Pred durmi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Pred vrati smo stali, plahi otroci, in prisluškovali življenju, ki je vrelo in kipelo, odbijalo in vabilo, božalo in ubijalo tam zunaj nekje. Me, velika deteta, pa smo stale pred vrati, pred vhodom v življenje... Čakale smo, kdaj se razdele, da planemo v svet, valovom v naročje. Življenje je pelo in kipelo z opojnim glasom siren, ki je segal preko samostanskega obzidja; z glasom, ki je živel v globočini strogih sivih oči naše prefektinje.

Takrat smo sanjale o vse, kar je bilo lepega in mamljivega, o idealih in ljubezni, le o trpljenju nismo sanjale. Naše sanje so bile čisto otroške, lepe in čiste, da se je vsaki misli videlo prav do dna. – Radovedne smo bile in rade bi bile pogledale v oko bodočnosti, rade bi bile poslušale utripe življenja, ki je udarjalo, tožilo in pljuskalo do našega obzidja; le pri nas ni še bilo življenja, temveč en sam razkošen sen; nismo poznale sveta in trpljenja niti slutile ne.

Vsaka je imela svojega Romea, kateremu je pisarila pisma, vsaka svojega trubadurja, ki ji je koval pesmi in ustvarjal prekrasne načrte za bodočnost v oblake. Njuna ljubezen se jima je zdela tako silna in velika, da sta se upala z njo prehoditi ves svet, prejadrati vsa morja, vse dneve in noči brez solnca in zvezd. Sama sebi sta se zdela velikanska junaka. Tako smo se ljubili brez sestankov in poljubov, brez strasti in pijanosti, tiha in pobožna ljubezen je tlela v naših mladih dušah, ljubezen zarje in mladega jutra.

Vsaka tretja je pisala verze; kakšne – naša stvar, saj niso bile za kritike. Rinka in Fani sta igrali vsak večer, predno so se spravile v posteljo, pajace; če nas je zalotila in oštela prefekta, kaj za to! Malo kislo in skesano smo nategnile obraze, pa je šlo dalje. Marija je bila neizčrpen zaklad smeha: za vsako stvar je imela svoj posebni izraz, za vsak dogodek svoj dovtip in humoristično pesem. Oh, naše pesmice! Kako melanholične so bile! Sami sivi oblaki, sprehajajoči se v večernih polmrakih, sama jesenska turobnost. O pomladi ponavadi nismo pisale, ker je bil malo prej pust, pozneje Velika noč in skrb za poletne obleke. Gita je sanjala o morju in zakletih devojkah, Vida o gorah in svojem junaku umetniku, ki baje nosi dolge lase, široko, črno kravato in ponošeno obleko. Svetka je mazala z akvareli nageljčke in vrtnice ter se primerjala najmanj Michelangelu. Nekatere smo bile pobožne, druge pa obratno in v tem je bila največkrat naša sporna točka. A vse smo komaj čakale, da poletimo življenju v naročje.

In poletele smo. – Par mesecev – ne let! – kasneje smo se srečevali metulji z opaljenimi krili in vse smo želele v kraljestvo sanj, nazaj v našo idilno mladost. – Vera, se spomniš onega večera? Plakali sva in groza naju je bilo nečesa daljnega, morečega in tlačečega. Prišla sem k tebi iskat tolažbe, ali bila si še sama bolj strta nego jaz. – Kakor na pozorišču sva bili: zavesa se je dvignila – vloge pa nisva znali. Trpeti je trebalo, a nisva ne poznali, ne umeli izraza trpljenje. Dolgo v noč sva plakali, a samo v duši, oko je suho in široko odprto zrlo v temno daljavo, zunaj po ulici se je prelivali živahno vrvenje, na nasprotni strani se je oglašal klavir; neznana roka je igrala Verdijevo pogrebno koračnico. Morda je bil zgolj slučaj, morda resnična slutnja: midve sva pokopavali mladost, ideale, vse, kar je bilo lepega in sladkega v duši in stopili sva na novo pot prevar in razočaranj, boja in ubijanja. – Tako sva praznovali vhod v – življenje.

Kako je danes tebi, Vera, moja sotrpinka, kje si ti, sentimentalna Mirjam, kje razposajena Darinka? Kaj je s teboj, Iva, ki si že takrat čutila v sebi ženo, ali te je ubilo življenje, ali so popolnoma strli tvoje srce, hrepeneče po ognju in velikodušni ljubezni? Iva, sestra, zakaj so te ubili? Prav kakor Zmagico so te izvabili iz naše tihe sreče, iz sanj, u surovi boj življenja; zato so te strli, zato so vaju ubili, ker sta bili otroka, ker vaju je zamamil divji utrip življenja, ker vaju je oslepila svetloba. Otroka, kako so vaju uničili, kako so opustošili našo mladost, koliko solza so iztgali našim očem! In danes tožimo, prezgodaj dozorele. – Samo enkrat bi še hotela biti z vami vsemi, da bi se potopila v nekdanji razkošni sen, da bi se zasmejala prav od srca in spet ko nekdaj poslušala ples in pesem življenja za priprtimi vrati. Ali tudi ko bi prišle, nekdanjih dni in sanj bi ne bilo več; v dušah se je nam razpasel mah in vsako pomlad iščem zelenja, da bi okrasila svoj opustošeni dom.