Predgovor Štirih letnih časov

Predgovor

Od študentovskih let simo sem že rad prebiral Rossmässlerjeve *) spise v poduk in zabavo; lansko zimo pa se mi je zljubilo, da sem jel prestavljati njegove „vier Jahreszeiten” na slovenski jezik le s tem namenom, da se urim v pisavi botaniškej in da mi prijetno pretekó tiste zimske ure, ki so človeku časih odveč. Sem ter tje sem kaj prenarejal, izpuščal, dodajal, kakor že to mora biti z obzirom na naše kraje. Ponudil sem potem rokopis Slov. Matici, ki ga je tudi prevzela **). Njej se moram posebno še zahvaliti, da se ni zbala stroškov, in da je kupila lepih slik, ki so za razumljivost prirodopisnih knjig jako potrebne, vrh tega pa tudi lepšajo knjigo.

E. A. Rossmassler je bil rojen 3. sušca 1806. leta v Lipsiku, kjer je tudi umrl 7. malega travna 1867. Do 1849. leta bil je profesor na akademiji za gozdnaije in kmetijske gospodarje v Tharandu v Saksoniji. Spisal je mnogo zanimivih poljudnih (popularnih) prirodoslovnih knjig in krajših spisov. V znanosti o polžih in školjkah, kar jih živi na suhem ali po sladkih vodah, bil je pa po vsej Evropi znan zvedenec. **) V 4. odborovej seji, ki je bila 26. septembra 1866. 1. Rokopisu so bili presojevalci naslednji odborniki: dr. Ivan Zlatoast Pogačar, dr. Janez Bleiweis in dr. Josip Vošnjak. A. Lesar, odbomik in tajnik.

Štirje letni čast so namenjeni vsem tistim Slovencem, ki so se z rastlinstvom znanstveno v šolah pečali, in tistim, ki niso imeli priložnosti takega poduka udeleževati se. Za une bode vspešno ponavljanje, za te pa pripomoček seznaniti se z mičnim delom prirodoslovja, z naukom o rastlinstvu in nekoliko tudi z naukom o živalstvu, ktero se je v poprejšnjih časih po avstrijskih šolah preveč zanemarjalo.” S temi besedami je gosp. Poročevalec moj rokopis priporočal Matičinemu odboru. Posebno sem pa to cvetlico iz nemškega presadil na slovenski vrt z obzirom na naše selske učitelje na učence srednjih šol. Selskim učiteljem naj bo tovaršica na sprehodih po polji, travnikih in gozdih, njim v poduk in tudi posredno na korist radovednej mladini. Učencem srednjih šol naj pa služi v prijeten pripomoček pri uku prirodopisa, ki se ga morajo učiti na podlogi ne popolnoma jim znanega nemškega jezika. Zato sem pa tudi dodal kazalo v treh jezikih, v slovenskem, latinskem in nemškem, da vsak lahko najde v vsakem teh jezikov popisano stvar in tudi imé njeno v ostalih dveh jezikih. — Gledé dodatka opomnim pa to-le: Že od tistih časov, ko sem kakor gimnazist hodil poslušat Fleischrnanov nauk o botaniki, zapisoval sem slovenska imena rastlin. Kar sem kje našel v narodu, v kakem slovarji, knjigi ali časopisu, to sem zapisal tako, da do letos le malo rastlinam nisem vedel slovenskega imena. Letos mi je pa gospod dr. Bleiweis v porabo poslal rokopis latinsko-nemško-slovenskega imenika rastlin, ki ga je spisal umrli gospod fajmošter Medved; za to prijaznost sem gosp. doktorju posebno hvaležen. Marsikaj dobrega sem našel v njem in s tem dopolnil svoj imenik. Pa pri vseh teh delih sem se prepričal, da je do zdaj precej velik nered v slovenskem nazivji rastlin, da ta imenuje to rastlino tako, drugi pa drugače, in da njeno imé daje kakej vse drugačnej rastlini. Zato sem pa sklenil bil, stvar nekoliko prerešetati in dodati štirim letnim časom latinsko-slovenski popis rastlinskih rodov (genus). Nikakor ne mislim, da je ta popis kaj posebnega, Bog vé kako popolnega, ampak le toliko, da imamo enkrat podlogo, na kterej je mogoče potlej vsacemu dalje delati, popravljati, dodajati, piliti tako, da dobimo s časom popolni imenik dobrih in stalnih slovenskih imen rastlinskih. Posebno bi vredno bilo, da bi se pobrala imena rast1inska po Štajerskem, in to zlasti po Murskem in Dravskem polji. Pred kratkim sem nektera posebno dobra imena dobil iz tistih krajev. Imen vrst (species) nisem napisal, ker je to lahko potem, kedar imamo imena rodov (genus); se vé da sem je napisal, če imajo vrsti kakega rodů drugačna imena kakor njihov rod. Težava je bila, stvar kolikor toliko v red spraviti. Mnogo zmede je menda dogo od tod, da niti tisti, ki je prašal za imé slovensko, niti tisti, ki je odgovarjal, ali pa niti eden, niti drugi ni dobro poznal dotične rastline. Za primer le eno. „bobovnik , bobovec” sem našel zaznamovane tri rastline, ki so si tako malo v rodu kakor osat in pšenica, samo to znamenje imajo vse tri , da rasto po vodah; namreč: Nasturtium officinale, Veronica Beccabunga in Potamogeton. Le po naklučji sem prišel letošnjo pomlad do pravega. Neki prijatel me praša enkrat, če poznam bobovnik. Pravim da poznam tri pa da ne vem, kteri, je pravi. — Pripoveduje mi, da ga pri njem v Žavcu na Štajerskem žanjejo za prešiče, ki ga posebno radi jedo, da je, saj dokler je mlad, od dalječ skoro malo podoben mlademu bobu, itd. Pozneje mi ga tudi donese in prepričal sem se, da bobovnik je Veronica Beccabunga. Ali je bobovnik postal iz Beccabunga, Bachbunge, ali iz boba (Saubohne), to naj drugi premišljujejo. Mogoče bi vendar le bilo vsled tega, da je to imé od boba ne pa od Bachbunge, kakor mislijo nekteri. Sam nisem koval imen; pa v tem popisu je vendar tudi nekaj takih, kterim se na licu pozna, da niso iz naroda. Pa saj se ne more misliti, da bi priprost človek na tanko razločeval take rastline, o kterih so učeni botanikarji mnogokrat v pravdi. Kdor jih pa ne raziočeva, ta jim tudi ne more vedeti imen. Kar bolj ostro oko znanosti loči na dvoje, to je mnogokrat priprostemu očesu le eno. Tu morajo pomagati različna imena, ki jih ima narod po različnih krajih za eno in isto rastlino, ali pa kovanje novih imen. Tako se dela tudi v vsacem drugem jeziku. Želim, da bi „štirje letni časi” dobro došli slovenskemu národu in obrodili mnogo sadú.

V Zagrebu 20. vel. travna 1867.

Prestavijalec.