Pred najvišjo uro

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pred najvišjo uro
Jože Kovič
Pesem je bila izdana pod imenom Joško Kovič.
Izdano: Kres, 2/3 (1923), 53
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tišina vsega sveta se je nagnila k moji rdeči luči,
ovila me je, zgrabila v vrtinec svoj —
tačas se mi je razgalil moj obraz — Smrt ...
Šla je mimo mene visoka,
v njenih očeh je bila izdolbena čudna pot.

V najvišji tišini sem se mukoma preril do sebe.
Tako velikega groba še nisem videl:
moja duša se sklanja čezenj, njena senca se ziblje v globini ko
           pernica mehka in vabi:
»Ne pozabi, ne pozabi — mehko je v jami.
Če si iz dna, na dno!
Svetlo in mehko je v jami.«

Rdeča luč sredi vrtinca tišine,
čudežni plamen — moje srce gori. Tišina je svetla — plameneča
           — vsa rdeča,
senca v jami ko pesem vabeča
in kakor meglica prši nad vrtincem tišine — Sreča.

Moje roke se vijejo kakor od divjega vrtinca omamljene
za tvojimi očmi.
Zdi se mi, da bi morali moji žgoči prsti
razžgati tvoje oči,
da bi se utrnile v žareče, rdeče, plameneče morje —
tam se ziblje senca moje duše kakor
          črna jadrnica sredi neskončne tišine.