Predloga:Izbrano besedilo/2014
Počasi se je polnilo Narodno gledališče. Prihajale so dame v svetlih in temnih toaletah, gospodje v salonskih in promenadnih oblekah. Hitreje je zavladalo življenje po galerijah. Dijaki in dijakinje, nižji uradniki in revnejši zasebniki so zasedli gori svoje prostore. Če si pogledal na desno, si opazil gospico, ki je prislanjala k očem kukalo, da ga za trenutek spet posodi vitkemu galanu, ki je sedel poleg nje. Drugje zopet je bilo polno namigavanja, duh parfuma je ovijal ves prostor, hihitanje se je vmešavalo med interesantne opazke. Lože so bile še na polovico prazne, čeprav ni več dosti manjkalo do začetka. Po njih so brzeli hitri pogledi častnikov v parterju in tupatam se je nagnila glavica v pozdrav.
Tisti večer so imeli igrati Hoffmannove povesti. Ker so mi kolegi opero hvalili, sem zašel po daljšem času tja tudi jaz. Ker pa imam med pavzami pri sebi rad kakega znanega človeka, da mu izrazim zadovoljstvo ali razočaranje, da z njim pregledavam občinstvo, sem tudi ta večer naprosil kolega filozofa, ki je rad obiskoval gledališče.
Tako sva gledala in presojala kakor vsakokrat, delala opazke in se čudila.
Bilo je h koncu druge povesti in še sem se opajal ob zadnjih zvokih beneškega večera; sloneč ob ograji sem izkušal v duhu ponavljati mehke melodije, kar me prime tovariš za ramo.