Predloga:Izbrano besedilo/junij 2009

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Josip Jurčič (1844–1881), Sosedov sin:

Zjutraj ob devetih je stal pred vežo velike, precèj lepo zidane kmetske hiše voziček naprežen. Kolesa so bila čedno osnažena in čez sedež je bil zelen koc pregrnjen ter skrbno ra vseh straneh pripet, da se nikjer ni videla s slamo napolnjena vreča pod njim. Nepotrpežljivo s prednjim kopitom tla kopajočega rejenega konja rjavca je delavno oblečen hlapec, vajete in bič v roki držeč, prav prijateljski pogovarjal, naj bo miren.

Iz veže stopi mož kakih petdesetih let, srednje, trdne postave. Menda se je ravno zdaj v pražnjo obleko opravil, kajti gledaje, če je konj prav naprežen, zapenja si še goste posrebrene gumbe na brezrokavniku. Kakor bi se hotel domisliti, ali je kaj pozabil, dene roko na čelo in potegne po nagubanem, pa o dobri hrani pričajočem obličju, potiplje v notranji žep svoje precèj dolge kamižole iz rjavega sukna, pa ko se preveri, da ima novce pri sebi, potreplje rezgetajočega konja po prsih, vzame hlapcu vajete in bič iz rok ter sede na voziček.

"Ali bo treba iti v semenj, Anton, v semenj?" vpraša mimo gredoč kmetič na vozu sedečega soseda.

"V semenj. -- Ti ne pojdeš?"

"Bašti ne morem; imam nekaj stelje napraviti," odgovori kmetič in gre dalje.

Ta pak se obrne in reče lepi deklici, kakih dvajset let stari, ki je ravno na prag prišla: "Le naglo, če se hočeš z menoj peljati, Franica! Čakal te ne bom." Berite naprej ...