Predloga:Izbrano besedilo/avgust 2010
Fran Jaklič (1868–1937), Iz našega kota (1898):
Pred kakimi štiridesetimi leti v našem Središču ni bilo tako prijazno, kakor je dandanašnji. Stalo je nekaj lesenih koč, košate seči so stezale trnite veje ob blatni cesti, in na mestu, kjer je sedaj pošta in lepo kegljišče, torej ravno pod to veličastno hruško, ki še dandanašnji mogočno kipi nad vasjo, stalo je ozko, štirivoglato, zidano poslopje brez oken, s kopičasto streho, prav podobno kakej smodnišnici, Štempiharjeva štacuna. Ni kdo ve kako staro poslopje. Komaj deset let prej jo je sezidal Štempihar. Krošnja, s katero je hodil od vasi do vasi, začela ga je žuliti po hrbtu in še drugih težav in sitnostij je bilo dosti, zato si je postavil to zgradbo in odprl štacuno. Ljudje so se mu smejali, kakor se večkrat.
»I-i, kaj bo neki prodajal? I-i, komu?«