Predica je imela mrtveca za ljubčka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Usod Predica je imela mrtveca za ljubčka
Matija Valjavec
Dekle jezdi z mrtvecem
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekje so bile nekoč predice, ki so hodile vsak večer prest, po več skupaj. Vsaka je imela svojega ljubčka, s katerimi so se pogovarjale, samo neka mlada deklica ni imela nobenega.

Nekega večera pa pride zelo lep mladenič ter zagleda tega dekliča, kako sedi v kotu za vrati. Sedel je zraven nje. Bila je zelo sramežljiva, pa vendar se je zelo veselila, da je tudi sama dobila kavalirja, s katerim se lahko pogovarja in si krajša čas.

Bil je tam, ko pa je bilo pol dvanajstih, reče: »Zbogom!«

Druga dekleta so ga ustavljala in tudi mladeniči, a ga nihče ni mogel ustaviti.

Pride drugi večer. Predice so bile že zbrane. Pa pride tudi ta mladenič in takoj sede zraven deklice, in tako sta se pogovarjala.

Tedaj se pripeti, da se je deklici strgala nit, in gre, da jo zveže. Nenadoma pa opazi, da je imel kozje noge. Prestrašila se je in je tisto nit privezala za njegovo nogo. Ko je nato bila dvanajsta ura, je mladenič rekel, da bo šel. Družba ga je zadrževala, vendar vse ni nič zaleglo. Kar odšel je. Nit pa se je odmotavala. Deklica je šla kar za nitjo, pa je ni opazil. Ko pa se je že približeval pokopališču, se je še bolj prestrašila.

Prišel je na pokopališče k svojemu grobu. Grob se mu je odprl, in stopi v grob, noga pa se mu je zataknila.

Mladenič reče: »Veš, kaj ti rečem, ti nesrečno dekle! Nikdar ne smeš iti čez kakšno pot, niti čez prag, niti skozi okno, sicer te bom zdrobil v sončni prah.«

Ko je prišla domov in pride v hišo, ni šla nikdar več iz nje. Tako je postala že betežna in je videla, da bo morala umreti. Tedaj pove, zakaj ni šla nikdar iz hiše ter da je ven ne smejo nesti čez prag, ker jo bo oni prišel razrtrgat. Res je umrla in so premišljali, kako bi jo odnesli. Spomnili so se, da bodo izkopali pod pragom in jo bodo pod pragom odnesli iz hiše. Nato so po travnikih prišli do pokopališča, tam pa niso mogli izkopati prehoda pod pragom, in so jo pokopali zunaj.

Kakšnih petdeset let je ležala zunaj, iz njenega groba pa je zrasla zelo lepa cvetlica.

Zgodilo se je, da se je nekoč peljal neki baron mimo pokopališča. Opazil je cvetlico ter reče služabniku, naj ustavi. In je šel ter tisto cvetlico utrgal. Dal jo je na svoja prsa, saj je zelo lepo dišala. Ko je baron prišel domov, je dal tisto cvetlico v kupico sveže vode, da bo ostala lepo sveža.

Pri veliki gospodi pa je takšna navada, da karkoli ostane od večerje, ostane tudi čez noč, da je takoj zjutraj, ko vstanejo, pripravljeno. Ko je nekoč tudi baron tako pustil, se je cvetlica spremenila v dekle in je vse pojedla. Ko je zjutraj vstal, je takoj opazil, da je vse pojedeno. Premišljeval je, kako se je moglo zgoditi, da mu je nekdo pojedel, saj je vse zaprl.

Pa si je mislil: »Dobro, bom pa čakal,« in je bedel vso noč, da bi videl, kaj bo prišlo jest.

Res je čakal. Nenadoma je nekoga zaslišal. Skočil je iz postelje, pa jo je prijel in trdno držal. Prosila ga je, naj jo pusti, a je ni hotel spustiti. Prižgal je svečo in je v svojih rokah zagledal čudovito lepo dekle. Takoj jo je začel nagovarjati, da bi se poročila, a ni hotela iti ven iz hiše.

Potem je dal pripeljati duhovnika in ta je obadva oženil kar v hiši. Skupaj sta živela sedem let. Tedaj so prišli raznovrstni grofje, kraljeviči in baroni ter jo nagovarjali, naj gre gledat mesto in molit v cerkev.

In res je šla v cerkev, in na velikem oltarju zagleda tistega s pokopališča, drugi pa ga niso videli.

Ta je rekel, da so ga vsi slišali:

»Tukaj si torej! Petdeset let sem te čakal in te nisem nikjer dočakal. Pa si prišla. Na nogah in na rokah sem imel pol sežnja dolge kremplje, pa sem potrgal vse, ko sem te iskal po zemlji.«

In takoj jo je raztrgal v sončni prah.