Preč. g. Jakobu Aljažu ob blagoslovljenju kapelice
| Preč. g. Jakobu Aljažu ob blagoslovljenju kapelice Fran S. Finžgar |
| |||||||||||||
Triglav vesel si gledal naše dede,
Ponosen bil na vse sosede,
Ponosen vladal roda si prvence
Eadosten ljubil si Slovence. –
A žal, da videl si, kak kri je tekla,
Kakó morila mirni rod so jekla.
V rokah sovražnikov okrutih
Slovencev zatiralcev ljutih.
Prišla je tuja, gospodarska roka
Na tilnik slavskega otroka.
A ta ni segla le v ravnino,
Posegla tudi je v planino
In ta zaklad hotela je oteti
In tebe, Triglav, nam odvzeti. –
A vstal je mož iz naše srede
Spoznal oblastne je sosede,
In dvignil krepko prapor boja,
Ne plašen truda, ne boječ se znoja.
Nevtrujen delal je in prosil je
Pogum med brate nosil je.
Otel Triglav nam je prelepi,
Otel ga zlobnosti je slepi.
Zasadil sredi trdnega skalovja
Trobojni prapor je domovja.
In danes krona se je splela,
Ki v svet bo daleč zaslovela.
Postavil naroda je svečenik
Na veke trajen si pomnik.
Kjer bo srce slovensko bilo,
Ime se njega bo slavilo.
Zato očetu našega Triglava
Srce veselo nam vsklikava :
Živi naj on, triglavska straža,
Živi naj Bog nam vrlega Aljaža!
Po tej pesmi so zagromeli g. Aljažu navdušeni »živijo«-klici. On sam pa je stal že opravljen pred altarjem ter vidno ginjen pričel maševati v kapelici, ki ga je stala toliko truda in skrbij. Konca te sv. maše nismo utegnili čakati, ker smo šli po daljši poti skozi Krmo v Mojstrano. Nekaj časa smo hodili skupno z Bohinjci, potem smo se pa ločili in šli jedni na Velo polje, drugi pa v Krmo. Tudi ta pot ni kaj zanimiva. Poleg tega pa dolga in nerodna ter kamenita, da smo kresali in tolkli kamenje, da je že vsem presedalo. Ko smo prišli v dolino, napadli smo neko kočo ter popili menda vse, kar je bilo redko- in gosto-tekočega govejega pridelka. Tam bi bil tudi lahko zvedel objektivno kritiko nekega pastirja, da me niso izdali tovariši. Mož je bil namreč na Triglavu z nami vred. Ali po bližnjicah jo je pribrisal prej do koče kot mi. Tam me praša, če vem, čegav je bil tisti gospod, ki je zadnji pridigoval, ki se je kar na stol spravil. Ker v taki vročini, v teh grabnih in koritih človek ne more hoditi uniformovan kot po ljubljanskem tlaku, ni me mož spoznal. Ali vse veselje so mi podrli jezični tovariši, ki so spravili moža in mene v zadrego – in mi snedli zanimivi užitek, katerega bi bil gotovo imel v tistem pogovoru.
Ko smo se odpočili in nekoliko pogasili žejo, ubrali smo pot pod noge ter šli hitro do Mojstrane. Tam smo že nekatere dobili. Kako je bilo temu ali onemu pri srcu, ali bolje, pri nogah in podplatih, tega ne vem. Ali toliko vem, da smo poleg vseh užitkov profitirali na Triglavu vsi pravo Polifemovo žejo. Služinčad je tekala in begala s polnimi vrči ječmenovega soka, a vedno je bila že potoma oropana zaklada in redko je prišla do cilja. Na postaji smo se poslovili. Drugi so se odpeljali z vlakom, jaz sem dobil kolesarsko družbo in se peljal ž njo še tisti večer v Belo Peč. Tam sem hudomušno ozmerjal svojega dragega mi žlahtnika g. Načeta, ker se je raje doma na solncu grel kot martinček in lenobo pasel, kakor da bi bil šel na Triglav.
Drugo jutro sem se vračal po Dolini domov ter sem potoma inšpiciral hribolazce ter jih prašal za »junaško zdravje«. Ali dobro so bili mnogi zdelani in trudni.
Ta je tožil za vročino v glavi, oni za bolečinami v stegnih, drugi zopet za solnčnim pikom, nekateri so se pa kar zaprli in ležali, da še blizu nisem mogel.
Tako sem vesel in razigran preživel zadnji dan na Gorenjskem. Drugo jutro v soboto sem se poslovil od domačih, poslovil od gora in planin, pozdravil še enkrat Triglav, potem pa odfrčal proti Ljubljani – in odtod hitro na Vel. Lašče, Ribnico – v Kočevje. Da pa ne bi mislili, da sebe hvalim, kako sem čvrst, povem vam odkritosrčno, da sem bil tako truden, kot poštni konj, ko sem se zleknil zopet na svojem naslonjaču – v svoji sobi. Tam sem počival in študiral govor za Veliki Šmaren. Ali preudaril sem tako, če povem Kočevarjem o tej slavnosti vsaj nekoliko, ter dodenem še par lepih verskih resnic, morajo biti ginjeni, dasi so kruto prozaično ljudstvo. Toda žali Bog! Drugi dan mi Südmarkovanje vzame vse poslušalce in tisto kopo, ki je bila v cerkvi, mi gromki »heilo« izbobna na ulico ter mi prečrta ves račun in me spravi z leče, pogoltne vso poezijo, ki sem jo nabral po Gorenjskem, ter me upreže zopet v krulečo galejo življenske proze.