Pred Trubarjevim spomenikom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Bila je čista, krasna nedelja, kakršnih je imelo to mokro, umazano leto dosedaj le malo.

Elegantni ščinkavci, kosi, taščice in drugi talentirani ptiči so jako zaljubljeno prepevali po drevesih in grmih tivolskih drevoredov in nasadov. Jarko jutranje solnce je s čudovito, praznično svetlobo obsevalo prebeli marmor Trubarjevega kipa, ki se je dvigal sredi bujnega zelenja v plemeniti enovitosti, brez vsiljivih emblemčkov in simbolčkov, brez gledališke poze. Od tega tihoveličastnega spomenika je lilo tudi v okolico nekaj blagomirnega in svečanega.

Po glavnem drevoredu je že posedala ali se izprehajala pisana množica, mimo »Narodnega doma« pa je moško prikorakal odlični gospod Bucek s paradnim cilindrom. Dolge brke si je bil zasukal in vzvihal tako umnetno, da sta bila njih konca podobna ljubkima mišjima repkoma. Njemu ob desni je mencala obširna gospa Buca v vsej svoji nedeljski gloriji. Njena neumrjoča rumeno-svilena obleka se je svetila kakor nebeško solnce in nad njo je kar vriskal njen rdeči solnčnik: Mi smo tukaj, presneto nazaj! Mi smo mi! S predolgim krilom je zastonj pometala tla in delala tak prah, da je bila videti kakor zlata boginja Homerjeva, ki se je pripeljala iz Olimpa v megli prvega razreda. Od strani je bila podobna veliki črki B, od spredaj pa debili osmici.

Pred Trubarjevim spomenikom se je ustavil korak gospodu Bucku in njegovi gospe. Široko se je postavil trebušujak pred ograjo in jel umotvor ogledovati z neusmiljenim kritičnim očesom.

Tudi gospa Buca je posilila svoj napeti obraz v važne gube stroge presoje. Okoli obeh je bilo čimdalje več drugih gledalcev.

»Hm!« se je oglasil gospod Bucek skoraj pomilovalno in napenjal mrdo. »Hm, hm! No, no!« 

Gospa Buca pa, kakor zašita v svojo obleko, je sicer odprla usta, toda zinila ni nobene besedice.

»To je tedaj tisti spomenik, tisti Trubarjev, no, no!« je izpregovoril gospod Bucek z glasom, ki ni obetal nič dobrega. Gospa Buca, ki je še vedno nemo odpirala usta, je porabi la priliko in zazehala čisto po domače.

»O — gospod Bucek, dobro jutro, dobro jutro, gospod Bucek!« ga je pozdravljal star znanec. »Ali ste vi tudi tukaj? Dobro jutro, gospa!«

»Omikan človek se mora zanimati za umetnost, posebno pa za domačo!« mu je odvrnil gospod Bucek s tistim važnim dostojanstvom, ki se mu podaja tako dobro, kakor nobenemu drugemu Ljubljančanu ne.

»Kdo pa je naredil ta spomenik, gospod Bucek?« je vprašal oni znanec.

»Ali še tega ne veste?« se je začudil gospod Bucek. »Kipar Berneker! Vi ga menda še nikdar videli niste, zakaj kipar Berneker živi navadno na Dunaju, ker je v Ljubljani prehuda draginja in vsak dan dež — jaz pa Bernekerja prav dobro poznam in sem pa tudi povabil na kosilo, ko je bil za par dni tukaj. Človek mora podpirati umetnost, posebno domačo!«

Gospa Buca je začudeno pogledala moža; nikakor se ni mogla spominjati, da bi bil kdaj kakšen umetnik obedoval pri njih doma.

Tedaj se je poleg Bučka čudno nasmehnil skromen mlad gospod srednje rasti, z neznatno brado. Doslej je bil tiho poslušal, zdaj pa se je vljudno odkril in priplonil in vprašal prijazno: »Kako vam pa kaj ugaja ta spomenik, gospod Bucek?«

»Prav nič!« se je odločno odrezal Bucek, navajen da ga vse pozna že oddaleč.

»I, zakaj pa ne?«

Bucek se je odkašlja1, vzdignil roko kakor rimski tribun, jo zopet spustil in dejal prav na glas: »Ta spomenik tukajle mi takoj na vrhu ni všeč! Mož nima nobene preče! To je narobe! Preča mora biti! Brez lepe preče ni vse skupaj nič! To je secesijon pa konfuzijon!«

Gospa Buca je ponosno pogledala naokoli, češ: »Ali vidite, gunipci, kako smo učeni?«

Jaz sicer nisem noben umetnik,« je nadaljeval Bucek, »pa tudi nikdar ne bom, mi ni treba, hvala Bogu! Toda, če bi bil jaz kipar, bi bil naredil Trubarja vse drugačnega! Vodnik, Prešeren, Valvazor, vsak ima svoje kodrčke in tudi Muza je lepo pofrizirana!«

»Pusti no tisto gjdo, nemajno Muco, nepotjebno!« ga je dregnila žena.

»Muza je potrebna, ljuba moja, ona brani Prešernu sitne muhe z vejo, da ga ne motijo v premišljevanju. Toda, kakor rečeno — vsak birmski boter je počesan lepše, kakor tale Trubar. Pa mene poglejte, kakšno prečo imam spredaj in zadaj!«

Odkril se je in pokazal svojo krasoto.

»Vidite, taka preča bi se podala tudi Trubarju, da bi jo bilo veselje gledati vsak dan! In kakor vidimo, nam je podal Berneker le—pol Trubarja! Celega naj nam bi bil naredil, ali pa nič«! Ali ni res? Kipar Berneker se je naučil delati spomenike šele do popka. Mar bi bil še malo počakal, da bi se bil izvežbal popolnoma, do podplatov!«

»Pa jes! Ne hlač mu ni pjivoščil ne čevljev!«

»Nemara je pa pozabil. Saj veste, pod tivolskim gradom imajo štiri železne pse, ki jim je umetnik pozabil narediti jezike. Ko je nesrečni človek videl, kako grdo ga je polomil, se je nemudoma obesil, ker ga je bilo reveža tako sram, da se ni upal v nobeno boljšo gostilnico več! Videl sem v komediji zalo devico brez trebuha—«

»Uh, ti pokoja staja, kaj zmejaj so ti mlade punce na misli!«« ga je tiho pokarala ljubosumna gospa Buca.

»No, no... Bila je prav čedna deklica, pa kaj pomaga, ko je je bilo samo pol. Le pomislimo, da brez trebuha ni nobenega pravega življenja na svetu! No, in tudi to mi nikakor ne ugaja, da je spomenik tako bel. Ta barva je prekočljiva! Muhe so večidel nespodobne, vrabci so sploh jako zarobljeni, pa tudi drugi ptički ne vedo zmeraj, kaj je prav. Letos bo že še, letos imamo vsak dan po eno večjo ali manjšo plobo, ki oplakne in opere take madeže. Ali, kadar bo suša, bo treba Trubarja večkrat pobeliti in to ni zastonj! Potemtakem morate priznati, da je kipar Berneker popolnoma zaonegavil tegale Trubarja!«

»Hvala lepa, gospod Bucek, da ste nas poučili!« je viknil zadaj nekdo izmed zvestih poslušalcev. »Dozdaj sem mislil, da je Trubarjev spomenik najlepši, kar jih imamo v Ljubljani. Zdaj pa mi je padla debela mrena z oči. Zdaj šele vidim, kakšen osel sem bil še pred petimi minutami! Dobro ste zdelali Bernekerja! Hvala lepa za pouk!«

»Prosim, prosim!« se je brani l kritik in pokimal milostno.

»Škoda, škoda, da vas nerodni kipar ni prej nič vprašal za moder svet!« je vzdihnil oni skromni gospod, ki se je večkrat čudno veselo namuzal med Buckovo razlago. »Morali bi nam včasih v »Mestnem domu« ali kjersibodi predavati o umetnosti!«

»I, zakaj pa ne?« je odgovoril Bucek blagohotno, zamižal z levim očesom in se nasmehnil navihano. »Saj imam črno obleko pa belo kra ­ vato tudi!«

In pogladil je svoje tri podbradke; to je bilo vselej znamenje izredne zadovoljnosti. Nato pa je prijel neznanega gospoda za gumb.

»Kdo pa ste pravzaprav vi, prijatelj?« ga je vprašal s pokroviteljsko prijaznostjo in ga pogledal kakor velikan pritlikavca.

»Gospod Bucek, v izredno čast in veselje mi je, da se vam smem predstaviti: jaz sem kipar Berneker.«