Pred desetimi leti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pred desetimi leti.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/42 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Potrebno je, da si od časa do časa uredimo tudi svoje zasebne stvari. Popoldan velikonočne sobote je kakor nalašč za to.

Brskam in premetujem svojo korespondenco. Ni sicer baš velika, vendar moram nehote pomisliti, koliko grošev se takole zmeče za pošto ...

Pa mi pride pod roko karta starega službenega tovariša, ko mi je pisal pred letom dni:

«... pravi, da bo za Velikonoč že Ruse lovil ...« — — — —

Slok mladenič, odkritosrčnega pogleda ter vljudno-živahnega vedenja je bil prijatelj V. Mlad po letih, a zrel mož po dejanjih. Skoro ni bilo prireditve, kjer bi ne sodeloval, tako pri gospodarskih kakor zabavnih, pri predstavah, petju in mladeniških organizacijah. Skratka: bil je duša vsega tedanjega tam še jako skomnega slovenskega gibanja, in lahko trdim, da je malo Slovencev onkraj Karavank, ki bi ne poznali nekdanjega —!

Bilo je tisto zimo, ko je dosegel koroški mraz menda rekord. Kot novodošel tujec imam navado, da v prostem času stikam zdaj tu, zdaj tam, kakor se pač malo mora v svrho pridobitve takozvanih »krajevnih pojmov«.

Ko me nekega večera potisne mraz zopet skozi neke »nove« duri, sem stal v — svojim razmeram primerni gostilniški sobici, ne luksurjozni, a snažni in — kar je bilo največ vredno — prijetno zakurjeni. Ej, huda je, kadar človeka zebe takole pri tridesetih stopinjah ...

Tam v bližini Kardinalskega trga — ulico sem pozabil — je bil ta lokal. Tam v prijaznem kotičku je sedeval, tam večerjal svoje priljubljene, po koroško »pošrekane« fižole itd. A ne sam. Mladenič enake starosti, krepke postave in kaj elegantnih črnih kodrov, mu je družbo tvoril. Bil je učiteljiščnik K.

Mirno, polglasno, a vedno z neko vnemo sta debatirala v slovenskem jeziku.

Kako nekaj neizrazitega zavalovi v duši človeka, če v tujem — recimo — kraju sliši svojo materinščino, osobito, ako je to po daljšem času! Res je, res, tam je ni preveč. In še ta, ki je, — je raztresena ...

Uvažujoč izrek, da človeku ni dobro samemu biti, sem se jima enostavno pridružil tretji Slovenec. Ker smo se še večkrat shajali, sem imel dovolj prilike, spoznati in prepričati se, da sta možakarja poštenih in plemenitih nazorov.

»Vse za narod, Št.!« dejal je često prvi, zamišljeno zroč predse, bobnaje s prsti po mizi. Ta vzpodbuda je bila običajno nekak znak zaključitve večera.

Vzklije naj sad — sejan v dobro zemljo slovenskega naroda! ... Vse je tako lepo napeljano, vse tako lepo in načelno urejeno ...

A vreme, obzorje? ... Jasno! Jasno? Nad nami pač. A tam daleč, daleč za političnim horizontom so se pa kopičili in gostili sicer polagoma a nevzdržno težki oblaki, ki so imeli rositi krvavo-črni dež.

Zahrumela je vojna ...

Kakor tisoči onih, ki niti oddaleč niso imeli pojma o vojaškem stanu, tako sta tudi moja znanca zamenjala svoje nazore za — povelja, pedagogiko je nadomestila disciplina, mesto peresa — puška — — — —

Tam na bojnih poljanah grme topovi — v zaledju pa se ovekovečujejo imena in čini branilcev domovine ...

Kupim časopis. Brzojavi, uvodni članek, dnevne novice. — Stoj!:

»Na severnem bojišču je padel ...«

Tako prvi. Koj v prvih dneh po blisku na jugu pa:

»Pri ... je ...« — —

Davno že sem zapustil oni kraj in pozabil moža. In danes se ju spominjam!

Še stoji ona hišica, še menda »mamka« kuha kakor nekdaj, in stari »oča« menda še poseda pri gostih in kramlja ž njimi v mehki koroški slovenščini — a dveh gostov ni več! Na klic očetnjave sta hitela za narod, domovino.

Kakor poprej vedno skupno, tako sta tudi na bojiščih skoro istočasno zapisala na zgodovinski list z rdečimi črkami svoj finale.

Tam na severu nekje je narahljana zemlja; tam na jugu je navrhan kraški kamen — po desetih letih ...