vzgledu, čeprav se je še rajši kakor na Aškerčevo obliko naslanjal na Valjavčev pesniški izraz. Opeval je slovenske, slovanske in občečloveške zgodovinske in narodne motive, svetopisemske in ljudske legende.

Šele ko je moderna začela zmagovati v našem slovstvu, je Medved pesniško dozoreval. Miselni, dialektično pojmovani element mu je iz zavednega nasprotovanja moderni, ki je estetsko priznavala golo čuvstvo, potisnil v žarišče ustvarjalne sile, razmišljanje o sebi in svetu. V obliki je ljubil retoričnost, ki spominja na formo Gregorčičevih pesmi, z močnim sklepnim poudarkom, ki hoče prikazati pesnikovo življenjsko spoznanje. Zato je čuvstvene lirike v Medvedovi pesmi malo, nekoliko jo nadomešča občutje, v katerem pa je spet pesnikovo doživljanje narave preslabotno, da bi moglo sprostiti neplastično refleksijo, skozi katero gleda Medved na svet.

Nekoliko se je osvobodil Medved prirojenih in privzgojenih vezi v tržaškem ženskem listu Slovenka v letih 1897. do 1900. Tu je včasih dvignil zastor temne refleksije in izza trdih verzov je zalesketalo živo čuvstvo — največkrat čuvstvo otožnosti in nezadovoljnosti, srečo je našel le v omamljenosti. Vendar pa tudi v Slovenki ni vztrajal, ko je po 1899. letu zavladala v nji moderna, se je umaknil v Zvon, kjer je dajal dve leti na svetlo filozofske parabole in modrovanja: V gozdu, Naprej ali nazaj?, Pri stricu. Te pesmi, ki so zložene v klenem jeziku in v skopi obliki, izražajo pesnikove življenjske in miselne boje ter so pretresljiva slika padcev in vstajenj, neugnanega hrepenenja po resnici in lepoti. Ker njegova pesem spričo moderne ni našla odmeva, se je Medved zbližal z Aškercem. Mislil je, da bi mu sledil tudi v življenju, vendar se je spet umiril. V samoti gorskega življenja se je tudi s srcem zedinil s krščanskimi mislimi o življenju in človekovem smislu. Prepesnitev Joba mu je pomladila pesem kakor Gregorčiču, ki mu je navdihnila Predsmrtnice in Posmrtnice. Zdaj se je oglasil v Medvedovi pesmi tudi humor, s satiro si je odganjal jezo nad kulturnimi napakami slovenskega življenja, z dovtipom pa individualne skrbi in težave. Zdaj mu je dozorela tudi prva pesniška zbirka, ki jo je snoval že pred desetimi leti (1893. l.), toda se mu ni uresničila zaradi življenjskih udarcev, bolezni, preganjanj v službi in odpora predstojnikov. Zdaj pa je menda želel njegov škof, da izidejo Medvedove poezije, da bi zadobil pesnik zadoščenje in moralno podporo za ustvarjanje, zlasti pa da bi dobila katoliška politična struja svojega pesnika. Medved je uredil prvi zvezek Poezij kritično. V sredino je postavil miselne cikle V gozdu, Žalnice, posvečene materi in umrlim prijateljem, Gazele ter Bršljan in bodičje, na čelu pa je uvrstil mladostno liriko, ki je povečini prigodniška in razmišljujoča, zaključujejo pa knjigo epski spevi, ki vsebujejo izbrano epiko.

Ko je Medved izbral in uredil mladostno pesniško žetev v I. zvezku Poezij, je njegova pesniška sila narasla. Z lahkoto pesni zdaj v najtežjih pesniških oblikah, ki jih polni z osebnim trpljenjem, razmišljanjem in spoznanji. Te pesmi je zbral v II. zvezku Poezij, kjer so v središču med erotičnimi in elegičnimi pesmimi prejšnjih let. Kakor daje prvemu zvezku osnovno melodijo iskanje lastnega pesniškega izraza in osebne vsebine, tako označuje drugi zvezek Poezij to, da se je v njem pesnikova stvariteljska moč že polastila vsega, kar ji je bilo v poeziji usojeno. Vendar pa je bila Medvedova pesem takšna, da je mogla vplivati samo na mislečega človeka. Slovenska kritika z bravci vred je šla brezbrižno mimo nje, politični in kulturni boj, ki je divjal med Slovenci, je povzročil, da so eni Medvedove pesmi precenjevali, drugi pa podcenjevali, — vplivale pa niso skoraj na nikogar.

Medvedovo dramatsko delo je, če ga primerjamo z njegovo liriko in epiko, neznatnejše po vrednosti, čeprav ji prekaša po obsegu. Medved je pričel snovati dramska dela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko naše slovstvo ni imelo nobenega pomembnega dramatskega dela poleg Levstikovega in Jurčičevega Tugomera. In tu je Medved zasidral svoje drame. Shakespeare in Schiller, ki sta kumovala Tugomeru, sta dala tudi Medvedovim historičnim tragedijam obliko in smer. Kljub epigonstvu, ki ga razodevajo Medvedove drame: Viljem Ostrovrhar, Kacijanar ter Za pravdo in srce, so vendar resni dramatski poskusi, ki temelje v vsebinskem pogledu na podrobnih zgodovinskih študijah, v oblikovnem oziru pa na pesnikovem natančnem poznavanju Shakespearejeve in Schillerjeve tragedije. Marsikatera vsebinska in oblikovna vzporednost nam kaže, kako globoko je proniknil Medved v njiju, da je kar nezavedno prenesel tuje elemente v svoje delo. V liriki Medved ni mogel nikoli ustvariti ravnovesja med mislijo in čuvstvom, zliti obeh v novo estetsko enoto ter tej enoti podrediti besedo, temveč beseda si je vedno pokorila misel in čuvstvo. Tudi v drami ni umel klasične oblike napolniti z novim dramatskim življenjem. Njegovi junaki kljub navidezni dramatski nujnosti in zgodovinski resničnosti ne morejo oživeti, kot sence se pode skozi prizore in dejanja, govore in razpravljajo smiselno, vendar nas ne ogrejejo in ne zanimajo, ker jim manjka — življenje. Še pomanjkljivejše so Medvedove drame in veseloigre v prozi, ki so prav za prav samo v dialoge razvlečene zgodbe brez notranje dinamike in življenjske nujnosti. Medved se kot dramatik ni razvijal, ampak je padal, čeprav se je tu in tam hotel dvigniti, na primer v Starih in mladih ter v Črnošolcu.

Bolj kakor v liriki se razodeva v Medvedovi dramatiki ozkost življenjskega obzorja, zvezanost osebnega življenja in pomanjkanje svobodnega vsestranskega poznavanja človeka in sveta, zlasti pa nemoč tragičnega pojmovanja, ki ga Medved ni mogel izraziti, ker je živel v neprestanem tragičnem konfliktu, ki pa ga je reševal s tem, da je rešitev odlagal ali pa samo fingiral z bolj ali manj resničnimi aforizmi.

Kakor Aškerc, tako stoji Medved na meji dveh generacij, dveh življenjskih, umetnostnih in kulturnih nazorov. Njegova pot je še bolj negotova in opotekajoča se kakor Aškerčeva, vendar je svoje pesniško delo dovršil skladneje in popolneje od njega, ker ga je zadrževal pred usodnimi koraki Aškerčev zgled in pa miselna in čuvstvena zvestoba, ki ju Aškerc ni poznal. Pa tudi politična in socijalna rast občestva, ki mu je Medved pripadal, mu je dajala trenotno zavetje, čeprav je na drugi strani ovirala svobodno rast njegovih pesmi. Tako je Medvedova poezija, čeprav je v bistvu resničen izraz pesnikovega duhovnega življenja, ki se najbrže ne bi bistveno spremenil niti takrat, če bi bil Medved sin drugega naroda, dedič drugačne kulture in človek svobodnejšega poklica, tudi izraz našega socijalnega, kulturnega in političnega življenja v prvem desetletju našega stoletja. Četudi ne bi Medved mlad umrl, se vendar ne bi njegova pesniška žetev pomnožila. V nestalnem, a resnem iskanju in razmišljanju, ki se ne bi nikdar umirilo, čeprav mu je že v začetku odločena resignacija in odpoved, ki se je pesnik tudi zaveda, bi se izčrpala njegova duša ter zašla v labirinte besedne igre.

Izmed epigonov mladoslovenske poezije je edini Fran Gestrin, pesnik, ki rase v nova pesniška obzorja ter napoveduje duhovni in pesniški prevrat, ki ga je izbojevala moderna. Smrt ga je sicer prej pokosila, predno se je mogel dvigniti iz mladostne pesmi k novemu pesniškemu izrazu in novi vsebini, ki pa ju vendar slutimo že tu, zlasti v zadnjih pesmih, ki jih je spesnil, pričakujoč konca, sanjajoč o večnosti.

Gestrin je že v dijaških letih spoznal ne samo slovensko temveč tudi svetovno slovstvo. In ta ga je vodila preko pesniških poskusov v Stritarjevem, Gregorčičevem in Aškerčevem duhu, da skuša govoriti v poeziji svoj jezik, opevati svoja čuvstva in misli, ki jih ponuja življenje njemu. Kot človek je bil Gestrin tiha, duševno in telesno zgodaj uravnovešena osebnost, z močnim, dasi ne elementarnim erotičnim življenjem ter svobodno nekoliko k skepsi in resignaciji nagibajočo miselnostjo. Ker ni poznal kot meščanski otrok, ki je bil zgodaj prepuščen samemu sebi, kulturnih in socijalnih vezi, ki so jih morali ali bi jih vsaj morali raztrgati naši pesniki, prihajajoči iz vasi v mestno življenje, se je razvijal tudi kot pesnik svobodneje in skladneje kakor tovariši. In to je tudi povzročilo, da se je prej izmotal iz epigonstva, zlasti ker ni bil zaradi mirnega temperamenta preveč zapleten v naša kulturna nasprotja. V neki tihi vdanosti se je ves izročil pesniškemu ustvarjanju ter je organsko rasel, dokler ni smrt presekala njegove pesniške poti, oziroma mu navdihnila troje pesmi: Balada o smrti, Balada o zvončkih in Balada o prepelici (1893. l.), v katerih je pozdravil »resnico vseh nadlog«, čeprav se je v zadnji pesmi z vdano in zato tembolj pretresljivo grozo zgrozil nad neizbežnim koncem.

Gestrin je najprej pesnil mladinske pesmi v Vrtcu, od 1884. l. pa je priobčeval pesmi v Slovanu, pa tudi novele in povesti in prevode iz češkega, ruskega in poljskega slovstva. V Ljubljanskem Zvonu se je prvič oglasil 1886. l. z ljubezensko pesmijo, polno tihe odpovedi, v gladki obliki ter živem, lepem jeziku. Prihodnje leto je nadaljeval z balado in romanco, ki le od daleč spominja na Aškerca, mogoče samo v motivih, oblika in izraz sta Gestrinova. Zdaj so se mu posrečile tudi lirske pesmi, v katerih slutimo še začetek našega pesniškega impresijonizma (Na samostanskem vrtu). Nato rase od leta do leta moč Gestrinovega pesniškega doživljanja, krepi pa se tudi njegov pesniški izraz, zlasti ker ne pesni zaradi neke tehnične virtuoznosti, temveč vedno iz polnega in dozorelega doživetja. Zato so Gestrinove pesmi maloštevilne in dokazujejo nepretrgano rast do pesnikove smrti. Pa tudi novelistike ni opustil, 1890. l. je priobčil v Zvonu povest Iz arhiva. Tudi tu ni obtičal v epigonstvu. Izhajal je sicer iz Kersnika, vendar je skušal poglobiti njegov realizem, spreobrniti ga iz zunanje odvisnosti v duševno razkrivanje, v notranji realizem, ki pojmuje zunanje pojave kot izraz notranjega dogajanja. Tako je tudi v leposlovni prozi Gestrin hotel odvreči epigonsko haljo in prodreti do svojega pogleda na življenje in umetnost. Toda zorel je smrti, pustiti je moral profesorsko službo, ki jo je opravljal v Gorici in Mariboru. In ko je v Ljubljani čakal »rešnice smrti«, je izbral najznačilnejše in najlepše pesmi ter jih dal na svetlo pod naslovom Izza mladih let, katere je še komaj živ dočakal. To zbirko označuje elegična nota, ki navdaja Gestrinovo liriko in epiko. Ta elegičnost ga varuje gostobesednosti, zlasti ker je njegov pesniški izraz zmeraj umerjen po vsebini, da le redko zazija razpoka med njo in obliko. Človek bi želel samo nekoliko močnejših in zdravejših akordov, čeprav tudi teh ne manjka. Prim. Kraška roža, Doma, Ecce dolor! Vihing. Toda pesnik ni mogel dati tega, česar ni imel. Z omenjenimi tremi baladami, ki jih ni v pesniški zbirki, se je poslavljal od življenja in poezije, predno je okusil obe v takšni meri, da bi mogel razviti svoj pesniški talent. Utihnil je nekaj let prej, ko so zadonele v slovenskem slovstvu pesmi moderne, ki ji je krčil pot ne samo s pesniškim delom, temveč bil ji je prednik tudi po življenjski usodi.

Naturalistični intermezzo[uredi]

Že v osemdesetih letih devetnajstega stoletja se je pričel vzbujati med slovensko mladino odpor zoper estetsko in kritično breznačelnost, ki je vladala v slovstvu. Ta odpor, ki prvotno ni imel konkretnega cilja in je bil v estetskem pogledu prav tako majav kakor razmere in slovstvene osebnosti, zoper katere je vstajal, se je počasi pričel razvijati v dveh smereh: v prvi se je obračal zoper oživelo janzenistično sovraštvo do umetnosti, ki je dobivalo novo podobo v Mahničevih razpravah v Rimskem Katoliku, v drugi pa je hrepenel v soglasju z nezadovoljnostjo, ki je vladala med ljubljanskimi realističnimi pisatelji s Stritarjevo mesijanistično in pedagoško slovstveno usmerjenostjo, da pripomore do zmage svobodnejšim nazorom o umetnosti tudi med svobodomiselnim izobraženstvom. Ti dve misli sta se polagoma začeli združevati pod vplivom naturalističnega umetnostnega nazora, ki je gospodoval takrat v Evropi. Toda slovenski naturalizem ne pomeni takšnih velikih slovstvenih dejanj, kakor so jih ustvarili Francozi v romanu, Skandinavci in Nemci v drami, Rusi pa v obeh panogah. To pa zato, ker so se naši naturalisti morali bojevati z mnogo globljimi in tako rekoč neizkorenljivimi slovstvenimi in življenjskimi predsodki, pa tudi naše socijalno življenje jim ni dajalo tako izrazitih naturalističnih motivov. Poleg tega so bili naši naturalisti kljub navdušenju za novi način ustvarjanja še preveč pogreznjeni v romantične slovstvene predstave, slepi za resnično življenje in zato nezmožni pravih naturalističnih slovstvenih dejanj. Obenem pa jim je sledil za petami nov slovstveni rod, ki je prejel sicer iz naturalizma mnogo pobud za ustvarjanje, ki pa je kmalu zapustil naturalistične nauke in se vrgel k docela drugačnemu ustvarjanju, stremeč iz naturalizma k dušeslovnemu razglabljanju, ki je slednjič potreboval naravo in njeno življenje samo še kot najnujnejše simbole za določevanje neizmernosti duševnega življenja.

Zaradi prvega izhodišča so se slovenski psevdonaturalisti vrgli zlasti na slikanje in opisovanje erotičnega življenja. To je znak njihovega odpora zoper Mahničeva načela. To je tudi vsa novost, ki so jo prinesli v naše slovstvo. S tem so se postavili porobu prav tako tudi stritarjanstvu in njegovim čedalje bolj medlim slovstvenim abstrakcijam. Tu je tudi njihova poglavitna zasluga za prezračenje naših slovstvenih pa tudi življenjskih razmer. Ker so pogumno, dostikrat tudi lascivno pisali o erotičnem življenju, spolnih in socijalnih zablodah, so osvojili našemu slovstvu zadnjo postojanko, ki jo je reakcijonarna struja branila preko sto let najstrastneje. Seveda so tudi sami, ko so hoteli svojo zmago slovstveno izrabiti, z osvojenim slovstvenim predmetom strmoglavili v prepad, v katerem so ležali njihovi nasprotniki. Namesto da bi osvojeno polnoto življenja poustvarjali skladno z naturalističnimi estetskimi načeli v svetovnem slovstvu, so naši naturalisti gradili erotične povesti po stari in preizkušeni metodi Krištofa Schmida. Kakor je prej v Jurčičevih pa tudi Tavčarjevih in Kersnikovih povestih ljubezen tvorila svetlo ozadje poglavitnemu dejanju, ali pa osnovno prepričanje o neizbežnosti in vesoljni pogubnosti erotičnega elementa, ali pa že tudi svareč opomin, so zdaj naturalisti videli v življenju samo erotičnost. Njihovi ljudje nimajo drugega cilja, nego kako bi se spolno izživljali. Socijalne, narodnostne in občečloveške doživljaje so potisnili v svojih delih popolnoma v ozadje, da tvorijo le še bolj ali manj slučajne okraske. Toda tudi v opisovanju erotičnega življenja niso bili iskreni, bolj kakor za odkrivanje zla in odkritega boja z njim, so se brigali za pikantnost, višje kakor življenjsko resničnost so stavili snovno zanimivost, močneje kakor za estetsko dovršenost so se ogrevali za nezrelo, politično pobarvano kljubovalnost. Tako so slednjič strmoglavili v diletantstvo, ali pa so se v najboljših primerih prerodih v skromne realiste, ali pa so nihali od naturalizma do novoromantike in odtod spet k naturalizmu, brez smeri in zato tudi brez umetnostnih uspehov.

Že davno pred nastopom slovenskih naturalistov, ko je še bilo v našem slovstvu vse mirno in tiho, je že opozarjal nanj Stritar, živeč na Dunaju, kamor se je bil ta slovstveni nazor pritepel s Francoskega preko Nemškega. Stritar, ki je po svoji estetski senzitivnosti bil v našem slovstvu glasnik evropskih estetskih načel, se je sedaj v umetniški jalovosti tresel pred naturalizmom, namesto da bi razumno pretehtal njegove vrednote ter jih z avtoritativnostjo, ki jo je v našem kulturnem življenju še vedno imel, prilagodil našemu slovstvu ter tako še enkrat prerodil slovensko umetnost. S svojimi neiskrenimi opozorili pa je dosegel prav nasprotno, da se je namreč slovenska mladina nekritično vnela za novi estetski nazor. Škoda, da ni segla po klasikih novega slovstvenega gibanja, temveč po tendencijoznih prevodih in nesmiselnih posnetkih. Tri leta po prvem Stritarjevem kritičnem pismu o Zolaju in naturalizmu se je oglasil (1888. l.) v Zvonu Svetič s sestavkom Naturalizem, v katerem je podal poglavitna načela Zolajevega eksperimentalnega romana: »V slovstvu treba resnice, same gole istinitosti brez vsega sanjarjenja; zahtevati je živega in natančnega popisa, slikati je smeti tudi grde, nagnusne reči, ker je okolica tolike važnosti, premišljevati in preiskavati je dušne in telesne bolezni; ozirati se je na prirodno osnovo, temperament in vpliv podedovanja; in pri vsem je postapati v soglasji z znanostjo sedanje dobe«. Ta dobra oznaka naturalistične estetske doktrine, o kateri Svetič samo poroča, ne lasti pa si o njej nobene sodbe, je vzbudila v naših pisateljih resnejše zanimanje za naturalizem, kakor ga je bil pokazal Stritar. In tako vidimo v začetku devetdesetih let pri Gestrinu in v Kersniku močan naturalistični snovni vpliv, čeprav je še njun pripovedni slog dialogizirana romantika. Toda preko nje se tudi naš naturalizem ni dvignil.

V začetku devetdesetih let se je z naturalizmom srečala naša akademska mladina na Dunaju, ki se je izročila novemu pojmovanju umetnosti in življenja brez pridržka in predsodkov, čeprav je bila bolj znanstveno, politično in socijalno orijentirana kakor pa slovstveno. In tako je dobil naturalizem prvo slovstveno zatočišče v mesečniku slovenskega dijaštva Vesna (1892.—94.), ki so jo pokrenili Vencajz, Goestl, Murnik, Robida, Geiger, Bernik in Gorup. V prvem letniku Vesne se je oglasil z dijaškimi humoreskami Rado Murnik, s pesmimi in novelicami Adolf Robida, medtem ko je Fran Govekar, poglavar slovenskih naturalistov, to leto še zaman silil med Vesnine pisatelje. Zanimivo je, da je ponujal uredništvu polemiko zoper Mahniča, ki pa so jo zaradi osebnosti zavrnili. Med pesmimi beremo tudi Meškovo pesem. V drugem letniku Vesne je naturalistični element že močnejši, zlasti v pripovedni prozi, kjer srečamo Govekarjevo »povestico« Na božični večer, poleg Robidove novelice Doktor Mahan in drugih krajših novelističnih poskusov. Še bolj kakor novelistika pa označuje drugi Vesnin letnik polemika z Mahničevim Rimskim Katolikom, v kateri sodeluje tudi Govekar s sestavkom Žensko poglavje v Rimskem Katoliku, ki ga je podpisal s psevdonimom Gynaecophil. Tretjemu letniku Vesne daje poglavitno obeležje Bernikova razprava Nekaj o lepem, v kateri skuša Bernik razložiti razvoj estetskega mišljenja v svetovni filozofiji, s tihim nasprotovanjem Mahniču, ki se polagoma stopnjuje do odkrite polemike z njegovimi estetskimi nazori, ki jih skuša mirno in stvarno zavrniti, češ umetnost nima drugega namena kakor, kar ji je bistveno in to je edino lepota. Prav tako resno in stvarno se bojuje Bernik za avtonomnost umetnosti zoper Mahničeve tovariše in kritike Doma in Sveta. Bernik je učenec nemških modroslovcev Herbarta in Zimmermanna, vendar skuša njune nazore razlagati samostojno. Zanimivo je, da Bernik zavrača naturalizem oziroma krivi realizem, kakor ga imenuje, češ da je pravi umetnosti absolutno nasproten, ker izvira iz materijalizma in socijalizma, ki sta Berniku Hegeljancu zmotna in neustvarljiva. Vendar je prav ta letnik Vesne, ki zagovarja v estetskem pogledu klasicizem, poln naturalističnih poskusov v prozi, pa tudi v verzih. Najznačilnejši je gotovo Govekarjev Stankov roman, ki slika umetniško in dijaško življenje na Dunaju. Tudi povest Boganovi, ki jo je napisal neki Dragan, je spisana v naturalistični tehniki.

Ko je prenehala Vesna, si je naturalistična strujica 1895. l. izvojevala mesto v Ljubljanskem Zvonu, kjer se je obdržala do 1902. l., ko se je preselila v Govekarjev leposlovni list Slovan, v katerem je životarila naprej. Čeprav je bila mrtva že od nastopa moderne 1896. l., je vendar družila vse drugovrstne pisatelje, ki so ustvarjali po motnih načelih našega naturalizma zabavno berilo za slovstvene mesečnike in književne družbe, hrano za meščanstvo v letih Cankarjevega ustvarjanja.

Najdoslednejši pisatelj našega psevdonaturalizma je Fran Govekar. Njegovo slovstveno delo označuje lahkotna, dostikrat celo lahkoživa sila pripovedovanja, ki ne pozna, kadar se ogreje za snov, ki mora biti pisatelju všeč, nobenih problemov in težkoč stilističnega značaja niti nobenih razmišljanj o kompoziciji in estetski ter življenjski resničnosti. Govekar je tip pripovedovalcev anekdot, ki mu je zanimanje poslušalcev in krepak konec vse, psihološka resnica, življenjska verjetnost, etični učinek pa malo ali nič. Njegovo slovstveno poreklo je prav za prav bližje nemškim fabulistom šestdesetih in sedemdesetih let Sacher-Masochovega kova kakor pa naturalistom Zolajevega obzorja, ustvarjalne resnosti in veličine. Eno vrednost pa izkazuje Govekarjevo fabuliranje, ki je sicer relativna in je vrednota samo v našem slovstvu. In to je, da je globoko zajel propadajoče življenje slovenskega meščanstva. Toda ni imel etične sile, ki bi jo kot dosleden naturalist moral imeti, da bi z natančno razčlembo socijalnih, človeških in kulturnih razlogov tega propadanja kazal pot k rešitvi, ali pa vsaj doslednp napadal in bičal njene pregrehe. Govekar pa se je družbi samo laskal. In še takrat, ko jo je navidez napadal (prim. roman V krvi) ni imel toliko moči, da bi mogel njene zablode resno obsoditi, ampak jih je z dolgoveznim in sladkobnim opisom, z ležernim jezikom, z neresnostjo in neprizadetostjo pisateljskega in osebnega temperamenta opravičeval in posredno celo poveličeval. Zato ga je tudi ta družba najbolj vzljubila. Še bolj kakor v povestih se je Govekarjevo v bistvu antinaturalistično laskanje družbenim napakam, malomeščanski duhovni lenobi in hlepenju po prazni zabavi pokazalo v njegovih dramatizacijah, kjer je dušilo Cankarjevo dramatiko.

Govekar se je razvijal iz Vrtčevega pripovednika, kjer je ponavljal in presnavljal Ižanske pripovedke do Vesninega novelista, Narodovega in Edinostinega listkarja. Iz narodne pripovedke je preskočil v erotično anekdoto ter se je šele z romanom V krvi skušal z Zolajevo pomočjo rešiti v umetnost. Roman V krvi je vsaj po svoji snovi nekoliko soroden Zolajevim motivom, čeprav Govekar ni nikdar doumel resnosti Zolajevega eksperimentalnega romana, s katerim je hotel preroditi premagani narod k novemu političnemu, socijalnemu in kulturnemu življenju, kar se mu je vsaj deloma posrečilo. Govekarjev odnos do našega narodnega življenja je brez etične toplote, on motri življenje, a ne z nekim reformatorskim poklicem, kakor so ga opazovali evropski naturalisti, temveč kot hladnokrven fabulist, ki je pozoren nanj samo zato, da bo mogel svoje omizje razveseliti z novim dovtipom. Zato je prilepil v roman V krvi, ki mu je obesil kot prisiljeno naturalistično firmo Horačev verz:

»Naturam expellas furca,
Tamen usque recurret.«

Zolajev nauk o dedičnosti in miljejskem vplivanju samo kot navidezno umetniško opravičilo, da je lahko svobodno brodil po življenjskem močvirju, ki ga je opisoval z neprikrito dobrohotnostjo. Osebe romana V krvi so brez duhovnega življenja, lutke v oblasti drzne in samovoljne pisateljeve domišljije, ki jih neprenehoma, brez smisla, razvoja in življenja postavlja v take situacije, da jih lahko opisuje z vso breztendencijoznostjo rojenega dovtipkarja. Da je ta sodba pravična, dokazuje novela Ljubezen in rodoljubje, ki jo je spisal Govekar tisto leto po romanu V krvi. V tej noveli, ki jo je risal po življenju matičinega dobrotnika Antona Kneza, je namreč opustil naturalistične teorije o miljeju in podedovanju ter je prav o meščanski družbi, ki jo je v prvem romanu obsojal, pripovedoval ganljive in čednostne zgodbice. Neresnost njegovega umetnostnega pojmovanja nam kaže tudi to, da je mogel pod imenom svojega brata pisati povest tudi za Dom in Svet. Pa tudi v drugih Govekarjevih povestih, ki jih je dajal na svetlo v Zvonu, zlasti pa v Slovanu, v listkih in knjigah književnih družb, opazimo navidezni naturalizem, ki je redko oprt na resnejše pojmovanje življenja in umetnosti. Anekdota slavi zmagoslavje povsod, o dušeslovnem naturalizmu ni pri Govekarju sledu.

Tak, kakršen je Govekar kot pisatelj, je tudi kot kritik, zlasti v kritičnih bojih s Cankarjem, v katerih ni pokazal ne poguma in ne kritične sposobnosti.

Še bolj pa se razodevajo napake značaja ter pisateljskega okusa v Govekarjevih dramatizacijah Jurčičevih in Levstikovih povesti. V njih je izročil meščanstvu, ki je bilo preleno, da bi ta dela prečitalo v izvirniku (nek kritik hvali Govekarja, ker je z dramatizacijami seznanil narod z Jurčičem in Levstikom), v posmeh prva velika dela slovenske novelistike. Lahkota, s katero je Govekar razblinil klene Jurčičeve in Levstikove prizore, pokvečil in zmaličil orjaške postave slovenskih kmetov, preobličil v operetno burko njihovo socijalno in duhovno življenje je značilna za Govekarjevo slovstveno delo. Podobno je v »naturalističnih« romanih in povestih zmaličil — naturo in umetnost.

Poleg Govekarja se je v prvih letnikih Vesne oglasil z dijaškimi humoreskami dunajski medicinec Rado Murnik. Kot rojeni humorist je pričel slovstveno pot kot klobasar v dijaških družbah ter se je kot pripovednik razvijal prav v tistem pravcu kakor Govekar, le da si ni nadeval naturalistične krinke ter ni težil k erotični povesti, marveč je iz dijaškega, vojaškega, trgovskega, pesniškega, učenjaškega in lovskega življenja in žargona pletel svoje anekdote, ki jih je zlagal prav v tako grobi tehniki kakor Govekar svoje.

Vendar se ni izogibal tudi tragičnih motivov, ki jih je obličil prav s tisto robato tehniko kakor humoreske. Zato so Murnikove resne in tragične povesti slabše kakor njegove humoreske, kajti tem je anekdotična kompozicija in pripovedovalna tehnika bistveno ustrezajoča, medtem ko je prvim tuja. Zato so tudi Murnikeve humoreske estetsko boljše in užitnejše nego Govekarjeve resne povesti. Da pa bi se Murnik dvignil iz pustega situacijskega humorja do humorja, ki se smeje spačenosti in pokvečenosti značajev, mu ni prišlo na misel, prav tako kakor se ni zavedal, da življenje in zato tudi umetnost ne pozna značajev, ki bi bili samo komični. Na dnu vsake komike se nahaja pretresljiva tragika.

To resnico je Murnik vsaj instinktivno čutil v svojem prvem večjem tekstu, v humorističnem romanu, Groga in drugi, ki ga je dal na svetlo leto dni pred Govekarjevim romanom V krvi. Murnik je hotel v tem romanu osvetliti svet in človeka Kersnikovih grajskih povesti s humoristično lučjo. Groga je Linhartov Matiček brez polemičnega in satiričnega značaja.

V prvi knjižni zbirki Navihanci je Murnik zbral najboljše stanovske, zlasti dijaške humoreske, pa tudi družbene, stanovske ter politične in znanstvene predsodke je smešil z blagim prizanesljivim humorjem, ki se le redkoma sprevrže v satiro. Zanimivo je, da je Murnik prvi uporabljal v našem slovstvu narečje, da bi dosegel komične učinke — ljubljanščino in ribniščino. V Jarih junakih, svoji tretji novelistični zbirki, je parodiral celo Trubarjev jezik ter napisal krvavo zgodbo Divji vitez kot literarno zgodovinsko humoresko, češ da je vzeta iz pravkar odkritega Trubarjevega rokopisa. Med humoreskami prve Murnikove zbirke je klasično delo Zavozlan roman, erotična basen, satira na meščanske družbene in življenjske predsodke.

V zbirki »povesti in orisov« Znanci je Murnik zbral tragične povesti, ki pa so po večini neužitne in neestetske, kajti njegova humoristična tehnika ni ustrezala resnim snovem. Zato se je v Jarih junakih, v Matajevem Matiji in Lovskih bajkah in povestih vrnil Murnik k humoreski, čeprav je mimogrede napisal dolgovezen roman iz turških bojev Hči grofa Blagaja. Tu prednjači živemu življenju pisateljska manira, ki vedno bolj zgublja izpred oči poglavitni namen vsakterega, torej tudi komičnega ustvarjanja — podajati skrajšano, v simbole zgrnjeno resnično življenje. Namesto njega se v Murnikovih poslednjih spisih košati anekdota in karikatura, ki je prav tako daleč od umetnosti kakor od življenja.

Murnikov precejšnji pripovedovalni talent je splahnil v nič zaradi idejne in duhovne sterilnosti slovenskega naturalizma ter nizkega pisateljevega socijalnega in duhovnega obzorja. Vendar se njegovi spisi svetijo izmed brezbarvnih zgodeb ostalih slovenskih naturalistov zaradi bogatega, tuintam prav klasičnega jezika.

Iz Kersnikovega realizma rase v govekarjanski naturalizem slovstveno delo Josipa Kostanjevca. Po začetnih poskusih v Tomšičevem Vrtcu se pričnejo pojavljati njegove prve novelice v Ljubljanskem Zvonu 1887. l. V njih je še polno reminiscenc na Kersnikove povesti pa tudi na Jurčičeve in Stritarjeve novele. Šele v prvem večjem delu Kotanjska elita si je Kostanjevec izbral pravo naturalistično snov, ki jo je skušal upodobiti z naturalistično tendenco. Slog pa je še popolnoma Kersnikov. V romanu Gojko Knafeljc podaja Kostanjevec naturalistično snov že z naturalističnim slogom. Kostanjevec ni ostal dosleden naturalist, zapadel je vplivu slovenske moderne. Poskušal se je meriti s Cankarjem in Meškom. To je ubilo njegovo skromno ustvarjalno silo, ki se je vnemala le ob podrobnem opazovanju realnega življenja in ni bila sposobna, da bi dojela tudi notranje življenje. Kostanjevec je pozneje krenil na pot poljudnega slovstva in je pisal povesti za Mohorjevo družbo.

Še manj kakor pri Kostanjevcu je bil pristen naturalizem, ki ga je pokazal v dramah pesniški epigon Engelbert Gangl. Njegovi drami Sin in Sad greha kažeta čudno prepletanje romantičnih in naturalističnih prvin v slogu, ki kaže, da je posnet iz Ibsenovih analitičnih dram.

Resnejše se je trudil, da bi ustvaril idejno naturalistično dramo Etbin Kristan. Njegove drame Volja, Ljubislava, Kato Brankovič in Kraljevanje so sicer bolj logični posnetki življenja kakor pa življenje samo, miselne abstrakcije, prikazane v spretnem ibsenskem slogu, z navideznim dramatičnim konfliktom. Prav tako so Kristanove pesmi in pripovedne pesnitve shematične in alegorične podobe življenjskih in socijalnih nazorov.

Tudi slovstveno delo Zofke Kvedrove izhaja iz naturalističnih osnov, čeprav so se vmešali vanj tudi novoromantični pesniški elementi. Njeno mladostno delo nosi na sebi pečat boja za žensko emancipacijo. Osnovna misel njenih spisov je, da je ženska žrtev socijalnega reda, da se v njeni usodi najbolj jasno zrcali krivični družbeni red, laž človeške civilizacije in kulture. Ta načela, ki jih Kvedrova zagovarja z vso silo sangviničnega temperamenta, so jo združila z naturalizmom, ki ga je pozneje zamenjala s cankarjanskim obtoževanjem družbe, kar jo je vodilo slednjič v nacijonalistično pisanje. V njenih delih se ni nikdar združila prvotna tendenca z umetniškim oblikovanjem. Zato nimajo njeni spisi estetske vrednosti, čeprav so zanimiv in pomemben izraz strastnega in globoko občutenega protesta zoper družinsko, socijalno in kulturno življenje.

Kvedrova je pričela s članki in črticami v tržaški Slovenki, ki je zbrala konec devetnajskega stoletja, kot priloga Edinosti pozneje pa kot samostojen list slovensko moderno, Masarykove učence in naše prvi socijalistične pesnike in pisatelje. Slovenka je bila bojni list mladine zoper Govekarjev naturalizem, Aškerčev propadajoči realizem in sterilni idealizem Mahničevih in Lampetovih slovstvenih učencev. Pa tudi v Ljubljanskem Zvonu je Kvedrova dajala na svetlo črtice in novelice, v katerih je v nervoznem, zadirčnem slogu prikazovala ženske kot žrtve življenja. Prvo knjigo Misterij žene je spisala pod vplivom misli in čuvstev svojega moža, hrvaškega pesnika Vladimirja Jelovška. Zato je v obliki in v vsebini nekak ženski odgovor Jelovškovim dekadentnim Simfonijam. Tu je prikazala v bežnih črticah z nasilno poudarjeno tendenčnostjo tragične sličice iz ženskega življenja, ki izvirajo iz nepravičnosti in neusmiljenosti moža in družbe, ki je izraz moške duhovne in telesne vladeželjnosti. Pozneje se je Zofkin način ustvarjanja ustalil. Med njenimi daljšimi povestmi je najboljša naturalistična zgodba Njeno življenje, ki živo predočuje misel o dednosti. Med njenimi dramatskimi spisi prednjačijo Amerikanci, kjer je v naturalistični tehniki nakazala tragiko predvojnega izseljevanja. Kot urednica Domačega Prijatelja, ki ga je izdajala neka praška tovarna v reklamne namene, si je Kvedrova pridobila zasluge kot vzgojiteljica mladega pesniškega in pisateljskega rodu, ki je s prvenci polnil njen list.

Kvedrova je bila pa svoji nadarjenosti namenjena večjemu umetnostnemu uspehu, kakor ga je dosegla. Njen neustaljen značaj, vsestransko, a ne globoko zanimanje za vse panoge slovstvenega in javnega življenja, tragična življenjska usoda in pa to, da se je pojavila v slovstvenem življenju naroda, kjer ženska ni ustvarila pred njo ničesar, da je morala orati ledino in premagati naravnost smešne predsodke, na katere je v slovstvenem ustvarjanju in v življenju odgovarjala s tendenčnostjo in silovitostjo neustaljenega značaja, vse to ni pustilo, da bi dozorelo njeno slovstveno delo. Pomembno je, da se je zatekala iz slovenskih kulturnih razmer v hrvaško in celo češko slovstvo.

Čeprav je bil slovenski naturalizem bolj domača odporna kretnja zoper umetniško in idejno breznačelnost zadnje mladoslovenske generacije, ki si je v Govekarju nadela krinko evropskega naturalizma ter so tudi nekateri naturalisti segali po tujih vzorcih, je imela ta slovstvena strujica pri nas trdovratnejše življenje, nego bi človek pričakoval po njenem zapoznelem rojstvu. Podtalno živi tudi v slovstvu našega stoletja. Res je na vrhu ni opaziti, tu vlada Cankarjeva in Župančičeva novelistična ter pesniška ideja, pač pa je zato močnejša v vsakdanjem, zabavnem slovstvu. Prav za prav je na dnu vsega našega epskega dela v prozi — več ali manj psevdonaturalistične doktrine. Le da se je včasih navidez potajila ter se skušala prilagoditi vodilnemu motivu Cankarjeve umetnosti, zlasti ker si ni nikdar ustvarila svojega sloga in se je v dvajsetem stoletju polastila Cankarjeve izraznosti. Zato je težko odkriti njen pravi obraz.

Slovenska moderna[uredi]

O tisti uri z naturalizmom se je rodila slovenska nova romantika — moderna. Če gledamo iz zgodovinskega stališča na njeno rojstvo, je skoraj ne moremo ločiti od našega naturalizma, ker sta prav za prav v rojstvu eno telo z dvema obrazoma, naturalistični strmi v preteklost, novoromantični pa v bodočnost. Tudi v geslih, prvih slovstvenih dejanjih in kritičnih spopadih ni razločka med naturalisti in simbolisti, saj nekaj časa ustvarjajo, se bojujejo in razvijajo vzporedno ter se šele nato odpre prepad med njimi. Šele če pogledamo slovensko kulturno revolucijo iz socijalnega in razvojnega vidika, se nam razodene v začetku našega kulturnega prevrata razkol, ki loči naturaliste in novoromantike. Naturalizem je še dedič umirajoče mladoslovenske kulturne in politične generacije, učenec njenih slovstvenih del in pevec ter oblikovalec našega malomeščanskega življenjskega nazora, ki ga je spočel konec devetnajstega stoletja. V udobnem socijalnem življenju, ki ga je živelo naše meščanstvo konec devetnajstega stoletja, so umrle vse revolucijonarne misli o preporodu, o svobodi in nepretrgani regeneraciji med vaškim in mestnim življenjem, ki jih je ustvarila Prešernova in reformirala Levstikova doba. Sanje o svobodi in resnični slovenski kulturi so se sprevrgle v ogabno politično mešetarstvo in oportunstvo, ki sta ga uganjali obe slovenski politični stranki. Kulturno delo se je zmaličilo v malenkostni kulturni prepir in namesto smotrnega socijalnega sožitja med vasjo in mestom se je vgnezdilo najgnusnejše izrabljanje kmeta, ki je bežal v westfalske in ameriške rudnike, puščajoč zemljo oderuhom in njihovim advokatom. Kulturni odraz takšnega narodovega življenja je bilo na eni strani puhlo epigonstvo, ki ga je skušal Aškerc presekati s kričečimi glasovi svoje pesmi bojevnice, na drugi strani pa osladen in mrtev idealizem tako imenovane katoliške struje, ki ga je Mahnič zaman skušal razvneti z bojevito rimsko himno. In v to zadušno kulturno brezvetrje je skušala prinesti novo življenje mladina, ki je izvirala iz propadajočega malomeščanstva, nekoliko tudi iz proletarskih in kmetiških vrst. V trenotni zmedi in modni afektiranosti je segla najprej po naturalizmu, ko pa je videla njegove prve sadove, se je zdrznila in zastavila plug še globlje, prav v osrčje naroda in njegove umetnosti ter je skušala ustvariti nov način slovenskega narodnega mišljenja, ki bi ga naj razodevala nova umetnost, ki se bojuje na življenje in smrt s starimi, preživelimi družbenimi, kulturnimi in političnimi oblikami. Nova umetnost je hotela odkriti v zmaličenem narodnem občestvu, ki je polagoma propadalo v vseh plasteh svojega telesa, a je po prepričanju mladine bilo živo vsaj še na dnu, med ponižanimi in razžaljenimi, med izkoriščanimi pregnanci in pobeglimi izseljenci novega človeka.

To najprvotnejšo misel nove umetnosti je seveda preobraževalo toliko drugotnih: estetskih, družbenih in individualnih prepričanj, da je novoromantiki v nekem programu niso definirali, čeprav jo moremo spoznati kot najjačje gibalo v celotnem njihovem slovstvenem delu. Zlasti pri Ivanu Cankarju, ki je v delu in življenju najčistejši izraz naše nove romantike, čigar sekularni pomen za naše slovstvo in narodno življenje moremo primerjati samo s Prešernovo pesmijo in njegovo kulturno mislijo, vidimo najjasneje, kako preveva njegovo ustvarjanje prav ta osnovna misel naše moderne. Nespametno bi bilo, če bi omenjeno idejo hoteli izluščiti golo iz slovstvenega dela naše moderne; kajti nedvomno so bili tudi estetski, življenjski in osebni razlogi, ki so pomagali novoromantikom, da so dvignili naše slovstvo iz razpadlega poetičnega realizma in mrtvega naturalizma k ljudski duši, njenemu besednemu izrazu in njegovi pesniški podobi. Obenem pa so hoteli pod večjim ali manjšim vplivom prevrata v svetovnih slovstvih konec devetnajstega stoletja sami ustvariti nekaj podobnega, novega in velikega. In ker so bili vodniki naše moderne samorasle krepke osebnosti, ki so kljub mladosti in navdušenju za novo umetnost ljubosumno branili svoj individualni pogled na umetnost in življenje, se je ta temeljna misel izrazila in upodobila v umetnosti vsakterega izmed njih samoniklo.

Vendar je estetska odvisnost naših modernistov od svetovnega slovstva, če omenjene razloge za nastanek novega slovstvenega in življenjskega nazora na Slovenskem natanko premislimo, brezpomembna stvar, ki pa je razumljiva, saj leži naša zemlja sredi Evrope in so bili nasi ljudje vedno dovzetni za tuje kulturne in civilizacijske oblike in je prav v takratnem slovenskem samodopadenju in kulturni jalovosti bilo nujno, da se je mladina ozrla drugam, da se je vzorovala pri evropskih pesnikih, ki so vsak v svojem narodu bojevali iste boje za novo slovstveno življenje.

Zaradi estetskih in življenjskih vrednot, ki jih je prinesla nova romantika, se je zares tudi spremenilo duhovno in materijalno življenje pri nas. Odkritosrčnost, ki je zvenela iz njenega dela, je prekvasila tudi naše narodno in kulturno življenje, ki se je prav pod njenim vplivom začelo pravilno urejati po socijalnih in kulturnih vidikih. Vera v slovensko narodnost in kulturo, ki jo je tako hrabro izpovedovala, je okrepila narodno zavest in zopet zbudila hrepenenje pa svobodnem življenju. Tako je povzročila, da je oživelo sožitje med posameznimi narodnimi plastmi, da se je v izobraženstvu spet porodila želja združiti se z ljudstvom na vseh področjih življenja, dvigati ga in mu pomagati materijalno in kulturno. V kulturnem pogledu je rešila avtonomnost umetnosti. Po hudih bojih, ki jih je bila z neustrašenostjo in doslednostjo, ki nima primere razven v Čopovem in Prešernovem boju zoper janzenizem, je razčistila naše kulturno ozračje, odpihala moro nezrelega kulturnega prepira in vplivala oplodilno tudi na druge umetnostne panoge in celo na znanost.

Ta nova struja se je pripravljala za slovstveno delo že od 1891. l. v ljubljanskem dijaškem društvu Zadruga, v katerem se je zbiralo ljubljansko srednješolsko dijaštvo, ki je čutilo gnus do slovenskih političnih in kulturnih razmer ter se z resnim izobraževalnim delom pripravljalo, da vrže dekadentne dediče mladoslovenske generacije iz postojank, ki jih niso znali več obraniti. Zadruga, ki je imela mnogo prednic med slovenskimi dijaškimi društvi, bi morebiti prav tako kakor le-one izginila brez sledu, če se ne bi v množici slovstvenih ljubiteljev in političnih diletantov oglasila četvorica resničnih umetniških genijev: Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette in Josip Murn. Ti so sicer nekaj časa v nji sodelovali, ko pa so jim zrasla pesniška krila, so jo s svojo neugnanostjo razbili in stopili v polno slovstveno življenje. Kette je pozneje skušal oživiti Zadrugo tudi v Novem mestu, toda kmalu je odrasel tudi on takšnemu kolektivnemu ustvarjanju ter se je, ljubosumno čuvajoč osebno zlasti pa pesniško individualnost, združil s Cankarjem, pa tudi Župančičem in Murnom v prijateljstvo in slovstveno tovarištvo.

Slovstvenega glasila si slovenska moderna ni ustvarila. Sprva so njeni člani zlagali pesmi zase, nato so jih brali v Zadrugi, presojali sami med seboj ter le počasi tipali v javnost. Župančič, Kette in Murn so dajali pesmi najprej v Angeljčku in Vrtcu na svetlo, Cankar in Kette sta se oglašala s prvenci tudi v Slovenčevem listku. Prvi si je upal v Ljubljanski Zvon Ivan Cankar, ki je že od 1893. l. priobčeval v njem pesmi, od 1896. tudi novele, medtem ko se je Župančič s Kettejem oglasil prvič v Zvonu prav tisto leto (1896.), prihodnje leto šele Murn. Župančič je ostal Angeljčku in Vrtcu zvest do 1900. l., pa tudi Kette je priobčeval tu basni in povesti še 1899. l. Župančič je vzporedno z otroškimi pesmicami v Vrtcu dajal mladostno epiko in liriko na svetlo v Domu in Svetu do 1898. l., torej tudi še takrat, ko je bil že priznani pesnik Ljubljanskega Zvona. Nekaj časa je kazalo, da bo zagrebški dijaški list Nova Nada (1897. l.—1899. l.) postal glasilo hrvaških in slovenskih novoromantikov, vendar so se od Slovencev oglašali v njem le Cankar, Kette in Murn, Župančiča ni bilo med njimi. Pač pa je ta priobčil nekaj sonetov v listu Mladost, ki so ga dajali na svetlo hrvaški in slovenski visokošolci na Dunaju 1898. l. Vendar ti dvojezični časopisi, ki jim je bilo kot dijaškim glasilom usojeno le kratko življenje, niso mogli postati umetnostna revija slovenske moderne. Po 1900. l., ko je zgubilo naše slovstveno gibanje revolucijonarni in borbeni značaj, sta sodelovala Cankar in Župančič pri Ljubljanskem Zvonu, tu in tam tudi pri Govekarjevem Slovanu, Cankar pa celo pri Domu in Svetu. Tudi slovstvenih almanahov novoromantiki niso izdajali razven osmošolskega almanaha Na razstanku (1898. l.) in visokošolskega zbornika Na novih potih (1902. l.). V prvem se je z obširnim vencem Mladih pesmi oglasil od ožje simbolistične četvorice samo Murn, v drugem pa Župančič s prvo pesmijo iz cikla Manom Josipa Murna.

Ivan Cankar[uredi]

Prvi izmed naših štirih vodilnih novoromantikov je dozorel kot človek in poet Ivan Cankar. Pri njem sicer ne moremo govoriti o neki popolni zrelosti, kajti Cankar je neprestano rasel in zorel, kljub temu da se tu in tam ponavlja, da njegove osebe ostajajo vedno iste, da se njegovo življenjsko in umetnostno obzorje navidez ne dviga, da je njegov jezik in slog od prvih klasičnih novel skoro vedno enako popoln, je vendar v njegovem velikem slovstvenem delu najpretresljivejše in najmogočnejše — večna, stalna borba za duha, ki ne pozna umikanja in bojazni, temveč samo napredovanje in osvojevanje najtajnejših globin lastne in človeške duše. Praosnova Cankarjeve osebnosti in slovstvenega dela je grozotna zavest o bedi rodu in naroda, ki ga je rodil, mu dal bistro oko in še bistrejšo pamet ter otroško srce. V čisti in nežni duši genija naroda brez zgodovine, sinu proletariziranega obrtnika, ki je preživel otroška in mladeniška leta od srčne krvi svoje matere in od licemerskega podpiranja dobrotnikov, se je s silovito jarkostjo zrcalila trojna usoda: individualna nesreča umetnika malega naroda, suženjstvo njegovega ljudstva in vesoljna tragika človeštva. Ta spoznanja so se v luči Cankarjevega intelektualizma, ki je morda najmočnejše gibalo vse njegove umetnosti, prepletala, mešala in izpodrivala, tako da je sleherna, tudi najkrajša črtica, izraz njihovega medsebojnega boja v pesnikovi ustvarjalni in človeški zavesti.

Pradoživljaj Cankarjeve mladosti je občutek, da je tujec v družbi in narodu, prebridka zavest, da ni kot osebnost in umetnik v skladu z osnovami naroda in družbe, v kateri živi in za katero ustvarja. To razumsko spoznanje pa je naskakovalo nepremagljivo umetniško nagnenje, ki je izviralo iz romantičnega, čuvstvenega pojmovanja umetnosti in njene življenjske naloge. Toda namesto da bi se Cankar predal temu mogočnemu čuvstvenemu valovanju, ga je priklepalo na narod in rod, ki ga je rodil, tisoč najtesnejših vezi, tako da se ni mogel nikdar sprostiti niti v umetnosti, niti v življenju, temveč je bil večen suženj svojega individualizma, ki ga je rušilo in vedno znova zidalo njegovo občestveno čuvstvovanje. Ker je živel v času, ko je sicer umirala ena življenjska oblika, pač pa še ni umrla njena kulturna podoba, saj je prav on bil pri nas glasnik njene prenovitve, ni moglo njegovo srce še ničesar slutiti o tem, kakšna bo nadaljnja pot človeškega telesnega in duševnega življenja, zato se je v svojem stvariteljskem snovanju metal iz enega nasprotja v drugo, zato mu je proti volji vedno polneje dozorela satira nego čista umetnina.

Ta dvojnost je posebno ostra v Cankarjevem mladostnem pesniškem delu, pozneje se je nekoliko omilila. Življenje na Dunaju in odkritje velikomestnega trpljenja mu je pomagalo, da se je prikopal do spoznanja, da sta slovensko in njegovo osebno trpljenje prav za prav samo borni prispodobi univerzalnega trpljenja. In prav tako kakor njegov pesniški brat Prešeren je skušal Cankar premagati vesoljno človeško trpljenje z ljubeznijo, ki je kakor Prešeren ni mogel ujeti v osebnem življenju, ker je bil in je moral biti vedno usmerjen v samega sebe ter je moral nenehoma prisluškovati utripom svojega jaza. Zato ni mogel imeti ne srca in ne razumevanja za ljubezen, ki bi prihajala od sočloveka. Ta ljubezen mu je bila samo potrditev in okrepitev lastne ustvarjalne moči, dokaz, da je njegova duhovna sila v resnici mogočna, zbujevalna sila za ustvarjanje, ne pa čuvstvo absolutne vdanosti in pozabe. Takšna je bila Cankarjeva ljubezen do ženske, celo do one, ki jo je najbolj in najlepše ljubil, ljubezen do matere. Saj tudi ni moglo biti drugače. Umetniška pot, kakršno je prehodil Cankar v našem slovstvu, ki do njega dni ni poznalo psihološke in socijološke umetnosti, kjer je edini Prešeren pel o bogastvu duha, je zahtevala, da se je popolnoma zamaknil v opazovanje duševnih doživljajev, da je neprestano prežal na trenotek, ko je mogel zasačiti kakršenkoli odtenek svoje duše, da je mogel ugledati svoje življenje in ga upodobiti. In kakršen je bil trenotek, ki ga je zgrabil s svojo stvariteljsko domišljijo, takšna je bila potem njegova umetnina.

Zato ni mogla rešiti Cankarja ljubezen niti kot doživljaj, niti kot zapoved, da ne bi upodabljal človeškega gorja in trpljenja, niti mu ni mogla dati smisla življenja ali umetnosti. Res je kljub temu do smrti oznanjeval osvobodilno moč ljubezni, proslavljal veličino žrtve in pridigoval sovraštvo do tistih, ki niso zmožni ljubezni, sam pa je vendar v najskritejši kamrici svoje duše postavil na njeno mesto — umetnost. Resnično dunajsko ljubico je poveličal v Jacinto, poosebljenje svoje umetnosti, v skladu z življenjskim porazom v tej ljubezni, prav kakor je materine solze in žrtve poplačal z umetnostnim poveličevanjem. In šele v poslednjih delih, potem ko se je zaman trudil, da bi postavil na oltar duše močnejšega malika, kakor je bila umetnost: zdaj trpljenje, zdaj žrtvovanje, zdaj hrepenenje, potem spet živo življenje, nato socijalno revolucijo, narodni in človeški preporod, je po strahotnih prividih, v katerih se povračajo, spačeni od groze svetovne vojne, vsi njegovi umetnostni motivi, kriknil po onih, katerim je vse življenje služil, čeprav jih nikdar ni imel kot posest svoje duše.

Ivan Cankar je bil sin očeta, ki je bil slabotne volje in omahljivega značaja ter močne matere, ki ni poznala drugega kot ljubezen in žrtvovanje za svojce. Ta podedovana značaja sta rasla v njem do duševnih sil, ki smo jih skušali pokazati v prejšnjih stavkih. Očetovo sanjarstvo, nemirnost in nestalnost se je oglašala v sinu kot telesni nemir, kot nesposobnost za tako imenovano realno življenje, medtem ko je od matere podedoval smisel in moč za velikansko slovstveno delo, kateremu se je predal s strastnostjo, kakršne ne pozna naša slovstvena zgodovina. Revščina in ponižanje, ki ju je trpel zgodaj dozoreli deček, ki se je rano zavedel svojega duhovnega bogastva, sta poglobili podedovane globine njegove duševosti. Zgodaj se je ločil od družbe ter se zavil v umetniški plašč, zavedajoč se, da mora najti besede, da bo razodel vse, kar ga je navdajalo s strahotno močjo. Najrajši bi bil ostal pri materi, toda dali so ga v ljubljansko realko, kjer je zgodaj pričel pisati pesmi. Njegov zaščitnik je bil Fran Levec, ki je skušal nadarjenega dijaka spraviti do mature. Že kot tretješolec je namreč pričel Cankar pesniti in od takrat ga pesniško ustvarjanje ni pustilo več, da bi se ukvarjal z drugimi, nevažnimi stvarmi, ves je bil v pesteh njegove magične sile, njegov večni služabnik. Kot tretješolec je pesnil za dijaško društvo »Sloga«. Njegovi verzi so sprva epigonski, v njih se oglaša Gregorčič, kmalu pa se oglasi osebni erotični element, ki se izživlja v sonetih in svobodnih lirskih oblikah. Reminiscence iz Gregorčičeve in Prešernove pesmi mu je razrušila že 1893. l., ko je bil četrtošolec, Aškerčeva pesem, na katero ga je opozoril Levec. O tem vplivu se je izrazil Cankar takole: »Njegove pesmi o svobodi vesti in mišljenja so se oglasile kakor bojna fanfara. V Ljubljani smo mladeniči stali pred Narodno tiskarno ter čakali, kedaj izide ‚Zvon‘ z Aškerčevo pesmijo na prvi strani ...« Ta vpliv se kaže zlasti v Cankarjevih epskih pesnitvah, medtem ko je v liriki še vedno nekoliko Gregorčiča, pa tudi Heineja in Jenka, dokler se ni po 1896. letu začela v nji zrcaliti svetovna novoromantika.

Cankarjeva dijaška pesem pred 1896. l. je po besednem izrazu tipično epigonska tvorba. Zanimivo jo je primerjati z Župančičevo mladinsko pesmijo, ki je izhajala v Angeljčku, Vrtcu in Domu in Svetu. Medtem ko je v Župančičevi pesmi duh domačega belokranjskega narečja, idilično življenje prirodnega otroka in mladeniča, ki se z neko pogansko radostjo veseli narave in najskromnejših njenih pojavov, v ritmičnem in oblikovnem pogledu pa odmev slovenske, hrvaške in srbske ter ukrajinske narodne pesmi, je Cankarjeva pesem v besedi in obliki odmev mladoslovenske pesmi, v vsebini polna Aškerčevih realističnih in satiričnih motivov, v ideji pa skoro naturalistična. Zato se je Cankar bolj kakor Župančič v snovi, čeprav ne v obliki, izročil po 1896. l. pesmi dunajskih in evropskih modernistov in dekadentov. Vendar si ni mogel v času največjega življenjskega in umetniškega razmaha biti na jasnem, kakšno pot naj hodi kot ustvarjalec. Strastni odpor zoper slovenske kulturne in politične razmere, kakor tudi kritična in satirična komponenta njegove stvariteljske moči sta ga zbliževali z naturalizmom, ki mu je bil hvaležen tudi zato, ker mu je razvezal pesniški govor. Idealistična stran njegove duševnosti, zlasti pa zgledi francoskih in nemških novoromantikov so ga vabili drugam. Notranji in zunanji stvariteljski razdor je med vsemi slovenskimi novoromantiki v Cankarju najgloblji, na njem je trpel vse življenje. Tu je vzrok, da je le redko mogel ustvariti objektivno epsko ali dramatsko umetnino, čeprav se je zelo trudil, da bi se izkopal iz subjektivizma ter je tudi svoje najčistejše duševne sanje rad obrobljal z naturalističnim okvirjem. Na Dunaju je Cankar tudi spoznal svojo pesniško nemoč, zavedel se je, da je njegova poglavitna stvariteljska sila v risanju in upodabljanju psiholoških stanj in dejanj, kar mu proza dovoljuje bolje in resničneje nego vezana beseda. Vendar je še pesnil do 1897. l., ko so nastale po večini pesmi njegove Erotike, ki jo je hotel dati na svetlo že tisto leto. Izšla pa je dve leti kasneje. Že prej je ustvarjal črtice in novele, prav za prav je novelistični element tudi v Dunajskih večerih, ki tvorijo jedro Erotike in zadnje Cankarjevo pesniško dognanje, močnejši kakor pa lirski.

Prvo leto Cankarjevega dunajskega bivanja je vzbudilo v njem glasno nasprotje zoper slovenski naturalizem in realizem Govekarjevega in Aškerčevega kova. Kmalu potem ko je v Ljubljanskem Zvonu ocenjeval Aškerčeve Balade in romance ter zaključil pohvalno kritiko z besedami, da je Aškerc »pesnik z velikanskim obzorjem, najblažjo dušo, nedosežen pripovedovalec, na zunanje včasih malo trd in robat, toda to spada k njegovemu značaju«, se je začel upirati Aškerčevi nekritični trmoglavosti, zlasti pa njegovemu preziranju slovenske moderne. Zato že 1897. l. ni hotel dati nobenega spisa v Zvonu na svetlo.

Vzporedno s Cankarjevim pesniškim delom se razvija njegova leposlovna proza, ki sega v početkih do 1893. l. Ti poskusi razodevajo, da se je Cankar učil pripovedne umetnosti najprej pri Kersniku in njegovih učencih. Toda že v najzgodnejših črticah vidimo neko smiselno in umetniško samostojnost, zlasti pa kritični in satirični nagon, ki Cankarju tako rekoč mimogrede odkriva to, kar je v življenju smešnega, neresničnega in biča vrednega. Drobno življenje podeželskih in malomestnih ljudi, zlagano in prazno telesno in duhovno samozadovoljnost, tragiko vsakdanjega životarjenja v duhovnem in telesnem brezdelju, slika s krepkimi, nekoliko dramatsko nadahnjenimi barvami. Že se oglaša moč bistrogledega psihologa, ki mu je znana sleherna guba lastne in človekove duše. Na Dunaju je zasnoval Cankar več novel, ki jih je hotel dati na svetlo pod naslovom Izobčenke. Podoba je, da je tu hotel novelistično upodobiti motive, ki jih je v Dunajskih večerih izrazil kot lirik. Iz najzgodnejših novelističnih poskusov so mu preobražene po novi umetniški smeri, ki jo je spoznal na Dunaju, vzrasle Vinjete. Tu je še sicer Cankarjeva stvariteljska pozornost pri naturalističnem opazovanju zunanjega življenja, modele pobira na cesti brez vsakega idealističnega estetskega nazora. Vendar se v žaru njegove duševnosti spreminjajo, iz naturalista se poraja prvobitni simbolist, ki trpi pod pritiskom priučenega naturalističnega estetskega nazora. Ni se ga mogel oprostiti v pesniški zbirki, zato pa ga je vrgel z veliko energijo od sebe v Vinjetah, ko je vzkliknil: »Moje oči niso mrtev aparat, moje oči so pokoren organ moje duše, moje in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva ... Moji modeli so oživeli. Dahnil sem vanje svoje misli, svoje sanje, svoje življenje.« Ta bolj nagonski kot zavedni preobrat v Cankarjevem umetnostnem mišljenju in ustvarjanju se je izvršil nujno in skladno s praosnovami njegovega osebnega in življenjskega bistva. Zdaj mu je bila šele jasna življenjska naloga in videl je umetniško pot jasno pred seboj. Zdaj je obračunil z Govekarjem in Aškercem. V luči tega spoznanja je razumljivo znamenito Literarno pismo v Slovenki 1900. l., v katerem zavrača zaradi ureditve in razlage Kettejevih pesmi Aškerca in njegovega zagovornika Govekarja ter očita prvemu, da je prav zaradi nekritične hvaleželjnonosti propadel kot pesnik. Res je družilo Cankarja s Kettejem najlepše in najnesebičnejše prijateljstvo, vendar ne bi mogel brez notranje spremembe in spremenjenega pesniškega nazora tako rezko obsoditi Aškerca ter mu zadati najhujši kritični udarec. Cankarju so se namreč odpirala nova umetniška obzorja, z nekim mrzličnim ponosom se je odpravljal na delo, da ustvari psihološko povest in dramo. Zato mu je bil naturalizem oziroma realizem sovražnik umetnosti, ki jo je vzljubil ter jo hotel v našem slovstvu oživiti. Zdaj se mu je polagoma pričel razodevati smisel umetniškega in življenjskega poklica. Lažje je zdaj prebolel, da mu je škof sežgal njegovo pesniško zbirko, kakor da bi Govekar in Aškerc malomarno sodila o Kettejevih pesmih, kajti z Erotiko se kljub temu, da jo je pomnoženo dal spet 1902. l. na svetlo, ni več istovetil, odkar se je zavedel magične sile svojega preustvarjanja in poustvarjanja realnega življenja.

Po prvem semestru prvega vseučiliškega leta se je vrnil Cankar v domovino, kjer je ostal poldrugo leto. Zdaj je izgubil mater (1897. l.). Da bi jo mogel pokopati, je prodal Bambergu rokopis Erotike, ki jo je mati baje prebirala in gledala v nji poroštvo za sinovo veliko bodočnost. Poletje 1898. l. je preživel pri očetu v Pulju, jeseni tisto leto pa je krenil spet na Dunaj, kjer je zdaj ostal enajst let. V samoti dunajskega delavskega življenja, ki ga je delil Cankar zaradi bede pa tudi zaradi prepričanja, da je po rodu, narodnosti in svetovnem ter umetniškem prepričanju delavčev brat, je Cankarjevo spoznanje o bistvu pesniškega ustvarjanja dobilo novo potrdilo in se izražalo v vedno novih delih. Že v ljubljanskih letih je strastno prebiral dela svetovnih pesnikov in pisateljev, zdaj pa ga je opajalo Nietzschejevo opevanje in slavljenje človekove individualnosti, njegov strasten trud, da bi ustvaril iz človeka konec devetnajstega stoletja — nadčloveka. Pa tudi nordijska, zlasti Ibsenova dramatika in skrivnostna sila ruskih dušeslovnih realistov in kritikov življenja in družbe mu bistri duhovni pogled. Zdaj se mu odkrije strahovito in največje življenjsko spoznanje, kako propada v svetu vse, kar je lepega in dobrega, kako zmaguje človeška zver v celotnem človeškem življenju; v slovenskem narodnem življenju pa nemoralno in protikulturno nasilje političnih in družabnih klik. In Cankar je pričel v dramah in povestih razkrivati življenje in upodabljati svoj boj zoper njega. Tako so nastale Cankarjeve novele in analitične drame: Knjiga za lahkomiselne ljudi, Tujci, Jakob Ruda, Za narodov blagor in Kralj na Betajnovi, ki razodevajo z medsebojno razvojno zvezo rast njegovega etičnega prepričanja, ki postane stožer njegove umetnosti. Mlademu izgubljenemu dunajskemu študentu se je po Prešernovi etiki prvič med Slovenci zasvetilo spoznanje, da je občestvo, v katerem izvirajo etična načela iz dogmatičnih predpisov, ali pa iz lažne družbene morale, zapisano smrti. Zato je z reformatorskim darom in poklicem, z ogorčenostjo narodovega vidca trgal krinke z obraza naše rodbinske, kulturne in politične družbe, dokler se ni v Kralju na Betajnovi postavil porobu poosebljenju človeške brutalnosti in krivičnosti ter ga premagal, čeprav je sam izgubil življenje. Simbol, ki dobro označuje etično vrednost Cankarjeve umetnosti in žrtev, ki jo je moral plačati zanjo.

Zdaj je šele mogel pričeti z opisovanjem in upodabljanjem realnega življenja, zlasti je šele sedaj mogel poustvarjati življenje dobrih, pozitivnih ljudi, v smislu svojega etičnega in življenjskega prepričanja, nosilcev tiste življenjske misli, za katero se je sam boril. In mati mu je bila rešnica iz zmede ter anarhije, ki jo je upodabljal v prejšnjih spisih, k realnejšemu, pozitivnejšemu ocenjevanju človeka in sveta. Podoba rodne matere in spomin na njeno veliko dobroto in požrtvovalno ljubezen sta mu odkrila pogled v kraljestvo človeškega trpljenja, v tisto tiho in neopazno življenje pozitivnega dela človeštva, ki živi že tisočletja in tisočletja, čeprav ga nikdo ne razume in gre civilizacijski in kulturni tok svojo nevzdržno pot preko njega. Cankar torej ni našel absolutne rešitve za človeka; kraljestvo teme, ki ga je skušal osvojiti, je ostalo nepremagano, pač pa je pričel pesnik zidati poleg njega grad otrok luči, to je onih, ki služijo s svojim življenjem v »delikatno hrano višjim krogom«. Seveda ni bilo še konec Cankarjevega boja. Vendar je vsaj za trenotek mirneje pogledal v življenje ter napisal povest Na klancu (1902. l.). Skladno z etičnim in miselnim razvojem je razdelil Cankar v tej povesti svet v dve polovici. Klanec siromakov, ki se dviguje nad belo gosposko naselbino kot prst božji, mu je simbol za individualno trpljenje onih, ki prihajajo s klanca, gnani od žeje po novem, velikem življenju in spoznanju, v svet tistih, ki žive v belih hišah. Pa tudi simbol slovenske domovine, ki se dviga kot klanec oropanih in zasužnjenih duhovnih in materijalnih beračev in tretjič simbol izkoriščanega človeštva, ki služi peščici oblastnikov. Toda materina podoba, ki je Cankarju omogočila, da je napolnil klanec siromakov s čudovito lučjo ljubezni in usmiljenja, mu je zdaj zagrnila zadnja simbola ter mu na osnovi lastnega življenja in trpljenja navdihnila najlepši sinovski spomenik, kar jih premore slovstvo. V povesti Na klancu najlažje spoznamo nesoglasja v Carkarjevem ustvarjalnem delu: večno prepletanje nasprotujočih si misli in predstav ter spoznanj. Zdaj poudarja močneje individualno usodo umetnika v malem narodu, zdaj ga spet silneje zanima slovenska socijalna, kulturna in politična tragedija, potem trepeta spet zaradi tragike vesoljnega človeštva. In ker je bila najmočnejša komponenta njegovega duha nemirno intelektualistično iskanje, se je zdaj ustavljal kot umetnik pri eni ali drugi temeljni snovi, največkrat pa je družil vse tri v nove navidez nerealne življenjske like. Zato ne moremo govoriti pri Cankarju ne o idealističnem, niti o marksističnem, kaj šele o individualističnem svetovnem nazoru. Njegov življenjski, svetovni in umetniški nazor je samo eden in sicer cankarjanski. Zato tudi ni nikdar svojih umetnin snoval, da bi poveličal eno ali drugo človeško naziranje, v Hlapcu Jerneju nimamo slabo razumljenega ter docela pokvarjenega marksizma, kakor je trdil Izidor Cankar, temveč popolnoma Cankarjeve nazore, kakršne si je ustvaril sam na podlagi lastnega življenja in razmišljanja o njem. Jernejeva hoja za pravico ni apoteoza politične in socijalne borbe, temveč umetniška podoba, ki jo je posnel Cankar s svojim razkrivajočim pogledom iz realnega življenja. Tako kratke pameti ni bil noben kmečki hlapec, da bi si po štiridesetletnem pasje zvestem službovanju začel domišljevati, da je on gospodar zemlje, ki ji je bil služil, temveč Cankar kot umetnik, ki se mu je realno življenje neprestano razkrivalo v svoji bistvenosti kot borba, oziroma že celo kot sámo suženjstvo boljšega dela človeštva slabšemu, kakor se pravemu oznanjevalcu vere razodeva svet kot borba med božjim načelom, ki ga nosi on in med hudičem ter njegovimi služabniki, je ustvaril priliko, ki bi jasno izpovedala to prepričanje. Zato ne moremo trditi, čeprav je bil včasih Cankar politično organiziran in delaven strankar, prav tako kakor o Prešernu, ki je bil zloglasen opozicijonalec in »freigeist«, da smo se z določitvijo te politične simpatije že približali bog ve kako bistvu njegove umetnosti in osebnosti. Cankarjev ustvarjalni način je ves drugačen kakor kakršnegakoli socijalnega ali kulturnega glasnika. Zanj je bilo realno življenje, opazovanje in proučevanje realnih življenjskih činiteljev samo igrača, vržena stvariteljskemu duhu, ki jo je poustvaril po dušeslovnih vidikih, ki so trenotno prevladovali v Cankarjevi otroško spremenljivi psihi. Zato njegovih del ne moremo uvrstiti v razvojno vrsto, čeprav so v največji vsebinski in oblikovni sorodnosti, vendar ni med njimi organske zveze.

Tako je tudi povest Na klancu, ki jo je karakteriziral Cankar s ponosnimi besedami: »To je spomenik moji materi, — in takega spomenika še ni imela kmalu človeška mati. Postavil sem ga z veliko ljubeznijo«, še več, nego to, namreč Cankarjeva umetniška žrtev, s katero je hotel potolažiti materinski princip ljubezni, ki ga je z življenjem žalil. Zato vidimo v Cankarjevi umetnosti čudovito valovanje, po satiričnih in kritičnih spisih ustvarja dela polna notranje in zunanje čuvstvenosti, osebne in besedne miline, ki so bolj ali manj vsa posvečena žrtvam njegovega življenja.

V najbližji soseščini Cankarjevega poveličevanja ljubezni do matere, so se mu rodili spisi, ki nadaljujejo z zidanjem mesta luči. Tu prebivajo osebe, ki so abstrakcije najnežnejših Cankarjevih čuvstvenih in miselnih spoznanj. Osnova njihovega eteričnega življenja je hrepenenje, kakor je Cankar krstil to, kar je Prešeren imenoval »up sreče unstran groba«. Toda izkustvena zveza med dušo in telesom, razkol med hrepenenjem in resničnostjo, ki je priklepal njegovo mater na klanec, Cankarja na Dunaj in like njegovih spisov v življenjsko blato in trpljenje, iz katerega se ne morejo iztrgati ne s socijalnim, ne z miselnim prevratom, je v Cankarju rodila zavest o nepreklicni usojenosti, ki davi poedinca in človeštvo. O tem trenotnem Cankarjevem spoznanju govore povesti Življenje in smrt Petra Novljana, Hiša Marije Pomočnice in Nina. Zlasti Hiša Marije Pomočnice je pomembna za Cankarjevo pojmovanje življenja in umetnosti kakor tudi za slovensko kritiko o njem. Tu je Cankar upodobil umiranje otrok, ki sta jih življenje in človek obsodila na smrt, čeprav živi v njihovih srcih najpretresljivejša vera in neumrljivo hrepenenje po večnem življenju, ne po nekem metafizičnem posmrtnem življenju, temveč živa želja, da bi tudi gnusno umiranje trajalo na vekomaj, kajti prav v njem je vrelec najčistejšega in najnesebičnejšega hrepenenja. Kajti prav to knjigo, o kateri je Cankar rekel, da je pritekla iz ideje »čiste kakor studenec«, zlasti pa nekatere prizore, ki jih je pozneje tudi sam obsodil za nepotrebne in dvoumne (v stvariteljski ničemernosti je menda hotel poudariti pesniško idejo), je kritika obsodila za »rafinirano, umetniško dovršeno pornografijo«.

Ta krivična obsodba je Cankarja napotila, da je začel razmišljati o vrednosti oziroma nevrednosti svoje umetnosti, saj se mu je z vsem dosedanjim miselnim in umetniškim potekom razodevala kot najelementarnejši izraz hrepenenja boljšega dela človeštva, ki je prav po njem dobil estetsko podobo. Nasprotniki njegove umetnosti so se zlili v eno s sovražniki in izkoriščevalci množic. Zato je v satirični paraboli Gospa Judit odgovoril kritikom tako, da je v povesti ponovil vse tiste napake, zaradi katerih so ga grajali, na koncu pa se je nasmehnil večnemu ponavljanju enih in istih kritičnih opomb, ko je primerjal njihovo kritično delo z delom istrskega osla, ki »vlači v kolobarju ves dan, vse življenje ... vodo iz vodnjaka«. Z »ljubezensko zgodbo« Križ na gori pa je prikazal svojo zmagovito umetniško pot, ki jo je hotel v tistem času okrepiti še z življenjsko zmago. Ker se mu je posrečilo, da je s svojo umetnostjo iztrgal svetu najlepši cvet Hanco, simbol boljše človeške polovice, se bo dvignil z umetnostjo nad globeljo kot »silen križ, koprneč do neba«, znamenje in poroštvo človeškega preporoda, ki mu hoče poslej služiti v svoji umetnosti.

Toda zmagovitega veselja je bilo kmalu konec. Življenjske okoliščine ter čuvstveni in miselni prelom, ki jim je sledil, je kakor nekdaj Prešernu po izgubi Julije in Čopa, razodel sedaj Cankarju, da je za zmago treba ne le tuje, ampak tudi lastne žrtve, ki šele more človeka odrešiti. In v tej zavesti, da je potrebna za zmago umetnosti, da se žrtvuje sam, se je Cankarju rodila osrednja povest njegovega ustvarjanja Martin Kačur, ki mu je dal značilen podnaslov »življenjepis idealista«. Zdaj se mu je šele razodela življenjska in umetniška nujnost, zakaj je slovenska moderna žrtvovala najboljša in največja duhova Ketteja in Murna. Zato je v simbolni povesti Nina upodobil pomen individualne in vesoljne žrtve za življenje in človeško hrepenenje. Vse je prav za prav vesoljno umiranje in vse je prav tako večno, neumrljivo življenje. Na grobovih, ki jih je obiskal na koncu povesti o Nini, se lasata in mečeta fant in dekle. Čeprav se jima je izognil in šel k tistim »ki spe v najgloblji senci«, je vendar potrdil in priznal — tudi telesno življenje.

In kakor je šel Prešeren s Čopovega groba na novo ustvarjanje ne več kot subjektivist, temveč kot človek, ki priznava objektivni smisel vesoljnega dogajanja, torej tudi smrti, tako se je vrnil Cankar z grobov lastne življenjske sreče in slovenske moderne na umetniško pot kot umetnik, ki hoče v svojih delih upodabljati življenje ne samo pod vidikom grozotne nesmiselnosti kakor doslej, temveč ga začne priznavati v vsej njegovi razsežnosti ter odkrivati v njem tudi etične vrednote. V simbolni povesti Smrt in pokop Jakoba Nesreče pokaže smrt svojega starega jaza. Jakob Nesreča, »sovražnik in šiba vseh ljudi«, to se pravi: individualist Cankar, drugi jaz one do sedaj zaničevane, gospodujoče človeške tolpe umre, ker je spoznal, da ni bilo bistvo njegove umetnosti nič globlje kakor življenje onih, s katerimi se je boril. Zdaj šele je mogel stopiti Cankar kot umetnik in človek vsaj za nekaj časa v politično areno ter postati bojevnik za novo življenje; kajti šele tako, da je v življenju odkril smiselnost, ne glede na dobre in slabe strani, je mogel pričeti boj za preporod življenja.

Ta sprememba življenjskega in umetniškega nazora se razodeva v Cankarjevem slovstvenem delu v tem, da sedaj prvič kritično razglablja o svoji umetnosti, da brani in zagovarja svoje življenjske podobe pred slepimi kritiki. Tako so nastale slovstvene satire Krpanova kobila, Zgodbe iz doline Šentflorjanske, Bela krizantema in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Sedaj upodablja rad tudi etične motive. Ne more sicer ustvariti večjega dela, ki bi razglasilo njegovo novo misel. Najkrepkejša takšna zasnova, Marta, je ostala odlomek, vendar je vsaj Aleš iz Razora, kjer dahne prvič v Cankarjevem delu opis lepote domačega kraja, dokaz, da je zmagalo v njem zaupanje v življenje. V tretji umetniško najmočnejši smeri se je ta Cankarjev preobrat upodobil v Hlapcu Jerneju, v drami Hlapci in manjših črticah in povestih, ki tvorijo knjigo Za križem. Vsa ta dela, kakor so sicer raznovrstna glede na vsebino, obliko in večkrat tudi na idejo, ki jo izpovedujejo, pričajo zgovorno o velikem življenjskem in duhovnem preobratu, ki se je dogajal v Cankarju. Ta preobrat, ki se je pripravljal in napovedoval v prejšnjih letih, pa je bil posledica telesnih in duhovnih dejstev, ki so vrgla luč na njegovo ustvarjanje.

Cankarjevega slovstvenega dela ne moremo urediti v neki estetski, niti svetovno nazorski ali življenjski sestav. Kljub temu opazimo, da so prva dela priprave na poznejša leta, v katerih šele dozorijo misli in predstave prejšnjih. In čeprav je Cankarjevo slovstveno delo kaotično, vendar se nam odkrije pri podrobnejšem razčlenjevanju njegova dinamična rast, ki sicer ni podobna rasti neke naravne stvari, temveč je v strženu razcepljena. Prva veja, ki se vedno bolj izgublja, izraža dognanja Cankarjevega razuma ter je kritična, satirična in bojevita, druga pa je glasnica pesnikovega srca ter prerašča proti koncu vedno bolj bujno prvo. Kaj je vzrok, da začne v Cankarjevem slovstvenem delu zmagovati čuvstvo nad razumom, ki je bil najmočnejši gibalec njegovega duhovnega življenja, je težko spoznati. Ali so bila to čuvstvena spoznanja neznanega izvora in neznane globine, ali pa samo refleksi telesnega življenja in osebne usode, kar je verjetno o Cankarju, ki je imel nadčloveško zmožnost, da je mogel vsakteri osebni doživljaj pojmiti in izraziti kot simbol vesoljnega človeškega življenja. Tega pač ne bomo mogli ugotoviti. Resnica pa je, da so Cankarjeva dela po omenjenih spisih napolnjena s čudovitim spiritualizmom, da so izginili vsi naturalistični elementi njegovega pripovedovanja, da je celo v njegovem slogu, besedi in stavčnem ritmu zmagal preroški, lahko bi rekli svetopisemski element, da pa je tudi njihova vsebina zdaj prečiščena in očiščena, da nam govori prav za prav samo še o lastni usodi in o življenjski poti, ki mu je pomembna za usodo naroda in človeštva. V tisto poveličanje, v katero je dvigal v mladostnih spisih mater in njej sorodne trpeče in nedolžne ljudi, žrtve nesmiselnega človeškega civilizacijskega in kulturnega življenja, dviga v poslednji dobi svojega ustvarjanja svoj narod in samega sebe. Apoteoza rodnice, rodu in samega sebe je navidez nepravična in neestetska. Če pa premislimo, da je pri Cankarju izvirala iz upravičenega ponosa, ki ga je čutil zaradi velikega slovstvenega dela in zaradi tega, ker je kot prvi slovenski svobodni pisatelj čutil v svojem delu moč vseh prednikov ter je mislil, da je dedič vsega velikega truda in dela, ki so ga ustvarila prejšnja slovstvena pokolenja, potem moremo razumeti to poveličanje. Dozdevna egocentričnost, navidezna samovoljnost besede v imenu vsega naroda in vsega dobrega človeštva se nam razkrije kot nujni čuvstveni in miselni zaključek dolgotrajnega in mučnega ustvarjanja.

Zato označuje Cankarjeva poslednja dela optimizem, ki je nasproten pesimizmu mladostnih spisov, zato se kmalu zlomi navidezni marksizem njegovega političnega in pisateljskega dela ter se prične napovedovati zbližanje s cerkvijo. Kot narodni simbol in genij začne priznavati načela katolicizma in se bojevati s svobodomiselstvom ne zaradi osebnega etičnega ali popolnega verskega spreobrnjenja, temveč zaradi estetskega in čuvstvenega doživljanja, ki ga krepi spomin na materino trpljenje in vero ter prepričanje, da je to mišljenje najbolj ustrezajoče slovenskemu duhovnemu in telesnemu življenju. Poleg teh notranjih pobud so delovali gotovo tudi zunanji razlogi: obnovljeno ilirstvo, ki je bilo Cankarju zoprno ne samo kot umetniku, ker je tajilo veličino njegovega življenjskega dela, temveč tudi kot človeku, ker je oznanjevalo fizično moč nad duhovno ter tako žalilo eno temeljnih strani njegovega bistva. Seveda je v Cankarjevem slovstvenem delu tudi poslej mnogo elementov prejšnjega čuvstvovanja in mišljenja. Novo življenje ga ni objelo preko noči, saj ga v bistvu ni nikdar doživel, še vedno je odgovarjal doživljajem, zlasti literarnim, strastno in impulzivno, še vedno ni mogel priti do jasnega in nedvoumnega izražanja, pa tudi rast njegove spiritualnosti so motili padci v nihilizein in pesimizem.

Vsa Cankarjeva umetnost je avtobiografskega izvora, v dnu vseh oseb je že od nekdaj oblikoval samega sebe, tako da je celo v negativnih tipih risal svoje napake. Zlasti pa je moral zrasti ta element po 1909. l., ko se je začelo v njem presnavljanje in prenavljanje. Zdaj ga kot umetnika ne zanima skoraj nobena druga osebnost kakor lastna ali pa materina, ki pa je tudi njegovo lastno življenje, ki je živelo onstran in vzporedno z njegovim. Že povest Novo življenje (1908. l.) je v zasnovi avtobiografska, vendar še misel o poveličanju lastnega jaza Cankarja ni docela obsedla. Bil je takrat igrača erotičnega čuvstva. Zato je misel na zmago položil v sina, ki bi naj dosegel to, kar ni bilo dano njemu. V Kurentu pa je poveličal svoj narod. In z njim samega sebe kot njegov najtipičnejši in najgloblji simbol. V Hlapcih se je v Cankarju spet vzbudil duh upornika in bojevnika. Toda ta duh ni bil več zdrav, nasilni konec priča, kako je bilo že živo v njem hrepenenje, da bi posijala na njegovo pot milost od zgoraj. Jerman, junak in glasnik nekdanjih Cankarjevih misli, se na koncu razkolje, reši ga materina ljubezen in še ljubezen ženske. Na koncu Podob iz sanj kliče Cankar samo še mater, domovino in Boga. Ker ni mogel uravnovesiti nekdanjega slovstvenega dela z novim življenjem, ga je skušal razložiti in poveličati v novem duhu v Beli krizantemi in Lepi Vidi. Bela krizantema je le navidez odgovor kritikom, ki niso mogli doumeti Cankarjeve življenjske in umetniške poti, v bistvu je klic narodu, naj mu potrdi veličino, ki jo je slutil o svoji umetnosti, poziv, naj ga dvigne tja, kamor je že ves hrepenel. Prav tako je v Lepi Vidi poveličal umetnost, življenje in smrt samega sebe in svojih prijateljev in tovarišev. Volja in moč pa je Cankarjev komentar njegovega in obče človeškega boja med dušo in telesom, med časnostjo in večnostjo, med sedanjostjo in prihodnostjo, kamor je usmeril svoje misli. V ljubezenski pravljici Milan in Milena pa je obračunil s telesnim življenjem in obsodil vse, kar ga je priklepalo na zemljo in življenje. Drzen skok iz življenja v smrt, v kateri šele človek zaživi pravo življenje svoje duše! In ko človek umrje, potem je šele vreden najvišjega poveličanja in največje življenjske moči. Zato se je zdaj Cankar lotil najtežjega dela, da opiše svoje življenje, da bi v njem poudaril samo to, kar je nujno in bistveno, samo tiste doživljaje, ki so ga od prvih let vodili do poslednjega spoznanja. Osnutek Moje življenje je nujno moral ostati odlomek, Cankar ga je odložil po opisu ločitve od doma. Vendar je to usodno snov še enkrat povzel v Grešniku Lenartu, kjer je zgodbo o mladosti ponovil ter jo je z materino verujočo besedo posvetil. In s tem je posvetil tudi samega sebe za tisto visoko mesto v narodovem življenju, ki si ga je izvolil za svoje trpljenje in ustvarjanje.

Toda velika vojska, ki se je dvakrat dotaknila Cankarja bolj neusmiljeno kakor katerikoli dosedanji doživljaj, je zdramila njegovo ustvarjalno silo s tako neizprosnostjo, da je napisal svoje najbolj objektivno in poslednje delo Podobe iz sanj. Značilno je za duhovni in življenjski konec Ivana Cankarja, da je našel on, ki je bil neizprosen v besedi in podobi, vnebovpijoč izraz osebnemu, narodnemu in človeškemu trpljenju tistih dni, pa je vendar ohranil takšno mirnost misli, čuvstva in besede, da ni niti enkrat vprašal po objektivnem vzroku tega trpljenja, marveč je le tolažil in kazal na vstajenje. Če primerjamo Podobe iz sanj s Cankarjevimi poslednjimi slovstvenimi deli, potem se moramo čuditi objektivni moči besede, ki sicer še vedno izvira iz subjektivnih doživljajev, vendar je zdaj dosegla to, po čemer je hrepenel v prejšnjih delih, da je namreč postala beseda in misel trpečega, navidez umirajočega, a vendar v vstajenje verujočega občestva.

Cankarjevo slovstveno delo je izraz popolnega in velikega romantika. Zato ne bo prišlo nikdar v popolno last literarne kritike in bravcev. V njem je toliko navideznega in resničnega nesoglasja (seveda samo s stališča kritičnega racijonalizma), ker se mu je življenje razodevalo ne v tipičnosti in vsakdanjosti, temveč kot pravečni boj med duhom in snovjo, med dušo in telesom, med dobrim in zlim, med življenjem in smrtjo. Poleg Prešernovega psihičnega panteizma je Cankarjeva umetnost drugi cvet, ki ga je pognal spiritualizem na slovenskih racijonalističnih tleh. Toda Prešernov svetovni in življenjski pogled vidi smisel življenja v tem, da poedinec sicer umre, toda vrednota njegovega socijalnega dela vnikne v zakladnico človeškega duha, kjer živi naprej, Cankar pa hoče, da bi bilo slovstveno delo znamenje osebnega hrepenenja pobegniti popolnoma iz sfere telesnosti. In kljub temu se mu je zgodilo, da je s svojo umetnostjo ustvaril po Prešernu tudi najtehtnejše dokumente o slovenskem realnem narodnem in kulturnem življenju. Če motrimo danes Cankarjevo življenjsko ostalino, potem nas preseneča bogastvo duševnih sanj, veličina zunanjih in notranjih opazovanj, najbolj pa veliki stvariteljski optimizem, ki ne pozna ovir ter z velikansko odkritosrčnostjo razgrinja veličino in prepad tako imenovanega objektivnega življenja, še z večjo, bolečo odkritosrčnostjo pa izpoveduje o rasti, dozorevanju in umiranju lastne duše. Razumljivo je, da takšen poet, kakor je bil Cankar, ni mogel imeti v življenju kritikov, ki bi ga pravilno ocenjevali in sporočili njegovo vrednost ljudstvu, ki pa ga je razumelo in mu je sledilo. Zaradi osnovne svojevrstnosti umetnosti pa bo Cankar vendar živel v bodočih pokolenjih, ki si bodo iz njegove zakladnice izbirale zdaj to zdaj ono, kajti kljub navidezni enoličnosti je bil Cankar tisti poet, ki ga je karakteriziral Prešeren, v katerem se zlivata veličina in beda človeškega srca v najodkritosrčnejšo izpoved.

Oton Župančič[uredi]

Župančičeva pesem še vedno zveni v melodiji našega pesništva. Tudi Župančičeva osebnost je še vedno živa sila našega kulturnega življenja. Vendar so neki dokumenti Župančičevega pesniškega ustvarjanja že tako daleč, da lahko vsaj o njih sodimo po slovstveno-zgodovinskih vidikih, da moremo tako vsaj na njihovi podlagi gledati na Župančičevo pesem tudi kot na zgodovinsko vrednoto in jo soditi, koliko izvira iz celotnega slovenskega slovstvenega ustvarjanja, koliko prinaša novih individualnih in občečloveških pesniških vrednot in koliko je v skladu z našim narodnim duhom.

Če samo mimogrede prisluhnemo Župančičevi pesmi ter jo primerjamo z ostalo slovensko liriko, nas preseneti njen objektivni značaj, lahko bi rekli intelektualistični prizvok, ki jo dviga nad običajno pesem naših lirikov, pa jo peha prav zaradi tega tudi pod njihovo melodijo. Po objektivnosti menda pesnik sam hrepeni, saj je zanj pesniško delo hrepenenje, da bi poedinec, ki pa hoče biti sin naroda in dobe, odgovoril celotnemu telesnemu in duhovnemu doživljanju z individualnim pesniškim umotvorom, ki bi bil kolikor mogoče resničen in popoln. Iz tega hrepenenja pa nujno vstaja neka razumska komponenta lirskega doživljanja, ki je pesnik ne more docela skriti v podobe in ritme poezije. In če spremljamo Župančiča na njegovem pesniškem potu, vidimo, da so nekatere njegove pesmi sad ne samo oblikovalne sile njegove stvariteljske domišljije, temveč tudi neke hotene, čeprav neprisiljene stvariteljske misli in vzgojiteljske predstave. Zdaj je sila teh nepesniških elementov večja, zdaj spet kakor da bi se popolnoma izgubila. Župančič se najbrže nezaželenega in nepoklicanega sodelovanja teh sil zaveda, zato gleda kritično na mladostna dela, zato popravlja verze, ki jih je že dal med ljudi, zato hrepeni po pesmi, najčistejšem izrazu lirske genijalnosti, ki je še ni dosegel. Ta pomanjkljivost, ki se je ostro zaveda in se ž njo nenehoma bojuje, pa mu je tudi v pesniški blagoslov, saj je pogoj nepretrgane pesniške rasti, saj mu je vzpodbuda za vedno novo delo. Vsa slovenska lirika, tudi Prešernova, čeprav njegova najmanj, je izraz mladostnega življenja, vsi naši liriki so mladi umrli kot ljudje in pesniki ali pa vsaj kot pesniki, edino Župančič je dosegel moška leta kot človek in poet, zato bo morda dočakal, da se mu bo v vsaj moški liriki porodila čista pesem, ki je ne bo obteževala misel in podoba.

Toda na drugi strani je prinesla Župančičeva pesem v oblikovno enoličnost naše lirike toliko oblikovnega in jezikovnega bogastva, da jo je spremenila od vrha do tal. Zato je po obliki Župančičeva pesem tako nova, da je dvoje pesniških generacij lahko črpalo iz nje, ne da bi moglo vsaj nekoliko obrabiti elastičnost in jeklenost njegovega pesniškega izraza in izvirnost njegovih podob. Kakor da bi se naš jezik zmenjal v Župančičevi poeziji, kakor da bi se obnovila izvirna predstavljalna, miselna ter čuvstvena zmožnost slovenskega človeka, tako nov je še danes Župančičev pesniški izraz tudi v najstarejših pesmih. Našim starejšim lirikom je bila beseda služabnica čuvstva in misli, Župančiču pa je sama na sebi prav tako draga (v mladosti še dražja) kakor misel in čuvstvo, ki ju oznanjuje. Pesem njegovega rodnega narečja, nežno uho pesnika fonetika, ki sliši vse odtenke slovenskega vokalizma in konzonantizma, moč človeka, ki mu pokorno služi množica slovenskih sinonimov, spretnost ugankarja, ki ume vsako slovstveno doživetje upodobiti z množico besednih mask in sinonimističnih skrivalnic, — vse to živi v Župančičevi pesmi in ji daje svežost in izvirnost narodne pesmi.

Starejša slovenska lirika je bila individualistična, včasih celo preveč osebna, egocentrična, v Župančiča pa se je kljub močni osebni zavesti zarezalo tudi sleherno valovanje narodovega življenja, vsak njegov up in strah, čeprav morda preveč kot izraz meščanskega sloja. Župančičeva pesem vre sicer iz srca ljudskega sinu, vendar dobiva tuintam preveč pobud iz meščanskega pojmovanja življenja ter premalo iz vere, da je pesem in umetnost najtajnejša zveza poedinca z narodovim občestvom.

Župančič je prve pesmi začel dajati na svetlo v Angeljčku in Vrtcu 1894. l. kot ljubljanski šestošolec. Že prejšnje leto pa je pisal pesmi za dijaški list Slovenska Vila, ki so ga pisali ljubljanski gimnazijci, tako imenovani ligaši, ki so se zbirali pri Kreku in njegovih učencih. Prav tisto leto (1894. l.) se je oglasil tudi v Domu in Svetu, kjer je priobčeval krajše epske in lirske pesmi. Župančičevo razmerje do ligašev in njegov preokret po 1894. l., ko je vstopil v Zadrugo in se združil s svobodomiselno strujo zadružanov, ni bog ve kako znan. Najbrže ni bil hipen, temveč se je pripravljal dalje časa, dokler ni v Literarnem klubu, ki so ga ustanovili v šolskem letu 1896./97. na dunajskem vseučilišču Govekar, Majaron, Škrjanec, Cankar, Vidic, Goestl, Jančar, Eller in on, pretrgal vezi s prejšnjimi tovariši ter se izročil novemu slovstvenemu življenju. Vendar je ostal zvest mladinski pesmi ter je še do 1900. leta sodeloval pri Vrtcu, pri Angeljčku samo do 1898. l. in od 1901. l. v Zvončku. Tisto leto je dal tudi poslednje pesmi v Domu in Svetu na svetlo, medtem ko se je s prvo pesmijo oglasil v Zvonu 1896. l. (Narodna pesem, ki jo je ponovil prihodnje leto tudi Dom in Svet). Od 1897. l. so Župančičeve moderne pesmi, ki jih je že pesnil pod mogočnim vplivom svetovnih slovstev prihajale na svetlo v Ljubljanskem Zvonu in v prvi knjigi hrvaško-slovenskega modernističnega glasila Mladost (1898. l.). Svoje mladostno pesniško delo je Župančič kritično izdal v Čaši opojnosti 1899. l. in v Pisanicah 1900. l. V prvi je zbral pesmi, ki jih je zložil po 1896. letu, ko je prišel pod vpliv novoromantike in simbolizma, v drugi pa je uredil svojo mladinsko poezijo iz Angeljčka in Vrtca.

Mladinske pesmi so pomembnejše za umevanje Župančičevega ustvarjanja kakor pesmi v Čaši opojnosti. Tiste pesniške prvine namreč, ki jih je Župančič prevzel na pesniško pot, živijo že v mladinskih pesmih v Vrtcu in Angeljčku ne samo vsebinsko, temveč tudi oblikovno in jezikovno. V najzgodnejših Župančičevih mladinskih pesmih slišimo belokranjske izraze, odmeve slovenske, srbske, hrvaške in ukrajinske narodne pesmi. Tuintam se res še oglasi kak Gregorčičev verz, tudi njegova podoba zablesti izza Župančičevih idiličnih in narodopisnih stihov, vendar je vsa melodija, vsebina, svet in njegova podoba Župančičeva. Prav tako srečujemo tu pristno Župančičevo doživljanje, svet in življenje se mu razodevata kot nekaj idiličnega, nikjer ni sledu o globoki tragiki. In če se tudi oglasi kakšen tragičen motiv, ga pesnik reši skladno z ljudsko mislijo, da življenje gre svojo pisano pot preko človeškega gorja. Pomembno se mi zdi, da ljubi mladi Župančič med didaktičnimi pesmimi le uganko, Kette piše basni. V epskih pesmih Župančičeve mladostne dobe je nekaj odmevov iz Aškerca, vendar pa je močneje vplivala na njegovo epiko narodna pesem. V obliki je Župančič že pred 1896. l. ljubil lahno, svobodno obliko, ki jo je hotel prilagoditi snovi. Zato tudi ni oblikovni vpliv moderne po 1896. l. tako odločilen, kakor so mislili nekateri kritiki.

Silnejši je bil klic moderne, kar se tiče vsebine. Če primerjamo Župančičevo mladostno pesem s Kettejevo in Murnovo, ki sta se oglasila v Zvonu skoraj sočasno (prvi 1896., drugi 1897. l.), spoznamo ves razloček med njimi. Posebno Kette se je tako strmo dvigal, da so Župančičeve pesmi vpričo njegovih nedolžne pesniške igrače, pa tudi Murn se je mnogo hitreje razvijal kakor on. Njuno doživljanje, pa tudi njun oblikovni napredek in besedni izraz sta tako globoka in preprosta vpričo Župančičevih dekadentnih Zimskih žarkov, Velikonočnih sonetov in drugih, da vidimo, kako je Župančič zgubljal tla pod nogami. Zato razumemo Ketteja, ki je sicer hvalil nove Župančičeve pesmi, vendar mu je pisal, da se vrača »včasih od teh opojnih verzov jako rad k — Heineju in Prešernu«. Svaril ga je pred »forsirano in včasih celo afektirano občutnostjo«. Manj kritični Murn ga je bolj hvalil, čeprav mu je tudi on priporočal Goethejevega Fausta, ki bi mu pomagal k zrelosti in k duševnemu prevratu. Vendar je Župančič ostal zvest novi poeziji, ki jo je potrdil s tem, da jo je dal na svetlo v Čaši opojnosti spomladi 1899. l. tik za Cankarjevo Erotiko. O njej je 1910. l. rekel, da je ne ceni več ter bi jo dal sedaj »v stope«. V zbirko Mlada pota je sprejel le malo pesmi iz nje in še te je tuintam popravil. Čeprav nima Čaša opojnosti absolutne vrednosti v našem pesništvu, niti v celotnem Župančičevem slovstvenem delu, je vendar dragocena kot kulturno dejanje. S Cankarjevo Erotiko je 1899. l. pokazala Slovencem, da je slovenska moderna nepremagljiva ter je dvignila naše slovstveno obzorje do evropskih višin. Z lahkotno igrivostjo, s katero Župančič izraža najraznovrstnejše doživljaje, je dahnila v naše svinčeno kulturno stanje z veliko svežostjo ter vzbudila vrste epigonov, ki so zajeli iz nje formo, medtem ko njene vsebine niso doumeli. Kljub temu, da je Aleš Ušeničnik pisal, da bi zaslužil Župančič zaradi III. Velikonočnega soneta priimek figlio di voluttà, ki ga je vzdel neki kritik d’ Annunziju, so vendar izraz čiste, prav tiste otroške duše, ki se je izživljala v Vrtčevi in Angeljčkovi pesmi ter je bila le hotoma dekadentna. Zato meša Župančič v nji pesmi, ki bi naj izražale velikomestno utrujenost z otroškimi idilami. Pesmico Mak je ponatisnil v Čaši in v Pisanicah. Najlepše pesmi v Čaši opojnosti pa so tiste, kjer zveni glas narodne pesmi, kjer se bočijo podobe domače zemlje, ki jo ume pesnik pokazati v njeni dinamični lepoti in impresijonistični barvitosti. Pretresljivi in večni so le oni verzi, kjer se izpoveduje plaha in dobra Župančičeva duša. Vse drugo je prevzeta literarna kretnja in moda, ki ji je Župančič šel bolj na limanice kakor pa tovariši. Kritika je sprejela Čašo opojnosti s tipično slovensko brezglavostjo v Ljubljanskem Zvonu jo je ocenil Aškerc, v Katoliškem Obzorniku pa Evgen Lampe, medtem ko je v Domu in Svetu skušal hladno ironizirati njen pomen urednik Frančišek Lampe. Vsi trije kritiki: svobodomislec in realist Aškerc, Mahničev učenec Evgen Lampe in hladni kompromisar Doma in Sveta, so bili zbegani nad novim pesniškim pojavom. Aškerc bi rad hvalil, pa mu hvala ni šla iz srca in peresa, Obzornikov kritik se je zaganjal v španske Segvidile ter kritiko končal z besedami: »Župančič je zmeren v brezumju, srednje dekadenčen v obliki, semtertje zaradi lepšega frivolen, v besedi mehak in gibčen«, Dominsvetov kritik je ponovil njegovo sodbo. Vsi pa so bili slepi za pozitivne vrednote Čaše opojnosti, ki so bile res bolj kulturno razvojnega in slovstveno revolucionarnega kakor pa estetskega značaja.

Župančičeve Pisanice, ki so izšle leto dni po Čaši opojnosti niso pomembne samo kot prva slovenska estetska mladinska pesniška knjiga, temveč še bolj za nov Župančičev pesniški val, ki ga je objel po Čaši opojnosti. Ker je priznal mladinsko pesem, je Župančič potrdil, da je Čaša opojnosti samo epizoda in da je močneje zvezan s slovenskim narodnim in umetniškim pesništvom, kakor je kazala Čaša opojnosti. In še to je potrdil, kar spričuje tudi njegovo nadaljnje živo delo za mladinsko pesem, da je v njem še vedno močna prvotna smer ustvarjanja. Čeprav je v Pisanicah mnogo tradicijonalnih motivov in oblik, ki jih je pesnik v Čaši opojnosti že opustil, so vendar le-te v celoti bliže pesniški zbirki Čez plan kakor pa Čaši opojnosti. Zlasti jasno razodevajo, kam mora pesnik usmerjati stvariteljsko moč, ako hoče najti samega sebe.

Tudi Kettejeva in Murnova pesem, zlasti pa njuna mlada smrt je preusmerjala Župančičevo pesem. To spričuje, da pesni Župančič tik do Murnove smrti še v stari obliki o starih motivih, čeprav poje že 1900. l. pesem Vseh živih dan in Pesem mladine ter želi, naj bi si »bolne rože zataknil vrag za vrat«. Vendar je šele v prvi pesmi venca Manom Josipa Murna, ki jo je spesnil 1901. l., ko je ležal Murn na smrtni postelji ter jo dal na svetlo prihodnje leto v almanahu Na novih potih, zaživel resnično novo pesniško življenje. Na to je mislil Cankar, ko je pisal v oceni zbirke Čez plan, da je Župančič »vsesal vase Kettejeve in Murnove duše neizrabljeno silo, ki je dozorela v njem«. Ta sprememba v Župančičevem ustvarjanju ni samo posledica pesnikove vrnitve k domačim motivom, temveč je v skladu s celotno preobrazbo, oziroma dozoritvijo njegove duhovne podobe, ki je šele sedaj pokazala bistvo. V pesmih, ki jih je priobčil v zbirki Čez plan, je namreč Župančič prvič izpovedal in pesniško oblikoval svojo življenjsko razdvojenost, boj med duhom in čuvstvom, ki ga odslej opevajo vedno in vedno njegove pesmi, najmogočneje v osrednji pesmi njegovega ustvarjanja, v Dumi, kjer se menjavata moška in ženska pesem. In to menjavanje med svojim duhom in čuvstvom je Župančič prvič začutil ob Murnovi smrti, ko je omahnil v smrt pesniški prijatelj, ki je bil enovit kot pesnik; v njegovi pesmi je bilo čuvstvo objeto od razuma in razum preobražen po čuvstveni moči. Pri Župančičevih mladostnih pesmih smo opazili premočno razumsko primes, v Čaši opojnosti je zoper svojo naravo hotel biti samo čuvstven, potem pa se je predal svojemu človeškemu in pesniškemu elementu, da izpove moč svojega čuvstvenega doživljanja, da pa ga tudi obrzda z duhom. Že motto v knjigi Čez plan priča o tem in pesem za pesmijo. V eni se popolnoma izroča čuvstvu in se na njegovih valovih spušča za najdrznejšimi doživetji, v drugi pa vrednost čuvstva taji in kliče duha, naj ga dvigne na svojih perotih do resničnega pesniškega doživetja. V marsikateri pesmi pa stavi čuvstvo in duha enega zoper drugega in daje običajno zmago duhu. Vedno bolj se oglaša v njem zavest, da je poklican od duha, da ga izpoveduje in oznanja občestvu, da ga s pesmijo kliče, naj se otrese čuvstvenosti in povzdigne glave v višine duha. Ta visoka predstava, ki navdihuje Župančiču v velikih stvariteljskih trenotkih goreče poslanice na narod in ga usposablja, da se vedno više vzpenja nad slovensko obzorje, pa pomeni tudi nevarnost, ki mu grozi kot pesniku in domoljubu. Ne samo da postaja njegov pogled prezamaknjen v sfere duha, na pr. ko poje ljubezensko pesem ter se ne more vdati čuvstvu, ki ga izpoveduje, zlasti ker pojmuje sebe kot sina duha, ki se približuje ljubljeni ženski s samopremagovanjem, kajti svojo usodno razcepljenost prenaša Župančič tudi na vse stvarstvo in misli, da je ženska, kakor so učili sholastiki, samo čuvstveno bitje, ki ne more umeti duhovnega življenja ter mu more samo služiti v tihi vdanosti. Zato je Župančičeva ljubezenska pesem v bistvu dramatskega značaja. In torej ni prava lirska pesem, temveč enostransko duhovit dialog oziroma monolog spričo ženskega čuvstva. Le tuintam, kadar se pesnik nasloni na narodni motiv, se mu posreči pristna lirska pesem, pa jo sam rad razruši z neko romantično ironijo, ki pa je plitvejša nego Jenkova, kajti pri Župančiču izvira iz neke razumarske objestnosti, Jenku pa je izraz absolutnega in nepreklicnega pesimizma. Pa tudi v Župančičeve refleksivne pesmi sili premočno ta spor med duhom in čuvstvom ter jim daje videz enoličnosti. Najmočneje je to upodobil v Ptiču Samoživu, predposlednjo pesmijo zbirke Čez plan. Svoje pesniško rojstvo in boj za pesem je Župančič tu upodobil s tako rezkostjo, da jo je moral omiliti s poslednjo pesmijo, ki jo posvečuje domovini.

V zbirki Čez plan je Cankar videl dramo modernega človeka, ki je preveč človek, da bi živel živalsko življenje in ki mu je zategadelj sojeno trpljenje. Tu je pogodil Cankar pravo, kakor skoraj vedno, kadar je sodil o neki slovstveni reči. Ali obzirneje kakor navadno je svojo sodbo ovil v nerodne besede, ker ni mogel Župančiču povedati, da je njegova pesniška in življenjska miselnost preveč razcepljena, da bi mogla biti resnična in živa. Le tam, kjer se je ponižal pred duhom umrlega pesniškega prijatelja ter se zlil z njim in z njegovo pesniško idejo, je Župančič dosegel pesniško lepoto, povsod drugod pa se je zanjo samo strastno gnal, osvojiti pa si je ni mogel, ker je hotel biti nadčlovek. Tako se je oropal sam edinega pesniškega vrelca življenja ter se nasilno odtrgal od žile, ki bi ga napojila s pravo pesniško krvjo, vročo iz »trpečega milijona«.

Toda prekrasni svobodni verzi, šumeč potok žive slovenske pesniške govorice, nenavadna adekvatnost pesniških podob in pol skeptična pol fanatična miselnost zbirke Čez plan, je z elementarno močjo vplivala na mladino. Ta je našla v Župančičevi pesmi dopolnilo k Cankarjevim pesimističnim, čeprav globljim slikam človeškega trpljenja in hrepenenja, kajti kazala ji je suvereno moč, ki se lahkotno ziblje tudi nad prepadi življenja.

In lahkotna pesniška zmaga je osupnila Župančiča samega, ki je pisal in ustvarjal te pesmi v najboljši veri, da se bojuje kot izbranec duha z motnimi čuvstvenimi silami za harmonično narodno duhovno življenje ter je prezrl, da je namesto večnega naravnega boja med duhom in čuvstvom razvesil v vsemirje odlomke prepirov med lastno čuvstvenostjo in osebnim intelektualizmom. In ko se je tega zavedel, je šel kakor razočaran prerok v puščavo. Tam so se mu rodili Samogovori, ki resničneje in prepričevalneje razodevajo, da se stari boj v njem ni umiril, ker je v njem bistvo in smiselnost njegovega življenjskega obstoja, vendar je Župančič prav zaradi tega spoznanja posegel zdaj kot pesnik globlje in se zazrl v prepade, ki zevajo med pesniškim hrepenenjem in njegovim uresničenjem. Vztrepetal je nad spoznanjem, da gleda narod v njem pesnika in preroka, čeprav ni dosegel one življenjske in umetniške stopnice, da bi videl v globine in višine človeškega bistva. In zato skuša po uvodnih pesmih Samogovorov, ki izražajo lahen prehod iz bujnega in zato nestalnega pesniškega valovanja preko človeškega življenja, o katerem poje v zbirki Čez plan, preiti k najresničnejši analizi samega sebe in svojega ustvarjanja. V pesmih Umetnik in ženska, Ljubavna pesem, Orijentalski sonet še živi stari individualist, potem se presnavlja in prenavlja v pesmih Zaprti park, Tiho prihaja mrak, Pogled na Montmartre, Sfinga, Klic noči, Težko uro, Vizija do neusmiljenega Samogovora, ki ga beremo prav na sredi knjige. Nato pada od plitvega Gesla, obupnega klica Sebi do Metamorfoz, kjer prav tako globoko, kakor v vencu Manom Josipa Murna, a še mnogo bolj pretresljivo opeva svoje edino in najčistejše hrepenenje po pesmi, ki je:

»Le tiha, tajna melodija,
in hrepenenje preko zemlje ...«

Prav spomin na umrla pesniška tovariša Ketteja in Murna je zanj vedno nova spodbuda in grenak opomin. In za Metaformozami, ki jih doživlja njegova pesem, se Župančiču zazdi, da se je uresničilo prebujenje njegovega pesniškega srca. V mogočnih ritmih in jasnih podobah himne o tej samoprevari Prebujenje obnavlja Župančič osnovno prepričanje Jenkove duše in pesmi, da je človeško življenje osredotočeno na našo zemljo, oziroma samo na čuvstva ljubezni in sočutja, ki ga moramo kakor koli vzbuditi zase, za svoje trpljenje ter veselje v sočloveku, da pa vse neizmerno življenje gre preko nas kakor nebeška solnca. Toda vzrok in moment pesniškega prebujenja je Župančič premedlo upodobil, spoznanje, da je »varljivka — resnica« preneznatna, da bi ji pesnik služil, je res korak naprej v svetišče pesniške lepote, a vendar je še premalo verjetno, da bi Župančič mogel najti pot do nje. In res, kmalu je stara rana spet krvaveča, spet se otožno in skoraj zavistno spominja v pesmi Visoki hip mladih pesniških bratov, ki so si s pesmijo osvojili svet, čeprav se niso ganili iz domovine ter so umrli, predno so v življenju segli po eni sami slasti, medtem ko se je on vrnil s sveta reven kakor

»mrčes, ki v gubah halje
meniške menja kraj za kraj«.

Toda pesnik ne miruje, ne obupuje, za ponovnim porazom tvega nov naskok. Iz enega obupa pije nove tolažbe. Spet si ponovi tolikokrat izraženi nasvet, zavezati oči umu in se vdano razpeti med svetom in zemljo, tako se je zdravil v najhujših trenotkih svojega življenja tudi Prešeren (prim. Pevcu), ter pustiti, da odmeva srce v soglasju z vsemi človeškimi srci:

»Sredi vsega razprostri peroti
kot dve zarji,
in v viharji
harpa boš, ki jo prebira Gospod.«

V spevih Z vlakom in Duma, ki sta v medsebojni vzročni in vsebinski zvezi in vsebujeta po Župančičevem priznanju poglavitni pesniški trud štirih let (1904. do 1908. l.), je pesnik hotel poslednjič zmagati s svojim intelektualističnim ustvarjanjem. Sam je nekoč rekel: »V Dumi sem hotel pogledati domov z jasnim očesom in čutečim srcem: zato sem vpeljal dva glasova. Trezno sem hotel pregledati vse, kar je našega, mizerijo in veličino, nato pa preko romantike (ženski glas) in kozmopolitizma (moški glas) delati dalje.« Ta razlaga, ki je zagovor in najodkritosrčnejša analiza, je vendar tudi tako mrzla, da ne more biti popolna resnica. Res je v Dumi najmočneje upodobljen stari razpor, toda samo v prvem delu, ki obsega polovico pesnitve, kajti sklepni verzi ponavljajo vsebino drugega dela in poudarjajo tako še enkrat njeno vrednoto, zmago čuvstva nad umom, ženskega elementa nad moškim, domovine nad tujino.

Šele v pesmih knjige V zarje Vidove (1920. l.), je dosegel Župančič prvo popolno pesniško zmago. Toda v politični, socijalni in kulturni zmedi je ostala ta zmaga neopažena in neocenjena, kar je bilo v škodo Župančiču in naši literaturi. Že zmagoslavni naslov te zbirke priča, kaj je čutilo pesnikovo srce — dozoritev, strnitev dveh nasprotujočih si sil, ki sta mu dosedaj razbijali najkrasnejše pesniške podobe, s katerima se je bojeval leta in leta in ju je slednjič združil prav na tistih pesniških doživljajih, ki sta dala Prešernu moč za Sonetni venec: ljubezen do ženske (saj ne nosi ta knjiga zastonj osebnega posvetila, ki ga ne beremo v nobeni drugi Župančičevi pesniški zbirki) in pa ljubezen do naroda in domovine, ki je v hudih vojnih letih prerasla pesnikovo skepso in svetovljanstvo. Natura in spol sta bili tisti sili, ki sta združili sovražna principa Župančičeve stvariteljske duše. Še smiselneje in ubraneje kakor prejšnji dve, je urejena ta-le. Uvodna pesem Slap podaja roko preko bujnega venca raznovrstnih, vendar druga drugo pojasnjujočih erotičnih, domoljubnih, socijalnih in razmišljujočih pesnitev v zaključni zmagoslavni spev: »srca v sredini«, ki obljublja nove svobodne pesmi, ki se bodo lile iz njega »kot slap sproščen šumi ...« Na zadnje, nekoliko nervozne stihe speva Slap, ki se v njih oglaša pesnikov dvom, ali je res človeška sreča v ljubezni, ali je res tu oni zaželeni stik z naravo, z umrlimi generacijami in vsem živim in mrtvim svetom, je odgovoril pesnik v knjigi V zarje Vidove z vencem socijalnih pesmi, ki jih je ubral v grozotno pesem velikega zvona oznanjujočega Diesirae, človeški pogin, sodnji dan, ki ga napoveduje in končuje znamenje križa, ki pada na zemljo in vesoljni rod. Tu so zbrane Župančičeve pesmi iz prejšnje dobe kot zadnji in najbolj boleči odmev Dume, pa tudi vojni motivi, ki jih Župančič z veliko pesniško in človeško obzirnostjo opeva z idiličnega, skoraj otroškega vidika. Osrednji del knjige V zarje Vidove je posvečen najgloblji analizi samega sebe in naroda. Tu je še mnogo nekdanjega razpora, ki ga izraža pesnik v kakor kopje ostrih pesnitvah, ki jih je naperil zoper sebe in narod ter rešuje temna vprašanja o bistvu, sedanjosti in bodočnosti slovenske narodne usode, o razmerju med duhovno in politično svobodo, o dediščini, ki jo naj prinese Slovenec v jugoslovansko kulturo. Zadnji spevi so svobodna razmišljanja o individualnih telesnih in duhovnih dobrinah. V njih skoraj ni več nasprotja med duhom in čuvstvom, vse je izraz svete in skrivnostne življenjske prasile, ki je v slehernem človeku upodobljena v vsej globini in razsežnosti. Pesnik doživlja prvič Zlata jutra popolnega in nerazdružnega spoja z vsem, kar je, in uživa tisto največjo stvariteljsko srečo, za katero se je preje tako močno in hrabro gnal:

Vse je v tebi; v tvojo dušo se lije
večnost brez konca; njene harmonije —
stoj in nagni pobožno nadnje uho —
žarovite ti skozi prsi dero.«

Sočasno z dozorevanjem Župančičeve moške pesmi se je spremenila tudi njegova mladinska poezija. Do 1904. l. je zlagal pesmi za mladino v tisti vsebini in obliki, kakor jo je bil pričel 1894. l. in ki jo spričujejo Pisanice. Potem je nekaj časa v mladinski pesmi molčal, preveč je imel opravka s samim seboj, vsega je prevzela skrivnostna preobrazba mladeniča v moža in pesnika v umetnika, da bi iskal izraza otroškemu življenju in čuvstvovanju. In šele okoli 1910. l., ko se je v Samogovorih prečistil njegov pogled na samega sebe, na umetnost in življenje, je zahrepenel po naivnem ustvarjanju, ki ga je poznal v mladinski pesmi. To hrepenenje, ki se je oglasilo in slednjič uresničilo tudi s potekom pesnikovega življenja, mu je dalo neposrednost besede in podobe, ki je potrebna, da pričaraš otroku iz zmotnjave in veličine obdajajočega sveta najresničnejše in najbolj razumljive podobe, v katerih uzre v lahkotni igri, drzni šali in primitivni misli senco življenjskega smisla. Najprej je poslovenil Župančič Kreidolfovo mladinsko knjižico Palčki Poljanci, ki mu je ugajala in notranje ustrezala zaradi tega, ker je Kreidolf zasnoval mladinske pesmi z istimi predstavljalnimi in izraževalnimi sredstvi, kakor jih je Župančič že uporabljal v Pisanicah. Zato je tudi njegov prevod kongenijalen. Tretja Župančičeva mladinska pesniška zbirka Lahkih nog naokrog je izšla 1912. l. Tu je bil pesnik vezan z ilustracijami, ki jih je moral pesniško opisati. Kljub temu je v nekaterih primerih ustvaril pesem, ki mogočno prekaša sliko, ki bi jo naj pojasnjevala. Zlasti spretno je vpletel v enolične in obrabljene slike verze, v katerih zveni narodna pesem in se oglašajo narodni in kulturni problemi.

Sredi svetovne vojne sta prišli na svetlo Župančičevi mladinski knjižici Ciciban in Sto ugank (1915. l.). Ti knjižici nista zanimivi samo zato, ker nam kažeta Župančičevo pesniško silo v zenitu ustvarjanja ter sta otroški odmev Župančičevih moških pesmi, temveč tudi zato, ker sta potekli iz pesnikovega družinskega življenja. Zato ni tu sledu one osladne igrivosti in gostobesednosti, ki ju srečujemo tuintam v Pisanicah. Tudi vsa sentimentalnost je izginila. Mislim, da ne sodim krivo, da so bile prav Levstikove Otročje igre v pesencah tisti pesniški vzor, ki je Župančiču odkril vsebino in obliko pesmi o Cicibanu. Seveda mu je osebno čuvstvo očetovskega veselja in pesniška zrelost odkrila nove motive in melodije, ki jib samotni Levstik ni poznal. Toda kakor Levstikova, tako izvira tudi Župančičeva pesem za mladino iz bistrega vzgojiteljskega prepričanja, da je edina oblika in vsebina otroške pesmi — igra ter rahel, neprisiljen pouk.

Župančičeve uganke, ki jih je ljubil že v Vrtčevi dobi, niso izraziti otroški verzi, to so le bolj pesniške vaje, iskanje pesniških podob, prikazovanje realnega sveta s pomočjo besedne podobe, ki jo more otrok samo nekoliko doumeti, kajti zanj je še narava kakor tudi njena besedna ekspresija tuja. Primerne pa so doraščajoči mladini, ki že more ujeti smisel besedne igre, ker se ji vsa narava razodeva v obliki ugank. Župančič je v Ugankah posnemal slog narodnih ugank, vendar je tuintam ustvaril preveč racijonalistične zagonetke, ali pa je izražal podobe svojih ugank s takšnimi naravnimi predmeti in stvarmi, ki so otroku neznane. Tudi v zbirki Ciciban in še kaj je prav za prav upodobljeno očetovsko hrepenenje prikazati dveletnemu sinu uganke zunanjega in notranjega sveta. Zato so Cicibanove pesmi nastale iz očetovskega hrepenenja, da bi se uganke, ki so trkale na sinovo dušo, pojasnile v vedri igri in v jasni podobi. Zato je najmogočnejše izrazno sredstvo, ki ž njim hoče pričarati otroku besedno resnico naravnega videza onomatopoezija — naravni pojav naj se jasno uresniči v besedni melodiji. Največje dejanje, ki ga pesnik vidi v naravi ter ga hoče s pesmijo poustvariti za otroka, je gibanje. Zato prikazuje naravno gibanje in vrvenje, ki naj estetsko uteši otroški nagon po gibanju. V življenju narave se otrokovo oko najrajši ustavlja na živali, zato tvori zveza med živalskim in otroškim življenjem osrednjo pesniško misel zbirke. Glede na ritem, slog in pesniški izraz si je izbral Župančič za zgled narodno pesem ter je tako ne samo v vsebini, ki se dogaja v idilični kmečki pokrajini, temveč tudi v melodiji dvignil otroka iz mestnega življenja in krvavih časov svetovne vojske ter ga ponesel v čase in kraje mladosti, ki pomenijo tudi zanj zadnje in najvarnejše pribežališče, kjer se pomlaja kot človek in pesnik. Med poetična navodila za otroške igre pa je vpletel Župančič v Cicibanu tudi resne melodije, nacijonalne, tuintam socijalne, satirične in v predzadnji Naše luči, je izpovedal tudi vero:

»Naša zadnja luč je duh:
vse je mračno, duh nam seva,
k Bogu pota razodeva.«

Ko je dal prvič to pesem na svetlo v Ljubljanskem Zvonu 1915. l. je pod naslovom pristavil: »Motiv iz Upanišad«, kar je seveda v Cicibanu opustil. Zanimivo je, da je v zbirko Ciciban in še kaj prevzel eno pesem (Ples kralja Matjaža) iz slikanice Lahkih nog naokrog.

Medtem ko je Župančič v leposlovni prozi spisal, kolikor sem mogel dognati, samo dve kratki črtici: anekdoto iz belokranjskega življenja Ivanič in Panijan (1900. l.) in leposlovno kramljanje, Iz dnevnika Pavla Kuzme (1901. l.), v katerem opisuje Murna in ljubljansko pesniško in umetniško družbo, kakor jo je spoznal, ko je nekaj mesecev prebival z njo v cukrarni, je v verzih spesnil več balad in romanc in odlomke epa Jerala. V prvih je skušal s pomočjo narodne pesmi rešiti to pesniško panogo iz Aškerčeve prozaičnosti ter jo napolniti s tragičnim duhom romantične epike. Jerala pa bi naj bil spev o razkolu, ki loči duha in telo v poedincu in v narodni ter vesoljni človeški družbi. Po pesnikovi želji in predstavi bi naj bil satirični epos, ki bi pokazal zlasti v našem narodnem življenju boje duha in njegovih služabnikov s telesnostjo in njenimi oboževatelji. Toda po odlomkih, ki jih je dal do sedaj na svetlo, lahko sklepamo, da mu je vdrla v ta epični načrt, ki že po zasnovi razodeva lirskega spočetnika, individualna borba med duhom in čuvstvom ter se mu je spev o Jerali začel preobražati v spev o samem sebi. Zato mora čakati še nadaljnjega zorenja svoje pesniške ideje, predno bo mogel končati epos.

Kajti naše narodno življenje je po osvobojenju šlo po takšni poti, ki je Župančič, naš najdosledneje v novo bodočnost zamišljeni poet, ni nikdar sanjal. In metež političnih in socijalnih bojev, ki so nadaljevali v osvobojeni domovini s povečano srditostjo boj za novega človeka in njegovo pravico, je zmedel tudi Župančiča in mu pregnal stvariteljsko jasnost, ki jo je bil dosegel V zarjah Vidovih. Namesto da bi z isto odkritosrčnostjo in neusmiljenostjo ocenjeval sebe in sodobnike ter stare in nove, poklicane in samozvane narodne vodnike, namesto da bi sodil množice in njihovo materijalno in materijalistično usmerjenost, je Župančič hotel ohraniti v teh meglenih dneh olimpijsko mirnost in vedrost. Zato se je iz sedanjosti zatekel v preteklost, da bi tam našel in razkril korenine sedanjega zla.

Toda sedaj ga je lirski genij izdal, ker ga je tudi sam zatajil ter se obrnil k dramatskemu snovanju. V Župančičevi liriki je prav za prav nekaj dramatskega. Že njegova osnovna razcepljenost v intelektualno in emocijonalno sfero priča, da bi Župančič morebiti mogel ujeti življenje v dramatski formi. Toda kult besede, podobe izdaja Župančiča kljub velikemu in iskrenemu trudu biti klasično miren in jasen — za baročnega človeka, v katerem duši oblika idejo in jo nasilno zavaja na svoja pota. Zato ni mogel končati Jerale, zato se mu je zmaličila lirska pesem, v kateri je sicer spesnil nekaj pravih besednih umetnin in veliko število oblikovno zrelih pesniških improvizacij in meditacij, a malo takšnih lirskih pesmi, kakršnih je na pr. mnogo v Prešernovih Poezijah.

Temne sence slovenske politične in kulturne preteklosti so se motale neprestano pred njegovimi duhovnimi očmi; čeprav jih je v stvariteljski resnosti in resnicoljubnosti podil od sebe, vendar so se mu zoper voljo vtihotapljale v pesniško delo ter mu s spretnim izrabljanjem individualnega razdora poglabljale prepad med idejo in upodobitvijo. Tudi da bi pobegnil temu spoznanju, se je napotil Župančič iz sodobnosti v minole čase življenja. Dramatsko formo za novo umetniško idejo pa si je izbral morebiti tudi zato, ker se je v tistih dneh posvetil prevajanju Shakespearejevih dram ter ga je mikalo, da bi poskusil srečo v tej obliki. Že 1904. l. je dal na svetlo dramatski prvenec Noč na verne duše. Tu je v mesečini mističnega praznika mrtvih v originalnem prizorišču zvonika belokranjske podružnice, kjer je zbrana kmečka družba od starega hudodelca do njegovega petletnega vnuka, podal poskus analitične kmečke tragedije. V narodopisno vzdušje, ki ga krepi jedrnata kmečka beseda in poštena vinska okajenost, vdero mistični in mitični elementi ter prisilijo okorelega hudodelca, da se napol izpove grehov, predno omahne nekoliko prostovoljno, nekoliko pahnjen od hudodelskih tovarišev v — smrt.

Po kratkem prizoru Iz nenapisane komedije (1922. l.) je Župančič začel pisati tragedijo Veronika Deseniška, ki je izšla 1924. l. To delo je vzbudilo v naši kritiki precejšen odmev, nekateri so videli v njem »najuspelejši poskus, ustvariti Slovencem dramatsko pesnitev velikega stila in pokazati kos slovenske duševnosti v njeni preteklosti«, drugi pa so rekli, da je z njo Župančič dokazal, da je sicer velik lirik, a slab dramatik prav zaradi velike lirske nadarjenosti. Nedvomno je nekaj resnice v obeh kritikah. Ideja Veronike Deseniške priča o globokem in iskrenem razmišljanju o poglavitnem življenjskem problemu. In ta problem je prastari motiv Župančičevega življenja in pesniškega dela. V poeziji zbirke V zarje Vidove se je zdelo, da ga je Župančič razrešil, v tragediji o Veroniki Deseniški pa je planil z elementarno močjo spet na površje ne samo kot izraz pesnikovega duševnega življenja, temveč zdaj kot vsečloveški boj med ljubeznijo in dolžnostjo, med čuvstvom in razumom.

V romantični fabuli zakonolomstva Friderika Celjskega z Veroniko z Desenic ter njeni tragični usodi se je Župančiču bliskalo pred stvariteljskim duhom individualno in vesoljno trpljenje človeka in človeštva, ki neprestano pada in vstaja pod navalom svojih čuvstev. Toda namesto da bi to tragično spoznanje upodobil v obliki preproste in monumentalne analitične tragedije, se je zapletel v goščavo Shakespearejeve dramske tehnike, v kateri je zgubil nit ter zablodil v tragično leporečje, kamor ga je zvabil tudi njegov lirski besedni izraz. In tako se mu je osnutek razbil v vrsto lepih dialogov, v duhovita razpravljanja, ki kar kipe od besednih iger, prispodob, narodnih izrazov in originalnih novih besed. Toda dejanje je kljub videzu o notranjem in zunanjem dogajanju brez dramatske prepričevalnosti in resničnosti. Človek mora pritrjevati skoraj sleherni osebi in besedi, čeprav mu ostanejo vse tuje, nikdar se ne moreš istovetiti z nobeno izmed njih. Kakor neizmerno popolne in duhovito ubrane lutke deklamirajo prekrasne verze, toda zaživeti ne morejo in slednjič se ti zdi, da je tudi njihov tragični problem pesniška fikcija, ki nima z življenjem in trpljenjem nič skupnega. Župančič je snoval nadaljevanje te dramatske snovi, toda do sedaj še ni dal ničesar na svetlo. Veronika Deseniška je pokazala, da ne moremo od njega pričakovati prave drame, kajti močno je potrdila njegove lirske zmožnosti in pesniške vrednote, dokazala pa je tudi, da mu je tragično mišljenje neznano in da nima zanj tudi dramatskih oblikovalnih sil.

Že nekako od 1904. l. prevaja Župančič klasična dela iz tujih slovstev, zlasti iz angleškega in francoskega. To važno delo, ki ga je opravljal do 1921. l. s potrebno obzirnostjo do svojega ustvarjanja, je takrat zavzelo v njegovem pisanju tak obseg, da mu je začelo dušiti brstje originalnih pesniških idej. Že prej so se mu pesmi porajale počasi. Zdaj pa so mu naprtili ljudje še uradne posle, ki jih opravlja z veliko vestnostjo. Toda kljub vsemu ga je žgal neizpolnjeni pesniški poziv in prav v naših dneh je vrgel s sebe tuje posle ter se predal temni oblasti nad seboj z nekdanjo vdanostjo, da bi nadaljeval tam, kjer so mu sijale zarje Vidove ter nam ustvaril moško pesem, ki bi razsvetlila zadnjo temo v njem samem in prižgala tudi nam novo luč.

Župančič je večji umetnik kakor človek. Videli smo, da si v našem slovstvu nista nikdar v ravnovesju človek in umetnik. Mladoslovenska generacija se je skoraj uničila v hrepenenju ohraniti človeško dostojanstvo poleg pesniškega poklica, v Župančiču in v moderni pa je zatriumfiral besedni oblikovalec nad človekom. Zato smo opazili v njegovem ustvarjanju razkol, ki je posledica njegovih individualnih, pa tudi naših socijalnih in nacijonalnih razmer. Na teh zunanjih in notranjih nasprotjih hira Župančičeva umetnost, saj pomeni po idejni in doživljajski plati, po obliki in zlasti besednem izrazu najvišjo popolnost in zadnje tudi od Evrope priznano zmagoslavje pesniških idej v jeziku, ki je bil še pred kratkim preziran. In kar je največje čudo, evropski kritiki hvalijo Župančiča za to, kar je prav za prav njegova Ahilova peta — zaradi vsebine, medtem ko jim je tuje to, za kar mu mi vemo največjo hvalo. Nežna lepota, ki je razgrnjena nad poslednjimi Župančičevimi pesmimi, ki mu vrejo iz novega strastnega spoja z rodno zemljo, obljublja, da bo Župančič dosegel, prvi med slovenskimi pesniki, zrelo popolnost šele v moški dobi. Seveda se bo moral še hudo bojevati s svetom, ki ga nosi v sebi in s svetom, v katerem živi.

Dragotin Kette in Josip Murn Aleksandrov[uredi]

Najzvesteje je ohranil med pesniki slovenske moderne zvezo s slovensko slovstveno preteklostjo — Dragotin Kette. Njegovo pesniško ustvarjanje je nadaljevanje one slovenske melodije, ki izvira v Prešernovem srcu in duhu, se prenavlja in presnavlja v Levstikovi pesmi, poglablja v Jenkovi otožni liriki ter se razliva preko vsega naroda v Gregorčiču. V Kettejevi pesmi je nov samo osnovni zvok, s katerim je obogatil prastaro melodijo. Ta novost je sad pesnikovega življenjskega optimizma, njegove mirne in ponosne zavesti, da mu odgovarja v pesmi zemlja in človek, da se zliva v njegovi duši individualno doživljanje s preprostim življenjem ljudstva. Zato ne pozna Kette prisiljenosti, iz vsakršne življenjske podobe zna posneti to, kar je najtipičnejše zanj in za sočloveka, v ritme ljubezenskih pesmi, ki navidez ne razodevajo nič drugega kakor pesnikovo čuvstvo. Toda po čudnem naključju, ki je pogoj največje lirske nadarjenosti, ume Kette svoje čuvstvo in svojo misel upodobiti v besedi tako, da se človeku zdi, kakor da bi njegovo pesem zložil sam. Kot popolna muzikalna narava je bil Kette pesniški organ mladega, upapolnega življenja slovenske mladine konec devetnajstega stoletja, ki je sanjala, da bo s pesmijo prerodila narod in ga povedla v novo življenje. Pomembno je, da je med tovariši najbolj čislal Ketteja in njegovo pesem — Ivan Cankar, ki je bil v umetnosti in v življenju Kettejevo poosebljeno nasprotje. Cankar je prvi spoznal, da je Kette tista srečna pesniška natura, ki ustvarja nagonsko, naivno in ki ji je tuje nasilje v umetnosti kakor tudi v življenju. Cankar je prvi zaslišal v hudomušni, včasih celo banalno zveneči Kettejevi pesmi odmev antično vedre nature, ki pozna samo klic vesoljstva in je vendar pokorna samo svojemu primarnemu čuvstvu.

Seveda je Kettejeva pesem s telesnim in duhovnim doraščanjem dobivala zdaj močnejše zdaj slabše dražljaje iz te individualne preobrazbe, vendar je vedno tudi v najskrivnostnejših bojih za Boga in za smisel vsega, kar je, ohranila apolinično vedrost in narodno plastičnost podobe in besede. Tudi gesla o novi pesniški obliki, o novem izrazu in doživljanju so tu in tam vznemirjala mladega Ketteja, toda izvirne nature mu niso mogla zmaličiti; pesnil je sonete, gazele in preproste štirivrstične kitice. Včasih ga je mamil zgled tovarišev, obljubljal je, da se bo tudi on izročil svobodnim ritmom, a slednjič je le v miru sonetne oblike in v lahkotnosti narodne pesmi našel stvariteljsko slast. Vendar bi bilo napačno, če bi Ketteja družili s prejšnjo pesniško strujo. Res je na prvi pogled soroden Gestrinu, a če prisluhnemo globlje, tedaj se nam pokaže novost njegove pesmi. In ta novost je — svoboda. V Ketteju živi absolutna skladnost duha in telesa, misli in čuvstva, hrepenenja in realnosti, ki je znamenje svobodnega človeka in ki je za njim nikdo ni imel v našem slovstvu. Ta resnica se najjasneje odkrije, če se spomnimo, da je urednik posmrtne izdaje njegovih poezij Anton Aškerc, bojevnik svobodne misli, popravljal Kettejeve erotične verze in sicer zato, ker se je bal, da bi žalili nenaravno in pokvarjeno moralnost slovenskega slovstva. In šele v drugi izdaji jih je zaradi jeznega Cankarjevega klica dal natisniti v izvirni podobi. Ta Aškerčeva slovstvena pregreha, ki dobro označuje njega in laž našega kulturnega življenja, osvetljuje tudi z jarko lučjo — bistvo Kettejeve umetnosti. Aškerčevi popravki so hujša nečednost, kakor je bila kretnja tedanjega ljubljanskega škofa, ki je vrgel v peč Cankarjevo Erotiko.

Kette je bil sin podeželskega učitelja in organista. Doma je bil na Premu na Notranjskem in njegova osebnost in njegovo pesniško delo širita svežost kraške burje, čeprav je bil po zunanjosti in osebnem značaju mirna duša, ki je črpala pobude za svoja dejanja in nehanja iz globin v sami sebi, kjer se mu je neprestano nadtalno življenje preobražalo v blesteče kristalne pesmi. Oče je bil njegov prvi prijatelj, ki ga je vzgajal po materini smrti z veliko ljubeznijo, ker je gledal v njem poveličano podobo samega sebe, pa tudi sin je to očetovo misel priznal ter je rad trdil, da živi v njem očetova duša. Ko mu je oče v šestnajstem letu umrl, je Kette iz učiteljske pripravnice, kjer ga je šolal oče, da bi si ga vzgojil tudi v poklicu po svoje, prestopil na gimnazijo, kakor so želeli njegovi novi vzgojitelji. Osiroteli mladenič se je stricu in teti kmalu izvil iz nadzorstva. Vdanost pesništvu, ki ga je baje gojil od osmega leta, kot drugošolec je imel že cel zvezek pesmi, ga je vodila v krog Zadružanov.

Med njimi je bil nekaj časa vodilni duh ter je z resnostjo skušal oživiti delo v Zadrugi ne samo s pesništvom, temveč tudi s splošnim izobraževanjem. Padel je v duhovno razcepljenost takratne srednješolske mladine, ki se je zbirala na eni strani pod Mahničevim praporjem, nekoliko tudi okoli Kreka (ligaši), na drugi strani pa se je hotela organizirati po načelih modernejšega nacijonalizma, ki se je v nekih glavah pričel nagibati v svoj nasprotni tečaj — socijalizem. Kette pa je že takrat sovražil sleherno prenapetost, zato je zbodel škofa Missia, ki je bil po njegovem mnenju prezvest sluga Dunaja in Rima, s sarkastičnimi verzi Naš Mesija. To pesem mu je zaradi ovadbe zaplenila oblast. Nastala je velika šolska afera, nesrečni nekulturni in politični boj je razdvojil mladino. Petošolcu Ketteju so prisodili štiri ure karcerja, Župančič, ki je bil takrat med ligaši, je dobil v vedenju slabo oceno. Ta klavrna epizoda je uničila Kettejevo življenje in ustavila njegovo pesniško pot. V neki neumljivi lahkomiselnosti se namreč ni pobrigal, da bi plačal o pravem času šolnino, morda je na to vplival ljubljanski velikonočni potres, ker je Kette v svoji naivnosti mislil, da sedaj ne bo treba plačati šolnine. Toda birokratje so ga črtali iz šolskih katalogov. Kette pa se je potopil v čudovito življenje, ki je vladalo v potresni Ljubljani. Družil se je s Cankarjem, ki je tisto leto prvič padel pri maturi. Potepala sta se križem mesta ter sta opazovala življenje, ki se je tedaj vršilo skoraj na ulici. Zlasti na Ketteja je ta elementarna nesreča s svojimi tragičnimi in komičnimi nasledki vplivala globoko, kakor priča njegova Pravljica o potresu, ki jo je dal natisniti v Slovencu. To je najčudovitejša umetna pravljica v našem slovstvu. V realističnem okvirju potresnega ljubljanskega življenja je upodobil v prozi in v verzih simbolno pravljico o vzrokih potresa, ki razodeva mitično mišljenje in dokazuje, kako natanko je umel opazovati realno življenje in kako bistrovidno je znal slediti sleherni resnici.

Kakšna svobodoljubnost je prevzela Ketteja v Cankarjevi družbi, priča tudi to, da se je po njegovi izključitvi ločil tudi on iz Zadruge ter se osamosvojil kot pesnik. Kettejevo življenje in pesniško delo je Cankar, ki je z njim trikrat stanoval, opisal dvakrat: prvič v listku Slovenskega Naroda 1900. l., drugič v feljtonu »Konec literarne krčme« v Domu in Svetu 1911. l.

Iz Cankarjevih poročil vemo, da je takrat Ketteja mikala zlasti leposlovna proza in dramatika, vendar se od takratnih načrtov ni ohranilo nič razen Pravljice o potresu. Pa tudi Kettejeva pesem je v tem usodnem letu po Cankarjevi sodbi izgubila »zadnji sled tujinske nenaravnosti«. Prej ga je mikal Byron, častil pa je tudi ruske in poljske romantike, Byronove učence ter se navduševal za misticizem. Svobodno vodmatsko življenje, posebno pa branje Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih je po Cankarjevi sodbi pregnalo tuje vplive in nagnenje k misticizmu, ki se je oglasilo v Ketteju spet v predsmrtnih sonetih. Ta preobrazba se je pokazala najprej v tem, da je Kette 1896. l. začel dajati na svetlo pod psevdonimom Siljuška v Angeljčku ter v Vrtcu otroške pesmi in basni. Kettejeva mladinska poezija je čudovita po preprosti besedi in otroškem slogu. Iz nje diha izvirna moč otroškega sloga v prozi in v verzih. Kettejev pesniški izraz se je sprostil v stiku z ljudstvom, sredi katerega je živel v potresni dobi. Tisto leto je izšla tudi njegova prva pesem v Ljubljanskem Zvonu, nežna idila Na blejskem otoku ter njegov prvi sonet »Na otčevem grobu«. Očeta se je tisto leto spomnil še enkrat v Slovenčevem listku »O smrti očetovi«. Ti pesnitvi pričata, da se je takrat, ko je pisal vedre otroške pesmi zgrozil, zaradi življenjske negotovosti ter zavpil kot otrok po svojem očetu. Moralo je priti do nekega spora med njim in Cankarjem, ali pa se je Kette sam ustrašil njegovega premočnega vpliva ter se skušal s pomočjo spomina na očeta rešiti v realno življenje. In takrat mu je prišel na pomoč pesnik Ivan Resman, ki mu je pomagal, da je šel na novomeško gimnazijo, kjer je jeseni 1896. l. stopil v sedmo šolo. Kette je v listku in elegiji O smrti očetovi prikazal trenotni pesimizem bedne učiteljske sirote, ki so se ji zibala tla pod nogami. Takrat je karakteriziral samega sebe z besedami: »Mladenič srednje postave, bolj slabotnega života, lepih modrih, neko notranjo togo izražajočih oči, visocega čela, govoril je malo. Sploh bi ga kdo sodil na prvi pogled, da je to navaden slaboumni človek, dejal bi brez pomena ... Eneržije nima, pripomnil bi ta ali oni, a zopet drugi imel bi ga za sebičneža, samosvojega mračneža. Res, da ni vsakomur zaupal, a še pri onih se je večinoma varal, katerim je zaupal.« O tej prevari poje tudi sonet Na otčevem grobu.

Tudi Kettejeva ljubezenska pesem, ki je nastala v ljubljanski dobi, konča z disonanco. Kljub igrivosti, razposajenosti in lahkotnemu cinizmu so Kettejeve prve erotične pesmi polne pritajene melanholije, neustaljenosti in hrepenenja po globljem doživetju. Na dnu pesmi Želje idealistove, Zimska romanca, Romanca, Zašlo je žarko solnce, Ah zapojte ..., V samotah, Zaprta so njena okenca, Meglica vso vas že pokrivala je itd., ki jih je po Cankarjevem pričevanju zložil v ljubljanski dobi, čutimo pesnikovo žalost, ki se ji sam smeje, ki pa mu kljub temu zastruplja stržen življenja.

To zgodnje razočaranje mu je ozdravilo življenje v Novem mestu. Tam je obnovil Zadrugo, ki ji je dal isto nalogo, kakor jo je imela ljubljanska. Tu je vzgajal tovariše in sebe. Še bližje kakor v ljubljanskem predmestju se je sklonil sedaj k zemlji in življenju preprostega človeka. Vrniti se je hotel k naravi ter se popolnoma otresti nebistvenih lastnosti. Potapljal se je v antično slovstvo, prebiral je ruske pesnike in segal po modernih evropskih pesnikih. Zdaj se je pričel odpovedovati tudi Cankarju in tovarišem, vedno bolj ga je zanimalo ljudsko življenje, izraz in obliko pa je itak smel sprejeti samo iz ljudskega pesništva. V novomeški dobi je dozorela tudi njegova ljubezenska pesem, ki se je osredotočila okoli njegove poslednje ljubezni, ki mu je bila vir za najlepše sonete in gazele ter ga je privedla iz skepticizma, v katerem je zapustil Ljubljano, do one mirne, veličastne ironije, s katero gleda na življenje, čeprav še neprestano išče in hrepeni po resnici, ki bi mu odkrila absolutni smisel življenja. Kakor nekdaj Prešernu, tako vdre zdaj njemu v erotično pesem nemirno iskanje odgovora na najgloblje in najvišje skrivnosti človeškega življenja.

V Novem mestu je 1898. l. Kette končal gimnazijo, a je moral namesto na vseučilišče k vojakom, ker so ga bili potrdili kot sedmošolca na tri leta. Tu si je nakopal smrtno bolezen. Že čez nekaj mesecev so ga odpustili iz tržaške vojaške bolnišnice. Zatekel se je v Ljubljano v staro cukrarno k prijatelju Murnu, kjer je 26. aprila tisto leto umrl.

Tudi pri vojakih in še na smrtni postelji je ustvarjal. Napisal je bil v poslednjih mesecih življenja svoje najlepše umetnine: sonetne cikle Adrija, Moj Bog, Slovo, Tihe noči, Črne noči in Spomini ter najbrže tudi sonet »A Tebi, poet, bodi geslo«, ki je izšel v Slovenki 1902. l., toda ga niso ponatisnili v nobeni izmed treh izdaj Poezij. Poročajo, da je del svojih pesmi na smrtni postelji uničil.

Kettejeve pesmi bodo ostale vedno v zakladnici našega slovstva kot eden najdragocenejših dokumentov slovenskega pesniškega ustvarjanja. Njihova poglavitna vrednost je ta, da je Kette z njimi zmagovito zlomil mladoslovensko epigonsko pesništvo, čeprav ni segel z drzno kretnjo v svetovno slovstvo, kakor sta storila Cankar in Župančič, temveč je preporodil našo pesniško idejo in besedni izraz v živi vodi narodne pesmi ter jo navdihnil z resničnim življenjem genijalnega, dasi skromnega mladeniča, ki črpa iz tujih kultur samo merilo in smer, v osrčju svojih umetnin pa ostaja zvest zemlji in rodu. Res je Kettejeva pesem ljubezenska. V nji ni socijalnih in nacijonalnih idej in motivov, vsa je odmev tihega, a ponosnega in zato poniževanega mladeniča ter se le v predsmrtnih stihih s prečudno odkritosrčnostjo dvigne iz ljubezenskih motivov in poje o borbi za življenjsko in metafizično resnico. Toda v Kettejevi ljubezenski pesmi ne gre samo za odkritosrčno izpoved erotičnega čuvstva, zanj je ljubezen samo zunanji pesniški motiv, ki mu je potreben zato, ker je človeštvu najbolj razumljiv ter skriva v sebi vso polnoto telesnega in — duhovnega življenja.

Kljub zgodnji smrti je Kette prehodil pot, ki jo premeri vsak genijalni pesnik v svojem ustvarjanju, pa tudi vsak človek v svojem razmišljanju in doživljanju. Pri povprečnih pesnikih vidimo, da se jim v žaru mladosti posreči nekaj dobrih pesmi, ki jih potem ponavljajo vse življenje, pri drugih, močnejših talentih opazimo, da se razvijajo, to se pravi, rastejo od ene pesniške ideje k drugi, le pesniški geniji zidajo svoja pesniška svetišča na temeljih, ki so jih bili postavili že v mladih letih. In v Kettejevih pesmih opazimo neposredno svežost mladosti, na drugi strani pa zadnjo in nepreklicno spoznanje zrelega človeka. Ta čudovita dvojnost nikakor ni istovetna z razcepljenostjo med intelektualnim ter emocijonalnim doživljanjem, temveč je sad prvobitne intuicije, ki ga je varovala zablod in mu je kazala najbližjo pot k lepoti. Zato drhti v Kettejevi pesmi prvotna naivnost človeka, ki mu je svet uganka, ki jo ume razrešiti le umetnik, kadar se izroči s čistim srcem naravi in pričakuje mirno in brez bojazni trenotek, ko mu bo sama razodela svojo skrivnost. In ko jo je zvedel, ga spreleti sicer mraz spoznanja, a zdaj se oglasi v njem stvariteljski duh, ki premaga naravo in njeno življenje ter gradi na njenih razvalinah nov svet. Ta svet — svet umetnosti — je človeku jasnejši. V njegovi, od stvariteljskega duha razsvetljeni podobi, šele spozna človek zakone življenja in smrti. V tej socijalni funkciji je tudi skrita vitalna nujnost umetnosti in nepreklicno poroštvo za njeno večno mladost. In njeno pot je prehodil v našem pesništvu tri in dvajsetletni Kette.

Tej vsebinski popolnosti ustreza tudi oblika njegove pesmi. Tu se je spojilo v to, kar bo naše slovstvo vedno imenovalo Kettejeva pesniška oblika, dvoje pesniških form: narodna pesem in umetne oblike svetovnih slovstev. Toda Kette je ta oblikovna principa združil samostojno, napravil ju za zvesta služabnika svojih idej ter sprejel le malo pobud iz moderne.

Ketteju je najsorodnejši Josip Murn Aleksandrov, najmlajši izmed četvorice naših modernistov. V Murnovi pesmi so se združile tipične lastnosti njegovih pesniških bratov. V nji je globina Cankarjevih psiholoških analiz, tu se oglaša Župančičev klic razdora med čuvstvom in razumom, v nji je Kettejeva prirodnost, toda vse te melodije zvene v Murnovi pesmi uglasbene od svojevrstnega in samoniklega pesniškega genija, ki jih je ubral v novo, v zboru naše poezije še nepoznano simfonijo. Če je značilnost Kettejevih pesmi mladeniška svežost in neposrednost, potem drhti na dnu Murnovih pesmi otroška duša, bičana od množice spoznanj notranjega in zunanjega življenja. V Murnovi pesmi srečamo prvič v našem slovstvu neko vdano sprejemanje vsega, kar življenje nudi: veselje in žalost, sreča in nesreča, življenje in smrt sijejo iz njih v isti mirni luči. Ves svet je znal prepojiti Murn s tragiko zapuščenega otroškega srca, ki išče, ali ne more najti tovariša. Zato se druži s kmetom in kmečko naravo ter misli, da je ubežal praznoti in našel brata in dom. Ta preprosta, lahko bi rekli, naivna pesniška misel priča, da je bil Murn intelektualno šibak značaj, a prav to mu je dalo možnost, da je mogel najmočneje v našem slovstvu ujeti ritem in dih narave ter ga ubrati z dihom svoje duše. Narava se mu je razodela kot neskončno duhovno bitje. V nji je izginila tudi pesnikova duša, oziroma naravo je Murn dojel, kot bi bila psihični izraz njegovega na smrt obsojenega telesa. Vse se je zlilo v enoto, nikjer ni meja med pesnikovo otožnostjo in šumenjem lesov, petjem ptic in hrumom rek. Iz te enotnosti so se porajale Murnu pesmi, prve čiste impresije v našem pesništvu. To je poglavitna cena njegove pesmi. Medtem ko je Murnova kmečka pesem, ki velja za njegovo največjo estetsko vrednoto, samo nečist izraz prav le-te enotnosti, tu je ostal pesnik na polovici pota, ker se je kot sin kmečke služkinje, katerega je potisnila v srednjo šolo javna dobrodelnost, izzvana od njegove nadarjenosti, vračal v materino domovino kot brezdomec, ki ni bil rojen ne za mesto in ne za vas. Zato ga je v vaškem življenju mikal strogi red običajev in misli, naravni ritem poljskega dela, kratki zimski oddihi, v katerih se razlega ženitovanjska pesem. Murn pravega kmečkega življenja ni poznal. Zato ga tudi ne moremo imenovati kmečkega pesnika, temveč on je prvi pevec čistega, od refleksije nedotaknjenega razpoloženja pri Slovencih.

Da je dosegel to, je poleg pranadarjenosti pripomoglo najbolj njegovo življenje. Nikdar ni poznal očetove in materine ljubezni, sam je hodil skozi kratko življenje. In ta samota je povečala v njem prirojeni strah pred svetom, ki ga je skušal premagati tako, da je razširil svojo dušo preko obdajajočih ga ljudi in krajev v čisto, od samopridnega človeškega udejstvovanja nedotaknjeno naravo.

Najprej so ga vzgajale razne ženske, nato je bil v nekem vzgojevališču. Od tam se je vrnil k svoji krušni materi, pri kateri je stanoval v srednji šoli in h kateri se je vrnil po kratkem visokošolskem študiju. Pri njej, v stari cukrarni, je tudi umrl, potem ko je prebil samo dobrih ena in dvajset let življenjske ječe.

Kakšni so bili notranji in zunanji motivi, ki so vzbudili v Murnu pesniško ustvarjanje, ne vemo. Poročajo, da je že kot tretješolec zlagal pesmi. V Kettejevem usodnem letu 1895. je pisal s tovariši dijaški list, vendar zaradi plahosti ni bil med tovariši znan kot pesnik, dokler se ni seznanil s Kettejem in Cankarjem, ki sta ga pritegnila v Zadrugo. Po njunem izstopu jo je tudi on zapustil, čeprav se je družil z ostalimi mladimi literati. Dozorevale so mu tudi pesmi in najbrže se je po Župančičevem vzgledu zatekel kot šestošolec k uredniku Doma in Sveta. Toda ta ga ni maral sprejeti in Murn je začel pesniti za Angeljčka in Vrtec. Njegove mladinske pesmi so po obliki in vsebini sorodne Kettejevim in Župančičevim pesmim za otroke. Kažejo že v zasnovi in izdelavi posebnost Murnovega pesniškega daru. Murnovi listki v Slovencu pa so skromni in gostobesedni ter dokazujejo, da ni bil prozaik.

Tisto leto se je oglašal z drobnimi lirskimi verzi v dijaški Zori ter hrvaško-slovenski Novi Nadi. Šele prihodnje leto (1897.) je poslal pesmi v Zvon, kjer ga je pozdravil Aškerc v Listnici uredništva z besedami: »Lep talent — nov pesnik. Živeli! Samo spominjajte se, kaj pravi pregovor: ‚Festina lente!‘ ...« Zdaj je Murnu naglo zorela pesem. Označuje jo spočetka preobilje erotičnih motivov, ki so odmev telesnega dozorevanja. Zaljubil se je bil v neko meščansko dekle, ki je ni niti osebno poznal, vendar ji je posvečal najbolj čuvstvene pesmi, ki jih je dal na svetlo v osmošolskem almanahu Na razstanku, pa tudi v Ljubljanskem Zvonu 1898. l. V teh pesmih opazimo v obliki, včasih tudi v vsebini vpliv ruskih in poljskih romantikov, ki jih je Murn strastno prebiral. V vsebinskem oziru se zrcali v njih še vera v življenje, ki jo pa že izpodkopuje zavest lastne tragične usode in pa nesrečna ljubezen. V tej dobi ljubi Murn tudi pripovedne motive, ki jih oblikuje pod Aškerčevim vplivom, vendar se bori za lastni epski izraz.

Kmalu je Murnova pesem prebolela tuje vplive in mladostno nezrelost. Zdaj se v njej oglasita temeljni melodiji: nepopisna stvariteljska sreča mladega človeka, ki more in mora izražati vse bogastvo notranjega življenja, se prepleta s slutnjo o zgodnji smrti. Smrt in življenje si podajata v Murnovi pesmi roke. Čeprav je v prvem vencu njegovih pesmi smrt še nekje daleč, na dnu vseh stvari ter polje zdaj okoli njega samo življenje, je vendar tudi v tem živem življenju že smrtna sled, med obema osrednjima silama vesoljne biti prav za prav ni več bistvenega razločka. Toda prav v tem, da se Murn zaveda istovetnosti obeh sil, dobiva njegova zgodnja pesem smrtni dih, čeprav slutimo v njegovih otožnih pesmih vero in upanje v večno življenje. Slutnja zgodnje smrti ni za Murna samo nekaj strašnega, temveč nadvse pomembno potrdilo njegove pesniške bistrovidnosti.

Zato si je ustvaril kmalu svoj svet, prav za prav dvoje svetov, ki se v njegovi pesmi prepletata v osrčju njegovega skromnega in tihega življenja: tu kriči mlado človeško srce po sreči, zdravju, ljubezni, Bogu, preko njega pa vihra nenehoma življenje narave, ki gre nevzdržno pot nad človeškim porajanjem in umiranjem. Zato spreleti pesnika zdaj pa zdaj panični strah, njegovo čuvstvo s pesmijo vred se zgrudi kakor ranjen ptič v nočno brazdo, pesnikov krik po življenjski sreči se zliva v enoto s kriki ranjene ptice na zamrzlem jezeru. Nato ga spet reši v svetli mir pomladni večer, ki se spušča na pomladna polja, dokler ga nenadoma ne preseka kakor gol meč prošnja mladega, na smrt obsojenega srca, kajti nekje v dobravi se je oglasila temna slutnja, strašna ptica, ki kraka o večnem koncu. In iz te enotne osebne bolečine, ki je neznosna, ker tako neusmiljeno trga in prekinja pesnikovo vdanost in potopljenost v vse, kar je, ni druge rešitve, kakor iskati tesnejšega, če bi bilo mogoče absolutnega spoja z vesoljnim življenjem. In pesniku se zdi, da je to vendar mogoče najti v ljubezni. In zato poje svoje ljubezenske pesmi, v katerih hrepeni po trenotni pozabi in sreči, pa naj mu jo prinese eros ali seksus — vseeno — hrepenenje po življenju je izraz pravečne narave.

Še eno pot vidi Murn, po kateri bi se osvobodil. In ta je zapustiti mesto in njegovo življenje, ne iz protesta zoper njegove socijalne in kulturne napake, temveč zato, ker je v kmečkem življenju videl tisto animalično srečo in večno bivanje, po katerem je hrepenel v smrtni slutnji. Murnova kmečka pesem je romantična, kakor je romantično tudi njegovo pojmovanje kmečkega življenja. Ta pesem je samo podoba nejasnega in neizpolnjivega hrepenenja po osebni sreči, po umirjenju preobčutljivih živcev, po okrepitvi bolnega telesa, po osvoboditvi od lastne plahe duše, ki bi se rada združila z dušo vesoljstva. A tudi tu se kmalu oglasi vsiljiva, neusmiljena ptica — zla slutnja, neljubljena tovarišica smrt.

Slednjič se obe melodiji združita. Pesnikovo srce se je izročilo ritmu usode. Še se dvigajo kriki iz mladostne pesmi, toda pesnik jih zdaj sam duši s smehljajočo se ravnodušnostjo, vedno tišje, mirneje in svetleje izzveneva življenje v »brezglasni pogovor« s krotko grlico, ki je prav tako obsojena na smrt. S smehljajočim se obrazom je slednjič udaril ob steno svoje ječe, povesil glavo in zakrilil kot otrok.

Toda tej čuvstveni poti teče vzporedno tudi pesnikova duhovna pot, ki se dviga in pada ter rase spet do hrepenenja po absolutnem dojetju duha in spoja z njim:

»Srce je žalostno in išče si rešitve,
oklenit se duha duh hrepeni ...«

Takšno je bilo duhovno in pesniško življenje Murnovo, kakor ga spričuje njegov pesniški razvoj. Živel je življenje nepoznanega in nepripoznanega mladega človeka. Po gimnazijskih študijah ga je vleklo s tovariši na univerzo, sanjal je tudi o drugih poklicih, vendar je bil priklenjen na Ljubljano. Po kratkem bivanju na Dunaju se je vrnil domov, kjer je služboval v raznih pisarnah, dokler se ni kot ranjena žival zavlekel v samoto stare cukrarne, kjer je umrl 1901. l., v tisti sobi, kjer je dve leti prej izdihnil Kette. Njegova pesniška pot pa je posejana s pesmimi, ki jih je dajal na svetlo v Ljubljanskem Zvonu, Novi Nadi in v zborniku Na razstanku. Osredotočena pa je v zbirki pesmi, ki jih je uredil še pred smrtjo in jo je dal na svetlo njegov sošolec Ivan Prijatelj.

Z Murnovo pesmijo je izzvenela slovenska moderna. Ivan Cankar in Oton Župančič, ki sta preživela svoja tovariša, ustvarjata sedaj drugače, kakor sta pred 1901. l. Njuna umetnost je izgubila značaj revolucijonarnosti in je dozorevala skladno z njunima življenjskima in pesniškima temperamentoma. Murn pa je s svojo pesmijo sklenil venec slovenske pesniške romantike in ustvaril pogoje za rast slovenske poezije v dvajsetem stoletju. Skoraj vse, kar so pesniki našega stoletja zapeli lepega in resničnega, je vzklilo iz njegove pesmi.

Drugi rod Dominsvetovcev[uredi]

Mahničeve protiumetniške nazore o slovenskem slovstvu je hotel, kakor smo videli v prejšnjih poglavjih, preobraziti Frančišek Lampe v Domu in Svetu. Lampe je časopis osnoval zato, da bi prehitel Mahniča, ki se je pripravljal, da osnuje po zatonu celovškega Kresa, leposlovni list v Gorici, ki bi gojil poezijo v skladu z njegovimi načeli. Lampe je v prvem času puščal sodelavcem svobodno izbiro snovi in pesniško obdelavo, kar mu ni bilo težko, ker so mu polnili časopis začetniki. Šele polagoma je začel z estetskimi članki in kritikami oblikovati misli o katoliški umetnosti ter se oglašati z bolj ali manj ostrimi kritikami o slovstvenih novostih. Lampetov estetski nazor v bistvu ni bog ve kako oddaljen od Mahničevega, tudi on taji avtonomnost umetnika in zahteva, da ustvarja po etičnih in pedagoških načelih ter se varuje doslednega realizma in naturalizma, pa goji tradicijonalno, klasično obliko. Zaradi teh konservativnih estetskih misli, ki pač niso mogle vplivati na mladino, niti dati starejšim pesnikom in pisateljem močne vzpodbude in novih smernic, se je v Domu in Svetu za njegovega urejevanja gojila začetniška in epigonska literatura. Nove sile so se zbirale okrog Ljubljanskega Zvona, v dijaških društvih in listih.

Mimogrede je kazalo, da se bo slovenska moderna zbrala okoli Janeza Ev. Kreka, ki je povsod, tako tudi v slovstvu, branil življenje pred mrtvo črko in zato vnemal mlade duhove. Toda prevelika vnema nekaterih njegovih učencev, ki so rajši poslušali Mahničevo fanatično besedo kakor pa Krekovo razumevajočo in odpuščajočo misel, je raztepla krdelce ligašev, ki so prinesli tudi v Dom in Svet prve resnične pesniške glasove. Proti koncu stoletja je začela iti Mahničeva setev v klasje. Njegovi učenci so obnovili Rimskega Katolika po Mahničevem odhodu za krškega škofa kot Katoliški Obzornik (1897. l.). Ta časopis je zvesto po Mahničevem vzgledu presojal naše kulturno, politično in socijalno življenje. Zato je posvečal bistro, čeprav enostransko pozornost slovstvu, zlasti naturalizmu in moderni. Obzornikova slovstvena kritika, ki jo gojita najpridneje Aleš Ušeničnik in Evgen Lampe, je prav tako rušeča, zanikujoča in zato brezplodna, kakor je bila Mahničeva. Njun pesniški ideal je neopredeljen in meglen, zato nista mogla ustaviti zmagovitega napredovanja moderne, niti nista mogla dati smernic katoliški umetnosti.

In ta se je vendar prav sedaj začela oglašati. Medtem ko so dosedanji dominsvetovci bolj ali manj pisali po vzgledih mladoslovenskih pesnikov, je njihov naraščaj oplodila moderna. Obzornikova kritika sta se hudo trudila, da bi pokazala svojim učencem vzglede iz sodobnega evropskega, zlasti nemškega katoliškega pesništva. Toda kakor pri nas, tako se tudi drugod ni mogla razviti s politično prebuditvijo katoliškega življa renesansa verske umetnosti. Tu se je jasno pokazalo, da je umetnost tisti življenski pojav, ki more vzrasti samo iz najglobljega in najtotalnejšega bistva in je nepodkupljiva in svojevoljna moč, ki ni pokorna zunanji sili. Ker ni mogel človek konec devetnajstega stoletja doživljati krščanstva tako brezpogojno kakor v stoletjih pred humanizmom in reformacijo, ni mogla vzcveteti tudi prava verska umetnost.

Zato so pesniki in pisatelji, ki bi radi iz kakršnih koli razlogov ustvarili neko posebno katoliško umetnost, morali seči po izraz in vsebino v slovensko moderno. To ni bilo nič hudega, saj je bila ta po svojem notranjem bistvu še bolj krščanska kakor pa kakšni prisiljeni, nepesniški traktati. Tako se je tudi druga dominsvetovska generacija učila pri tistih pesnikih, ki so ustvarjali ne oziraje se na apriorne etične in estetske norme v popolni življenski in umetniški odkritosrčnosti, ki je pač edini vrelec za vsaktero umetnost, ki ga ne sme kaliti, vsaj vedoma ne, nobeno zunanje pravilo. Še bolj kakor moderna, ki jih je oplajala v obliki, jih je vodila v vsebini mladoslovenska poezija. Čudno je, da se niso zmenili za romantiko, ki bi najbolj ustrezala njihovim idealom. Toda pot do Prešerna jim je zapiral Mahnič.

Tudi v Zori, dijaškem časopisu katoliške mladine, so že od 1896. l. iskali poti, po kateri bi dospeli do katoliške poezije. Toda kakor v Obzorniku tako so se tudi tu omejevali na negacijo moderne v kritičnih spisih, v pesniški praksi pa so jo bolj ali manj zvesto posnemali. Šele prav na koncu stoletja se začnejo oglašati pesniki in pisatelji, ki so vsaj nekoliko ustrezali hrepenenju po katoliški poeziji. A tudi sedaj ni bilo njihovo delo takšno, o kakršnem so sanjali teoretiki. Pomembno je, da so se od njihovega ideala najbolj oddaljili prav najboljši talenti, ki so morali ostati odkritosrčni ter so zato večkrat zašli v opreko s kritiko, drugi, ki so bili manj samotvorni in bolj dovzetni za zunanje mnenje, so se bolj zvesto ravnali po željah in kritikah teoretikov katoliške umetnosti. Zato pa se niso mogli dvigniti nad diletantstvo. Najmočnejši talenti med drugo generacijo Dominsvetovcev so: Franc Ksaver Meško, Alojz Merhar (Silvin Sardenko), Franc Sal. Finžgar in Matija Prelesnik (Bogdan Vened).

Prva dva sta tovariša in učenca moderne, medtem ko sta ostala dediča mladoslovenske pesniške miselnosti.

Najzanimivejša osebnost med njimi je Franc Ksaver Meško. Seveda tudi njemu ni bila prihranjena stvariteljska tragika, ki smo jo videli pri vseh duhovniških pisateljih. Meško je Vrazov rojak, edina pesniška sila, ki jo je rodila zemlja med Dravo in Muro. Tudi njega in njegovo pesniško delo označuje marsikatera misel, ki smo jo izrekli o Vrazu. Meško je tovariški človek, ki ne more sam prenašati radosti in bolesti življenja in razmišljanja, temveč potrebuje družbe, ki daje odmev njegovemu doživljanju pred in po ustvarjanju. Zato se je njegova umetnost najvišje dvignila v mladostnih letih, pozneje pa je vedno bolj padala, dokler ni zdrknila na stopnjo pobožne in pedagoške didaktike. Kakor Vraz tako tudi Meško ni imel v rodnem narečju adekvatnega literarnega izrazila, s katerim bi mogel resnično življenje zagrabiti v vsej neposrednosti. Ni si upal, da bi rodno narečje dvignil v slovstveni organ, zato si je izpodrezal korenine, iz katerih bi mogel sesati vedno novo moč. Po slovstvenih početkih, ki mu rastejo iz domačih tal ter so zato napisani bolj ali manj v realistični ali pa celo psevdonaturalistični tehniki, si je ustvaril neko alegorično Domovino, ki jo upodablja v simbolističnem slogu, ki ga je posnel po Cankarju. Zato se je zdaj tudi njegov jezik popolnoma osvobodil dialektičnih izrazov ter se razvil v neki namišljeni pravilnosti in čistosti, v resnici pa je postal shematičen in ubog.

Meško je pričel pesniti kot gimnazijec v Gestrinovem slogu. Bil je pesnik dijaške Vesne in listkar celjske Domovine.

Meškova pesem kaže nesamostojen, prilagodljiv značaj, ki mu manjka širokosti in odkritosrčnosti, da bi mogel ustvariti resnično umetnino. Resničnejša nadarjenost sije iz njegove proze, medtem ko so Meškove pesmi vedno brez poleta in vsebine. Kot bogoslovec se je zatekel v Zvon, ker mu je Lampe zavrnil prvo črtico, ki mu jo je bil poslal. Zato je poskušal pisati naturalistične in simbolistične novele, da bi se prilagodil moderni, ki je gospodovala takrat v Zvonu. Tako je nastal roman Kam plovemo (1897. l.). Tu je hotel z Govekarjevo pripovedovalno tehniko nanovo oblikovati Kersnikovo Jaro gospodo. Baje je zidal povest na svojih doživetjih iz gimnazijskih let, vendar ni mogel vdihniti delu niti sence tragike Kersnikove Jare gospode. Meškova zgodba se bere, kakor da bi solzavo povest Pavline Pajkove parodiral Govekar.

Ko je Meško postal duhovnik, se je preselil iz Ljubljanskega Zvona v Knezovo knjižnico Slovenske Matice. Tu je dal 1898. in 1899. l. na svetlo Slike in povesti, ki jih je hotel krstiti Morituri, pozneje celo Iz mape nepoznanega človeka. To so prvi Meškovi dokumenti o neposrednem in odkritem oblikovanju realnega življenja. Toda sedaj je zašel Meško v začarane goščave Cankarjevega sloga ter se zaletel iz naturalističnega sloga v impresijonistični. Gibanje k pesniškemu idealizmu je sicer nakazal, vendar ga ni mogel doseči, ker je zamenjaval sentimentalnost in lirizem s psihologijo in simbolizmom.

Od Slovenske Matice se je napotil Meško k Domu in Svetu. Polagoma se je razdor v njegovi povesti navidez zacelil, lirizem je prerasel slednjič sleherno realnost. Iz zatajene erotične praosnove Meškove duševnosti mu rasejo neke poezije v prozi, meditacije o mladosti, o socijalni in individualni nesreči, razmišljanja o umetnosti in življenju. To je vsebina in oblika prve Meškove knjige Ob tihih večerih (1904. l.). Iz podobnih doživetij je vzrasla tudi knjiga Mir božji (1906. l.), ki je dopolnilo prejšnje. V njej je skušal v soglasju s sklepom prve, ki se glasi: ‚Molite zame, bratje ...‘ konkretno in jasno pokazati pozitivno in negativno stran življenja.

Bil je tudi že zadnji čas, da se zave, kajti Meško je v črticah in novelicah, ki jih je dajal na svetlo v Domu in Svetu od 1902. l., tonil v sentimentalnem lirizmu, ki ga je zamenjaval s psihološkim risanjem značajev ter se izogibal jasnemu etičnemu prepričanju z nekim elegičnim, a neiskrenim odpuščanjem ter prikrito, čeprav močno erotiko. Tudi zgodbice iz knjige Mir božji so še bežna srečanja na poti Meškovega umetniškega poleta, polne pisateljeve glorije, ki sije kot milostna luč najrajši na pot mladih izgubljenih žensk, s katerimi se pesnik razgovarja, jih tolaži in dviga. Ta zastrta erotičnost je bolj kakor vse drugo povzročila, da sta knjigi Ob tihih večerih in Mir božji bili priljubljeni zlasti pri ženskah. To navidezno poduhovljenje erotičnega življenja je bila posledica Mahničeve in Ušeničnikove estetike, ki se ji je hotel pokoriti tako, da je namesto odkrite in jasne ljubezni opisoval v svojih delih mistično zanesenost, ki je pa bolj škodljiva in zoprna kakor jasna in odkritosrčna erotika.

Zoper to Meškovo prečuvstveno in misticizirano erotičnost so se oglašali kritični glasovi tudi v Domu in Svetu, ki je prinesel na pr. o knjigi Mir božji dvoje popolnoma različnih ocen. V prvi, ki ni podpisana, smeši nekdo s sarkastičnimi besedami erotični element Meškovih črtic, v drugi pa hvali Evgen Lampe nekoliko odkritosrčno, nekoliko iz navade, prav to čuvstvenost kot globoko psihologijo.

Vendar je Meško sam čutil, da po tej poti ne more naprej, sicer se mu bo izrodila umetnost v berilo za institutke, zato je krenil drugam. Tudi sedaj ni mogel zagrabiti polnega življenja. V njegovi shematičnost ljubeči duševnosti se je namreč živo življenje neprestano spreminjalo v alegorije, ki jih je zamenjaval z umetniškimi podobami. Meškova umetnost je v bistvu baročna. Morda je prav to vzrok, da je priljubljena doma in še bolj v tujini, saj so jo poleg Cankarjeve novele najrajši prevajali Čehi, pa tudi drugi.

Sorodnost pesniškega upodabljanja z baročno likovno umetnostjo je tudi poglavitni znak Meškovega največjega teksta romana Na Poljani (1907. l.). Upodobiti je hotel na ozadju realnega vaškega življenja kolektivno sliko slovenskega narodnega življenja, ki ga krepi ljubezen in uničuje sovraštvo ter hrepenenje po tujini. Toda te ideje ni mogel oživiti. Med opisi realnega življenja in hoteno idejno smiselnostjo zija nepremostljiv prepad, tako da razpade roman v popolnoma ločeni polovici: tu tradicijonalno idilsko slikanje pozitivnih ljudi, tam propadanje odtujenih sinov. Meškova ustvarjalna moč je bila prešibka, da bi mogla dati ideji življenjsko prepričevalnost, celo realnega življenja ni mogla poustvariti vsaj v približni verjetnosti. In tako je roman Na Poljani estetski in življenjski fragment, ki je pomemben le za razumevanje Meškovega pisateljskega razvoja. Povest Na Poljani bi naj bila pozitivno dopolnilo Cankarjeve povesti Na klancu. Strahotni pesimizem, s katerim gleda Cankar na klanec siromakov, je Meško omilil z idealistično vero v moč ljubezni, ki je močnejša kakor sovraštvo.

Notranji neuspeh, ki ga je Meško čutil sam, kadar je kritično pogledal na roman, je skušal popraviti tako, da se je v Tavčarjevem slogu lotil zgodovinskih motivov: Drama izza davnih dni, Črna smrt in Kobilice. Te zgodbe pripoveduje neobjektivno, dialogično, z osebnim lirizmom o zgodbi, ki jo je opel Aškerc v Brodniku, ali pa o kugi in kobilicah, ki so pustošile domače gorice in Ptujsko polje. Tudi zgodovina ni mogla zganiti v njem pripovedovalne sile. Vrnil se je spet k domovinskemu motivu, napisal je simbolno dramo Mati, kjer je ponovil idejo povesti Na Poljani. Poleg tega je oživil meditacijo ter jo skušal sedaj dvigniti v idejnem in umetniškem pogledu s tem, da jo je naslonil na cerkveno meditacijo in legendo. Pa tudi z realističnimi in celo naturalističnimi motivi in pripomočki se je skušal dvigniti do umetnosti. Pisal je tudi mladinske črtice in povesti, deloval kot listkar, pisal naturalistično dramo ter obnavljal srednjeveške misterije.

Toda njegov čas je minil. Meškovo zadnje pomembno slovstveno dejanje je bila povest Na Poljani. Po njej se ni več razvijal, temveč se je le obnavljal in presnavljal. Nove slovstvene moči so zrasle ob njem, ki so ga polagoma potisnile na periferijo našega slovstva, kjer deluje še danes, bolj prigodničar ko pravi umetnik.

Meškova umetniška nadarjenost ni bila velika, vendar bi mogel ustvariti trajnejša dela, če bi se razvijal v enotni smeri ter gojil tisto panogo, ki ji je bil notranje kos.

Zaradi ozirov na kulturne razmere pa je kolebal med nadarjenostjo in bolj ali manj upravičenimi zahtevami kritikov, ki so po vsej sili hoteli imeti »pozitivno« nasprotje Cankarjevi umetnosti. Zato so potisnili Meška v neenako tekmo, v kateri je podlegel, a si obenem uničil tudi resnični, čeprav skromni talent.

Meško je ustvaril nekaj lepih novel in črtic. V njih je upodabljal najrajši nekoliko samostojno, nekoliko pod vplivom moderne, človeško hrepenenje. Lepe in karakteristične so tudi Meškove kmečke povesti. V njih je razodel največ samostojnosti. Z njimi je uvedel v naše slovstvo novega človeka in novo pokrajino. Te povesti pričajo, da je bila njegova nadarjenost realističnega značaja in da je ves simbolni in lirski element v njegovem delu nekaj tujega. Velika in iskrena pa je Meškova ljubezen do domovine, ki preveva vse njegovo delo, čeprav je meglena in nejasna.

Po pesniški usodi je Mešku soroden Alojz Merhar Silvin Sardenko. Vendar se je v njem poklicna tragika razodela še ostreje. Merhar je po letih in šoli tovariš naše moderne. Zlasti s Kettejem in Murnom so si bili dobri ter so tekmovali s pesmimi v dijaških letih. Merhar je zložil Ketteju 1899. l. elegijo »Zadnji pozdrav umrlemu pesniku«, ki je njegova druga pesem v Domu in Svetu.

Kot bogoslovec je Merhar začel sodelovati pri Domu in Svetu. Najprej pa je pesnil za Angeljčka in Vrtec, nato je postal poleg Medveda najtipičnejši pesnik Doma in Sveta. Merharjeve začetniške pesmi kažejo oblikovni vpliv narodne pesmi, ki ga je pozneje stopnjeval do neke svojevoljne, mnogokrat docela aritmične oblike, ki se mu je slednjič razblinila v retoriko in prozo. Kajti naloga, ki si jo je naložil, da bi izpolnil željo po verskem pesniku ter ustvaril mogočno pobožno pesem kot nasprotje in dopolnilo Župančičeve areligiozne pesmi, je bila pretežka za njegov pesniški talent, ki si ga je slednjič uničil sam s pobožno pesmijo, ki ji ni bil niti notranje niti zunanje kos. Zato je zabredel v prisiljenost in neiskrenost, ki jo je hotel zakriti z mrzličnim opevanjem najraznovrstnejših verskih motivov. Toda ker niti v pesmi ni odkril nobene problematike v svojem verskem življenju, je sam zmaličil svoje verske pesmi v aprioristične sentence, v katerih je slednjič utonil kot pesnik.

Čeprav sta pokazala Gregorčič in Medved, da je tudi v modernem slovstvu mogoče peti pristno pobožno pesem, je vendar pesnik-duhovnik, ki poje samo o religijoznih doživetjih v našem času problematičen pojav; kajti absolutna jasnost, ki jo mora imeti o verskih rečeh že po poklicu, mu jemlje ustvarjalno svobodo in bolečino ter spreminja njegovo pesem v verzificirano propoved. Podoba je, da se je Sardenko te nevarnosti vsaj tu in tam zavedal. Zato je skušal kakor Meško v meditacijah Ob tihih večerih in Mir božji oživiti svojo pesem s srčno prizadetostjo, ki pa se mu je premnogokrat zmaličila v čuvstveno preobčutljivost, ki razodeva znake prikrite, a mogočne erotičnosti. Zato je Merharjeva poezija polna svetih in svetniških motivov, meditacij o svetih problemih in navidezne boguvdanosti, v resnici pa se giblje ob nevarnem prepadu, ki deli versko čuvstvo od pobožne sentimentalnosti in mistične erotičnosti.

V prvih letnikih Doma in Sveta po 1899. l. je Merharjeva pesem idiličnega epsko-lirskega značaja. V nji se odražajo plitvi osebni in socijalni doživljaji s pomočjo lahkotne stihotvorske spretnosti, ki pa po moderni ni bila nobena novost v našem slovstvu. Toda ta verzifikatorska spretnost in lahkotnost je bila Merharju v nesrečo, kajti vzbujala je v njem mnenje, da je velik pesnik in da lahko pesni tudi takrat, ko mu duša nima ničesar povedati. In tako je spesnil vrste cikličnih spevov, ki jih je dajal na svetlo v Domu in Svetu ter dal ponatisniti v prvi pesniški zbirki V mladem jutru (1903. l.). Prejšnje leto pa je dal na svetlo s tovariši bogoslovci mladinsko knjižico »Marjetice«. Dominsvetovski kritiki so pozdravili Merharjevi knjižici kot dokaz, da je dobila njihova struja pesnika, ki je prekosil Župančiča ter uresničil Lampetov in Ušeničnikov sen o katoliški poeziji. Če pa primerjamo Župančičevo in Merharjevo pesem danes, spoznamo idejni in oblikovni razloček med njima. Pri Župančiču občutimo še danes zvestobo življenju in umetnosti, pri Merharju pa veliko življenjsko in še večjo pesniško gostobesednost, ki povzroča, da odlaga človek njegove pesmi popolnoma hladno na stran, kajti kjer ni popolne in absolutne vdanosti življenju in umetnosti, tam tudi ne more vzkliti lepa pesem.

To je Merhar čutil sam, zato je hrepenel, da bi obrzdal verzifikatorsko lahkotnost in tudi globlje dojel verske vzore. Morda ga je podpiral studij v Rimu in opazovanje antične ter renesančne umetnosti. Poskušal je celo s sonetno formo zajeziti svojo besedavost, čeprav brez uspeha. Vendar se hrepenenje po plastičnejši obliki in konkretnejši vsebini zgovorno očituje v njegovi drugi pesniški zbirki »Roma« (1906. l.). Seveda tudi tu ni znal Merhar globlje doživeti človeške zgodovine, njene tragike ter njenega veselja kakor v drobnih impresijonističnih sličicah ter preprostih meditacijah in plitvih socijalnih vzdihih.

Poznejše Merharjevo pesniško delo označuje dvojnost v motivih: na eni strani se mu kopičijo lirsko-epski spevi o svetih osebah, ki jih skuša oblikovati tudi dramatsko v nekakšnih misterijih, na drugi strani pa mu rase neosebna, tuja lirika. V nji izpoveduje misli in čuvstva vojakov v svetovni vojski (Nebo žari 1916. l.) ali pa se skuša z naivno gostobesednostjo, ki jo le navidez zakriva in taji preračunana aforistična redkobesednost, vtihotapiti v žensko dušo (Dekliške pesmi 1922. l.).

Poleg teh pesniških zbirk je napisal Merhar vrsto melodram, svetniških življenjepisov v verzih in v prozi, dramatskih prizorov in otroških igric, pobožnih nagovorov in povestic v prozi. Toda vse to ne označuje jasneje in določneje njegovega pesniškega obraza, ki je kljub navidezni originalnosti izrazito epigonski in nepomemben za zgodovino našega slovstva. Resničnemu verskemu pesniku, ki se mora Slovencem šele roditi, je Merhar samo pokazal pot, ki ni prava; kajti njegovi pesmi manjka to, kar je najnujnejše za versko poezijo: vroča in neomahljiva borba za Boga, odkritosrčno slikanje greha in čednosti, skratka resnično življenje živega človeka v vsej razsežnosti čuvstev in misli.

Srečneje je združil v svojem delu zahteve katoliških leposlovnih kritikov z estetskimi načeli mladoslovenskih pripovednikov Franc Saleški Finžgar. — Pa tudi od moderne je sprejel Finžgar marsikatero pobudo, vsaj v prvih letih ustvarjanja tako, da se v njegovih delih križajo razni estetski vidiki. Že to, da Finžgar ni podlegel nehomogenosti slovstvene izobrazbe, temveč je vse, dostikrat nasprotne slovstvene pobude organsko združil s pomočjo osebnega realno-optimističnega življenjskega temperamenta ter idealistično-realističnega slovstvenega presojanja sveta in življenja, priča, da ima nevsakdanji pripovedniški dar. Čeprav se nesorodne komponente njegovega ustvarjanja tu in tam preglasno oglašajo, ali pa sili zdaj ta zdaj spet ona premočno na površje, se mu je vendar posrečilo, da je ustvarjal svoja dela pod vidiki umetniške in življenjske resničnosti.

Finžgar je dedič mladoslovenske pripovedne umetnosti, ki jo je skoraj edini rešil iz viharjev slovenske moderne v novo stoletje. Toda te dediščine ni prevzel kot mrtev epigon, temveč jo je pomnožil z duhom svoje osebnosti in svojega časa. Prilagoditi pa jo je tudi hotel opravičenim zahtevam katoliške kritike ter kot resničen človek in umetnik ni nikdar padel v njene skrajnosti in napačnosti. Tudi z estetskimi pridobitvami slovenske moderne je Finžgar skušal povzdigniti psihološko stran svoje epike ter je tudi snovno včasih tekmoval z njo. Vendar označuje Finžgarjevo epiko nehomogenost slovstvenih šol kot tipično prehodno umetnost, ki je sicer izpolnila pomembno nalogo, potem pa začela zamirati brez naslednikov. Tako so že danes mrtve razne panoge Finžgarjeve epike. Njegova malomeščanska novela je zastarela, prav tako nam ne more mnogo povedati njegova zgodovinska povest, živa pa je in bo ostala njegova kmečka povest in igra, kajti z njo je Finžgar dopolnil Jurčičevo, Stritarjevo, Tavčarjevo in Kersnikovo kmečko povest. Snovno ni ustvaril nič novega, pomembna je le njegova vsestranska osvetljava gorenjskega človeškega tipa. Res ga je tu in tam zavajal spontani lokalni patrijotizem, da ni videl ali vsaj ni hotel videti socijalnega problema gorenjske vasi. Včasih sicer odkritosrčno pokaže tudi socijalno in duhovno zapletenost svojih ljudi, vendar ne najde vedno prave rešitve ter razpleta svoje povesti preveč optimistično ali pa tudi preveč pesimistično. Zato ne vzbujajo vtisa elementarnosti, temveč diše po zapozneli romantiki. Priznati pa moramo, da se Finžgar neustrašeno bojuje z vsemi zoprniki svoje realistične nature za objektivno umetnost, vendar pa v svojih delih večkrat obnemore pod romantičnimi vplivi.

V Finžgarju so se skladno razvili trije tipi javnega delavca: duhovnik, ljudski vzgojitelj in organizator ter realistični pripovednik. Finžgar je najspretneje med tovariši povezal to trojico v enovito osebnost, vendar ni mogel popolnoma zatajiti trojne nature v sebi. Zato daje prav ona najkarakterističnejši zunanji in notranji obraz njegovemu slovstvenemu delu.

Finžgar je šolski in idejni tovariš tistega slovenskega pripovedniškega in pesniškega naraščaja, ki se je začetkom devetdesetih let prejšnjega stoletja zavezal v alojzijeviških Domačih vajah, rasel v tajnem bogoslovnem in duhovniškem društvu Academia operosorum, ki so ga obnovili ob stoletnici druge akademije. Tudi v Lampetovem Cirilskem društvu ljubljanskih bogoslovcev so delovali udje tega naraščaja. Ti mladeniči, med katerimi so najpomembnejši: slovstveni in kulturni zgodovinar Jožef Benkovič, pesniki A. Medved, Anton Hribar, Mihael Opeka, Aleš Ušeničnik in še nekateri, so se zbirali zaradi stare tradicije dijaških slovstvenih društev, vendar so bili idejno vzbujeni po Mahničevem versko in politično reformatorskem delu, čeprav niso razen Ušeničnika nikdar podlegli njegovemu vplivu, temveč so se naslanjali v idejnem, pa tudi slovstvenem in političnem pogledu na Lampetovo posredovalno miselnost.

Že v gimnaziji je Finžgar napisal dvoje povestic, ki označujeta ter določujeta njegovo poznejše slovstveno delo. Prva »Gozdarjev sin« (1893. l.) začenja Finžgarjevo romantično-realistično vaško in domačijsko povest, druga »Zaroka o polnoči« (1894. l.) pa pričenja vrsto njegovih malomeščanskih zgodbic, ki jih je pisal v mladosti. Šele v bogoslovju se je Finžgar vrnil k mladinskemu slovstvu ter je pisal povestice in pesmi za bogoslovsko mladinsko zbirko Pomladni glasi, pa tudi pri Vrtcu in Angeljčku je pridno sodeloval. Kot duhovnik je pesnil od 1896. l. epigonske lirske in pripovedne pesmi za Dom in Svet. Največ slovesa si je pridobil z idilo v verzih »Triglav« (1896. l.), v kateri je na osnovi stvarnega poznavanja slovenskega alpskega življenja ustvaril posnetek Baumbachovega »Zlatoroga«. Po 1898. l. je opustil verze, v katerih se ni mogel dvigniti nad epigonstvo ter je pričel po načelu, ki ga je izrazil v eni svojih poslednjih pesmi:

»V svetu angelov in vragov ni,
svet vesoljni nosi le ljudi!«

upodabljati življenje v leposlovni prozi.

Dva vrelca pojita Finžgarjevo mladostno novelistiko: ljudsko življenjsko izročilo ter lastno, skraja še površno opazovanje človeka in pokrajine. Finžgarjeva mladostna dela razodevajo kljub znamenjem skrbnega in podrobnega opazovanja življenja premoč slovstvenih vplivov. Niti v obliki, niti v vsebini ni njegova pripovedovalna umetnost dozorela, kar dokazuje tudi jezik, ki je zlasti v meščanskih snoveh poln tujih izrazov in neživih besed. Prav tako ni ustaljen njegov slog, ki kaže razne oblike od navideznega realizma do navideznega simbolizma. Prepričevalen je le Finžgarjev življenjski temperament, ki napolnjuje te epigonske zgodbice z vero v smiselnost življenja v vsej razsežnosti od črnega obupa do najsvetlejše radosti. Tudi kompozicija mladih Finžgarjevih povesti ni originalna, nekoliko je posneta po Kersnikovi noveli, pozneje spet po Cankarjevi črtici.

Šele v romanu Iz modernega sveta (1904. l.) se je Finžgar lotil večjega teksta. Tu je skušal na temelju krščanskega socijalizma in lastnega opazovanja delavskega življenja ustvariti slovenski socijalni roman. Toda njegova ustvarjalna sila je bila preslabotna, romantična predstava o življenju in umetnosti mu je zmaličila koncept, tako da ni mogel upodobiti niti delavskega, niti podjetniškega življenja ter je samo obnovil, čeprav z večjim darom in večjo snovno zanimivostjo, Krekovo povest »Iz nove dobe«.

Po tem neuspehu se je Finžgar, gnan od Krekove spodbude in naraščajoče nacijonalne ideje, lotil zgodovinske snovi. Hotel je v romanu naslikati herojsko dobo svojega naroda. Tako je ustvaril najpriljubljenejši slovenski zgodovinski roman »Pod svobodnim solncem«, ki ga je dajal na svetlo v Domu in Svetu 1906. in 1907. l. Potem pa ga je popravil ter izdal o najboljšem času 1912. l., ko je narodnostno navdušenje in misel na politično zedinjenje z južnimi Slovani postajalo ideal slovenskega meščanstva. Roman ni zrelo umetniško delo. Finžgarju namreč ni uspelo, da bi idejno čuvstvenosl in vsebinsko zanimivost izrazil z estetsko prepričljivostjo v kompoziciji in slogu. Velikanski dogodki slovanskega boja za Balkan se namreč razvijejo pred nami z operetno lahkotnostjo ter so po Finžgarjevem prikazovanju bolj plod individualnih sil kakor pa nevzdržno gibanje neizmernega narodnega telesa, ki se bojuje za svobodno življenje. Preveč je v povesti ljubezenskih zgodb, intrig in psiholoških ter stvarnih neverjetnosti, premegleno so očrtani Slovani kakor Bizantinci, da bi mogla »povest davnih dedov« vzbuditi v nas vtis zgodovinske in umetniške resničnosti. Kljub dolgotrajnim in natančnim študijam se Finžgarjeva domišljija, ki se more dvigniti do ustvarjanja samo ob resničnih, vse življenje opazovanih življenjskih dejstvih, ni izkristalizirala v neke resnične like, temveč je ustvarila le spretni posnetek Sienkiewiczevih zgodovinskih romanov.

Po tem zunanjem uspehu, a notranjem neuspehu je Finžgar začutil, da se mora nasloniti tesneje na zemljo in človeka, ako hoče, da bo dosegel umetniško nalogo, za katero je bil rojen. Po krajših črticah, iz katerih se zrcali povratek k naravi in človeku deloma kot zgodba, deloma kot propoved, je začel Finžgar oblikovati življenje, ki ga je srečaval kot dušni pastir na vsakdanjem potu. Tako je upodobil življenje podeželske učiteljice v noveli Sama. Tu je oblikoval motiv, ki ga je načel v našem slovstvu Govekar s povestjo, ki ima prav tisti naslov in tisto vsebino. Vendar je Finžgar zagrabil snov globlje ter skušal zgodbo zasidrati v etični in socijalni tragiki, čeprav je slednjič obtičal v snovnosti in propovedniški poučnosti. Tudi Dekla Ančka (1913. l.), ki pripoveduje o padcu dveh dobrih ljudi, je preveč nabuhla od propovedniške ideje pokazati kazen za greh, kajti ne samo da je nesmiselno prikazovati slučajno erotično zablodo s patosom, je tudi življenjsko nemogoče, ali pa vsaj zelo neverjetno, da ne bi mogla tako poštena človeka, kakor sta prikazana tu, najti mirnejše rešitve iz svoje nesreče. Prav ta povest, ki jo nekateri smatrajo za vrh Finžgarjevega ustvarjanja, medtem ko so se spet našli drugi, ki so jo grajali zaradi nemoralnosti, se mi zdi poučna za umevanje Finžgarjeve povesti. Je v njej neestetska apriornost gledanja na življenje in človeka pod podobo duhovniškega poklica, ki pa je Finžgarju notranje adekvatna ter se ne bi spremenila najbrže niti takrat, če ne bi bil duhovnik. Zato je dojel šele v stiskah svetovne vojske, ko je padlo s človeka vse, kar je bilo v stoletjih vcepljeno vanj in se je razodel na bojišču in doma človek v vsej bedi in animaličnosti, resnično podobo gorenjskega človeka v nekončanih slikah iz svetovne vojske, ki jih je nazval Prerokovana. Tu je odkril resnično življenje in trpljenje vasi v zaledju, preko katere in v kateri je vršel odmev bojne vihre. Dela ni mogel dovršiti, nekoliko iz zunanjih vzrokov, nekoliko iz notranjega spoznanja, da tem zgodbam ne more dati apriorističnega zaključka, ker jih je življenje pustilo nekončane in ni dogledati časa, ko se bo dalo o naših vaščanih pisati spet genljive in spodbudne zgodbe.

Finžgar je snoval tudi drame, ki nam še jasneje kažejo njegovo pisateljsko pot iz zapoznele romantike Divjega lovca preko optimistične Naše krvi do tragičnejše Verige in mračne Razvaline življenja.

Ko je potekel čas, ki je na zunaj in znotraj kazal takšne podobe življenja, ki jih je mogel Finžgar ubrati skladno s svojim poklicnim in življenjskim temperamentom, je prenehal ustvarjati. Napisal je sicer še dvoje kmečkih zgodeb: Beli ženin in Strici, vendar se je tu skušal izogniti nerešljivi problematiki sodobnega vaškega življenja in prenesti dejanje v dušo kmečkega človeka prejšnjih časov.

Bodočnost bo pokazala, ali vodi Finžgarjeva slovstvena pot še kvišku, ali pa je že dosegel vrh, na katerega se je vzpenjal hrabreje in dosledneje kakor večina naših pisateljev novejše dobe. Trenotni neuspeh mu ni vzel veselja do novega dela in s slehernim delom je nadkrilil samega sebe, čeprav so ga vezale notranje in zunanje sile.

Prezgodnja smrt je razbila življenje in pesniško delo četrtega Dominsvetovca, Matija Prelesnika Bogdana Veneda. Prelesnik je pričel tam, kjer Finžgar — v alojzijeviških Domačih vajah, nadaljeval z drobnimi lirskimi pesmimi v Pomladnih glasih, Vrtcu in Domu in Svetu in zložil po Pavlu Diakonu za Knezovo knjižnico (1894. l.) povest v verzih Ženitev Ferdulfa vojvode. Nato je pridno študiral slovensko in slovansko zgodovino ter pisal znanstvene sestavke za Katoliški Obzornik. Toda leposlovje ga je spet pritegnilo in 1902. l. je dal v Domu in Svetu na svetlo ljudsko zgodbo Nesrečno zlato. Nato pa je pričel pisati trilogijo romanov iz zgodovine polabskih Slovanov: Naš stari greh (1903. l.), V smrtni senci (1904. l.) in Vineta (1905. l.). Zadnji roman je komaj pričel, kajti ob delu ga je presenetila smrt. Prelesnik je bil najboljši pripovednik med drugo dominsvetovsko generacijo, kot rojenemu Dolenjcu mu je bilo pripovedovanje prirojeno, zlasti lep in bogat je njegov jezik. Nad njegovimi zgodovinskimi romani je razlit čar preteklosti.

Neposredni dediči moderne[uredi]

Čeprav sta poglavitna pesnika slovenske moderne Cankar in Župančič začela dozorevati šele po 1901. l., potem ko sta umrla Kette in Murn ter sta vsak na svojem pesniškem področju polnila obe prvi desetletji našega stoletja, se je vendar neposredno po njunem vzgledu oglasila vrsta pesnikov in pisateljev, ki so bili sicer v izhodišču njuni učenci, pa so vendar hrepeneli, da izrazijo na svojstven način svoja notranja in zunanja doživetja, problematičnost in zmedo časa ter up in strah generacije. Medtem ko je četvorica: Cankar, Kette Župančič in Murn v mladostnem delu vsa presunjena z individualnimi doživljaji, da hoče tudi kulturna in socijalna nasprotja in vprašanja reševati po glasu svoje duše, se mlajši rod opaja nad socijalnim življenjem, ki ga pa še ne pojmuje kot nujno ter neizprosno dogajanje, temveč ga doživlja romantično. Naglasa zlasti revolucionarnost, ki nima določnega cilja in prave metode, ampak je bolj besedno in čuvstveno razkošje kakor pa izrazita in jasna predstava. Z vesoljno revolucionarnostjo je v zvezi narodnostna usmerjenost njegove umetnosti, ki se deli individualno: v prikrito sovraštvo do prejšnje države in njenih služabnikov, ali pa se že odkrito izpoveduje v veri v južnoslovansko svobodo in slovansko edinost. Pri nekaterih se izraža socijalnejši način doživljanja tako, da Murnovo kmečko pesem preustvarjajo v neko poetično kmetstvo, drugi iščejo spet spoja s človeškim občestvom v neki mistiki, ali pa se vsaj v podobi hočejo izviti času ter doseči obrežja nekdanjih dni.

Poleg teh bolj ali manj spiritualističnih pesniških idej oživi zdaj tudi naturalizem, ki se nam je prepozno rodil. Zdaj uporabljajo njegov umetnostni nauk smiselneje in dosledneje, čeprav tuintam na nepravem mestu, tako da nahajamo pri enem in istem pesniku zdaj spiritualistične in idealistične motive, zdaj spet najdoslednejši naturalizem. Vse pesniško in pisateljsko delo te dobe nosi na sebi pečat naših kulturnih in političnih prepirov, brezupnosti našega narodnega življenja in revščine, v kateri živi narod in poet. V oblikovnem pogledu je ta pesniška generacija še zvesta moderni, vendar jo mamijo tuji vzgledi: formalna in besedna izpiljenost francoskih parnasovcev, antična in humanistična dovršenost verza in kitice, nekoliko že tudi manifesti futuristov in ekspresijonistov. Tako je ta umetnost tipična prehodna prikazen, določena samo trenutku, brez enotnega umetniškega in svetovnega nazora — pesniški izraz slabotnih duš, ki trepetajo v viharju prihajajočih duševnih in socijalnih kriz.

Prvi zunanji znak te pesniške generacije je bil almanah visokošolske mladine Na novih potih (1902. l.), kjer so nastopili mlajši pesniki in pisatelji družno z Župančičem, Šorlijem in Zofko Kvedrovo. Izmed mlajših sta za to pesniško pokolenje pomembna: Cvetko Golar in Alojz Gradnik, medtem ko so ostali kmalu opustili poezijo, ali pa obtičali v golem epigonstvu. Za miselnost tega almanaha je najznačilnejši anonimni članek »Ali — ali«, ki v prikritih, ali vendar dovolj jasnih besedah usmerja slovensko dušo iz »vitkih obokov gotiških katedral v nizke, dolge hiše balkanskega kmeta« ter zoperstavlja zapadni formalistični kulturi naravno etiko dinarskega človeka, ki mora preustvariti tudi Slovenca. Tako jasno ni izpovedalo novega življenjskega in nacijonalnega programa nobeno pokolenje do Preporodovcev, vendar se v pesniških delih te generacije kljub vsemu razodeva močnejša zapadna usmerjenost kakor v katerikoli drugi slovenski pesniški družbi. Tu tiči notranji razkol, ki je zamoril pesniško delo te mladine in je tudi najtežji problem sedanjosti ne samo za slovensko, temveč tudi za srbsko in hrvaško slovstvo; kajti kljub nacijonalnemu navdušenju je zapad in njegova kulturna podoba premočna sila, ki ne da, da bi vzraslo iz nas samih nekaj, kar bi bilo vsaj nekoliko večje, kakor so kulturne oblike in vsebine zapadnega sveta. To povzroča v nas notranjo neskladnost in nezadovoljstvo, ki nam uničuje to, kar je dobrega v nas samih, obenem pa ustvarja skepso nad občečloveškimi duhovnimi vrednotami. Ta notranja razdvojenost je poglavitni znak našega duhovnega in nacijonalnega življenja v dvajsetem stoletju, ki se je posebno poglobila po osvoboditvi. Duhovna in gospodarska kriza po svetovni vojski ni samo izenačila naših ljudi s Srbi in Hrvati glede na propast nekdanjih kulturnih in življenjskih vrednot, povzročila je tudi, da so se resnične etične in kulturne vrednote južnih bratov zrušile, tako da se nahaja danes srbski in hrvaški človek še pred globljimi kulturnimi prepadi, kakor so tisti, v katere strmoglavlja Slovenec.

Pesniškega in kritičnega glasila si prva epigonska generacija po moderni ni ustvarila. Pesniška dela je dajala na svetlo v Ljubljanskem Zvonu, še rajši pa v Slovanu. Tu se je družila z epigonsko novelistiko naturalistov, s Cankarjevo in Župančičevo umetnostjo ter s starejšimi realisti mladoslovenskega kova — Aškercem in drugimi.

Najstarejši pesniški član tega rodu je Rudolf Maister, ki je pesnil pod psevdonimom Vojanov. Maister je vzrasel v vzdušju prejšnjega stoletja. Bil je uradniški sin, ki je stopil po šesti šoli v kadetnico in služil kot častnik po raznih avstrijskih garnizijah. Zaradi zvestega in odločnega slovenskega mišljenja je mnogo pretrpel, dokler se mu ni posrečilo, da je konec svetovne vojske rešil Maribor, Dravsko dolino in Slovenske gorice za Jugoslavijo.

Maister je pričel pesniti že v nižji gimnaziji ter je bil tudi kot vojak član Zadruge. S pesmimi je prehodil pot slovenskega pesnika iz Vrtca v Vesno, odtod v Ljubljanski Zvon in Slovana. Dal je na svetlo dve pesniški zbirki Poezije (1904. l.) in Kitica mojih (1929. l.). Med obema je tak razloček, kakor da nista delo istega človeka. V prvi poje prešeren mladenič v Aškerčevi obliki s predrznimi in večkrat nelepimi domisleki o erotičnih doživljajih, pa tudi o tipičnih realističnih epskih motivih; v drugi pa zdravo moško srce o narodnih bolestih in radostih v samoniklem in močnem slogu, čeprav je osnovno pojmovanje življenja in človeka ostalo tu prav tako naivno, kakor je bilo v mladostni zbirki. Na dnu Maistrove pesmi je duša človeka mladoslovenske duhovne usmerjenosti, ki si z lepo besedo pomore preko najglobljih socijalnih in osebnih razkolov. Zato bo ohranila Maistrova pesem le časovno vrednost kot dokument, kako posili žive in neizkorenljive so bile pesniške misli in podobe mladoslovenske šole. In še kot dokaz pokončne, neproblematične osebnosti, ki pa se je izživela močneje v poklicu kakor v pesmi.

Ni si mogoče misliti večjega razločka, kakor je med Maistrovo in Gradnikovo pesmijo. Tam človek jasnega, mnogokrat preprostega doživljanja, tu vase pogreznjena in zaljubljena duša, ki izpoveduje samo svojo radost in svojo bolest. Če prisluhnemo Gradnikovi pesmi natančneje, zaslišimo v nji boj med starim pesniškim doživljanjem mladoslovenske dobe in med tožbo izkoreninjenega človeka dvajsetega stoletja, ki plaheta med osnovnima pesniškima doživetjema brez smeri in cilja. Alojz Gradnik je doma na skrajnem robu slovenskega ozemlja v goriških Brdih in nosi v krvi in duhu usodo mejaša. To telesno in duhovno dediščino spričuje njegova pesem, ki se ne da vsa ubrati v slovenski narodni spev, niti po obliki, niti po vsebini, kajti njena nasilna, večkrat brezoblična oblika ni slovenska, pravtako kakor je tuja dostikrat njena vsebina — nenaravna mešanica življenja in smrti.

Gradnik je pisal najprej pesmi za dijaške liste, prvič se je oglasil v almanahu Na novih potih, nato je deset let priobčeval v Slovanu in Ljubljanskem Zvonu pesmi, ki niso razodevale globljega doživljanja in oblikovne posebnosti, dokler ni pričela njegova pesem zoreti okoli 1910. l. ter je dosegla individualno popolnost v obliki in vsebini v Slovanu 1914. l., ko je bil Župančič njegov urednik. To pesem je Gradnik zbral v najboljši zbirki »Padajoče zvezde« (1916. in 1923. l.).

Gradnikova mladostna pesem je skraja odmev Murnove in Župančičeve mladostne pesmi ter začne šele okoli 1908. l. dobivati osebno vsebino in obliko v luči neke bolestne tuintam celo nenaravne erotike. Zrelejša je rana Gradnikova socijalna pesnitev, ki opeva življenje goriškega in istrskega kolona, čeprav tudi tu pesnik ne vidi v bistvo človekovega trpljenja ter skuša z lepo prispodobo ali pa besedo zabrisati človeško krivičnost.

Gradnikova ljubezenska pesem je izraz pretresljivega erotičnega pradoživljaja, ki ni samo posledica življenjske preizkušnje, temveč notranji smisel Gradnikovega telesnega in duhovnega življenja, kakršno živi v njem kot potomcu raznih rodov, ki je zrasel na meji ljudstev in kultur. Ta pradoživljaj je vzhodno, neevropsko prepričanje, da smrt ni konec ljubezni, temveč šele spaja žive z umrlimi ne samo kot spomin, ampak kot realno čuvstvo in neprestana duhovna, da celo telesna zveza. To nagonsko prepričanje je moralo dobiti v Gradnikovem življenju neko usodno potrdilo, ki ga je šele dvignilo iz pesnikove podzavesti v sredo njegove poezije ter je epigonskega Gradnika preustvarilo v pesniško osebnost. Gotovo so mu do tega pesniškega očiščenja atavističnih nagonov in slutenj pomagali slovstveni vzgledi. Zlasti italijansko slovstvo je ljubilo podobne pesniške motive, pa tudi drugod so takrat iskali v poeziji zveze med ljubeznijo in smrtjo, na pr. v delih francoskih simbolistov. Tudi hrepenenje Przybyszewskega po »nagi duši« ima tu svoje korenine. V brezvetrni sopari prvega desetletja našega stoletja je bilo običajno, da so pesniki družili neko bolestno preobčutljivost in erotično nekrofilijo z največjim življenjskim pogumom, ki se je kmalu razodel kot nacijonalna in socijalna nestrpnost ter je napovedoval viharje prihodnjih desetletij. Naša moderna je šla skozi temne strasti, ki so pretresali dekadentno evropsko dušo, ne da bi kakorkoli omadeževala osebni in narodni ideal, zato pa so njihovi dediči padli v zmedo ter so le redkoma mogli ohraniti organsko zvezo s preteklostjo. In prav v Gradniku se ta epigonska usoda najmočneje razkriva: v ljubezenski pesmi je učenec modnih evropskih dekadentnih struj, v domovinski liriki pa glasnik povečane narodne aktivnosti in revolucijonarnosti. Zato je njegova pesem razprta sama v sebi, poleg tihih verzov o vesoljstvu, smislu življenja in smrti poje o elementarnosti človeškega erotičnega življenja, ki mu smrt ni konec slasti, temveč začetek nove imaginarne, čeprav mogoče še bolj silne ljubezni.

Prav v neposredni bližini pa poje Gradnik jezne politične speve, ki so zato tako zagrizeni v čuvstvu in besedi, ker so podoba tistega prepričanja, iz katerega živi njegova erotična pesem. Gradniku je čuvstvo domovinske ljubezni pravtako podoba temnega erotičnega prepričanja o nepretrgani strugi, ki napaja individualno življenje z mistično krvjo, vročo iz navidez umrlih, a še živih nekdanjih pokolenj. Toda tu se reži nedoslednost, kajti od tega prepričanja ni več daleč še do globljega, po katerem izginja ne le poedinec, temveč tudi rod v strašno, neustvarljivo, čeprav ustvarjeno telo vsega človeštva.

Podoba je, da bo Gradnik tudi to spoznanje pesniško dojel, kajti pesniška pot, ki ga vodi od Padajočih zvezd na Pot bolesti (1922. l.) v speve, ki se glasijo De profundis(iz globočin) (1926. l.) ne le človeka, temveč tudi tako imenovanih mrtvih predmetov, ga mora privesti tudi tja, kjer se razlega živa pesem vseh človeških rodov v taki ubranosti, da ne moti ena druge, četudi se glasi vsaka po svoje.

Gradnik je razširil in spremenil skladno s svojim duhovnim in telesnim bistvom prastaro Prešernovo pesniško in življenjsko misel, da je samo v smrti absolutna človekova svoboda, a medtem ko je Prešeren in vsa starejša slovenska pesniška generacija mislila, da doseže človek šele po trdem zemeljskem delu v smrti zasluženo srečo večne biti, je za Gradnika konec življenja šele pravi začetek človeškega bistva. To je romantična, vzhodna miselnost, ki taji klasično in humanistično prepričanje o vrednosti pozitivnega dela.

Lirska pesem Vojeslava Moleta je po notranji vsebini sorodna Gradnikovi, čeprav navidez ni globljega razločka, kakor je med klasicističnimi Moletovimi stihi in trdimi, večkrat celo opotekajočimi se Gradnikovimi verzi. Toda kakor je Moletu potreben gladki, razkošni stih, ki čara pred bravčevo duhovno oko podobo za podobo v stilizirani opisnosti, ki spominja na antično slikarstvo ter vzbuja občutje dvignjenosti nad čas in prostor dvajsetega stoletja, tako je Gradniku potrebna sonetna forma, ki pa ne pozna vedre Prešernove, ali Kettejeve, ali pa tudi staroitalijanske podobe, temveč je podobna starodavni langobardski ali pa keltski posodi, dvignjeni iz grobišč, polni pepela, zemlje pa tudi dragocenih umetnin, ki vzbujajo v modernem človeku misel in čuvstvo na davne prednike. Tudi Moletova pesem ima duh po zemlji in grobovih, čeprav hoče biti samo izraz pesnikovega čuvstva, ki je enkratno in spominja le zaradi svoje podobe na življenje nekdanjih rodov. Pri Gradniku je antika vsebina, pri Moletu pa forma.

Mole je samostojen učenec slovenske moderne kakor Gradnik in se hoče dvigniti s pomočjo umetnostne izobrazbe nad primitivno in neučeno pesem slovenske moderne. S strogostjo antičnih pesniških mer hoče zajeziti val slovenskega pesniškega impresionizma v Murnovi in Župančičevi pesmi, ki se je v epigonih docela poplitvil. Toda formalnemu hotenju in znanju ni mogel Mole pridružiti enako močnega doživljanja. Zato se mu tudi v obliki niso vedno posrečili antični vzorci. Namesto strogosti grških in rimskih elegikov ter lirikov, namesto absolutne simetrije grškega in rimskega verza je ustvaril gladke secesijonistične posnetke, a namesto o vsebini, ki bi bila v izrazu mramornata, v čuvstvu pa vulkanska, je pel o idilični, neproblematični zaljubljenosti. Takšna je oblika in vsebina Moletove prve pesniške zbirke »Ko so cvele rože« (1910. l.). Mole se je trudil, da bi svojo ljubezen dvignil v splošnejše čuvstvo, a je po večini obtičal v tem, da je v veliki slovstveni ali slikarski ter kiparski motiv skušal ubrati svoje ljubezensko doživetje ter mu tako dati globlji pomen.

Šele v drugi pesniški zbirki »Tristia ex Siberia« (1920. l.) je Mole dosegel objektivnejšo lirsko pesem. Trpljenje v ujetniškem taborišču, krvavi valovi ruske revolucije in povratek preko tropskega morja v domovino mu je navdihnile nekaj iskrenih pesmi, čeprav je tudi to življenjsko preizkušnjo doživljal kot vase zaljubljen človek in estet. Nekatere pesmi, ki pojejo o neizmernosti sibirske pokrajine in južnega morja, so lepe pesniške impresije, pa tudi v antičnih snoveh ni samo navdušenje umetnostnega zgodovinarja, temveč spoznanje človeka, ki je našel v trpljenju pot do antičnih verskih in umetniških simbolov.

A slednjič se prelijejo tudi elegije iz Sibirije Moletu v ljubezenske pesmi, kakršne je pel v mladosti. Zato je moral kot pesnik umolkniti, čeprav je verjetno, da mu v novem življenju zori tretja oblika poezije.

Medtem ko so Maister, Gradnik in Mole samo pesniki in bolj ali manj samostojni učenci naše moderne, se v delih Vladimira Levstika, Antona Novačana in Cvetka Golarja kaže v mladosti prav tisti pesniški ideal, ki pa se pozneje umakne leposlovni prozi, katera jih druži po vsebini in slogu drugi generaciji slovenskih naturalistov, čeprav so tudi tu ohranili bolj ali manj značilnosti svoje pesmi. Najmočnejši talent je nedvomno Vladimir Levstik, ki je tudi po estetskem prepričanju bližji Gradniku in Moletu kakor pa Golar, ki je nadaljeval z zunanjimi sredstvi Murnovo kmečko pesem, pozneje pa je prešel preko originalne kmečke pravljice, banalne karikature gorenjskega kmečkega življenja v snovno dramatsko naturalistiko. Anton Novačan pa je prehodni slovstveni tip, ki hrepeni s srcem po novi umetnosti, čeprav je po duhu brat le-onih.

V Vladimiru Levstiku so se še močneje kakor v prejšnji trojici izrazile pesniške, nacijonalne ter socijalne ideje dvajsetega stoletja, ki jih je prav on vnašal v naše slovstvo s predrzno kretnjo, ki je zakrivala njegovo prirojeno romantično navdušenje ter dajala njegovim pesmim in novelam videz revolucionarnih dejanj. Kakor Gradnik in Mole ljubi Levstik v pesmi hladno sonetno obliko, ki jo uporablja svobodneje kakor katerikoli slovenski poet. Napolnjuje jo s predrzno retoriko sovraštva do mirnega, gnilega in o svobodi sanjajočega slovenskega življenja, ki ga presoja in obsoja po evropskih vidikih, med katere se meša močan vpliv južnoslovanske politične revolucionarnosti na ozadju akademskega socijalizma. V Levstikovi pesmi slavi slovenski formalistični element zadnja zmagoslavja, čeprav ga že Levstik sam ubija s futurističnim dinamizmom na pr. v Novih stihih (1909. l.). In prav ta nezvestoba je bila vzrok, da je Levstik kot pesnik moral umolkniti, kajti kljub boleči vsebinski impetuoznosti svojih pesmi, je bil vendar formalist, ki je obliki žrtvoval idejo.

Zato se mu je zdela leposlovna proza prikladnejša glasnica socijalnih in narodnostnih misli in čuvstev, obenem pa je dajala tudi večjo svobodo njegovi propovedniški sili. Že med pesmijo je pisal povesti, v katerih je hotel na osnovah Cankarjevega svetovnega nazora, vendar s popolnejšim realističnim načinom sloga in kompozicije ustvariti podobe človeškega dejanja in nehanja. Kot pripovednika ga zanima najmočneje boj mladih svežih sil s starimi, okorelimi ljudmi in nazori, ali pa tudi življenje Nietzschejevega nadčloveka vsakterih odtenkov tega slovstvenega tipa predvojne dobe, ki ga je povojna doba ustvarila tudi v življenjski resničnosti spet v najrazličnejših varijantah, v pritlikavski človeški in kulturni sredini. Levstik je sicer hrepenel, da bi nadkrilil Cankarja po življenjskem optimizmu in plastičnejšem prikazovanju telesnega življenja, vendar je na dnu vsaktere njegove povesti Cankarjeva miselnost in čuvstvenost, kakor je tudi njegov jezik robat in fantovsko-prešeren odmev Cankarjevega sloga. Ta oznaka velja za Levstikovo mladostno povest, ki jo je dajal na svetlo v Slovanu, Zvonu, Zabavni Knjižnici Matice Slovenske, v listkih ter jo dovršil v knjigi »Obsojenci« (1909. l.). Življenjske in umetnostne nazore, ki jim je služil v tej dobi, je Levstik skušal estetsko poveličati v nekončani povesti »Sphinx patria« (1910. l.), ki je »proti svoji nameri in obljubi« ni hotel nadaljevati, ko je Fran Ilešič po Govekarju s sedmo številko tistega letnika prevzel uredništvo Slovana. Tu je Levstik hotel ustvariti nasprotje in dopolnilo Cankarjevih umetniških povesti ter je ustvaril dobro karakteristiko slovenske umetniške družbe pred svetovno vojsko, ki ji je edini problem — domovina.

Ta misel, ki jo je Levstik opeval tudi v pesmih, se je pod vplivom političnih in socijalnih dogodkov začela zrcaliti v njem kot sramota zaradi suženjstva, v katerem živi on in narod, kar ga je vodilo v politično žurnalistično delo, ki mu je od 1910. l. žrtvoval svoj umetniški dar. Sprva izpoveduje Levstik, ki je bil ter ostal najostrejši nasprotnik misli na jugoslovansko jezikovno edinstvo, nekakšna anarhistična načela, ki še nimajo konkretnega političnega ideala. V njih je samo strastno sovraštvo do političnih in socijalnih razmer, v katerih živi slovenski narod. Šele tik pred svetovno vojsko in zlasti v trpljenju, ki ga je prinesla človeštvu in njemu, dobi Levstikova politična ideja jugoslovansko lice. Ta notranji in zunanji preokret v njegovem ustvarjanju označujejo povesti »Svoboda!« (prvotno »In vstali so divji psalmi« [1910. l.]), Janovo (1914. l.) in »Gadje gnezdo« (1918. l.). V teh povestih je Levstik podal svoj življenjski in politični razvoj, naslikal pa je tudi notranji preobrat slovenskega političnega mišljenja v usodnih letih pred osvobojenjem.

Osrednja povest Levstikovega ustvarjanja je Gadje gnezdo, kjer je v spominu in v ljubezni do matere upodobil pasivno junaštvo vsega slovenskega naroda, ki je kljub padcem in blodnjam tisočletne nesvobode ohranil zemljo in slovansko dušo.

Poslej je Levstik gojil naturalistično povest, politično ter družbeno satiro, ki pa jo je le prerad usmerjal v pretekle čase in razmere ter hotel soditi ljudi in ustanove, ki jih je sodil čas, namesto da bi črpal iz sodobnosti in bičal temne sile, ki so bile aktualne. Kakor vse slovensko izobraženstvo tako je tudi Levstik bil poln strahov in prividov iz preteklosti ter se ni mogel s stvariteljsko vdanostjo posvetiti novi dobi. Zato ni rasel preko povesti Gadje gnezdo. Ljubezenski roman Zapiski Tine Gramontove (1919. l.) sicer obljublja, da bo iz Levstika vzrasel svoboden oblikovalec življenja, ne glede na trenotne oblike in norme. A te obljube Levstik dozdaj še ni izpolnil, ker se ne more odtrgati od preteklosti. Zato v zadnjih letih večinoma prevaja in si nabira novih sil.

Anton Novačan je slovstveni sorodnik in učenec Vladimira Levstika. Tudi njegovo slovstveno delo označuje nepretehtana, vročekrvna zunanja gesta. Tudi v njegovem pisateljevanju se spajata naturalizem in simbolizem na osnovi nekoliko dekadentnega, toda globokega opazovanja človeškega življenja. Slovstveno dozoritev tega opazovanja pa ovira pri obeh površna psihološka presoja, ki misli preveč na zunanji učinek ter zabrede tako v karikaturo namesto v tragiko, kamor pisatelja hočeta. Vendar je v Novačanovih delih artistični element nekoliko tišji kakor v Levstikovih, pisateljevo čuvstvo ga duši, čeprav dostikrat obnemore od nasprotnega pritiska.

Že v gimnazijskih letih je Novačan pisal zgodbe za pokrajinske časnike in slovstvene publikacije, dokler ni presenetil 1912. l. naših kritikov z novelističnim zbornikom Naša vas, ki ga je nadaljeval še prihodnje leto. V odlomkih Naše vasi je mogočen koncept za psihološko in socijalno resnično sliko slovenskega vaškega življenja, toda nebrzdanost Novačanovega življenjskega in pisateljskega temperamenta je te odlomke odkrhnila iz stvariteljske domišljije, predno so dozoreli v podobi in ideji. Načrt o umetniški sliki in življenjski ideji vaškega življenja je Novačan skušal dramatsko oživiti v drami Veleja (1921. l.). Tu je želel, da bi v luči seksualnega problema podal človeško gorje vaške socijalne strukture ter pogansko, popolnoma areligiozno in nesocijalno psiho vaških ljudi. V tej pretirano pesimistični podobi je Novačan zašel predaleč, Veleja ni simbol vasi, temveč tragedija ženske duše.

V zbirki desetih povesti Samosilnik (1923. l.) je zbral Novačan novelistično žetev iz Ljubljanskega Zvona in Književnega Juga. Poleg starih motivov iz Naše vasi, ki pa so mu sedaj dozoreli v psihološkem realizmu podaja tu individualistične probleme z neko anarhistično miselnostjo, ki jo le rahlo ozarja vera v socijalno pravičnost. Ta duh govori tudi iz drame Herman Celjski (1928. l.), ki je prvi del še nekončanega dramatskega mozaika v treh delih, ki ga je pisatelj nazval Celjska kronika. Herman Celjski je vzorec renesančne drame, ki bi bolj po pravici nosil ime melodrama, kajti v tihem nasprotju zoper Župančičevo Veroniko Deseniško, čeprav je prav ta oplodila njegovo dramatsko misel, razgrinja Novačan v nji zanimive kulturno zgodovinske slike z dvora Hermana Celjskega, njegovo strastno in nasilno vladarsko pot, ki ga vodi preko krvavih žrtev za celjskimi zvezdami. Novačanu je sijala pred očmi misel ustvariti dramo človeške usode, ki bi po geslu: »Bog je čuječ« kazala v zmedi osebnih in socijalnih bojev organsko pot do svobodnega človeškega življenja. Njegova ideja pa bo postala jasna šele takrat, ko bo dal na svetlo ostala dela Celjske kronike.

Novačan je ena najtipičnejših osebnosti našega polpreteklega slovstvenega življenja. Njegovo globoko poetično čuvstvo in nevsakdanjo ustvarjalno silo moti toliko sekundarnih vplivov, da se ne more prikopati do popolne umetnine, čeprav se ji mnogokrat za las približa. Toda to ni samo njegova usoda, temveč vseh naših ljudi, ki morajo služiti najbolj nasprotujočim si gospodom. Če pa bo znal Novačan krotiti samega sebe in škodljivi vpliv tujih sil, bo dosegel tudi prave umetnine namesto dosedanjih blestečih konceptov.

Golarjevo pesniško delo označuje snovni prehod iz moderne v miselnost naše druge naturalistične generacije. Ta prehod se je na zunaj pokazal v Golarjevem ustvarjanju precej pozno, šele v kmečkih igrah, a je živel skrit tudi v njegovih lirskih pesmih od početkov. V liriki je Golar veljal kot Murnov učenec, toda takšna je bila samo njegova zunanja pesniška gesta, v resnici je med njuno poezijo silen razloček. V Golarjevi lirski pesmi je namreč čudna mešanica seksualnosti in naravnega, kmečkega življenja. Toda Golarjeva narava ni pristna, temveč je stilizirana v lažnem narodnem slogu, ki skriva njeno erotično jedro. Ta alpsko-narodopisna stran Golarjeve pesmi je zunanje res sorodna Murnovim kmečkim verzom, ki pa so v notranji vsebini potekli iz docela drugih doživljajev.

Golar je pričel dajati pesmi na svetlo v Ljubljanskem Zvonu 1901. l., pozneje so prihajale na dan v almanahu Na novih potih, v Slovanu, nekatere tudi v Dom in Svetu ter drugih publikacijah. Zbral in uredil jih je v treh pesniških zbirkah: Pisano polje (1910. l.), Rožni grm (1919. l.) in Njiva zori (1927. l.). Poleg tega je najboljše pesmi iz prvih dveh dal natisniti v antologiji »Poletno klasje« (1924. l.). Golarjeva pesem je v bistvu epsko-lirski izraz bolj formalne kakor pa čuvstvene nadarjenosti. Poglavitni doživljaj je — erotika, ki po Golarjevem pesniškem prepričanju ne navdaja samo njega, temveč tudi gorenjskega človeka, pokrajino in celo verske in življenjske simbole. Zato opeva naravo najrajši v pomladnem ali pa v poletnem svatovskem oblačilu ter vidi za vsem dejanjem in nehanjem zemlje in človeka erotični pranagon. Tu izvira tudi pisanost in bujnost Golarjeve pesniške oblike, izrazita erotična metaforika in svatovsko, nekoliko dolgovezno prikazovanje te praideje. Zato ni v Golarjevi pesmi pristnih ritmov kmečkega življenja in trpljenja, pesnik ne pozna socijalnih in individualnih bojev kmečkega človeka, njegov svet in človek sta izraz neresne, erotične idilike, ki išče v vsem samo svoje čuvstvo.

Podobne so tudi Golarjeve »kmečke« povesti, v katerih se košati zapoznela folklora v širokem, lagodnem slogu, polnem narodnih dovtipov in rekel, zabeljena pa z vesoljno erotičnostjo. Prav kakor v pesmi je tudi v Golarjevih povestih svetel slog, ki jim daje bogato barvitost, kakršne ne poznajo Golarjevi pesniški sodobniki. To je odsev evropske secesijonistične umetnosti, ki je ljubila močne barvne učinke ter ji ni bilo mar enotne ubranosti. Razen kmečkih povesti je napisal Golar tudi dekadentno razposajeno zgodbo »Sanje poletnega jutra« (1910. l.), kjer je skušal poveličati bohemsko življenje epigonov naše moderne. Docela pa se je pokazala nenaravnost Golarjeve kmečke umetnosti v njegovih dramatskih poskusih, kajti dramatska oblika ne dopušča slepomišenja s prispodobami in zunanjo nabuhlostjo pesniškega izraza. Zato je v Golarjevi groteskni komediji »Vdova Rošlinka« (1929. l.) planila na dan vsa njegova pesniška nemoč, ki je ni mogel rešiti hvaležni motiv, niti domač jezik, poln ljudske zgovornosti in metaforike. Psihološka nevednost, v kateri je risal dejanje in nehanje svojih oseb, je tolikšna, da je postavil na oder lutke namesto ljudi. Še slabši sta poslednji Golarjevi igri »Dekle z rožmarinom« (1931. l.) ter »Dve nevesti« (1932. l.). V prvi je zaman poskušal zgraditi resno dramo o prastarem erotičnem problemu, v poslednji pa obnavlja to snov v komedijski obliki.

Golar je zapravil pesniško dediščino slovenske moderne. In iskati je bilo treba novih poti.

Takšno iskanje označuje lirsko pokoljenje, ki se je oglasilo v našem slovstvu okoli 1910. l. V njegovi pesmi še vedno blesti Župančičeva podoba in zveni njegov pesniški izraz. Vendar hrepene vsaj najboljši tega rodu, da bi našli za prevzeti besedni sijaj konkretnejše, socijalnejše vsebine, da bi se dvignili preko poetične idile k objektivnejši, realnejši in bojevitejši pesmi. To hrepenenje, ki navdaja vso generacijo, se je najmočneje uresničilo v pesmih Frana Albrechta. Tase sicer ni mogel rešiti Župančičeve forme, marveč jo je še celo stopnjeval, vendar je v pesniških zbirkah Mysteria dolorosa (1917. l.) in v Pesmih življenja (1920. leta) uresničil vsebinski prehod do stvarnejše in neposrednejše razmišljujoče pesmi, ki pa ni mogla učinkovati odrešilno, ker jo je brzdala Župančičeva forma, ki ji ni bila niti notranje, niti zunanje adekvatna. Zato je moral Albrecht umolkniti, ker ni bil dovolj močan, da bi si ustvaril svojo obliko. V idejnem smislu pa je že človek novega ekspresivnega doživljanja.

Stari miselni in čuvstveni svet živi v pesmih Pavla Golia, zato jim je v besedi dekadentna, v verzni tehniki pa izbrušena oblika ustrezajoča. Tudi Golia stremi po drugačnih pesniških doživetjih, kakor jih je upodabljala moderna. Trpljenje v svetovni vojski, ujetništvo in življenje v ruskem svetu so mu napolnili staro pesem z novimi elementi, četudi ni mogel najti tem doživetjem vselej potrebne notranje prevzetosti, ampak jih je s svojim bohemskim temperamentom preživljal bolj kot zanimive pesniške motive kakor pa kot človeštvo pretresujoče izkušnje. Takšne so Golieve Pesmi o zlatolaskah (1921. l.), kjer poje o ljubezni v velikomestnem, nekoliko dekadentnem slogu in združuje erotična ter socijalna čuvstva in misli v negloboke, bohemsko občutene verze. V Večerni pesmarici (1921. l.) je zbral svoje razmišljujoče pesmi. Tudi tu je leporečje dostikrat zadušilo doživljaj. Pretresljive so le elegije, posvečene padlim tovarišem in žrtvam svetovne vojske sploh. Pesmi, ki jih je dal na svetlo v Ljubljanskem Zvonu 1926. l., so globlje po doživetju, oblika pa je ostala stara, nekoliko dolgovezen, čeprav gladek in zveneč svobodni verz. Golia je spisal tudi več poetičnih mladinskih iger, med katerimi je najpriljubljenejša sanjska igra Peterčkove poslednje sanje (1923. l.). V pretirani dramatski satiri Kulturna prireditev v Črni mlaki (1933. l.) je hotel osmešiti naše sodobne kulturne in politične harlekinade.

Lirika Iga Grudna je ostala najgloblje pod Župančičevim oblikovnim in vsebinskim vplivom. Gruden se je najpopolneje polastil Župančičevih pesniških izrazil, s katerimi je pesnil v sonetni, tercinski in svobodni obliki ljubezenske pesmi (Narcis 1920. l.). V Primorskih pesmih (1920. l.) je samostojnejši, pokrajinska občutja iz rodne Primorske se mu prelivajo v domoljubne in politične verze, ki večkrat zbude resnično občutje in razpoloženje. Gruden je pesnil tudi otroške pesmi. Prim. zbirko Miška osedlana (1922. l.). Tudi v otroški pesmi je ostal zvest Župančičev učenec.

Celo v pesmih Radivoja Peterlina-Petruške, Janka Glaserja in Ivana Albrehta slutimo hrepenenje po novih pesniških obzorjih, toda njihovo doživljanje je povečini tako preprosto in prozaično, pesniška oblika pa izrazito epigonska, da se jim le redko posreči dober stih, docela lepe pesmi pa skoraj zastonj iščeš v njihovih zbirkah.

Drugo pokolenje slovenskih naturalistov[uredi]

Naturalistični pesniški nauk ni nikdar popolnoma dozorel v našem slovstvu. Vedno so motili njegovo teoretično in praktično izoblikovanje premočni drugotni vplivi, ki so ga usmerjali po svoje. Zdaj so mu nadevali romantično krinko, zdaj so ga vodili spet po poti moderne. Vendar je bil naturalistični način leposlovnega prikazovanja močneje zasidran v našem slovstvu, kakor bi pričakovali po njegovem zapoznelem rojstvu in njegovih mnogoštevilnih nasprotnikih idejnega ter življenjskega značaja. Videli smo že pri epigonih slovenske moderne, kako so se nekateri bojevali z naturalističnimi in novoromantičnimi pesniškimi idejami, kako so omahovali iz nasprotja v nasprotje, ali pa so vsaj skušali združiti obe načeli ustvarjanja.

Tudi med doslednejšimi slovenskimi naturalisti opazimo podobno negotovost, ki daje značilni pečat njihovim delom, da so vsebinsko skoraj vedno zasnovana v naturalistični tehniki, v obliki pa skoraj nikoli, temveč rajši uporabljajo Cankarjevo psihološko pripovedovalno metodo, ali pa realistični, celo romantični način pripovedovanja. Ta razkol priča, da naturalizem ni ustrezal bistvu slovenske duše, temveč je bil bolj sin svobodomiselne kljubovalnosti zoper stoletno janzenistično preganjanje svobodne umetnosti.

Te lastnosti razodeva pripovedniško delo Iva Šorlija, ki je pričel kot pesniški učenec moderne v almanahu Na razstanku. Kmalu pa je spoznal, da ne more v pesmi ustvariti nič svojega, začel je pisati lirsko prozo. Prim. zbornik Na novih potih. Nato se je lotil večjega pripovednega načrta v romanu Človek in pol (1903. l.). Ta pripovedni prvenec je značilen za Šorlijevo pisateljevanje. V njem namreč opazimo sledove Kersnikove, Govekarjeve pa tudi Maupassantove in Čehovljeve povesti, ki jih druži Šorli v osrčju preveč preprosto pojmovanega nietzschejanskega motiva o nadčloveku. Njegov »človek in pol« je bolj dijaški junak kakor pa mistična osebnost Nietzschejevih sanj ter oznanjuje misel, da je le tisti popoln človek, kdor se je opral v mladih letih v — blatu življenja. To mladostno delo je Šorli zgradil naivno: poleg naturalistične osnovne tendence je uporabljal tehniko stare usodnostne tragedije in pripomočke romantične povesti.

Za spoznanje je zrelejši roman »Pot za razpotjem« (1906. l.). Tu je hotel po načelu: »Če mlad mož ni abnormalen, mora hrepeneti po ljubezni, in nobena kuta ga ne reši tega« upodobiti, kako išče mlad duhovnik smisel življenja. Ideja je stara, le da se je Šorli trudil, da bi jo upodobil dosledneje in resničneje. Tudi v jeziku opazimo napredek, čeprav se Šorli ni nikdar povzpel iz papirnatega sloga do žive besede.

V Novelah in črticah (1907. l.) je zbral krajše pripovedne spise, ki jih je pisal že od 1902. l. V njih je obnavljal svojo staro življenjsko tezo, ali pa je pripovedoval genljive ljubezenske ter družbene zgodbice. Poslej je bil sila priden novelist, ki je zalagal vse slovenske leposlovne mesečnike, pisal pa tudi za Mohorjevo družbo ter dajal na svetlo samostojne knjige. V poslednjem času izdaja Izbrane spise. V Šorlijevem slovstvenem delu skoraj ne opazimo razvoja. Vse njegove zgodbe, ki so posnete večinoma iz meščanskega življenja, se dogajajo v brezobličnem svetu, kjer ni jasne meje med dobrim in zlim, med življenjem in sanjo ter med psihološkim upodabljanjem in hladnim razmišljanjem. Zato je naturalističnih prvin v njem le malo, razen v snovi.

Šorliju je notranje soroden Ivan Lah, ki je mlajši ter je slovstveno doraščal bolj pod vplivom ruskega realizma kakor pa zapadnega naturalizma. Tudi pri slovenski moderni se je z večjim pridom učil kakor Šorli, ž njim pa ga veže pritajena romantična melanholija, s katero ocenjuje življenje. Prav kakor Šorlijeve povesti tako so tudi Lahove brez notranje hrbtenice in zunanje plastike, bolj razmišljanja o življenju, kakor pa novo življenje rastoče iz pripovednega daru. Lah je pričel pisati kot gimnazijec in je navrhovatil do danes kopico zgodovinskih in sodobnih povesti, novel in črtic. Močnejšega pripovednika se je pokazal v zgodovinski povesti, zlasti oni, ki opisuje zgodovino Dolenjske: Uporniki (1905. l.), Vaška kronika (1907. l.), Brambovci (1910. l.—1911. l.) in Sigmovo maščevanje (1931. l.). Tu je s pasivnostjo zgodbe ter skromnostjo besede in sloga nehote podal resnično sliko našega trpnega junaštva. Vse te povesti nosijo znamenje romantika, ki pa ni trden v svoji umetniški veri ter se nagiblje k modernemu dekadentstvu. Izmed Lahovih sodobnih povesti so najboljše dolenjske slike in novele, ki jih je pisal kot visokošolec v Domu in Svetu (1901. l.—1907. l.), med njimi tvorijo nekakšno enoto povesti od 1905. l.—1907. l. Potem je Lah izgubil slog, očaral ga je Cankar. Takšne so njegove povesti, ki jih je pisal za Ljubljanski Zvon in Slovan od 1908. do 1914. l. Pozneje je najrajši gojil psevdozgodovinsko novelo in povest v prozi in v verzih ter mladinsko in patrijotično igro. Plodovit je tudi kot kulturni, slovstveni ter politični publicist in listkar. Njegov pisateljski lik je epigonski, z naturalizmom ga ne veže nič, pa tudi sicer je njegovo delo težko opredeljivo, ker se ziblje med diletantstvom in umetniško resničnostjo.

Polnokrvnejši pripovednik in naturalist je Milan Pugelj, ki je edini med tovariši umel objektivno in tiho oblikovati tragiko našega sedanjega življenja, sivo življenje malomeščanskega proletarca in izobraženca, ki pozna samo dvoje doživetij: ljubezen kakršnekoli oblike in — smrt. Preprosto in jasno se snuje »malo življenje« v Pugljevih novelah, kjer opazimo rahel vpliv učiteljev Čehova in Maupassanta. Dušnega življenja sicer ni v njegovih zgodbah, ker ga njegove osebe tudi niso imele. Pugelj je pričel s pesmimi in novelami v Domu in Svetu. Spočetka se je bojeval s cankarjanstvom, ki ga je posnemal v slogu in v vsebini, nato pa se mu je z velikim naporom iztrgal ter je kakor zanalašč opustil vsako dušeslovno razglabljanje in pripovedoval zgodbe malih ljudi preprosto in objektivno. Pugljeve novelistične zbirke »Mali ljudje« (1911. l.), Ura z angeli, Brez zarje (1912. l.), Mimo ciljev (1914. l.), Zakonci (1916. l.) in Črni panter (1920. l.) razodevajo skromno rast. Včasih pa vendar zazveni iz tragikomičnih seksualnih zgodbic osebna, narodna in občečloveška bolest tako močno, kakor jo je mogel občutiti samo resničen umetnik in dober človek. Solnčnejše kakor malomeščanske povesti so Pugljeve dolenjske kmečke zgodbe, kjer slika z živim jezikom živega človeka.

Naš naturalizem je dozorel šele v romanih in dramah Alojza Kraigherja, ki je bil član slovenske moderne, a se je z listki in črticami že zgodaj obrnil v drugačno smer. Kraigher je počasi dozoreval kot pisatelj. Šele po desetletnem iskanju oblike in snovi si je slednjič določil za umetniško nalogo boj za ravnovesje duha in telesa v erotiki ter je začel presojati slovensko družbo in njeno življenje po tem osrednjem vidiku. Seveda je bila njegova teza preveč individualistična, da bi mogla veljati kot merilo in smer za družbeno življenje nekega občestva, zlasti ker je erotični nagon sam po sebi premalo odvisen od etičnih norm. Zato tudi Kraigherjeva analiza družbe, kakor jo je podal v drami Školjka (1911. in 1923. l., ko jo je dal spet na svetlo stilistično in jezikovno popravljeno), ni bila dovolj odkritosrčna in premišljena, zlasti ker je njegova rešitev krivična tudi z življenjskega in estetskega stališča. Tudi roman Kontrolor Škrobar (1914. l.) ni v umetnostnem pogledu to, kar je kritika sodila o njem: naturalistična slika Slovenskih goric, njihovega izobraženca in kmeta, temveč resignirani ženskar Škrobar bi si lahko podobne življenjske izkušnje pridobil kjer koli na božji zemlji. Ljudsko življenje se ne bo nikjer zmenilo zanj, prenašalo ga bo z njegovimi jarogosposkimi tovariši vred, nato pa streslo s sebe in šlo svojo pot.

Nekoliko resničnejše je orisal ljubljansko družbo v romanu Mlada ljubezen (1917. l. do 1918. l.); resničnejše vsaj zato, ker je iskanje pravega erotičnega življenja za malomeščansko mladino nedvomno bolj pereč problem kakor za kmečko, ki sledi tu bolj naravnemu nagonu nego preračunanemu razmišljanju.

Kraigher je v povestih dobro, čeprav enostransko naslikal svojo generacijo. Podoba je, da je ž njimi hotel ustvariti nasprotni tečaj Cankarjevi spiritualni noveli in pokazati življenjsko zmedo, ki jo je Cankar videl zlasti v duhovnem in družbenem življenju svoje dobe, na njeni telesni, lahko bi rekli fiziološki plati. Zato se Kraigher izogiblje duhovne in etične vsebine svojih oseb in jih slika najrajši kot plen strasti, ki jih upropašča in dviga v smeri iskanja ravnovesja duha in telesa v erotičnem življenju. Kraigherjev slog, kompozicija in tehnika romanov in novel pa v bistvu ni naturalistična, temveč romantična, z naturalisti ga druži le vsebina, na katero pa gleda kot pisatelj z romantičnimi očmi. Prigodniškega značaja in pomena je dramatski poskus Umetnikova trilogija (1919. l.), v kateri je skušal upodobiti telesno, zlasti erotično ozadje duhovnemu fenomenu, ki se imenuje Ivan Cankar. Prijatelja in slovstvenega zaščitnika, ki ga je sprejel v naše slovstvo s pretirano pohvalo Školjke, je Kraigher orisal kot žrtev erotične nemoči. Ker Cankar ni poznal hrepenenja po ljubezni v takem smislu, kakor jo Kraigher riše v svojih dramah in povestih, se je njegova stvariteljska domišljija lahko vzpenjala v nedosežne globine in višine človeške duše. Cankarju pa je bila spet Kraigherjeva umetnost nekako fiziološko dopolnilo njegovega lastnega osrednjega življenjskega in umetniškega problema — duševnega hrepenenja. Zato sta se prijatelja nekako izpopolnjevala ter sta občutila drug drugega kot tistega umetnika, ki mu je dano povedati to, kar sta sicer oba hotela, a sta mogla izreči samo deloma. Z zadnjim večjim delom dramo Na fronti sestre Žive (1929. l.) je Kraigher načel problematiko svojega življenja in svojih nazorov. V motivu, ki ga je hotel rešiti v Školjki in o katerem je razglabljal v prejšnjih spisih, je zdaj pokazal, da je — osnova njegovega življenjskega bistva, ki se je nujno morala umetniško utelesiti v njegovih spisih, a je obenem zaslutil, da je življenje bolj zapleteno, da so v njem še višje in usodnejše sile kakor spolni nagon. Kljub temu osnovnemu spoznanju pa moti v njegovi zadnji drami preveč osebnostno obeležje, ki daje delu neestetski, površni in prenagljeni obraz. Toda to so značilne črte Kraigherjeve umetnosti. V njem se nista pogodila človek in pisatelj, kakor se tudi nista pomirila miselni romantik in življenjski naturalist.

Korenine pisateljskega dela Frana Milčinskega poganjajo iz miselnosti prve slovenske naturalistične generacije, s katero je tudi pričel svojo pisateljsko pot v dijaški Vesni. Vendar je njegovo pisateljsko delo zadobilo na moči in učinku šele v prvem desetletju našega stoletja, pa tudi njegova življenjska in pisateljska miselnost ga bolj druži z ljudmi druge naturalistične generacije, čeprav je bil in ostal samonikla osebnost, ki se ni ozirala na estetske teorije, temveč je ustvarjala iz dna svoje duševnosti, v kateri se je spajala osebna, satirična in humoristična stran z ljudsko, lahko bi rekli občečloveško miselnostjo. Vir, ki napaja ti komponenti Milčinskega značaja, je zdrav razum, ki mu odkriva pretiranosti, smešnosti in napačnosti družbenega, pa tudi političnega in kulturnega življenja. Najznačilnejše za njegovo humoresko in satiro pa je, da se Milčinski smeje tudi svojemu najvišjemu slovstvenemu sodniku — zdravemu razumu, ki ga slednjič poniža v najgloblje filistrstvo misli in čuvstva, iz katerega pripoveduje svoje zgodbe. To pa je neka oblika tako imenovane romantične ironije, ki je pri Milčinskem posebno groba, lahko bi rekli naturalistično pobarvana, vendar razjasnjuje drugo plat njegovega ustvarjanja — oživljanje in ponavljanje ljudskih pravljic in pripovedk. Iz njegovega poklicnega dela ter dobrohotnega življenjskega temperamenta pa izvira tretja stran pisateljevanja, ki se zrcali sicer tudi v prvih dneh, živi pa samostojno v njegovi vzgojni povesti in igri.

Iz Škrata (1885. l.) gre Milčinskega pisateljska pot skoraj v vse slovenske revije, časopise in liste, dela pa je dajal na svetlo tudi v posebnih knjigah. Najpomembnejše zbirke humoresk so: Muhoborci (1912. l.), Drobiž (1921. l.), Gospod Fridolin Žolna in njegova družina (1923. l.) ter Dvanajst kratkočasnih zgodbic (1923. l.). Njegova najlepša pravljična dela pa: Pravljice (1911. l.), Tolovaj Mataj (1917 l.) v prozi, v dramatski obliki pa Volkašin, Kjer ljubezen tam Bog (1913. l.) in Mogočni prstan (1923. l.). Najzrelejša vzgojna povest pa so Ptički brez gnezda (1917. l.).

Milčinski sicer ni humorist, ki bi se mogel povzpeti iz situacijskega humorja h karakternemu humorju. Preveč ga zanima kot rojenega pripovedovalca zgodba, da bi mogel paziti na značaj, četudi se mu kljub temu zgodba razodene ne le kot posledica smešnih dogodkov, temveč tudi kot življenjski rezultat okrnjenih in nedozorelih življenjskih tipov. Mnogokrat sicer zaide v banalnost in surovost, vendar mu lebdi vedno pred očmi etična misel. V pravljičnih motivih mu prav te lastnosti ne hodijo prav, ker mu kvarijo pravljično vzdušje in zgodbo z medklici neobrzdanega povprečnega razuma. Kljub temu je podoba, da je prav zato Milčinski dojel najgloblji smisel sodobnega slovenskega človeka, ki je zaradi licemerskega razumarstva nezmožen tragičnega in pravljičnega čuvstvovanja ter mišljenja.

Tako so Ptički brez gnezda, kjer se vrstita pouk in smeh, najboljše slovstveno delo Milčinskega. In tudi najznačilnejše.

Rodova na razpotju[uredi]

Mladina, ki je nastopila v našem slovstvu tik pred svetovno vojsko, je organsko zrasla iz Župančičeve in Cankarjeve umetnosti. V nji ni več tipičnega epigonstva, ona je prevzela le Cankarjevo in Župančičevo idejo svobode, ki jo je začela pojmovati objektivno, ne več kot estetski beg v kraljestva duha in duše, temveč kot realno življenjsko dobrino, ki si jo mora narod tako ali tako izbojevati. Namesto ideje je v središču njenega življenjskega ter umetniškega zanimanja — živi človek, slovenski človek in njegova nacijonalna bodočnost. Ta svobodoželjnost je bila tako mogočna, da je v predvojni mladini zbližala razprta dela slovenskega izobraženstva, zedinila je v slovstvenih deloma tudi v političnih in socijalnih idealih dediče mladoslovenske kulturne smer ter Krekove učence. V slovstvu se hrepenenje po svobodi najmočneje kaže v uporu zoper Cankarjev in Župančičev formalizem, v kriku po objektivnem realizmu, ki bi pokazal življenje v njegovi mogočni struji. Ta krik je močnejši pri kulturno neizrabljeni tretji dominsvetovski generaciji, ki se pod vodstvom Izidorja Cankarja pripravlja, da pomiri razpor, ki divja med katoliško kritiko in estetiko ter umetnikovim stvariteljskim nagonom. Na svobodomiselni strani je slovstveno življenje plitvejše. Tam je boj za avtonomnost umetnosti že končan, mladina se posveča političnemu življenju, ki kaže dve smeri. Prva je izrazito samopolitična, samoslovenska in protiklerikalna. V drugi pa se politična ideja svobode prične kazati v jugoslovanski podobi, umetnost sicer ni njeno glavno geslo, rajši goji politično razpravo, idejno črtico in narodnostno jeremijado, vendar ni protiumetnostno usmerjena, iz njenih vrst so zrasli pozneje nekateri dobri pisatelji. Ne pozna pa tudi ona mržnje do nasprotne kulturne in politične struje, ki označuje prvo.

Misel na narodno edinost jo dela umerjenejšo v domačih vprašanjih, da more služiti z večjo silo poglavitnemu cilju. Zato postane v našem slovstvenem življenju vodilna dominsvetovska generacija, ki ji je Izidor Cankar z revizijo Lampetovega oziroma Mahničevega slovstvenega programa, omogočil svobodno ustvarjanje.

Poleg teh notranjih sprememb so vrgle na to mladino odseve tudi svetovne socijalne, politične in kulturne sile, ki so ji kazale nove estetske in življenjske cilje. Mladostno vihravi evropski nacijonalizem, ki se je tik pred svetovno vojsko pojavil tu in tam po Evropi nekoliko kot sad tonečega liberalizma in nenasitnega imperijalizma velikih, nekoliko kot sin upornega posnemanja tako imenovanih malih narodov, je navdajal tudi mladi slovenski rod, ki je hotel s podrobnim narodnoobrambnim delom ter s politično zvezo z ostalimi Južnimi Slovani zajeziti germanski tok na vzhod ter je tako dvignil našo zemljo v območje svetovne politike. In prav tu je vzplamtela svetovna vojska, ki ni samo zamorila umetniškega razvoja te usodne generacije, temveč je s posledicami načela celo bistvo našega narodnega obstoja.

Pa tudi svetovni slovstveni struji, kakor sta bili romanski futurizem in germanski ekspresijonizem, sta vplivali na obliko in vsebino našega slovstva. Ni slučaj, da se je svobodomiselna stran naše mladine pokazala v slovstvenem delu mnogo konservativnejša nego dominsvetovska. Župančičeva forma in vsebina sta bili premogočni, da bi mogla mladina poseči po novi formi in vsebini, čeprav je tipala stran od bleščeče Župančičeve poetične samozaljubljenosti za resničnim človekom sodobnosti, ki je uklenjen v organizacijo evropske umirajoče kapitalistične neorganiziranosti drhtel v slasti in strahu pred bodočnostjo.

Dominsvetovci so bili po čudnem naključju zdaj v umetnosti svobodnejši nego svobodomiselci; kajti kakor hitro so izgubili nad njimi moč protiumetniški predpisi glede na vsebino, se jim je že zaradi duhovnosti njihovega svetovnega in verskega nazora moralo odkriti prostrano kraljestvo človekovega duha z njegovim zemeljskim deležem vred. Seveda se v resnici niso mogli umetniško polastiti vsega tega, plašile so jih sence iz preteklosti, pa tudi v njihovih dušah samih se ni toliko zjasnilo, da bi spoznali jedro novega življenja in nove umetnosti.

Vodilna osebnost nove slovstvene usmerjenosti na strani Dominsvetovcev je bil Izidor Cankar, Ivanov bratranec. Nedvomno je ta sorodniška zveza združena z naravnim Izidorjevim darom za kritično razmišljanje o umetnosti in življenju pospešila, da se je v njem stvoril svobodnejši pogled na naše slovstvo in njegove probleme, kakor jih je imel takrat kdorkoli izmed slovenskih kritikov. Morda mu je prav zgled Ivanove umetnosti na eni strani, na drugi strani pa neiskrena ter ponižujoča kritika Župančičeve in Cankarjeve umetnosti v Domu in Svetu rodilo spoznanje, ki si ga je upal prvi v Domu in Svetu zapisati, da ima v umetnosti vsakdo »svoj prav«. To objektivno načelo, ki ga je Cankar zagovarjal sprva nekoliko prikrito v kritikah ter leposlovnih in znanstvenih člankih, mu je počasi oživelo v zahtevo, da se formalistična umetnost, ki je gospodovala pri nas spremeni v idejno ter objektivno umetnost. V leposlovnih poskusih, ki so pol eseji pol umetniške podobe, je skušal Cankar tudi v dejanju označiti, kakšna naj bo nova objektivnost. Ti poizkusi pričajo, da mu ne gre za nekdanji realizem ali naturalizem, temveč njegov ideal je nov, ekspresivni realizem, ki hoče duhovno življenje izraziti še krepkeje, kakor sta ga mogla s svojimi neplastičnimi izraznimi sredstvi nova romantika in simbolizem. Moderni umetnik naj stopi iz samega sebe ter sodi o svojem in tujem življenju kot hladnokrvni arhitekt, kipar ali slikar, ki ne ustvarja umetnin s pomočjo lastne duše, temveč z drugačnimi, snovnimi in tehničnimi pripomočki. Duša mu daje samo idejo, vse drugo pa kolikor mogoče objektivno in hladno opazovanje lastnega in tujega življenja. Zato ni slučaj, da se je Cankar posvetil umetnostni zgodovini, ko je spoznal, da je njegov kritični nazor po svojem bistvu adekvatnejši upodabljajoči kakor pa besedni umetnosti.

Kakor je namreč Izidorjeva kritična misel bila odrešilna za dominsvetovsko slovstveno šolo in za vse naše slovstvo, tako se je skrivala v nji velika nevarnost, da odtrga umetnost od najmočnejše rednice — čuvstva in jo izroči razumu.

Cankar je ustvaril v novelističnih poskusih nekaj izvrstnih zgledov novega pisanja, v katerem se zlivata idejni simbolizem ter stvarni realizem v podobe življenja, ki hočejo s silovitostjo izraza vzbuditi v nas pesnikovo idejo ter nam pomagati, da bi jo odkrili v živem življenju. Prim. spise: Pri mrličih (1908. l.), Sijajna svatba (1909. l.), Golobje (1909. l.), Na morju (1910. l.), Obiski (1911. l.), S poti (1913. l.) in Obračun (1914. l.). Če primerjamo notranjo idejnost in zunanjo strukturo teh spisov, vidimo, kako se pomika Cankarjev slog od simbolizma vedno bližje k ekspresionizmu, čeprav ga ne doseže. Kajti proučevanje umetnosti, ki ji začne služiti od 1909. l., ga usmerja v preteklost, čeprav ga umetniška sila tira v sedanjost, oziroma bodočnost. Iz tega notranjega razkola se je rešil Izidor Cankar tako, da je po 1914. l. opustil leposlovje. Njegovi poglavitni deli Obiski in »poučni roman« S poti sta najčistejša in skoraj edina vzorca našega razvoja iz simbolizma v ekspresionizem. Pomembni so tudi Cankarjevi uvodi v Ivanove Zbrane spise.

Toda še predno so Cankarjevi leposlovni zgledi in kritični nazori o novem objektivnem realističnem slogu prerodili dominsvetovsko slovstvo, se je dvignil iz vrst mahničevskega dijaštva Ivan Pregelj, kateremu se je posrečilo, da je po dolgotrajnem tavanju in iskanju našel nov slovenski slog, ki je prekinil melodijo Cankarjevega stavka ter prenehal tudi z navidezno stvarnostjo mladoslovenskih in naturalističnih epigonov. Bil pa je tudi takšen, da je Pregelj s pomočjo nekih pisateljskih in umetniških kompromisov vzbudil zanimanje in odobravanje celo pri Mahničevih in Ušeničnikovih učencih. Pregljevo slovstveno delo, ki je izraz prilagodljivega življenjskega in duhovnega temperamenta, je tako odrinilo estetske misli Izidorja Cankarja. Namesto objektivnega psihološkega realizma je ustoličilo v našem slovstvu poetično obojništvo — ne samo, da Pregelj ni opustil Cankarjevega subjektivizma, šele stopnjeval ga je, čeprav se je navidez lotil objektivnih, zgodovinskih snovi.

Pregelj je po duhovni podobi tip prehodnega človeka, ki sicer instinktivno čuti novost, ki prihaja, vendar je po svoji telesni in duhovni podobi zvezan s časom, v katerem živi. Kljub temu ga ume v svojih delih poustvarjati tako, kakor da bi že živel s svojim duhom v bodočnosti, a v resnici je ostal najtesneje zvezan z neposredno časovno okolico.

Zato razodeva njegovo delo v našem slovstvu najbujnejšo rast. Kajti Pregelj je umel najti našim, naglo se menjajočim letom vedno najbolj ustrezajočo leposlovno podobo, kar označuje njegovo delo kot prigodniško izpoved. Temu mnenju ne ugovarja, da so njegovi spisi povečini zgodovinske vsebine, kar je posledica njegove malodušnosti, ki si ne upa svojih misli in čuvstev pokazati pri solnčni luči, temveč jih pesniško realizira v mesečini nekdanjih časov. Seveda moramo pomisliti tudi na Pregljevo najzanimivejšo pisateljsko lastnost, v kateri res nima tekmeca v našem slovstvu. To je spretnost, s katero menjava zunanja izrazna sredstva ter se prilagaja vsakokratnemu motivu z veliko stilno adekvatnostjo. Prav tako pa se prilagaja tudi z vsebino povesti in novel literarnemu prepričanju, ki se v zadnjih desetletjih menjava od leta do leta.

Ti zunanji znaki pričajo o notranji neuravnovešenosti Pregljeve duševnosti, v kateri se na osnovi prastarega človeškega sporočila, ki ga je podedoval po prednikih, zrcali kulturna tragika izobraženca, prihajajočega iz obmejnih kmetiških vrst v sredo slovenskega kulturnega prej)ira v začetku dvajsetega stoletja. Že podedovane Pregljeve duhovne lastnosti pričajo o podobnih življenjskih pradoživljajih, ki smo jih zasledili pri Gradniku. Tudi na dnu vsega Pregljevega pisanja se skriva elementarna erotika, ki jo pisatelj duši zaradi privzgojenih načel, čeprav se mu prav zato naravna podoba erotičnega življenja drobi v tisoč malenkostnih drobcev stilističnega značaja, ki glasno poudarjajo to, kar bi naj bilo zatajeno. Zato sega Pregelj v zrelejših spisih po duhovnih motivih, ki pa se mu zoper voljo razodevajo kot erotični. Tako je njegovo ustvarjanje samo nepopoln in enostranski izliv njegove ustvarjalne duše. Nagon in ideja se v njih neprestano bojujeta, izpodrivata ter spajata. In to določuje zunanji in notranji slog njegove epike.

Teža te notranje in zunanje neskladnosti se najmočneje zrcali v Pregljevem mladostnem delu, ko piše prigodniške in neiskrene povesti in pesmi, v katerih se le tuintam odpre pogled v njegovo resnično duševnost, iz katere bruhne sredi najbolj zlagane moralne in poučne snovi ogenj notranjega razkola.

S prvimi pesmimi se je oglasil Pregelj v Govekarjevem Slovanu 1903.—1906. l. Tu je spretno posnel slog in vsebino Župančičeve mladostne lirike. Za psevdonimom se je čutil toliko varnega, da je bil odkritosrčnejši kakor kdajkoli pred svojimi velikimi deli. Po svojem rodu je bil namreč Pregelj določen, da postane duhovnik. In res je stopil v bogoslovje, ki pa ga je kmalu zapustil in se podal na vseučilišče. Ta leta odločitve so značilna za njegovo iskanje slovstvenega izraza, s katerim bi mogel izreči trojno slovstveno hrepenenje, ki ga je čutil. Prvo je bilo hrepenenje po življenjski in umetniški skladnosti slovstvene upodobitve notranjih bojev, ki jih je moral izbojevati skladno s podedovanim in privzgojenim verskim nazorom. Drugič je iskal tipično slovenske pripovedne umetnosti, ki bi združila slog mladoslovenske epike z eklektično epsko formo, kar bi se naj uresničilo kot domačijska povest. Tretje, ki je po svojem pomenu popolnoma neestetsko, važno pa za razumevanje Pregljevega slovstvenega dela, je izraz njegovega bojevitega političnega prepričanja, ki je v bistvu polno nemira zaradi prvih dveh. Te tri Pregljeve pripovedniške strujice pričajo o notranji neskladnosti njegovega pisateljskega bistva, oznanjujejo pa tudi njegovo neutrudno iskanje umetnosti, ki bi mu bila notranje in zunanje ustrezajoča. Ta čas mu dozori prva in edina pesniška zbirka Romantika (1910. l.). V nji je privzgojena stran močnejša kakor življenjska. Pa tudi oblika in vsebina pričata, da je Pregljeva pesem prigodnica vpričo raznih slovstvenih in kulturnih spoznanj, sad literarno-zgodovinske izobrazbe, ne pa izpoved osebnih misli in čuvstev.

Šele ko je v Domu in Svetu že skoraj zmagovala slovstvena misel Izidorja Cankarja ter se je zdelo, da se bo naša povest vendar enkrat osvobodila stare romantike in dosegla duševni in telesni realizem, so se posrečila Preglju prva večja slovstvena dela. V večerniški povesti Mlada Breda (1913. l.) je stopil iz blodnega kroga razmišljanj in bojev za ustrezajočo epsko obliko v realno življenje. Čeprav ga ni mogel dojeti v stvarni resničnosti, v luči lastnega razkola se mu je tudi kmečko življenje pokazalo v strahotni, notranji in zunanji tragiki. Po Kersnikovem zgledu si je sicer delo olajšal z absolutnimi tipi narodne pesmi, po katerih je umeril svoje razgibane abstrakcije človeških strasti v kmetiški podobi. Zato se mu je povest notranje razbila, poleg realističnega boja za posest in ljubezen je slikal tudi notranje očiščevanje od greha v božjo milost, ki slednjič zašije nad človekovim telesnim življenjem. Krščanski dualizem materije in forme, duše in telesa, srednjeveška groza pred telesom, ki je torišče satanovega udejstvovanja, je Pregljeva zavest o samem sebi in o svetu, kakor jo je prvič upodobil v Mladi Bredi. Ta zavest ga napolnjuje tako, da jo vidi uresničeno v svojem osebnem tipu. V rodni pokrajini, ki ga je začela vedno bolj zanimati, odkar ga je življenje odtrgalo od nje, zlasti ko je v svetovni vojski vstala iz svoje nepoznanosti v grozotno prizorišče človeške morije in slednjič bila odtrgana od slovenske domovine, se mu odkrivajo črte metafizičnega boja, čigar sence mu vstajajo iz spominov na kmetiške upore, sploh iz vsega trdega življenja tolminskega človeka, iz katerega mu spet bije lastni razkol kot dokaz, da je poklican pred Bogom in pred ljudmi, da priča o človeški in lastni duševni ter telesni stiski. Po krajših spominskih črticah, v katerih si je hotel priklicati v spomin rod in kraj, se je lotil prve zgodovinske povesti Tlačani (1915. l. in 1916. l.), poznejši Tolminci. Pred Pregljevimi stvariteljskimi očmi je trepetala človeška in božja tragika domačije in njenega človeka. Da bi jo dojel v njeni največji življenjski razsežnosti, jo je razgrnil pred bravčevimi očmi v dneh velikega goriškega kmečkega punta, takrat ko se je zopet obnovil boj za človeka in posest teh prastarih krajev. Po filmskem zgledu razgrinja pred nami sliko za sliko, kažočo ljudstvo v njegovem ranjenem ponosu in razžaljeni božji in človeški veri, ki ne najde pravice in utehe drugje kakor v nasilni, kruti smrti. V simbolnem romanu Zadnji upornik (1917/18. l.) pozneje Štefan Golja in njegovi pa skuša najti lek zoper krivice in nasilja v boguvdanosti, kamor naj vodi človeka pot iz zunanjega in notranjega upora. Ta črtomirska poteza je nasilna in neumestna, zlasti ker je Pregelj prvo obliko romana posvetil Krekovemu uporniškemu spominu.

To je bil samo prvi poskus, da bi se rešil Pregelj življenjske razdvojenosti med dušo in telesom, ki se mu je kot srednjeveškemu človeku razodevala najostreje na problemu človeške erotike. Njegovo črtomirstvo je samo zunanja literarna in politična gesta, s katero hoče poplačati dozdevni dolg in zakriti tudi prepad notranjega razdora. Vendar kaže potek njegovega nadaljnjega ustvarjanja, da je tu zadel ob skelečo bolečino svojega bistva. V povesti Plebanus Joannes (1920. l.) je razgrnil lastno in človeško bolečino že globlje, v duhovniškem tipu, ki se prenavlja in presnavlja ob trpljenju, ki mu ga povzroča erotični nagon, je upodobil osebno gorje in gorje celotnega duhovniškega stanu, oziroma vsega katoliškega življenjskega nazora, kakor se je zrcalil v dušah slovenskih janzenistov, Pregljevih vzgojiteljev in dobrotnikov. Rešitev iz tega čuvstvenega in miselnega pekla najde Pregelj v nekem panpsihizmu, v katerem se zlivata greh in čednost v ideje vesoljne božje volje. Individualne rešitve torej ni, je samo neka rešilna predstava, ki pa ji jemlje realno verodostojnost že to, da je človek igrača duše in telesa.

V Bogovcu Jerneju (1923. l.) je Pregelj to življenjsko idejo še enkrat povzel. Nič mu ne pomaga, da je v Jerneju slikal protestantskega predikanta, ki se pravtako bojuje za smisel svojega telesnega in duhovnega življenja, pa mu ga njegova premagana cerkvena ideja ne more dati, ker so jo razrušile notranje in zunanje sile, problem je spet Pregljeva osebna dediščina in projekcija boja med duhom in telesom v navidez nasprotni — protestantski okvir.

Med vrhovi prve zrele dobe pisateljevanja je napisal Pregelj še vrsto krajših povestic, novel, črtic in dramatskih poskusov, ki spremljajo, razlagajo in dopolnjujejo blodni ples, ki ga pleše Pregelj okoli erotičnega nemira tako zvanega katoliškega človeka, v bistvu pa janzenističnega otroka, v katerem so njegovi očetje vzbudili duha zoper telo, ne da bi mu mogli dati tudi leka. Pa tudi poljudno povest s poučnim, čestokrat tendenčnim sklepom goji Pregelj, piše plitve nacijonalne in strankarske simbolistične zgodbe. Trudi pa se tudi, da bi staro večerniško povest obudil v novo življenje, da bi jo navdal z odtenki svojega osrednjega slovstvenega problema. Vendar pa svojo večerniško povest zapleta in rešuje po starem pravilu Podmilšakove zgodbe Žalost in veselje. Med Pregljevimi večerniškimi povestmi sta najboljši Peter Pavel Glavar (1922. l.), ki ga je prekrstil v Odiseja iz Komende ter Magister Anton (1929-30. l.).

To delo označuje že drugo dobo Pregljevega velikega iskanja, ki je sledila romanu o bogovcu Jerneju, v katerem je hotel odvreči svoj poglavitni motiv ter razbiti z ekspresivnimi elementi svoj poetični slog. Kakor v desetletju pred Tolminci tako se v tretjem desetletju našega stoletja Pregelj mrzlično trudi, da bi odkril nove slovstvene pokrajine, da bi se znebil starih likov in njihovih razkolov, čeprav vstajajo kot pošastne sence in se mešajo med blede sheme novih človeških tipov, ki jih snuje njegova domišljija. Ves trud je kakor zaman. Življenje mu ne pokaže drugačnega obraza, na dnu vseh povesti in novelic se oglaša nekdanji motiv, ali pa besedni barok brez vsebine. Najboljši poskus je Šmonca (1924. l.), ki ga je v Izbranih spisih nazval Simon Jenko. Kljub navideznemu zgodovinskemu obeležju je Jenkovo življenje naslikal samovoljno, spet je v tuji podobi obličil samega sebe, toda medtem ko je v prejšnjih povestih bila ta romantična projekcija samega sebe v tujo usodo vsaj nekoliko prepričljiva, je v primeru, ko si je zbral za svojo žrtev najodkritosrčnejšega in najbolj tihega slovenskega pesnika, napisal lažno povest, ki ni resnična niti kot literarno zgodovinska, niti kot idejna, ali kritična karakteristika. Zdaj je Pregelj na razpotju. Podoba je, da se vrača razočaran v svoje pisateljsko izhodišče.

Kot tip prehodnega pisatelja, ki stremi iz amuzičnosti slovenskega janzenizma k neki tipični katoliški poeziji, bo Pregelj ohranil slovstveno vrednost. Temu posredništvu je daroval svoj pripovedniški dar, ker je po sili hotel ohraniti zvestobo neumetniškemu življenjskemu prepričanju. Tako je kot umetnik obtičal v precepu, čeprav je v svojem delu ustvaril velik pripovedni tekst, ki označuje njega in našo, izrazito prehodno dobo.

Bližje objektivnemu pesniškemu slogu Izidorja Cankarja se je pomaknil v pesmi nato pa v noveli in povesti France Bevk. Njemu se je med sodobniki edinemu posrečilo, da se je v pisateljskem razvoju otresel romantičnih in simbolističnih tehničnih in stilnih prvin ter se je tako najbolj približal psihološkemu realizmu, čeprav mu zaradi življenjskih okoliščin ni bilo dano, da bi ustvaril pristne umetnine. Tudi onega umetniškega izpovedovalnega ter pedagoškega principa, ki ga je vnesel v naše slovstvo Ivan Cankar, se je Bevk srečno izogibal ter je snoval svoje povesti iz želje po živi objektivni zgodbi. Ta mu je nositeljica estetske zamisli, nji daje besedo, da sama spregovori z zapletenostjo človeških usod o tem, kar je pisatelj hotel sporočiti.

Po mladostnem pesniškem delu, ki ga je Bevk dajal na svetlo v Domačem Prijatelju, od 1913. pa v Domu in Svetu, se je Bevk posvetil pripovedni prozi. Njegova pesem kaže razmeroma krepak pesniški dar, s pomočjo Župančičevega izraza ter s simboli in duhom narodne pesmi hoče v nji ujeti svoje ljubezenske in miselne doživljaje. Pesniška beseda mu je odkrita, čuvstvo resnično, misel pa tuintam naivna. Te lastnosti navdajajo tudi njegove prve črtice in novele, v katerih hoče s Cankarjevo bistrovidnostjo pronikniti v smisel življenja, čeprav ne pozna njegove obtožujoče in grozeče besede. Podoba je, da se je bolj kakor pri Cankarju učil pri Dostojevskem, največ pa pri življenju samem, kakor ga je spoznaval kot kmečki sin, trgovski vajenec, dijak, učitelj in svobodni pisatelj.

Svet, iz katerega črpa skoraj vse svoje pripovedne motive, je gorska pokrajina na prejšnji kranjsko-goriški meji v okolici Cerknega, kjer je Bevk doma ter je služboval tudi kot učitelj. Le včasih poseže tudi v mestno življenje. Ker je ostal zvest ožji domovini, oblikuje življenje naših rojakov v italijanski državi, kar daje njegovemu delu dokumentarični značaj, zlasti ker se izogiblje tendenčnemu prikazovanju ter daje življenju, da samo govori svojo besedo.

Prve Bevkove povesti, ki so izhajale med svetovno vojsko v Domu in Svetu, so še nekoliko mladostno tendenčne, duh Ivana Cankarja govori še iz ene in druge, zlasti pa Bevk ostro nasprotuje v smislu nekakšnega idealnega pacifizma človeškemu klanju, priča pa tudi z resničnimi življenjskimi zgledi zoper družbeno laž in zatiranje šibkih. Po svetovni vojski je Bevk še nekaj časa gojil pesem, pa tudi nacionalistično povest in igro, kmalu pa je začel oblikovati v povesti realno življenje goriškega človeka. Na dva načina je skušal odkriti njegovo življenjsko skrivnost: opazoval ga je v njegovem sodobnem, vsakdanjem življenju, prodiral pa je tudi na izkušnjah sedanjosti v minole čase in ljudi, da bi tam odkril pot za sedanjost in bodočnost.

Bevkova značilna, dasi povsem zunanja posebnost je njegova velika pisateljska plodovitost. Ta meče namreč svojo senco na bistvene lastnosti Bevkove epike; kajti ne da, da bi mu življenjska opazovanja organsko zrasla v umetniška dejanja, temveč jih trga v posamezne odlomke, ki so sami na sebi pomembni in lepi, v bistvu pa vendar še neprečiščeni ter estetsko neustaljeni. In velikega daru ter mogočne predstavljalne ter ustvarjalne sile je bilo treba, da se mu ti odlomki niso zlili v nepregledno zmedo, ampak so ohranili estetsko jasnost in plastičnost.

Najmočnejša stran Bevkove epike je kmečka povest. V nji se je združil v snovnosti s pisatelji mladoslovenske dobe, vendar je njihov poetični realizem izpopolnil z dušeslovnim risanjem kmečkega življenja, ki se mu je popolneje kakor kateremu koli naših pisateljev odkrilo v svoji mogočni zapletenosti najprimitivnejših misli in čuvstev, ki oblikujejo usodo našega kmeta. Vsa trpka animaličnost kmetiškega življenja, ki je posledica naše politične in kulturne usode, se je razodela v Bevkovih kmečkih povestih. Kmečko občestvo, ki ne pozna v strogem prerezu hierarhične razcepljenosti med nižje in višje, ampak samo dopolnjujoče člane skupnosti, se je Bevku vendar pokazalo kot oni del celotnega človeškega življenja, v katerem ni boj za obstanek nič manj sirov in brezobziren kakor v ostalih slojih sodobne človeške družbe. Še bolj divja tukaj hudodelska misel, kadar se vnamejo strasti, kakor drugod. In Bevk ume podtalno valovanje kmečke strastnosti prikazovati v navidez mirnih, neproblematičnih zgodbah, v katerih pa se nenadoma zablisne hudodelska misel, ki razgiblje življenje v najstrastnejši prepir in boj. Gonja za posestvom in ljubeznijo, včasih tudi volja po moči so poglavitna gibala Bevkovega kmečkega sveta. Nosilci njegovih zgodeb ter njegove življenjske in umetniške ideje so ljudje, ki jih je življenje kakorkoli zaznamovalo; duhovni in telesni pohabljenci, ali pa žrtve občestvene krivice sevnjih bojujejo za pravico ter navadno zapletejo svoj vaški kolektiv v neizprosni boj vseh zoper vse, ki ga slednjič umiri osebna ali pa tudi naravna katastrofa. In spet teče življenje, dokler se v novem tipu ne strnejo socijalne in individualne krivice v novi izbruh.

V Bevkovih povestih ni izrazitih junakov, temveč le slučajni eksponenti množic, ki izražajo to, kar se je nakopičilo v njihovem občestvu. Šele v poslednjih, najzrelejših delih ume Bevk osredotočiti življenjsko spoznanje v realnih osebnostih, ki so individualno odgovorne za svoja dejanja in nehanja. To stopnjo Bevkove epike označujejo imena: Vedomec (1931. l.), Železna kača (1932. l.) in Veliki Tomaž (1933. l.), ki predstavljajo njegova najzrelejša dela.

Včasih skuša Bevk tudi v pravljični podobi oživotvoriti svojo pesniško misel. Podoba je, da se v pravljični obleki giblje njegova stvariteljska domišljija še svobodneje, njegov etični pogled je jasnejši in izvedba daje zmagoviteje pravico onemu, ki je je željan in potreben.

Tudi zgodovinske motive si voli Bevk zaradi prepričanja, da je v preteklosti marsikatera podoba sedanjosti izražena jasneje kakor v zmedi sodobnega življenja, kjer je včasih nemogoče odkriti krivdo in pravdo. Bevkove zgodovinske povesti niso projekcije njegovega individualnega življenja v preteklost kakor pri Preglju, temveč zgodbe, ki imajo same v sebi poglavitni namen. Pa tudi v tem, da so prispodobe sedanjosti. V zgodovinskih povestih še Bevk sicer ni dosegel zgodovinskega sloga, ki bi bil pravičen tolmač nekdanjih ljudi. Njegovo zgodovinsko pisanje je raztrgano. Čeprav mu je na umu tesna osredotočenost besede in dejanja, mu vendar zgodovinske povesti razpadejo v posamezne slike in sličice. Bevkove poglavitne zgodovinske povesti so trilogija Znamenja na nebu (Krvavi jezdeci, Škorpijoni zemlje, Črni bratje in sestre (1928.—29. l.), Umirajoči Bog Triglav (1930. l.) ter srednjeveški roman Človek proti človeku (1931. l.). Bevkova pisateljska pot še ni končana. Prav v naših dneh je dosegel v nekaterih kmečkih zgodbah tolikšno psihološko osredotočenost besede in sloga, da moremo po pravici pričakovati, da bo kot najzvestejši pisatelj mitične slovenske zemlje ustvaril našemu slovstvu nove epske vzore ter prerodil epiko tudi v domovini, ki hira v precepu malodušnosti ter duhovne lenobe. Potrebna bi mu bila le večja jasnost pri oblikovanju osrednje pesniške ideje, ki je boj med dobrim in zlim, katerega pa je umel že v dosedanjih povestih očrtati z resnobnim znanjem prvega slovenskega psihološkega realista.

V pesništvu je najodkritosrčnejše iskal novi poetični izraz Josip Lovrenčič. Ni mi sicer znano, kakšen vpliv je imel na njegovo pesniško oblikovanje Izidor Cankar in koliko so Lovrenčičevi pesniški poskusi ustrezali njegovemu slovstvenemu idealu, vendar mislim, da bi brez njega Lovrenčič ne našel poti iz mladostne impresijonistično-čuvstvene ljubezenske pesmi v mogočne ekspresivne pesniške freske, v katerih je po 1910. l. v Domu in Svetu začel upodabljati svoja miselna in čuvstvena doživetja.

Lovrenčič je imel sicer v samem sebi duhovne zarodke, iz katerih bi mu spontano mogel vzrasti nov pesniški slog; kajti tudi v mladostnih impresionističnih pesmih se mu nista nikdar zlili besedna ter miselna melodija v razpoloženjske pesmi, temveč že tu je beseda oziroma podoba močnejša kakor doživetje. Zato dviga podoba na svojih krilih čuvstvo in misel tja, kamor sama po svoji sili ne bi mogla vzleteti. Če je potem v pesmih od 1910. pa do 1918. l. prevpila bučnost besede skromno čuvstvo in misel, je bila to le posledica trde, neritmične tuintam celo prozaične Lovrenčičeve ustvarjalne domišljije, ki se je novega izraznega načina oklenila tudi zato, ker ni mogla zveneti v ubranih ritmih Župančičeve pesmi. Tak obraz kažejo Lovrenčičeve pesmi v zbirki Deveta dežela (1917. l.). Nedvomno je v njih tudi izraz novega življenjskega ter miselnega razvoja. Pesnik ne more več čuvstvovati v starem naturalističnem pesniškem mišljenju. Zanj prehaja vidna narava v senco resničenega, duhovnega življenja, ki leži onstran nje. Zato ga doživlja z verskim čutom. Kakor je torej narava neposreden simbol realnejše duhovne stvarnosti, tako bi naj pomenile nage, od pesniškega ritma in stare metaforičnosti kolikor mogoče osvobojene slike iz narave, simbole resničnega in z naravnimi sredstvi neizraznega pesnikovega duhovnega življenja. Lovrenčič sicer ni mogel ustvariti dobrih in lepih pesmi v novem slogu, a ne zato, ker bi ta slog bil manj poetičen kakor prejšnji, temveč ker je bil njegov duhovni svet neznaten, njegova stvariteljska domišljija pa uboga. Kljub temu so njegove pesmi važen mejnik, ki priča o novem slovstvenem stremljenju.

Ko se je Lovrenčič prepričal, da ne more globlje v duhovni svet, se je obrnil v zunanjo snovnost ter je pel pesmi o begunskem trpljenju Oče naš (1915. l.). Nato pa je skušal z ekspresivnimi verzi, ki pa postajajo vedno bolj robati, kakor Pregelj in Bevk zajeti duhovno in telesno življenje domačije v epskih odlomkih o Trentarskem študentu (1915—1921. l.), v Gorskih pravljicah (1921. l.) in v Kroniki Trente (1921. l.). Toda tudi ta poskus se mu je ponesrečil, čeprav je očrtal marsikateri zanimiv odlomek s široko pripovedovalnostjo. Zato je začel pisati povesti v prozi ter tako sam preklical svoje zanimive pesniške poskuse, četudi da še zdaj tu in tam kakšno pesem na svetlo.

Najzanimivejši Lovrenčičevi prozaični poskusi so: Publius in Hispala (1927. l.), Anali izumrlega naroda (1931.—1932. l.) kot zgodovinski motivi ter Tiho življenje (1931. l.) kot poskus modernizirane stare goriške in gorenjske legende.

Če se je Lovrenčič najbolj vneto izmed tretje dominsvetovske pesniške šole trudil za nov pesniški izraz, potem označuje slovstveno delo Stanka Majcena želja po novi dramatski obliki, čeprav tudi Majcen pesni verze, ki so poetičnejši kakor Lovrenčičevi in piše dobro psihološko črtico in povest. Majcenove drame Kasija (1919. l.), Dediči nebeškega kraljestva (1920. l.), Apokalipsa (1923. l.) in tri enodejanke Za novi rod (1922. l.) so povečini vojne drame, v katerih hoče pesnik dramatsko upodobiti duhovni svet v vojnem času, kakor se je zrcalil v življenju posrednih vojnih žrtev. Vse dogajanje v Majcenovih dramah je duhovno dejanje ter stanje, zunanje besede in kretnje so samo znaki notranjega življenja, ki jih pisatelj uporablja zato, da mu gledalec more slediti. Zato so Majcenove drame preveč razumske tvorbe, da bi mogle učinkovati na odru, primerne so le za branje kot analitične studije.

Podobnega stvariteljskega duha razodevajo tudi njegove novele, razven avtobiografske povesti Detinstvo (1922. l.). Tu je z veliko psihološko verjetnostjo upodobil otroška leta ter je ne sicer s poveličevanjem mladosti, temveč z bolečo odkritosrčnostjo, odkril dušne in telesne bolesti in radosti meščanskega dečka. V novelicah in črticah pa je z bistrim razumom analiziral vsakdanje zgodbe kot ostre projekcije iz nezavestnega doživljanja, ki se samo v najkritičnejših trenotkih spremeni v neke klice usode, v katerih se človek zdrzne in zamisli.

Tak duh gospoduje tudi v Majcenovi pesmi, kjer se bojujeta razum in čuvstvo ter iščeta čim krajše, aforistično trpke pesniške oblike za svoj boj. Najznačilnejši je venec Zemlja (1923. in 1924. l.), kjer je Majcen hotel izraziti pritajeno in trpko radost in bolest človeka in zemlje v severnem delu Slovenskih goric. Majcenova pesem je neosebna, brez omamnih čuvstev in blestečih misli, vendar drhti iz nje primitivno, a skeleče kozmično občutje, ki druži individualno človeško bolest z bolestjo sočloveka in narave. Škoda da Majcen molči že od 1926. l. V tretji dominsvetovski generaciji je bil najmočnejši talent.

V tem idejnem in slovstvenem krogu sta zorela tudi: Narte Velikonja, risar otroških čuvstvenih in miselnih tragedij (Otroci 1931. l.), pisec ljudskih povesti (»Višarska polena 1928. l.) ter dramatik Anton Leskovec, ki pa je pričel pozno ustvarjati in nima več mesta v naši dobi.

Že pri zadnjem rodu epigonov slovenske moderne opazimo znake prehoda iz impresijonističnega sloga v nov, naravnejši, čeprav poduhovljeni slog. Še močneje se ta napor kaže v pesmih Antona Debeljaka. Njegove pesmi v zbirki Solnce in sence (1919. l.) so v obliki, četudi ne v vsebini, spesnjene v novem duhu. Seveda je ta duh bolj izraz estetskega iskalca in nemirnega popotnika, ki se žene iz zunanjih, a ne iz notranjih nagibov za novo pesniško podobo. To daje Debeljakovim pesmim pečat umske preračunanosti ter zunanje virtuoznosti, kar označuje njegovo pesem kot izrazito prehodno umetnost.

Preporodovci so zadnja generacija pred svetovno vojno. Po svojem bistvu so samostojni učenci Župančičeve in Cankarjeve pesniške misli. Toda njim se hoče dejanj. Zato se vsa njihova sila postavi v službo narodnostne misli. Preporodovci hočejo, da bi Župančičeva in Cankarjeva ideja svobode prešla iz duh