Prešeren kot kulturnik, to pa že ne
| Prešeren kot kulturnik, to pa že ne Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||
(prva objava tajnega stenograma pogovora na ministrstvu za kulturo, uk in bogočastje dne 13. vinotoka v letu gospodovem 1847 – iz nemškega prevedla Doris Schupantschitsch)
FRANZ PRESCHEREN: Cenjena ekscelenca, gospod kulturni minister, dober dan voščim!
ANTON PERSCHAGG: Dober dan, gospod doktor. Kaj bo dobrega? Že jako dolgo vas nisem bil videl. Kako kaj vaša meni tako ljuba sestra Katra?
FRANZ PRESCHEREN: Hvala, gospod minister, hvala. Še kar dobro se suče za štedilnikom. Ampak jaz sem zavoljo druge, bolj imenitne in važne zadeve k vam prišel.
ANTON PERSCHAGG: O, kako lepo, gospod doktor. Boste kavico? Morda kozarček rujnega? Ali pa kar malo kačje sline? Saj veste, da smo kulturniki s to rečjo obilo založeni.
FRANZ PRESCHEREN: Hvala, ekscelenca. Sem že skoraj vse ljubljanske krčme obredel. In zdaj mi pa res ni do pijače.
ANTON PERSCHAGG: Potem pa kar na dan z besedo! Vidim, da vas nekaj jako teži. Kako lahko skromen državni uradnik pomaga slavnemu slovenskemu pesniku? Saj veste, da bi na ministrstvu naredili vse, da bi to majhno, nerodovitno in zapuščeno polje slovenske kulture vsaj malo obdelali. Bog ve, če ne bo kdaj kakšna vaša imenitna popevka celo slovenska himna postala!
FRANZ PRESCHEREN: Gospod minister, odločil sem se, da se ne bom več udinjal pri doktorju Crobathu. Za nekaj petic na dan. Res nočem več hlapčevati. Nočem okov, še kravata mi preveč stiska vrat. Rad bi bolj svobodno zadihal in v miru verze koval …
ANTON PERSCHAGG: Seveda, gospod doktor, to razumem, dobro razumem. Ampak kako in na kakšen način vam lahko vzbudimo up v potrtih prsih?
FRANZ PRESCHEREN: Ekscelenca, sem mislil … sem dolgo razmišljal …
ANTON PERSCHAGG: Oh, gospod doktor, kar brez zadržkov, kar s kleno besedo na dan! Saj smo domači …
FRANZ PRESCHEREN: Nekaj malega zaslužim s kovanjem verzov. Saj veste, ti založniki … Če bi znal kot tisti Cankar! Še preden začne pisati, že dobi predujem. Ampak jaz sem pesnik … ne znam obogateti. Če mi ne pomagate, živim in umrem brez denarja …
ANTON PERSCHAGG: Gospod doktor, kar naravnost … kako lahko preženemo vaš brezup?
FRANZ PRESCHEREN: Sem mislil … sem pomislil, vsaj nekaj malega, vsaj za ranocelnika, pa za kakšen priboljšek na stara leta – bi za status samozaposlenega v kulturi zaprosil!
ANTON PERSCHAGG: Status samozaposlenega?! Gospod doktor, saj niste trezni!!!
FRANZ PRESCHEREN: Seveda ne, saj sem že skoraj vse ljubljanske krčme obredel. Ampak status bi pa vseeno rad dobil!
ANTON PERSCHAGG: Gospod doktor, saj to ne more biti res. Saj nismo socialna ustanova! Mi smo ministrstvo za kulturo, uk in bogočastje. In jaz sem minister! Kulturnik, učitelj in – no, kaj naj rečem – malo tudi Bog! Mi smo se višjim ciljem zapisali.
FRANZ PRESCHEREN: Ampak moje pesmi … Sonetni venec … Pa Krst … Pa Poezije …
ANTON PERSCHAGG: Gospod doktor, saj vaše pesmi niso tako slabe, kakovost je kar zgledna. Ranjki Čop je rekel, na evropski ravni. Res se jako težko berejo, pa saj niste edini … Ampak količina, gospod doktor, količina: v dvajsetih letih ena sama zbirka, v dvajsetih letih! Šalamun je vsako leto ene poezije izdal.
FRANZ PRESCHEREN: Ampak vaša ekscelenca … taka količina …
ANTON PERSCHAGG: Prej ste iz pravd rumenjake kovali, zdaj bi pa za status kulturnika prosili!!! Gospod doktor, zdaj ste me pa pošteno razjezili! Julijana, pospremite gospoda Prescherna, da ne bo padel po stopnicah! Zbogom, gospod doktor.