Pred odhodom na bojišče

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pred odhodom na bojišče.
Lovro Kuhar
Izdano: Ilustrirani glasnik 1/33 (1915)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Naša stotnija je bila nastanjena v prostornem konjskem hlevu nekega srednjeveškega gradu blizu deželnega mesta C. Takrat, ko nam je došlo povelje, da moramo drugi dan ob petih zjutraj odriniti v mesto k bataljonu, nam je graščinski lastnik, stari baron H., naklonil za slovo par sodčkov piva in par zavoje v najrazličnejših smotk in cigaret.

Nastal je večer; okolica se je čedalje bolj zavijala v mrak jasne, brezmesečne jesenske noči, vrhovi v dalji s o izginili in obzorje se je strnilo v tesnem krogu okoli nas. V parku za temnim grajskim poslopjem je vladalo tisti večer bučno življenje, ki je s svojim o dmevom napolnjevalo sicer mirno noč daleč naokoli. Moštvo cele stotnije se je zbralo na tem prostoru in v družbah posedlo po klopeh ali poleglo po tleh. O ddružbe do družbe so hodili domači hlapci in dekle, prinašajoč polne posode piva in odnašajoč prazne steklenice. Vsak mož je dobil tudi pest smotk ali cigaret, kar si je izvolil. Razpoloženje je jelo rasti in kmalu je nastal tak šum, ki ga navadno dvigneta alkohol in nikotin. Ljudje so pili mnogo, neutešljivo, kot bi v pijači hoteli potapljati spomine in občutke. Nekateri so se nenavadno hitro opijanili, postajali zelo glasni in razburljivi; drugi zopet so pili mirno in molče, strmeč v mračno noč in vdajajoč se temn im mislim, in ko jim je postala glava težka in duh nejasen, so se zvrnili po tleh in hkrati zaspali pijano, v dano spanje. Izmed nekaterih skupin se je dvigalo petje, katero je motil smeh drugih skupin. Po stezah so goreli majhni ognji in motno razsvetljevali zanemarjeni, z drevjem in različnim grmičevjem gosto zarasli park. Okrog ognjev so v krogih sedeli vojaki in njih obrazi so čudno odsevali v svitu plamenov. Od časa do časa se je pokazal v parku kateri izmed častnikov, pozival k petju in smehljaje opominjal k zmernosti; potem pa je zopet izginil v gradu, kjer jim je baron v prvem nadstropju priredil prijeten večer.

Približal sem se gruči ob prvem ognju. Sredi gruče je sedel podčastnik črnovojnik ; njegov bradati obraz se je krepko ločil od ostalih. Pri govorjenju se je nekako prikupljivo pregibala njegova krepka brada, in če si dalje časa gledal vanj, se ti je nehote prikupil. Pripovedoval je doživljaje svojega prijatelja, ki se je že ranjen vrnil z bojišča in ki ga je včeraj obiskal v bolnišnici. Družba ga je poslušala napeto, strastno pušeč cigarete. Ko je končal, je nastal kratek molk, nato je neki novinec vzdihnil in dejal:

»Da! Kako bo, kako bo? ... E, hudič!« je zaklel nazadnje otožno in se zamislil. »Na to ne smemo misliti!« je dodal tedaj nekdo drugi. »Ko bi človek le na to mislil, bi gotovo zblaznel ... kaj hočemo? Pijmo rajši, pa nam bo vseeno.« In nagnil je poln vrč na usta in vlekel nenavadno dolgo. Potem je izročil dalje in vsi smo pili, pili slastno, želeč si pijane nezavesti.

Iz tega položaja nas je v zdramil izreden šum, ki se je pojavil tik za nami. Postal sem pozoren. Na nekoliko vzvišenem kraju je stal pešec Černe, najboljši telovadec cele stotnije, s puško v rokah in je s silno gibčnimi in skrajno posmehljivimi kretnjami predstavljal ruskega infanterista, kako nosi in drži puško, kako jo baše, kako meri in kako strelja. Pri tem je zelo spretno porabil pomoč pet in prsto v na nogah. Kar se stori pri nas na tri povelja, za to je rabil on po» ruskem vzorcu« 12 taktov; s tem je hotel oponašati počasnost in neokretnost Rusov, Vihar smeha in ploskanja mu je sledil. Moral je ponoviti še enkrat, in še enkrat je izzval odobravanje. Potem je predstavil še »Srba«. Ta je bil za dva takta urnejši od »Rusa«. Pritegnil je še več drugih, polpijanih tovarišev in pričelo se je veselje.

»Ne bojimo se jih! Z mokro cunjo jih naženemo! Zajci! Ne poznajo nas!«

Taki in slični glasovi so se slišali iz hrupa. Nekdo je pričel hvaliti našo artiljerijo, toda drugi samoljubnež ga je takoj prekosil s slavospevom naši infanteriji. Pijan, čokast infanterist je vztrajno pripovedoval svoje vesti. Vedel je čudne reči.

»Belgrad je padel!« je vpil zagrljeno, »in Srbi beže na vse strani; njih armada je uničena in zajeta. Rusi padajo kot muhe po mišnici, Nemci so pred Parizom, Belgije skoraj ni več. Vsi skupaj nam niso kos!« Pridušil se je in žalil s pivom. Odzvalo se mu je pritrjevanje začudenih, omotenih ljudi.

»Tepec! ...« se je naenkrat oglasil nekdo iz polteme, rezko in kratko, da nas je neprijetno iznenadilo.

»Kaj?« je zazeval pripovedovalec presenečeno. Takrat se mu je približala skrivljena postava vojaka in se ustavila pred njim.

»Kako moreš ti to trditi, tepec?« je vprašala tista postava. Vsled sence, ki je padala tja, nisem mogel razločiti, kdo je bil.

Oni je molčal in zijal na stežaj; molčali smo tudi mi.

»Kako moreš ti kaj takega trditi?« je zahtevala postava neizprosno in je razdražljivo iztegovala glavo proti razočaranemu tovarišu. »Zakaj naj bi bili ravno oni tako zanič?«

Kakor bi se zavedel, je tovariš odskočil nazaj in vzkliknil na glas: » Ta drži z onimi! Hej!«

Upognjena vojakova postava se je takrat zganila; zdelo se je, da ga hoče pograbiti z rokama, ali v pijanosti se je opotekla in se zavalila po tleh; tedaj sem ga spoznal.

»Mož je neizmerno pijan, izpil je najmanj pet litrov piva,« je dejal nekdo. Nato sta ga pobrala dva tovariša in ga odnesla v hlev na ležišče.

»Pet litrov«, mi je reklo nekaj, »pij tudi ti toliko in boš zaspal kot ta«. In sem pil, pil veliko, toda zaman; alkohol me ni hotel uspavati in vsak trenutek sem le še jasneje videl svojo usodo.

Na klopeh pod lipo sem našel družbico svojih ožjih prijateljev. S pijanimi glasovi, ki so se pa tako krasno ujemali s prijetnohladno nočjo in ki so s svojimi spomini tako morilno rezali po srcu, so peli veselo fantovskopesem. Prisedel sem k njim.

»Najprej piva!« sem velel.

Vsi so mi porivali steklenice.

»Ali si slišal pesem?« me je vprašal prijatelj Ogradnik. »Sedaj nam je odzvonilo; nič več ne bo s takimi rečmi.«

»Da, konec bo vsega!«

»Najbrž! — Jaz bi najrajši videl, da bi bili že gori v Galiciji. Potem naj bo, kakor hoče.«

»Jaz grem rad!« se je oglasil prijatelj Štefan Mlačnik; »se vsaj spravim s poti.

Bog, da bi me zadela na pravi kraj — v srce ali v glavo. Čemu življenje?«

»Ti še zmerom ne moreš pozabiti svoje nesrečne ljubezni?« se mu je posmehnil nekdo.

»Kaj mi mar vse to?« se je izrazil bridko.

Tik pred mano je sedel Ivan Falarič; bila sva oba iz ene vasi. Debeli, mesnati roki je imel položeni po mizi, skoraj na to stran, kapo je imel potisnjeno nizko na čelo in je sedel miren in nem. Pogledal sem mu v obraz; bil je zaspan, oči zameglile in solzne; zdelo se mi je, da je silno pijan in da bo vsak čas zasmrčal. Toda motil sem se. Naenkrat se je zganil, lice se mu je zasmehljivo zategnilo in rekel je:

»Gospod frajtar!«

Mislil je mene, a jaz se nisem zmenil.

Ponovil je še enkrat s porogljivim naglasom. Bilo mi je neprijetno; čutil sem, da me zasmehuje. Isto so čutili tudi drugi, zato so molčali vsi in tiho gledali pred se.

»Zakaj me zbadaš?« sem odvrnil očitaje.

»Zbadam!« se je zarežal; njegov mlaskasti, zadirčni glas je bil poln zadovoljnosti. Nato je nadaljeval, nagibaje se z glavo proti meni: »No ti, ali nisi avanziral! Kaj pomeni ta zvezda? Moj predpostavljeni si, slušati te moram ... haha!« Govoril je izzivaje in se vedno bliže nagibal k meni, tako, da sem že čutil njegovo vročo, smrdljivo sapo. In zagrabivši z obema rokama litrsko steklenico, je golcal iz nje z dolgimi požirki. »Jaz sem pa še vedno to, ker sem bil,« je začel iznova. »In vendar ne moreš trditi, da bi bil ne zmožnejši od tebe. Ali se še spominjaš — poslušaj ... Kaj me gledaš tako krvavo in se vlečeš nazaj — ko v šoli nisi vedel, kaj ima storiti sprednja straža, ako v temi trči skupaj s sovražno stražo. Ti nisi vedel, a jaz sem vedel ... in kljub temu si ti avanziral.« Takrat me je ostro zadel njegov pogled; zdel se mi je neskončno zloben, zahrbten, »Toda mi vemo, dobro vemo, zakaj smo bili zavrženi ... prokleto - zato, ker ne razumemo nemški ...«

Bilo mi je neznosno. Vsaka prijateljeva beseda me je zadela globoko, uničujoče, in izzvala v meni odmev trpke bolesti; pred njim sem se čutil v tem hipu neizmerno majhnega, izdajalskega nekako in krivega. Niti besede nisem mogel izpregovoriti v svojo obrambo, niti oči se nisem upal dvigniti proti njemu, ker sem vedel, da njegove počivajo na meni in se s slastjo pasejo ob mojem trpljenju.

Za hip je nastal mučen molk; slišalo se je le razburjeno, napeto dihanje pijanega prijatelja.

»Pijan si, Falarič!« je izpregovoril Ogradnik in pretrgal molk.

Prevažanje zrakoplova. Družba, ki s pomočjo avtomobila prevaža zrakoplov, med počitkom fotografira. »Nič pijan, ali prišlo mi je na srce in povedal sem ... Toda jezen nisem nič!« je rekel po hipnem molku in pil, pil hlastno. »Na!« je dejal po tem in ponudil meni ter še pomenljivo dostavil: »To je že tako! ...«

Z bolestno poželjivostjo sem izpraznil posodo do dna, se dvignil in odšel vstran, ne meneč se za glasove, ki so me klicali nazaj; med njimi sem razločil tudi Falaričev pijani bas, pred katerim sem bežal še z dvojno silo; gnalo me je proč, vstran, tja v temno ozadje, odkoder so se nejasno svetlikali beli in sivi kameniti kipi in spomeniki, priče davno davnih dni slave in veličastva, zdaj pa zanemarjeni in pozabljeni sredi trave in grmovja, tja, kjer je bilo tiho in samotno in kjer je le jesenski veter šuštel skozi vejevje in stresal velo listje v pritajenem šepetu.

Zakaj, prijatelj, si ravno nocoj izpovedal to, kar sem jaz že dolgo slutil in česar sem se bal, zakaj še vsaj nocoj nisi skrival svoje boli? Da, zakaj? Ali omamil te je alkohol in v blebetavosti si razkril svoje srce in dal duška grenkim občutkom zapostavljenosti in manjvrednosti. Ti misliš, da sem te goljufal, da sem oskrunil najino prijateljsko vez, ki je naju družila izza mladih let in ki naj bi naju spremljala tudi na negotovo pot v boj! Da, prav imaš! Grd sem pred teboj, majhen, nevreden sem te, ker sem te izdal in ti s tem dal okusiti, da me ne dosegaš, dasi si moralno da leč, daleč pred menoj ... Toda saj nikoli nisem bil častihlepen, nikoli te nisem preziral. Ali vendar ...

Brezsmotreno sem šel dalje po travnati stezi. V poltemi sem razločil nedaleč pred seboj dva vojaka, stoječa trdo skupaj in tiho šepetajoča med seboj. Odtegnila sta se družbi in zdaj si tukaj gotovo zaupata tajne reči. Zahotelo se mi je k njima; pristopil bi k njima, šepetajoče izpovedal skrivno misel in nato bi si zaupali veliko, prijateljski. — Ampak glej! Zdaj sta me zapazila, vznemirila se in odstopila; zdaj gresta dalje, preklinjajoč me v duhu, ker sem ju motil.

Obstal sem. Od grajskih sten se je odbijal svit ognjev, šum vojaštva je zamiral v raznoličnih odmevih, na drugi strani se je razprostiralo mračno polje z mirnim, skrivnostnim ozadjem; nad vso to sliko pa se je širilo blestečemodro, od utripajočega svetlikanja neštetih zvezd vznemirjeno nebo ... In tajinstveni, prorokujoči šepet listja ... kaj oznanjuje, kaj spominja ... Jutri ... O priroda! Zakaj si tako neusmiljena, zakaj vzbujaš, kar je že pozabljenega? Zakaj rajši ne orje burja okrog oglov, da bi jekleneneli naši živci? — Toda jutri, ko bomo v odmevajočem taktu korakali proti kolodvoru, spremljani od burne godbe, ko bomo vsled vzvišenosti položaja goreli navdušenosti in junaštva, ko bomo pogumno klicali: »Hura! Živela domovina!« takrat bodo pokopani vsi občutki in tedaj bo vse dobro.