Pravljice o zakleti ladij

Moj oče je imel majhno prodajalnico v Balsori. Ni bil ne reven ne bogat, pri tem pa tak človek, ki ne tvega rad svojega imetja za nezanesljivo podjetje v bojazni, da bi še malenkosti, katéro je imel v rokah, ne zgubil. Odgojil me je prosto in pošteno in v kratkem sem toliko znal, da sem mu mogel pri delu pomagati. Ravno sem bil star osemnajst let, ravno je bil poskusil prvi velik promet, ko je umrl — znabiti vsled Žalosti, da je zaupal tisoč zlatov morju. Sreča je bila za njega, da je umrl, ker koj po njegovi smrti je prišla vest, da se je potopila ladija, v katero je oče vkrcal blago. Moje mladeniške srčnosti pa ta nezgoda ni mogla upogniti. Poprodal sem vse, kar sem podedoval ; z denarji pa se napotim v tuje dežele iskat sreče. Edinega starega hlapca sem vzel seboj, kajti on se iz stare ljubezni ni hotel ločiti od moje usode. Ob ugodnem vetru se vkrcava v Balsorski luki na ladijo, namenjeno v Indijo. Peljemo se že 15 dni po običajni poti, ko nam ladijevodja naznani bližajočo se nevihto. Bil je ves preplašen in zdelo se nam je, da ni toliko v ondašnjih vodah znan, kolikor bi mu trebalo za časa nevihte. Dal je povezati vsa jadra in le počasi smo se pomikali naprej . . Noč se je začela, bilo je jasno in hladno in poveljnik je že mislil,da se je varal s prikaznimi nevihte. Nakrat splava neka tuja ladija, katere prej nismo zapazili, tik brnimo naše. Divje vriskanje in krič zadoni raz tujega krova — čemur sem se ob tako nevarnem trenotku pred nevihto sam močno čudil. Toda naš ladijevodja ob moji strani prebledi ko stena — in zakliče:» Izgubljena je moja ladija — ondu jadra smrt!" Predno ga morem vprašati pojasnila o tem Čudnem vzkliku planejo že od vseh strani kričeč in tuleč mornarji k nama,rekše: » Ste ga li videli — zdaj je po nas! " Poveljnik da prinesti koran in Čitati iz njega tolažilne pregovore ter se vsede sam h krmilu. Vse zaman! Vidno narašča burja in ni še bilo pol ure, kar zaprašči gromolornno vsa ladija in obtiči na klečeh. Odvezali smo čolne in komaj so se v nje posedli mornarji, utone ladija pred našimi očrni in kot berač sem ostal sredi morja. Pa gorje še ni bilo popolno. Strašnejše je žvižgala nevihta, čolnov nismo mogli veČ krmariti. Objela sva se s slugom in si obljubila, da ne izpustiva več drug druzega. Slednjič je napočila zora. Toda v prvem trenotku novega dneva zgrabi veter čolnič in ga prekucne Nobenega mornarja nisem videl nikdar več. Padec me je omotil, ko se prebudim, ležim v rokah zvestega mojega sluge, ki se je rešil na prekucnjeni čoln in me potegnil k sebi. Nevihta je polegla. Od naše ladije ni bilo videti ničesar več, pač pa zapaziva blizu naju drugo ladijo plavati po valovih pred nama. Ko se ji približava, spoznam ladijo za tisto, ki se je drevi mimo nas peljala in našega poveljnika tako osupnila. Čudno grozo sem imel pred to ladijo. Poveljnikove besede, ki so se tako strašno vresniČile in pusta Iadijina podoba, pred vsem pa, ker se na nji ni nihče prikazal, najsi sva kričala na vso moč, približavši se ji, prestrašilo me je še huje. Toda bila je edina pomoč k najini rešitv in glasno sva hvalila preroka, da je naj u cotel tako čudovito. S sprednjega ladijinega dela je visela dolga vrv. Veslala sva z rokami in nogami da bi jo dosegla. Slednjič se nama posreči. Glasno jamem klicati, pa na ladiji ostane vse mirno. Splezava po vrvi gor, jaz kot mlajši najnaprej. Toda o strah! Kak prizor zagledajo najine oči, ko stopiva na krov! Tla so bila same krvi rudeča, 20 do 30 mrličev v turški opravi je ležalo po tleh, na osrednjem jamboru je stal mož v bogati obleki, sabljo v roki, pa lice mu je bilo bledo in hudo namrdjeno, skozi čelo je bil pribit z velikim železnine žebljem na jambor tudi ta mož je bil mrtev. Strahu so mi zastajale noge, še dihati se nisem upal. Končno pripleza tudi moj tovariš gor. Tudi njega preseneti prizor na krovu, kjer ni bilo žive duše nego sami mrliči. Slednjič se osrčiva, ko sva prej v srčni stiski molila k preroku, ter stopiva malo dalje. Pri vsakem koraku se ozirava, če se nama morda ne prikaže kaj novega, še groznejšega. Pa vse je ostalo, kakor je bilo. Na dolgo in široko nobene žive duše kakor midva sama sredi velikega morja. Še govoriti glasno se nisva upala, v strahu, da ne bi znabiti mrtvi, na jambor pribiti poveljnik obrnil svojih otrplih oči na naju, ali da ne bi kateri mrličev obrnil glave za nama. Slednjič dospeva do stopnic, vodečih v spodnjo ladijo. Nehoté se ustaviva, gledava drug druzega, kajti nobeden se ni upal besede črhniti. ,, 0, Gospod, " zašepeče moj zvesti sluga, „tukaj se je pripetilo nekaj groznega. Vender naj si je ladija tu spodaj polna morilcev, hočem se jim vendar raje na milost in nemilost podati, kot dalje ostati tukaj med mrtveci .” Jaz sem mislil ko on, osrčiva se in greva dol, težko čakaje, kaj bova našla. Tudi tukaj je vladala grobna tišina, le najine stopinje so odmevale. Vstaviva se pred vrati v kajuto. Jaz pritisnem uho na vrata in poslušam, vse je bilo tiho. Odprem vrata. Soba je bila vsa v neredu. Obleka, orožje in drugo pohištvo je ležalo vse zmešano. Moštvo, ali vsaj poveljnik, moral je pred kratkim ondi popivati, ker vse je še ležalo povpreèki .., Šla sva iz prostora v prostor, iz čumnate v Čumnato, povsodi sva našla krasne zaloge svile, biserjev, sladkorja i.t.d. Bil sem prevesel videti toliko bogastva, meneč, da se , smem vsega polastiti, ker ni nikogar na ladiji. Ibrahim pa me opozori, da sva še Bog ve kako daleč od suhega, kamor bi pa sama brez človeške pomoči ne mogla dospeti. Okrepčava se z jedjo in pijačo — bilo je obojega obilno in greva potem zopet na krov. Tu se nama zopet lasje zježé vsled tako strašnega prizora mrličev. Skleneva rešiti se jih in jih zmetati čez bok v morje. Pa kako grozno nama postane pri srcu, ko, zapaziva, da se ne da nobeden niti ganiti, s svojega položaja. Kakor prikovani so ležali, na tleh, in trebalo bi prežagati deske, če bi, jih hotela odstraniti in k temu nama je manjkalo orodja. Tudi poveljnika nisva mogla odstraniti, od jambora, niti sablje mu nisva mogla izviti iz otrple roke. Celi dan sva preživela ' Premišljevaje žalostne najne okoliščine in ko se ame mračiti, dovolim staremu Ibrahimu iti spat, jaz pa sem hotel bdeti na krovu in gledati, če bi se odkod približala rešitev. Priplaval je mesec na piano in po zvezdah sem preračunil, daje moralo biti okolo enajstih. Nepremagljiv spanec se me polasti, da padem nehote za nek sod, stoječ ob boku. Bila je, bolj omotica nego spanec, kajti jasno sem slišal biti valove ob ladijo in škripati jadrnike. Nakrat se mi zazdi, da slišim korake in moške glasove na krovu. Hotel sem se kvišku skloniti in pogledati, kaj je bilo. Pa nevidljiva sila, me je držala ko v sponah, niti oči nisem mogel odpreti. Zmiraj razločnejše sem slišal _govor in zdelo se mi je, kakor da se veseli mornarji drvijo po krovu. Včasih se mi je, zdelo, da Čujem tudi močni glas poveljnikov, tudi sem razločno slišal vrvi in jadra gori In doli potegovati. Polagoma se me polasti trda nezavest, v kateri se je dozdevalo, da slišim še trušč in žvenket orožja. Šele sobice, sijajoče mi v lice, me prebudi. Začuden se ozrem. Nevihta, ladija, mrtveci in kar sem slišal ponoči, zdelo se mi je kot sanje. Ko pa vstanem, najdem vse kot včeraj. Nepremakljivo so ležali mrliči, nepremakljivo, je bil poveljnik pribit na jambor. Smešne so se mi zdele moje sanje, šel sem torej iskat starca. Ta je sedel zamišljen v kajuti in vskliknil, ko stopim k njemu : „Raje bi ležal na dnu morja kot še enkrat prenočil na tej začarani ladji!” Vprašam ga, zakaj je tako preplašen in on odgovori : » Spal sem nekaj ur, ko se prebudim in slišim nad glavo semtertje tekati.. Naprej mislim, da ste vi, pa bilo jih je najmanj dvajset, ki so se zgoraj drvili, tudi sem slišal klicati in vpiti. Nazadnje se približajo težke stopinje po stopnicah. Sedaj, me je premagala omotica, iz katere sem šele na par trenotkov prebudil. V tistem hipu sem videl sedeti onega, ki je pribit na jambor pri oni mizi ; popeval je in vino pil, a oni, ki leži v rdečo škrlatovino oblečen in leži tik njega na tleh, je sedel zraven njega in, ž njim pil ." Tako je pripovedal moj stari hlapec. Lehko mi verujete, prijatelji, da mi je bilo čudno pri srcu, nisem se torej varal,, ker tudi jaz sem čul mrtvece predobro. V taki družbi voziti se, mi je bilo grozno. Moj Ibrahim se zopet globoko zamisli. „Zdaj sem se domislil!” vsklikne na zadnje; spomnil se je namreč nekega pregovora, katerega se je bil od svojega, mnogo potujočega deda naučil. Ta rek da pr'é pomaga proti strahom in čarovniji. Menil je dalje, da premagava spanec, če pridno moliva pregovore iz korana. Starčev nasvet mi je ugajal. V strahu in trepetu sva pričakovala prihodnje nad. Zraven kajute je bila mala Čumnata in tje skleneva skriti se. Navrtala sva luknje v duri, dosti velike, da sva Iehko celo kajuto pregledala; potem zakleneva vrata od znotraj, kolikor se je dalo in Ibrahim zapiše prerokovo ime na vse štiri stene. Tako sva pričakovala ponočno grozo. Bilo je že okolo enajstih, ko me prime velik spanec. Moj tovariš mi svetuje, naj molim pobožne reke iz korana to mi je tudi hasnilo. Naenkrat postane zgoraj vse Živo, vrvi so škripale, stopinje tekale čez krov in več glasov je bilo slišati. Več minut sva tako sedela, kar slišiva nekoga priti po stopnicah doli v kajuto. Starec to slišavši, jame moliti rek, katerega se je naučil od deda, rekoč: Ako je zrak vas rodil , Ali globina morjá ; -- Pridete iz gomil , Ali iz pekla dna : Alah vsem vam ukazuje, On duhove vse strahuje. Priznati moram, da nisem posebno verjel v moč tega reka, in lasje se mi zjeŽé, ko se odpró vrata. Ustopil je oni veliki, odločni mož, katerega sem videl pribitega na jambor. Žebelj mu je šel tudi zdaj skoz možgane, sabljo pa je nosil v nožnici. Za njim je vstopil še drugi ni bil tako dragoceno oblečen tudi tega sem videl zgoraj. Poveljnik, ker poznalo se mu je, da je on zapovednik, bil je bledega liéa, imel je črno brado in divje bliskajoče oči. Razločno sem ga videl, ko je prišel pri najnih vratih mimo a zdelo se mi je, da ne pazi na vrata, ki naju skrivajo. Oba se vsedeta za mizo in govorita ali pravzaprav kričita v meni tujem jeziku. Zmiraj glasneje in gorečneje govorita, skoraj kričita, dokler slednjič poveljnik ne vdari s pestnico tako močno na mizo, da je vse zagrmelo. V divjem smehu skoči oni po koncu in migne poveljniku, naj mu sledi. Pa se dvigne, izdere sabljo iz nožnic in oba zapustita sobo. Dihala sva prosteje, ko sta odsledila; najin strah pa še ni bil pri koncu. Zmiraj glasnejši in glasnejši je postajal hrup na krovu. Slišala sva urno tekati semintje, vpitje, smeh in krič.. Slednjič postane pravi peklenski hrup že sva mislila, da pade celi krov z jaderniki vred na naju, žvenket orožja in kričanje---naenkrat pa nastane grobna tišina. Ko sva se upala čez več ur na dan, našla sva vse kakor so bili niti jeden ni ležal drugače kit prej, vsi so bili negibčni, ko bi bili leseni. — Bila sva že več dni na ladiji; zmirom je jadrala proti vstoku, kjer nam je morala biti suha zemlja najbliže, pa najsi je po dnevu še toliko milj prejadrala, po noči se je zdelo, da se vedno vraga na staro torišče, ker zmiraj smo bili ob solnčnem izhodu na starem mestu. Tega si nisva mogla drugače tolmačiti, kakor s tem, da so mrtveci vsako noč s polnimi jadri vozili nazaj.

Da bi jim to onemogočila, poveževa zvečer vsa jadra in uporabiva tisto sredstvo, kot na vratih v kajuto, zapisala sva prero- kovo ime na pergament in tudi dedov pregovor zraven ter sva s tem povezala jadra. V strahu pričakujeva v najini čumnati, kar pride. Strahovi so razgrajali to noč še huje, toda glej, druzega jutra so bila še vsa jadra povezana, kakor sva jih pustila. Zjutraj sva razvezala le toliko jader, da je ladija počasno jadrala naprej, zvečer sva jih vnovič zadrgnila in tako smo prijadrali v petih dneh lep kos dalje.

Slednjič v jutro šestega dne zapaziva v obližju kopno zemljo. Goreče se zahvaliva Alahu in njegovemu preroku za čudovito rešitev. Tega dne in prihodnjo noč jadramo vštric obrežja in sedmega jutra zapaziva v v bližini neko mesto. Z veliko težavo spustiva eno sidro v morje, ki se je hitro zgrabilo, odveževa majhen čolnič z boka in odveslava z vsemi močmi proti mestu. V pol uri se pripeljeva do izliva reke, ki je tekla skoz mesto in stopiva na suho. Pri mestnih vratah vprašava, kako je mestu ime in zveva, da je neko indijsko mesto, ne daleč od tistega kraja, kamor sem bil v začetku namenjen. Greva v prvo krčmo in se okrepčava po tako čudezni poti. Krčmarja vprašam,,bi li ne vedel za kakega modrega in razumnega moža in mu še dostavil, da mi je treba tacega, ki' bi razumel kaj čarovnije. Peljal me je vljudno v postransko ulico, pokazal neznatno hišico, kjer je potrkal, rekši, naj vstopim in praŠam po Muleju.

V hiši mi pride nasproti star sivobrad možic dolgega nosa in me vpraša, česa želim. Odvrnem mu, da iščem modrega Muleja in on mi odgovori, da je on sam Mulej. Povem mu o ladiji in mrličih in ga prosim dobrega sveta, kako bi jih mogel iz ladije odstraniti. On odgovori, da so tisti mornarji menda zbog kake pregrehe zakleti in začarani na morje in da jih zamore rešiti le čarovnija, če bi se dalo jih spraviti na kopno; to pa ni mogoče, če ne odžagamo desek, na katerih ležé. Rekel je, da je ladija po božji in človekovi pravici moja last, ker sem jo takorekoč jaz našel; toda o vsem naj molčim in naj njemu pozneje odmenim kako darilo, on mi bo zato s svojimi sužnji pomagal odstraniti mrliče. Obljubim mu bogato plačo. S petimi sužnji, previdenimi z žagami in sekirami se odpravimo na pot. Potoma se Mulej ne more zadosti načuditi, da sva se domislila povezati jadra z reki iz korana, rekel je, da je bilo to edino sredstvo k najini rešitvi.

Bilo je še precej zarana, ko dospemo do ladije. Hitro se lotimo dela in v eni uri so ležali že štirje mrliči v čolnu. Nekaj sužnjev odveslja na suho, jih pokopat. Ko se vrnejo, nam pripovedujejo, da so jim mrtveci prihranili to delo, kajti razpadli so takoj, ko so se dotaknili zemlje, v prah in pepel. Odžagali smo ves dan vse mrtvece, tako, da proti večeru ni bilo nobenega več na krovu, izvzemši onega, ki je bil pribit na jambor. Zaman smo skušali izvleči žebelj iz lesa, nobena sila ga ni mogla niti za las iz lesa potegniti. Nisem vedel kaj početi, ker jambora nismo mogli podreti in na suho prepeljati. Iz te zadrege nam pomaga Mulej. Velel je svojemu su…njiku veslati na suho in prinesti lonec zemlje. Ko jo je prinesel, govoril je čarodej skrivnostne besede čez njo, troseč jo obenem mrliču na glavo. Takoj odpre ta oči, vzdahne globoko in rana okolo žeblja mu začne krvaveti. Sedaj smo brez težave izvlekli žebelj in ranjenec je padel nekemu sužnjiku v roke. ,,Kdo me je privedel le-sem?« vpraša, ko se je na videz malo opomogel. Mulej pokaže na mene, in jaz stopim pred njega. ,,Hvala ti, nepoznani tujec, ti si me rešil dolgotrajne muke. Že petdeset let jadra moje truplo po morju in moja duša je bila zakleta, vsako noč vrniti se v truplo nazaj. A sedaj se je moja glava dotaknila zemlje in lahko pojdern spravljen k svojim očetom na drugi svet. «Poprosim ga, naj nam še vsaj pove, kako je prišel v taki grozni stan in on nadaljuje: ,„Pred petdesetimi leti sem bil mogočen, čislan mož in sem bival v Algiru ; lakomnost po denarji me je oslepila, da sem oborožil in pripravil to ladijo in postal morski ropar. Že precej časa sem se bavil s tem opravilom, ko sem vsprejel enkrat v Zaliti nekega derviša na krov, kateri je hotel zastonj potovati. —Jaz in moji tovariši smo bili suroveži, ki nismo spoštovali pobožnega moža marveč smo se ž njim norčevali. Ko me je nekoč zavoljo mojega grešnega življenja posvaril, zgrabila me je jeza v moji kajuti, kjer sem s krmarjem dosti popival. Razjarjen derviševih besed, katerih bi ne trpel niti od sultana, planem na krov in mu prebodem prsi. Umirajoč je proklel mene z mojimi mornarji vred, naj ne moremo ne umreti, ne živeti, dokler ne položimo svoje glave na mater zemljo. Derviš je umrl. Vržemo ga v morje in zasmehujemo njegove grožnje; toda še isto noč se spolnijo njegove besede. En del mornarjev se spunta proti meni. S strašno jezo smo se klali, dokler niso padli vsi moji pristaši in dokler me niso pribili na jambor. Pa tudi uporniki so pocepali vsled ran in v kratkem je bila moja ladija velik grob. Tudi meni so odrevenele moči, sapa mi je zastala in menil sem, da umrjem. Bil sem pa le, kot okamenel in prihodnje noči, ob istem trenotku, ko smo bili vrgli derviša v vodo, oživel sem s tovariši vred — a nismo mogli nič druzega ne delati ne govoriti, kakor kar smo govorili in storili v oni grozni noči. Tako jadramo že petdeset let, ne moremo živeti, ne umreti, ker kako bi mogli doseči kopno? V divjem veselju srno jadrali vsakokrat s polnimi jadri, ko se je bližala nevihta, upaje, da se slednjič vendar razlomi ladija ob kaki klečeti in da položimo trudne glave na dnu morja k počitku. Zmiraj nam je spodletelo. Toda zdaj bom umrl. Še enkrat mojo hvalo, neznani rešitelj — če te morejo zakladi naplačati, vzemi mojo ladijo v znak hvaležnosti."

Poveljniku glava omahne in mrtev obleži. Kmalu razpade tudi on liki tovarišev na prah. Ves prah srno zbrali v zabojček in ga pokopali na suhem, v mestu pa sem najel delavcev in mornarjev, ki so mojo ladijo dobro popravili. Ko sem zamenjal vse blago, kar sem ga imel na ladiji za drugo, in sicer z velikim dobičkom, vzel sem mornarje v službo, obdaroval sem bogato Mueja in se odpeljal proti domovini. Naredili smo pa ovinek, ker smo se peljali do več otokov in tujih dežel, kjer sem svoje blago razprodajal. Prerokov blagoslov me je spremlja]. Čez tričetrt leta sem se vrnil še enkrat tako bogat, kakor sem podedoval po mrtvem ladijevodji, domu v Balsoro.

Somestjani so se čudili nad mojim bogastvom in srečo in mislili so, da sem bil naletel na ckmantno dolino slavnoznanega potujočega Sindbada. Pustil sem jim njihovo mnenje; a od takrat so morali vsi Balsorčani, ko so imeli osemnajst let, potovati na tuje, iskat liki jaz srečo in denar. Jaz sem pa živel v mirnem počitku doma, le vsako peto leto romam v Meko zahvaljevat se Gospodu na sveti zemlji za, dobljene dobrote in molit za mrtvega ladijevodjo in njegove mornarje, da bi vsprejel tudi njih v svoj raj.