Predloga:Izbrano besedilo/julij 2012
Blagor mu, ki ima v časih groze
in trepeta še moč, spominjati se zornih
prejšnjih dni!
Sedeli smo na najlepšem ljubljanskem vrtu. V senci pod divjim kostanjem. Gospa Marica je z belo roko prekladala posode ter nalivala kave, da je silil prijeten duh pod zelene veje. Tudi gospa Mica ni hotela brez dela ostati: narezala je belega kruha ter ga simetrično razstavila po mizi. Vmes pa je postavljala gospa Dinca male krožnike z rumenim medom in surovim maslom. Pri človekoljubnem tem delu, ki je veljalo v prvi vrsti meni, me je prešinila misel — bog zna od kod je prišla — ki ni bila ljubezniva za ljubko trojico, katere gost sem bil danes na najlepšem ljubljanskem vrtu.
(Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni, odlomek)