Predgovor —Pesmi za brambovce
| Predgovor Pesmi za brambovce Valentin Vodnik |
Pesem Brambovska → |
| |||||||||
Te pesmi so zložene za brambovce, to je za tiste, ktiri so radovolno inu srečno perpravleni, dom inu samooblastvo naše varvati, ako bi se nam vojska od kodar kol permerila; de jih bodo peli inu svoje serca z´ogneno voljo vnemali, v´ bran stati vsakim nadležniku našiga Casarstva.
Svetli Cesar je vselej posebno skerbel svoje zveste podližne per dobrimu stanu ohranit. Ob prejšnih vojskah ni vabil vse junake k´ orožju, inu je rajši nekolko svojiga posestva drugim kralestvam prepustil, de bi mir ohranil. Al zdej ne more nič več oddati, nič sebi odtergati, tudi ne eno samo duželo; scer naše Cesarstvo od moč pride, célost inu samosvojnost zgubi, inu vsak močneji sosed bi z´nami delal, kar bi hotel.
Zdej je na tim, al čmo biti, kar smo bili, al bomo v´ nič. Zdaj nič ne pomaga nevarnost skrivati, ampak je treba na ves glas reči: perpravimo se, dokler je čas, vadimo se v´ orožju; zdaj grede al za živlenje al za smert.
Za to je skerbni Cesar ob času lepiga miru svoje lube podližne, ktiri so se mu večkrat poprej ponujali, klical, de naj se orožje nosit učé, naj v´ potrebi berž Cesarstvo varvat portečejo, naj se ne splasio kakor zgublene ovce, temoč kakor vajeni inu pravi vojaški obnašajo.
Kako radi so Cesarjov glas poslušali, k´ orožju skup tekli inu vreli, bode nekidaj v´ prihodnih ča-sih per naših poznih vnukih slovelo. Od roda do roda si bodo eden drugimu pravili, kakšni junaki sno v naših dnevih bili, inu bodo pesmi nam na čas skladali.
Bomo li roke križam deržali inu nemarno gledali, kako ptujci hočejo naše stare lastíne jenat, naše dežele ned seboj delit, nas pod svoj strah sitit? - V´ takih nevarnostih se skaže, kdo je mož; kdo rajši to vaga, kar je manj; kdo raji blago inu Živlenje zgubi, kakor svojo čast inu damosvojnost. Komur je tako per srcu, ta ne govori mehke besede, ampak iz polniga serca mu tečejo iz ust goreče pesmi, ktire junake k´junaštvu vžgejo.
Peli so nekidaj naši očaki, inu Turke pobíali; peli so, inu pod Sisek tekli Hasan Baša v´ Savo potopit; inu če je Turk do nas perdérel, so ga pognali, de so komaj nektiri razbojniki voje pete vnesli.
Pojite tedaj, lubi Slovenci, te pesmi, vnémajte se z` petjam k` pravimu junaštvu, k` brambi našiga svetiga Cesarstva; kar dopolnit nam Bog večni pomagaj!