Mrači se; noč mi skoraj svet zakrije,
Na véke trudne zamižé oči;
Naj bo! Naj beli dan jim več ne sije,
Dovolj so gledale, kaj svet trpi;
Čas, da sercé ubogo si počije,
Nemira vednega se oprostí.
Končan je trudapolni pot, pokoja
Željnó je truplo, željna duša moja.
A predno v kraj, kjer spijo bolečine,
V kraj večnega mirú nastopim pot;
Kjer up in strah, serca nepôkoj mine,
Kjer hrepenenja nij, strastij in zmot:
Povzdignem še iz serca globočine
v Glas tebi, mili moj slovenski rod!
Čuj pevca, ki umira, oporoko –
V spomin, sercé si vtisni jo globoko.
Drevó v domačo vsadil sem dobravo,
Ki ne rodi ga zemeljska pomlad;
Sladko ti diha blagi cvet vonjavo,
Teló in dušo ti oživlja sad;
Pod njim položi v senco vročo glavo,
Uteši bolečine njen ti hlad:
Jaz vsadil sem drevo ti v zemlji tvoji,
Ti hrani, brani ga, ti zvesto gôji!
Gorjé narodu, kteri slep zaméta
Nebeške poezije blagi dar;
Za sVf-tnim blagom vedno spehan léta,
Dejanje vodita mu prid in kvar;
Iz serca globočine pesem péta
Serca ne dviga, blaži mu nikdar!
Gorjé Slovén ti, ako pevska Vila
Jokajo bi kedaj te zapustila!
Ti mladi rod! Oči zaupajoče
V té vpirajo pogled poslednji svoj;
Če v tebe nij mi upati mogoče,
Kako bi mirno ločil duh se moj?
Ti boje doživiš duševne vroče –
Ko pride dan, na mestu svojem stoj!
Za dom, svobodo bôri se, resnico,
Za bratoljubje gôri in pravico!
Nikdar te v boji slepa strast ne vôdi,
Ne moti te, kaj dela óna stran;
Orožje v svetem boji sveto bodi,
Sercé naj čisto bo in čista dlan!
Ti druge milo, sebe ostro sodi:
Izgled naj blagodušja bo Slovan!
Sovraštvo naj ti bode vedno tuje,
Brat brata naj nikdar ne zaničuje!
Prikaže se na svitlem ti prestoli
Malik – zlata, ti kaže blesk, rekoč:
»Glej, to ti dam, poklekni ter me moli!«
Tedaj kreposti svoje kaži moč!
Nikjer nikdar v krivico ne privoli,
Sovraži dela, ki rodi jih noč;
Pravice domovine svoje brani,
Njej v skušnjavi vsaki zvest ostani!
Imé slovensko sveto tebi bodi –
Ne srámi ga, sramíti ga ne daj!
Da bode spoštovano med narodi,
Suróvosti, podlosti ne poznaj;
Povsod naj plemenitost tebe vodi,
Tá pravega Slovenca znači naj!
To prosi pevec te umirajoči,
To mu obljubi – rad potem se loči.
