Prečudna zgodba božična

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Prečudna zgodba božična.
Izdano: Amerikanski Slovenec 38/113 (1929)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V bornih betlehemskih jaslicah je ležalo božje Dete. Bila je sveta božična noč. Pastirji so stali okrog in gledali božje Dete z začudenimi, iznenadenimi očmi. Dozoreli možje so bili med njimi, pa tudi zorni mladeniči cvetočih lic. Našli so bili znamenje: Dete v plenice povito in v jaslice položeno. Nič drugega niso videli nego to: Dete sniva in Mati čuva nad njim. Ali vedeli so, ker so jim angeli tako oznanili: tu pred nami leži Zveličar sveta.

Tudi angelov truma je bila pri jaslicah. Niso jih videli pastirji, vendar so angeli bili tam. In ti angeli so videli marsikaj z duhovnimi očmi, česar niso mogli videti pastirji s človeškim očesom. Videli so žar nebeške svetlobe, ki je obdajal nežno obličje spečega Deteta. In slišali so čudovite besede, ki jih sicer niso govorile mile ustnice Detetove, vendar so jih jasno culi angeli božji. In opazovali so, kako se dvigajo kraljevski ukazi od drobne ročice rajskega Deteta in se dvigajo iznad zemlje tja v sinje višave, tja do zadnje zvezde v podnebnem vsemiru, ki še nikoli ni zažarela človeškim očem. In so šli ukazi navzdol v najgloblje morske globine, ki jih še ni merila roka človeška.

Dete prelepo je nalahno odprlo premile očke in pogled mu je obvisel za hip na angelih božjih. In so spoznali ukaz, ki je njim samim veljal. Pojdite in vrnite se nazaj v višave nebes in stojte zopet ob prestolu Očeta! Tako se je ukaz glasil. Vsem angelom je veljal, samo dvema ne. Odšli sto v trumah navzgor, le dva sta ostala ob jaslih. Globoko k tlom sta sklonila glavi in čakala posebnega ukaza iz ust Deteta Kralja.

Kakor da sniva, je Dete ležalo. Niso se mu gibale ustnice — pa vendar je povelje izhajalo od tam in čula sta ga angela božja. Prvi angel je bil angel Ljubezni in drugi angel je bil angel Moči. In Dete jima je iz jaslic šepetaje govorilo: "Oče moj me na svet je poslal. Poslal me je, da prinesem na svet, kar vajini imeni povesta: da prinesem na svet Ljubezen in Moč. Tako hočem vsem in vsakemu služiti, nisem prišel, da si dvoriti dam. Pojdita, pojdita v mojem imenu! Potujta, potujta od mene poslana! Iščita od konca do kraja sveta, dokler ne najdeta najglobokejše ljubezni, ki svet je kedaj jo videl, dokler ne odkrijeta najjačje moči, ki svet jo kedaj je doživel ... Potem se zaupno vrnita k očetu nazaj!

Angel Ljubezni in Angel Moči sta se sklonila globoko, pomolila in pozdravila sta — potem sta se v svet napotila.

* * *

Potoval, potoval je Angel Ljubezni. Meril je zemljo od tečaja do tečaja in iskal najglobljo ljubezen, ki bi bil zmožen je svet.

V mesta je stopil, trge. in hodil po ulicah navzgor in navzdol, neviden človeškim očem. Bil je nepoznan v družinah in v delavnicah je pazil na vse.

Povsod je našel boj in prepir. Povsod je srečaval razdor in zeleno zavist. Na vseh oglih mu je prihajalo naproti sovraštvo.

Povsod je našel tudi ljubezen. Ljubezen pred vsem tiste vrste, ki si nadeva nakitje lepote, pa ne zasluži diadema čistosti svete. Našel je ljubezen, ki po zemlji in njenih blagrih medli. Ljubezen, ki je svetne lepote pijana, pa kvišku za zvezdami v podnebju ne more.

Pa našel je Angel tudi plemenito, posvečeno ljubezen, Ljubezen je videl, ki v očetih in materah plete in prede skrivnostne vezi tja v duše in srca otrok. Ljubezen je videl, ki v zlati obroč kuje zvestobo žena in mož. Ljubezen je videl, ki iz src učencev raste v hrast hvaležnosti do učiteljev blagih. Ljubezen je videl, ki v življenju cvete in smrti sadove prinaša: ljubezen prijateljev dragih.

Te in podobne reči je odkrival Angel Ljubezni.

Ali je to, kar iskati imam? Ali je to Ljubezen najgloblja? Vprašal se je Angel pač stokrat na dan in je še dalje in dalje iskal ...

Potoval, potoval je tudi Angel Moči.

Meril je zemljo od tečaja do tečaja in iskal najjačje moči, ki svet jo kedaj je doživel ... Obstal je med piramidami v puščavah Egipta in gledal in gledal. Ogromna množina človeške moči je bila vklenjena vanje. Ali pogled mu je šinil v tisočletja bodočnosti in videl je razkroj, ki ga zob časa v piramide vsekava.

Obstal je na Kapitolu premogočnega Rima in je videl, da se tja stekajo kamenite ceste od severa in juga, od jutra do večera zemlje. Železne legije pod vodstvom rimskega orla se zgrinjajo kot morski valovi po njih. Pa že je tudi videlo njegovo duhovno oko barbarske narode s severa in od vzhoda, kako s silo svojih mišic teptajo rimske legije v prah.

Obstal je Angel Moči v sijajnih sobanah mogočnikov zemlje. Nebotične načrte so kovale jim glave, vsa zemlja jim ima pasti pred noge in njih duh nedosežni se ne umakne nobeni sili sveta. Zmagovali so in rasli in rasli ... Pa je še videl Angel, kako so iz njih samih vstajale sovražne moči, kakor demoni v črnih nočeh. Strasti iz lastnega srca so jih napadale in videl je Angel, da niso mogli se postaviti v bran. Junaki, pred katerimi je svet trepetal m klečal v prahu pred njimi, so bili brez obrambe proti strastem in podli sebičnosti — onemogli so se spotikali — padali, padali so ...

In uvidel je Angel Moči, da v svetu samem nikjer ne najde resnične moči. Trajna moč je nepoznana na zemlji in nemočna postane na videz najjačja moč. Zasmilil se je svet Angelu in pomilovalno je majal z glavo nad njim.

"Ne izpolnim povelja," je žalostno pomislil. "Ne izpolnim ga, ker ga izpolniti ne morem. Ni je sile na svetu, da bi si mogel reči: Glejte, našel sem — moč!" — Povesil je glavo in se hotel vrniti, da potrka na vrata Očetova in svoj poraz skesano prizna.

Nenadoma je srečal Angela Ljubezni in ga na mah spoznal. Dvignil je prst in mu pokazal na goro in ga povabil s seboj na njen vrt.

* * *

Na gori sta stala z ramo ob rami Angel Ljubezni in Angel Moči.

Polna najglobokejšga strmenja sta zrla, kako visi in umira na Križu — Mož. In Umirajoči je odprl posinele ustnice in je z ljubezni polnim glasom vzdihnil k nebesom: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!

Angel Ljubezni je vzdrhtel! Za koga se dviga La prva in edina molitev v nebo?

Tam okoli Križa stoji tolpa podivjanih človeških bitij. Kaj — ali so to res bitja človeška? Ali niso zveri, pobegle iz cirkusov rimskih, v človeške podobe oblečene —?

Angel je videl vse, kar so počeli. Dvignil je ponovno oko na. Umirajočega. Čudež! Videl je v Srce, v tisto preveliko, ogromno Srce, ki ga more imeti samo Zveličar sveta. Vsa ljubezen, ki jo je bil Angel srečal dotlej, je kresnica slabotna v luči nebeškega solnca ...

In je spoznal Angel božji, da je dopolnjena naloga njegova, da sme zopet domov, k Očetu nazaj, zakaj našel je iskani zaklad: najglobokejšo ljubezen ...

* * *

Vztrepetal je nedaleč od Križa Angel Moči.

Umirajoči je gledal že smrti v oko. O, kolike umirajočih je že bil videl Angel Moči na svoji poti križem sveta! Ne tisoč — milijon! Ali kje je kdaj umiral kot ta Umirajoči umira? Strmel in strmel je Angel Moči. Čuj! Umirajoči je dvignil premrlo obličje, ustnice še enkrat odprl: Dopolnjeno je! Oče, v tvoje roke dušo izročam!

Čudež! Od Umirajočega rok, z žeblji prebodenih in na les prikovanih, so šla nevidna povelja navzgor in navzdol, do zadnje zvezde v vsemiru, do najglobokejše globine v brezdnih zemlje.

In je videl v tisočletja bodočnosti: Kakor na Kapitol v cesarskem Rimu ... ne, ne! To niso legije rimske, preštevilne so trume prihajajočih. To so rodovi vesoljne zemlje, ne menijo se za rimski Kapitol — mimo njega gredo, kot da ga nikoli ni bilo na zemlji. Na Kalvarijo se zgrinjajo milijoni, da najdejo — Moči!

Da najdejo Moč: nositi križe življenja brez godrnjanja in omahovanja; trpeti preganjanje in za sovraštvo vrniti ljubezen; zmagovati demone strasti, najhujše sovrage v lastnih srcih; vztrajati do konca v zvestobi in neupogljivem stremljenju za dobrim; umirati z besedami na ustnah in v srcu: Oče, v tvoje roke dušo izročam.

Vse to je videl Angel Moči in je vedel: Dopolnjena je naloga moja, zopet smem k Očetu domov. Zakaj našel sem moč, kot je svet še ni videl doslej ...

* * *

Preden sta Angela odšla, jima je Duša Kristusova naročila: "Idita sedaj in naj gredo trume angelov po svetu in naj oznanjajo vsepovsod, kar sta našla vidva!"

Od takrat gre po vsem svetu od kraja do konca zemlje Veselo oznanilo, Evangelij najglobokejše Ljubezni in najjačje Moči.

* * *

Ko bodo božični zvonovi zapeli, bodo stali oni angeli tudi pred nami, da, zopet pred nami.

Angel Moči bo blagoslovil naše čelo za boj, pa ne samo za boj — tudi za zmago.

Angel Ljubezni bo odprl naše srce za ljubezen, pa ne samo za človeško ljubezen — se vse bolj za božjo ljubezen, zakaj Dete v jaslicah nam tako glasno oznanja:

Bratje in sestre: Ljubezen je Bog!