Pravo junaštvo!
| Pravo junaštvo! Podoba iz kmetskega življenja Josip Stritar |
| |||||||||||
Reza. Ena bo že ura, in še ga ni! Moj Bog, moj Bog! Kdo bi bil kaj takega mislil! Ni še prav leto dnij, kar sva poročena, pa je že ták! Kaj bo pa še! Nikoli bi ne bila verjela, da bo tudi on, kakeršni so drugi! Kako se bojim zdaj vsake nedelje! Do enajstih, potem do polunoči, vsak nedeljski večer, in zdaj je pa že ena! In ták dober priden človek! Ves teden dela, trudi se in ubija, in pri vsem tem vedno dobre volje, da ga mora biti Bog in človek vesel. Ali ko ima nedeljsko obleko na sebi, tisto kratko pipico v ustih pa klobuček malo na stran! — Lepo ga je videti res, ne bom dejala, ko takisto korači po vasi, kakor bi bilo vse njegovo. Tudi ženske oči leté nánj, kakor muhe na med. Ali druščina, druščina, tista nesrečna druščina zvečer! Vse ga hoče imeti pri sebi, povsod mora biti on prvi, on mora prvačiti v kotu za mizo. Saj nečem, tako preprosta nisem, da naj, kakor s konca več časa, vedno tiči doma pri svoji ženi — tisti lepi časi so minili! Gré naj zdaj pa zdaj v vesélo družbo, če hoče, vsako nedeljo večer; privošči naj si kozarec vina, saj si ga je zaslužil; zauka naj, če ga je volja, ter udari ob mizo, kadar ga veselí; samó da bi vedel, kdaj mu je dovolj, da bi našel domóv ob pravem času!
Todà, kaj pomaga vse tarnanje in vzdihovanje! Lu ugasnem pa v posteljo pojdem; naj prikolovrati, kadar hoče, ali pa celó ne! Samo ko bi zaspati mogla! — Nekdo gre; vendar! — Ne, to niso njegovi koraki!
Jera. Tudi še po konci? Videla sem, da še luč gorí pri vas, pa sem prišla malo pogledat in potožit. Sirote mé ženske! Jaz sem že vajena, ali ti, ti! Tako zgodaj že! O moški, moški!
Reza. Enkrat na teden smejo si vendar kaj privoščiti. Jaz svojega Antona ne držim tako na kratko. Nocoj se je res malo zakasnil, ali Bog vé, kaj ga je zadržalo.
Jera. O boš že še videla. Učila se boš še, kaj je zakonski stan, kakor smo se mé druge. To je samó začetek.
Reza. Jaz pa menim, da vendar niso vsi enaki, širina soseda.
Jera. Kakor kaplja kaplji so si podobni, le čaki! Tudi jaz sem mislila s konca, da moj Luka ne pojde za drugimi; tudi jaz sem upala nekdaj, kakor menda vsaka upa, da ga bom znala z lepa ali z grda ohraniti na pravem potu. Zdaj je, kakor so drugi, ali pa še hujši. Ko bi bilo še samó pijančevanje; ali tiste nesrečne hudičeve podobice, in pa oni ljubeznivi vinski bratci! Ko so ga malo ogreli — on ga ima kmalu zadosti — pa hitro one umazane pisane lističe na mizo, in šestica gre za šestico, goldinar za goldinarjem, da je mošna prazna. A kaj! saj stojí še katera hoja v gozdu in napósled je tudi še krava v hlevu! Veš, tisti Logarjev Fráne, ki je bil prevzel po svojega očeta smrti málin ves zadolžen in zanemarjen, ni še tega pet let, pa ga zdaj pogledi. Hišo ima kakor grad; málin in žaga in stope ne mirujejo noč in dan. Kako ne bi! Tisti gladki in sladki Francek, kako bi se mu dobro ne godilo, kdo bi ga rad ne imel! Kako je z vsakim prijazen, kako rad mu postreže, ko je v potrebi! On ni nikdar brez gotovine. Kdor je potreben, kar k njemu, pri njem se ne trka zastonj. Še prositi ga ni treba; sam pride, kjer vidi, daje potreba. Kako se bo vrnilo? Saj ni treba gotovine, eno hojico z Rebri, pa bo, to ne bo nikogar bolelo. Posebno rad se smuče okoli pivcev in igralcev. On ga ne dobi nikoli pod klobuk, tudi igre se ne dotakne; samó gleda in prigovarja in preži, kakor pajek, kedaj mu pojde kaka muha v mrežo. To ti je prava pijavka, in vse to s tistim gladkim obrazom! Ta človek ti je pravi hudobni duh mojemu možu: njega se drži kakor klòp kože. Luka, ko ga ima, ko sedí pri igri, ne vidi in ne vé, kaj dela. A kadar kolovrati izpraznjen, s težko glavo pozno domóv, tedaj mu začne svitati po glavi, da je vse zapil in zaigral, in da je še toliko dolga naredil. In ko pride domóv, razgraja in preklinja, da je grdo. In jaz, gorjé mi, če zinem besedo; s pestjo, s polenom začne me nabijati po hrbtu, po glavi, kamor prileti. Za lase me vlači, ob tla me meče, da menim, zdaj pa zdaj me bo konec. In ko začnó otroci vpiti in jokati, zdaj pa še po njih! Divja zver ne divjá tako! Potikati in skrivati se moramo pred njim. Kolikokrat smo že v Brezji prenočili! To je življenje, da se Bog usmili! Pa saj bo tako skoraj vsega konec. Kaj pomaga, da se trudimo in ubijamo, kakor črna živina — tudi on je priden — kaj pomaga, da zbiramo in gledamo, kje bi se pridobil kak krajcar, da bo za davke, za obleko, ko gré pa zopet vse ven skozi tisto véliko luknjo, ki se ne dá zamašiti! O tista nesrečna žgana, voda, pa tiste vražje podobice, da bi jih vrag vzel in nesel na dno pekla! Vidiš, tako se meni godi, a ne meni samó; govôri, s katero hočeš, skoraj vsaka bo tako govorila, če bo hotela odkritosrčna biti. Ti si še mlada, gladko in mehko kožo imaš še, s svojim očesom ga še lahko krotiš in brzdaš. Zdaj je s teboj kakor golob z golobico, zdaj je vse še lepo in dobro, kar storiš ali ečeš. Ali le tiho! Pridejo otroci, zgrbanči se ti lice in čelo, lepota se ti staja in skopní kakor pomladnji sneg v solnci. Potem bo druga pela. Zdaj si še Rezka, in Rézišče; skoraj ti pridejo debele besede, grdi priímki. Zdaj ti gladi z roko lase in čelo in lice; s časom bo te gladil drugače, s pestjo, s palico!
Reza. Ne, soseda, pretepal me Anton moj ne bo!
Jera. Ne? pretepal te tvoj Anton ne bo? Kaj meniš, da je on sam angeljček? Vsi so enaki!
Reza. In ko bi tudi on hotel, pa jaz ne bom!
Jera. Ti ne boš hotela! Kaj meniš, da mé druge hočemo? Kdo te bo vprašal, sirota? Kaj pa hočeš, kadar pride ves divji náte?
Reza. Jaz že vem, kaj bom storila. Tisto pa rečem še enkrat: tepel me moj mož ne bo; le mirni bodite, soseda!
Jera. Bomo videli!
Reza. Dà, videli bomo. In ne samó to, ko bi mislile vse ženske kakor jaz, nobena bi ne bila nikoli tepena, to vam pravim.
Jera. Glejte si nu, glejte! — Toda, zdí se mi, da gré. Le pametna bodi, da ne bo še nocoj kaj. Lahko noč!
Reza. Le brez skrbi bodite záme, lahko noč! —
Anton. Kaj je pa iskala tá zgaga stara pri tebi?
Reza. Dolg čas ji je bilo mendà, ker je svojega moža čakala, kakor jaz, pa je prišla malo pomenit se z menoj.
Anton. Lepa druščina!
Reza. Ni napačna; vsaj tako dobra kakor tvoja.
Anton. Kaj tebi mari druščina moja?
Reza. Kolikor tebi moja.
Anton. Nekako résasta si nocoj, Reza.
Reza. In ti si slabe volje, Anton.
Anton. Kaj bi ne bil? Igral sem pa izgubil. Ti lisjaki so me lepo oskubli! Nikdar več!
Reza. Tako? Igrati si tudi že začel?
Anton. Tu nima nihče nič govoriti; če igram, igram za svoje, če zapravljam, svoje zapravljam.
Reza. Torej sosedova Jera vendar prav pravi; ne bi bila verjela!
Anton. Kaj prav pravi tisti kolovrat stari? Kaj bi ne bila verjela?
Reza. Da boš ti prav ták, kakeršni so drugi.
Anton. Kakšni so drugi?
Reza. Zapravljivci — —
Anton. Jezik za zobmí, baba!
Reza. Jaz sem Reza, tvoja žena in pa molči! Reci, če hočeš, naj več ne govorim, ne pa takisto!
Anton. Kaj? Ti boš mene učila govoriti? Ti boš meni ukazovala? Premalo te je, ti — ! Spát, pri ti priči spát, pravim.
Reza. Saj ti ni treba tako kričati, da lahko sliši vsa vas.
Anton. Jaz kričim kakor hočem; v svoji hiši delam, kar se mi ljubi; tu sem jaz gospodar!
Reza. Slabo dovolj, če ti je to še poudarjati treba.
Anton. Ne draži me, ženska! Preveč si že govorila.
Reza. Pa vendar nisem še vsega povedala.
Anton. Jaz pravim, da molči, pa spat; če ne — —
Reza. Kaj, če ne? Kaj misliš storiti, če te ne slušam pri ti priči, kakor pes?
Anton. Še enkrat, ne draži me, pravim. Pest me srbí!
Reza. Pa se popraskaj, če te srbí. Kaj to meni!
Anton. Zasmehovati tudi še? Vraga!
Reza. Kaj pa se repenčiš tako? Kaj hočeš s pestjo?
Anton. Tepel te bom! Ne bližaj se mi tako!
Reza. Ne, Anton, tepel pa me ne boš!
Anton. Kdo pravi, da ne?
Reza. Jaz.
Anton. Zakaj ne?
Reza. Zato, ker se jaz pretepati ne dam!
Anton. Káj! Tepsti se ne daš? Kdo te bo pa vprašal, žaba!
Reza. Zmerjaj me, psuj me, pitaj me s priímki, če že moraš, ali tepel me pa ne boš; prav gotovo ne!
Anton. Bomo videli!
Reza. Enkrat mogoče, da me boš udaril, dvakrat pa ne. Prav gotovo ne. (Odpre duri ter stopi blizu predenj.) Poskusi! — Nu, kaj čakaš? — Bal se me morda vendar ne boš? Ták korenjak; vola bi pobil s pestjo! Kaj stojiš?
Anton. Pojdi, za sedaj!
Reza. Ne za sedaj, za vselej! Ne samó nocoj, nikoli me ne boš. Treba je to na čisto deti, enkrat za vselej.
Anton. Ampak to sem pa radoveden, kaj bi neki storila, ko bi te vendar enkrat!
Reza. Kaj? Kakor se me dotakneš, pa skozi vrata ven — in nikoli ve me ne boš videl. Nikoli več, slišiš? To je tako gotovo, kakor v očenaši amen. Ti me še ne poznaš od te straní.
Anton. Ha, ha, ha, ta je pa dobra! Kam bi pa šla?
Reza. Kamorkoli, svet je velik; samó pod to le streho, tebi pred oči nikdar! In ko bi imela od glada poginiti za plotom, k tebi ne, k možu ne, ki svojo ženo pretepa!
Anton. Kaj je to kàj tako nenavadnega?
Reza. Žal, da ni to nič nenavadnega, res; ali zato pa ni menj grdo; prava sramota možu, ki tepe, in ženi, ki drží! Žensko pretepati, ki se braniti ne more, pravo junaštvo! Pretepajte se med seboj, če že ne morete drugače; drobite si rebra, razbijajte si buče, da se vse kadí, če vam je taka surovost še le pravo znamenje moštvá, ali ženske pustite v miru! Jaz ne vém ni bolj sramotnega na svetu. Vreden je, da se mu v zobe pljune, kdor kaj takega dela. Vso no pijančevati, igrati, zapravljati, žena pa doma, sama ali z otročiči čuje, šteje ure, moli in na uho vleče, kdaj bo kaj zašumelo. In ko prilomasti napósled domóv, vse se ga mora bati, kakor divje zverí. Žena govôri ali môlči, nobeno mu ni prav.
Anton. Kako dobro ti vse to véš!
Reza. Tone, oh, ko bi ti vedel, kaj so prebili in pretrpeli moja uboga mati! Kolikokrat — ne, ne bom ti pripovedovala, Bog jima daj mir in pokoj obema. Jaz sem vse videla in nisem mogla pomagati. Ali prisegla sem sama v sebi: Ne, ti se ne boš dala nikdar tepsti. In to prisego bom držala.
Anton. Ali je to kaj tako strašnega? Ali si tako občutljiva, kakor kaka gospôska ženska?
Reza. Ne, Tone, meni ni za bolečine, saj sem jih že nekaj pretrpela, pa še ve jih bom, če bo božja volja. Ali sramota, sramota! Živina se tepe, človek ne; tudi živine ne tepe pošten človek brez sile in čez potrebo.
Anton. Ali če si pa mož drugače pomagati ne more, če je pa žena vredna?
Reza. Če je žena vredna, potem pa že celó ni ve vredna, da se je mož dotakne.
Anton. Kaj pa ž njo?
Reza. Po svetu! S tako žensko pošten mož ne živi pod eno streho.
Anton. Da te tréni! Od kod pa imaš vse te lepe misli in besede? Ali si se jih v mestu nalezla?
Reza. Kaj treba dale iskati, kar je samó ob sebi jasno kakor beli dan, samó če hoče človek očí odpreti! — Ne, Tone, soseda vendar ne pravi prav; ti nisi kakor so drugi, ti ne boš pretepaval svoje žene. Če ti ne bo kaj prav storila, povedal ji boš z lepa, kakor se človeku pové; tudi pozmerjal me bodeš lahko, če treba, saj beseda ni konj. Ali pretepaval me ne boš ti, ne mene, ne otroka svojega, če ga nama Bog dá.
Anton. Potem pa ne bom smel med vrstnike svoje. Saj me že zdaj dražijo in povprašujejo, ali sem te že, ali kdaj te bom. Očitajo mi, da ti hlače nosiš, da se te bojim; napósled boš še ti mene, če se ne upam jaz tebe.
Reza. Tepež torej mora biti, brez njega ni pravega zakonskega življenja! Modri možaki to, res; ti jih pa poslušaš, pa izpraševati se jim daš, kakor učenček v klopi; pa sram te je, ker nisi še pokazal pravega svojega junaštva. Ubožec!
Anton. In pa tista žejna kanja, tisti suhobedri pisáč z onim zabuhlim obrazom, ki se tako rad primuza in priséde, kjer se pije; on pravi, da je to narodno slovansko.
Reza. Ženo pretepávati!
Anton. „Baba je hudič,“ to ti je prava slovenska beseda, pravi, in kdor se ne drží te besede in ne ravna po nji, on ni pravi Slovenec; njega je oblizala nemška ali francoska omika. Tisto malikovanje z žensko, to vam je sama nemška ali francoska mehkužnost in popačenost. Pravemu Slovanu je žena tovórno živinče. Hrabri Črnogorec, pravi, v druščini ne vzame ženske v misel, da bi ne pljunil. Stari Slovani so tepli svoje žene, zato so bili pa taki junaki. Ženska je kakor trapôtec na stezi; čim bolj ga teptaš, tem bolj ti raste, tem bolj je krepák. In zadnja beseda njegova je vselej: Le nabíjajte, možje!
Reza. Ha, ha, kakor se sod nabija! Anton, saj si pameten mož, kaj praviš sam? Kar govôri, kakor misliš.
Anton. Ako človek to re prav premisli in preudari, skoraj je res tako, kakor ti praviš. Ali v veseli družbi in pri vinu sliši se to vse nekako drugače.
Reza. Rekla bi ti, da v tako družbo ne zahajaj; taki možje, ki tako mislijo in delajo, niso vredni, da se ti ž njimi bratiš. Ali ker boljših ne najdeš, mož pa brez moške družbe biti ne more, le zahajaj med nje, po pameti; in pa kadar se izproži zopet taka govorica, izpregovôri ti ž njimi pošteno, moško besedo, kakor zdaj midva govoriva. Ti kaj veljaš med njimi, in govoriti tudi znaš, kadar hočeš, in če malo ob mizo udariš, tudi ne škodi: Fejte bodi možje! Žensko pretepavati, svojo zakonsko ženo, hišno gospodinjo, mater svojih otrok, to vam je pravo junaštvo! Ne, možje, mi ne tako; za kogar se posihmal zvé, da s svojo ženo grdo ravna, ta ne sme v našo družbo, tri sto! Dajte mi vsak svojo roko, že velja!
Anton. Raca na vodi, ta pa zná!
Reza. Tako ti govôri med možmi!
Anton. In ti enako med ženami.
Reza. Zakaj pa ne?
Anton. Záte se ne bojim, ti si tako že pol jezičnega doktorja; ali jaz, jaz! Ne vem, kako bo s tem novim evangeljem. — Ako človek dobro premisli, res, to ti je pravo junaštvo! — Raca na vodi! Dve je že ura, zdaj pa hitro v slamo!