Pred šestdesetimi leti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Jutro, letnik VII, št. 164, sreda, 21. julij 1926, stran 6, Pred šestdesetimi leti (Kako so govorile Ljubljančanke) F. K-c dLib

5. maj 2019, France Malešič

Pred šestdesetimi leti

(Kako so govorile Ljubljančanke.)

V roke mi je prišla pač že zelo redka brošurica z naslovom:

Kratek kranjsko-slovenski besednjak. Namenjen iztrebljivanju ptujih besedi iz čistega slovenskega jezika. Sostavil Nikomed Ravnikar, pravnik v Zagrebu. L. 1863. Natisnila narodna tiskarnica dr. Ljudevita Gaja.

V predgovoru pravi Nikomed Ravnikar:

Če človek le malo hoda po kranjskih nekterih krajih, posebno po mestih, ter se tu in tam pogovarja s kacim človekom, bode brž opazil, da nije še izruvan tisti koren iz globočine krasnega našega jezika, kteri naš jezik še dandanes pači. Naš jezik bode razvil se popolnoma še le takrat, ko bodejo prosti ljudje čisteje in pravilneje govorili, ter ne čudili se slovenščini rekši, da je to vse za njih nerazumljiva hrvaščina. Prva in najpotrebneja naša sedanja naloga je toraj, da marljivo zbiramo tako škodljivo ljuliko (popačene besede), ter jo vržemo v Ljubljanico in zateremo za zmiraj.«

Nikomed Ravnikar je torej, »začuvši hrepenenje nekaterih mestjanov in seljakov« želečih točno znati slovenske izraze, zapisal vsako tujo besedo ali spačenko ter ji dodal slovensko, »da s tem morebiti marsikomu jezik zaveže, kteri trdi, da nima Slovenec dovolj svojih izrazov.« – Pisec je imel torej dvojni namen: iztrebiti tujke in dokazati, da slovenščina prav lepo izhaja brez njih, ker ima dovolj svojih besed, česar ji nemškutarji in Nemci niso priznavali.

Pisatelj pravi, da je bilo njegovo podjetje »zelo mučno in težavno, ker pri nas tujk kar mrgoli« ter je »sila trudno, da bi kdo v s e napisal in nobene slučajno ne izpustil.«

Čudno je, da se je obračal N. Ravnikar proti govorici »prostih« (preprostih) ljudi po selih in zlasti po mestih, češ da smatrajo čisto slovenščino za nerazumljivo hrvaščino. Kmet in delavec sta prvotno pač govorila čisto, a uradi, vojaščina, šole, delavnice, obrtovalnice in tudi cerkve so jima kvarile čisto govorico ter vsiljevale nemške in laške tujke. Ostudni »tavgleh!« se čuje n. pr. še dandanes iz rjovečih grl novakov, ki vojašnice niti še videli niso, dasi že Nikomed Ravnikar priporoča za »tavgleh« čisto slovenske besede: pripraven, rabljiv, dober.

Še živina se da priučiti čisti slovenščini in Slovenci bi vendarle že lahko govorili s svojimi konji, voli in psi po domače.

Da je to mogoče, sem se prepričal pred dr. Tavčarjevimi Poljanami. Ob cesti je s strojem kosil mladenič. Vprežena je imel dva konja. Sedeč na stroju, ju je priganjal: »Hajdi! Nazaj! Obrni! Naprej!« – in konja sta točno izvrševala njegove ukaze.

Ali moj zet je imel psa Hajduka. Plemenito bistroglavo žival. Ukazoval mu je: »Sedi! Hodi! Nosi! Miruj! Skoči!» i. t. d. – Hajduk je izvrševal vse po ukazu.

V Ljubljani pa slišimo še neprestano: »Caruk! Such'! Her kommen! Leg'dich! Holt!«

Ali so ljudje trših butic kakor žival?

Z veliko vnemo je torej Ravnikar zbral skoraj 22 drobno tiskanih grdih tujk in spačenk. Prav malo teh besed je že izmrlo; zvečine se, žal, uporabljajo še vse. Neznane so mi n. pr. ančmohar (rokavičar), bintleht (baklja) in štrfecik (razume se). Izpustil pa je besedi avštržle (hlačniki) in cimerhar (Zimmerherr, podnajemnik). Ali sta nastali šele po l. 1863? –

Svojemu besednjaku je dodal Ravnikar še dva pogovora v »kranjski šprahi«, in sicer pogovor dveh ljubljanskih gospe, ki gresta »glih na Roženpoh«.

Freškova Katra pripoveduje Znojevi Barbki svoje življenje v Ljubljani: »Tist let, ko je potel biu ahteferegar, sem prišla firšpenik z baronam N. in per njem sem bla v dinst za štubenmethen. Jest pa nisem navajena tiste kisthonte in konplemente delat. En cajt je biu baron tih in še precej aufklekt. To so hodil vsake vrste gospudje, hausbezicarji, ta žlahtni s »fon«, antvrharji in velik druzih, tako de nisem imela nikol gmaha; zmirej sem mogla na pedenenga bit prpravljena. Tulk ti povem, de tega dinsta noben ne prvošem. En birt mi je potlej bezorgou ta dinst, v kterem sem zdej še precej cufridna.

Samo tga ne morem cerat, de imamo zmirej tulk kostgengarjev in me zmirej sekirajo, če sem S l o v e n k a. Jest b' rada bla Slovenka. Ampek ta špraha, ta špraha, v kteri se pomenkujejo! Ja, jest ti povem, da se jest v nji kar nič ne auskenam. Če b' bla enkat legnat, de b' mi eden povedu, kaj so tu za ene besede, koku se jim slovensk prav, sej be rada, poseben če sem v kakšn kselšoft, pa če rečem »glaž, talar« al »dons sem špacerala na Roženpoh«, pa me vsi auslohajo. Jest, kar moj talent an gre, je dober; zumerkam koj besedo, če le preveč čudna ni ...« I. t. d.

Tako je torej l. 1860. govorila ljubljanska kuharica. Iz pogovora dveh gospe iz iste dobe pa navajam za vzgled:

M a r i. Od Šternaleta do Roženpoha je pa virklih angenem ... Men je en štedent erklerou, de se more šest šprah znat, de se hohdajč zastop, pa de u naši kranjski šprahi tega ni.

L e n i. Zdej pa le tih! Tista tvoja špraha ni za nobel cirkle, tista sliš le u kuhno za gmejn folk!

M a r i. Pejt, pejt, to pa ni lepo!

L e n i. Tist je men vse glih. Mi morma s cajtgastom naprej jet.

M a r i. Al si že slišala, de bojo u teater tud slovensk špilal, po kanclijah in šolah bo imela ta slovenska špraha forcuk pred nemško?

L e n i. Videš, ti s' preiberšpont; zato zdej nič ne več od tega. I. t. d. – –

Dame so torej še smešneje govorile kakor kuharice. Koliko je danes bolje in drugače? – Ravnikarjeve bukvice bi bile vsekakor – primerno popolnjene in izboljšane – še dandanes zelo koristne. Vprašanje je le: ali bi jo čitali tisti, katerim je še vedno potrebna. Pri nas je namreč še vedno tako: tisti, ki bi se morali učiti in čitati, ne čitajo! Tako je ves trud brezuspešen, in Ljubljana govoriči danes še prav tako, kakor pred – 60 leti ...

F. K–c