Precijoza

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Precijoza
Pius Alexander Wolff
Izdano: 1881 (Talija)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

OSOBE:

Don Francisco Carcamo.
Don Alonzo, njega sin.
Don Fernando Azevedo.
Donna Klara, njemu soproga.
Don Evgenijo, njiju sin.
Don Contreras.
Donna Petronella.
Glavar cigánom.
Vijarda, mati cigánoma.
Precijoza.->
Lovro.-----> cigani
Boštijan.-->
Pedro, gradski válpet.
Fabijo, gostilničar.
Ambrozijo, kmet iz Valencije.
Drug kmet.
Don Carcamov stréžnik.
Don Azevedov stréžnik.
Nekateri némi stréžniki.
Družba odličnih gospodov in gospíj madrídskih.
Madrídsko ljudstvo.
Don Azevedovi gostje.
Valencijski seljáci.
Štirje naorožêni kmetje.
Kardelo cigánov.

Igra se vrši po raznih krajih Španije.

Prvo dejanje[uredi]

Don Carcamov vrt v Madridi. Ob obéh stranéh so postavljeni stoli v vrstah.

Prvi prizor[uredi]

Don Francisco Carcamo in Don Fernando Azevedo se pogovarjata.

        Fernando.
   Svoj opravek v kraji tém
Sem popolnem okončàl,
Jutri —

        Francisco.
          Bodeš še ostàl.

        Fernando.
   Ne, prijatelj, jutri z dném
Brez pomude grèm od vas.
Dôkaj dníj se je stratilo!
Vse pak bi vže gládko bilo,
Da ni Precijozin kràs
Ljudstvu sesvedral glavé,
Ki povsodi vedno lé
O ciganki govori.

        Francisco.
   Res, želim i sam zelo,
Da mi prišlo bi na víd
Čudo, vnemajóč Madríd.

        Fernando.
In kalèč mu — pamet vso.

        Francisco.
   Solnce tó poslednjikrat
Danes biva še med nami;
Žár njegov da jeden sámi
Vidim jaz, imèl bi rad;
Torej moral sem hiteti.
Skôro bode v vrt stopíla.
Mojih znancev privabíla
Igra je, ki se zažeti
Ima zdajci, in vesel sem,
V našem krogi da imèl boš
Tudi ti, prej, kot odšèl boš,
Videti jo, čas ugoden.

        Fernando.
   Moji zdravi so možjáni.
Jaz selják sem, brate, mí
Pa zaklepamo dverí
Pred lokávimi cigáni.

        Francisco.
   Té besede so barbárske!
Čakaj, sin se bliža nam.

        Fernando.
   On patron je pravi sam
Brátovščine té sanjárske.

        Francisco.
   Ne repénči se nad njím!
Up je moj in rádost moja.
Če ostróst ga vžali tvoja,
Nígdar ti ne odpustím.

Drugi prizor[uredi]

Prejšnja, Don Alonzo.

        Francisco.
   Nu, Alonzo moj, povej,
Gré li Precijoza vžé?

        Alonzo.
   Hítel sem pred njo naprej,
Baš iz Prada sèmkaj gré.
Množica tam gomazéča
Na balkonih je sedéla,
Ljudstva se pehála gnéča,
Ki iz ulic je privréla.
V sénčnem se dehtécem hládi
Glasi citer njé zibali,
In drevesa, vodopádi,
Priče néme so slušali.
Daleč vkróg povsod tihôta
Vladala je, kar izlíje
Róžnim ustam se sladkôta
Pesni, polne melodíje;
In trakóv in róžnih cvetov,
Dragih vencev ter sonetov,
Nánjo vsuje se ne malo,
Občinstvo pak je ukalo.

        Fernando.
   Človek skušaj smeh vdržati!
To deklè, zvijače pólno,
Vara ljudstvo v duhi bólno,
Da mu mora um zastati.

        Alonzo.
   Kder do takšne je natvora
Dvignola se visokósti,
Tamkaj se kloniti mora
I hudobnost vsa v slabósti.
Vmolkne vse zaničevanje
Pred krepóstjo in talenti,
Dà, celó še elementi
Jim skazujejo priznanje.

        Francisco.
   Čuj, kakó ti govorí!

        Fernando.
   Kar sem čul, neslišno je;
Mladec, vi se motite,
Lupežev krepóst beží.

        Alonzo.
   Lupeži so v krogi njé?
Srca pleni res po sili,
Precijozi se kloníli
Vžé ponósni so možjé.
Le glasóv čutite moč,
Kadar v petji se topí;
Angelja poglejte ví,
Ki temnó razsvitlja noč.
Glejte njé ponosno líce,
V kódric sviti nam kažóč se,
V njé očéh pa lók, pušíce
Amor dviga, bog, smijóč se.
Biseri blesté in cvetje
Na bagrénem ust se vali,
In kot Vilo bi slušali
Vas zamíče deve petje.
Gine spev nas miloglasni —
A vesel spet tisti híp
Angelju obraz dovtíp
S tajno močijó razjasni,
Bégajo oblaci gósti,
Kakor glasi pojenjujejo,
Udov igre da radujejo
V nadsvetóvni se sladkósti.
(Godba v dalji.)

Tretji prizor[uredi]

Prejšnji. Stréžnik.

        Stréžnik.
   Milostni gospod, cigáni —

        Francisco.
Grédo?

        Stréžnik.
      Gódba svira vžé,
Ljudstvo — gosti nepozvani —
Silno tukaj v vrt tiščé,
Da ni môči jim vbraniti.

        Francisco.
   Ljudstvo imate pustiti,
Semkaj pridi le prostó. (Stréžnik otide.)

        Francisco.
   Gostov pojdiva vzprijeti,
Igre, ki se zdaj zažeti
Ima, čakajo željnó.

        Fernando.
   Čudo res je tó na sveti!
Prosto deklicè cigansko
Moti ljudstvo vse meščansko.
Človek moral bi zblazneti!

Četrti prizor[uredi]

        Alonzo (sam).
   Slednjič zrem zdaj solnce svoje! —
Jedenkrat se síj preblažen
Žar lepote náme tvoje,
Pôtler hčem vmiríti sebe
In od tebe
Grém vtolažen! —
Glej, usoda, svoje delo!
Ne po slavi hrepeneti
Umeš meni ti veleti; v
Čar prevzél zdaj bitje smelo
Njén je mêni, njé krepósti,
Vrednost njé mi kažeš tí,
Sreče upanje morí
Pak mi tvoje moč trdósti!

Peti prizor[uredi]

Družba odličnih gospodov in gospíj prihaje z Don Fernandom in Don Alonzom. Gospé posédejo ob levi strani igralčevi na prve prostore. Don Contreras in Donna Petronella sédeta na prednja stola, igralcu na desno. Alonzo stopi poleg svojega očeta. Ko posédejo vsi ob obéh stranéh, privrè ljudstvo iz ozadja.

        Zbor ljudstva:
Slava Precijozi krasni!
   Venci naj se jej pletó,
Čari njé v čestitki glasni
   Poslavílo naj vzprejmó!
Srečna, Precijoza ti!
   Rádost sládi ti življenje!
Cvet prirodin, naj glasi
   Srčno se ti poslavljenje!
Med petjem nastopi plešóč kardelo ciganov in cigank s tamburinami in kastagnetami. Precijoza in Vijarda prideti malo pozneje, in izpremlja ji kardelo ljudstva. Cigani so dražestno fantastično opravljeni, Precijoza sama še mnogo dražestnejše mimo drugih. Ko nastopi Precijoza začne se ploskanje in vskliknejo

        Vsi:
Živí naj Precijoza! Precijoza, žívela!
(Godba vtihne. Precijoza stopi na vse straní se klanjajóč, na prednji del odra.)

        Fernando.
   Ha, za Boga, krasno dèkle!

        Francisco.
Čara polno dete je!

        Fernando.
   Njé ponos in tó obličje!

        Francisco.
Káko blágo, milo bitje!

        Vijarda.
   Če gospôdi je po všeči,
Moji vnuki Precijozi
Staviti vprašanj katero,
Bode ona poskušala
V rímah vam odgovoríti.

        Fernando.
   Oj! improvizuje torej!
Krasno, to je stroka moja!
A predmet hčem sam izbrati,
Porojèn Valencijanec
Sam sem tudi trovadór. —
Da sem mlad, ljubezen tá
Slavka morala bi peti,
Mož in oče smé pa le
Čuti ob otrók ljubezni
In o sreči v krogi svojcev.
Prijaznívo pevaj nam
Dar najlepši ti nebeški:
Pevaj nam otrók ljubezen
V srečnih starišev naróčji
(Precijoza, nekatere hipe ga milo gledajóč, dvigne oči proti nebu. vzdihne in pokrije z obema rokama obraz.)

        Fernando.
   Joče? Kaj je tó?

        Alonzo
       (srdít).
                    Ne znate?
   Ali bora naj sirota
Kratkočasi vas z bolestjo?
Od nesrečnice želíte,
Naj bi pela vam o sreči,
Ki nebó je nji jo vzelo,
In, ki jo popisováti
Reva le nasprotno vé!

        Fernando.
   Hm! kakó bi znal bil, da —
Vbožica, mogoče plén,
A na vidéž vredna vsa,
Biti stárišem radóst.

        Francisco.
   Tiho, tiho, zdaj začne!

        Precijoza
   (vzame starki citre. Improvizujóč):
Pred nočjó dan svitli béga,
Petje v krogi razléga,
   Človek vsak se veselí;
In v ljubezni zvesti svoji
Skrbni oča svojce broji,
   Mati dete podojí. —
Tožna le sirota vboga
Vmíče se iz sreče kroga,
   Njé ne ljubi oj, nikdó; .
Vsej nezgodi prepuščeno
In popolnem osamljeno
   V srci žgè bolest bridkó.
(Sreča z očmi Don Alonza.)
Prijatelj, srcu drag,
Približa se jej blag,
Njé prsi mu veséle
Naproti so kipéle.
Njé hipov mirnih sanje,
Vsi upi, radovánje,
Skrivnóstne njé žélje
Ljubo se v njem družé.
Upa zvezda se je skrila!
Brez pomisli je ljubila.
   Neizrečna strast jo trè!
Slednji dan se mu kazati! —
Ljubiti ga in molčati! —
   Bog s toboj in — zabi te!
   Mej svet dreví prognano
   Nesrečnico gorjé,
   Ljubezen, dom, neznano
   Je tó za njé srcé.
   Tešíla svet ne daje,
   Povsod le vlada črt. —
   Kaj vbožici ostaje?
   Obupnost, blaznost, smrt!
Ne — ljubó, kot zôra zlata,
Ti, umetéljnost, jej vrata
V sveti hram odpiraš svoj!
V družbi strún se petje glási,
Sólz se tók súši počási,
Ko svetlíka žár se tvoj.
V pesen ból zmení moč tvoja,
Prsi sedež so pokoja,
Líce se zvedrí temnó,
Iz sólz kalnega potoka
Dvigne pesen se visoka
In gorjé — zaspí sladkó!
(Obrne se proti ozadju in omahne vzpehana mladi ciganki v naročje.)

        Francisco.
   Je li čar tó, brate dragi?

        Fernando.
   Kaj? Čar? To je navdušitev!
Fenis je, nebeško dete!
Ves zavzet sem, dragi brate!

        Francisco.
   Hitro res si spokorjen.

        Fernando.
Spokorjen? Zblaznèl sem, rêci.

        Francisco.
   Tiho, ljubec, Donna Klara,
Tvoja vé naj to soproga?!

        Fernando.
   Vsega znati jej trebé ni,
In jaz danes sem sloboden.
Vender, povêj, Precijoza —
(Precijozo so njé ljudjé zopet izbrihtali in sedaj stopi z veselim obrazom na prednji dél odra.)

        Fernando.
   Oj, kakó živí, povédi,
Tá krepóst in um v tej srédi?
Siromaštvu si v oblasti,
In nevarnost je vkrog tebe;
Moreš li braniti sebe,
Ko obdajejo te strasti?

        Precijoza.
   V divjem gózdi hčerka Flore
Časi roža nas vzradúje,
Ki jej rast le pospešúje
Tajna, blaga moč natvore.
Kar je bitju urojeno,
Vžé na lici se mu bere,
Brez postrežbe vsakatere
Svojo si ohráni ceno.
Vbóštva svojega ne čutim,
Da bogata sem, se zdí mi;
Kar kujo sovragi zli mi,
Svojim bistrim umom slutim.
V-sé zaúp mi je podpora,
Ker gojím čisté namene;
Upati v nebó se mora,
Le nebó vse modro sklene.

        Francisco.
   Réd je moj in Bog mi priča!
Angelj čist je tó dekletce,
Biser. Stopi vender bliže!

        Precijoza
   (ponižno se približajóč).
   Odpustí naj milost vaša —
   (kažóč na Alonza.)
Lepi mladi ta gospod,
Je vaš sin?

        Francisco.
            Dà, Don Alonzo
Je moj dragi, ljubi sin.

        Fernando.
   In razvnét je on čestitelj
Tvojega krasú, talentov.

        Francisco.
   Ti ga gledaš nezaupno?

        Precijoza.
Res je! — Srép je njega pôgled;
Toda vzroka néma on:
Iz očij mu temnih síje
Sreča v jasnem, čistem sviti,
Njemu se je nadejati
Žêlj najlepših izpolnitve.

        Alonzo.
   Precijoza, ti me varaš!
Srca želja mojega
Ne izpolni se nigdár.

        Precijoza.
   Ne? — Ne bodite húdi,
Jaz, gospod, ne mislim vselej
Kaj golčím, a tó ni čudo,
Kajti ves dan blebetam
Mnogo in kar brez razločka. (Pomembno.)
Časi pak pogodim lé.

        Fernando.
   On sanjáč je, otrok moj! —
Umeš li prorokovati?

        Precijoza.
   Tó, gospod jaz menim znati!
Le podajte mi rokó;
Kar v potezah vidim njé,
Hčem naznaniti pošteno.

        Fernando
   (podavši jej dlan).
   Tvojih lepih ust prorokba
Petje preljubó je. — Nu?

        Precijoza
(prime z levico Don Fernandovo rôko in nekoliko jo ogledujóč, popiše s kazalcem svoje desníce naslednje).
   Drevó čvrstó, različnih vejic njega
Do koreníne mnóžica dosega,
To — sloge, zadovoljnosti je znak,
In kaže moški vaš značaj krepak.
Trikót tú, štirivogelnik pripróst,
Nenadno srečo kaže in radóst.
Poteza, ki iz vej teh prikazuje,
A spodaj spet v celôto se združuje,
Pomenja — kar ste davno izgubíli,
Vam dnevi bodo spet rodíli.
Te črte pak na strani vsaki
Darila so za méne znaki.
   (Kloni se in izpusti rokó.)

        Fernando.
   Krasno, ako prav temnó —

        Franciscco.
   V úho pa zvení sladkó.

        Fernando.
   (potegnivši dragocen prstan s prsta).
   Dragotíno, dete moje,
Nôsi tó v spomin ti moj,
Kajti sama po lepôti,
Vrednosti si demant, torej
Precijoza po pravíci.
Toda, ako svítu lišpa
Tvoja sestra je lepôta:
Kakor demant bodi trdna,
Neomahljiva krepóst.
   (Natakne jej prstan na prst.)

        Vijarda.
   Plešite brž zambarulo,
Potler grémo, se mudí.
   (Godba. Precijoza pleše in vdarja na tamburino. Cigáni in cigánke tudi plešó in njih divje kretanje in grape delajo kontrast, kateri še bolje povzdiga Precijozno prijaznívost.)

        Ljudstvo
   (kaže svojo zadovoljnost in kliče):
Živí naj Precijoza! Precijoza, žívela!
   (vkrog stoječi ljudjé jo obstopijo in kramoljajo tiho ž njo.)

        Contreras
   (star smešen kavalir v groteskni opravi in burkaste zunanjesti).
   Starka, pst! pristopi sèm!

        Vijarda.
   Milost vaša, kaj želí?

        Contreras
   (gravitetično se dvignivši).
   Me poznaš?

        Vijarda.
             Čestí še némam —

        Contreras.
   Satan, jaz sem Don Contreras,
Štirikrat deset in pet let
Lajtnant policijski tú.

        Vijarda.
   Bog se smiluj!

        Contreras.
Tri minute,
In minól je vžé obrok vaš
Vam dovoljen po zakóni
Tukaj bivati v Madrídi
A poprej še redko milost
Ti dovoliti hčem jaz.
(Kažóč na Donno Petronello, karikaturo stare, prevzetne plemenite dame.)
To je Donna Petronella,
Vladaríca iz Povrette,
Moja ljubljena nevésta,
Vzor ženstvá!

        Vijarda.
Bog vaju žívi!

        Contreras.
   Čast želí ti izkazati,
Da iz rók jej njé velicih
Prorokuješ.

        Vijarda.
             Redka milost!
A pred vsem ponižno prosim –
Da zanesno prorokujem
Ima znamenje se križa
Na obé roké storiti:
Boste li mi kaj daríli?

        Contreras.
   Dar? — Od policíje? — Kaj?

        Vijarda.
   Dà, srebró in zlàti svitli
Boljši so od medovine,
Kajti srečo opovíra
Poslednja vsaj mi vsegdár.

        Contreras.
   Hahaha! Izvrstna misel!
Donna Petronella! dajte
Zlódju nekatere skude!

        Petronella.
   Precej! (Išče po žepih.) A spominam se,
Vse zlatníke svoje davi
Dala vžé sem prosijákom.

        Contreras
   (tudi iskajoč po vseh žepih).
   Bog, predobra sva midvá!
Tudi jaz sem nóvce svoje
Prosijáškim dal otrôkom. —
Torej čast dovolj ti bodi.

        Vijarda.
   Hm! Sicer tó ni stvar moja;
Slavni policíji pak
Tú se pristoji pokórnost.
(Ogleduje Donnine roké in se prav čudno vêde.)
Jedna — dvé — in tri — to šest je — (zakričí)
Bog nebeški! Čudne proge!

        Contreras.
   Baba stara, kaj li vidis?

        Vijarda.
   Bog vas čuvaj! Srečni ste,
Sreče pride v del vam dar.

        Contreras.
   V loteríji, ká-li, ne?

        Vijarda.
Ne, le dvojčka porodí.

        Petronlla
(zakričí in omahne Don Contreru v naročaj).
Stvar nesramna!

        Contreras
       (vjemši jo).
               Up moj sladki! —
Zdaj pak brž se poberíte,
Tú ne smete se mudíti.

        Vijarda.
   Precijoza, idimo!
(Cigáni vdarijo v tamburine, ter se pripravijo na odhod.)

        Precijoza
   (stopivši na sredo odra).
Čas zôve, igra se je završíla!
(Mečejo se jej rože od vseh straníj. Don Alonzo svoj pušljic najzadnji.)
   Dobróst objema s cvétno me vezjó,
   Usóda naj raztrga jo drznó,
   Ta vaš spomin — z njim bodem se krepíla.
Vihár dreví čolnič moj brez krmíla,
   Zamán očíne išče mi okó,
   Poslavo pak veselo tó, čestnó,
   V srcá zavetji bodem ohraníla.
   (Prime Alonzov pušljic.)
Cvetlíce, slika tihih žêlj, vzbudí
   Vas svitlo solnce, v nôči da miníte;
   Na prsih téh lepôto izgubíte!
Vihár me strésa, solnčna luč beží,
   Solzná, Madríd, ostavljam tebe zdaj,
   A pómnila te bodem vekomaj!

        Ljudstvo.
   Živí naj Precijoza! Precijoza, žívela!
   (Cigáni zatrobijo marš; zástor pade.)

Drugo dejanje[uredi]



Zaraščena šuma. Cigánski ostrog. Noč. Mesečna svitlôba.
Cigánske družine ležé po zemlji vkrog. Vijarda
pred velícim kôtlom, izpod katerega švíga svitel plamen,
delí jed prihajajočim ljudem. V sredi odra páróbek, na
    katerem leži velik kamen ali pa kótel in kládivo.

Prvi prizor[uredi]


        Zbor (z jekom).
     Naš dom je log,
    Log temni, sénčni log,
     Kder jék se vkrog,
   Kder jék se glasi vkrog,
Tú petje zvení, rog pôje glasnó,
Po šumi tihôtni odméva prostó:
    Trará! Trará! Trará!

        Nóč, tiha nóč,
     Nóč vtajna, tiha nóč,
        Čujóč, čujóč,
      Továriši, vso nóč!

Volkovi prežeči so blizu pri nas,
In tem ne prilega ščenetov se glas.
  Hov, hov! Hov, hov! Hov, hov!

         Svet, širi svet,
        Svet lepi, širi svet
         Nam je razpet,
       Nam šátor je razpet.
Pojóč ko marširamo, jasne višíne
In gôzdi tresó se in sive pečíne.
        Haló! Haló! Haló!

        Glavár
(vstane mej petjem zadnjega odstavka in vdari močnó
s kládivom ob kamen. Petje vtihne in vsi se zberó
vkrog njega).

   Brž, továriši, od tú!
Polunoč je vžé minola,
Zgodaj mi odhajemo.

        Lovro.
   Kámo pa, glavár, gremó?

        Boštijan.
   Precijoze —

        Glavar.
            Kaj Precijoza?
Jaz le sem poveljnik vam,
In, kar jaz hčem, se godí.
Ona ima v našem zbori
Glas, ker umna, modra je,
Vboga pa kot vi me ona. —
Detca, moj načrt je tá:
Španijo smo vžé pretekli
Do pokrájine Valenške. —
Ko mi tamkaj šli na ladjo
In na Laškem ali v Nemcih
Srečo poskušali bi;
Kaj, Vijarda, meniš?

        Vijarda.
                       Hm!
   Res je skóraj vžé vasíce
Ní, da nismo v nji igrali,
Svet pa je povsod jednak:
Kder si dobro ti vzprijet bil,
V drugo Bog zná, če bi spet bil.

        Glavar.
   Nu, zató ne premišljajmo,
Srečo srčni mož doseže;
Brž v Valencijo!

        Cigani.
         Brž v Valencijo!

        Glavar.
   V roke, hajdi! krampe zdaj,
In iz zemlje izkopljite,
Kar smo vanjo zakopali.
Mulo Precijoze venkaj.
In ko se vzbudi, šator
Poderíte, da gremò.

        Lovro.
   Tó takoj, glavár, zgodí se,
Precijoze tukaj ni! —
Kar domá smo, v gózdi sama
Tiho se potiče vkrog.
Glejte, v sviti lune tám
S citrami v rokáh sedí.

        Vijarda.
   Idite jej le iz póta,
Ne motite je; deklé
Čudno, znajte, bêre zdaj
V zvezdah krasne pesni svoje.

        Lovro.
   Zdelo se mi je, da prej
Čul sem jokati jo bridko,
Zdaj pa grem po svojo píščal,
Če morda mi záčne peti,
V dalji jo izpremljam jaz.
Znate pač, da ljubi tó.

        Boštijan.
   Stóri, Lovro, prav; rogóvi
Naši bodo vmes bučáli.

        Glavar.
   Idite! Vi drugi, marš!
Grémo pa, ko se zdaní.
Noč blestí, dan bode vróč,
V polu dné je čas počitku.
  (Cigáni se razkropé na vse straní.)

Drugi prizor[uredi]



        Precijoza
(v navadni cíganski opravi, poje poleg citer).

Sama nisem zapuščêna,
  Kajti milo in ljubó,
Srebrom lune razsvitljêna
  Slika čara mi okó.

Moje misli, moje sanje,
  Mojo tožnost in gorjé,
Moje upe, radovánje,
  Vládaš ti, moj ljubec, lé.

Kot nebéške zvezde zlate,
  Nedosežen si mi tí,
Vender željno mislim náte,
  Srce tebi le gorí!

Tretji prizor[uredi]

Prejšnja. Vijarda, ki je pogasíla ogenj pod kôtlom, stopi
bliže.

        Vijarda.
   Hej, Precijozka, čuješ li?

        Precijoza.
Luna síje preprijazno.

        Vijarda.
   Kramoljájvi malo skupaj.
Dete drago, oj, povéj,
Ti li v Don Carcama vrti
Ni bil všeči nekov vitez,
Mlad, prijeten?

        Precijoza.
                Don Alonzo?
Ki me vedno tožen, ném je
Gledal?

        Vijarda.
        Njêga baš jaz menim.
Ni li on prekrasna róža
Mej možmí, in vítezek
Kot iz méda in voska?
Hm, kaj déš?

        Precijoza.
            Prijazen mož!

        Vijarda.
   Kaj, prijazen mož, Precijozka!
Dete, pôvej, kaj golčíš?
Mož prijazen! Mož on zlat je,
 Dragocen kot demant, srček!

        Precijoza.
   Izmej vitezov v Madrídi
Vseh mi najbolj je po všeči.
Mislite si! — Jeden krat,
Bilo je v Maríje cerkvi —

Pred podobo svete Ane
Baš pobožno sem molíla
In na čast jej pela pesen,
Kar zapazim Don Alonza,
Ki za stebrom je poslušal :
Bile so očí mu rôsne.
Zdajci zdí se mi, svetníca
Da je pôgled izvedávo
Svoj na viteza uprla
In ljubó se v-mé ozrla.

        Vijarda.
   Dete, nekaj tó poménja.

        Precijoza.
   Z manoj bil je on povsod.
Kadar z láskanjem neslanim
Množica me je čestilcev
Do nevoljnosti trudila,
Gledal on me je je oddaljen.
Nígdar ni me ogóvoril,
Vjemal pa njegov pogled
Vsegdar nem jez mojim se,
In povedal mnogo več,
Nego sladki vsi jezíci,
Ki so hvalo mi trobili.

        Vijarda
       (skrivnostno).
   Slušaj, Precijozka, me!
Ta pobožni vitez planil
Pred odhodom iz Madrida
Ves obupen k mêni je:
„Kdaj iz tega kraja grêste?“
„„Nu, jaz menim, da v obližji
Tú še malo se mudímo““
„Se li smém povzdati náte?“
„„Smete, mili moj gospod!““
„Dobro, tvoj dobiček bode,
Mnogo imam ti odkriti.“
Pôtler hitel stráni je.

       Precijoza
          (brzo).
   Znano pa vam ni, kaj hče?

       Vijarda.
Kaj hče? Kaj li hteti more?

       Precijoza.
   Nu, kaj?

       Vijarda.
           V-té se je zaljubil

Res, res, res, kaj hčeš se dalje?
Blisek, česa bi ne dala,
Ko bi takSen kavalírček
Hotel v-mé se zaljubiti!
Precijoza.
   Nu, kdo vé —

       Vijarda.
                E, môlči mi!
Dá, v mladostnih mojih letih
Ljubil me je kavalír
Nekov, in na cvet rotil se
Moj, da bilo me je strah.
Mili Bog mu vse odpusti!
Štirideset let je vžé,
In begóča je lepota.

Četrti prizor[uredi]

Prejšnji. Boštijan.

        Boštijan.
   Hajdi! Hóla! Zdaj pozór!
Vitez jaše proti nam
Preko pólja sèm v dolino,
V lune svíti se blestéč.

        Vijarda.
   Dete, on je! Boštijan, brž!
Vzprimi ga, privêdi sèm. (Boštijan otide.)
Res je! gledi, Precijozka!
Tó ti je brdák jaháč!
Hú! kakó podí v kolóp!
Hóp! ti belec moj, hóp, hóp!
Brrr — stojí, raz konja gré.
Prav zeló sem radovédna —

Peti prizor[uredi]

Prejšnji. Alonzo. Nekateri cigáni.

        Alonzo
    (brzo nastopivši).
   Sem li prav tú? (Vgleda Precijozo.) Da,
                            saj tú je.

        Vijarda.
   Bog obváruj te, moj sin!
Srčno tukaj vas pozdravljam,
Mílostivi moj gospod!

        Alonzo.
   Res? In tudi Precijoza?

        Vijarda.
   Pasja nôga! to i mnéim.

        Alonzo
      (Precijozi).
   Ti pa, dete, kar molčís?

        Precijoza.
   Saj namena ne poznam,
Ki privédel k nam je vas.

        Alonzo.
   Prav, umejem.

        Vijarda.
              Govoríte,
Gospod vitez, kaj bi radi?

        Alonzo.
   Skôro bodete vse znali,
Hip le kratek zdaj pustíte
Samega s Precijozo me.

        Vijarda.
   Samega? tó pač ne gré.
Ne, za ves svet in nigdár!

        Alonzo.
   Kaj ti hče, še odkriváti —
Dolgo, vem, ti vžé je znano,
Da te vroče ljubim, vdano.
Dékle, jaz sem vnet zaté
Neizrečno; srečo svojo
Sem položil v rôko tvojo;
Kaj pa tebi dé srcé ? —

        Precijoza.
   Moj gospod!

        Alonzo.
              Skazúj dobróst,
Rešiti vprašanja moja,
Jedno le besedo — tvoja
Istina je zdaj dolžnóst.
Smém, kar pela si, verjeti,
Kar je čaralo sladkó me ?
Na besede se opreti,
Ki so dvígale v nebó me?
Pôvej mi!

        Precijoza
      (obotavljajóc se).
         In, če tako je?

        Alonzo.
   Če takó je? Rêci, je!
Sreča rajska me navdaje,
Novo solnce mêni vzhaje
Plamenéč v le-tej odkrítvi!

        Precijoza
       (se vstraši).
   Kaj golčíte? V tej odkrítvi?

        Alonzo.
   Ljubiš me! če tudi tí
Sramežljívo mi tajíš;
Ginena prej bila sí,
Ginena sedáj molčiš.
Moja si za vse življenje!
Tírjaj, kar od mene hčéš!
Brezkonečno ljubim têbe,
Dál srcé bi ti iz sêbe,
Jasen da dokáz vzprejméš.
Morem pa li več storiti,
Nego strgati vezíla,
Ki trdó so te obvíla,
In te vboštvu odtegníti ?
Pojdi!

        Alonzo.
   Pa bodočnost tvoja, dékle?

        Precijoza.
   Ker čisté gojím namene,
Mi zaúp je v-sé podpora;
Upati v nebó se mora,
Le nebó vsemodro sklene!

        Alonzo
    (po kratki stanki).
   Nu, če ti ne gréš z menoj,
Mêne vódi svít naj tvoj!

        Precijoza.
   Kaj? Vi hčete — ?

        Alonzo.
                 V tvojem krogi,
Biti s toboj drúg v nadlogi,
Da spoznaš do dobra me.

        Precijoza.
   Res?

        Alonzo.
       Res, svoj ostavim dom!

        Precijoza.
   Smém li temu jaz verjeti?

        Alonzo.
   Bi v okó ti mogel zreti,
Da me peče kakšen dvom?

        Precijoza.
   Kés vzbudí se rad za šalo.
Strast se bode ta vmiríla;
Kaj bi pôtler mi ostalo?

        Alonzo.
   Bi zvéstost se ti odkrila.

        Precijoza.
   Zvítost méne odtegmti
Pač ne mogla bi krepósti.

        Alonzo.
   Tvoj zaúp hčem pridobíti,
Ako prav tekár v starósti,

        Precijoza.
   In vaš oča?

        Alonzo.
              Oča, kaj!
V sredi misli on me trume
Bojne; česar ne razume
Pa prikríjmo njêmu zdaj.

        Precijoza.
   Ko bi vaše znal naméne,
Vgasne upanja vam zóra!

        Alonzo.
   Upati v nebó se móra,
Le nebó vse modro sklene.

        Precijoza
    (v preobilosti veselja).
   Torej naj i blagoslovi
Sklep, ki ga storili vi,
In poljub vzprejmíte mi
Prvi Precijozin! (Pade mu na
prsi.)

        Alonzo
(strastnojopritisnivši k sebi).
                    Dékle!

        Precijoza.
   Potrpite hipec zdaj,
Brž se hočem k vam vrníti,
Sklep le vaš grem proglasíti,
Pôtler vrnem se nazaj. —
Vender, ni li sanja tó ?
Se vrjamem vse teškó!
Me ne várate?

        Alonzo.
             Precijoza!

        Precijoza.
   Vi ne znate se legati,
Vam v očéh moštvó je brati;
                 (šaleč se.)
Dragec moj, in vi mi znajte,
Da ljudíj je bitje skríto
Nam v obrazih njih očíto.

        Alonzo.
   Res? Sedaj te prosim jaz,
Kaj li v mojem bereš tí?

        Precijoza.
   Oj, nič slabega za vas! —
Tákšno vedro znak je lice
Plemenítosti, resníce;
Srčnost obrví gosté,
Srčno strast — očí temné
Značijo pri vas, sanjčá!
Usta mala — gólča slaj,
Gladka brada — zvest značáj,
Líc globél: zvit ste laskáč!
Dragec, tú zvestóst kraljuje;
A pri moških se zgodí,
Číste da ne zró očí,
Torej se ne prorokuje.
Da si tá kras prisvojíte,
Želja vas je v sreČo svojo :
Le za njim, na rádost mojo,
Vedno zvesto hrepeníte! (Otide.)

Sedmi prizor[uredi]

        Don Alonzo (sam).
   Bitje čárno, vse storím
Záte, vse ti podarím.
Naj brezum se imenuje,
Kar brezsrčnežu je tuje! —
Kaj žrtvujem jaz? — Pač sam
Prazen svít, nagone nične;
Le žené ljubeče, mične,
Té sladé življenje nam.
Kras povsod doseza zmago
In krepósti sbrivni čar,
Njiju móč občuti blago
Knéz in bori oratár.
Zvezde v nôči nam goré,
Róžin cvet obdajo trni,
In demant svitál se lé
V dnú nahaje zemlji črni.
V temni školjki skrit počíva
Biser, se svetlikajóč,
Solnca luč svitló zakríva
Često megel dim begóč.
Precijozin srca boža
Čar, in vzbuja slast povsódi:
Moja zvezda ona bódi,
Biser, demant, solnce, roža!

Osmi prizor[uredi]

Don Alonzo. Glavár.
        Glavár.
   Kar Precijoza mi odkríla,
Blagi vitez —

        Alonzo.
            Je resníca.
V slabi stréžniski opravi,
Nêznan pojdem z vašo družbo.
V kvaro, znajte, yam ne bode!

        Glavár.
   Ne, v dobiček, moj gospod,
Sreča vodi nas Precijoze.
Veste li, da kar skleníli,
Vi teškó bi izvršíli ?

        Alonzo.
   Vitez ima biti srčen:
Španijólec je vsegdár.

        Glavár.
   Dobro! — Precijoza srčno
Vas pozdravlja v družbi naši! (Podá mu rokó.)
Gospod vitez, če le prija
Vam, ker mi vesel smo zbor,
In brez vseh skrbíj živèč.
Kar trebé, imamo vse,
Kajti dosta nam je malo;
Zmérnost naše gâslo je,
Bode vselej nam ostalo.
Slavohlepja tukaj v nas
In zavísti ne poznamo,
Stráhu se v oblast ne damo,
Naj vesél je, tožen čas.
Stvarstva luč nas veselí:
Ko temíno zór prežene,
Rože rôsne zró očí,
Svítom solnca pozlačene:
Dvíga prsi vseh radóst,
In čutečim vsem prostóst
Skalne se duplíne zdé
Pod obókom néba nam,
V solnčni luči vse zlaté,
Velik svítel knéžji hram.—
Ko nezgode pribučé,
Složno v nas ljudje združé se,
In ko gróm vso zemljo trése,
Naše mirno je srcé.
Noč razbúrjaj ljut vihár,
Srčni grémo mu naproti.
Zvézd goreči vgašaj žar,
Mi ne stópimo iz poti
Blísek, dež vstrpímo mí,
Stavimo se v bran mrzloti;
Kadar solnce spet posíje,
Svet ogrevajóc blestí,
Ura nam pocitka bíje.
Rádost nam je toga vaša,
Ti nam hlad in pôkoj daš,
Draga zemlja, mati naša,
Zíbel nam si, gròb si naš!

        Alonzo.
   In Precijoza tó prebíja?

        Glavár.
   Ne, gospod premili ví,
Bolj kot svojih svít oćij
Ljubimo dekletce zláto.
Ljubeznívost naših rok
Šator lep povsod jej stavi,
Mula v krasni pa opravi
Nósi jo črez hrib in lóg;
V zvestem varstvi mirna jáše,
Ker oči so bistre nase.
Krí, život radí bi dáli,
Precijozi žrtvováli;
Nji le slúžimo, živímo,
Kot svetníco je čestímo.

        Alonzo.
   In za stáriše nikdó
Precijozine ne zná?

        Glavár (v zadregi).
   Dete prišla je v družbó
K nam, gospod, in biser tá
Da imámo, nam je dosta.
Drugo nas skrbelo ní. (Vesela godba za
odrom.)
        
        Alonzo.
   Kaj pomenjajo ti glási?

Deveti prizor[uredi]

Prejšnja. Vijarda.

        Vijarda.
   Milost vaša, je li môči?
Je li res, kar baš sem čula?
Precijozke še takó
Nisem videla vesele;
Kakor jutra zlati zor
Srečno se jej lice smeje!
Vsi mladíči in dekleta
Vriskajo, vkrog nje sučó se,
Rôci, nôgi ljubkajóč jej.
Vpitje silno je in gnéča,
Glejte, zmršena sem vsa!

        Glavár.
   Mirna, starka! Pôvej, ste li
Vžé gotovi?

        Vijarda.
   Dà, smo vžé!

        Glavár.
   Torej brž od tú gremo,
Vže daní se in ne smémo
Več Madrídu blizu biti.
(Udari s kládivom ob kamen, da zazvení. Godba takoj vtihne in vse cigánsko kardelo se zbere vkrog njega.)

Deseti prizor[uredi]

Prejšnji. Precijoza. Cigáni, žené in otroci.

        Glavár.
     Brzo grémo zdaj, otroci,
Čas določen je minól nam.

        Precijoza.
      Moje pravi mi srcé,
Da privêdla bode pot
Sreči lepi nas naproti.

        Alonzo.
   Moja je vžé poleg mene.

        Precijoza.
   Lovro, ti in Boštijan,
Vitez z vama idi v gozd.
Od potóka, kder njegov
Konj je, dalje pot drží. (Alonzu.)
Ták ne smete iti z nami.
Ko nas poludné ustavi,
Vžé naj lovca vidim vas.
Kákšno radi bi imé?

        Alonzo.
   Feliks zôvi me, srcé,
Ker spet gledam tvoj obraz.

        Glavár.
   Ne mudímo se zatorej,
Pójte jutranji svoj spev!

        Alonzo.
   Stojte! — Svoji jaz ljubezni
Rod žrtvujem in imé,
A krví vezí sveté
Záme lanci so železni.
Prisezíte vsi kot jeden,
Da v slučajih vseh usóde:
V sreči, stíski se nobeden
Dál prisiliti ne bode
Svetu, kdo sem jaz, odkríti.

        Glavár.
   Mirni bódite o tem.
Brzo!

        Cigáni
(dvignejo roké k víšku).
   Vsi prisézamo!

        Alonzo
(objémši Precijozo).
   Zbog lepôte še bogóvi
Časi svoj so svít pokríli;
In takó bi ne storíli
Mi, ki smo prahú sinóvi? —
Kar je njim le prazna slà
Bila, mêni je svetó
Čuvstvo, ki gorí močnó
V sredi srca mojega.

        Precijoza.
   Ti sanjáč! ta bajka tvoja
Vplíva néma nič na mé;
Le v Bogá in v-té ter v-sé
Mi ljubezen upa moja.

        Zbor:
   Zor svet zlatí,
Iz snà budí
V življenje dolíno, goró.
Oj, blad vetróv!
Oj, vzduh logóv!
Oj, solnca ljúbo zlató!

Veseli spet
Mej beli svet!
Ne baramo kam, niti kod.
Iz kraja v kraj,
Naprej, nazaj,
Izprémlja nas rádost povsod.

Vsak vodi čas
Svít zvezde nas;
Za njó le hodímo zvestó!
Precijoza, ti
Ta zvezda si,
Od tebe ne gré nas nikdó!
(Med petjem sede Precijoza v krasno nosílo in vidi
se vse kardelo, idóče črez góre.)

Tretje dejanje[uredi]


Odprt kraj v Valenciji. V ozadji višína, držèč do gradú.

Prvi prizor[uredi]

Kmetje, v praznični obleki. Fabijo in Ambrozijo, pijóč Kmétisko ženitovanje.

        Fabijo
(malo vínjen, kozárec k víšku držèč).
   Zaročenca!

        Kmetje.
   Žívela!

        Ambrozijo.
   Vam, prijatelji, sosedje,
Hvalo srčno svoje hčere!
Rad še več bi vam govoril,
A beseda mi zastaje.

Čast največa pa gradščáku,
Milostnemu gré gospodu,
Ki pripravil je tó slavnost
In obdaril zaročénca.
Žívela gospôda gradska!

       Kmetje.
   Žívela! Bog žívi jo!

Drugi prizor[uredi]

Prejšnji. Pedro, (idóč iz gradú).

       Ambrozijo.
   Glejie válpeta gradú,
Ne krevsá li k nam v kolop?

       Fabijo.
   Stréla, res! Naš kume, Pedro,
Dôkaj pôsla dnes imá!
O preslavni „retiradi“
Mnogo bode spet ščokôtal!

        Ambrozijo.
   In francoščine ne zabi
Vemo, spet sloveče svoje.

        Pedro.
   Hopsasá! ljudjé, veséli!
Vse prišló je v pravi ték;
Danes skôro bi zblaznéli:
Luč in godba, ples — vse vprék!
Milostivi nam gospod
Gostom streže sam povsod.

        Kmetje.
   Ples in godba?

        Pedro.
   Buzarona!

        Kmetje.
   Hej, veseli!

        Fabijo
(podavsi mu kozárec).
   Píjte, kume!
In na troške so gradščaka
Danes razsvetlíli nas!

        Pedro
(otrè si potno čêlo).
   Prosti vsi so, toda jaz,
Jaz trpím bolj od težáka.
Grom in stréla!

        Kmetje.
   Vi? Kakó?

        Pedro
(gravitetično).
   Jaz sem „ Peter des plaisirs!“

        Kmetje.
   Kaj ste? Pôvejte nam še!

        Pedro.
   Vse je meni komandovati,
Vse me ima despektovati!
„Pedro,“je dejál gradščák,
„Dnes nadzórstvo izročím ti,
Mož stupíden ti si, véem,
Náte se povzdáti smém.
Glej na réd, priporočím ti.
Pônos javi, svoj ženíj,
Bodi Peter des plaisirs!"

        Kmetje.
   Pasja nôga !

        Fabijo.
   Pijte, kume!

        Pedro.
   Torej, kmetje, vi pozor!
Služil jaz sem pri vojacih
In v stvaréh sem óster tacih.
Pri preslavni retiradi,
Kder sem pustil tó nogó —

        Fabijo.
   Anno štirideset; píjte!

        Pedro.
   Anno štirideset, res!
Sem li pravil vžé o tém?

         Kmetje.
   Stokrat vžé, gospod in válpet!

        Pedro.
Nič ne dé, pa zopet čujte.
K méni, družba ti vesela! —
Bila tudi je nedelja,
Zdí se mi še kakor včeraj!
General naš, star soldát,
Zjutraj náuk dá nam zlát.
„Detca“, nam dejál je „zmeraj
Várujte život skrbnó!
Zvít voják vas slednji bodi,
Venec gré le vojevodi,
Če mu ni ubít nikdó.
Ne premóti naj sovrág vas;
Slednji hôdi za menoj!
In pri retiradi vsák vas
Spet prikáži se takoj!"
Bogme, prav nas je učíl!
Jedva góvor okončá,
K retiradi znák se dá;
Strah je nas vse vprék podil.
Zdaj imeli smo kuražo!
Drli smo v Sevíljo vsí!
Jaz sem vároval bagažo,
Smrt imèl vžé pred očmí.
Tékel z jedno le nogó sem
Z drugo branil se srčnó sem.
Ko pred mestom vojska je,
Ljudstvo skrozi vrata vrè
Mestna, da je bilo strah.
Srečen z nôgo desno jaz
Pridem skroz-nje zadnji čas,
Pôtler zarožljá zapáh.
A ko rešim hitro v tem
Nôgo tó-le vse nezgóde,
Vžé izgubil drugo sem
Po zaključbi vràt, usóde.

       Fabijo.
   To je čudo! Pijte, kume!

Tretji prizor[uredi]

Prejšnji. Don Evgenijo pride iz gradú.

        Ambrozijo.
   Glejte, mladi gré gospod!

        Pedro.
   Srčno ga vzprejmíte, déčle!

        Dekleta.
   Žível Don Evgenijo naš!

        Evgenijo.
   Hvalo, krasne déklice!
Uživájte veselóst,
Dvojna bodi vam radóst,
Ker dnes slavnost dvojna je.
Petindvajset let vbegnílo
Dnes, kar stáriši so moji
Pred altarjem potrdílo
Dali si v ljubezni svoji.
V grad so vas vse povabíli!
Pridite mi torej vse!
Vam povedal Pedro je? —
Kde je?

        Pedro.
   Tukaj, gospod mili!
Da močí bi naužíl se,
Pijem malo po navadi,
Po preslavni retiradi
Nísem kakor dnes potíl se.

        Evgenijo.
   Si izvršil moj ukaz?

        Pedro.
   Stvar ognjíčarjeva je
In svetílo v redi, vse!

        Evgenijo.
   Kadar solnce gré od nas,
Z dnevno lučjo tekmecúje
Tisoč lučij naj bliščôba,
Da kot rôžen vrt dvigúje
Písan v nóč se njih svetlôba.
Postraníca naj glasí se,
Vé ovénčane vse s cvéti
Imate se mi vrtéti,
Plesa vse naj veselí se! (Godba za odrom.)
Kaj pomenjajo ti glási?

Četrti prizor[uredi]

Prejšnji. Kmet.

        Kmet.
   Od Madrída črez pogórje
Bliža tolpa se cigánov,
Na nosíli spredaj — krasnem,
Písanem — sedí dekletce,
Ki lepó je neizrečno;
Kot mej vráni golobíca
Gleda prijaznívo vkróg.

        Evgenijo.
   Je Precijoza?

        Kmetje.
   Kaj, Precijoza?
Pojdimo jej kar naproti!

        Kmet.
   Stojte — skôro z družbo malo
Pride pótem bližnjim prav
Tú po vási; drugi pa
Tam ob réki v gozd gredó.

        Evgenijo.
   Da je ona, oj, kakó
Povelíčala bi slavnost!
Slednji dan moj oča pravi
O dekletci tem prekrasnem,
Ki je videl je v Madrídi.

        Kmetje.
   Glejte, vžé se bliža angelj!

Peti prizor[uredi]

Prejšnji. Precijoza. Don Alonzo v lovski obleki, s puško in mečem. Glávar. Vijarda. in še mnogo cigánov.

        Evgenijo.
Ha, to je prekrasno dèkle! (Gré jej naproti.)
Dete, si li ti Precijoza,
Ki umételjnost in čar jej
Hvali španjski svet glasnó?

        Precijoza.
   Mílostni gospod, Precijoza
Sem; dostavek šala je!
Prosto dèkle sem cigánsko;
Pojem, hleba si služiti,
Pesni vam srcé topeče;
Znam i plesati boléro
In povém skrivnósti sreče.

        Evgenijo.
   Kaj bi se poniževala!
Duh se tvoj in kras blestí.

        Precijoza.
   Góvor vaš je sama šala!
Rek mi znan je, ki velí:
V španjski blaženi dežéli
Kras, dražestnost kál poganja;
A v Valenciji véseli
Njiju cvetu svet se klanja.

        Evgenijo.
   Tá dostojnost! Té besede!
Ona res takó se vede,
Dá vso hvalo sramoti.

        Pedro.
   Kras nebésk je Vile mlade!
Od preslavne retirade
Vídel Pedro takšne ní.

        Evgenijo
(glasnó Precijozi).
   Ker nas véš tako čestíti,
Trsov našíh sók presladki
Ima ti za govor gladki
Ustna tvoja poljubíti.
(Migne, in podá se jej kozárec vina.)

        Vijarda,
(ki so je takoj pri svojem nastopi plaho ozirala
okolu sêbe, glavárju).
   Starec, glej za božjo voljo!

        Glavár.
   Nu?

        Vijarda.
   Le spómni se, poglej!
Ne poznaš li tega kraja?
Danes baš je šestnajst lét;
Tamkaj grad in tamkaj gozd?

        Glavár.
   Stréla! Kámo smo zabrêdli!

        Vijarda.
   Stráni brž, pretí nesreča.
Ljubosumni vitez tá
Nam skrbí povsod napravlja,
Vedno vzbujajóč prepír.
Glej, kako vžéspet zijá!

        Glavár.
   Smola, žêplo padi nánj!
Slabo vse gré in navskriž,
Kar je tá zlí duh pri nas;
Jaz ga hčem še kaznjevati!

        Precijoza,
(ki je v tem govoriia z Don Evgenijem, tiho
Alonzu, kateri, oprt na svojo puško, jo z ljubosumnimi pogledi opazuje).
   Znate li, da lovec ste?
A čemerni vaš obraz
Rad ne gleda se pri nas.
(Glasnó, podavši mu kozáarec in odvzemši mu puško.)
Náte, okrepčájte se. —
Tú lepó je, nékov glas
Tú sladkó mi govorí!
In nikder in dolg vžé čas
Mír me ták obdajal ní.
(Puško prisloni ob drevó.)

        Alonzo
(záse).
   Ali vitez jo z neznano
Vleče k sebi močijó?
Da se hliniti jaz moram,
Krí navrača mi v glavó!
(Precijoza mu zopet vzame kozárec in ga dá nazaj.)

         Evgenijo.
   Skrbna ti si, Precijoza,
Pusti lovec drag ti je.

        Precijoza
(šalívo.)
   Ženih moj moj je, zôve pa
Feliks se —

        Evgenijo.
   Res, on je Feliks,
Ako prav ne vidi se!

        Glavár
(Don Evgeniju).
   Gospod, oprostite ví;
Nam sedaj je hitrim biti,
Kajti blizu smo nočí.

        Evgenijo.
   Kdo velí vam, se mudíti?
Kamor hčete idite,
Da tú le Precijoza je.

        Glavár.
Kaj, Precijoza?

        Evgenijo.
   Dà, sladkósti
Njé se pesni vzveseljújejo,
Slavko to naj občudújejo
Slavnosti nocojšnje gósti.
Menite, da le meščani
Spretnost cenijo deklétsko?
Takšni ptici, daleč znani,
Čudi se i ljudstvo kmétsko.
(Objame Precijozo.)

        Precijoza
(se mu izvije).
   Vi, gospod —
  
        Evgenijo.
   Čemú bežíš ti?

        Precijoza.
   Jaz pošteno sem deklè.

        Evgenijo.
   Se li žéniha bojíš ti?
Huj! Osórno gleda te.
Se li Feliks šál bojí?
Mislim, da je ljubosumen?

        Alonzo.
   Ne; a góvor vaš brezumen,
Pust se mêni, vitez, zdí.

        Evgenijo,
   Brž odlazi!

         Alonzo
(prijemši Precijozo za róko).
   Nu, Precijoza!

        Evgenijo
(vmes stopívši).
   Stoj, to ní mi bil namén!
Jutri dèkle vzameš sóboj,
Za nocoj pa le — Bog s tóboj!

        Alonzo.
   Vam pač boj je zaželèn?

        Evgenijo.
   S tóboj? — Moram se smijati!

        Alonzo.
   E, vas nič se ne bojím!

        Evgenijo
(pretèč mu).
   Dečko!

        Alonzo.
   Jedva srd krotím!

        Evgenijo.
   Skušaj brž se mi pobrati!

        Alonzo.
   Bès vas lôpi!

        Precijoza.
   Stojta nu!

        Evgenijo.
   Kakšna drznost!

        Alonzo.
   To vedenje!

        Evgenijo
(prime za meč).
   Vstavi svoje govorjenje —

        Alonzo
   Hajdi, némam ga strahú!

        Evgenijo
(izdêre meč).
    Ha, nesramnik! Jaz življenje —
(Borita se.)

        Kmetje
(izvijó Alonzu orožje).
   Vdárimo! Naj pokorí se!

        Precijoza.
   Grôza v srci mi budí se;
Mili Bog, vžé izgubljen je!

        Evgenijo.
   Dà, je vžé! zvežíte ga!

        Alonzo.
   Oj, brezumnost ti mojá!

        Pedro.
   Spóne!

        Precijoza.
   Mílost krvi mladi!

        Pedro.
   V lance ga zakújte ví!
Po preslavni retiradi
Takšen cvét se videl ní.

        Evgenijo.
   V grad ga hitro potegníti;
V temi ječe najgloboče
Čas imèj se pokoríti!

        Precijoza
(Don Evgeniju).
   Jaz klečèč vas prosim vroče —

        Alonzo.
   Precijoza, pred sobój te
V prahi jaz ne morem zreti.

        Evgenijo.
   Stráni z njim!

        Precijoza
   (Don Evgeniju).
   Ne, prosim, stojte —

        Alonzo.
   Tiho! ne jim razodeti;
Veš, kaj si prisegla mêni!

         Glavár
(tiho Precijozi).
   Mólči! Vsi smo izgubljêni!

        Evgenijo.
   Brž! velím zdaj zadnjikrat!

        Pedro.
   Mladci, brž!

        Alonzo.
   Precijoza, z Bogom!

        Precijoza.
   Mili Bog!

        Kmetje.
 Brž! Stráni z njim!
(Več kmetov ga vêde v grad. Precijoza se gane, kakor
da hoče iti za njimi, a Vijarda in glavár jej ubranita.)

        Glavár
(tiho Precijozi).
   Stoj, in upaj v-mé!

        Evgenijo
(kmetom, ki so ostali).
   Vi drugi
Razpodíte rokovnjáče;
Vsacega mi povežíte,
Ki se klati še tú vkróg. (Precijozi.)
Skušaj hitro k meni priti,
Zdaj imam poróka, znaš;
Dolgo se nikar muditi,
Smrt, življenje ti mu dáš!
(Gré v grad.)

Šesti prizor[uredi]

Prejšnji, brez Don Alonza, Don Evgenija in nekaterih
kmetov.

        Glavar
(Vijardi).
   Zdaj pozór! On shranjen je.
A skrbímo, zbog njegà
Da še njé ne izgubímo.

        Vijarda
(Precijozi).
   Precijozka mirna, kaj
Vsa prepadena molčíš!
Vse še dobro bode, srček,
Le sovéte nase slušaj.

        Pedro
(gravitetično naprej stopivši).
   Stráni gadje, stari mladi!
Kdor mi tú še kontrahúje,
čast preslavni retiradi!
Vsak takoj se aretúje.

        Vijarda.
   Precijozka!

        "'Precijoza.
   Jaz hčem iti?
Nígdar! Jaz v gradščíno grém!

        Glavar.
   Stoj! jaz têbi zapovém!

        Precijoza.
   Bog, kaj hčete li storíti?

        Pedro.
   Prosta je! Gospod tó zná.
Sam je tó jej deklamoval
In v svoj grad jo persifloval!
(Laskavo Precijozi.)
Idi brez strahú srcá!

        Glavar
(pomigne svojim dečákom).
   Tá poštena misel ní.
Če on hoče nas prognáti,
Ona tú ne sme ostati;
Nji gospodje smo le mí.

        Vsi cigani
(bližajóč se Pedru).
   Istina, to misli vsak nas;
Njega smé on pridržati,
Nam pa íma próstost dati.

        Pedro
(nazaj se pomeknivši).
   Nu — pobêri vse vržé vrag vas!
        
        Kmetje.
   Dà, vsi stráni!

        Precijoza.
   Oj, jaz vboga —

       "'Glavár in Vijarda
(tiho Precijozi).
   Kmetov dražiti nikar!

        Kmetje.
   Strani!

        Precijoza.
   Prosimo odloga!

        Glavár in Vijarda
(veêdeta Precijozo stráni).
   Pst! Še poravná se stvar!

      Kmetje.
   Brž, če ne vam bode v kvar!
(Poženó cigáne in vse gré za njimi.)

Sedmi prizor[uredi]

Pedro. Fabijo. Ambrozijo.

        Pedro
(kričèč za njimi).
   Rokovníki! Lupeži!
Dobro pazite mi nánje,
In do gôzda jih podíte.
Grom in stréla! (Otrè si potno
čêlo.)

        Fabijo.
   Pijte, kume!

        Pedro
(izpraznivši kozárec na dušek).
   Danes res je vroč bil dan!
        
        Ambrozijo.
   Oh! tresó se mi vsi udje!
Dečiko je začaran bil.

        Fabijo.
   Kaj še? vínjen bil je, pravim.

        Pedro.
   Tiho, bil je jalousie,
Taka je.

        Ambrozijo.
   Začaran!

        Fabijo.
   Vinjen!

        Pedro.
(srdit).
   Mirni pravim!

        Ambrozijo
(vstrašen).
   Bog nas váruj!

        Pedro.
   Paraplui!

        Ambrozijo.
   Nikarte kléti!

        Pedro.
   Grom in strela!

        Fabijo
(brž podavši mu poln kozárec).
   Pijte, kume!
In povejte —

        Pedro
(izpraznivši kozárec).
   Da povem vam,
Z vinom moram se traktovati!
Trezen človek je bedák;
Ko od vina sem gorák,
Pôtler hčem vas inzultovati.
        (Otidó.)

Osmi prizor[uredi]


         Precijoza
(bleda z razpletenimi kodri).
   Srečno sem skrivaje všlà
Vender divjim jaz ljudém —
Nikdo me ne išče — prav!
Drzna srčna je ljubezen. —
Tam je grad — on v temni ječi!
Vse žrtvujem, da posreči
Mi se, oprostiti ga. —
A kakó storím tó? — Kaj?
Ni priróda li bogato
Me z daróvi okrasíla?
Nísem li za nično zláto
Često srca veselíla?
Ljubcu sčit sedaj postáni
Petje, polno vse sladkósti;
Ti življenje mu oznani,
Slast oznani mu prostósti!
(Vzame citre.)
Vam se ves moj ból odkríva,
Mojo rádost znate vé;
V strúnah vaših čar prebíva
In sočutnost za srcé.
Da tešíla si dobím jaz,
Milo, pesni, se glasíte,
In sovraga pomiríte —
Al kot vé naj razdoním jaz.
(Napoti so proti grádu.)

Deveti prizor.[uredi]


Precijoza. Glavár.

         Glavar .
   Ha, si tukaj!

         Precijoza .
   Stráni! Brž!

         Glavar .
   Čuj me, Precijoza!

         Precijoza .
   Mir hčem!
Rešiti ga up imám,
A nezgoda mi pretí.

         Glavar .
   Nam pogín pretí le, nam.
Če nas tú kdo zasledí.
Hitro z mánoj —

         Precijoza .
   Nígdar več!
Kaj? bojèč naj ubežím,
Njêga pa ne oprostím,
Ki le zámeje trpeč?
Ne! jaz rešiti ga hčèm,
Ali tudi z njim umrèm.
(Hče oditi.)
        
         Glavar
(jej zastopi pot).
   Stoj! od tú mi némas iti!

         Precijoza .
   Kaj je tó?

        Glavar .
   Ti z manoj gréš!

         Precijoza .
   Kákšen góvor!

         Glavar .
   Ti me vbogaj,
Jaz sem oster

         Precijoza .
   Ha!

         Glavár .
   Izvôli!

         Precijoza .
   Bésnik, kaj te briga tó?

         Glavár .
   Kri, život, dà, vse se tvéga;
Če ne slušaš vkaza téga,
Te prisilim z močijó!

         Precijoza .
   Bog! Alonzo!

         Glavár .
   Bès ga lópi!
On na svoje sramočenje
Nas vničuje; pogubljenje
Njêmu, sklep je v naši trópi.

         Precijoza
(preplašena).
   Moj Bog!

         Glavár
(silno).
   Dosta je beséd!
Pojdi, némaš li strahú?
Ti ne veš — v zidéh gradú
Za tobój bi skril se sléd.

         Precijoza .
   K vam se nehčem povrníti!
Vánj le zdaj zaupam jaz.
Vam pa kès je obudíti;
Za vsegdár ostavljam vas!

         Glavar .
   Meniš! oj ne moti se!
Z manoj pojdeš spet na tuje,
Vbógati dolžnóst ti je,
Ali, Bog naj me kaznuje!
Na teh rôkah jaz po sili
Nêsti v óni gozd te hčèm,
Da nesreče te otmèm!

         Precijoza
(kričèč).
   Na pomoč!

         Glavár .
   Pst!

         Precijoza .
   Mož nemíli!

         Glavár
(vzburjen).
   Za život gré tú in krí,
Izgubí se, al dobí se!

         Precijoza
(v smrtnem strahi).
   Bog nebéski, kaj golčí?!
Môči rešiti mi ní se!
Sveta mati, čuvaj me!

         Glavár
(besen).
   Pojdeš?

         Precijoza
(na vse straní se ozirajóč, zakričí).
   Ha! (z glasom vdanosti.)
Nu, zgôdi se!
(Gré k drevesu, vzame Alonzovo puško in poméri
nánj.)
Greš, hudobnež!

         Glavár
(otrpnen).
   Grom in pèklo!

         Precijoza .
   Brž zločínec, mi pobegni!
Al grmèč prodrèm ti s tèm
Svincem srce nepostêno!

         Glavár
(slaboglasno).
   Joj mi! vse je izgubljêno!

         Precijoza .
   Hvalo Bógu, prosta sem!

         Glavár
(zateptá z nogo).
   Zlódej! (Hče ubežati.)

         Precijoza
(zastopi na pot).
   Stoj! — Kaj menim še!
Dà, za Bóga, taka je!
Ti me sam izprémiš v grad.

         Glavár .
   Jaz nigdár!

         Precijoza
(dvignivši puško).
   Tú ímam, mislim,
Moč, da moraš z manoj iti!
(Glavár hče ubežati.)

         Precijoza
(pomerívši nánj).
   Ne skušaj se vtegniti,
Svinec moj ujame te!

         Glavár
(jej pade pred nógi).
   Hčeš li res me pogubiti?

         Precijoza .
   Platiti le, nehvaležnik!
Kajti za prostóst vjetnika
Iftem ponúditi v odkúp jaz
Naše — svoje — vse imetje;
Ti pa v kazen bodeš pôrok!

         Glavár
(preplašen).
   Zarotím te —

         Precijoza .
   Nevoščljívci!
Samopasnost gola vas
Vnéma, vlada, sleharn čas.
Zdaj sem takšna jaz s tobój!
Sam pomožen imaš biti
Meni ljubca ti rešíti!
Hodi brzo pred manoj!
(Žêne ga, s puško nánj merèč, navkréber proti grádu.)

Četrto dejanje[uredi]


Dvorana v gradi Don Fernanda Azevede. Večer. Luči
po mizah.

Prvi prizor[uredi]


Don Fernando in Don Evgenijo
(vstopita).

        Fernando
   Kaj sem čul? Kaj ti počenjas?
Ti prepíraš se s cigánom?
Tú v Precijozi, mojem gradi?
In glavárja, praviš, ona
Je prisilila se vdati?

        Evgenijo
   Oča, dà, in s prošnjo táko:
Naj v zapor se óster dene.
Zoper njó hudó grešíl je;
In življenja ni si v svesti,
če uživa on svobodo,
Predno prost je žénih njé,
Da pred njim jo lehko brani.

        Fernando
   Kaj, nje žénin?
        
        Evgenijo
   Je tist dečko,
Ki je, ljubosumja poln,
Meč potegnil proti mêni.

        Fernando
   Kaj, iz ljubosumnosti?
In ti zdaj bi sódec bil,
Ako je grešíl zbog têbe?

        Evgenijo
   Nu, takó ostró ne mislim!
Kajti samim tem načinom
Smo v svoj grad jo privabili.
    
        Fernando
   Kje je zdaj ?

        Evgenijo
   Tam pri majki.
Donna Klara je pri ôkni
Videla dogodek ta;
Precijozo imenujem
Jedva, ko pozóve jo.
Baš zdaj pride.

Drugi prizor.[uredi]


Prejšnji. Donna Klara.

       Fernando
(jej naproti).
 Nu, kaj praviš?

        Klara
   Kákšno dèkle, moj soprog!
Kar o nji je pravil svet,
Moje nádeje preséza!
Tákšen dúh pri tej lepôti,
In osoba prikupljíva —

       Fernando
   Vidiš li, da res je angelj?
Toda, kde je?

        Klara
   Tamkaj v sôbi,
Plakajóča na ves glas.
Smé li danes v dan veselja
Tožnost njé okó kalíti?
Ne, takó vi níste krut;
Miílost ižkazite nji:
Ljubček njé jej bódi prost!

Tretji prizor.[uredi]


Prejšnji. Strežnik.

        Stréžnik
   Mílostni gospod, pred gradom
Truma je cigánov zbrana,
In ciganska máti silno
Terja, govoríti z vami;
Meni za petámi je.

        Fernando
   Próst jej vstop!

        Stréžnik
   Vžé tukaj je.

Četrti prizor.[uredi]


Prejšnji. Vijarda.

        Vijarda
   Bog ohrani mílost vašo!
Mílostno gospó in sina!
Blagoslov nebés razlíj se
Nad presvetló vašo hišo,
Da cvetè in krepko raste!

       Fernando
   Kaj zahtevaš?

        Vijarda
   Precijozko,
Vnukinjo mi, vaša milost!
čas in pot hitrost vkazuje;
Dlje se tú ne smé muditi.
A predrzneš, ki grešíl je
Zoper mladega vam sina,
Tá ostró naj se kaznjéva;
Toda svak moj, in glavár nag,
Kaj, za Bóga, tá je storil,
Dà ste vkóvali ga v lance?
Bodi próst!

       Fernando
   Precijoza tú
Bodi; rokovník glavár je,
Ki deklà mučí in plaši.

        Vijarda
   Bog se smiluj! Vi ste modri,
Bodite i mílostni!
Precijozka zdaj v Valencijo
Mora k svete Ane gôdu,
Jutri ima tamkaj biti;
Torej ne mudíte nas!

        Fernando
   Hčeš zakóne mi dajati?
Precijoza tukaj bodi,
Ti pa idi!

        Vijarda
   Oj, svetníci!
Hcete res me pogubíti ?
Oj, gospá, gospodič mili!
Naj objamem vam kolena,
Govoríta ví dva záme,
Bog vse tisočkrat poplati!

        Evgenijo
   Stráni, oča to veléva!

         Klara
   Tudi vam ne bode v kvaro!

        Fernando
   Dosta! Brž odlazi, satan!
Ali moji hlapci brzo —

        Vijarda
(vzdihujóč).
   Sveti Krištof mi pomózi!
Svojimi sorodovíci
To ravnanje je tiránsko.

        Fernando
   Kaj golčíš?

        Vijarda
   Ni Don Carcamo
Vaš sorodnik in prijatelj?

        Fernando
   Dà, on je!

        Vijarda
   Nu, sin njegov
Precijozin žénih je!

        Fernando
   Se li babi blêde?

        Vijarda
   Nígdar!
Gledite, prekrasni lovec,
Ki ste vjeli danes ga,
Vítezek prav nežen je!

        Fernando
   Kaj?

        Klara
   Al res je?
 
        Evgenijo
   Don Alonzo?

        Vijarda
   V lovski hodi on obleki
Z nami od Madrída vžé.
Šent! gospodič ta je blazen;
Redko se takó godí!
In kakó se on rotíl je!
Da jo mora v zákon vzeti:
Kajti mi smo vsi pošteni!

        Fernando
   Kaj vi hteli —?

        Vijarda
   Kdo bi branil?
Krivda naša ní, on pôvej;
Prenočíšče mu odrekli,
Vsak svaríli smo ga dan;
Toda on se ní odstranil.

        Klara
   Res, neslišno!

        Fernando
   Ni verjeti!

        Evgenijo
   Je li tepec ták na sveti?

        Vijarda
   Kaj, je li brezum, če Španije
Pol, kot vitez tá blazní?
Starost klanja se, mladóst
Moje vnukinje lepôti.
Menim vender, vam in ôči
Malo tó veselja dela.

        Femando
   Véš, nesramnica, da morem —

        Vijarda
   Jedno še vam jaz naznanjam!
Don Carcamo je hvaležen.
Delajte v imeni njega :
Platite mi tisoč skudov,
A glavár nam bodi próst,
In odjadramo vžé jutri
Zgodaj s Precijozo v svet,
Ter ne pridemo več v Španijo.
Ako nehčete, le glejte,
Prej si on konca življenje,
Nego pustil bi dekleta.

        Klara
   Je li res?

        Fernando
   Na Bóga, res!
Ta sanjáč je nágnen temu;
Brž trebé je odločiti —
Hej, odlazi, kača stara!
Čakaj, da te spet pózovem.

        Vijarda
   Dobro, grèm, gospod; velí
Zakon pak deželni vam,
Da nas mirne odpustíte;
Zadolžénca vi kaznujte,
Čréz-nas némate močí.
Izvolíte! Tisoč skudov,
Ali pa ste moj sorodnik!
Hi, hi, hi, križ je volíti!
Bog vas čuvaj! Brez zamere!
(Otide.)

Peti prizor.[uredi]


Prejšnji brez Vijarde; takoj pôtlej stréžnik.
      

       Fernando.
   Tudi jaz takó sem menil,
Ko v Madrídi o Precijozi
Čul sem mladca govoríti!

        Klara.
   Kaj li oča mu poreče?
V tej še uri pride k nam!

        Fernando.
   Skôraj prav se mu godí!
Ves zaljubljen vánj, bil slep
Za slabósti vse je sina.
Oča méni zdaj ga v bóji,
Sanja vžé o lovoríkah,
Ki jih njega služi meč;
Čakaj, brate, vidiš vse!

        Strežnik.
        (vstopi).
   Don Carcamo iz Madrída
Baš zdaj je prijahal v dvor.
                      (Otide.)

        Fernando.
   Tukaj, nu zdaj sam uvèt
S čarovnieo lehko sklepa;
Moj načrt pa je vžé gôtov,
Da sinú, očeta klonim.

        Klara.
   V tem jaz idem k Precijozi.
Vbogo dèkle, kaj prežíje,
In Bog zná, kaj še v del ti pride!
    (Gré v stransko sôbo.)

Šesti prizor.[uredi]

Don Fernando. Don Evgenijo.. Don Francisco.

        Francisco.
   Žívela, nevesta, žénih!
    
        Fernando
(objemši ga).
   Hvalo, hvalo, Bog te vzprími!
       
        Francisco.
   Nu, kakó je, zali žénih,
Si li denes tudi plesal,
Kakor v prve dan poróke
Denes petindvajset let?

        Fernando.
   To si misli! (Evgenija kažoč.)
       Tú moj sin!

        Francisco.
   Kaj, Evgenijo? Gledi nu!
Vi ste brž vrhá dorastli!
Ko sva videla se zadnjič,
Nós gospodič svoj si ranil
Tú na mêča kríži je.

        Fernando
(Evgeniju).
   Pojdi, válpetu povedat —
(Govorí tiho z njim, Evgenijo se nasmiha, kloni
Don Carcamu in otide.)

Sedmi prizor.[uredi]

Don Fernando. Don Francísco.

        Francisco.
   Hm, prav žal dečák, tvoj sin!

        Fernando.
   On selják je, dragi bráte —
In gospôdski njemu svet
Še neznàn je. — Tvoj, se vé, da —

        Francisco.
   Res, on zlodjev vam je dečko,
V njem junaški dedov se
Duh je z nova čvrst probúdil!

        Fernando.
   Kaj? Izvéstno je zdaj v vojski?

        Francisco.
   To si misli. Tist večer še,
Ko iz stólnega se mesta
Vmikala drhal cigánov,
Žêlja po junaštva delih
Gnala ga na pot je slave.

        Fernando.
   To je čudo!

        Francisco.
   Dà, ne véš ti,
Kakšne dela mi skrbí!
Moj jedinec je predragi.
Kaj bi dál, ko htel bi dečko
Stopiti mi v stan zakónski;
A pohlèp po česti, slavi,
Sam navdaje mu srcé.

        Fernando.
   Znam! — Oj, trikrat srečni oča!
To je rádost, da junaka
Imaš sina!

        Francisco.
   Res je, res.

        Fernando.
   Ti kaj piše?

        Francisco.
   Nič do zdaj še.

        Fernando.
   Pisal on ti prej ne bode,
Dôkler vojske ne premaga.

        Francisco.
   Res je, res je!

        Fernando.
   Zdaj pa prosim!
Dnes se jeden je cigánov
Bil uprl mi zoper sina,
In pretíl mu z golim mečem.

        Francisco.
   Vrag, kaj čujem!

        Fernando.
   Dà, takó je!
Bi li storil ti ljubáv mi,
Ker jaz pôsla baš imám,
Da v imé ga sodiš moje?

        Francisco.
   Rad, prav rad!

        Fernando.
   A svétujem,
Da ravnàj mi z njim prav strogo.

        Francisco.
   To je jasno. Al na kól z njim?

        Fernando.
   Bog ne daj! nasprotno le
Vstrášiti ga menim jaz,
A potem pomilostíti.

        Francisco.
   Si li blazen? Lump naj vísi!
V tákšnih slúčajih ti vselej
Premehák si. Vbogaj mêne,
Daj nam vzgled!

        Fernando.
   Ti pac želíš —

       Francisco.
   V mojo rádost ga obési!

       Fernando.
   Vender, ti ga mi obsódi!

        Francisco.
   Sem ga pôšlji!

        Fernando.
   Vžé ženó ga.

        Francisco.
   Prav; zdaj hôdi svojim potem,
Jaz pak bodem mu sodník.
(Séde za mizo na desno.)

        Fernando.
   Bráte, ne prenagli se!

        Francisco.
   Mólči nu, viséti mora!
(Don Fernando otide.)

Osmi prizor.[uredi]


 Don Francisco . Potem Pedro , z golim mečem naprej.
Nekateri smešno opravljeni kmetje naoroženi súlicami in
puškami z Don Alonzom , vklenenim v svoji sredi, marširajo
zapóred noter.

        Pedro
(zapovedujóč).
   Fronta, stoj!
        
        Alonzo.
(vgledajóč svojega očeta).
   Moj oča!
(Zakrije obraz z rokó.)

        Francisco.
   Bliže!
(Pedro, vojaški vedóč se, prišvepa prav blizu
Don Francisca.)

        Francisco.
   Kdo, prijatelj, ste?

        Pedro
   Gradski válpet, milost vaša!
Petindvajset lét sem v službi:
Šestnajst let bil mušketír
In dnes „Peter des plaisirs!"
Pri preslavni retiradi,
Kder mi tó-le je nogó —

        Francisco.
   Vžé dovolj je! — Ujetník!

        Pedro.
(se pokrije in maršira na prejšnji svoj prostor).
   Pôzor! — V stran na desno!
(Obrne se proti Don Franciscu, drugi se obrnó
na levo.)
Marš!
(Menèč, da gredó drugi za njim, maršira do Don
Francisca, a drugi baš v nasprotno stran.)
Jedna, dvé, jedna, dvé, jedna, dvé —
Fronta, stoj! (Obrne se, hteč pokazati na
Alonza.)
(Tá — osupnen, ko zagleda svoje ljudí na
drugem konci sôbe.)
Gróm in stréla!

        Francisco.
(nasmihajóč se).
   Dobro tukaj komanduje
Gospod válpet.

        Pedro.
   Duplikujem.
Tó nováki, tepci so!
Če dovóli milost vaša,
Stražo hočem stráni vêsti.

        Francisco.
   Stóri tó!

        Pedro.
   Hej, vi trabanti! —
Znate li dolžnosti svoje? —
Juan, Fabijo, Gil!

        Kmetje.
   Kaj je ?

        Pedro.
   Paraplui! Ne znate li,
Kaj je desna, leva stran?

        Kmetje.
   Mi smo kmetje, mojster Pedro,
Jezik vaš pa tuj je nam.

        Pedro.
   Od preslavne retirade
Videl bebcev tacih nisem.
Vrag vas vzemi!

        Kmetje.
   I vas!

        Pedro.
   Merci!

Deveti prizor.[uredi]


Don Francisco. Pedro. Don Alonzo.

        Pedro.
   Hčem li vam zdaj zadolženca,
Milost vaša, prostitovati ?

        Francisco.
   Drži jezik za zobmí!
Semkaj pridi tá lenúih!

        Pedro.
   Tjakaj, brate, tam je sódec.
(Don Alonzo ga pahne od sêbe in stopi pred
očeta.)

        Francisco.
(skoči k višku).
   Bog, kaj vidim!

        Pedro.
   Zvíto bučo
In lenúiha, mílost vaša!

        Francisco.
   Smem li tú očém verjeti?
Si li, ali nisi ti?

        Pedro.
   Zná se, da je on, falot.

        Francisco.
   Pôvej, kaj li delaš tú?

        Pedro.
   Paraplui! jaz transportujem

        Francisco.
   Tá obleka?

        Pedro.
   Plen tatév je.

        Francisco.
   Déj, povéj —

        Alonzo.
   Da sva samá —

        Francisco
(Pedru).
   Stráni, hitro!

        Pedro.
   Serviteur!
Kar očara vas na mesti!

        Alonzo
(Pedru).
   Idite, moj tó je oča!

        Pedro.
   Kaj? comment?
   
        Francisco.
   Moj sin!

        Alonzo.
   Moj oča!

        Pedro
(po stanki).
   Zlódej, zdaj se mi svetlí!

        Francisco.
   Stráni!

        Pedro.
(vmikajoč se).
   Pôklon po navadi!

        Alonzo.
   Vsaj ne delajte ovér.

        Francisco.
(teptajóč z nogó).
   Stréla ná-vas!

        Pedro.
   Fai l’honneur. (Otide.)

Deseti prizor.[uredi]


Don Francisco. Don Alonzo. Don Fernando (stopi mej durí.)

        Francisco.
   Nu, moj sin?

        Alonzo
(pade mu pred nogi).
   Oj, milost, oče!
Greh je moj le sad ljubezni.

        Francisco.
   Kôga ljubiš?

        Alonzo.
   Precijozo!

        Francisco.
   Kaj, Precijozo? to cigánko?

        Fernando.
(naprej stopivši).
   Kar ostávil je Madríd,
Po gozdéh izprémlja vedno
V préprosti obleki jo.

        Francisco.
   Ljubi Bog! moj sin cigàn je!

        Fernando.
   Tó so njega slavna dela,
Sád je tvoje vse slabósti
In brezpameti njegove.
Takóvšno deklè ljubiti,
Čast zamétati rodbine,
Tó je sramno!

        Alonzo.
   Tó je sramno?
Kaj pradedov vrsta lé
Vnukom víje vence slave?
Ali ni priróda vžé
Venca splêla jej krog glave?
Kdo bi slušal klevetánje,
Htèč jej krátiti krepóst?
Njej skazuje spoštovanje
Španijolska naj mladóst!
Jaz ne — vi in domovína
Tega se sramujte čína.
Ker prepuščate nezgodi
Njó, ki se slaví povsodi.

        Fernando.
   Predno dalje govoríva,
Stórite ljubáv, netják, mi,
Pojdite v to sôbo z manoj,
Kder se boste preoblekli.
Ko bi jeden mojih góstov
Videl v takšni vas oprávi —

        Francisco.
   Res, za Bóga, stráni brž!

        Alonzo.
   A Precijoza?

        Fernando.
(zapovedujóč).
   Idite!
Víteski opravljeni,
Kakor gré plemenitášu,
Mojemu sorodniku,
Pridite potem spet k meni!
(Vêde ga v stránsko sôbo in zaklene vrata
za njim.)
Tú sanjári zdaj do jutri!
(Vtakne ključ v žep.)

        Francisco.
   Bog, kaj neki hčem začeti?

        Fernando.
   Nič, moj brate, tisoč skudov
Platil jaz sem záte vžé.
Še nocoj gredó od todi,
Moji pa ljudjé skrbeli
Bodo, jutri da v Valenciji
Vsi se spravijo na ladjo.
(Don Francisco mu podá rokó.)
Zbog Precijoze žal mi je,
Boljše htel sem jej pomôči.
Kdo gré?

        Francisco.
   Tvoja je soproga!

Jednajsti prizor.[uredi]


Prejšnja. Donna Klara. Potlej Don Evgenijo.

        Fernando
(Klari naproti).
   Kaj? solzé?

        Klara
(Don Franciscu).
   Oj, dobro dôšli!

        Francisco.
   Preglobôko vžaljen oča —

        Klara
(mu seže v besedo).
   Vaš jaz ból — poznám in čutim
(pokaže na srcé).
Oproščèn pa tú vaš sin je.
Tó navádno ni deklétce,
V srci njé sem blagem brala;
Plemenítnik milováti
Móra jo, da je cigánka.
Odpovédala Alonzu
Trdno se je, blagodušno,
In obžalujóč resnično
Vam provzročeno bolest,
Sama je.v prognánstvo šla.

        Francisco.
   To je žrev!

        Fernando.
   Čudno res!

        Klara.
   V tej še uri loči se,
A svečanost dneva hoče
Prej še s petjem poslavíti.

        Fernando.
   More li?

        Klara.
   Tó hče v slovó nam
(Objame soproga.)
Dragec! mêni smíli se!

        Evgenijo
(vstopi).
   Vaju čakajo vžé v vrti,
Zbrana množica je gôstov,
Bližajo se i cigáni;
V lišpi vsa in polna míslij
Precijoza spredaj gré.

        Klara
(Don Franciscu).
   Dajte rôko!

        Fernando
(Don Evgeniju).
   Brš, Evgenijo!
(Otideta).

Dvanajsti prizor.[uredi]


Gledališče se izpremení v krasno razsvitljen vrt. Kmetje,
praznično oblečeni, plešó v posamesnih oddelkih in polno
jih je vkrog. V sprednjem deli prinašajo stréžniki stole
in jih postavljajo ob obéh stranéh v vrste. Pedro ukazuje.

        Zbor.
   Glej, zvézde prijazno blestè se
V življenja otožno temó,
Smijó nam iz dalje mračné se,
Veselo blestèč se, plešó!

In zêmlja v nebó je zmnjena,
Vkrog žárke ognjene vsipljóč,
Po lučih je njé razsvêtljena
Denašnje slovésnosti nóč!
A bolj še kot zvezde višíne
In lúč, se njé sveti obraz,
Blížina in dalja izgíne,
Ko njé se pokáže nam kras.

Veselja nam petje glasí se,
A trójin se žarek blestí,
In zêmlja in nébes vrtí se:
Naj víno, ljubezen živí!

(Ko vtihne zbor, se prikažó: Don Azevedo, Donna
Klara, Don Carcamo. Don Evgenijo in nekateri
vitezi in gospé, ki posédejo po stoléh. Iz dalje se čuje
cigánski marš, vedno blize; kmetje se razpostavijo
ob obéh stranéh. Ko je vse v redi, se prikažó cigáni.
Precijoza, v svoji najlepši opravi, kakor v
prvem dejanji, gré sè citrami v rôci pred njimi. Vijarda
in glavár za njó. Drugi cigáni zadaj.)

        Precijoza
(začudena vkrog sebe gledajóč).
   v Bog, kde sem! pred ókom svojim
Čudno ímam zdaj igró!
Ali slutnja v srci mojem
Mi vresníči se glasnó?
Razsvitljêni ti prostóri —
Té olepšane vrsté —
Sanj so mojih sládkih vzóri —
Toda, oj! — zgolj sénce lé! —

        Klara.
(k njej stopivši).
   Kaj je tej genítvi vzrók —

        Precijoza.
(plakajóč).
   Kaj sem vbóžica rojêna!

        Vijarda
(strahom glavárju).
   Vse nas pogubí otrók!

        Glavar
(tresóčim glasom).
   Črhni, pa je izgubljêna!

        Precijoza
(po stanki s težávo).
   Ból, trpljenje, ki mučí te,
Zábi, vbogo ti srcé!
Strúne k petji se glasíte,
Da se vtéši mi gorjé!
(Strastno vdari v strúne, silno svojimi čuvstvi se
borèč; a ko še jedenkrat pogleda vkrog, premorejo
bolest in citre jej padejo iz rók.)
Ne, ni môči, mi ne gré —
Jaz v slovó ne morem péti;
Htela čuvstva sem zatréti;
A zdaj póka mi srcé!

        Klara.
   Oj, nesrečna —

        Precijoza.
   Joj mi, vbogi!
Sleharn ból mi v delež príde,
Celo v mislij mi igró
ŽgóČi še brezup zaíde!

        Klara.
   Vmíri se, povèj, kakó —

        Precijoza.
   Često dvigal je v nadlogi
Me obup nad prah, ljubèč,
Kazal mi je v moji togi
Tempelj nádeje blestèč; —
Skroz megléne jaz temíne
Zrla dom sem otvorèn!
Upe moje in spomíne,
Vse vresničil mi je sèn;
V ljubem sem živela krogi,
Srečnem, rádostnem z menoj:
Našli so se meni vbogi
Oča, mati — ljubec moj!
(Pred-se strmèč se globoko zamisli.)

        Klara.
   Ha! kaj sluti —

        Vijarda
(silno glavárju).
   Zdaj je čas!

        Glavár
(dvignivši rôko).
   Brž, Precijoza!
        (Cigáni vdarijo v tamburine, tresó kragúljce in se
obrnó na odhod).

        Glavár.
   Hej, Precijoza! (Cigáni kakor
prej potresó tamburine.)
Brž v Valencijo!

        Precijoza
(k višku skočivši).
   Brž v Valencijo!
Dá, in dalje, vedno dalje!
V dnú se vode
Ohladilo srce bode.
Sólze žgóče
Vzprimljaj reke val deróče;
Vodi me obup od tú
Brez mirú! —
Ko se vmíčejo bregóvi,
Mi vetróvi
Kot njegov pozdràv šumé.
Mêni poči pa srcé
Zadnjim vzdíhom — večno moj!
(z največo težavo in z glasom obupnosti)
Brž v Valencijo — brž, takoj!
(Plane stráni.)

       Cigani
(vriskajoč).
   Hej, v Valencijo! Brž, takoj!

       Klara
(prihiteč).
   Stoj! Počakaj, Precijoza!
(Prijemši jo za roko vede jo na sprednji del odra.)
Jedno prošnjo, moj soprog!
Ćudno deklice usoda
Te prošinja srce mi,
In nagiblje mene jej;
Ako temu hčete dnevu
Staviti vi lep spommek,
Naj ne gre od nas otožna!
Moč ima, vse drzne želje
Svojega srca krotiti;
Svojstvo to zasluži plače.
Vbožici na povračilo
Odkupite jo, naj ima
Blizu mene dom, zavetje.

       Precijoza.
   Bog nebeški!

       Fernando.
   Da, zgodi se!
Donna Klara, želje vaše
So i moje; rad storim yam,
Kar sem htel poprej vže sam.
(Ciganom.)
Čujte! — Iskajoč pomoči
Je pred vami Precijoza
Solzna prišla k meni v grad.
Kde rojena je, skažite,
In do nje pravice svoje;
Ako ne, mir bodi z vami!
Da ni vašega rodu
Jasno je, in izvoliti
Prosto si zavetje sme.

       Glavar
(Vijardi).
   Oj, zdaj vse je izgubljeno!

       Vijarda.
   Toda, milostni gospod —


       Fernando.
   Ni besede, kajti znate,
Jaz na svojih tleh prisilil
Bodem svojo vas oblastjo,
Da poveste mi, kako ste
Tega dobili dekleta!

       Vijarda
(zaničljivo se smijoč).
   Kaj še! —Našli dete smo
Vse slabotno mi na poti,
Vsej nezgodi prepuščeno;
To priseževa vam lehko.

       Fernando.
   Jaz za starišev hčem krutost
Vbožici vračilo dati.

       Glavar
(Vijardi).
   Pusti, ni je zdaj rešiti.

       Vijarda.
   Ne, pozornim je nam biti,
Da se v hrumi še kaj vjame. (Don Fernandu.)
Milostni gospod, slušajte!
Sreča vodi Precijozo,
In nebo naj plati vam,
Vse, kar jej storite vi;
A še dalje čujte, prosim:
Nam slovesno obljubila
Je, če bode srečna kdaj,
Da polajša naše vboštvo,
In da bode vse dobrosti
Njej storjene povrnila.

       Fernando.
   Le mirujte, jaz sem porok,
Vse to bode vam storila.

       Vijarda
(poljubi mu plašč).
Bog vam plati! — Jedno še!
S Precijoze je usodo
Združena še važna tajnost.
Hčete li jo vi rešiti?

       Fernando.
   Rad, povej!

       Vijarda.
   Hčem, milost vaša!
Toda obljubite prej,
Ne kratiti nam prostosti,
In v plačilo meni, mojcem
Za življenje vse pravico,
V te dežele vaše mejah
Stanovati, naredite!

       Fernando.
Kaj blazniš? kaj li zahtevaš?

       Vijarda.
   Nič zato se ne jezite!
Ako zdf skrivnost nevredna
Vam te cene se, gospod!
Vsega vi ste oproščeni.

       Fernando.
   To je čudno! — A kaj stavim!
Ako tajnost mi nevredna
Zdi se, saj še nisem vklenen.
Bodi si! besedo dam!

       Vijarda
(vkrog stoječim posluhom).
   Druščina le-ta je priča. —
Čujte! — Dnes je šestnajst let,
Ko smo ob večerni uri
Prišli mimo tega grada.
Mej evetlicami ležalo
Blizu ribnika na travi
V spanji deklice je krasno —
Jedva v kacem tretjem leti —
Kril jo je ovoj, na prsih
Križec svetil se demantov. —
Blizu ni nikoger bilo,
Nego pestuna dekletca,
Ki pa nas ni opazila,
Ker je daleč tamkaj v gozdi
Ljubec jo objemal nje. —
Meni, rodom Afričanki,
Ki mi dan proroški duh,
V hip razjasni se bodočnost,
Kajti vkrog dekletca glave
Videla sem svit blesteč,
Kar posebne znak je sreče;
Jaz pobrala brzo sem
Deklico v svoj naročaj,
Vrgla v vodo nje ovoj,
In splazili smo se v gozd.

       Klara.
   Bog, to moja hči je bila!

       Fernando.
   Ko ovoj na bregi našli,
Mislili smo jo vtopljeno.

       Vijarda.
   Skrbno dete smo gojili,
Ki je hitro v družbi naši
Pozabilo na svoj dom.
Bila nam nad vse je draga
In Precijozo smo jo zvali.

       Fernando.
   Kaj, Precijoza, ta je, ta je —

       Vijarda.
   Hčerka vaša!

       Klara.
   Da, da, je!
Starost, lice, srce moje
Meni pravi to glasno. (Objame jo.)

       Vijarda.
   V mojih besedij svedočbo
Najdete še znamenje
Dveh zvezd na dekleta srci,
Ki je vaše pravo dete,
Tu pak je demantni križec,
Ki napis ima ob robi:
„Anna Klara Azevedo."

       Fernando.
   Da, tu dvomiti ni već!
Hčerka moja! (Pritisne jo viharno na prsi.)

       Evgenijo in Francisco.
   Res, neslišno!

       Vkrog stoječi ljudje.
   Cudne božje so naredbe!

       Precijoza
(po stanki).
   Jaz na prsih starišem!
Naj teko solze veselja —
Oče, mati — oj, sladkost
Nepopisna v teh glasovih!

       Klara.
   Kolikrat objokovala,
Dete, jaz sem tvojo smrt!

       Fernando.
   Upa nismo nič imeli;
Pestuna je ubežala.

       Precijoza.
   Oj, te sreče neizrečne!

       Evgenijo.
   Sestra moja!

       Precijoza.
   Vi moj brat ste?

       Evgenijo
(objame jo).
   Da, tvoj brat, ki svoj pregrešek
Zdaj popraviti hiti.
(Don Fernando mu poda kljuć. Don Evgenijo otide.)

Trinajsti prizor.[uredi]


Prejšnji brez Don Evgenija.

       Francisco
(roci razprostirajoč).
   Tu pak je Alonzov oča!
(Precijoza mu pade na prsi.)
Hčerka moja!

       Fernando.
   Da, moj brate,
Srečen vsegdar sin tvoj bodi,
On sanjasko je zvestobo
Svojo nas osrečil vse!

       Klara.
   Nje ljubezen mu je plača.
(Don Franciscu.)
   Ali niste v svojem vrti
Vi jo vgledali najpreje?

       Fernando.
   Res je! kaj si vze, Precijoza,
Brala ti iz roke moje?

       Precijoza.
   Kar se davno izgubilo,
Novič bode se rodilo.

       Fernando.
   Srečno to se zdaj godi;
Denes ti si nam rojena,
Anna Klara Precijoza.

       Pedro.
   Svatba, krst in se zaroka!
Živeli!

       Ljudstvo.
   Da, živeli!

       Glavar in Vijarda
(padeta na kolena).
   Oj, gospod premilostivi!

       Fernando.
   Strani!

       Precijoza.
   Odpustite, oče!
Prvič vas otrok vaš prosi!
Naj izpolnim, kar sem rekla.
Oh! jaz sem sedaj presrečna;
A nesrečne pa naj one
Vem, v težavah prej mi zveste?

       Fernando.
   Bog! to njeno govorjenje —
Vi mi prednjo pokleknite,
Angelju se zahvalite,
Da vam se pustim življenje!
(Vijarda in glavar poljubita Precijozi roci.)

Štirinajsti prizor.[uredi]


Prejšnji. Don Evgenijo. Don Alonzo.

       Evgenijo.
   Le pogledite sami,
Zmota ni slepila mene.

       Alonzo.
   Al res vzhaja sreče zora?

       Precijoza.
   Upati v nebo se mora,
Le nebo vse modro sklene!

       Fernando.
   Vaji združilo nebo je!

       Klara.
   Naj ljubezen vaji plati!

       Francisco.
   Mesto lovorik nabrati,
Dobil tvoj junak ženo je.

       Pedro.
   Živela!

       Vsi navzočni ljudje.
   Da, živela! (Trobente in pavke.)

       Precijoza.
   Kde pač lepša sreča je?
Da, ostaje jedna še:
In to srečo mi dosegli,
Če z igro smo vam ustregli!

       (Konec.)