Pravne razmere med sosedi (mejaši)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pravne razmere med sosedi (mejaši).
dr. Fr. Sk.
Spisal dr. Fr. Sk.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1880; Slovenske večernice, 36
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Moje premoženje bodi nedotakljivo sosedu, a sosedovo premoženje bodi nedotakljivo meni. Dokler ravnata soseda po tem nauku, bodeta si tudi gospodarska prijatelja. Eden drugemu bodeta rada pomagala, ter se tako najlažje ubranila tisti nesreči, ki dandanes gospodarski napredek toliko zavera, ta je: osebna huda volja in iz nje izvirajoče medsebojno nagajanje in poškodovanje, ki dela tožbe in pravde. Pravdanje in tožarenje jemlje kmetu dragi čas, kali dobro voljo in veselje do gospodarstva ter žré denar in ga včasih do dobrega požré, tako da pride gospodar-pravdar na beraško palico.

Vpraša se tedaj, kako in kedaj more biti razmerje med sosedi tako lepo, da jim je medsebojno premoženje zares nedotakljivo?

Pred vsem morata soseda biti poštena in eden drugemu dobrovoljna. Če ima moj sosed te dve lastnosti, tedaj se zarad premakljivih reči v najinem premoženji ne bodeva pravdala; kajti premakljive reči so že po naturi od vseh drugih reči omejene, so bitja zase, toraj edna od druge lehko razločljive, da pomota ni tako lehko mogoča. Drugače pa je z nepremakljivimi rečmi t. j. z zemljišči in zgradami (hišami — poslopji). Volja človekova in pravo: sta nepremakljivim rečem: zemljiščem, potegnila meje, in jih še le umetno napravila sposobnim za posebno lastnino in rabo, — za obdelovanje.

Tu je tedaj pri vsej poštenosti in dobri volji večkrat pomota z mejami kriva jeze in pravd, večkrat pa tudi misel, da s svojim in na svojem sme lastnik ali posestnik vse početi, kar hoče, če bi tudi sosed na svojem iz tega škodo trpeti vtegnil. Ta poslednja misel pa ni prava; kajti lastnik sme svojo pravico le toliko rabiti, kolikor v pravice koga druzega ne sega (§. 364 o. d. z.). Sam lastnik ne sme počenjati vsega, kar bi hotel s svojo lastjo. To pa zato ne, ker ni osamljen na zemlji, ker ima sosede, katerim bi njegovo početje na premoženji škodovati vtegnilo. Ko bi ne bilo zarad drugih ljudi, zarad tuje lasti, zarad sosedov, smel bi vsak s svojim storiti, kar mu drago. Ker pa človek živi s človekom, je pravica lastnika do svoje stvari skrčena toliko, da tisto, kar dela s svojo lastnino, ne sme segati v sosedovo pravico. Sosed mora tedaj zarad soseda nekaj opuščati, t. j. ne sme storiti, kar bi sicer smel. Vendar so tudi razmere, ki zahtevajo ravno narobe: Lastnik je na svojem posestvu nekaj storil, kar mejašu z ozirom na njegovo zemljo ali zgrado ni všeč. A mejaš mora to trpeti, če ne sega naravno v njegove pravice, akoravno mu je sitno ali celó škodljivo. Sosed mora tedaj zarad soseda nekaj trpeti, t. j. dopuščati, da se godi, česar bi mu sicer ne bilo treba dopustiti. Da, včasih mora sosed zarad soseda tudi nekaj storiti, česar bi sicer ne bilo treba.

S tem pa sem tudi že povedal nálog, katerega si je postavil ta sestavek. Treba namreč najprej govoriti o mejah in mejnih znamenjih med sosednimi zemljišči iz zgradami, za tem povedati, kaj mora sosed zarad soseda opustiti in trpeti in kaj mora zarad njega storiti.

I. O mejah in mejnih znamenjih.[uredi]

Jasne meje so prva potreba, da so si sosedje dobri prijatelji. Kjer tedaj ni naravnih mej, n. pr. rek, potokov, gor, cest, — treba je imeti umetna mejna znamenja med zemljišči, n. pr. mejnike, stebre, kole, brazde, plote, živice, planke, zidovje ali prazne (puste) prostore. Dokler so mejna znamenja jasna, dobro vidljiva, toliko časa se ni prepira med sosedi bati, nihče ne bode iskal sodne pomoči, ker je treba ni. A mejna znamenja se s časom lehko oškodovajo ali postanejo celó nerazločljiva ali pa nastanejo zmotnjave o lasti na mejnih znamenjih, — in v teh slučajih je sodne pomoči treba, da se meje ponovijo ali na novo razločijo in da se pravice na mejnikih samih določijo.

1. Najpred je treba razločiti, ali so mejna znamenja še poznati, — ali pa se več spoznati ne morejo.

Če so mejna znamenja še poznati, vendar so se po kakeršnih koli okoliščinah tako pokvarila, da se je bati, da bi jih kmalu kar poznati ne bilo, tedaj ima vsak deležnik t. j. mejaš pravico tirjati, da se meje vkupno ponovijo. K temu opravilu je treba vdeležene sosede povabiti in meje natanko popisati. Stroške plačajo vsi primerno po dolgosti svojih mej (št. 850 o. d. z.). Tako veli postava o ponovljenji obstoječih mej. Tacega ponovljenja je treba na priliko, kedar so bili mejniki podsuti ali so se v tla vdrli ali jih je povodenj oškodovala, ali pa tudi tedaj, kadar jih je nagajiva ali hudobna roka odpravila ali prestavila itd., vendar je kraj, kjer so pred stali, še poznati. Vsak mejaš (in kateremu kot dobremu gospodarju bi ne bilo na tem ležeče, da mejna znamenja ne zginejo) ima v takih slučajih pravico iti k sodniku, ter mu vložiti prošnjo (ne tožbo), da se meje popravijo ali ponové. Sodnik bode v svojem odloku na tako prošnjo vse mejaše k ogledu poklical, bode meje v oglednem zapisniku na tanko popisal, mejna znamenja (za katera morajo sosedje seveda sami skrbeti) dal postaviti in naposled vsakemu mejašu odlok izročiti ukazal, v katerem je zapisano, kje so se mejna znamenja postavila. Tako gladko to postopanje za ponovljenje mej seveda samo takrat steče, kadar so vsi mejaši složni, kadar vsi pridejo k ogledu ter zarad mej ni prepira.

Ako pa nočejo priti vsi mejaši k ogledu, ali ako pri ogledu zaradi mej prepir vstane ali slednjič, ako se meje pri ogledu zares več spoznati ne dadó in poravnava med sosedi ni mogoča, — takrat bode sodnik te zapreke v zapisnik zapisati dal, — a bode s popravljanjem ali ponovljenjem mej prenehal. Kajti v vseh teh slučajih sosedje niso složni, kadar pa sloge o kaki stvari med strankami ni, tedaj je stvar prepirna, — o prepiru med strankami pa po naših postavah ni dovoljeno na prošnjo ednega ali več udeležencev po obravnavanji odločiti, ampak treba, da mejaši, kateri hočejo jasne meje, vložé zoper nasprotnike tožbo, o kateri se po pravdanji razsodi. Sodnik bode tedaj v takem slučaji s ponovljenjem mej prenehal, ter varoval pred vsem posest, kakor je najzadnje bila (§. 851 o. d. z.) t. j. ker je z mejami vred cel kos zemlje okrog dozdevnih mej v prepiru, bode sodnik sosede varoval v posesti tega kosa zemlje, kakor je najzadnje (pred prepirom) bila. Kako se bode pa to varovanje zadnje posesti godilo? V prepirnem sodnem postopanji sodnija le takrat dela, kadar tako delo sranka zahteva. Tudi tukaj je tedaj treba, da zahteva eden ali drugi mejaš, da se mu varuje njegova zadnja posest. Brez zahtevanja bi sodnik vse daljše delo vstavil. Táko zahtevanje pa se stavi tudi lehko pri zgorej popisanem ogledu, ko je sodnik izjavil, da s popravljanjem mej zarad prej imenovanih zaprek preneha. Sodnik bode tako zahtevanje, potem izjave in dokazila obeh strank za svojo in zoper nasprotno zadnjo dejansko posest po postopnem redu v zapisnik vzel, takó stanje zadnje posesti zagotovil, ter konečno z odlokom razsodil prepir o posesti.

Ker pa naše postave v tej stvari niso jasne, je tudi mogoče, da je sodnik tega mnenja, da je treba potem, ko je zavoljo prej omenjenih zaprek ponovljenje mej vstavil, zapisnik skleniti ter s pismenim odlokom zavrniti stranke na pot posebne posestne tožbe. Prejšne postopanje pa vtegne biti bolj pravo; naslanja se namreč bolj na zakon, kateri prepoveduje v take obravnave siliti nepotrebne formalnosti dolgotrajne pravde (nar. od 27. oktobra 1849 št. 12 d. z.).

V kakšni obliki naj se pa omenjeno zahtevanje izreče, — bodisi, da se že pri ogledu v zapisnik vzame, bodisi, da se v posebni tožbi sodniji izroči?

Zakon pravi: Sodnik varuje pred vsem posest, kakor je najzadnje bila. Tudi pri tožbah zavoljo motenja v posesti, varuje sodnik posest, kakor je najzadnje bila. Vendar bi bilo krivo misliti, da je oblika zahtevanja v tožbi za razločenje mej ednaka obliki zahtevanja v tožbah zavoljo motenja posesti. Ta poslednja tožba je namreč le tedaj na svojem mestu, kadar je bil tožnik v svoji posesti moten ali iz posesti djan. V našem slučaji, ko se samo meje popravljajo in takrat prepir zarad njih nastane, o motenji ali izpodenji iz posesti ni govora. Tukaj eden sosed samo pravi in govori, da je v zadnji posesti dotične zemlje do določene črte in pike, drugi sosed pa to zanika in svojo posest čez ono črto in piko trdi. Nijeden pa še ni moten v posesti. V našem zahtevanji tedaj ne sme nič tacega biti, kar meri na motenje posesti. Zahtevati imamo tedaj samo to: naj sodnija spozna, da je nasprotnik dolžan pripoznati, da je tožitelj v zadnji dejanski posesti dotičnega zemljiščnega kosa do določene črte in pike. To zahtevanje moreti staviti obe stranki. Pripeti se tedaj lehko, da v tej pravdi vsaka stranka nekoliko zmore, nekoliko zgubi. Če pa je samo edna stranka to zahtevala, ter se njeno zahtevanje zavrne, je s tem pripoznana zadnja posest nasprotne stranke.

Kaj pa je treba v tej pravdi dokazati? Ker zakon pravi, da sodnik varuje zadnjo posest, je treba samo zadnjo posest dokazati t. j. dejanja, katera pričajo, da je tožnik zadnji posedel dotični kos zemljišča do mejne črte, katero zahteva. V tej pravdi se tedaj o pravici niti ne govori, ampak le o dejanskem stanji. Sodnik potem z odlokom razsodi, kateri mejaš je v zadnji posesti tistega kosa mejnih zemljišč, o katerem se pravdajo.

To je tedaj posestna pravda o razločenji mej. Če je tožitelj to pravdo zgubil, vendar stvar sama še ni konečno zgubljena. Kdor namreč misli, da se mu je z razsodnim odlokom v tej pravdi krivica zgodila, more, če hoče, začeti redno pravdo o pravici, katero ima do tistega kosa zemlje kot lastnik ali ker ima več prava do posesti tega zemljišča, kakor sosed, ali ker ima kake druge pravice do tega kosa zemlje (§. 851 o. d. z.). To je tudi pravda za razločenje mej, a ne več pravda o dejanskem posestnem stanji, ampak o lasti in o pravici do posesti. Imenuje se redna pravda za razločenje mej.

Zdaj pride drugi slučaj: če se že od kraja meje več spoznati ne dadó, ali če je že od kraja prepir o mejah. V tem slučaji ne pomaga več samo prošnja do sodnije za ponovljenje ali popravljanje mej. Sodišče bi tako prošnjo odbilo, ker ponoviti in popraviti, kar več ni, in o čemer je prepir, se da le po pravdi. Tu je treba tožbe za to, da se razloči meja, že od kraja in sicer ali tožbe za pripoznanje zadnje posesti do določene črte in pike, tedaj zgorej popisane posestne tožbe za razločenje mej, — ali pa, če tožitelj vidi, da s tako tožbo ne bo prodrl, ker ni on v zadnji posesti tega kosa, ampak nasprotnik, ali če hoče temeljito in za vselej odpraviti negotovost, — tožbe za pripoznanje lasti ali pravice do posesti ali kake druge pravice zastran dotičnega zemljiščnega kosa, tedaj redne pravde za razločenje mej.

Tudi tukaj seveda velja: kdor je posestno pravdo zgubil, ni še zgubil pravice same, — on more še redno tožbo pognati za last ali za pravico do stvari same.

Kaj je treba v posestni tožbi za razločenje mej zahtevati in dokazati, je bilo zgoraj razloženo. Kaj pa je treba zahtevati in dokazati v tej redni pravdi zarad razločenja mej? To sledi iz odgovora na vprašanje, kaj se hoče doseči s to tožbo. Doseči pa se hoče, da se meje in mejna znamenja, kakor so bila pred, predno so postala nespoznavljiva, zopet vstavijo po oni črti in piki, katero tožitelj v tožbi zaznamova ali v teku pravde natančneje določi. Zahtevati je tedaj treba, da sodnik razsodi, da je dotični kos zemlje do določene mejne črte, katero mora natanko popisati, tožiteljeva last, ali da ima tožitelj več pravice, ta kos v posesti imeti, nego nasprotnik, — ter da je toženec dolžan dopustiti, da se ob popisani mejni črti mejna znamenja postavijo. Kaj pa je treba dokazati? Ker je tožba prav za prav lastninska tožba ali vsaj tožba za boljšo pravico do posesti, moralo bi se dokazati, kako je dobil tožitelj ta kos zemlje v last, ali kako si je pridobil boljšo pravico k posesti tega kosa. Ali ker se ta tožba za razločenje mej vendar bistveno razloči od lastninske tožbe (v tej je namreč last celega zemljišča v prepiru, v onej samo to, do kam se razprostira zemljišče, katerega last se pa sicer pripoznava), — zato državljanski zakon za našo pravdo določi veliko lažji dokaz nego je lastninski, rekoč: Najvažniša dokazila so: izmer in popis ali tudi obris prepirnega zemljišča, potem javne bukve in druga pisma, ki se nanj nanašajo, zadnjič povedbe skušenih prič (svedokov), mnenje zvedenih mož, izrečeno po ogledu (§. 852 o. d. z ). Dokazati je tedaj treba, da prepirni kos zemlje spada k zemljišču, do katerega je tožnikova last ali druga pravica pripoznana. Če se je to dokazalo, sodnik razsodi, kakor se je zahtevalo.

Ako pa v tej pravdi za razločenje mej nobena stran ne skaže, da ima izključljivo rpravico do posesti ali lasti, razdeli sodnik prepiru podvrženi prostor po dozdanji mirni posesti (§. 853 o. d. z.). Zato bode previdni pravdar vselej tudi za slučaj, da se mu dokaz pravice ponesreči, eventualno ponudil tudi dokaz svoje zadnje dejanske posesti, da se mu njegovo zahtevanje prisodi, če ne zarad pravice do posesti ali zarad lasti, vendar zarad mirne dejanske zadnje posesti. Ako je pa tudi posest dvomljiva, tedaj se prepirni prostor razdeljuje s pomočjo zvedenih med prepiralca po primeri posestva (zemljišča), od katerega izhaja tirjava (zahtevanje) meje in potem se potegne meja (§. 853 od. 2 o. d. z.). V tem slučaji ravna sodnik s prostorom, o katerem teče pravda, ravno tako, kakor z rečjo, ki je vsem prepiralcem skupna: tisti kos zemlje se mora razdeliti. Pri delitvi se vsacemu sosedu prisodi (v last) toliko tega prostora, kolikor ga mu pripada po dolgosti tistega zemljišča, od katerega izhaja zahtevanje. Vsakako bode tedaj treba, da k ogledovanji pridejo tudi zvedenci (zemljemerci), da se vse te razmere, od katerih odvisi ta ali drugi izid pravde, — natanko razjasnijo in določijo.

Stroške ponovljenja mej plačujejo vsi primerno po dolgosti svojih mej. Kadar pa pravda nastane, takrat odloči sodnik v razsodbi, kdo mora stroške plačati in koliko. Kdor v pravdi prodere, temu mora nasprotnik stroške vrniti; če nobeden popolnoma ne zmaga (kar se o teh pravdah večkrat lehko zgodi), sodnik stroške primerno razdeli ali jih medsobno vzdigne t. j. izreče, da nobeden drugemu nima nič povrniti.

Kje pa so take prošnje in tožbe vložiti? Pri zemljiških (realnih) sodiščih t. j. pri tistih, v katerih področji sosedna zemljišča ležijo. Če ležijo v okrajih različnih sodišč, ima tožitelj pravico voliti.

Po tej postavni poti se pa poravnajo meje le takrat, kadar so, ali so vsaj bila kedaj mejna znamenja med sosednimi zemljišči. Če pa tacih mejnih znamenj nikdar bilo ni, treba je svojo posest ali last do mejne črte, kakor si jo želi dotični mejaš, varovati z rednimi tožbami o lasti, posesti ali začasno s tožbo zavoljo motenja posesti.

2. Brazde, ploti, žive meje, planke, zidovi, privatni potoki, vodotoki, prazni prostori in druge take pregraje, ki so med sosednimi zemljišči, se imajo za vkupno lastnino, ako grbi, napisi ali druga znamenja in dokazila nasprotnega ne dokazujejo (§. 854 o. d. z.). Samo ob sebi se razume, da so take zagraje in pregraje, če jih je sosed naredil ali postavil na svojem in na svoje stroške, sosedova samolast. Gotovo pa je tudi, da so se taka znamenja med sosednimi zemljišči, ker so vsem sosedom ednake koristi, delala in se še delajo na skupni strošek ter tako postanejo skupna last. Če pa posebna znamenja kažejo zoper to vkupnost, takrat se domneva samolast takih pregraj. Za samolast takih pregraj govoré n. pr. grbi, napisi i. t. d., kateri pričajo, da je pregraja samolast ednega soseda. Potem priča za samolast to, da mejna stena tako stoji, da opeke, late ali kamni le od jedne strani naprej molijo ali visijo, ali da so podboji, stebri, podpornje, sobe le na edni strani vdelane. Dalje govori za samolast zidu to, da je dotični sosed priznan samolastnik zidu ednake visokosti in debelosti, ki s prvim zidom v isti potezi naprej gré (§. 857 o. d. z.). To vse so pa domneve, ki se dadó z nasprotnim dokazom ovreči, in že to, da je na vmesno steno na obeh straneh kaj naslonjeno ali nanjo naloženo ali vdelano, govori zopet za vkupnost te stene, če bi nemara tudi prej imenovane domneve govorile za samolast. Kadar si take domneve nasproti stojé, bo sodnik njihovo tehtnost po pametnem prevdarku presodil in na podlagi tega prevdarka in postavnih dokazil pravdo razsodil.

3. Do sedaj smo govorili o mejah med zemljišči. Za meje med hišami in drugimi zgradami velja le tedaj kaj druzega, ako se edna hiša druge tišči. Ločilna stena ali zid med dvema takima hišama je ali samolast ednega, ali pa solast obeh sosedov. Ako je samolast ednega med sosedi, mora seveda tudi on sam skrbeti, da jo vzdržuje. Če pa ima drugi sosed pravico (služnost), težo svojega poslopja na to sosedovo steno, tedaj na tuje poslopje naslanjati (§. 475 o. d. z.), mora tudi stroške za ohranjenje in popravljanje te njemu služne reči plačevati (§. 483 o. d. z.); — tedaj bodeta v takem slučaji oba po primeri k stroškom vzdržanja take stene prilagala. Ako je pa stena solast obeh ali več sosedov, morata tudi oba ali vsi po primeri svojih deležev k vzdržavanju prilagati (§. 856 o. d. z.) in eden solastnik se tega prilaganja le tedaj znebiti more, ako svojo solast drugemu prepusti (§. 483 o. d. z.). Kdaj pa je stena samolast ali solast, to se določi po pravilih, kateri so zgorej pod št. 2. razloženi. Kjer so take vmesne stene dvojne, ali kjer je njih last razdeljena, opravlja vsak stroške za ohranitev tega, kar je samo njegovo (§. 856 o. d. z.).

Ker je vsak solastnik le deloma lastnik cele stene, (ker ima stena še druge lastnike) in ker noben solastnik ne sme na vkupni reči take premembe započeti, po kateri bi se z deležem kacega druzega solastnika zavkazovalo, — bilo bi misliti, da se more raba take skupne stene, t. j. na kakšen način jo sme rabiti ta ali drugi sosed, le po složnem dogovoru vseh sosedov goditi (§. 828 o. d. z.). Vendar ravno za ta slučaj postava od tega pravila nekako odstopi, rekoč: Vsak deležnik brez ozira na to, ali so se sosedje dogovorili ali ne, ima pravico rabiti vkupni zid na svoji strani do srede debelosti, tudi slepe duri in omare v steni tam napraviti, kjer jih še na nasprotni strani ni. Ta raba zidu od edne strani do srede debelosti je omejena le toliko, da se s tem raba od druge strani ne zapreči; kajti sosed se ne sme v rabi svojega deleža nikdar zadrževati. To bi se pa tudi s tem zgodilo, ako bi se poslopje z dimnikom, ognjiščem, ali z drugimi napravami v nevarnost devalo. (§. 855 o. d. z.).

II. O ravnanji nasproti mejašu.[uredi]

Ko so tedaj meje med sosedi jasne in nedvomne, treba pokazati, ali ima sosed oziroma sosedovih zemljišč in stavb kake pravice ali ne, ali ima kake dolžnosti ali ne in katere pravice in dolžnosti?

Vprašajmo najpred, kakšne pravice daje lastninska pravica lastniku zastran reči, katero ima v svoji lasti? Last mišljena kot pravica, je oblast, da smem s kako meni lastno rečjo po svoji volji ravnati in vsacega druzega od tega izklepati (§. 354 o. d. z.). To pravico popisuje zakon nadalje tako, da sme lastnik praviloma svojo reč, kakor mu je ljubo, rabiti ali ne rabiti, on jo more razdjati, celo ali deloma na druge prenesti ali jo zapustiti (§. 362 o. d. z.). Lastninska pravica ima tedaj dvojno stran, i. s. a) lastnik ima pravico nad svojo lastno rečjo gospodovati, kakor mu drago in b) vsakega druzega izključiti — ne samó od rabe njegove reči, ampak tudi od vsacega druzega poseganja v lastninske pravice ali delovanja na njegovo reč.

Lastninska pravica je tedaj absolutna in izključljiva. To strogo načelo pa se more le tedaj izpeljati z vsemi njegovimi posledicami, ako si mislimo lastnika nepremakljive reči, ki je oddaljena in odločena od tuje lasti in osamljena tako, da osoda te reči nima kar nič vpliva na osodo drugih reči, ki so last drugih lastnikov. V tem slučaji more lastnik vsled pravice, s svojo rečjo po svoji volji gospodovati, to svojo reč n. pr. zažgati. Če si pa mislimo to nepremakljivo reč v zvezi z zemljišči ali hišami drugih lastnikov, kakor je povsod, kjer ljudje skupaj prebivajo, moramo reči, da lastniku nikakor ne more biti dovoljeno, svojo reč na tak način rabiti ali oškodovati, da bi s tem rabil ob enem tudi tujo reč, ali jo pripravil v nevarnost ali jo res oškodoval, in sicer zato ne, ker s takim dejanjem posegne čez meje svoje nepremakljive reči v sosedovo. Sosed pa ima kot lastnik svojega zemljišča in svojega poslopja tudi pravico, vsacega od oblasti nad svojo stvarjo izključiti, tedaj zavrniti vsako poseganje v svojo reč ali delovanje na svojo reč. Tukaj si stojita tedaj oni dve strani lastninske pravice nasproti, — obe na jedenkrat se ne morete izvrševati. Treba tedaj, da vsak svoje pravice nekoliko popustita, sicer bi skupno življenje ne bilo mogoče.

Kjer moja pravica z mojo lastjo neha, tam se že tuja začne, in sicer ne samo na površji zemljišča, ampak tudi nad zemljiščem ali hišo in drugačno zgrado v zračnem prostoru, ki je v navpični črti nad njimi (§. 297 o. d. z.) in pod zemljiščem ali zgrado v zemlji, ki je v navzdolni črti pod njim.

Seveda se v visokost in v globokost last na prostoru (ne pa na zraku) in na zemeljni masi in kar je v njej, razteguje le tako daleč, kakor daleč sega potreba dotičnega zemljišča ali stavbe in lastnika, ne pa dalje.

Kdor tedaj svojo reč tako rabi in ž njo tako ravna, da njegovo ravnanje seže čez te meje, ta je rabil sicer svojo pravico, ravnati s svojo rečjo po svoji volji, a žalil je tudi soseda, ki ima pravico, da sme vsacega izključiti od porabe njegove reči, — od delovanja na njegovo reč ali poseganja v njo. Žaljeni sosed bode svojo pravico porabil in pravda je gotova.

Prilika bode to pojasnila: V fabriki delajo cementno apno. Apneni prah puhti vedno iz fabrike na sosedov travnik in je travo tako oškodoval, da ni bila za krmo. Tukaj je lastnik fabrike svojo last v to rabil, da je v svoji hiši (fabriki) cementno apno delal. S tem je rabil le svojo lastninsko pravico. Ali apneni prah, ki se je delal iz drobljenja cementnih opek, je zanašalo na sosedni travnik, tako da je prah travo uničil. S tem pa je posegel fabriški lastnik v pravico kmeta, čegar je travnik in kateri ima pravico, vsacega od delovanja nanj izključiti. Tu je pravda gotova. Eden bode moral jenjati, ali fabrikant od take rabe svoje reči, ki sega v sosedovo reč in pravico, ali pa gospodar travnika od pravice, po kateri sme fabriškega gospodarja od delovanja na travnik zavrniti. Kdo teh dveh bo jenjati moral, bode se pozneje pokazalo.

Pravica, s svojo rečjo po svoji volji ravnati, ima toraj svoje meje; treba je njo nekako stesniti, da ne žalimo tuje pravice. In res pravi zakon: Sploh se more pravica lasti le toliko rabiti, kolikor se s tem v pravico koga druzega ne sega in meje ne prestopijo, katere so v postavah predpisane, da se ohrani in poviša občno blagostanje (§. 364 o. d. z.). Nasproti temu pa povdarja (§. 422 o. d. z.), da se strogo izvršuje lastninska pravica v mejah zemljišča, rekoč, da sme vsak lastnik zemlje korenine tujega drevesa iz svojih tal izdreti in veje, ki nad njegovim zračnim prostorom visijo, odsekati ali drugače porabiti. Last drevesa se namreč ne odločuje po koreninah, ki se po mejni zemlji razširjajo, ampak po deblu, katero iz tal kvišku moli. Ako deblo na meji več lastnikov stoji, je drevo njih vkupna lastnina (§. 421 o. d. z.). Lastnik zemlje sme tedaj tudi sad od vej tujega drevesa, ki nad njegovim zračnim prostorom visijo, zase porabiti, lastnik drevesa pa take v tuji zračni prostor viseče veje nazaj vpogniti in sad, ki je od vej, katere ne visijo čez, na tujo zemljo padel, kakor tudi drevo samo, če je slučajno na tujo zemljo padlo, nazaj tirjati. Pravice solastnika drevesa se pa ravnajo po načelu, da noben deležnik ne more na vkupni reči take spremembe pričeti, po kateri bi se z deležem kacega druzega zavkazovalo (§. 828 o. d. z.).

V obče pa velja zgorej zapisano pravilo, da nihče z rabo svoje lastne reči ne sme segati v tujo pravico, — ne sme delovati na tujo reč.

Poglejmo zdaj, kako se pa sega v tujo last ali kako se na njo deluje?

Predno na to odgovorimo, treba opomniti, da le taka poseganja in delovanja na tuje zemljišče ali stavbe pridejo tu v pretres, katera imajo kak premoženjsk nasledek t. j. da po njih pridobi ali zgubi kdo kako pravico ali trpi škodo. Če tega ni, se sosed za taka dejanja ne bode brigal, ali če vendar toži, bode sodnik tožbo zavrnil, ker ni pravega interesa, n. pr. Peter je skopal na Pavlovi njivi kamen, da bi videl, če ni pod tem kamnom mejnik. Sodnik je Pavlovo tožbo zavrnil, ker si Peter ni lastil nikake pravice na Pavlovo njivo in tudi nič škode ni bilo.

Na zgornje vprašanje pa odgovorim to le:

1. Poseganje v tujo last ali delovanje na njo se lehko godi na dvojin način in sicer neposredno ali naravno in posredno ali nenaravno. Neposredno s tem, da kdó za boljšo porabo svojega zemljišča, ali svoje hiše tuje (sosedovo) zemljišče ali poslopje sámo rabi t. j. na tuji reči nekaj dela, kar je njegovi lastni reči v prid, bodi si, da si lasti kako pravico ali da le škodo naredi n. pr. Peter hodi, vozi in goni živino čez Pavlov travnik na svoj pašnik ali v svojo hišo, napelje kap na Pavlovo zemljo, ali naslanja težo svojega poslopja na Pavlovo hišo, ali pri zidanji svoje hiše postavi oder v Pavlov zračni prostor. Takó in ednako neposredno ali naravno posegati v sosedovo last in jo rabiti, nima nikdo pravice in sosed kaj tacega ni dolžan trpeti, razun, če se je po pogodbi, zadnji volji, sodnem izreku ali zastaranji (priposestvanji) vstanovila taka služnost (servituta) ednega zemljišča drugemu t. j. pravica, vsled katere lastnik ednega zemljišča ali hiše čez tuje zemljišče hoditi, voziti, živino goniti, v tuj zračni prostor zidati i. t. d. sme. Če pa taka služnostna pravica ne obstoji, bode Pavelj tožil Petra, i. s. ako si Peter tako pravico lasti: „da ga je v posesti zemljišča ali hiše motil“, ali če to tožbo zamudi ali nemara tudi zgubi, — (kajti ta pravda zavoljo motene posesti odloči vselej samó o zadnji dejanski posesti, nikoli ne o pravici): „da mora pripoznati, da je Pavlova zemlja ali hiša prosta take služnosti nasproti Petrovemu zemljišču ali Petrovi hiši“ (zanikalna tožba — actio negatoria); ako si pa Peter ne lasti pravice, tožil ga bode Pavel za odškodovanje, če mu je res kaj škode naredil.

S takim neposrednim delovanjem na tuje zemljišče ali hišo se namreč prestopijo meje lastne reči, tedaj stori več, nego dovoljuje lastninska pravica na kvar sosedove pravice, vsakega druzega izključiti od delovanja na njegovo reč.

Vendar je za nekatere slučaje z ozirom na gospodarske potrebe postava sama odločila, da mora sosed trpeti, če kdo drug njegovo zemljišče v prid svojemu rabi. To so tako imenovane postavne ali legalne služnosti, n. pr. pravica gozdne pridelke čez tuje zemljišče ali po tuji v zasebni lasti stoječi vodi izvažati, ako drugače ni mogoče ali je neprimerno drago, seveda proti vračilu škode, ki se s tem naredi, — pravica delavcev, ki plavljenje lesa oskrbujejo, ob vodi čez tuje zemljišče iti (gozdna postava), (pota za silo v drugih slučajih n. pr. k vinogradu, ko je stari pot voda vzela, naše postave ne privoljujejo) — lovsko pravo t. j. pravica, na tujem zemljišči divjačino loviti (na svojem loviti sme le lastnik 200 oralov nepretrganega zemljišča), — neogibno stopanje po sosednem zemljišči v namen stavbenih popravkov, ki so potrebni iz javnih obzirov, more oblastnija proti odškodbi dovoliti (stavbene postave), — dalje ako se iz vodotoča, po katerem je voda na gonilo napeljana ali iz zajeze, kjer voda zastaja, lehko voda dobiva za gospodarske namene brez škode gonila, tedaj mora posestnik gonila pripustiti, da se iz njegove naprave voda jemlje; podvzetniki naprav za namakanje, podvzetniki gonil in jezil morejo zahtevati služnosti za napeljavo in odpeljavo vode na tujem zemljišči, a lastnik tega ima pravico, sovživati dotično napravo; pri vodnih stavbah morajo lastniki bregov dopuščati, da se sme po njihovem bregovji hoditi, voziti, razkladati in pripravljati gradivo, (vodne postave), — domače roje čebel in druge pitomne ali pripitomljene (domače ali udomačene) živali na tujo zemljo zasledovati, če so se tja zatekle (§. 384 o. d. z.). — Še mnogo druzih služnosti je vstanovljenih po raznih večinom političnih postavah; ker so večji del iz javnih obzirov vpeljane, spadajo v javno pravo in niso predmet tega opisa, kateri govori le o zasebnem pravu med sosedi.

2. Ali tudi posredno se posega ali deluje na sosedovo zemljišče in poslopje s tem, da kdo na svoji lasti kaj dela, kar vpljiva na sosedovo zemljišče ali hišo.

Iz naslednih primerljajev bodemo spoznali, kako daleč more in kako daleč ne sme iti tako poseganje v tujo reč.

a) Že prej omenjeni primerljaj, ko iz fabrike puhteč apneni prah uniči travo sosedovega travnika; — b) lastnik, čegar njiva niže leži, nego sosedov travnik, je na meji tisti del svoje njive, kateri se vzdiguje do sosedovega travnika, odkopal, da je njiva povsod ednako nizka, s tem pa pouzročil, da se zemlja od travnika na njivo podira, kar travniku škoduje; — c) lastnik je na svojem zemljišči skopal vodnjak (šterno), vsled česar se je podzemeljski vrelec, ki je pred polnil sosedovo šterno, v njegovo obrnil, tako da je sosedova suha; — d) lastnik je v svoji hiši začel lim kuhati in zavoljo smradu, ki od tega polni sosedni zrak, sosed stanovanje zdaj komaj za 100 gld. odda, katero je popred za 200 gld. v najem dajal.

V vseh teh primerljajih, katerih vsak predstavlja celo vrsto podobnih poseganj in delovanj na tujo reč, lastnik na svojem nekaj dela, kar ima na sosedovo škodljiv vpljiv, vendar se to godi v vsacem primerljaji drugače in hoče drugače presojeno biti.

V prvem primerljaji nekaj, kar je na ednem zemljišči nastalo, prehaja na tuje zemljišče, in tam škodo na tuji reči dela t. j. apneni prah prehaja na travnik in uniči travo; — v drugem in tretjem sicer nič ne prehaja na tujo reč, vendar dejanje na ednem zemljišči oškoduje tujo reč ali jej odteguje nekaj, kar jej je dozdaj dohajalo; — v četrtem pa tuja reč po vsem nepoškodovana ostane, ali kar se godi v ednej hiši ima tako neprijeten vpljiv na stanovalce sosedove hiše, da sosedu odide dosedanji dobiček.

V nekaterih drugih primerljajih, kateri pa v eno ali drugo teh štirih vrst spadajo, bode seveda policija škodljivo napravo zopet odpravila, vendar le tedaj, če je javno škodljiva. Če pa to ni, mora oškodovani na poti zasebnega prava iskati zadostenja, kolikor ga ta daje. Koliko ga daje, bomo precej videli.

Kdor se poslužuje svoje pravice med pravnimi mejami, ni odgovoren za kvar, katera komu drugemu od tod izvira (§. 1305 o. d. z.). Iz tega sledi, da je tisti, kateri rabi svoje pravice tako, da prestopi pravne meje, za tako kvar odgovoren.

Iz česa izvira kvar ali škoda? Škoda izvira ali iz krivičnega dejanja ali iz opuščenja druzega človeka ali pa iz naključbe. Krivično poškodovanje se dela ali hoté ali nehoté. Hoté storjeno poškodovanje pa izhaja ali iz hudobnega namena, ako je škoda storjena vedoma in hoté, ali iz pogreška, kadar je storjena iz nevednosti, ki se more komu v krivnjo šteti ali iz pomanjkanja potrebne pazljivosti in marnosti (§. 1294 o. d. z.). Če tedaj kdo svojo pravico, svojo reč tako rabi, da poškodova tujo reč ali iz hudobnega namena ali iz pogreška, je za škodo odgovoren. Škodo po naključji trpi vsak sam, razun če je kdo drug naključje zakrivil n. pr. s tem, da je kako postavo prelomil (§. 1311 o. d. z.). Kadar se je škoda storila iz hudobnega namena ali po očitni nemarnosti, sme poškodovani tirjati popolno zadostenje t. j. povračilo škode in dobička, kateri mu je ušel; v drugih primerljajih pa le oškodovanje t. j. samó povračilo škode (§§. 1323 in 1324 o. d. z.).

Po teh načelih bode soditi one četiri primerljaje, kar se tiče poškodovanja.

Oglejmo si jih zdaj bolj na drobno.

a) V prvem primerljaji smo rekli, da nekaj, kar je nastalo na ednem zemljišči ali v ednej hiši, prehaja ali se vsiljuje na drugo. Da se stvar še bolje razjasnuje, še te le primere: Iz vodnjaka se cedi voda skozi zemljo v niže ležečo sosedovo klet, — iz domače tople kopelji se izliva topla voda na tuj vrt, — lastnik izžiga na lastnem dvorišči sode takó blizo tujega zidu, da se te ves očrni, — lastnik svojo tekočo vodo tako onečisti, da je dolenji sosed barvar rabiti ne more, — ravno isto vodo nazaj vzpré ter s tem tuja zemljišča pod vodo dene, — gnojnica sili v tuj zid in ga izpodjeda, — iz plinove tovarne se iztekajo v sosedovo vodo škodljive snovi, ter jo delajo nerabljivo, — lastnik strelja na svojem zemljišči skale na tak način, da se vsled tega sosedovi zid pretrese in popoka ali podere, — iskre iz železničine mašine po pogrešku voditelja padajo in užgó kmetovo poslopje. —

Tukaj prehaja in se vsiluje nekaj telesnega z enega zemljišča ali poslopja na drugo. Očitno je, da se s tem prestopijo meje svoje reči. Ali tudi pravne meje, svojo reč rabiti, se s tem prestopijo, ker se ali pravica prilastuje na sosedovo reč, ali se škoda dela. Ker táko vsiljevanje tedaj sosedovo last in pravico skrčuje in njegovo reč oškoduje, to sosed trpeti ni dolžan; mejaš, ki je temu kriv, mora tako delovanje opustiti.

Ako lastnik, s čegar reči prehajajo take telesne stvari na tujo reč, trdi, da ima pravico tacega vsiljevanja, kar bi že iz tega sledilo, da naredi posebno napravo, da apneni prah puhti naravno na sosedov travnik, da je tedaj prah, dim, voda, gnojnica napeljana na sosedovo reč, potem bo sosed zoper prilastovanje pravice na njegovo reč in zoper to napeljevanje takó postopal, kakor proti prilastovanju služnosti steze, kolovoza, gonje, zidanja v tuji zračni prostor i. t. d., o čemur je bilo že poprej govorjenje, ker tudi tukaj si eden prilastuje služnost, da spušča prah, dim, na tujo reč. Žaljeni sosed bode tedaj tožil, da je po tistem vsiljevanji „v posesti svojega zemljišča ali poslopja moten“, ali če je to tožbo zamudil ali zgubil, da je „njegovo zemljišče ali poslopje prosto bremena take služnosti“. Če si pa ne lasti pravice, bode pa vendar moral povrniti škodo, katero prizadene sosedovi reči to vsiljevanje.

Vendar je tukaj posebej omeniti navadna prehajanja tujega dima, vode i. t. d. iz tuje reči na sosedovo, to je taka prehajanja, ki so neogibno zvezana z navadno rabo te reči, n. pr. dim iz sosedove kuhinje, navadni odtok vode, ki se izlije pri sosedovi šterni. Taka vzhajanja tuje stvari v sosedovo, ki so sicer neprijetna, vendar zemljišča samega ali poslopja ne oškodujejo, mora sosed zarad sosednosti trpeti. Drugače bi ne bilo lehko mogoče, da več posestnikov skupaj živi.

b) K drugemu primerljaju še ta slučaj: lastnik je skopal na svojem dvorišči ob sosedovem zidu jamo; vsled jame se je sosedovi zid, ker nima v temelji več trdne zaslombe, spokal, nagnil ali podrl. Tukaj se v sosedovo reč nič ne vsiluje, nič tja ne uhaja. Vendar se sosedu škoda godi. Tudi v teh primerljajih bodemo morali reči, da lastnik s porabo svojega zemljišča ne sme tujo reč ali le kakšen del tuje reči nerabljivo storiti. Lastne reči sme rabiti le tako daleč (§. 364 o. d. z.), dokler ne zavira sosedu rabe svoje reči. Raba svoje reči se pa sosedu zavira, ako se eden del njegovega travnika na tujo njivo vsuje (tega dela potlej ne more več rabiti), ako se hišni zid razpoka, povesi ali podré (tak zid ni za rabo).

S takim kopanjem se tedaj sosed v dosedanji posesti svojega zemljišča ali hiše, sploh svoje reči moti, ker je ne more več tako posedati (rabiti), kakor prej. Sodnik bode tedaj tako kopanje ali sploh drugo delovanje, ki bi imelo ednak učinek v škodo sosedove reči, če se toži zarad motenja posesti, prepovedal, in ko se toži za odškodovanje, povrnitev škode prisodil.

Kriva pa bi bila misel, da se v teh slučajih s kopanjem moti posest pravice, svoje zemljišče ali temelj svojega zidu naslonjen ali vprt imeti ob sosedovo zemljišče, kajti taka pravica bi se morala s prepovedjo kopanja, kateri prepovedi se je sosed udal, pridobiti; — potem pa, ko bi se pridobila taka pravica, imel bi sosed služnost, svoj zid na tujo reč naslanjati, in potlej bi seveda ne smel sosed kopati jame, ker bi soseda v posesti te služnosti motil. V naših primerljajih pa o služnostih ni govor, ampak le o tem, kaj mora sosed zarad sosednosti in samo zarad te opustiti, ker je sosedu v škodo, česar bi sicer ne bilo treba opustiti.

c) K tretjemu primerljaju še nekaj podobnih:

Z gradenjem, stavljenjem na svojem zemljišči se odtegne sosedu izgled, svitloba, zrak, — drevje zraste visoko in je sosedu v istih ozirih na poti, — deževnico, katera se je do sedaj vsled naturne lege zemljišča na sosedovo odtakala, vloviti na svojem, ter porabiti, ali k druzemu sosedu zvoditi, akoravno je to odtakajočo deževnico do sedaj prvi sosed za namakanje svojega vrta ali drugače porabil, — svoje zemljišče zagraditi in tako varovati proti poškodbi po odtekajoči deževnici, akoravno potem več deževnice na sosedovo zemljišče leti.

Vprašam, ali bode sodnik tukaj tudi tako sodil, kot v drugem primerljaji? Poglejmo najpred, kako je bilo, predno se je nova, sosedu škodljiva naprava naredila? Sosed je prej imel tujo vodno žilo v svojo šterno, izgled, svitlobo, zrak, deževnico in odtok vode, vse od tujega zemljišča t. j. zavoljo naturnega stanja tujega zemljišča. Vodna žila iz tujega zemljišča je napajala njegovo šterno, imel je izgled, svitlobo, zrak, ker na sosednem zemljišči ni bilo zgrade, drevesa, ki bi to oviral, deževnico je imel, ker je lastnik visečega dvorišča sam ni rabil ali rabiti hotel, odtekajoča deževnica prej zato ni tako zlo letela na zemljišče, ker je nekoliko odtekala na sosedovo. Če tedaj lastnik sam šterno skoplje, tako da vrelec v njegovi zemlji, ki je dozdaj polnil sosedovo šterno, v njegovo teče; če potlej sezida hišo, vsled česar sosed zgubi izgled, svitlobo, zrak; če zavaruje svojo njivo na povesi hriba ležečo pred škodo po deževnici s tem, da naredi na zgorenji strani planke, vsled česar več vode čez sosedne njive teče, če deževnico sam porabi, — takrat je nekaj, kar daje naturno stanje njegovega lastnega zemljišča, sam zase porabil, ali škodo od lastne reči odvrnil, tako se je sosedu, ki je iz tega stanja prej dobiček ali manjšo škodo imel, ta dobiček seveda odtegnil. Tu je bil lastnik samo v porabi svoje reči in meje lastninske pravice ni prestopil, tudi ni soseda v rabi njegove reči motil, ker si ne prilastuje nanjo nobene pravice in ker ta reč sama na sebi je še taka, kakor je bila pred novo napravo, le tega nima, kar je prej brez pravice samó po dejanskem stanji dobivala od sosedne reči, — lastnik nove naprave sosedu tudi ni škode naredil, ampak le dejanski dobiček mu je odtegnil in v zadnjem slučaji o odvrnitvi odtakajoče deževnice mu je nehal manjšati škodo.

Sodnik bode v takih primerljajih sosedovo tožbo odbil, ker brez posebne pogodbe nikdo ni dolžan drugemu dobiček dajati ali škodo, katera se mu godi, manjšati. Sosed mora zatoraj taka dejanja lastnikova trpeti, akoravno mu dosedanji dobiček odtegujejo. Samo po sebi pa se razumi, da vse to mora veljati le takrat, ako sosed ni dobil pravice, zahtevati od tujega zemljišča za svoje zemljišče ali poslopje svitlobo in zrak, deževnico za vrt in za šterno vodo, ali za del odtakajoče deževnice prostor, — toraj pravice prepovedati lastniku, da tod zida, ali že obstoječe poslopje zviša, da na takem kraji drevje sadi, ali šterno koplje, da deževnico na svojem ne lovi, ampak jo odtakati pusti, ali da svoje viseče zemljišče proti odtekajoči deževnici zagradi. Kajti če je pravico vse to zahtevati in ovirajoča dejanja prepovedati dobil, potem je v posesti služnosti, v kateri ga tudi lastnik služnega zemljišča motiti, toraj prepovedanih del podvzeti ne sme. Tukaj pa ne govorimo o služnostih, ampak samo o tem, kaj lastnik zarad sosednosti od sosedovih dejanj trpeti mora in česar mu trpeti ni treba. Iz stališča sosednosti bode pa, kakor prej rečeno, moral trpeti vsa sosedova delovanja, katera spadajo pod ta tretji primerljaj.

Iz tega pa tudi sledi, da se lastniku hiše ne more braniti, če z ozirom na dejanski stan tujega zemljišča naredi kako napravo na svoji reči, katera tej korist prinaša, n. pr. če v svoji steni okno na tuj vrt naredi, ki mu daje zrak in svitlobo v hišo, kajti s tem je rabil le svojo lastninsko pravico. Vendar bode moral okno zamrežiti (§. 488 o. d. z.), če od soseda ni dobil nobene pravice o sosedovem vrtu, posebej pa ne pravice izgleda.

O ulovljeni deževnici in o odvrnitvi odtakajoče deževnice pa se mora opomniti, da o stalnih tekočih, če tudi privatnih vodah, velja drugo. Zakon o vodnem pravu od 30. maja 1869 namreč določi: Lastnik zemljišča ne sme naravni odtok čez taisto tekočih vod v kvar dolenjega zemljišča samovoljno predrugačiti. Nasprotno pa tudi dolenji lastnik dolenjega zemljišča nima pravice, zavirati naravni odtok takih vod v kvar zgorenjega zemljišča.

d) Četrti primerljaj ima za podlago neprijetnosti, katere slede iz rabe edne reči za drugo t. j. neprijetni duh, ropot. To vse ne oškoduje zemljišča ali hiše sosedove, vendar je za ljudi, ki tam bivajo neprijetno. Na neprijetnosti same, ki izvirajo iz skupnega življenja ljudi, pa se zasebno pravo ne more ozirati. Sosed bode moral toraj take neprijetnosti, ki so združene z navadno porabo ene reči za drugo, voljno trpeti, n. pr. dim iz pekarjevega dimnika, smrad iz sosedove gnojnice, kovanje sosednega kovača i. t. d. Ako pa neprijetnosti sledé iz nenavadne porabe svoje reči in so javnemu zdravju, varnosti in miru nasproti, potem bode skrbela policija, da se odpravijo.

Videli smo, kaj mora mejaš zavoljo sosednosti trpeti, da sosed dela, česar bi sicer ne bilo treba trpeti in mislili smo seveda, da sosed ta dejanja, katera so lastniku na kvar ali neprijetna, zató dela, ker so za gospodarsko rabo svoje reči potrebna. Kaj pa, če ljubi sosed s tacimi deli svojemu mejašu samo nagaja, da ga jezi in oškodova, n. pr. če dá svojo gnojnico vsako opoludne mešati, da soseda smrad nadleguje, če ravno ob času, ko v sosedovo gostilno gospoda kósit pride, mejaš nasáde na svojem vrtu z gnojnico polivati ukaže, da smrad goste odpodi. Razumi se, da vsak, kdor tujo last hudobno poškoduje, zapade kazni po kazenskem zakoniku. Kdor pa z očitno hudobnim, zanj čisto nepotrebnim dejanjem, ki sicer sosedove reči same ne poškoduje, sosedu gmotno škodo naredi, bode brez dvoma škodo povrniti moral (§. 1294 o. d. z.). Če s svojim hudobnim dejanjem nič škode ne naredi, vendar pa ima namen razžaliti, zapadel bode nemara postavnim določbam o prestopkih zoper varnost časti. Tudi policija bi kaj tacega ne trpela, če bi bilo javnemu redu ali zdravju škodljivo. Ako se pa tak hudoben namen ne da skazati, sosed ne bode mogel postopati zoper mejaša, če ta tudi iz zgolj sovražnosti in da bi soseda jezil, delo započne, katero sosedu neprijetnost dela, ali dosedanji dobiček odteguje, ako le ostane v mejah svoje pravice, kakor smo videli pri tretjem zgorej razloženem primerljaji, akoravno dejanje zanj ni bilo potrebno ali celo nekoristuo.

3. Dosedaj sem razložil, kaj mora sosed zarad sosednosti opustiti ali trpeti. So pa tudi okolnosti, da mora zarad sosednosti kaj storiti. Posestnik je dolžan, svoj zid in svoje planke takrat v dobrem stanu ohraniti, ako bi se bilo bati, da bi odprtina mejašu škodo delala. Vsak lastnik ima dolžnost skrbeti, da z desne strani svojega glavnega vhoda (tedaj na desni, če greš v hišo), svoj prostor (dvorišče), kjer je potreba, ogradi in ga od tujega prostora loči (§. 858 o. d. z.). S pravico okna je dolžnost združena, odprtino zavarovati (§. 488 o. d. z.). Lastnik, ki je zasebno vodo odvodil, a ne porabil, mora ostalo vodo, predno preide na tuje zemljišče, zopet v prejšno strugo nazaj napeljati, da tisti, ki imajo do vode pravico, škode ne trpijo, — lastnik jezila mora, ako voda nastopi čez določeno višino, zatvornice odpreti, da voda odteče, sicer imajo vsi tisti, ki v nevarnost pridejo, pravico tirjati, da kraj na policijska oblast odtok na njegov strošek napravi ter da jim povrne škodo, — (vodne postave). Tedaj k delovanju se more mejaš siliti; — vendar pa le tedaj, če njegova naprava, katera je sama na sebi neškodljiva, zahteva kacega delovanja, da ne postane škodljiva. Kdor pa ne stori, kar je dolžan storiti, da njegova naprava ne postane nevarna, je odgovoren za škodo, ki bi od tod t. j. vsled odprtine, okna, izvirala. Tako bode tudi fabrikant za škodo odgovoren, ki je za mejaša nastala iz tega, da je parni kotel počil ali se raznesel v fabriki, ker je dolžan na to delati, da se taka nesreča ne zgodi. Pa tudi neposredno se more mejaš k delovanju siliti, da se preteča škoda odvrne. Ako namreč posestnik stvarne pravice (t. j. lastnik ali kdor ima pravico služnosti, ne pa n. pr. najemnik, ker ta nima pravice do stvari, ampak le osebno pravico do lastnika) dokazati more, da se kakšna že stoječa tuja stavba ali druga tuja reč podreti žuga in da mu očitna škoda pretí, ima pravico, pri sodniji zavarovanje tirjati (§. 343 o. d. z.), seveda s tožbo zoper lastnika poslopja, katero se sèseda. če se je pa res poslopje podrlo in tako škoda se naredila, sme se odškodovanje tirjati. Sicer bode pa pri takih prilikah politična oblast za javno varnost skerbela.

To so splošna načela, po katerih se je ravnati proti mejašu oziroma njegovega zemljišča ali poslopja. Ker se pa zlasti vsled zidanja hiš in poslopij sploh sosedove pravice v nevarnost pripravljajo, zarad tega ima zakon ravno o zgradah posebna določila v §§. 340 do 342 o. d. z. in v stavbenih postavah.

Kdor namreč hoče zidati ali sploh staviti nova poslopja ali tudi prenarejati že stoječe zgrade, temu je treba, da političnemu občinskemu uradu predloži načrt in prosi za dovoljenje. Ta urad bode najprvo iz policijskega stališča preiskal in spoznal, ali se more dovoliti ali ne (zoper to odločilo županovo gre pritožba do občinskega odbora in zoper razsodbo tega do deželnega odbora). Župan pa ima tudi dolžnost sklicati k ogledu sosede ali mejaše, katerih zasebne pravice bi vtegnile v nevarnost priti, ter jih zaslišati. Sosed, ki svoje pravice tu zamolči, pozneje če se zida, ne more zahtevati, da bi se nova zgrada v prejšni stan nazaj djala t. j. podrla. Ako se mejaši ne morejo z lepo pogoditi, potem bode župan prepiralce na sodniško tožbo zavrnil. Pri stavbah na vodi daje dovoljenje in vodi sploh vse razprave ter zavrača prepiralce na pravdno pot samo cesarka politična oblastnija. Stavitelj ali graditelj bode po zavrnitvi na sodniško tožbo zoper tiste, ki zidanje branijo zavoljo svojih zasebnih pravic n. pr. ker imajo pravico izgleda, ki bi se jim po novi stavbi vzel, vložiti tožbo, v kateri prosi, da se jim naloži, da svoje pravice, na podlagi katerih branijo stavljenje novega poslopja, s tožbo tako gotovo izpeljejo, kakor bi se jim sicer vedni molk naložil t. j. da ne bodo smeli gradbe več braniti. Tako na pravdo pozvani branilci s to pozovno tožbo lahko na troji način ravnajo, ali namreč molčijo, — potem se jim naloži vedni molk; ali na pozovno tožbo odgovorijo, da pozvane tožbe vložiti niso dolžni, ker so n. pr. sami v posesti zemlje, kjer se hoče staviti, ali služnosti na to zemljo, — potem sodnija razsodi, ali morajo vložiti pozvano tožbo, da se izognejo naloženju vednega molka ali ne; ali slednjič oni vložijo pozvano tožbo, v kateri svoje pravice, zidanje braniti, izpeljejo in po kateri se razsodi o pravici samej in o tem, ali se sme postaviti dotično poslopje ali ne.

Če se pa tisti, kateri zida, na ta način, ni prej zavaroval, ako tedaj samolastno zida in postavlja, ima posestnik nepremakljive reči ali kake stvarne pravice (služnosti, ne pa n. pr. zakupnik, ki ima le osebno pravico proti zakupovalcu) pravico, prepoved take novine pred sodnijo tirjati in sodnija je dolžna, to reč, kar je moč, nagloma razsoditi. Ta prepoved se tirja s tožbo zavoljo motenja v posesti zemlje ali služnostne pravice. V njej se mora razun zadnje dejanske posesti dokazati, da je nova zgradba, ki to posest moti, že začeta, (vendar ne še dovršena) in da gradenje pravici, na katero se graditelj sklicuje, v resnici škoduje, ali bi jej škodovalo, ako bi se nadaljevalo. Dokler se reč ne razsodi, naj sodnija praviloma ne dopušča, dalje delati. Samo v bližnji očitni nevarnosti (če bi se n. pr. začeti in ne končani obok ali velb poderl, — nedodelani jez bi voda odnesla in bi se tako graditelju očitna škoda godila), naj se dovoli toliko naprej zidati, da se ta nevarnost odpravi. Pa še v drugem slučaji se dovoli, delo nadaljevati in sicer če početnik dela dáje primerno zavarovanje, da hoče (ako bi pravdo konečno zgubil) reč v prejšni stan postaviti (stavbo podreti) in škodo povrniti, prepovednik pa nasproti nobenega podobnega zavarovanja za nasledke svoje prepovedi ne daje. Iz tega sledi, da se bode delo moralo vsakako vstaviti, ako bi prepovednik zavarovanje dal, da bode početniku dela, povrnil škodo, katera izvira iz tega, da se delo vstavi; — to pa zato, ker je stavitelj s samolastnim svojim stavljenjem vse sam zakrivil, ter mora prepovednik tedaj prednost imeti.

Kar je tukaj gledé novega stavljenja povedano, velja tudi za podiranje starega poslopja, ali druzega dela. Podiralec mora skrbeti, da ne oškoduje neposredno sosedove lasti, ter da podiranje samo na sebi tudi posredno ne deluje na tujo reč tako, da bi škodo trpela, kakor je zgorej pri drugem primerljaji razloženo.

S tem pa smo končali pregled zasebno-pravnih razmer med sosedi, kolikor te razmere izvirajo iz dejanskega stanja sosednosti.