Predpražnik
| ← Šuštarček, Krojaček in Mokronožci | Predpražnik Stane Peček |
| |||||||||
Nova zgodba o škratih Mokronožcih(spremna beseda Ivana Gregorčiča)
Stane Peček je že bogato razvejal zgodbarsko deblo o škratih. Mokronožcih, ki ga je ukoreninil v preteklost svoje doline,
bolj natančno v kraj Mokronog, ki je bil nekoč živahno trško središče
Mirnske doline in njenega zaledja. Z zgodbami, objavljenimi v dveh
knjigah (Mokronožci ter Šuštarček, Krojaček in Mokronožci), je
Stane Peček ustvaril svojevrstno mokronoško mitologijo, ki je – kot
vsaka mitologija – zmes resničnega in domišljijskega. V njegovih
zgodbah odseva resnica preteklih časov s svojimi oblikami življenja
in dela, s svojimi poklici, predmeti in orodji, s trškimi posebnostmi, s
svojevrstnimi odnosi med ljudmi, a tudi z vrednotami, ki iščejo pot
iz roda v rod. Ker pa dobro in pravično ne najde vedno sámo poti
med ljudi, niti ga ne najdejo sami ljudje, čeprav ga iščejo, si je Stane
Peček omislil pomočnike – škrate Mokronožce.
Motiv grofične z deformiranimi prsti na nogah in čevljarčkovo
nalogo, da ji naredi čeveljce, sicer že vsebuje zgodba Šuštarček (iz
knjige Šuštaršek, Krojaček in Mokronožci), vendar je avtor ta motiv
v Predpražniku izpeljal kot variacijo z novo zgodbo, z dodanimi
novimi književnimi osebami in novim sporočilom.
Pri tako rekoč nerešljivi nalogi, da je treba na »en dva tri« narediti
plesne čeveljce za »komplicirano« nogo grofične, dobremu
čevljarčku seveda pomagajo mnogovedni, iznajdljivi in nabriti
škratje. Ti ubijejo dve muhi na en mah: pozdravijo grofi čine noge in
ji napravijo plesne čeveljce.
Toda Čevljarček skuša ubiti še tretjo muho: »ozdraviti« hoče
namreč tudi grofi čino mamo, visokostno in naduto grofico; njej
je lažje plačevati z zlatom in cekini, kot pa izreči zahvalo za dobro
opravljeno delo, zato noče izpolniti dane obljube in Šuštarčku v zahvalo
izreči besed: »Hvala lepa, dragi Šuštarček.« S tem pa si sama
zadrgne zanko, ki ji jo je prefrigano nastavil Šuštarček, in se spremeni
v predpražnik, pravzaprav v tisto, za kar je sama imela ljudi.
Pripoved teče gladko, preko živahnih in iskrivih dialogov, polnih
»besednih prevalov«. Popestrena je z ritmično in vsebinsko
živahnimi songi. Pripoved bralca popelje v preteklost tudi z
besedjem, ki poimenuje nekdanja šuštarska orodja, na koncu pa
se iz zgodbe zaiskri sporočilo, ki ni časovno omejeno: da je nekaj
vendarle pomembnejše od moči položaja in moči denarja, in sicer
hvaležnost in izpolnjena obljuba.
Zamisel, da se zgodba, ki je sicer napisana za lutkovno predstavo,
torej v obliki dramskega teksta, predelana v pripovedno besedilo
izda kot gledališki list s fotografskimi posnetki uprizoritve, vsekakor
zasluži pozornost, saj gre brez dvoma za kakovosten projekt, ki bo v
užitek tako gledalcu kakor tudi bralcu.
V čevljarčkovi delavnici je vedno tako prijetno, da
v njej še noč brezskrbno zaspi. Tega mesec preprosto
ne more razumeti, zato radovedno kuka skozi okno.
Zadrži se na čevljarski svetilki, saj je na moč zabavna s
svojimi štirimi steklenimi kroglami, ki visijo na lesenem
ogrodju kot kakšne debelušne baletke. Krogle so
polne vode, med njimi pa stoji rabljena sveča. Ker ni
prižgana, izgleda kot kakšen razočaran gasilec, ki so
ga pozabili povabiti v akcijo. Mesec se ji nasmehne,
vendar je sveča preveč zavoščena sama vase, da bi
nasmeh opazila.
Mesec zato nagovori krogle.
O, kakšno veselje jim naredi! Njegove srebrne žarke
takoj spustijo do vode, voda jih prelomi in usmeri v
čevljarska kopita, ki na polici premišljujejo o svoji
čudni usodi. Komaj da se še spominjajo čudovitega
mešanega gozda na sončnem hribu, kjer so šumela
svojo mladost, dokler niso nekega dne prišli gozdarji,
odrezali njihovo telo od korenin, ga razžagali na hlode
in odpeljali v dolino. Tam so hlode razrezali v plohe,
jih zložili v sušilnico, da so izjokali še zadnjo kapljo
mladosti. Po osušene in otrdele je nekega dne prišel
mojster kopitar, jih odpeljal v svojo delavnico in še
enkrat razžagal na majhne kose. Potem jih je dolgo
obdeloval z jeklenimi rezili, rašpami in brusnim
papirjem, dokler niso bila podobna spodnjemu delu
človeške noge. Neke sobote jih je na mokronoškem
sejmu prodal Šuštarčku, ki jih je prinesel v delavnico
in zložil na polico, kjer vdano čakajo, da jih uporabi.
Največkrat jih porine v poškodovan čevelj, ki ga potem
položi na kolena in ga čvrsto oprime s kneftro, da se
ne more niti ganiti, ko mu z osmoljeno dreto šiva rane
ali z lesenimi čevljarskimi žebljički pribija templjanec
na preluknjani podplat. Najbolj pa so kopita vesela,
kadar začne Šuštarček na njihovem telesu oblikovati
nov čevelj.
Na drugi polici ždijo pošvedrani, ranjeni in bolni
čevlji. Mesec se ne more načuditi, kako lahko tako
spokojno smrčijo, ko pa nekatere že zjutraj čaka težka
operacija.
Tedaj pri kaminu nekaj zažužnja in zaškreblja in hitro
naraste v bučno razposajenost. Za razposajenostjo
privrejo še razposajenci. Mesec jih v prvem trenutku
našteje vsaj sedem, potem na svoje presenečenje
ugotovi, da so samo trije. Kakih pet pednjev so veliki,
močno obraščene brade imajo in noge z velikimi
podplati, kakršnih bi se razveselila vsaka gospodinja,
ko je treba jeseni tlačiti zelje v kadeh.
»Kdo pa ste?« vpraša mesec, ker se ne more takoj
spomniti, ali jih pozna ali ne. Možiclji se ustavijo in
priklonijo, kot bi nastopali v gledališču, ter z visokimi
glasovi zapojejo:
Stara nam manira pravi,
kdor je vljuden, se predstavi.
Torej, dragi mlečnozobci,
MI SMO ŠKRATJE MOKRONOŽCI.
Jaz sem Gašper,
jaz sem Miha,
jaz pa nisem Boltežar.
»Kje pa vidite kakšnega mlečnozobca?« je malce
užaljen mesec.
»Dragi mesec, tole pesmico smo si izmislili za otroke
in je ne moremo spreminjati zaradi tebe. Raje poslušaj
naprej.
Smo poredni,
večkrat pridni
in za vse ljudi nevidni.
Vidijo lahko nas tisti,
ki so tu brez grde misli!«
»Upam, da je res, kar pojete,« nejeverno zazvončklja
mesec.
»Kar verjemi, da je res. Še noben lump nas ni
videl!«
»To mi je pa všeč. Sedaj pa adijo, grem malo veslat
med oblake.«
»Adijo, mesec. Prav prijetno je bilo klepetati s
teboj.«
»Kaj mislite pa sedaj početi?« se s strani precej
zaskrbljeno oglasi ura, ki dobro ve, da škratje niso
nikoli pri miru, če pa jim vmes pade na pamet še
kakšna poskočna domislica, lahko postane zapleteno
kot presta. Nekoč so po vasi zamenjali vse rože na
oknih, da so potem gospodinje ves teden krožile med
hišami in govorile kot bi kokodakale.
Škratje pa že staknejo glave in zelo počasi
zapojejo:
Kaj čevljarji delajo?
Delajo tako:
vleci, vleci dreto,
tolci, tolci klin!
Kaj pa škratje delajo?
Delajo tako:
Za trenutek so obstali,
kot da bi zalet jemali,
urno potlej poskočili,
pesmico na moč navili:
Koža, dreta, klinc lesen,
kneftra, klad’vo, klej rumen,
peta, jezik in podplat,
plesni čevelj, nori svat!
Vleci, vleci dreto,
tolci, tolci klin.
Ura od presenečenja skoraj pozabi tiktakati, ko so
škratje iz pesmice potegnili prave pravcate plesne
čeveljce in jih postavili na polico. Kaj takega! Vendar
ne utegne do konca zajeti sape, ko jo Mokronožci že
obstopijo in začnejo nagovarjati:
»Ura, saj si za to, da se s Šuštarčkom malo pošalimo?«
»Zakaj pa to mene sprašujete?« vpraša previdno.
»Ker bomo tvoje kazalce zavrteli malo naprej in
potem poklicali Šuštarčka.«
»To pa ne!« zavrešči ura, vendar se škratje ne zmenijo.
Njene kazalce zavrtijo naprej, za nameček pa škrat
Gašper seže še v pajkovo mrežo, zgrabi presenečenega
pajka in ga vtakne uri v usta, da je reva morala kar
utihniti. Pri tem delajo tak direndaj, da Šuštarčka sploh
ni bilo treba poklicati. Kar sam se pojavi med vrati.
»Kaj se pa tu dogaja?« zaspano vpraša in s
pogledom pobrska po delavnici. Toda nič ne opazi,
kajti Mokronožci so že smuknili za kamin.
Ura z nesrečnim pajkom v ustih ne ve, kako bi
Šuštarčka opozorila nase. Poskusi s kihanjem.
»Ura, kaj pa ti je?« zaskrbljeno vpraša Šuštarček. »Si
se prehladila?«
Ker ura še naprej samo kiha in kiha, jo Šuštarček bolj
od blizu pogleda in na srečo takoj opazi pajka.
»O, revček, kako si pa ti sem zalezel!«
Hitro ga reši in vrne v njegovo mrežo. Ura seveda
takoj neha kihati. in ogorčeno zatoži škrate, kako
nesramno so ji vrteli kazalce naprej, da jo vse boli.
»Takole narediva,« predlaga Šuštarček, »jaz bom
kazalce vrtel nazaj, ti pa poskušaj ugotoviti, kakšen je
njihov pravi položaj.«
In zavrti.
»Joj, še vedno škriplje v glavi,
tale čas še ni tapravi!«
»In sedaj?«
»Še nazaj!«
»Je kaj bolje?«
»Bojno polje!«
»Pa sedaj?«
»Pravi raj!«
»Prmej šila in kopita! Saj je šele tri! Ni čudno, da sem
se prej zbudil, kot zaspal!«
Mokronožci, ki so se ves ta čas imenitno zabavali,
ne zdržijo več za kaminom. S popolnoma nevednimi
obrazi prilezejo na plan.
»Dobro jutro, Šuštarček. Danes si pa res zgodaj
vstal.«
»Pa ne nalašč!«
»A da neeee?« se še bolj začudijo škratje.
»In vi, seveda, niste imeli nobenih prstov vmes?«
»Kje paaaaaaaaaa!«
»Tudi, če me v oči pogledate?«
»No, ja,« začnejo škratje mencati in pokašljevati.
»Če te moramo pa v oči gledati, je pa vsa reč malo
drugačna.«
»Prmej šilo in kopito! Se mi je kar zdelo!«
Iz spalnice se tedaj oglasi mati: »Šuštarček, kaj pa
noriš, saj je še noč!«
»Gospe županovi sem obljubil do večera narediti
plesne čeveljce, pa sem se zbal, da mi bo zmanjkalo
časa!«
Šuštarček noče mami razlagati, kako so mu škratje
zagodli, saj mu gotovo ne bi verjela. Nekoč ji je že začel
pripovedovati, da prijateljuje z njimi, pa ga je samo
pobožala po glavi in rekla, da ni nič hudega, če ima
bujno domišljijo.
»Obljubo pa res moraš držati! Samo ne razbijaj
preveč, jaz bom še malo zaspala!«
Kdo ve, če je mati res zaspala, kajti zunaj je ravno
takrat močno zabobnelo in zaškripalo, kot bi se pred
vrati ustavila poletna nevihta. In že je skozi okno
prihreščal ukazovalen glas, takoj za njim pa še glava, ki
je glas delala. Obstala je v okenskem okvirju in švigala
z očmi po vsej delavnici.
»Jaz sem grajski glasnik. Sporočilo imam zate!«
»Danes ste pa res vsi za šale!« je malce hud Šuštarček.
»Glasnik, ali veš, koliko je ura!«
»Ura ni moj gospodar! Sporočilo ti prinašam!«
»Ob tej uri ga nočem slišati!« se upre Šuštarček.
»Kakor hočeš. Te bom pa najprej malo omehčal.«
»No, sedaj boš pa še norce bril!«
»Jaz se nikoli ne šalim.«
»Da ne? Kaj pa… smeješ se kdaj?«
»Ne!«
»Če se ne šališ in ne smeješ, me pač ne moreš
omehčati. Mene omehča samo veselje!«
»Pa te bom! S pesmico te bom!«
»Lepo te prosim, nikar! Imaš preveč medvedji
glas!«
»Vem. Zato tudi nikoli ne pojem.«
»Ubogi revež! Kaj se pa potem ponujaš s
pesmicami?«
»Ker jih na moj ukaz zapoje najboljši grajski
pevec!«
»Kaj, pevca imaš s seboj?« se Šuštarček resnično
začudi, saj za kaj takega še ni slišal. »Me pa res zanima,
kako poje ta tvoj pevec!«
Šuštarček še do konca ne izreče želje, ko na okno
skoči še ena glava in zapoje:
Žigažaga, glav’co preč,
ne bo jedla kruhka več.
Če pojoča glava ne bi imela kape, bi jo prav lahko
zamenjal za dve zaljubljeni žagi, ki sta se dogovorili
za zmenek na oknu. Še ura je kihnila ob tem prizoru,
Šuštarček pa je tako presenečen, da komaj izdavi: »To
je vendar grajski birič!«
»Imenuj ga, kakor hočeš,« je zadovoljen glasnik,
»prepričan sem, da boš sedaj rad poslušal sporočilo!«
»Sama ušesa so me!«
»Saj sem vedel!« zahrešči glasnik, ker se ni znal
smejati. »Torej poslušaj! Jutri bo na gradu ples, na
katerem bo grofi čna izbirala moža.«
»Zakaj pa takoj ne poveš!« se Šuštarčku odvali
kamen od srca in mu skoraj polomi nogo. »Plešem pa
zelo rad!«
»Cepec! Nič ne boš plesal! Ti boš do jutri naredil
plesne čeveljce za grofi čno.«
»Jaz? Kakšna čast! Že od takrat, ko sem se pri očetu
učil tega poklica, sem sanjal o takem naročilu! Plesne
čeveljčke za grofi čno! Take ji naredim, da se bo pri
plesu komaj dotikala tal. Toda ne do jutri. Najprej
moram dokončati čeveljce za gospo županovo.«
»Kaj me briga gospa županova!« odreže glasnik.
»O, mene pa, kajti, če kaj obljubim, tudi naredim!«
Glasnika Šuštarčkova odločnost tako razkuri, da
takoj ukaže biriču, naj zapoje.
»Žigažaga, glav’co preč,
ne bo jedla kruhka več!«
»Ti kar poj, jaz obljube ne bom prelomil!« se ne
da Šuštarček. »Sicer pa imate na gradu grajskega
čevljarja!«
»Imeli smo ga,« že kar grdo škrta z zobmi glasnik.
»Kje pa je?«
»Žigažaga, glav’co preč,
ne bo jedla kruhka več!«
»A tako? Kar glav’co preč. Zakaj pa?«
»Ker ni znal narediti takih čeveljcev, da bi grofi čna v
njih lahko plesala.«
»Prmej šila in kopita, kakšne noge pa ima grofi čna,
da ji grajski čevljar ni znal narediti čeveljcev?«
»Take, s trinajstimi prsti!«
»Kar trinajst! Prmej šila in kopita, to pa je nekaj!
Ampak, če temu grajski čevljar ni bil kos, kako bom
zmogel jaz, ki znam delati čevlje samo za kmečke tace?
In na kmečkih tacah ni nikoli nobenega prsta preveč,
je kvečjemu kakšen manj!«
»To pa mene prav malo briga!«
»Poslušaj, prijatelj! Kaj, če bi se malo sprehodil. V
trgu je cela vrsta imenitnih čevljarskih mojstrov. Na
Frengi je eden, pa v Šavrgasi, pri Svetem Florjanu, v
Škarpi sta kar dva! Sami odlični mojstri!«
»Birič je že vsem zapel pesmico.«
Šuštarčka je močno stisnilo med rebri, kajti vse
skupaj je postajalo vedno bolj zoprno. Če bi vsaj škratje
hoteli sodelovati s kakšno pametno besedo. Toda ne!
Škratje so se delali, kot da se jih to prav nič ne tiče.
Zato jih Šuštarček milo zaprosi:
»Fantje Mokronožci, nikar me ne pustite na cedilu!«
»Reci mu, naj grofi čna pride sem pokazat noge.«
»S kom se pa pogovarjaš?« zastriže glasnik, ki škratov
ni videl, z ušesi.
Šuštarček je vprašanje raje preslišal, saj glasniku
vendar ne more razlagati, da škrate Mokronožce lahko
vidijo samo tisti, ki so brez zlobnih misli. Zato mu raje
predlaga, naj odjaše na grad s sporočilom, da lahko
naredi plesne čeveljce samo v svoji delavnici.
»Meni se zdi pametno,« je zadovoljen glasnik. »Moli
pa k svojemu svetniku, da se bo tudi grofi ci zdelo tako!
Birič, greva!«
Šuštarček se kar oddahne, ko se galop konjskih kopit
oddalji od okna. Toda, kot pravijo stari ljudje, če gre
zlodej kakat, gre vedno na kup! Namreč, v delavnico je
prigosala gospa županova.
»Pripišlapa sepem!«
Gospa županova je govorila v papajščini, ki je bila
med Mokronožani zelo v modi. Šuštarček je papajščino
sicer znal, toda prav neumno se mu je zdelo, da bi se
doma pogovarjal v tem jeziku. Zakaj le, če je slovenščina
tako lepa!
»Dobro jutro, gospa županova. Kaj pa vi tako
zgodaj?«
»Popo plepesnepe čepevepeljcepe sepem
pripišlapa!«
»Saj je ples šele jutri zvečer!«
»Nepe moporepem čapakapatipi dopo juputripi!
Sepem prepevepeč nepervopozipičnapa.«
»Pa boste morali počakati, gospa županova, ker
čeveljcev še nisem naredil.«
Tedaj oči gospe županove nenadoma skočijo na
Šuštarčkovo glavo, se tam za trenutek ustavijo in
ga pocukajo za lase. Nato se z vso močjo odženejo
naravnost na polico, kjer so se bleščali novi plesni
čeveljci in nestrpno privzdigovali pete. Prav videlo
se je, kako bi radi plesali. To gospo županovo tako
radostno pretrese, da pozabi celo na papajščino.
»Šuštarček, ti si pa res šaljivec! Tako lepih še nikoli
nisi naredil!«
»O prmej šila in kopita!« je presenečen tudi
Šuštarček, ki do tega trenutka čeveljcev sploh ni opazil.
»Tako lepih pa tudi jaz še nisem videl.«
Gospa županova ga ostro pogleda: »Danes se pa
čudno pogovarjaš!«
»Menda res,« pohiti Šuštarček. »Veste, že zarana se
je pri meni oglasil grajski glasnik z biričem, pa sem
čisto zmešan.«
»Pa ne, da si tudi ti povabljen na ples?«
»Še huje! Plesne čevlje bom moral narediti za
grofično.«
Gospo županovo novica tako presune, da spet
začne govoriti v papajščini. »Čepevljepe zapa
gropofi pičnopo?«
»Pa ni tako enostavno, kot se zdi!«
»Kajpaj nepe popovepeš!«
»Saj bi vam povedal, zakaj ni tako enostavno, pa je
največja skrivnost.«
»Kajpaj nepe popovepeš!«
»Če bi vam povedal, da ima grofična trinajst prstov,
bodo meni žiga, žaga, glav’co preč!«
Skrivnost v možganih gospe županove naredi tak
potres, da se papajščina komajda reši skozi ušesa.
»Trinajst prstov? Česa ne poveš!«
»Na eni nogi šest, na drugi sedem!« dodaja Šuštarček,
kot bi pljuval na karbid.
»Na eni šest, na drugi sedem! Česa ne poveš! Na eni
sedem, na drugi devet! Česa ne poveš!« In kar gre, še
na svoje nove plesne čeveljce pozabi.
Odhajajoči glas gospe županove se je nekje zunaj
srečal z drdranjem prihajajoče kočije. Drdranje je
postajalo vse glasnejše, dokler se ni spet kot poletna
nevihta ustavilo pred vrati. Že naslednji hip je skozi
okno pogledala grofi ca. Trikrat je zavihala nos, potem
pa zakrakala: »Zakaj pa tukaj tako smrdi?«.
»Da smrdi? Meni se ne zdi!«
»Če rečem, da smrdi, potem smrdi!«
»Seveda smrdi,« hitro potrdi Šuštarček. »Po kleju
smrdi. Veste, sinoči sem ga skuhal cel kotel.«
»Kaj si kuhal?« ni razumela grofi ca.
»Klej.«
»Le kako moreš jesti tako smrdljivo hrano? Fuj!«
»Presvetla gospa grofi ca, klej je vendar čevljarsko
lepilo! Kuhamo ga iz kosti.«
»A, ja? Iz kosti?«
Grofi ca nekaj časa premišljuje, potem ji neka
zapoznela sapa prišepne, da čevljar že ne sme vedeti
več kot ona. Zato ga ostro ukori: »Kaj misliš, da ne
vem!«
»Seveda vem, da vi vse veste!« se malce porogljivo
opravičuje Šuštarček.
»Potem tudi veš, da ne bom dovolila, da bi moja hči
stopila v to smrdljivo delavnico.«
»Tudi prav,« je zadovoljen Šuštarček, »potem pač ne
bo imela plesnih čeveljcev!«
»Ti pa glave ne!«
Zdaj mi gre pa že zelo za nohte, pomisli Šuštarček.
No, glava, spomni se že kaj, če ne, se bova morala res
ločiti!
»Milostljiva, saj grofi čni sploh ni treba stopiti v to
mojo smrdečijo. Samo noge naj pomoli skozi okno, da
ji bom lahko izmeril nogo.«
»Kako pa naj pride na okno?«
»Ih, glasnik in birič naj jo vzdigneta in držita!«
Grofi ca ukaže in na oknu se res pri… pri…pri…
prika…prika… prika… prikaže…prikaže… prikažejo
grofi čine noge, obute v ogromne copate.
Šuštarčku je kar sapo zaprlo, še ura je pozabila
kihniti. Niso pa se zmedli škratje. Hitro so nogam sneli
copate in si jih od blizu ogledali.
»Šuštarček, kaj se pa držiš kot strgan čevelj! S tem
opravimo kot za šalo!«
Tako ohrabren, še Šuštarček približa svoj pogled.
»O prmej šilo in kopito! Česa takega pa svet še ni
videl! Saj to sploh niso prsti.«
Grofi ca takoj privzdigne obrvi: »S kom se pa
pogovarjaš?«
»Milostljiva, včasih nočem biti v slabi družbi, pa se
kar sam s sabo pogovarjam.«
Grofi ca ni popolnoma zadovoljna z odgovorom,
vendar ni hotela bolj globlje razmišljati. Zato je samo
ukazala: »Brž vzemi mero, kajti do jutri zvečer morajo
biti čeveljčki narejeni!«
»Težka bo, milostljiva. Najprej moram narediti
plesne čevlje za gospo županovo.«
Grajski pevec se takoj oglasi:
»Žigažaga, glavco preč,
ne bo jedla kruhka več.«
»Si slišal? V trenutku boš za glavo krajši!«
»Seveda sem slišal. Nisem pa slišal, kakšno bo
plačilo, če uspem.«
»Narediti plesne čevlje za grofično je vendar velika
čast!« se ne more načuditi grofica.
»Saj, saj, milostljiva, ampak čast ni zastonj!«
»Da ne?« se spet neznansko začudi grofica.
»Vsak je ne podeduje, kot ste jo vi.«
»Te nič ne briga!«
»Saj me ne. Le to bi rad vedel, koliko bom dobil za
delo.«
Grofica nekaj časa razmišlja, potem reče: »Za vsak
čevelj dobiš en cekin.«
»En žep cekinov, pa še en klobuk zlata, milostljiva.«
»Kaj!?! Si do konca znorel!«
»Milostljiva, grofična vendar ne more imeti samo
najlepših čeveljcev, mora imeti tudi najdražje! Kaj bi pa
rekli ljudje, če bi slišali, da nima najdražjih čeveljcev!«
»To imaš pa prav!«
»Pa še nekaj, milostljiva!« hitro pristavi Šuštarček.
»Nesramnež! Kaj še? Morda grofično za ženo?«
Tedaj se z visokimi toni, ki jih zmorejo samo še
komarjeva krila, oglasi grofična: »Mene za ženo?! Kaj
takega! Jaz moram kar omedleti!« In res omedli.
»Brez skrbi, milostljiva,« pomirljivo reče Šuštarček.
»Jaz že imam punco in sem kar zadovoljen z njo.«
»Kaj bi pa potem rad?«
»Ko bom za grofično naredil najlepše in najdražje
plesne čeveljčke na svetu, bi rad, da mi rečete: hvala
lepa, dragi Šuštarček!«
»Tebi se je res do konca zmešalo!«
»To vas pa res nič ne stane. Samo rečete: hvala lepa,
dragi Šuštarček!«
»Ne in ne in ne! Stodvatisočkrat ne!«
»Dam vam pol klobučka zlata nazaj!«
»Birič!«
Pesmica se takoj oglasi:
»Žigažaga, glav’co preč,
ne bo jedla kruhka več!«
»Pa še pol žepa cekinov!«
»Žigažaga, glav’co preč,
ne bo jedla kruhka več!«
»Pa še vam naredim čeveljce!«
Grofica mora spet dolgo razmišljati, preden se
odloči. »Naj ti bo,« reče, »toda zapomni si…«
Šuštarček ne more počakati, da bi povedala, kaj
naj si zapomni. »Sem si že vse zapomnil! Vi samo še
prisezite, da se mi boste zahvalili.«
Grofi ca položi eno roko na srce, drugo dvigne
in iztegne dva prsta: »Naj se takoj spremenim… v
kaj hočeš, da se spremenim, če ne bom izpolnila
obljube?«
»V predpražnik!«
»V predpražnik?« ne more verjeti svojim ušesom.
»Kdo pa je že slišal kaj takega! Če ne izpolniš obljube se
spremeniš v žabo ali v kačo ali v kakšno drugo žival.«
»In čez sto let pride kraljevič, žabo poljubi in žaba se
spremeni v kraljično.«
»Tako nekako.«
»Milostljiva, meni je vseeno bolj všeč predpražnik!«
»Prav! Naj se spremenim v predpražnik, če ne bom
rekla… če ne bom rekla…, kaj že?«
»Če ne boste rekli: hvala lepa, dragi Šuštarček!«
»No, to! In pazi se! Ko se jutri vrnem, mora imeti
grofi čna obute plesne čeveljce!«
In že je na dvorišču počil bič, potem je zagrmelo
in odbobnelo, kot bi se izpred vrat odpeljala poletna
nevihta.
Po takem napornem pogovoru bi se Šuštarčku
prav prilegle kakšne praznične počitnice, vendar ga
je čakalo preveč dela. Sploh pa še ni vedel, kako se
bo zadeve lotil. Že res, da je znal zdraviti kurja očesa,
ampak ne taka, ki so velika kot krompir.
Medtem ko je tako razmišljal, je opazil, da so ga tudi
škratje zapustili. Ves nesrečen se je potožil uri: »Vidiš
ura, v nesreči te vsi zapustijo!«
»Ja, ja, tako je to,« mu je pritrdila ura. »Škratje so …«
»Ali nas opravljata?« tedaj vstopijo škratje in vlečejo
s seboj polno košaro zelenja.
»Nič ne opravljava,« je malo nerodno Šuštarčku.
»Vedel sem, da me ne boste pustili na cedilu, le strah
me je, da bo zmanjkalo časa.«
»Hja, bomo pa spet uro malo premaknili!«
»Nikar si ne drznite!« je huda ura. »Raje se lotite
dela.«
Šuštarček hitro zakuri pod kotličkom v kaminu
in voda v njem res kmalu začne brbotati. Škratje so
medtem razvrstili zelenje po kupčkih, nato so ga začeli
metati v kotliček.
Bodeči osatek
gre prvi v boj,
globoko pod kožo
popelje svoj roj.
Ta trava srebrna
nadlogo zmehča,
jo rožica rdeča
iz kože zbeza.
Tropotec zeleni
pa rano zaceli,
da koža bo gladka
kot buče jeseni.
Pa glavico česna,
šest režnjev čebule
in za veselje
še kapljo rebule.
Grofična, ki se je na drugi strani okna ves ta čas kujala
v nezavesti, ne more zdržati, da ne bi vprašala:
»Kaj pa spet tako smrdi?«
»Travam kuhamo kosti!«
»Kakšnim kravam?«
»Travam!«
»Od kdaj pa imajo trave kosti! Jaz bom kar
omedlela.«
»Pa imamo spet mir!« zadovoljno reče Šuštarček, ko
je grofi čna ponovno čofnila v svojo modno nezavest.
Veselo delajo naprej in kmalu je vse potrebno v
kotličku. Takrat Mokronožci naročijo: »Šuštarček, sedaj
pa dobro mešaj, da ne bo res začelo smrdeti.«
»Kaj boste pa vi?« vpraša Šuštarček.
»Kaj čevljarji delajo?
Delajo tako:
vleci, vleci dreto,
tolci, tolci klin,
vleci, vleci dreto,
tolci, tolci klin.
Kaj pa škratje delajo?
Delajo tako:
Za trenutek so obstali,
kot da bi zalet jemali,
urno potlej poskočili,
pesmico na moč navili:
Koža, dreta, kratek cvek,
kneftra, klad’vo, šuštar, blek,
peta, jezik in podplat,
plesni čevelj, nori svat.«
Šuštarček je komaj sledil, tako hitro so pred
njegovimi očmi nastajali plesni čeveljčki, obenem
pa se je zabaval ob njihovi pogovorni čevljarščini.
Za vsako besedo je vedel, kaj pomeni.. Kratek cvek
je kratek lesen žebljiček, s kakršnimi čevljarji zbijajo
podplate. In kneftra? Kneftra je jermen, s katerim
čevljar med delom drži obuvalo tesno na kolenih.
Klad’vo je kladivo, ki mu je apostrof pojedel črko, in
apostrof je tista vejica, ki se je obesila med črki d in v.
Šuštar je čevljar, blek je pa rima na cvek.
Z druge strani okna se oglasi grofična: »Glasove
slišim. Kaj se dogaja?«
»Pravkar sem ti naredil čeveljce za ples,« odgovori
Šuštarček.
Grofi čna se potrudi in pogleda v delavnico. Kar
sapo ji je zaprlo, pa ne zaradi smradu po kleju, smoli
in znoju.
»Tako lepih plesnih čeveljcev pa ni še nihče na svetu
videl!« Toda veselje se ji je hitro zlomilo. »Pa kaj, ko jih
ne bom mogla obuti!«
»Boš, boš! Samo odvečne prste ti še populim!«
»Kaj si rekel, smrdljivec?!«
»Prav si slišala: prste ti bom populil.«
»Saj moram omedleti!«
»Pa bo spet nekaj časa mir,« se razveseli Šuštarček in
zavrti s kuhalnico po kotličku, kjer je vsebina postajala
vedno gostejša. »Koliko časa se bo pa moralo kuhati?«
vpraša škrate.
»Še dolge ure tri,
da voda izhlapi,
vsebina pa zgosti.
Potem še ure tri,
da vse se ohladi,
čarovno moč dobi!«
»To bo pa dolgo. Kaj se ne bi dalo kako hitreje?«
»Ne, to pa ne!« odgovorijo Mokronožci. »Razen,
razen, če bi ura …«
»Nesramneži!« je ogorčena ura.
»Šuštarček, tvoja prijateljica je. Prepričaj jo.«
Šuštarček sprva ne razume, kaj imajo škratje v mislih.
Potem se mu pa le posveti. Prijazno se spravi k uri, jo
začne božati in nagovarjati.
»Ura, saj ne boš tam ostala. Ti samo preskoči za tri
ure, da se bo mazilo skuhalo, potem še tri ure, da se bo
ohladilo in čarovno moč dobilo. Nato bom jaz kazalce
skrbno zavrtel nazaj.«
Ura se dolgo upira, nato le vzame zalet in skoči.
Kazalci se divje zavrtijo in vrtijo in vrtijo in ko se
ustavijo, je že naslednji dan.
»Ura, preveč si se odrinila! Še dobro, da nisi
grofi činega plesa preskočila!«
Šuštarček je kar malo prestrašen.
»Nič hudega!« rečejo škratje in zapojejo.
»Zdaj bomo pohiteli
in zopet čas ujeli!«
Potem z mazilom namažejo grofi čine noge, jih
ovijejo v rjuhe, nato štejejo devetkrat do devet, jih
spet odvijejo, vzamejo klešče in kurja očesa populijo.
Grofi čna je medtem devetkrat omedlela in ko je
desetič prišla k sebi, je zagledala eno samo utrujenost:
utrujenega Šuštarčka, tri utrujene škrate in utrujeno
uro, ki je pravkar izjavila, da se v kaj takega ne bo dala
nikoli več prepričati. Potem je grofi čna opazila, da
so njene noge drugačne. Štela je enkrat, dvakrat in
devetkrat. In vsakokrat je naštela samo deset prstov:
na levi nogi pet, na desni pet!
»Ali prav vidim?«
»Prav vidiš, grofi čna!« ji potrdi Šuštarček.
Grofi čna nekaj časa še strmi, nato zavriska in zleti.
»Grofi čna,« kliče za njo Šuštarček, »pozabila si
čeveljce!«
Tedaj se na vratih pojavi mati grofi ca in zavrešči:
»Srečala sem hčer, ki je bosa tekla po travniku in se
sploh ni hotela ustaviti. V drugo smer sta tekla glasnik
in birič in pela neko novo pesmico! Šuštarček, kaj se
dogaja?!«
»Saj niti sam ne vem! Naredil sem ji čeveljce,
pozdravil noge, potem je pa kar zbežala. Za njo pa še
glasnik in birič.«
»Me lažeš?«
»Jaz nikoli ne lažem, milostljiva,« je užaljen
Šuštarček.
»Praviš, da si ji naredil čeveljce. Zakaj je pa potem
tekla bosa?«
»Ne vem, milostljiva. Ko je opazila, da nima več
trinajst prstov, je samo zavriskala in odplesala. Še
čeveljce je pozabila!«
Tedaj je grofi ca zagledala čeveljce in nekaj časa se
je zdelo, da je okamenela. Potem je vendarle izkašljala,
da bo čeveljce kar sama vzela.
»Kaj pa plačilo?« vpraša Šuštarček.
»Kakšno plačilo?«
»Dva žepa denarcev, klobuček zlata in lepa hvala,
dragi Šuštarček.«
»Menda smo se res nekaj o tem pogovarjali,«
naposled reče in vrže pred Šuštarčka denarce in zlato.
Ker pa se Šuštarček ne premakne, ga osuplo vpraša:
»Kaj ne boš pobral denarja in zlata?«
»Bom, ko bom vse dobil.«
»Nesramnež! Še to je sedemkrat preveč!«
»Grofi ca, če hočete, lahko denar in zlato tudi
obdržite.«
»Kaj bi pa potem rad?« grofica dobiva puranje barve
v obraz.
»Obljubo ste dali!«
»Jaz nikoli ne dajem obljub!«
»Da se naj kar v predpražnik spremenite, če ne boste
držali obljube, ste rekli!«
»Kar misli si!« zavije z očmi grofica in se porogljivo
zakrohota:
ha, ha, ha, ha,
he, he, he, he,
hi, hi, hi, hi,
ho, ho, ho, ho,
hu, hu, hu, hu,
u u u u u u uuuu u u u
Tedaj je najprej
tenko zacvililo,
se malo posmehnilo
in polžasto skrivilo.
Pa zgrabilo grofico,
jo divje zavrtelo,
zmečkalo in oželo.
Potem na hitro raztegnilo in kot predpražnik
na tla položilo.
Še Mokronožcem je pošla sapa, pa so škratje! Kaj
šele Šuštarčku, ki je čisto navaden Mokronajzar.
Na koncu koncev je že prav tako, da
KDOR BESEDE NE DRŽI,
SE V PREDPRAŽNIK SPREMENI!