Prebrisani kmet

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Prebrisani kmet
Vojteh Kurnik
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prebrisane glave
je Kračarjev Jaka,
od Soče do Drave,
ne najde se taka.
Pri domu živeti
zato mu ni mar,
gre daleč po sveti
kot mokar, špehar.

„Ovsenega kruha
mi treba ni jesti,
ne z delom trebuha
veliko pretresti;
naj norci za plugam
si čêlo potê,
jez vozim in pokam
pa gladim cestê“.

„Zabita čepina,
k' le vidi do nosa
in pameti nima,
za tac'ga je kosa;
kateri kot smola
na klopi sedí,
za tac'ga je šola,
in tope ljudí!“

Tako on soseda
gerdó zaničuje,
ga pisano gleda,
ki pridno kmetuje,
ki s tim, kar pridela,
dovoljno živí ,
dragote ne dela
in stan svoj častí.

Po zemlji horvaški
on ima kupčije,
prot burji teržaški
ima barantije;
domá skor nikoli,
drugej pa povsod,
še manj pa na polji –
je kakor gospod!

Korošce nasitva,
jim vozi prešiče,
jih z moko previdva
banaške pšenice.
Če vidi pa zgubo
se nič ne bojí,
če tudi clo gubo
al bajto zgubí.

On upa okoli
veliko na kredo,
bogato se voli
na možko besedo;
al sreča mu sije,
če spika do pol,
brez škode ne šteje
se skoraj nikol.

Ko žena pri domu
se sama ubija,
pri glinastem zvonu
on kvarte prestilja.
Ž njim radi igrajo,
k' vedó, da ne zná,
ga splošno goljfajo
kar koli se dá.

Čez dolgo prifura
otrapljen do doma,
konj je kakor gura,
kobila pa hroma.
Jo maže, jo zdravi,
ja Jok ji ni kos –
po tem pa jo spravi
si merhar na voz.

En teden pozneji
že drugo kobilo,
vse lepši, močneji,
zamenja za njivo,
mu žena zlo brani,
al vse je zastonj,
ga prosi solzami –
mu ljubši je konj.

Si robe nabaše,
da vdira se cesta,
ko v Terst se prikaće
ne more iz mesta,
z lokande v botego
s fakini vihrá,
pozabi na vprego,
vozá pa blagá.

Pri polnem poliči
on ima veselje,
mu ročne dekliči
stojé na povelje;
in z družbo na mizo
se rad pomudí,
marsktero petico
za ples nasadí.

Ne mara za žgance,
za prazne sokove,
obira pičance,
kopune, golobe,
beržole, pečenka
mu tudi dišé;
ko zmanjka pa cvenka
ga čevlji tišé.

Zdaj zopet mu draga
je njega dežela,
ne draži več blaga,
ne plazi Lubelja,
kot sanje se zdi mu
kupčija na Bljak,
prot Terstu in Vidmu
prekopan je prag.

Potem pa poprime
se zopet kmetije,
ne čerhne, ne zine
od svoje kupčije,
mu druz'ga ne ostane,
ko dolg za obrest,
in hlače ošpehane –
dobiček iz cést!

Zdaj žena se uname
togotna ko orlica,
jo jeza prevzame,
ker ni ga beliča,
ne žita períšča,
ne zerna solí,
ne mke, prešiča –
mu norce molí.

Iz hleva razlega
mukanje se dime,
ki nima več mleka,
ne zna se ji vime.
Če krava pogine,
ta zadnji je rep,
ni treba več pinje,
in molže bo skep.

Zdaj maha rad žgance
in kleplje sokove.
Krompir za pišance
on jé in golobe.
Beržole, pečenka
so redke rečí,
on vedno brez cvenka
pri peči tičí.

Nar lepši poljane
zdaj drugim cvetejo,
in njive prodane
sosedje orjejo.
Kar ima, so groblje,
pušoben je svet,
naj orje al koplje,
doraste mu smet.

Ko čas je orati
ni s čim pognojiti,
k' je treba sejati
on mora kupiti.
Pač Jaka bi želil
zdaj gnoj iz cesté,
da ž njim bi zabelil
si njive pusté.

Tako on od leta
do leta le peša,
si boljš'ga obeta –
ušla je mu sreča!
Pri Marnu sosedu
za mizo sedí,
mej tem ko po svetu
jo Jaka sledí.

On s potnim obrazom
si kruh prideluje,
se z žejo in gladom
brezkončno vojskuje,
ko nekdaj po raji
naš oča Odam,
pozabljen pri kraji
premišlja svoj stan!