Predloga:Izbrano besedilo/2015
Miroslav Malovrh
V nizki, a prostorni sobi starega poslopja v Florjanskih ulicah, so sedeli okrog velike mize štirje mladi možje. Pušili so iz dolgih pip, da je bila soba vsa v dimu in pridno praznili vrče rujnega vina, ki so stali pred njimi. Soba je bila skromno opremljena samo z najpotrebnejšim pohištvom in edini okras belih sten je bila slikovito razvrščena zbirka musket in samokresov, mečev in handžarjev, ki je visela nad posteljo.
V odprtem kaminu je plapolal velik ogenj, čigar plamen je razsvetljeval vso sobo.
V tej sobi je stanoval praporščak kirasirskega eskadrona Andrej Čerin, odkar je bilo to vojaštvo premeščeno od meje beneške republike v Ljubljano. Čerin je bil mlad mož, visoke rasti in prikupne zunanjosti, a dasi mu je pestra vojaška obleka odlično pristojala in povzdigovala lepoto njegovega obraza in popolnost njegove rasti, vendar ni imel nič vojaškega na sebi. Njegovi tovariši so mu v šali radi očitali, da ima nekaj ženskega na sebi, dasi je najlepši mož kirasirskega polka. A kadar jih je Andrej Čerin poživljal, naj vendar povedo, kaj je na njem ženskega, mu niso vedeli nič drugega reči, kakor da ni robat in da imajo njegove velike oči mehak in plah izraz.
»Ti ne boš nikdar prelival krvi,« so tovariši končavali take pogovore, »tebi bi še slabo postalo, če bi moral, sovražniku razklati glavo.«