Pravljice za dedija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljice za dedija
... Prikaži več
Žarko Petan
Spisano: Skenirala iz Pravljice za dedija 1993, Alja Vencelj.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



KAKO SEM POSTAL DVOJNI DEDEK


Nekoč... Ne, to ni dober začetek. Takole bo bolje: Zgodilo se je pred štirimi leti in petega več kot pol. (Jasmin, ki takrat še ni bila mama, je prišla domov sredi dopoldneva, ko bi morala biti v službi. To se mi je zdelo čudno. Ni odklenila vhodnih vrat, ampak je pozvonila. Dvakrat zapored, obakrat močno. To se mi je zdelo še bolj čudno. Navadno je zvonila samo enkrat.(Previdno sem odprl vrata in jo zagledal.) Bila je zaripla v obraz, kot da bi z vso močjo tekla prav do doma. Zdelo se mi je, da odsotno zre nekam mimo mojega levega ušesa. Stala je na pragu in se ni ganila. To me je še naj¬bolj začudilo. »Jasmin, kaj se je zgodilo?« »Postal boš dedek.« »Kako ...?« »Tako.« »Poslušaj ...!« »Dvakratni dedek!« »Se pravi, da . ..« »Seveda, imela bom dvojčka. Jako in Grego,« je povedala Jasmin v eni sapi. »Kako veš, da bosta fanta?« »Poznaš kakšno deklico, ki se imenuje Grega ali Jaka?« »Počakaj malo ...« Bil sem popolnoma zmeden. »Kako si prišla do teh imen?« »Všeč so mi bila. Če bo deklica, sem si rekla, bo Barbara ali Urška. Če bo fant, bo Grega ali Jaka. Sicer pa, zakaj bi pustila, da bi drugi odločali namesto mene. Fant bo! Se pravi, da bo Grega, Gregor, Gregi, Gi... Ampak tudi Jaka se lepo sliši. Jaka, Jakec, Jakob, Jak . .. Kaj naj naredim? Imeni sta tako srčkani. Grega ali.. . Jaka? Ne, ne morem se odločiti. Če bo Jaka, mi bo žal, da ni Grega. Če pa bo Grega, si bom očitala, ker ni Jaka. Uh, kako je to zapleteno ... Že vem, takole bom naredila. Nobenemu imenu se ne bom odpovedala. Dva fanta bosta, starejši bo Jaka, mlajši pa Grega.« Kaj pa zdaj? Nisem vedel, kako naj se vedem kot novo pečeni dedek, celo dvakratni dedek. Dvakratni?! Ali to pomeni, da bo imel Jaka dva dedka in Grega prav tako dva? Zvrtelo se mi je v glavi. Omahnil sem na podboje vrat in nebogljeno bolščal v Jasmin, ki je včeraj — ali je to bilo predvčerajšnjim? — hodila v kratkem krilu v šolo. Zdaj pa bo dvakratna mama. Kako čas neusmiljeno hiti... Komaj sem se stežka privadil na vlogo očeta, so me brez moje vednosti naredili za dedka. Kaj se godi z menoj? Ali sem se postaral? Stekel sem v stanovanje. »Očka, kam pa bezljaš?« je Jasmin zaskrbljeno zaklicala za menoj. V predsobi imamo na zidu obešeno veliko zrcalo, ki sega do stropa. Pred tem zrcalom sem se ustavil. Bil sem videti natančno takšen, kakršen sem bil včeraj. Niti za las se nisem spremenil na slabše. Podoba v zrcalu, ki je začudeno strmela vame, ni bila prav nič podobna betežnemu dedku z ukrivljenim hrbtom in dolgo, belo brado, kakršno imajo starčki. Ne, gotovo gre za pomoto. »Kdaj se bo to zgodilo?!« sem vprašal v upanju, da se bo zgodilo, če se sploh bo zgodilo, čez deset ali še več let. »Čez šest mesecev in nekaj dni.« »Koliko dni?« »Sedem ali petnajst, približno.« Jasmin se je navihano posmejala. »Imel boš dovolj časa.« »Dovolj za kaj?« »Za to, da se privadiš. Sprva se ti bo zdelo naporno, potem se boš sčasoma privadil. Nič te ne bo bolelo. Še všeč ti bo.« »Se pravi, da boš ti mama?« »A seveda! Če boš ti dedek, bom jaz mama. V obrnjenem vrstnem redu, seveda. Najprej bom jaz mama, nato se boš ti prelevil v dedka. Kar v redu dedek boš. Jaka in Grega bosta zadovoljna s teboj.« »Misliš?« »Prepričana sem .. .« Tedaj je Jasmin brez pravega razloga planila v jok. Debele solze soji spolzele po licih. Drgetala je po vsem telesu. Objel sem jo in tesno privil k sebi. »Jasmin ... Jasmin . .. vse bo v redu. Boš videla, da bo. No, ne joči, saj si velika punca...« »Očka . .. mene . .. mene je tako strah.« »Mene tudi.« »Kaj bova storila?« »Premagala bova strah. Delala se bova, kakor da se sploh ne bojiva. Strah popade samo bojazljivce. Pogumnežev se ne poloti, ker ve, da nima moči nad njimi... Požvižgaj se na strah . .. tako kot jaz.« Ustnice sem zavihal v šobo. Skoznjo sem pihnil. Zaslišal se je pisk, sprva tenek kot nit, a se je čedalje bolj debelil. Čez čas sem že debelo žvižgal. Jasmin se mi je pridružila. Zdaj sva žvižgala dvoglasno oziroma dvosobno. Ne, štiriglasno. Tudi Jaka in Grega sta nama pomagala pihati sapo. Tako smo ugnali strah. Jasmin se je bila ustrašila, da ne bo kos dolžnostim, ki jih bo imela kot bodoča mama. Mene pa je čisto malo streslo ob misli, da bom postal dvojni dedek. Jaka in Grega pa se sploh nista bala, ker ju še ni bilo na svetu.


KAKO STA JAKA IN GREGA PRIŠLA NA SVET

Malo je manjkalo, da se nista Jaka in Grega rodila na isti dan, kakor je za dvojčke predpisano. Jaka se je prismejal na svet pol ure pred polnočjo, Grega je priso¬pihal za njim z desetminutno zamudo. Jaka je tehtal samo 2750 gramov, Grega pa 480 gramov več. Podatek o njuni teži govori v prid domnevi, da se vitki dojenčki rodijo hitreje kakor debeli. Dvojčka sta si bila podobna samo v tem, da sta imela oba bolj malo las na glavi. Jaki so pozneje zrasli gladki temni, Gregi svetli kodrasti lasje. Grega ni bil ob rojstvu samo težji od svojega starejšega bratca, ampak tudi daljši, in sicer kar za štiri centimetre. To prednost je obdržal vse do dandanes. Jaka se je na vse kriplje trudil, da bi dohitel svojega mlajšega bratca, a kaj ko ga Grega ni bil voljan počakati, vsakič mu je ušel izpred nosu, še preden se mu je prav približal. Če je Jaka pospravil polno steklenico mleka, je Grega pocuzal dve. Grega ima dvakrat večji tek kot Jaka. In zato bo Grega vse življenje debelejši in večji dvojček, Jaka pa manjši in bolj suhljat. Proti usodi se človek bori zaman. Čas potuje z različnimi hitrostmi. Mimo mene, ki sem star, švigne hitro kot veter. Jaki in Gregi se vleče kot deževen dan. Dvojčka bi rada zrasla čez noč. Rada bi takoj shodila in spregovorila, saj je svet, če ga opazu¬ješ leže v zibki, zelo dolgočasen. Jaka in Grega sta prve dneve, tedne in mesece tako kot vsi dojenčki samo leža¬la. Z rokami in nogami sta opletala po zraku kakor hrošč, če ga obrneš na hrbet. Potem sta nekega dne dvignila glavi, ki sta jima že čez nekaj trenutkov omahnili na blazini. Še prej sta vedela, da iz stekleničke, če z dlesnimi močno stisneš dudko, priteče sladko mleko. Vedela sta tudi, da ju hrani mama, da ju previja očka, da jima tleska s prsti babica, da jima namiguje dedek. Da sta podrobneje spoznala čuden svet, ki se začne onstran zibke, sta potrebovala malo več časa. Najprej sta opazila žarnico, ki je visela na dolgi vrvici izpod stropa. Trebušasta hruška, ki se je od časa do časa svetlikala kakor bleščeča zvezda, je bila zanju pravi čudež. Še bolj sta bila osupljena, ko sta se prvič srečala z vodo. Ta mehka, voljna tekočina, s katero sta ju umivala mama ali očka, jima gre v nos, ju prijetno žgečka in spravlja v dobro voljo. Tako Jaka kot Grega pa sta kaj kmalu ugotovila, da obstaja tudi voda, ki ni prijetna. Kadar sta se polulala v plenice, ju je začelo neprijetno mraziti, zajokala sta in tako opozorila mamo, da nekaj ni v redu. Med njuna prva velika odkritja je štelo tudi srečanje z ropotuljico, s katero so jima ven in ven mahali pred nosom, če jima je to bilo všeč ali ne. Sprva se jima je zdela ropotuljica kratkočasna igrača. Njeno neubrano ropotanje jima je ugajalo. Pozneje sta se je naveličala, poskušala sta jo strgati iz mojih rok. Lovila sta jo z drobnimi prsti, rada bi se na lastne oči prepričala, kaj v nji nenehno žvenketa. Napačno sem si razlagal njuno stegovanje rok po ropotuljici. Menil sem, da uživata v igri, nisem mogel doumeti njune neizmerne želje po ra-ziskovanju, po odkrivanju sveta. Slinček, ki ga je mama privezala Gregi okrog vratu, zanj ni bil samo prtiček. Zanj je bil slinček kos nove imenitne obleke, zato se je z njim podrobno seznanil. Grizljal ga je in lizal, da bi dognal, kakšnega okusa je. Ko je ugotovil, da ni užiten, se je spravil nanj s prsti. Otipaval ga je, vlekel iz njega niti, ga mečkal in trgal na koščke. Že je spremenil v nekaj dneh trpežni slinček v ohlapno cunjo. Tak zanj ni bil več zanimiv, zato je zahteval novega, ki bi kmalu doživel enako usodo kakor prejšnji. Jaka in Grega sta potrebovala nekaj mesecev, da sta se v posteljicah prvič usedla. Brž ko sta se naučila sedeti, jima sploh ni bilo več do ležanja. Zbirala sta moči za naslednji podvig: za gibanje. Njuno prvo premika¬nje je bilo še najbolj podobno plazenju. Po vseh štirih sta pometala po sobi kakor premikajoči se omeli. Koliko naporov, koliko spodrsljajev, koliko padcev sta opravila, preden sta se postavila na noge! Pri čemer je bil že spet Grega tisti, ki je prvi držal stojo na negotovih nogah, ki so se kar šibile pod njegovo težo. Od stoje do hoje je še zelo dolga pot. Najprej sta se morala Jaka in Grega naučiti postavljati nogo pred nogo. Desno pred levo ali levo pred desno. To je bilo lahko reči, a veliko teže storiti. Katera je leva in katera je desna noga? Leva je na levi, desna na desni strani. A katera je leva stran? In katera desna? Saj je vseeno, s katero nogo začneta. Ampak navadno silita obe nogi hkrati naprej, ritka pa vleče nazaj. Včasih pa uideta obe nogi nazaj, trebušček pa hoče naprej. In že sta Jaka in Grega, kot sta bila dolga in široka, štrbunknila na tla, poljubila preprogo ... Za Jako in Grego je bila prva vožnja v dvojnem vozičku skozi park bolj razburljiva kakor za odraslega potovanje okrog sveta. Koliko novih reči sta spoznala! Modro nebo s kodrastimi oblaki. Košate krošnje dreves, ki so se rahlo pozibavale, kadar je zapihljal vetrič. Kako zanimivi so bili šele ljudje, ki so hodili obakraj vozička. Nekateri so se ustavljali in bolščali vanju. Ugotavljali so, ali sta po očetu ali po mami, po dedku po mamini strani ali po babici po očetovi. Bolj vsiljivi in radovedni so ju otipavali, ščipali za lica, božali po obrazu. Novi šumi so bili za Jaka in Grega še bolj mikavni. Škripanje peska pod nogami sprehajalcev, lajež psa, klici otrok, ki so se podili naokrog, odskakovanje ploščatega kamna na vodni gladini bajerja, drdranje vlaka, ki je odpeljal v daljavo, cvrkutanje ptičev. Kopica človeških glasov, globokih in visokih, piskajočih in nosljajočih, zvonkih in hripavih, pogrkujočih in pojočih. Koliko vtisov sta morala Jaka in Grega spraviti v spomin, še prej pa jih lepo razvrstiti v skupine in sku¬pinice. Življenje Jake in Grege v prvih mesecih po njunem rojstvu je bilo zelo vznemirljivo. Sleherni dan jima je postregel z novimi doživetji. Čez dan sta samo debelo gledala in pozorno poslušala. Ponoči pa sta pridno drnjohala. Če sta se zbudila in se ustrašila goste teme in globoke tišine, ju je mama takoj potolažila. Poročilo o mesecih, ki sta jih Jaka in Grega preži¬vela kot dojenčka, je s tem sklenjeno. V naslednjih poglavjih se bo zgodilo veliko več zanimivih reči. To vam obljubim.



KAKO STA JAKA IN GREGA SPREGOVORILA


Čas najhitreje mineva v knjigi. V prejšnjem poglavju sta bila Jaka in Grega še dojenčka, v tem poglavju sta že enoletna možaka, ki se ne bojita ne vlaka ne mraka. Na prvi rojstni dan je Grega spregovoril. Mamo je poklical MAMA, očeta pa AJI. Jaka je bil tako užaljen, ker ga je mlajši bratec že spet prehitel, da še pet mesecev ni odprl ust. Molčal je in trmasto kuhal mulo. Prvi dan šestega tihega meseca je končno izgovoril prvi besedi. Očeta je ogovoril MAMA, mamo pa AJI. Poslej sta dvojčka čebljala vsak v svojem jeziku. Jaka v jakobinščini, Grega pa v gregorijanščini. Med seboj sta se imenitno razumela, čeprav se jakobinščina dokaj razlikuje od gregorijanščine, jaz pa sem z večjim ali manjšim uspehom ugibal, kaj sta povedala. Sčasoma sem se tako izuril v reševanju njunih jezikovnih ugank, da smo se prav dobro sporazumevali. Za tiste, ki bi se radi pogovarjali z Grego ali z Jako, navajam na naslednji strani kratek seznam besed iz vseh treh jezikov, gregorijanščine, jakobinščine in slovenščine. Dobro si oglejte trojezični slovarček, preden nadaljujete z branjem tega poglavja, v katerem bosta prišla do besede tudi Grega in Jaka.

PRVA ZGODBA Grega je vrgel knjigo na tla. »Grega, poberi knjigo!« Grega se ne gane in molči. »Grega, poberi knjigo!« Grega se našobi in obrne glavo stran. »GREGA, SI SLIŠAL?« »Šem ...« »In zakaj ne pobereš knjige?« »Šem bolan.« »Kaj ti pa je?« »Mam tinko.« »Če imaš škrlatinko, moraš takoj v posteljo.« Grega brez besed pobere knjigo in jo položi na mizo.

DRUGA ZGODBA

Jaka se igra v pesku. »Edi, daj pato!« »Kaj boš z lopato?« »Kopi ukno.« »Malo prej sem ti izkopal luknjo.« »To Egi ukna.« »Luknjo sem izkopal za oba, zate in za Grego.« »Egi ukna veliiiiika. Aki mačken za eliiiila ukna. li, kopi mačken ukna ...« Izkopal sem še eno majhno luknjo, ravno pravšnjo Jako, ki je še vedno štiri centimetre manjši kot Grega.


TRETJA ZGODBA

Grega se igra z avtomobilčkom, Jaka se igra s petelinom. »Jaki, češ menjat gačko?« predlaga Grega. »Ti meni daš kikilina ...« »Ti meni daš ilčka.« »Bilček moj!« »Kiklin moj!« Grega iztrga Jaki iz rok petelina in ga posadi v avtomobilčka. Tako si Grega predstavlja pošteno zamenjavo.


ČETRTA ZGODBA

»Jaka, Grega, gremo se kopat.. .« »Ja, kopi, kopi...« se veseli Grega. »Ja, opi, opi...« se veseli Jaka. Ko prideta iz kopalnice, zavita v brisači, se Grega pohvali: »Gega mokr. « »Aki tud okr.« »Gegi veliiiik mokr.« »Aki mačken, Aki mačken okr. ..«


PETA ZGODBA

Jaki in Grega se zmerjata. Drug drugemu mečeta v obraz grde besede. »Ti si ovca!« »Ti si kokodil!« »Ti si ževla!«  »Ti si zebla!« »Ti si iza!« »Ti si posla!« »Ti si stol!« »Ti si bajaba!« »Ti si babajaga!«


ŠESTA ZGODBA

Grega in Jaka se peljeta v avtomobilu proti morju. Sonce pripeka, vročina je neznosna. »Men vroče,« reče Grega. Mama mu sleče srajčko. »Tud eni roče,« reče Jaka. »Tebi sem že prej slekla srajčko.«  »Eni roče v lače,« reče Jaka.


SEDMA ZGODBA

»Jaka, mama ima jutri rojstni dan ...« »Aji, kaj dobu jz za toj rojstni dn ...?«

Če ste kolikor toliko razumeli vseh sedem zgodb, potem se že znate pogovarjati v gregorijanščini in jakobinščini. V naslednjih poglavjih boste videli, kako gregorijanščina in jakobinščina postajata čedalje bolj podobni slovenščini. Zato je prav, da ta dva tuja jezika čimprej pozabite. Poslej bosta tudi Jaka in Grega govo¬rila samo še po slovensko.




KAKO STA JAKA IN GREGA SPRAŠEVALA DEDIJA


Jaka in Grega sta zelo radovedna fanta. Zdaj ko že tekoče govorita slovensko, se skoraj vsak njun stavek začne z besedo ZAKAJ ali KAJ ali KDO ali KJE. »Kje sva se z mamo prvič srečala, dedi?« je nekega dne vprašal radovedni Jaka. »V bolnišnici.«  »Zakaj?« »Pravzaprav v porodnišnici.«  »Je bila mama bolna, pa sem jo šel obiskat?«  »Mama je bila zdrava.« »Zakaj pa je bila v bolnišnici, če je bila zdrava?« »V porodnišnici.«  »Kaj je to porodnišnica?« »To je velika hiša, v kateri si se ti rodil.« »Kako sem se rodil?« i »Mama te je rodila.«  »Zakaj?« »Zato, ker si te je zelo želela.«  »Je bil tudi očka v porodnišnici?«  »Očka je pripeljal mamo v porodnišnico.«  »Z avtomobilom?«  »Seveda.« »Sta oba z mamo ostala v porodnišnici?«  »Ostala je samo mama, očka se je vrnil domov.«  »Zakaj se je očka vrnil domov?«  »Zato, ker je v službi.«  »Zakaj?« »V službi služi denar.« »A je tudi mama v službi?« »Mama je bila takrat na dopustu.« »Kaj je rekla mama, ko sva se prvič srečala v porodnišnici?« »Rekla je: pozdravljen, Jaka.« »Kaj sem ji odgovoril?« »Nič, ker še nisi znal govoriti.« »Zakaj nisem znal govoriti?« »Ker si bil novorojenček.« »Kaj je novorojenček?« »Dojenček, ki se je komaj rodil.« »Dedi, kje sva se midva prvič srečala?« »Pred vrati.« »Kakšnimi vrati?« »Pred vrati našega stanovanja.« »Kaj sem jaz delal pred vrati?« »Nič.. . Veš, Jaka, pravzaprav sem pred vrati srečal tvojo mamo. Takrat se ti še nisi rodil.« »Ali sem kljub temu, da se še nisem rodil, bil pred vrati ?« »Tako je. Mama te je nosila pod srcem.« »In kako sem prišel od tam ven?«  »Potrkal si.« »In kaj se je zgodilo potem?« »Tvoja mama je rekla NAPREJ in ti si prišel ven.« »Kam ven?« »Na svet.« »Ali je tudi Grego mamo nosila pod srcem?« »Tudi.« »Sva z Grego prišla skupaj na svet?« »Grega je prišel deset minut za teboj. Zamudil je, ti si ga prehitel.« »Ali je Grega zato moj mlajši bratec, ker sem ga takrat prehitel?« »Tako je ...«


Radovednost radovednega Grege je usmerjena drugam kot Jakina. »Dedi, kaj si bil ti, ko si bil majhen?« »Bil sem deček.« »Takšen kot jaz?« »Približno.«  »Kaj si počel?«  »Igral sem se.«  »S kom?«  »Z drugimi dečki.« »Nisi imel bratca?«  »Imel. Moj brat je stric Boguš.«  »Zakaj se nisi igral z njim?« »Zato, ker je stric Boguš šest let starejši od mene.«  »Ali je bil že takrat starejši, ko sta bila oba še dečka?« »Seveda. Stric Boguš je bil vedno starejši od mene. Zdaj je starejši od mene in bo vedno starejši od mene.« »Tudi Jaki je starejši od mene . .. Lepo je imeti starejšega bratca, za katerega moraš skrbeti.« »Jaki je samo deset minut starejši od tebe.« »Pa se kljub temu igrava skupaj.« »To je lepo.« »Prima ...« Grega si je vzel malo časa za oddih, potem pa je spraševal naprej. »Dedi, bom jaz, ko bom velik, tudi dedi, takšen, kot si ti?« »Seveda. Ampak najprej boš očka, potem pa šele dedi.« »Bo tudi Jaka dedi?« »Najbrž.« »To bo fino, ko bova oba dedija ... In kaj boš ti takrat, ko bom jaz dedi?« »Mene takrat ne bo več.« »Kam boš odšel?« »Nikamor. Ostal bom v tvojem spominu.« »Kaj je to spomin?« »Spomin je vse, česar ne pozabimo pozabiti.« »Dedi, jaz te nikoli ne bom pozabil.« »Grega, ti si zelo dober fantek.« »Boš ti mene pozabil?« »Veš, da te ne bom.« »Nikoli?« »Nikoli.« »Dedi, ti si zelo dober dedi.«



KAKO JE NASTALA PRAVLJICA O PETIH PEPELKAH


Jaka in Grega sta nenasitna požiralca pravljic. Na dan jih pospravita takole tri do sedem, odvisno pač od njihove dolžine in debeline. Če sta pravljici zelo dolgi in izjemno debeli, se izjemoma zadovoljita z dvema. Da bi ju nasitil, sem se spremenil v stroj za pripovedovanje pravljic. Izmišljam si zgodbe o kraljih in kraljicah, o princih in princesah, o zmajih in čarodejih, o vilah in čarovnicah, pogumnih pastirčkih in nabritih služabnikih, o morskih deklicah in ribah, ki izpolnjujejo skrite želje, o krvoločnih volkovih in prebrisanih lisicah, o dobrih babicah in hudobnih mačehah. Največkrat si pomagam s pravljicami, ki sem jih pred petdesetimi in več leti slišal od mojega dedka. Ker pa je spomin zelo nezanesljiv, si pomagam z domišljijo in tako nastanejo pravljice, ki se dokaj razlikujejo od izvirnih, kakršne lahko preberete v knjigah. Včasih tudi Jaka in Grega sodelujeta pri nastajanju pravljic. Njuno pomaganje gre približno takole: »Povej, dedi, kakšno pravljico!« je silil vame Jaka. »Lepo prosim, dedi,« mu je takoj priskočil na pomoč Grega. »O kom pa naj pripovedujem?« »O Pepelki,« se je prvi spomnil Jaka. »O dveh Pepelkah,« ga je dopolnil Grega. »Zakaj o dveh?« »Da si ne bova skočila v lase, čigava je Pepelka. Za vsakega po ena.« »Zame bo lepša,« je odločno zahteval Jaka. »Zame bo najlepša,« je ugovarjal Grega. »Povedal bom pravljico o petih Pepelkah. Prav?« »Zame bo prva in tretja!« »Zame pa druga in četrta!« »Katera bo pa zame?« sem vprašal. »Dedi, zate bo peta!« sta vzkliknila oba v en glas. In začel sem pripovedovati pravljico o petih Pepelkah.

Živel je kraljevič, ki je imel za očeta kralja. Ta mo¬gočni vladar se ni prav v ničemer razlikoval od navadnih ljudi. Če bi ga po naključju videli zvečer, kadar se je odpravljal v posteljo — pokritega s spalno čepico in oblečenega v dolgo spalno srajco — bi ga prav lahko zamenjali za mesarja ali čevljarja ali celo peka. Pa tudi sicer ni bil kralj prav nič kraljevski. Okronan, zavit v širok, zlato obrobljen plašč z ovratnikom iz soboljevine, se je ure in ure pogovarjal s svojim sinom kraljevičem. Včasih, ko je bil nasajen, mu je bolj za šalo kot zares požugal z žezlom, največkrat pa sta se igrala z zlato kroglo, ki je bila okrašena z diamanti, znamenje kraljevske časti in oblasti. Podajala sta si jo kot žogo pri rokometu. Tisti dan, ko se je naša zgodba začela, sta se kralje¬vič in kralj po obilnem kraljevskem obedu zleknila vsak na svoje ležišče. Za žoganje z zlato kroglo sta bila pre¬več sita, zato sta se zapletla v pogovor, in sicer na kraljevičevo pobudo. Ta je kar na lepem vzkliknil: »Očka, očka!« in predramil kralja, ki je bil pravkar zadremal. »Kaj bo dobrega, kraljevič?« je vprašal kralj, po¬tem ko je dvakrat zapored na stežaj zazehal. »Poročil bi se.« »To ni slaba misel. Govoril bom z ministrom za poroke in razporoke. Naročil mu bom, naj ti poišče ustrezno nevesto. Lepa mora biti pa pametna in premožna pa žlahtne krvi, seveda, kakor se spodobi za deklico, ki naj bo soproga kraljeviču in prestolonasledniku.« »Ni ti treba govoriti z ministrom za poroke in razporoke. Sam sem si našel nevesto.« Kralja zlepa ni bilo mogoče spraviti iz tira. Samo posmejal se je na široko in kraljeviču prav narahlo dvakrat požugal z žezlom. »Si pa res podjeten. In kje si našel izvoljenko svojega srca? V našem kraljestvu?« »Ne,« se je kratko odrezal kraljevič. »V sosednji prijateljski deželi?« »Ne.« »Ne reci, da si jo šel iskat v sosednjo sovražno deželo!« »Ne!« »Nikar me ne sili, da ti zastavljam kup vprašanj, na katera mi ti vedno postrežeš z enakim neustreznim odgovorom.« Kraljevič je skočil z ležišča in zaplesal po obednici. Pri tem je na ves glas prepeval: »Našel sem jo v knjigi ... Našel sem jo v knjigi... Našel sem jo v knjigi ...« »V kateri knjigi? Kdo ti je sploh dovolil brati nespodobne knjige, v katerih nastopajo potuhnjene ženske, ki jih skomina po mojem prestolu?« Kraljevič je prasnil v smeh. »Knjigo, v kateri prebiva prelepa deklica, si mi ti podaril za rojstni dan.« »Ošteti bom moral ministra za darila,« je kralj zagodel v brado, »ker mi je podtaknil to grdobijo.« Kraljevič je sedel na kraljevo ležišče in jel razlagati: »Tvoje darilo je prečudovita knjiga pravljic. V nji žive lepe deklice: Sneguljčica, Trnuljčica, Rdeča kapica, ampak meni je najbolj pri srcu Pepelka, ki se na koncu pravljice omoži s kraljevičem, se pravi z menoj, še prej pa pobere lečo iz pepela in .. .« Kralj se je na široko posmejal. Čez čas seje smejal tako od srca, da se je kraljevič čisto zmedel, izgubil je nit pripovedi in užaljen umolknil. »Kamen se mi je odvalil od srca. Sem že mislil, da si se zagledal v živo deklico iz krvi in mesa, ne pa v bitje iz papirja,« je rekel kralj, ko se je nehal smejati. »Kdo je iz papirja?« je planil kraljevič. »Tvoja Pepelka vendar. Saj je samo opisana.« »In narisana tudi!« Kraljevič je potegnil iz žepa drobno knjižico, jo odprl nekje na sredi in pokazal kralju poročno sliko Pepelke in kraljeviča. »Že prav, že prav,« ga je pomiril kralj, ko si je dodobra ogledal deklico na sliki. »Priznam, daje tale tvoja Pepelka opisana in povrhu še narisana, živa pa kljub temu ni. Hočem reči, da ni zaresna.« »Poročil se bom s Pepelko ali z nobeno!« »Norček, ne moreš se poročiti z deklico iz pravljice. Poleg tega je Pepelka veliko starejša od tebe. Ko sem bil v tvojih letih, je bila Pepelka moja vrstnica, tako kakor je bila vrstnica tudi mojemu očetu in očetu mojega očeta.« Kraljevič ni odnehal. »Prav malo me briga, koliko je bila Pepelka stara pred sto in več leti. Zdaj je ravno prav stara zame.« Pa tudi kralj ni odnehal. »Ti se boš postaral, tako kakor smo se postarali jaz, moj oče in oče mojega očeta. Postal boš betežen in nadležen, Pepelka pa se ne bo spremenila niti za las.« »S Pepelko se ne bova nikoli postarala, srečna in večno mlada bova skupaj živela do konca življenja, tako kakor piše v pravljici.« »Sin moj, moral se boš dati zapreti v knjigo, če boš hotel ostati večno mlad. Knjiga je kot hladilnik, v njej ostanejo junaki sveži, kakor jedila in pijače na ledu.« Kraljevič je molčal. Kralj je nerad spoznal, da bo moral popustiti, saj je bil veliko starejši in modrejši od svojega sina. »Prav, govoril bom z ministrom za poroke in razporoke, on bo že vedel, kako se tej reči streže. Počakaj, mislim, da bo bolje, če se ti najprej posvetuješ z ministrom za polici-jo.« Ko je kraljevič pritekel v pisarno ministra za policijo in se ves zadihan ustavil pred njegovo mizo, se ta sploh ni zmenil zanj. Mirno je pisal naprej zaupno poročilo. Bil je ravno sredi stavka, ki je bil po mnenju kraljeviča brez pomena, po mnenju ministra pa še posebej pomemben. »Gospod minister . .. gospod minister . ..« je kra¬ljevič spravil iz sebe, ko je prišel do sape. »Vem, vse že vem,« ga je prekinil minister za policijo. »Kaj veste? Od koga ste izvedeli?« »Vse je tukaj zapisano.« Minister za policijo je s kazalcem levice potrkal po debelih bukvah, ki so bile na mizi. Kraljevič je osupnil. »Menda iščete neko pogrešano osebo. Kako se imenuje?« »Ali je to sploh pomembno?« »Brez podatkov ne morem najti pogrešane osebe.« »Pepelka,« je nerad rekel kraljevič. »Kje ste prvič srečali to Pepelko?« »V pravljici.« »Kakšna je bila? Se pravi, kakšna je bila videti? Velika ali majhna? Debela ali suha? Plavolasa ali črnolasa? Je imela kakšna posebna znamenja?« Kraljevič ni klonil pod težo vprašanj. Zelo zbrano in mirno je začel pripovedovati: »Zvečer, ko se je do smrti nagarala, Pepelki niso dovolili. ..« »Kdo ji ni dovolil? Čemu ji ni dovolil?« je skočil v pripoved minister za policijo. »Mačeha in njeni dve hčerki, ki sta bili zali in belih lic, a grdih in črnih src . .. Torej, Pepelki niso dovolili v posteljo, temveč je morala zraven ognjišča leči v pepel. In ker je bila vsa zaprašena in umazana, so ji rekli Pepelka.« Minister za policijo se je prvič, kar je poslušal kraljeviča, nasmehnil. »To je dragocen podatek,« si je rekel in zapisal v bukve: PEPELKA JE VEDNO VSA ZAPRAŠENA IN UMAZANA OD PEPELA. »Ne, Pepelka ni vedno taka,« je ugovarjal zaljubljeni kraljevič. »Na grajskem plesu je bila vsa prelepa v svoji zlati oblekici.« »Od kod Pepelki zlata oblekica?« »Ptička na drevesu ji je vrgla zlato in srebrno oblekico in pa par z zlatom in srebrom izvezenih šolenčkov.« »Kakšna ptička? Kraljevič, saj ne pričakujete od mene, da bom verjel takšnim izmišljijam!« »Res, gospod minister, ptička na drevesu ji je kar trikrat preskrbela plesno oblekico in plesne šolenčke.« »Če sem vas prav razumel, je prišla Pepelka kar tri¬krat na grajski ples?« Kraljevič je prikimal. »Prav ste me razumeli, gospod minister.« »Tudi ta podatek je izjemno dragocen.« Minister je zapisal v bukve: PEPELKA RADA PLEŠE. »Pepelka pleše predvsem čudovito,« je pripomnil kraljevič. »Lahka je ko pero, njene teže sploh nisem ču¬til, ko se je med plesom naslonila name, vrti pa se tako jadrno, da se mi je zavrtelo v glavi.« »Če prav razumem, ste vi osebno plesali z njo?« »Da, kraljevič je plesal z njo,« je rekel kraljevič. »Saj ste vi kraljevič!« »Ampak jaz nisem edini kraljevič na svetu.« Minister si je privoščil kratek oddih. »Vam je morda znana še kakšna podrobnost v zvezi s pogrešano Pepelko?« »Vem le to, da se je Pepelka omožila s kraljevičem.« »Z nekim kraljevičem,« ga je popravil minister. »Da, z nekim kraljevičem, ki je bil meni zelo podoben. Ko je ženin, ki je bil meni zelo podoben, peljal nevesto k poroki, je šla starejša nevestina sestra na njuni desni, mlajša pa na levi strani, in golobčka sta vsaki izkljuvala po eno oko.« »Kako krvava zgodba,« je pripomnil minister za policijo in se stresel, čeprav je bil vajen krvoločnih dogodivščin. »In tako sta bili obe sestri kaznovani za svoje hudobije,« je kraljevič sklenil svojo pripoved. »Kraljevič, Pepelko bom našel, lahko se zanesete na mojo besedo. Če je to dekle kje v kraljestvu, jo bodo moji biriči staknili, četudi bi morali pogledati v sleherno hišo ...«



KAKO SE JE NADALJEVALA IN KONČALA PRAVLJICA O PETIH PEPELKAH


»Kraljevič, Pepelko bom našel, lahko se zanesete na mojo besedo. Če je to dekle kje v kraljestvu, jo bodo moji biriči staknili, četudi bi morali pogledati v sleherno hišo . ..« »No, fanta, kdo je to rekel?« sem pobaral Jako in Grego, ko sta terjala od mene, naj nadaljujem pravljico iz prejšnjega poglavja. »Kralj,« je menil Jaka. »Kraljevič,« ga je popravil Grega.. »Ne bo držalo. Tako ne govori kraljevič, še manj kralj, tako govori nekdo, ki je na nižjem položaju. No, fanta, ugibajta naprej.« »Tako govori babica.« »Tako govori volk.« »Lisica.« »Čarovnica.« »Medved.« »Zajček.« »Zmaj.« »Zmaj s tremi glavami.« »Pastirček.« »Rdeča kapica.« »Zlata ribica.« »Morska deklica.« »Pepelka.« Prekinil sem njuno naštevanje. »Ne, ne in še enkrat ne! Tako govori minister. Ali se še spomnita, da sta se na koncu prejšnjega poglavja pogovarjala minister in kraljevič ... No, o kom sta se pogovarjala ... o zelo lepi deklici. . .« »O Sneguljčici!« »Jaka, ti si pomešal vse pravljice.« »Tudi Sneguljčica je zelo lepa deklica.« »Drži, Grega, ampak Sneguljčica je iz druge pravljice. Deklica iz naše pravljice se imenuje Pepelka. Se še spomnita?« »Jaaaa,« sta Jaka in Grega zapela enoglasno. »Naj nadaljujem s pravljico?« »Jaaaaaaa ...« »Torej, nadaljeval bom tam, kjer sem v prejšnjem poglavju omagal.

Kraljevič se je poslovil z upanjem v srcu. Minister za policijo se je takoj lotil dela. Poklical je svojega pametnega pribočnika, in ta mu je poročal o tem, kako je stekla velika hajka za Pepelko. Pribočnik je iz navade prisluškoval pogovoru med kraljevičem in ministrom. Kot vesten policaj je uganil, kaj bo ukrenil njegov predstojnik, zato je sam na svojo roko razposlal na vse štiri strani dežele biriče, da bi poiskali pogrešano deklico. Pribočnik je poročal: »Pokorno poročam. Policijska past. Pet Pepelk prijetih.« »Pet praviš? Pet pravih? Pet priznanih?« »Pri priči pripeljem pet pristnih Pepelk. Prav?« »Prav, praporščak... Počakaj! Pepelke pripelji postopoma, pravzaprav pripuščaj jih posamezno. Pričenjamo preiskavo!« »Popolnoma pravilno ...« Minister in njegov pribočnik sta se vedno pogovarjala na P. Takšen je bil policijski predpis. »Naj vstopi prva,« je bilo slišati iz ministrove pisarne. Vstopila je zelo lepa deklica. Minister ji je z roko pokazal, naj sede, nato je deklico vprašal: »Povej mi, deklica, povej, kako ti je ime?« »Pepelka,« je brez obotavljanja odgovorila deklica. »Ahahahaha.« Minister je pomenljivo dvignil obrvi. »Zelo lepo ime ...« Potem je prav po mačje skočil k mizi, odprl predal, vzel iz njega s srebrom in zlatom iz¬vezen šolenček in ga podal deklici. »Obuj ta šolenček ... Kaj se zmrduješ? Šolenček ti je premajhen, ali ne? Priznaj, da si naklepala, kako si boš odrezala palec na nogi. Menila si, da minister za policijo ne bere pravljic, da ga boš lahko naplahtala. Priznaj, da si si hotela odrezati palec... Mislila si, da ti ne bo treba hoditi peš, ko boš kraljevičeva soproga.« Deklica si je brez muje obula čeveljček in naredila nekaj korakov po pisarni. »Zlati šolenček mi je prevelik. Moja nožica plava v njem. Najmanj za poltretjo številko mi je prevelik.« »Se pravi, da ima pogrešana Pepelka večje nožice kakor ti,« je rekel minister za policijo, ki ga nič ni moglo spraviti v zadrego. »Lahko greš.« Naslednja Pepelka je bila za las podobna prvi, kakor bi bila njena sestra dvojčica. Bila je tudi enako odrezava in samovšečna. Sedla je na ponujeni stol in brez strahu zrla ministru v oči. Ta ji je zastavil enako vprašanje kot njeni predhodnici. »Kako te kličejo?« »Pepelka.« »Bomo videli, bomo videli, bomo ... Povej mi... povej mi... povej... oziroma zapoj pesmico, ki sta jo grulila golobčka, ko si šla mimo leske, na kateri sta čepela.« Deklici tega ni bilo treba dvakrat reči. Zelo rada je pela. Domišljala si je, da ima zelo lep glas in da bo nekega dne postala svetovno znana popevkarica. Planila je pokonci, skočila na pisalno mizo in začela na ves glas prepevati: »Jejejeje ... Jaz sem Pepelka ... Jejeje ... « Minister za policijo si je zatisnil ušesa. »Dovolj, dovolj! Tvoja pesmica je napačna ... Dovolj!« Ampak deklica je še kar plesala po mizi in se drla: »Jejejeje ... Jaz sem Pepelka ... Jejeje ...« Umolknila je šele, ko ji je pribočnik lastnoročno zapahnil usta. »Tvoja pesmica je napačna,« je rekel minister. »Morala bi zapeti : Gru, gri, gru, gri, v šolnu je kri, premajhen je šolenček ta, prava nevesta je že doma... Ti nisi prava Pepelka.« Pribočnik je spustil lažnivko, ta pa je spet začela peti: »Jejeje . .. Jaz sem Pepelka ... Jejeje ...« In prepevala je, dokler je ni pribočnik lastnoročno odnesel iz pisarne. Minister si je z velikim rdečim robcem otrl potno čelo. Strahoma se je ozrl proti vratom. »Samo tega si želim, da se tretja Pepelka ne bi drla kot ta sraka,« je rekel sam pri sebi, ker pribočnika ni bilo v pisarni. Želja se mu je izpolnila. Tretja Pepelka je imela tako slaboten glas, da jo je bilo komaj slišati. Dvakrat je morala ponoviti odgovor na vprašanje, kako jo kličejo. »Pepelka ... Pepelka ...« Tudi zanjo je imel minister pripravljeno past. »Kdo ti je dal to ime in zakaj? Časa za premislek imaš natanko dvajset sekund . . .Ena, dve, tri...« »Pepelka ... Pepelka .. .« »Štiri... pet...« »Pepelka ... Počakajte!« »Šest... sedem .. .« »Že vem! Pepelka se imenujem po pepelniku.«  »Po kakšnem pepelniku?!« Minister za policijo se je razjezil. »Po pločevinastem pepelniku. Pogosto sem otresala pepel poleg pepelnika, zato mi je očim rekel Pepelka.« »Lahko se vrneš k očimu. Ti si Pepelka iz druge pravljice, iz tiste, ki si si jo sama izmislila ... Pribočnik, pošljite noter naslednjo.« Pribočnik je strumno salutiral, se zasukal na peti in odšel na hodnik. Čez nekaj trenutkov se je vrnil sam. »Gospod minister, naslednje ne morem pripeljati.« »Kaj se to pravi: ne morem. Policaji ne poznajo besed >ne morem<.« Pribočnik je skomignil z rameni. »Naslednja spi, smrči na klopi.« Minister za policijo in njegov pribočnik sta odšla na hodnik, tam sta ugledala prelepo deklico, ki je ležala na klopi z.obrazom obrnjenim proti zidu. Tako silno je vlekla dreto, da so šipe v oknih žvenketale, kakor bi se bil močan veter zaganjal obnje. Minister je prijel deklino za ramo in jo stresel. Zaspanka je smrčala naprej. Nato jo je minister polil s hladno vodo. To je zaleglo. Deklica se je dvignila, ampak samo na pol. Sedla je, se pretegnila in na široko zazehala: »AAAAAA . ..« »Kako se kličeš?« jo vprašal minister. »Trnuljčica.« »Slišim prav? Ti si Trnjulčica?« »Seveda.« »Zakaj, se pravi, kako si prišla sem?«  »Sploh nisem prišla, pripeljalo so me. Še prej pa so me zbudili. Vaši biriči so me toliko časa cukali za kite, da sem odprla oči in zagledala kosmatega biriča. Jezno je gledal in me pobaral, ali sem Pepelka. Preden sem mu utegnila odgovoriti, da nisem, me je potegnil iz postelje. Devet pernic je zgrmelo na tla, da je zabobnelo na vso moč. Skoraj bi oglušela ...« »Ali se je tvoj očka, kralj sosednje dežele, tudi zbudil?« »Mislim, da se ni. Očka spi ko polh.« Minister se je obrnil k pribočniku in mu ukazal, naj Trnuljčico takoj in pri priči odpelje nazaj v njeno posteljo. »Skrbno jo pokrij z devetimi pernicami, zapoj ji uspavanko, če bo treba ...« Peta Pepelka je bila prav tako črnolasa, rdečelična in modrooka kakor prve štiri, za razliko od njih pa je bila okrogla, da ne rečemo celo debela. Minister za policijo je hodil okrog nje, kakor mačka okrog vrele kaše, in si jo je ogledoval. »Kako ti je ime?« »Pepelka,« je odgovorila debeluška z debelim glasom. »Ali rada plešeš?« »Srčno rada.« »Skoči na tale stol,« ji je ukazal minister in tlesknil s prsti. Debeluška je vzela zalet in skočila. »Opa!« Ampak stola ni dosegla, samo za nekaj centimetrov se je dvignila od tal. »Pepelka, ki jo iščemo, je urno kakor veverica splezala med vejevje hruške, ti pa še na stol ne moreš skočiti.« »Stol ni hruška,« se je brž znašla debeluška. »Prava Pepelka je veliko tanjša od tebe. Žal ne ustrezaš opisu.« »Kaj pa, če opis ne ustreza meni?« »Naj bo kakorkoli, ti nisi tista, ki jo iščemo.« Lov na Pepelko se je končal brez uspeha. Minister za policijo se je napotil v kraljevo palačo, da bi poročal kralju o petih Pepelkah, ki niso bile Pepelke. V parku pred palačo je minister srečal prelepo deklico plavih las, modrih oči in bledega obraza, sprehajala se je v družbi s kraljevičem. Minister, vajen najbolj osupljivih obratov, je bil vendarle presenečen. »Kdo je ta deklica, ki jo držite za roko in ji nepremično zrete v oči?« je vprašal kraljeviča. »Moja izvoljenka .. .« Ministru se je posvetilo. »To je Pepelka! Takoj ji bom izprašal vest... Deklica, kako ti je ime?« »Metka,« je odgovorila deklica. »Priznaj, da si trikrat plesala s kraljevičem, da si potem ...« Minister se je zmedel. »Ali nisi rekla, da si Metka?« »Res sem Metka.« »Se pravi, da ti nisi Pepelka, ki jo iščemo?« »Metka sem in Metka nameravam ostati.« Kraljevič se je tako globoko zazrl v Metko, da se ni niti zmenil za pogovor med njo in ministrom za policijo. Ko sta zaljubljenca odšla naprej po poti, je minister glasno premišljal: »Kraljevič se sprehaja po kraljevskem parku z deklico, ki zatrjuje, da je Metka. Ni razloga, da ji tega ne bi verjel, ampak ... To je hudo zapletena reč. Celo zame čez mero zapletena ...« »O čem tuhtaš, minister,« je kralj zmotil ministra v premišljevanju. »Pravkar sem ... se pravi, nisem .. . oziroma . ..« »Minister, na delo, na delo ... Ali ne veš, da se bo kraljevič v soboto poročil? Do tedaj moraš marsikaj postoriti ...« »Da se poroči ...« Minister je bil zmeden. »Kaj se tako čudiš, minister?« »Nameraval seje poročiti s Pepelko. Naročil mi je, naj jo poiščem ...« »Z Metko pa se bo poročil čisto zares.« »Ampak zagledal se je v Pepelko.« Kralj je odmahnil z roko. »To so bile otročarije. Dokler ni spoznal Metke iz krvi in mesa, je mislil, da je zaljubljen v Pepelko iz papirja in barv. Mladostne muhe pač...« Kraljevič in Metka sta se poročila v soboto. Nevesta je bila oblečena v zlato in srebrno obleko, prav takšno, kakor jo je nosila Pepelka v pravljici, in obuta je bila v šolenčke, izvezene iz zlata in srebra. Kralj je v čast tega dogodka ukazal izpustiti iz temnic vse tolovaje in razbojnike, iz kraljevih kleti pa na tisoče golobov. Ti niso nikomur izkljuvali oči, kakor so to storili golobi iz pravljice. Pa tudi grulili niso. Name¬sto njih sta po kraljevem povelju zapela minister za policijo in njegov pribočnik pesem iz pravljice. »Gru gri, gru gri, gru gri, v šolnu ni krvi, premajhen je šolenček ta, to je prava nevestica .. .« Med gosti, ki so prišli na svatbo, so bile tudi neprave Pepelke. Trnuljčica se ni odzvala vabilu, ker je sladko spala. Prav narahlo je vlekla dreto, da ne bi motila gostije v kraljevi palači.



KAKO STA SE JAKA IN GREGA OBLEKLA IN OBULA


»Jaka, daj kapo na glavo, zunaj piha!«  »Grega, preden greš ven, obuj čevlje!«  »Jaka, zeblo te bo, obleci plašč!«  »Grega, zapni suknjič!«  »Jaka, vzemi rokavice!«  »Grega, ogrni pelerino!« Jaki in Gregi so sicer všeč prikupne obleke in lepi čevlji, ne marata pa preoblačenja in preobuvanja. Zlepa ju ne pripraviš do tega, da se zvečer slečeta. Najbrž bi hodila spat obuta v gumijaste škornje in oblečena v žametne hlače in debele puloverje. Zjutraj pa bi kar v pižamah stekla na dvorišče, čeprav zunaj sneži ali dežuje. Škoda se jima zdi zapravljati čas za tako nesmiselno opravilo, kakor je oblačenje ali obuvanje. Bila bi presrečna, če bi krojači izumili hlače, ki same zlezejo na ritko, čevljarji pa čevlje, ki se sami nataknejo na noge. Namenjeni smo bili — Jaka, Grega in dedi — da gremo na sprehod do ribnika v Tivoliju, kjer je otroško igrišče. Jaka in Grega sta z veseljem privolila, ampak s pogojem, da lahko gresta na igrišče v copatah in trenirkah. Zaman sem jima skušal dopovedati, da se ne spodobi iti na sprehod v copatah in trenirkah. »Dedi, preoblekla se bova, ampak ...« »Nič ampak!« »In preobula tudi...« »Če nama poveš pravljico ...« »Pravljico o oblekah in ...« »In čevljih ...« Jaka in Grega sta trmasto vztrajala pri svoji zahtevi. Ni mi torej preostajalo drugega, kakor da sem začel sukati pravljično prejo.


Pred kratkim je živel in, če ni umrl, živi še dandanes cesar, ki se je neznansko rad oblačil in preoblačil. Cesarske omare so bile polne najrazličnejših pokrival, mehkih klobukov, prikupnih čepic, krznenih kučem, toplih plaščev, imenitnih površnikov, plapolajočih pelerin, pisanih suknjičev, oprijetih in širokih hlač, svilenih telovnikov in srajc, platnenih spodnjic, čipkastih nogavic, udobnih obuval, koničastih čevljev, visokih šolnov, lakastih škornjev, obšitih natikačev, žametnih copat... Ves denar, kar ga je dobil od svojih podložnikov, ki so ubogljivo plačevali davke in druge dajatve, je zapravil za oblačila, pokrivala in obuvala. Vsak dan se je sprehajal po mestu v drugem oblačilu, v novih čevljih in z drugim pokrivalom na glavi. Ker je imel izbran okus, je svoje obleke, pokrivala in obuvala naročal pri najslav-nejših krojačih, najimenitnejših klobučarjih in najdražjih čevljarjih. Večino prostega časa je cesarska visokost prebila pri pregledovanju modnih časopisov s prikazi novih oblek, pokrival in obuval. Večino uradnega časa je zapravila v krojaških, klobučarskih in čevljarskih de-lavnicah, v katerih je pomerjala še nedokončana oblačila, pokrivala in obuvala. Cesarjevi podložniki so bili zelo jezikavi. Vsakogar, tudi cesarja osebno, so oblajali, če so ga le po naključju srečali na ulici. Nihče ni bil varen pred njihovimi zlobnimi jeziki, s katerimi so kar naprej opletali. Še tako popolnemu in poštenemu človeku so pritaknili hibe, za katere še sam ni vedel. Obrekovanje je bilo med cesarjevimi podložniki zelo priljubljeno vsakdanje opravilo. Ob cesarjevih sprehodih po mestnih ulicah so podložniki gledali skozi na stežaj odprta okna in na glas obrekovali njegovo cesarsko visokost, ki je bila, kakor pač vse kronane glave, zelo nečimrna. »Kako grd je naš cesar,« je vzkliknil mlad podložnik kozavega obraza. »Od včeraj mu je izpadel zajeten šop las na temenu. Zdaj je že skoraj čisto plešast.« Cesar je seveda slišal te besede. Klobuk s širokimi krajci, veljal ga je celo premoženje, si je povlekel globoko čez ušesa in pospešil korak. »Poglejte ljudje, cesar ima prav sredi trebuha nemarno bradavico. Velika je kot kovanec za pet kron in prav takšne zelenorjave barve,« je rekla škilasta podložnica in se na ves glas zasmejala. Cesar si je nemudoma zapel suknjo do vratu in trdo stopal naprej. »Cesar si že tri dni ni umil nog,« je ugotovil kratkovidni podložnik, ki si je skozi daljnogled ogledoval visokorodnega sprehajalca. Cesar je v zadregi zardel kot zrel paradižnik. Po¬gledal je svoje noge, obute v čudovite lakaste škornje, in siknil skozi zobe: »Krojači in čevljarji mi morajo narediti obleke iz tako gostega blaga in čevlje iz tako debelega usnja, da moji nevoščljivi podložniki ne bodo mogli videti skozi.« Brž ko se je njegova cesarska visokost vrnila v svojo palačo, je velela poklicati najboljšega krojača in najboljšega čevljarja, pa še najboljšega klobučarja. »Katero blago je najbolj gosto?« je cesar vprašal najboljšega krojača. »Najbolj gosto blago je železna pločevina, iz katere so krojeni viteški oklepi.« »Ukrojil mi boš obleko iz železne pločevine,« je ukazal cesar. »Katero je najbolj debelo usnje, čevljar?« »Jeklena mreža.« »Izgotovil mi boš čevlje iz jeklene mreže. Katera je najbolj odporna klobučevina, klobučar?« »Odporna zoper dež, sneg ali točo?« »Ne!« seje razhudil cesar. »Odporna zoper človeški pogled.« »Najbolj odporno pokrivalo zoper človeški pogled je vojaška čelada. Vojak, pokrit z njo, je varen pred še tako ostrim pogledom.« »Priskrbel mi boš vojaško čelado,« je naročil cesar in odslovil obrtnike. Naslednjega dne se je cesar odpravil na sprehod, napravljen v obleko iz železne pločevine, obut v visoke škornje iz jeklene mreže in na glavo si je namesto klobuka poveznil vojaško čelado. Komaj se je premikal, ker so samo hlače iz pločevine tehtale dobrih petnajst kilogramov, če težkega plašča in še težje čelade sploh ne omenimo. Podložniki so si z velikim zanimanjem ogledali svojega vladarja. In spet so marsikaj videli, kar je bilo skrito pod opremo. »Cesar ni več podoben sam sebi.« »Na glavi nima niti enega samega lasu.« »Cesar se je močno zredil. Trebuh mu visi čez pas kakor prazen meh.« »Če že gre na sprehod, naj bi si prej ostrigel nohte na prstih obeh nog.« Cesar se je vrnil s sprehoda čezmerno razkačen in besen. »Najboljšega krojača, najboljšega čevljarja in seveda tudi najboljšega klobučarja vrzite pri priči v ječo,« je ukazal ministru za oblačila, pokrivala in obuvala, ki je bil daleč najbolj razumen mož v cesarstvu, saj mu cesar sicer ne bi bil zaupal tako pomembnega položaja. Minister je brez ugovora izpolnil ukaz, potem pa je njegovi cesarski visokosti, ki je še vedno kuhala jezo, svetoval, naj se požvižga na žaljive pripombe podložnikov. »Ljudje so pač taki, hudobni in privoščljivi. Gledajo, česar ne bi smeli videti. Vidijo, kar hočejo gledati.« »Ne, ne in še enkrat ne! Ne bom se požvižgal!« je cesar udaril z orokavičeno pestjo ob cesarsko mizo. »Ugnati jih hočem, ampak kako?« »Vam smem svetovati, presvetli cesar?« je prav po-tihoma vprašal razumni minister. »Ukazujem ti, da mi svetuješ!« »Kaj pa, če bi se jutri odpravili na sprehod nagi?« Cesar je osupnil, takega nasveta ni pričakoval od svojega ministra, ki je veljal za zelo modrega. »Hočeš reči, naj grem med ljudi brez suknjiča, brez hlač, brez klobuka, brez srajce, brez čevljev, brez nogavic in ... in celo brez spodnjic? Naj grem nag na ulico?« »Tako je, vaša cesarska visokost, prav to sem imel v mislih, kar ste povedali...« »Ampak . .. ampak nag in bos vendar ne morem na sprehod. Kaj bodo rekli moji podložniki, ki so me oblečenega in obutega obrali do kosti. Nagega me bodo še bolj zasmehovali.« »Kaj se ve. Naši podložniki so čudaki, nikoli ne veš, kaj bodo videli in česa ne bodo videli. Prej so vas s pogledi slačili. Morebiti vas bodo, če boste prišli med njih nagi in bosi, s pogledi oblačili...«

»Tvoj nasvet je tako neumen, da mi je všeč,« je rekel cesar. Točno opoldan, ko je bilo na oknih mestnih hiš in na ulicah največ ljudi, ki so zvedavo pasli zijala, se je cesar podal na sprehod nag, kakor da bi bil pravkar prišel naravnost iz kadi v cesarski kopalnici. Prav počasi in slovesno je koračil med množico. Ni se oziral na levo ali na desno, zrl je strmo predse. Podložniki so se mu spoštljivo umikali. Nihče ni rekel žal besede, čeprav so morali videti, daje cesar nag, daje čisto plešast, da ima velikanski trebuh in sredi trebuha kot kovanec za pet kron veliko bradavico zelenorjave barve. »Kako lep je naš cesar,« se je oglasil mlad podložnik kozavega obraza. »Njegov suknjič je kratko in malo čudovit,« je navdušeno vzkliknila škilasta podložnica. »Njegov klobuk je res zelo posrečen,« je modro menil kratkovidni podložnik, ki si je skozi daljnogled ogledoval cesarja. »In solni, kakšni so šele solni! V njih stopa njegova cesarska visokost kot gazela,« je vzdihnila nadušna podložnica. Cesarje kar sijal od prekipevajočega veselja. Ko se je vrnil v cesarsko palačo, je bil zidane volje. Ministru za oblačila, obuvala in pokrivala je stisnil roko, kar se ni doslej še nikoli zgodilo. »Čestitam, od srca ti čestitam. Tvoja zamisel je bila odlična. Prav nihče ni opazil moje golote. Vsi so hvalili moj klobuk, mojo obleko in moje solne. Kako si vedel, da so moji podložniki slepi?« »Niso slepi, vaša cesarska visokost. Vidijo, kar hočejo videti,« je odgovoril razumni minister. »Odslej bom hodil na sprehode samo še nag, razoglav in bos. Vse obleke, obuvala in pokrivala bom uni¬čil. Samo pomisli, koliko denarja bom prihranil.« »Če bi bil na vašem mestu, presvetli cesar, ne bi pretiraval z odkritosrčnostjo. Včasih se le pokažite podložnikom oblečeni in obuti, da vas bodo videli še z druge plati,« je rekel minister za oblačila, obuvala in pokrivala, ker se je ustrašil, da bo ob svoj dobro plačani položaj, ki je bil odvisen od cesarjevih modnih muh. »Podložnike mora vladar nenehno presenečati. V tem je umetnost vladanja ...« Medtem ko sem predel pravljico, sta mi Jaka in Grega pripravila prijetno presenečenje. Oblekla in obula sta se od glave do peta, ne da bi ju sploh prosil za to. Posnemala sta mojega cesarja, ki je bil zaljubljen v oblačila, obuvala in pokrivala.



KAKO JE DEDI IZ ENE PRAVLJICE NAREDIL DVE


»Dedi, daj, povej pravljico,« je rekel Jaka. »Dedi, daj, povej pravljico,« je rekel Grega. »Pravljico, ki bo samo zame,« je zahteval Jaka. »Ne, takšno, ki bo samo zame,« mu ni ostal dolžan Grega. »Poslušajta,« sem rekel in začel pripovedovati. »Bilo je, kjer je pač bilo, tostran devete dežele in še bliže, bilo je prav v naši neposredni soseščini. Dežela, v kateri se je godilo to, kar boš slišal, da se je zgodilo, je prelepa, da ji ni podobne pod soncem. Ljudje, ki v njej živijo, pa niso nič prida. Zanikrni so, nevoščljivi in leni, pa še lažnivi in stremuški povrhu, da o tem, kako so nezanesljivi, sploh ne govorim ...« »Ali je ta pravljica zame ali za Grego?« je hotel vedeti Jaka. »Ta pravljica je samo zate, Jaka,« sem ga pomiril. »Zdaj pa povej še pravljico, ki bo samo zame,« se je oglasil Grega. »Prav . . . Povedal bom pravljico za Grego ... Bilo je, kjer je pač bilo, tostran devete dežele in še bliže. Bilo je prav v naši neposredni soseščini. Dežela, v kateri se je godilo to, kar boš slišal...«

»Kar bom slišal jaz, ali ne?« je Grega presekal mojo pripoved. »Ja, seveda, kar bo slišal Grega... Ta dežela je prelepa, da ji ni podobne pod soncem. Ljudje, ki v njej živijo, pa niso nič prida. Zanikrni so, nevoščljivi in leni, pa še lažnivi in stremuški povrhu, da o tem, kako so nezanesljivi, sploh ne govorim ...« »To je moja pravljica!« je planil Jaka. »Ne, moja!« se je postavil Grega. »Moja!« »Moja!« »Ne!« »Ja!« Grega in Jaka sta hkrati planila v jok. »Nikar se ne prepirajta za prazen ništrc,« sem oba potolažil. »Pravljica, namenjena Jaki, je samo zelo podobna Gregini pravljici. Pravljici sta si tako podobni, da ju ni moč ločiti. Gre za pravljici dvojčici, ki sta na las enaki, čeprav sta seveda različni.. .« »Kako ... kako bom vedel, katera pravljica je mo¬ja?« je med hlipanjem spravil iz sebe Jaka. »Pravljica, ki jo ti slišiš, je samo tvoja.« »Katera pa je moja?« je vprašal Grega. »Samo tista, ki jo slišiš ti.« »Ali jaz ne morem slišati Gregine pravljice?« »Sploh ne ... Ali sta zdaj pomirjena?« Oba sta pokimala, in v miru sem lahko nadaljeval. Med te in takšne ljudi, zanikrne, nevoščljive in lene, pa še lažnivce in stremuške povrhu je prišel poldrugi Martin. Bil je semanji dan. Na trgu pred kraljevo palačo se je kar trlo ljudi, bilo jih je kot mravljincev na mravljišču. Poldrugi Martin se je sprehodil med stojnicarmi in si ogledoval razstavljeno blago. Ustavil se je pred prodajalno plaščev. Debeli trgovec jih je na ves glas ponujal mimoidočim. »Kupiiite .. . Plašče kupiiite ... Dolge, kratke in srednje plašče kupiiite . .. Zimske, jesenske, spomladanske, poletne plašče kupiiite . .. Suknje, pelerine, jakne, površnike, balonarje, trenčkote, dopetnike, štulerje, plašče vseh barv, vseh krojev in vseh mer imamo na zalogiiii... Krznene, volnene, zidane, kariraste, čr¬taste, gladke plašče kupiiiiite ... Mladi mož, kupite lep plašč.« Poldrugega Martina je trgovčeva ponudba zmedla. »Plašč? Kaj naj z njim? Le kaj mi bo? Nebo je kakor umito. Saj ne sneži, pa tudi dežuje ne . ..« Debeluhar je povzdignil prst proti nebu. »Ali vidiš tisti oblaček?« »Nobenega oblačka ne vidim, če še tako napenjam oči.« »Tja poglej, tja! Oblaček je zdaj med obema stolpoma kraljeve palače.« »Vidim majhno črno piko, pa kaj?« »Prav nič se ne bi čudil, če bi že čez nekaj trenutkov začele iz tiste črne pike naletavati za pest debele snežinke ali prav takšne kaplje dežja ...« Poldrugi Martin se je od srca zasmejal. »Če bo snežilo ali deževalo, si bom poveznil klobuk na glavo in si ga potegnil čez ušesa, da me ne bo močilo.« »Mladi mož, tale plašč bi ti pristajal kakor ulit,« je debeli trgovec še naprej silil v poldrugega Martina, ki je bil očitno tujec v tej deželi. »Narejen je iz najboljšega, najuvoženejšega blaga. Potipaj tole blago . .. No, kar daj, brezobvezno ... Potežkaj ga .. . Videti je debelo, v resnici pa je lahko kakor puhek. Le potežkaj ga. Imenitno se ti poda ...« »Hvala lepa, ne potrebujem plašča. Kaj naj bi z njim? Zebe me ne. Imam toplo kri in debelo kožo, ki me varuje pred mrazom.« »Oho, ti si pa za hece, mladi mož. Rekel bi, da se samo sprenevedaš. Nikar ne reci, da ne veš, čemu sploh rabijo plašči?« Poldrugi Martin ni odgovoril na trgovčevo vprašanje. Samo skomignil je z rameni in jo mahnil naprej. Tedaj se je po zvočniku oglasil debel glas, ki so mu vsi prisluhnili: »Opozarjamo vse lastnike plaščev, da se naši deželi približuje s severozahoda lahen vetrc, ki se bo v popoldanskih urah sprevrgel v pasat oziroma v maestral. Proti večeru obstaja velika nevarnost, da bo prišlo do viharja ali orkana. Ponoči pa bo v naše kraje prihrumel tajfun. Tajfun je zelo močan veter, ki se v vibah vrtinci okrog svoje osi. Na to posebnost opozarjamo vse lastnike plaščev, da bodo znali ustrezno ravnati...« Poldrugi Martin se je globoko zamislil, nato pa je rekel sam sebi: »To je res prečudna dežela. Ljudje se pogovarjajo samo o plaščih in vetrovih, kakor da bi ne bilo na svetu bolj pomembnih reči. Kar prvega mimoidočega bom pobaral, kaj vse to pomeni ... Hej, vi...« Človek, ki ga je bil poldrugi Martin ogovoril, se je za hipec ustavil in vprašal s pridušenim glasom: »Mislite mene?« »Prav vas sem imel v mislih.« »Kaj bi radi, povejte brž!« »Nič takega, česar ne bi mogli pogrešati. Nekaj besed.« »Poslušam vas. Govorite potihoma in naglo, da vas bom bolje razumel.. .« Človek je bil videti prestrašen. »Kaj pomeni ta nenavadna vremenska napoved?« je vprašal poldrugi Martin. »Pri nas odgovarjajo na vprašanja samo tisti, ki so zanje posebej pooblaščeni in izprašani, nanje se obrnite!« »Kje pa so ti?« Človek je še bolj utišal svoj glas. »Ozrite se naokrog, pa jih boste takoj ugledali. Ne morete jih zgrešiti. Oblečeni so v papagajsko zelene plašče ...« Poldrugi Martin se je ozrl in zagledal dva možakarja, napravljena v kričečo zelene obleke. »Kdo so ti ljudje?« »To so varuhi svobode ...« »Ali pri vas svobodo kradejo, da jo morate varovati?« Človek je komaj slišno zašepetal: »Kjer je svobode malo, je veliko njenih varuhov . ..« Poldrugi Martin je razumevajoče prikimal. »Pa še to bi rad izvedel, kako se imenuje vaš kralj?« »Naš kralj se imenuje kralj.« »Ali nima nobenega pravega imena ali vsaj številke?« »Ne. Pri nas se kralji tako hitro vrstijo drug za drugim, da njihova imena sproti pozabimo. Da se ne bi zmotili pri nazivanju, pravimo kar vsem po vrsti kralj ...« »Slišal sem, da ima vaš kralj, ki se imenuje kralj, prelepo hčerko Bistro?« »Prav ste slišali.« »Menda išče zanjo ženina . ..?« »Drži...« »Pa še to mi povejte, kaj pri vas ljudje počenjajo s tolikimi plašči?« »Oprostite .. .« človek je bil videti čisto zbegan. »Mudi se mi domov po plašč. Saj ste slišali vremensko napoved, da se obeta nevihta. Zanjo moram biti primerno oblečen, se pravi oplaščen .. .« Še preden je poldrugi Martin prišel do besede, je človek že zbežal in se izgubil med množico. Poldrugemu Martinu ni preostalo drugega, kakor daje nadaljeval pogovor s samim seboj: »Prečudni ljudje, prečudne navade,« si je rekel. Tedaj se je spet oglasil glas po zvočniku. »Prisluhnite, prisluhnite, prisluhnite! Čez nekaj kratkih trenutkov se bo pričela imenitna predstava. Svetovno prvenstvo v ugibanju, od kod piha veter. Vstopite, vstopite, vstopite . ..« Poldrugi Martin se je postavil v vrsto pred šotorom, v katerem naj bi se čez nekaj trenutkov začelo sve¬tovno prvenstvo, o katerem je govoril glas po zvočniku. »Rad bi kupil vstopnico za predstavo,« je rekel poldrugi Martin, ko je prišel na vrsto. »Želite sedež v prvi vrsti ali v zadnji?« je vprašala blagajničarka. »Kateri je cenejši?« »To je odvisno od kupca.« »Tega ne razumem.« Blagajničarka mu je pojasnila. »Deželani prve vrste dobijo vstopnice s popustom ne glede na to, kje sedijo, spredaj ali zadaj. Deželani druge vrste ... Ste vi deželan druge vrste?« »Tujec sem.« »Tudi tujci so razvrščeni v različne vrste. Imamo tujce prve vrste in tujce ...« »Rad bi vstopnico, takšno, navadno, za vstopiti,« se je razhudil poldrugi Martin in povzdignil glas, kar sicer ni bila njegova navada. »Za vsak primer vam bom dala vstopnico za sedež v zadnji vrsti. Ce ne boste dobro videli, sedite na sosedovo glavo . ..« »Kaj pa bo sosed rekel na to?« »Molčal bo. Gledalci iz zadnje vrste praviloma molčijo, če jim sedeš na glavo. Navajeni so vsega hudega . ..« Poldrugi Martin je vstopil v šotor, v katerem se je gnetlo radovednežev. Poiskal je sedež v zadnji vrsti. Možiček v dolgem, črnem plašču, s cilindrom na glavi, je prišel na oder in nagovoril občinstvo. »Prosim za nekaj kratkih trenutkov popolne tišine. Začelo se bo tekmovanje v ugibanju, od kod piha veter. Iz škatlice, ki jo imam v rokah, bom izpustil rahlo sapico. Tekmovalca bosta ugibala, od kod piha veter .. .« Možiček je plosknil z rokami, še prej pa je položil škatlico na mizo, in na oder sta prikorakala tekmovalca. »Začeli bomo . .. Ena .. . dve ... in .. .« Možakar je malce privzdignil pokrov škatlice. »In tri!« V šotoru je bilo tiho, da bi bilo slišati muho, če bi odkod priletela. Poldrugi Martin je napel ušesa, a ničesar ni slišal. Nagnil se je k svojemu sosedu in šepetaje vprašal: »Ali ste vi kaj slišali? Po mojem ni bilo v škatlici ničesar. Tudi najbolj rahla sapa se sliši...« »Pssst!« je vzrojil sosed. »Z blebetanjem samo motite tekmovalce .. .« »To je navadna sleparija. Škatlica je prazna.« »PST!« je sosed siknil skozi redke zobe. Možiček na odru se ni dal zmotiti. Nadaljeval je z igro. »Prvi bo odgovarjal prvi tekmovalec,« je rekel. »Ste pripravljeni?« »Sem,« je odgovoril prvi tekmovalec. »Od kod piha veter, se pravi, od kod pihlja sapica?« »Sapica, se pravi, veter piha ... veter piha . .. veter piha s severozahoda.« »Odgovor je napačen . .. Zdaj je na vrsti drugi tekmovalec. Ste pripravljeni?« »Sem,« je odgovoril drugi tekmovalec. »Od kot piha sapica?« »Sapica je prišla od zgoraj...« »Odgovor je pravilen . .. Zmagal je tekmovalec številka dve.« Gledalci v šotoru so zaploskali. Po glavi poldrugega Martina pa so se pletle tele misli: Zdaj mi je vse ja¬sno . .. Kadar od nikoder ne piha, se najprej upognejo prazne glave ... Dovolj sem izvedel o tej deželi in njenih ljudeh. Oborožen s to vednostjo se bom napotil naravnost v kraljevo palačo, v njej bom kralja, ki se imenuje kralj, pobaral za roko njegove edinke Bistre ...

Zadnjega stavka nista slišala ne Jaka ne Grega, ker sta zaspala. Če pride v glavo skozi ušesa prevelik kos pravljice, postane glava težka ko svinec in kar sama omahne na blazino. Zato sem sklenil, da bom nadaljeval pravljico naslednje jutro v novem poglavju.



KAKO JE DEDI SPELJAL PRAVLJICO DO SREČNEGA KONCA


»Rečeno — storjeno!« sem nadaljeval tam, kjer sem sinoči nehal. »Kaj je rečeno?« je vprašal Jaka. »In kaj je storjeno?« je vprašal Grega. »Če ne bi bila vidva sinoči meni nič tebi nič zadrnjohala, bi zdaj natančno vedela, kaj je bilo rečeno in kaj je bilo storjeno .. .« »Povej, dedi!« »Prosim, prosim!« »Poldrugi Martin je rekel, da se bo odpravil naravnost v kraljevo palačo, v njej bo kralja, ki se imenuje kralj, pobaral za roko njegove edinke Bistre .. In storil je natanko to, kar je bil rekel . . . Čez slabo uro je že stal pred kraljem. Ta ga je nekaj časa molče opazoval, nato pa ga je vprašal: »Od kod pa je tebe veter prinesel? Kako ti je ime?« »Prišel sem iz tujih krajev. Tam, kjer sem doma, mi pravijo poldrugi Martin.« »Zelo nenavadno ime.« »Bolje je imeti nenavadno ime kakor nobenega.« »Kaj si rekel?« »Nič, nič ... V jezik sem se ugriznil.« »Čemu si prišel v našo deželo? Pri nas ne maramo tujcev, zlasti če niso žlahtne krvi.« »Nikar ne skrbite, vaše veličanstvo. Brž ko bom dobil to, po kar sem bil prišel, bom pri priči odšel, s svojo nežlahtno krvjo vred.« »Povej, kaj bi rad.« »Roko vašega kraljevskega deklica. Menda ji je Bistra ime.« Kralj je najprej osupnil, nato pa bruhnil v huronski smeh. »Hahahaha . .. Samo njeno roko bi rad, si pa res skromen . . . Hahahaha .. .« »Se pravi obe roki, obe nogi, pa še glavo povrhu, če jo ima.« Kralj se je zresnil prav tako nanagloma, kakor je bil prej planil v smeh. »Bistro bo dobil tisti, ki bo najhitreje obračal plašč po vetru. Danes se bodo na viteškem turnirju pomerili v tej plemeniti veščini vsi kraljeviči, ki so nas prišli obiskat.« »Nekaj o tem mi je prišlo na uho.« »Najhitrejši je lahko samo eden, vsi drugi bodo izgubili glave. Takšna so pravila viteškega turnirja. Ali jih sprejmeš?« Poldrugi Martin se ni dal zmesti. »Tudi o tem sem že nekaj slišal govoriti.« »Da se pozneje ne boš izgovarjal, češ da nisi vedel in da nisi bil poučen.« »Sprejmem pogoje tekmovanja.« »Prav .. . Imaš plašč?« »Ne, plašča nimam.« »Kaj pa boš obračal po vetru, če nimaš plašča?« »Če dovolite, vaše veličanstvo, bom obračal kožo.« »Kožo?!« seje začudil kralj. »Svojo kožo. Ali je to morda prepovedano?« »Prepovedano ni, izrecno dovoljeno pa tudi ne. Hočem reči, da takšnega primera še nismo imeli.« »Tudi poldrugega Martina še niste imeli v gosteh.« »Res je, kar praviš . .. Poldrugi Martin, pripravi se na tekmovanje.« Onstran mestnega obzidja so se na veliki jasi zbrali vsi prebivalci mesta in dežele. Na tribuni je med plemiči in drugo gospodo sedel na prestolu kralj, ki se je imenoval kralj. Zraven njega je stal vremenar, to je bil možiček v dolgem, črnem plašču, z visokim cilindrom na glavi in s škatlico v rokah. Pred tribuno so čakali na začetek tekmovanja udeleženci turnirja: črni kraljevič, beli kraljevič in poldrugi Martin. Vremenar je prebral pravila tekmovanja: »Tekmovalo se bo v obračanju plaščev po vetru, se pravi, črni in beli kraljevič bosta obračala vsak svoj plašč oziroma pelerino, poldrugi Martin pa bo obračal svojo kožo. Zmagal bo tisti, ki bo najhitreje presukal plašč oziroma kožo po vetru. Vetrove bom spuščal jaz, se pravi, spuščal jih bom iz kraljeve skrinjice, v kateri hranimo vse vetrove in prepihe tega sveta. Vaše veličanstvo, ali se turnir lahko začne . ..?« Kralj, ki se je imenoval kralj, je vzdignil orokavičeno roko. Trobentarji so zatrobili, bobnarji so zabobnali. Vremenar se je obrnil k tekmovalcem. »Iz kraljevske skrinjice bom izpustil veter, ki se imenuje burja in je zelo primeren za obračanje plaščev. Po njem oziroma po njej boste kar se da hitro zasukali svoje plašče. Beli vitez bo obrnil plašč in pokazal njegovo narobno stran, ki je črna. Črni vitez pa se bo oplaščil z belim plaščem ... Pozor . .. Zdaj!« Vremenar je privzdignil pokrov škatlice. Množica je zadržala dih, ampak slišati ni bilo ničesar. Črni vitez je vzkliknil: »Hura! Zmagal sem! Zmagal! Prvi sem presukal svoj plašč. Prehitel sem belega viteza in poldrugega Martina. Kraljična Bistra bo moja nevesta. Hura!« Beli vitez je začel preobračati kozolce po travniku, zraven pa je na ves glas kričal: »Opla! Moj plašč je črn! Zmagal sem! Zmagal! Prvi sem presukal svoj plašč. Poldrugi Martin še vedno tiči v svoji zanikrni koži. Črni vitez pa je z zamudo postal bel. Kraljična Bistra bo moja nevesta. Opla!« Viteza sta se nekaj časa grdo gledala, nato pa sta planila drug na drugega. Obdelovala sta se z rokami in nogami, suvala sta se, brcala, klofutala .. . Vremenar ju je s težavo spravil narazen. »Tekmovanje boš moral ponoviti, vremenar,« je ukazal kralj, ki se je imenoval kralj. »Kaže, da sta oba viteza hkrati obrnila svoja plašča po vetru ... Kje pa je poldrugi Martin?« Medtem ko sta se viteza ravsala, je poldrugi Martin izginil neznano kam. »Poišči ga!« je kralj ukazal vremenarju. »Poldrugi Martin ... POLDRUGI MARTIN ...« Poldrugi Martin se je pojavil tako neopazno, kakor je bil izginil. Pod roko gaje držala prelepa kraljična Bistra. Kralj, ki se je imenoval kralj, se je zelo razhudil. »Kod si hodil, poldrugi Martin?« »Šel sem k vašemu dekliču v vas. Medtem ko sta se viteza v vetru, ki ga ni bilo, postavljala na glavo in prevračala kozolce, sem jaz snubil vašo Bistro. Ali ne, deklic?« »Preljubi očka, omožila se bom s poldrugim Martinom ali z nobenim,« je rekla kraljična Bistra in se še bolj tesno oprijela roke svojega izbranca. »Ali je to tvoja zadnja beseda?« »Prva in zadnja!« Oba viteza sta jela kar drug čez drugega regljati: »To je nesramna prevara ... Nezaslišana goljufija ... S krvjo boš opral to žalitev, poldrugi Martin ...« Poldrugi Martin se ni ustrašil njunih groženj. Takole jima je odbrusil: »Kar poglejta se, kakšna sta. Pisana kakor močerada. Nista ne bela ne črna, ampak črnobela in beločrna, kakor da bi šla na maškarado. In z vama naj bi se dvobojeval zavoljo časti?! Še na misel mi ne pride . .. Pojdi, Bistra, greva domov!« »Potegni meč in se brani, poldrugi Martin,« je zaklical beli vitez. »Prekrižala bova sulici, poldrugi Martin,« je zakričal črni vitez. Kralja, ki se je imenoval kralj, je od strahu oblila bledica. »Martin, Martin, trda ti bo predla. Ob glavo boš, Bistra pa ob ženina.« »Nikar se ne boj, kralj!« je vzkliknil poldrugi Martin. »Z obema tekmecema bom na hitro opravil, za to ne potrebujem ne sulice ne meča, z golo roko ju bom namahal, da bosta vse zvezde videla ...« " Poldrugi Martin je zgrabil črnega viteza z levico, belega pa z desnico. Oba je povaljal po tleh, kot bi testo mesil. Osramočena plemiča sta kar po štirih zbežala proč, da se je za njima kadilo. »Pa še to ti povem, kralj!« je poldrugi Martin ogovoril svojega žlahtnega tasta, potem ko je opravil z vitezoma. »Obračanje plaščev ni junaški dvoboj, temveč navadna laž in hinavščina. Samo ljudje, ki si jim nagnal strah v kosti, verjamejo tej potegavščini, rahlo sapico zamenjujejo z mogočnim viharjem, osveženi vetrič z mrzlo burjo . . . Boš videl, nekega dne bo zares prihrumel v to deželo sprenevedavih ljudi pravi veter, tak, ki bo zalegel za deset tajfunov in ciklonov hkrati. Pometel bo s teboj, s tvojimi priskledniki in z vsemi, ki si jih na¬redil sebi enake. Prišla bo jeklena metla, tedaj se ne boš mogel skriti pred njo, tudi v mišjo luknjo ne. Odneslo te bo kot kosmič vate v prvi jarek ... Ali slišiš? Mogočni veter, o katerem sem govoril, že prihaja, zdaj zdaj bo tu, ali slišiš, kako žvižga in zavija ...« Strašen veter je prihrumel z vseh strani. Najprej je pometel s kraljem, ki se je imenoval kralj, in z njegovim spremstvom. Kar odneslo jih je s tribune. Ljudje na jasi pa so čedalje hitreje obračali plašče. Vrtincih so se kot vrtavke, kričali so, se hihitali, krohotali in vriskali... Poldrugi Martin je objel Bistro okrog vitkega pasu, in tako objeta sta se vetru navkljub napotila v tujo deželo ... Vama je bila pravljica všeč?« »Meni je bila moja všeč,« je rekel Jaka. »Meni pa moja,« je rekel Grega. »Kaj vama je bilo najbolj povšeči?« »Ko sta se zravsala beli in črni vitez. Meni je bil najbolj všeč črni vitez, ki je premagal belega,« je rekel Jaka. »Meni pa je bil še bolj všeč beli vitez, ki je premagal črnega.« »Ne, ni ga!« »Ja, ga je!« »Meni pa je bil najbolj všeč poldrugi Martin, ki je naklestil oba viteza, črnega in belega,« sem končal prepir, sicer bi Jaka in Grega podaljšala to poglavje v nedogled.



KAKO STA SE JAKA IN GREGA NAUČILA KITAJŠČINO


Šli smo v veleblagovnico. Jaka, Grega, dedi. »Kaj bomo počeli v veleblagovnici?« je vprašal Jaka. »Ali se bomo igrali?« je vprašal Grega. »V veleblagovnici se kupuje,«  sem odgovoril obema. »Fino!« sta vzkliknila hkrati. »Dedi, imaš veliko dinarčkov?« »Velikooo . ..«  »Koooolikooooo?« »Toooolikoooo ...« Razprl sem roki na stežaj. Prodajalka je že od daleč zavohala denar v mojem žepu. Obraz se ji je razpotegnil v ljubezniv smehljaj, jezik ji je stekel kot namazan. »S čim vam smem postreči... V zalogi imamo vse od šivanke do lokomotive. Oblačila in obuvala in pokrivala ... Morda vas zanimajo igrače? Žoge, loparji, mreže, avtomobilčki, kotalke, drsalke, smučke, sanke ... Imamo tudi čolne, parnike, podmornice, rakete, orožje, tanke, topove, puške, pištole, da o punčkah, vozičkih, plenicah, ropotuljicah in dojenčkih sploh ne govorim ... Torej, izberite, kar vam srce poželi. Pri nas dobite vse, in če rečem vse, je to prav zares vse ...« Jaki in Gregi so se pocedile sline. »Midva bi, seveda . . .« »Pozabila sem omeniti, da prirejamo v naši veleblagovnici zabave in zabavice, gledališke predstave z lutkami in živimi igralci, šarade, tekmovanja, kvize, pevske in glasbene nastope ... Vstopnine ni, slehernega obiskovalca bogato obdarimo ... Razen tega nudimo cenjenim odjemalcem, ki so stari sedem ali manj let, jezikovne tečaje . .. Držimo se načela: koliko jezikov znaš, toliko veljaš!« »Tečaj, kaj je to, dedi?« je vprašal Jaka. »Dedi, kaj je to jezikovni?« je vprašal Grega. »Tečaj, se pravi, jezikovni tečaj je ... je ...« Iz zadrege me je rešila ljubezniva prodajalka, odgovorila je namesto mene. »Fanta, kateri tuj jezik bi hotela govoriti?« »Ali je angleščina tuj jezik?« je vprašal Jaka. »Seveda. Za tistega, ki ga ne zna, je tuj. Ali ti znaš angleško?« »Yes,« je namesto brata odgovoril Grega. »No, Jaka, na dan z besedo. Kateri tuj jezik bi hotel govoriti?« »Kitajščino!« »Kitajščino. Nič lažjega, izbral si zelo lahek, rekla bi skoraj otroško lahek tuj jezik. Kaj bi rad povedal po kitajsko?« Jaka je dolgo premišljeval, preden je odgovoril. »Kako se reče po kitajsko: Rad imam mamico, očka in . .. dedija?« »Dobro napni ušesa, Jaka. Po kitajsko se reče to, kar si pravkar povedal po slovensko: RAD IMAM MAMICO, OČKA IN .. . DEDIJA .. .« »Po kitajsko se reče Rad imam mamico, očka in .. . dedija — Rad imam mamico, očka in .. . dedi-ja?!« »Seveda.« »V čem je potemtakem razlika med slovenščino in kitajščino?« V pokrivalu.« »V kakšnem pokrivalu?!« sem se začudil. Jaka pa je bil tako osupnjen, da je še vprašati pozabil. Prodajalka je snela z obešalnika kitajsko čepico in jo poveznila Jaki na glavo. »Če boš pokrit s kitajsko čepico in boš rekel Rad imam mamico, očka in .. . dedija, te bojo razumeli vsi Kitajci, seveda če znajo kitajsko .. .« »Kaj takega,« sem se še enkrat začudil. »Do danes sem bil sveto prepričan, da se tuji jeziki govorijo z jezikom, ne pa s čepico ali s klobukom ...« Jaka je zaplesal po prodajalni in kar naprej ponavljal: »Jaz govorim po kitajsko .. . jaz sem pravi Kitajec . .. jaz govorim po kitajsko . .. jaz sem pravi Kitajec ...« Grega se je ujezil, ker ga je Jaka prehitel v učenju tujih jezikov. Togotno je zacepetal z nogami po tleh, tuleč: »JAKA, NEHAJ!« Jaka se sploh ni zmenil za bratovo tulbo, še hitreje se je vrtinčil vriskajoč po kitajsko. Grega je bil hipoma zaripel v obraz kakor purman. »Grega, če hočeš, da te bo Jaka razumel, mu moraš povedati, naj neha, v kitajščini,« je prodajalka svetovala togotnežu. »In kako se reče po kitajsko — Jaka, nehaj!« »Jaka, nehaj!«  »JAKA, NEHAJ!« »Grega, pozabil si na kitajsko čepico, pokriti se moraš z njo.« Grega je planil k obešalniku, snel s kljuke kitajsko čepico in si jo nataknil na glavo. V naslednjem hipu se je prelevil v Kitajca. Skupaj z Jakcem sta zaplesala kitajski ples in rjovela po kitajsko, da ju je bilo slišati do Pekinga in še dlje. Pri najboljši volji pa vam ne morem povedati, kaj sta vpila, ker na obešalniku ni bilo nobene kitajske čepice več.



KAKO STA SE JAKA IN GREGA ZNAŠLA V PRAVLJICI


Jaka se v zadnjem času navdušuje nad Sneguljčico, Grega pa se je zagledal v Trnuljčico. Oba bo zagotovo ta ljubezen kmalu minila, ampak zdaj sta prepričana, da na svetu obstajata samo dve deklici, Sneguljčica in Trnuljčica. »Poročil se bom s Sneguljčico,« se je kratkomalo odločil Jaka. »Jaz tudi,« je rekel Grega. »Ti? S Sneguljčico?!« »Ne! Jaz! S Trnuljčico!« »Nikar se ne prepirajta. Lahko bi bila malo bolj izvirna. Tudi kraljevič se je zaljubil v deklico iz pravljice.« »Kateri kraljevič?« »Kraljevič iz naše knjige, iz petega poglavja naše knjige, ki se je zatreskal v Pepelko.« »Sneguljčica je tako neizmerno lepa,« je godel Jaka. »Videl sem jo v knjigi.« »Tudi jaz sem jb videl!« Grega ni hotel zaostajati za bratcem. »Ti da si jo videl! Kje?« »Tudi v knjigi. V moji knjigi!« »Kateri knjigi?« »Knjigi pravljic« »V kateri pravljici?« »V pravljici o Trnuljčici.« »V pravljici o Trnuljčici si videl Sneguljčico?!« »Kdo pa govori o Sneguljčici. Videl sem Trnuljčico, in to v pravljici o Trnuljčici. Meni Sneguljčica sploh ni všeč ...« »KAJ?!« Jaka je bil globoko prizadet in užaljen. »Sneguljčica je trikrat lepša od Trnuljčice.« »Sneguljčica ne seže Trnuljčici niti do ušes ...« »Trnuljčica je koza!« »Sneguljčica je trapa!« Jaka je stisnil prste na obeh rokah v pesti, Grega je povlekel glavo med ramena, kar je pri njem očitno znamenje, da bo zdaj zdaj divje planil na bratca. Da bi preprečil najhujše, sem naglo presekal njun besedni dvoboj s predlogom. »Kaj če bi se na kraju samem na lastne oči prepričala, kateri od vaju ima prav ... ?« »Kje je to na kraju samem?« je vprašal Grega. »V pravljici...« »Kako pa prideš v pravljico?« je nezaupljivo vprašal Jaka. »V pravljico se sploh ne pride, v pravljico se zleze, smukne, spleza ali največkrat kar pade ...« Jaka in Grega sta se zvedavo zazrla vame, očitno sta pričakovala, da jima bom to padanje pobliže razložil. Globoko sem zajel sapo in nadaljeval. »Ali se vama še ni nikoli primerilo, da bi kam po naključju padla? Recimo v težavo ali v past ali v luknjo na cesti ali v jarek ob cesti ...?« Jaka in Grega sta odkimala. »Tudi v pravljico se pride po isti poti, skozi luknjo.« »In kje bomo našli pravo luknjo?« »Korakali bomo naravnost po beli cesti, dokler ne bomo prišli do prvega neovinka, nato bomo šli naravnost naprej, dokler ne bomo trčili ob ustrezno črno luknjo.« »In kako bomo vedeli, da je luknja trezna?« »Ustrezna, ne pa trezna .. . Črna luknja nas bo pri priči prepoznala in pogoltnila .. .« Grega ni bil videti prav nič navdušen. Najbrž mu je beseda »pogoltnila« nagnala strah v kosti. »Ali to padanje v črno luknjo zelo boli?« »Še malo ne.« »Če je tako, pa gremo.« In tako smo se napotili po beli cesti iskat črno luknjo, skozi katero se pade v pravljico. Jaka v pravljico o Sneguljčici, Grega v pravljico o Trnuljčici, jaz pa v obe. Hodili smo, dokler nam ni zmanjkalo ceste pod noga¬mi. Črna luknja, v katero smo strmoglavili, je bila na srečo plitka. Že čez nekaj kratkih trenutkov smo pristali na trdih tleh, se pravi na pološčenem parketu velike sobane, kakršne so v pravljicah. Ozrli smo se naokrog in ugledali staro sivo gospo, ki je pletla volnen šal, in sta¬rega sivega gospoda, ki je bral časnik. Oba sta to počela z debelimi naočniki na nosu. »Naprej,« je zaklicala siva gospa. »Kam naprej,« je vprašal Grega, ki je padel že do dna. »Noter, seveda.« »Bolj noter, kot smo, ne moremo ...« »Ne da bi potrkali, ste že notri... To se vendar ne spodobi. Najprej po,trkaš, nato pa vstopiš, seveda če slišiš od znotraj NAPREJ ..« Grega se ni dal zmesti. »Mi smo najprej noter padli, nato pa smo potrkali.« »Da niste na glavo padli?« je pikro pripomnil sivi gospod, ne da bi nehal brati časnik. »Nikolaj!« je kriknila stara gospa. »Ne spravljaj mladega moža v zadrego . . . Morda vama lahko pomagava. Kam ste hoteli noter pasti?« Zdaj je prevzel pobudo Jaka. »Iščem čudovito deklico, ki jo je njena hudobna mačeha tako črtila, ker je bila veliko lepša od nje, da se je je hotela znebiti...« »A slišiš, Nikolaj?« »Slišim, slišim,« je zamrmral stari gospod. »Povej, kakšna je deklica, ki jo iščeš?« »Prelepa, ima dolge zlate lase in modre velike oči, kakor dve gorski jezeri, pa rdeča lica in .. . in ...« »Kje si srečal to zalo bitje, ki te je očitno očaralo?« »V pravljici...« Stara gospa se je zadovoljno muzala. »Vedela sem, vedela, da bo spet prišel.. . Vidiš, Nikolaj, da se nisem zmotila ... Ti si kraljevič, a ne?« »Jaz sem Jaka, rad pa bi bil kraljevič, vsaj za nekaj ur.« Stara gospa je odložila pletilke v košarico. »Pojdi z menoj na grad mojega očeta in bodi moja žena, je rekel kraljevič. . .« »Kdo pa ste vi?« »Deklica, ki si jo spoznal v pravljici.« »Vi ste . ..« »Ja, to sem jaz ... Sneguljčica.« »Kaj se je zgodilo z vami od takrat, ko sva se prvič videla?« »Omožila sem se z mladim kraljevičem. Najina svatba je bila zelo razkošna ...« »Nikar ne pripoveduj starih zgodb!« je bevsknil gospod Nikolaj, ki je še vedno bral časnik. »S kraljevičem, ki je postal po smrti svojega očeta kralj, sva dolgo in srečno živela. Imela sva ducat otrok in najini otroci so imeli vsak po ducat otrok, za najmlajšega pravnučka pletem modro-rdeči šal.. .« Jaka je bil čisto zbegan. »To ne more biti res! Vi niste Sneguljčica!« »Pa sem, prav zares sem Sneguljčica.« »Sneguljčica, ki je živela s sedmimi palčki v majhni hišici sredi gozda za sedmimi gorami...? Sneguljčica, ki ji je hudobna mačeha podtaknila zastrupljeno jabolko ...?« »Prav ta Sneguljčica sem jaz ...« »In ta stari gospod s sivimi lasmi, ki bere časopis, je ...« »Je moj soprog, ki je bil pred mnogimi leti mlad kraljevič.« »Oprostite, veličanstvo . ..« Jaka se je globoko priklonil. »Pusti te nepotrebne naslove, tudi kralj nisem več. Ko sva s Sneguljčico zapustila pravljico, sem se moral odpovedati kroni in prestolu. Zdaj sem upokojeni kralj...« »Ne morem verjeti,« Jaka je zmajal z glavo. »Kar reci,« se je spet oglasila stara gospa. »Ne moreš verjeti, da sva se tako postarala, a ne? Večni mladosti sva se prostovoljno odpovedala. Silno sva si želela otrok. Če sva jih hotela imeti, sva morala zapustiti pravljico, v kateri bi ostala večno mlada, in živeti tako kot navadna smrtnika... Nikolaj, še pomniš najino slovo od pravljice ... od palčkov ...« »Ja, jaz . .. Kaj ne bi pomnil.« Stari gospod ni dvignil pogleda od časopisa. Grega, ki je ves čas napeto poslušal pogovor med postarano Sneguljčico, postaranim kraljevičem in razo¬čaranim Jako, ni mogel dlje strpeti. Vprašal je: »Ali veste, kje bi lahko našel Trnuljčico?« »Seveda. Trnuljčica je najina najbližja soseda. Sa¬mo obrniti moraš list v knjigi pravljic, pa se boš znašel v njeni spalnici. Zagotovo jo boš zalotil v postelji, pokrito z devetimi pernicami. Trnuljčica kar naprej drnjoha, ponoči in čez dan .. .« Grega se je nemirno prestopal. »Ali naj obrnem list?« sem ga pobaral. »Ne vem ... Dedi, ali se je tudi Trnuljčica postarala?« »Ne vem. O tem se moraš prepričati na lastne oči...« Grega je omahoval. »Veš kaj, dedi, vrnimo se domov. Meni je bolj povšeči mlada Trnuljčica kakor ... Pa oprostite, gospa Sneguljčica, nisem vas hotel prizadeti ...« »Je že prav . ..« Stara gospa se je spet polotila pletenja, stari gospod pa se je še z večjo vnemo posvetil branju časnika. Vrnitev iz pravljičnega sveta domov je bila tako dolgočasna, da o nji ne kaže izgubljati besed. Naj povem le to, da smo nazaj grede trikrat zgrešili črno luknjo, skozi katero smo bili prišli iz pravljice oziroma padli vanjo.



KAKO STA JAKA IN GREGA PROSLAVLJALA ROJSTNI DAN


Na današnji dan pred šestimi leti sta se rodila Jaka in Grega. Kako čas naglo mineva, sem razmišljal sam pri sebi, še včeraj sta bila moja vnučka dojenčka, zdaj pa sta že velika fanta... Tedaj sta v sobo planila slavljenca. Napravljena v novi obleki sta se ustopila pred menoj in zdrdrala: »Ljubi dedi, za rojstni dan ti želiva vse najboljše ... da bi bil priden in poslušen, da bi si vsako jutro očistil zobe, da bi pospravil za seboj igračke v škatlo, da bi pojedel vse do zadnjega grižljaja, da bi ubogal mamico in očka in ... in predvsem dedija.« Na skrivaj sem si otrl solzo, bil sem zares ganjen. »Hvala lepa, fanta, ampak danes je, če se ne motim, vajin rojstni dan, ne pa moj.« »Veva, dedi. Danes sva stara šest let.« »To je že lepa starost. Skupaj imata kar dvanajst let.« »In deset minut,« je pritaknil Jaka. »Dedi, Jaka me že spet jezi.« »Prav nič te ne jezim, samo resnico govorim. Sem starejši od tebe in bom vedno starejši od tebe, tudi ta¬krat, ko bova oba tako velika in stara, kot je dedi zdaj...« »JAKA!« »Pomirita se, fanta. Za rojstni dan pa se ja ne bosta že navsezgodaj kregala, ne spodobi se ... Rajši po-vejta, zakaj sta za svoj praznik prišla čestitat meni...?« »Ti imaš rojstni dan šele prihodnje leto, a ne?« »Drži.« »Pa sva mislila ...« »Ja, takole sva mislila ...« »Da boš zelo žalosten, ker ne boš mogel. ..« »Ja, ne boš mogel upihniti svečk na torti. ..« »Hotela sva, da bi bili vsi veseli...« »Prav vsi...« »Na najin rojstni dan ...« »Tudi ti...« »Dedi. ..« »Čeprav nimaš rojstnega dne ...« »Zato sva si ga izmislila ...« Še ena debela solza mi je spolzela po licu, ampak te nisem obrisal naskrivaj, pustil sem, da je šla svojo pot. »Srčna hvala, fanta, zelo sta me razveselila.« Grega je pogledal Jako. »Darila,« mu je šepnil. »Ja, seveda ... prinesla sva ti tudi darila.« »A res ... Kje pa jih imata?« »V trgovini.« »Pravzaprav v trgovinah.« »Kupila jih bova, ko bova zaslužila dinarčke.« »Veliko dinarčkov ...« »Darila so namreč zelo draga.« »Čeprav zate ni nič predrago ...« »Saj res ne bi bilo treba, res ne ... Kaj pa sta mi kupila?« »Gasilsko čelado ...« »Avtomobilček formule ena ...« »Gasilsko trobento ...« »Teniški lopar ...« »Nogometno žogo ...« »Debelo knjigo .. »Pravzaprav dve debeli knjigi...« Verjetno bi še nekaj časa naštevala, če jima ne bi segel v besedo. »Kako pa sta uganila, da si želim prav gasilsko čelado in avtomobilček formule ena in gasilsko trobento in teniški lopar in nogometno žogo in debelo knjigo ...« »Dve debeli knjigi. . .« »Ja ... in dve debeli knjigi?« Moje vprašanje ju je spravilo v zadrego. Nekaj časa sta mencala, se dregala, spogledovala, slednjič pa je Grega odgovoril z vprašanjem. »Ali sva uganila?« »Seveda. Že od nekdaj, še ko sem bil čisto majhen, takšen, kot sta zdaj vidva, sem si želel vse te lepe reči, ki mi jih bosta kupila, seveda ko bosta zaslužila veliko dinarčkov...« »Dedi, kako se najlažje pride do denarja?« me je pobaral Jaka. »Z delom.« »A v službi?« »Ja, v službi.« »Tako kot mamica in očka?« »Natančno tako.« »Kadar se mamica in očka vrneta iz službe domov, sta vedno slabe volje.« »Utrujena sta, v službi morata trdo delati.« Zdaj je bil Grega na vrsti, da sproži vame kopico vprašanj. »Ali se v vseh službah trdo dela?« »Skoraj v vseh.« »Midva bova poiskala lahko službo.« »Želim vama veliko uspeha.« »Takšno, v kateri se bova ves dan samo igrala.« »Ni slabo.« »Dedi, a veš, kje je takšna služba?« »Ne vem ...« »Ti vendar vse veš. Povej!« »Če bi bil vedel, bi bil že zdavnaj v takšni službi.« Že nekaj časa sem občutil, da bi Jaka rad zasuknil pogovor v drugo smer. In res je to storil. »Dedi, ali mi boš, ampak samo včasih, posodil gasilsko čelado?« »Veš, da bom.« »Pa gasilsko trobento?« »Tudi.« »In nogometno žogo?« »Brez skrbi.« »Knjigo boš pa lahko obdržal, seveda ob pogoju, da mi boš bral iz nje.« »Obljubim.« Tudi Grego je skrbelo, kako bo čimprej prišel do daril, ki mi jih bo podaril. »Dedi, midva najbrž še veliko časa ne bova v službi...?« »Najbrž res ne.« »Brez dinarčkov, ki naj bi jih zaslužila, ti ne bova mogla kupiti daril.« »Seveda ne.« »Kaj če bi nama posodil dinarčke za darila, ki ti jih bova podarila?« »To je zelo dobra misel, pravzaprav odlična.« »A boš posodil?« »Kdaj pa mi bosta vrnila sposojene dinarčke?« »Najpozneje čez eno leto, na najin prihodnji rojstni dan. Ko bova stara sedem let.« »Sedem let in deset minut,« je pritaknil Jaka. »Velja,« sem rekel. Segli smo si v roke; vsi trije smo bili prepričani, da smo sklenili imenitno kupčijo.



KAKO STA JAKA IN GREGA ZASTAVLJALA IN REŠEVALA UGANKE


Jaki in Gregi so bile uganke všeč, še preden sta natanko vedela, za kaj gre pri ugankah. »Se gremo?« sem vprašal. »Seveda!« »Prima!« »Pa vesta, kaj so uganke?« Jaka in Grega sta molčala. Pregovor, ki pravi, da tisti, ki molči, desetim odgovori, ne velja za uganke. »Uganka je vprašanje, na katero laže odgovoriš napačno kakor pravilno.« »Prima!« »Seveda!« »Kdo bo začel?« »Grega,« je predlagal Jaka. »Jaka,« je predlagal Grega. »Jaz bom končal,« je sklenil Jaka. »Jaz pa bom nadaljeval, tam, kjer bo Jaka končal.« »Jaka, povej, kaj je pika?« »Pika je ... pika je ... pika je hčerka pikapolonice.« »Grega, povej ti.« »Pika je ... pika je ... pika ni hčerka pikapolonice.« »Vprašal sem te, kaj pika je, ne pa, kaj pika ni.« Grega seje globoko zamislil. »Pika je pikapoka!« je slednjič izstrelil. »In kaj je pikapoka?« »A ne veš? Pika, ki poka.« Jaka se ni strinjal z Grego. »Pika ne poka, ampak pika.« »Jaka, še enkrat te vprašam, kaj je pika?« »Pika je punčka, ki je bila v nedeljo pri nas na pikniku v Bohinju.« »Punčki je bilo ime Lika.« »Pika ali Lika, saj je vseeno ...« »Če bi bilo vseeno, ti ne bi bil Jaka, ampak Joka... Vsi vajini odgovori so bili napačni... Grega, veš, v kaj se pika spremeni, če se razjezi?« »Ne vem ...« »V klicaj... Jaka, kaj je vprašaj?« »Jezna pika.« »Ne jezna, ampak radovedna. Vprašaj je pika, ki je postala radovedna.« »Dedi, tvoje uganke so brez zveze,« je ugotovil Jaka. »Vse po vrsti so pikčaste. Meni so bolj všeč kvadrataste uganke,« je rekel Grega. »No, pa povej eno kvadratasto uganko.« »Belo je kot goska,hodi kakor goska, gaga kakor goska — vendar goska ni! Dedi, kdo je to?« »Gosak.« »Ne, ni.« »Raca.« »Seveda ...« »Vdam se, ne vem.« »To je prijateljica!« »Čigava prijateljica?« »Goskina najboljša prijateljica.« Odgovor mi je zaprl sapo. »Goskina prijateljica je tudi goska, se pravi, da je rešitev uganke — goska ...« »Imamo različne goske, nekatere so prijateljice, druge pa niso. Goska v moji uganki je samo prijateljica, ni pa goska.« »Jaz se ne grem več,« sem vzkliknil. »Zdaj sem jaz na vrsti,« seje uprl Jaka. »Še na mo¬jo uganko moraš odgovoriti...« »Prav, vprašaj.« »Kateri ptič leti, ne da bi mahal s krili.. .?« »Ptič leti, a ne maha s krili... Ne vem ...« »Aeroplan.« »Aeroplan ni ptič.« »Pa je. Aeroplan je jeklen ptič.« »Jaka, v uganki sploh nisi omenil, da gre za jeklenega ptiča.« »Pozabil sem ... Pravzaprav sploh nisem pozabil, hote sem zamolčal, da je ptič iz jekla.« »Zakaj pa si zamolčal?« »Da bi bila uganka težja .. « »Veš kaj... zdaj pa se res ne grem več,« sem rekel in odšel po svojih opravkih.




KAKO JE JAKA ŠEL NA OBISK K TETI NADI IN UŽALIL GREGO


Kadar dvojček, ki je že prišel na svet v družbi, ostane sam, se počuti dvakrat bolj osamljenega kakor edinec, ki je že vse življenje sam. Grega je že dva dni sam. Jaka je šel v sredo na obisk k teti Nadi in ostal tam. Danes je petek. Kako čas počasi bezi in spravlja Grego v obup. »Dedi, kdaj se bo Jaka vrnil?« »V soboto.« »Kateri dan je danes?« »To si me že dvakrat vprašal.« »Prosim, dedi, povej še enkrat... zadnjič.« »Petek.« »In jutri je sobota, a ne? Kateri dan je med petkom in soboto?« »Med petkom in soboto je samo zelo kratka poletna noč, ki mine, kot bi mignil.« Prižgal sem televizor. Na zaslonu je Tom pravkar čez drn in strn lovil Jerrvja. Od vseh oddaj ima Grega najrajši risanke. Ampak tokrat se sploh ni zmenil za televizor. Mimo njega je bolščal v zid. V kotičkih oči so se mu nabirale solze. »Dedi, kaj zdaj počenja Jaka?« »Najbrž se dolgočasi, tako kakor ti.« »A res?« »Prepričan sem.« Gregin obraz se je razvedril. »Zdaj mi je veliko laže.« »Zakaj?« »Kadar se Jaka dolgočasi, vedno misli name. Tudi jaz mislim zdaj nanj, ker mi je dolgčas. Če bi mi bilo fino, se sploh ne bi bil spomnil, da Jake ni tu.« »Ga zelo pogrešaš?« »Preželo.« »Kaj naj to pomeni?« »Preželo je veliko več kakor zelo.« »Kadar sta skupaj, pa se kar naprej ravsata in kavsata, ven in ven drug drugemu nagajata. Čimbolj sta narazen, tembolj se imata rada. Vajina ljubezen je ljubezen na daljavo.« Grega me je pozorno poslušal. »Dedi, kaj je to ljubezen?« »Ljubezen je eno izmed najbolj žlahtnih človekovih čustev.« »Ali ljubezen boli?« »Včasih.« »Ali boli, kot bi se urezal?« »Ne.« »Kot bi se udaril?« »Ne ... Bolečine zavoljo ljubezni nimajo vidnih znakov, urezov ali bunk.« »Razumem, ljubezen je, če te boli, ne da bi se udaril ali urezal... To je čustvo, a ne?« »Približno.« »Mene zelo boli...« »Kje te boli?« »Ne vem ... Povsod.« »Te stiska v grlu?« »Tudi.« »Težko dihaš?« »Ja.« »Te pečejo oči?« »Ja.« »Ti je tesno okrog srca?« »Kako veš, dedi?« »To so zanesljivo ljubezenske bolečine.« »A tudi Jako boli?« »Najbrž.« »Prav mu je!« »Grega, ni lepo od tebe, da bratcu privoščiš trpljenje.« »Sam je kriv. Zakaj pa ni ostal pri meni. Če bi se skupaj igrala, ga ne bi prav nič bolelo. Pa mene tudi ne.« »To mu moraš povedati.« »Ne bom mu, ne .. . Veš, zadnjič sem se seznanil s fantkom, ki mu je bilo ime Jakob . .. Zelo dobro sva se razumela . .. Povabil me je, naj grem z njim na njegov dom, pa nisem šel... Mikalo me je, ampak nisem šel... Jaka bi zagotovo šel, če bi ga Jakob povabil na obisk ... Jaz pa tudi k teti Nadi ne bi šel za tri dni...« »Zarečenega kruha se največ poje.« »Kaj to pomeni?« »Da boš tudi ti slejkoprej zapustil Jako, za krajši ali daljši čas. Vse življenje ne bosta mogla ostati skupaj.« »Nikoli ga ne bom zapustil .. . Zdaj že, ker sem jezen nanj, ampak samo zato, da bi občutil, kako ti je, kadar te vsi zapustijo.« »Se mu boš maščeval?« »Samo malo, čisto malo, toliko, kot je črnega za nohtom.« »Maščevanje je grenko ...« Grega se je nekaj časa posvetil televizijski risanki, šele čez čas je spregovoril. »Saj se ne bom maščeval. Okregal pa ga bom ... Ne, tudi okregal ga ne bom ... Povedal mu bom, da ga imam zelo rad in da ga nikoli ne bom zapustil. Kamorkoli bo šel, bom šel za njim. Tu¬k teti Nadi za tri dni in sploh povsod ...« »To si zelo lepo povedal, Grega.«




KAKO SMO PRIŠLI DO PRAVEGA KONCA


Še čisto malo, pa bomo na koncu. Umni ljudje, ki se spoznajo na konce in podobne reči, zatrjujejo, da je uspeh sleherne pripovedi odvisen od njenega konca. Konec ne sme priti ne prezgodaj ne prepozno, ampak o pravem času, se pravi nekje med prezgodaj in prepozno, ko se še niste naveličali poslušati. Zdi se mi, da je zdaj prišel pravšnji trenutek za našo pripoved, da jo sklenem. Konec naj bo srečen ali vsaj nesrečen, takšen, da lahko z olajšanjem rečemo: še sreča, da ni bilo slabše ... »Dedi, kaj tipkaš?« me je zmotil Jaka, ki mi je ves čas gledal pod prste. »Pišem.« »Kaj pišeš?« »Konec« »Konec česa?« »Naše, tvoje, Gregine in moje knjige pravljic... Samo še naslov si moram izmisliti. Imaš kakšen pred¬log?« »PRAVLJICE ZA DEDIJA,« je kot iz topa ustrelil Grega, ki je gledal Jaka, ki mi je gledal pod prste. »Ni slabo, sploh ni slabo, rekel bi, da je celo dobro ... Ampak doslej še nisem slišal nobene pravljice od vaju, vse so zrasle na mojem zeljniku ... Grega, povedati boš moral pravljico zame.« »Kakšna naj bo?« »Predvsem kratka, da ne bomo konca preveč razvlekli.« Grega je za hip pomolčal, nato pa je globoko vzdihnil in začel: »Včeraj, se pravi, nekoč bo nekje daleč živel volk. Nekega grdega, deževnega dne se bo sprehajal po gozdu. Nenadoma bo srečal Rdečo kapico. Zelo se je bo ustrašil...« »Zakaj se bo volk ustrašil Rdeče kapice?« »Zato, ker še nikoli doslej ni srečal Rdeče kapice. Če bi bil srečal medveda ali leva ali kamelo, bi to bilo nekaj povsem navadnega, skoraj vsakdanjega ... Rdeča kapica ga bo vprašala: ,Kam pa greš, volk?' In volk ji bo odgovoril: ,Nesem kosilo bolni babici ...'« »In kaj se bo zgodilo potem?« »Ne vem. Pozabil sem. Mislim, da bo prišel lovec, ki bo nekoga ustrelil... Pif... paf...« »Da ne bo ustrelil volka?« »Ne verjamem, volka ne bo ustrelil, saj sta lovec in volk najboljša prijatelja.« »Ali res?« »Seveda. Skupaj živita v gozdu, kjer drug drugega lovita za rep.« »Saj lovec nima repa.« »Zato pa ima klobuk.« »Dedi,« se je oglasil Jaka. »Meni pa Gregina pravljica ni prav nič všeč.« »Zakaj pa ti ni všeč?« »Zato, ker je predebela.« »Misliš predolga?« »Predolga in predebela.« »Jo bomo pa skrajšali.« »Se pravi, da jo bomo odrezali?« »Zaprli jo bomo v knjigo ...« In tako sem storil. Gregino pravljico sem z drugimi vred zaprl v knjigo. Če bi radi izvedeli, kaj se je poslej še zgodilo, začnite brati knjigo od začetka. Vsakič, ko jo boste do konca prebrali, boste odkrili v nji nove zgodbe, malce drugačne od prvič prebranih. Vedeti morate, da tudi bralci pomembno sodelujejo pri nastajanju pravljic. Na dolgi poti iz knjige v glavo se pravljice spremenijo, shujšajo, ali pa se zredijo.