Nastopil je predpustni čas,
dekleta! čas veselja.
Jez vem, da marsiktera vas
snubače bo imela;
zato sem sklenil vsem mladém,
neskušenim in priprostém
nevéstam kaj zapeti,
vam svét bolj razodeti.
Ve dečve vse verjamete,
kot Eva, vaša mati;
potem, ko se že vjamete,
začnete prevdarjati,
ko nič več pomagati ni,
voljnó vse svoje žive dní
terpeti in molčati,
se v božjo voljo vdati.
Vsakdanja skušnja nas učí:
v soseski se ženiti, –
in zopet druga nam velí,
čez mejo se botriti.
Kdor koli dalječ jo loví,
domá gotovo ne sloví,
ni prida se nadjati,
previdno je ravnati!
Nekteri gré ko volk okrog,
devet fará obleta;
le takega obvaruj Bog
poštene vse dekleta!
Za dnarje mu je samo már,
se pulil, glihal kot mesar
z očetom bo za tebe,
da vsrečil sam bi sebe.
Kdor v slednjem kotu drugi se
priduša in ji pravi,
da ljubi jo čez druge vse,
rožičke mu nastavi!
V zakonu bo, kot pred je bil;
kakor bo mogel, te bo víl,
še vest ne bo ga pekla,
ti boš še menj ko dekla.
Kjer ni zvestobe, mir beží,
gorjé se vkorenini;
iz vseh straní pekel reží,
pri takošni družini;
od dné do dné je veči sklad,
o kratkem pride vse v razpad;
kjer tako je življenje,
pri Bogu je rešenje.
Kjerkolj velika je derhal
pri hiši, se ne voli!
Tvoj živi dan ti bode žal,
ne vstrežeš vsem nikoli.
Skopuha se kot greha boj,
on čudno delal bo s teboj:
skopuh do smerti strada
tik polnega zaklada.
Kdor nosi lahkomiselnost
v možganih še dorašen,
ne bo ga srečala modrost,
za vselej je popačen.
Najtežej se spozna bahač,
nikdar ne manjka mu zvijač,
orehove lupine
skazuje se grajšine.
Kateri malo je domá,
sedí rad pri bokalih,
ko morska goba žejo ima,
všpehán je po rokavih;
pijane takrat se spametje,
ko vse, kar ima, zapije,
da mora vodo piti,
z njo žejo si gasiti.
Kdor žene iše si pijan,
je strezen rad pozabi;
za vse bo prav, če vstane sam,
po drugi naj on grabi:
izvoli naj si flašico
za ljubljeno tovaršico,
ki prav nič ne občuti,
če tudi ž njo kam buti.
Plesavcu plés gré iz petá,
ko v letih je, pa jenja;
igravc vkrotiti se ne dá
skoz celi čas življenja;
po očetu se rad zverne sin:
je oče tukec ali srovin,
boš večkrat jo skupila,
če prav nis' kriva bila.
Kdor oča ali matere
ne ljubi, ne spoštuje,
mu malokdaj po sreči grè,
Bog vedno ga kaznuje;
zastonj je skerb in trud njegov
ves zapustí ga blagoslov;
ne tlači dolgo trave,
kdo dela čez postave.
Meškavec je lenuhov brat,
pregovor zlati pravi;
se sili, peglja spred in zad
pa nič iz rok ne spravi.
Nekteri ima več dolgov
kot v černi goši je germov.
Pa preden zakon sklene,
kar nič ne razodene.
Zdaj tirjavci ga primejo,
podajajo si kljuku,
od vseh straní se snidejo
ko tice proti čuku;
vsa dota zgine kakor puh,
in on je spet ko poper suh;
kjer glad mošnico kolje,
ni židane več volje.
V kerdelo mater pisanih
ne daj se uverstiti;
število malo izmed njih
sem slišal jih hvaliti;
tam, kjer je pa že kù otrok,
prevzela trumo boš nadlog;
če ni ti prirojeno,
ne bo zastonj rečeno!
Ne čuj na te, ki snubijo,
na te se ne zanašaj,
na še tako hvalistijo,
serce poprej poprašaj:
al si za njega ali ne;
potem naj se pogoj začne!
Če jim pa nič ne rata,
bojé naj se komata!
