Pred Silvestrom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pred Silvestrom
Zofka Kveder
Izdano: Slovenski narod 31. december 1902 (35/299), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ne vem kaj me je spomnilo na tiste čase. Na tiste čase, ko sem bila še doma in ko sem bila poznana samo v najbližnjih vaseh našega kraja. Zelen kraj je to, slikovit in prijeten za oko, poln hribov, smrekovih gozdov in majhnih vasij in daleč od mest in železnice. Takrat sem bila stara šestnajst, sedemnajst let in sem pisala pisma ali vsaj naslove za vso našo vas, ki je bila največja v dolini. Moški so tam kremeniti in močni in tesajo v šumah trame in doge in vsak, ki ni za nič, hodi preko zime v svet, v Slavonijo, v Bosno, na Ogrsko in bogve kam tesat in delat. Od štirnajstega leta se vzdignejo vsi in samo starci in ženske ostanejo doma in nekaj malo kmetov, ki imajo veliko posestvo in mnogo živine. Tudi rokodelci odidejo, krojači in čevljarji in tudi od tistih imovitih kmetov je bil vsak že v svetu, zakaj oni, ki so vedno doma, so slabiči in ljudstvo jih prezira. Starci se ne bahajo, toliko let sem star, toliko križev imam, oni govoré: »trideset zim, petintrideset, štirdeset zim sem bil doli.«

Koliko pisem sem napisala ženam za može v svetu, koliko sem napisala tistih tujih, čudnih krajev na naslove! Vse naslove sem pisala z lepo kaligrafično pisavo, kakor tiskane nekatere, druge prepletene z rožami, obsejane z zvezdicami, črke z dolgimi sencami, ovite z ornamenti. Jaz vem, da se še v marsikaki kmetski škrinji čuvajo tisti lepopisani naslovi. Dolgčas mi je bilo večkrat, pa sem si izmišljevala vedno kaj novega in lepšega. In zaradi tistih naslovov sem zaslovela po naši dolini, da sem pametna. Ko so prišli moški spomladi domov, pa so mi pravili, kako jih je vprašal škriban v šumah, ali celo knjigovodja, kdo piše te naslove. In nihče ni hotel verjeti, da je napisala to ženska, dekle, mlado dekle. In ti ljudje iz naše doline, redkobesedni moški in mlajši fantje so mi nosili priznanja od bogve kje iz daljnjih šum, od bogve katerega tujega človeka, da sem pametno dekle, da je škoda, da nisem moški, kajti sigurno bi bilo nekaj jako učenega iz mene, da ne nosim ženskih kril.

In Silvestrov teden sem imela osobito mnogo posla, kajti vse ženske so prišle in želele naznaniti svojemu možu, da so dobile denar, ki je bil tako dober in ga poslal za Božič, da so otroci zdravi, da ni nesreče pri gospodinjstvu in živini, da je ta starec umrl, da je odšlo sosedovo dekle služit v trg in kar je takih novic v vasi. »In še to mu zapišite,« je vsaka dejala, »da mislimo nanj in da naj pazi, da ga drevo ne podere, da se ne ponesreči, kaj bi jaz vdova sama z otroci!« Vsaka je zajokala malo, zakaj skoro vsako leto se je dogodilo, da se niso vsi vrnili, ki so odšli. Dekleta so sama pisala pisma v cvetočem slogu, z bujnimi primeri v čudnih verzih o zvestobi in o zelenih travnikih, o pozdravih in o letu, ko bodo poroke, o preljubem samskem stanu in o zakonu, o katerem »pravi svet Ambrož, kar je žena, to je mož.«

Oh, ali sem poznala vse iz naše vasi. Otroci so kričali za menoj in mi nagajali vselej, kadar sem šla skozi vas, ali to je bilo samo tako, ker so me imeli radi. Moškim sem pisala v letu pisma na trgovce, koliko delavcev je v fari in koliko hočejo od kubika, od dog in koliko deputata. Ženske so mi nosile vsako jesen »popotno« na pokušnjo. Kakor se drugod pečejo božičen kruh in velikonočni kolači, tako se peče v naših krajih jeseni »popotna«, velike pogače, katere jemljejo možje na pot, ko odhajajo od doma v daljnji svet po zaslužku. In na vse se še spominjam. Na tistega starega fanta iz vasi, ki zna nemško in ogrsko, hrvaško in rusko, ki je bil že po celem svetu; ki je imel ljubo in ji pošiljal domu celo zimo, da bo brez skrbi za-se in za otroka in ki jo je mislil vzeti v letu. Ali v spomladi, ko je prišel domov, se je ženil hišni sin, mlad fant, kjer sta imela kamro in ljuba njegova se je enkrat odpravila z otrokom k fari, skrivaj se je odpravila, da bi on ne zvedel. Ali vseeno je zvedel, še predno je prišla domov in takoj je vedel, zakaj je šla k fari in ko se je vrnila, jo je spodil, kajti otrok ni bil njegov, ampak hišnega sina. In zdaj je tista ženska pri ciganih. To mi je pripovedoval sam enkrat neko popoldne v letu, ni bil čisto trezen, smrdel je po žganju; ali jaz vem, da je res, kar mi je pravil in da ga je vse to bolelo.

Čudni ljudje so to, »naši ljudje« jim pravim jaz. Surovi so in duhoviti, mehki in trdi, kakor kamen. Na vse se spominjam. Na bogatega kmeta, ki je bil strašno len in strašno umazan in na fanta, ki se je kinčil kakor mestni gospod in ki je plesal z ekspeditorico in z učiteljico na plesih. Na vaškega čevljarja se spominjam, ki je imel štiri sine vse čevljarje in ki mi je dal enkrat majhno kokoš in majhnega petelinčka samo tako v veselje. In na enega fanta, ki ni nikdar govoril z menoj, ali ki mi je prinesel velik šop šmarnic, ko se je vračal v soboto iz gozda. In na žene, ki so vzdihovale nad vsem, kar so že prestale in pretrpele in na tista kipra, vesela, lahkomišljena dekleta, ki so se možila tja v en dan, da ne ostanejo med starimi.

Dobro sem jih poznala, za vse njihove skrbi sem vedela. In v jeseni, ko so odhajali moški na delo, pisala sem jim dolge kontrakte. Niso zaupali trgovcu, niti komu drugemu, samo meni. Po sto do dvesto ljudij je stalo v hiši in v veži in zunaj in jaz sem sedela med njimi, in vsi so bili zadovoljni in složni, da jih jaz zastopam, zaupali so mi, da naredim prav, bolj prav, kakor kdo drugi. In ko sem se enkrat vrnila domov, samo za par dni, so prišli k meni me prosit, naj jim zopet napišem pogodbo. »Vi imate srečno roko,« so dejali.

In glejte, tega jim ne pozabim, da so me pohvalili: »Imate srečno roko!« Vselej sem vesela, kadar se spomnim te pohvale. Koliko lepih besed slišimo v življenju, ali pozabimo jih, samo malo jih shranimo, kakor zaklad. In te besede hranim kakor nekaj dragocenega, te besede od ljudij, med katerimi sem živela, katere sem poznala in rada imela.

Jaz ne vem, zakaj Vam danes pripovedujem te malenkosti mesto Silvestrove povesti. Ali ti dnevi so menda dnevi spominov. Človek postaja nehoté sentimentalen te dni in spomini prihajajo sami od sebe. In morda se spomni ta ali oni, ki je tudi živel enkrat med ljudstvom, na vse one priproste in lepe momente, ki jih je užil tam daleč v odleglih, tihih vaseh. In tisti, ki še zdaj živijo v takih samotnih krajih med raznolikimi bregovi, ali po prostranih dolinah v malih vaseh, naj ne pozabijo, da obrodi vsako seme, ki se ga z dobroto in ljubeznijo vseje v srca naših priprostih ljudij, ki znajo biti surovi in mehki, zli pa tudi dobri, da obrodi vsako seme lep in ganljiv sad, pa naj bi bilo samo par okornih ali dobrih in nežnih besed, na katere se človek rad spominja.