Praznik krizantem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Praznik krizantem
–c–k–
Izdano: Slovenec 253/44(4. 11. 1916), 1.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Jutro je bilo. Odprl sem okno.

Zunaj je ležala smrt. Ni me bilo groza. Vsaktere smrti me je groza, jesenske smrti me ni groza. Dež je padal na ulico in na trg, trotoar se je svetil, v razmehčanem blatu so se poznale stopinje, ki so resno odmevale, v resne, temne oblake zaviti ljudje so nosili resne, pomilovanja vredne obraze. Ne, saj je bila sladkost na teh obrazih, vsakdo je nosil svečanost s seboj, ki je sam ni razumel, ki je bila ravno tako lepa kot svinčeno nebo, kot goste kapljice enakomernega dežja, kot goli drevored s trepetajočimi vejami in enim samim zakasnelim velim listom v vrhu, ravno tako lepa kot moja sentimentalna misel.

Na trgu so sedela pod dežniki ženske in prodajale krizanteme, ki so gledale s prijaznimi, belimi očmi čez robe košar in jerbasov. Rože smrti, pa tako prijazne oči! Saj bi jo človek nosil vedno v svoji gumbnici, tudi na poročni dan. Zakaj jo je človek izbral v tak namen? Pristopil je starec, pristopila je žena, deklica je dala desetico, morda zadnjo desetico … Vsakdo je potem prejel šop cvetov, del jih v naročje kot otroka in jih pobožal, če ne drugače, s pogledom. Hrepeneli so na svatovščino, pa so šli na grob — vsa ta množica. Uboge krizanteme! Tiha svečanost praznika, ki sem ga po njih imenoval, jih je položila na prsi tisočerim, da so plapolale tihi, beli plamen življenja.

Kar sem videl v življenju, najlepša je bila tista pot na pokopališče. Cesta, — kot bi potegnil premo v večnost. Na obeh straneh vrsti košatih kostanjev, ki se tam v daljavi stikata. Ta cesta nima konca, ne, nima konca, nima izhoda, če greš po nji — ne prideš nazaj! Ah! — — Ne, ne! Tudi nazaj se vračajo množice, brez krizantem, črno oblečene, polglasno kramljajoče. — Vendar ta cesta nima konca, kraj, kamor se pomikamo, nima izhoda … Ah, da se nisem mogel nikdar iznebiti na ti cesti misli na večnost! — Stiskajoča vrsta v dalji se je razdelila, pokazala so se troja vrata in nas požrla med visoke ciprese, temne, resne, kot črni plameni so gorele v vlažni, mračni dan. Črne postave so se sklanjale nad grobove, šepetale, objemale krizanteme, ki so mokre gledale izpod mramornatih kamnov, misle, da objemajo drage … Ubogi ljudje!

Ko smo stopili v dolgi drevored, nam je zatrepetalo srce: Še smemo nazaj. Kdaj bo zadnjič? Pot nazaj ni delala vtisa večnosti. Tam zadaj se je že svetilo nebo, tudi Brda so se jasno ločila iz meglenega obzorja. Ko pridemo na konec tega meglenega drevoreda, ali ne bodo že češnje in breskve v cvetju? Ni bilo več krizantem v našem naročju, hrepeneli smo po rožah, po rdečih rožah.

To je bilo v Gorici, ki je bila še v dežju in v žalosti lepa, ker smo jo tako ljubili, bolj kot lastno srce in bolj kot lastne oči …

Letos ne bom hodil tiste poti in ne mislil ne na večnost in ne na rože. Samo sanjal sem ... Kakšne sanje?

Na trgu sede ženske in prodajajo krvave rože. — Praznik krvavih rož? Kje so krizanteme? Ni jih! Kupujemo rože, ki so težje kot svinec, njih vonj je grenak!… Opotekamo se pod njimi po tisti strašni cesti v špalirju rdečih in črnih plamenov smrti. Ceste ni konca. Ne mislimo na večnost, ko hrepenimo, da bi bil samo trenutek, ničev, kratek trenutek — pa je vendar večnost, ni konca plamenov, ne strašnega dežja, še strašnejših rož in misli! ...

Vzbudil sem se. Neumne sanje! Ali niso vsake sanje neumne? Vendar je resnica, da sem ljubil ta kraj, da bi še v špalirju smrti hotel iti skozi, samo, da bi ga poljubile moje oči. Koliko jih je dalo zanj krvavo rožo svojega mladega življenja! Njim bodi hvala in časten spomin — na praznik krizantem in miru.