Pravljice iz mišje luknje

MIŠJI STRAH

Nekoč je živela majhna siva miška. Šla je po gozdni potki in kar naenkrat se je pred njo prikazal strah. Velik, grd, kosmat in z umazanim klobukom na glavi. Tulil je kot volk in stegoval svoje tace daleč predse. Miška je od groze čisto prebledela. Poskušala je zbežati v mišjo luknjo, a se njene tačke niso hotele premakniti. Odpirala je svoj majceni gobček, da bi poklical koga na pomoč, a iz grla ni prišel niti najbolj droben glasek. Bila je sama, čisto sama in strah je skakal okoli nje. Ravno takrat je po potki pritekel zajec. Zagledal je miško, ji pomahal s svojim repkom in strah je zbežal. Za njim ni ostal niti droben prahec. »O, kako sem vesela, da si prišel, zajček. Strah me je hotel pohrustati.« Zajec je debelo pogledal in ni mogel verjeti, da je bil strah res tu. Miška se je jezila, ker ji zajec ni verjel: »Tu je bil, ti pravim. Bil je bolj strašen kot črna noč.« »Miška, najbolje bo, da ostanem pri tebi na kosilu. Če pride strah, ga bom ujel in spodil iz hiške.« Miška je bila zadovoljna in brž pripravila mizo za svojega gosta. Zajec se je najedel zelenjavne juhe, pomazal krožnik korenčkove rižote in nazadnje miški nazdravil z jagodnim sokom. Miške ni bilo več strah. Bila je vesela in dobre volje. Popoldan pa je zajec zapustil miškino prijazno hiško. Tekel je pogledat, kako rastejo zelnate glave, ali je repica že debela in kako kaže z gredicami sladkega korenja. Zajec je stekel po gozdni poti in miška je bila spet sama. Sprva je ni bilo strah, ker je imela veliko dela. Zalivala je rože na oknih in pometala dvorišče. Ko pa je sonce zašlo in se je v vrhu drevesa oglasil čuk, je kar naenkrat reklo hop. Pred miško je skočil strah. Tako strašno se je zadrl, da je miški od groze padla kanglica na tla in se razbila. Strah je tulil, vlekel miško za rep in se skrival okoli hiše. Pokazal se je zdaj za drevesom, zdaj za grmom in miška se mu ni niti malo zasmilila. Nesrečnica je stokala, točila solze in klicala mamo, a je ni nihče slišal. Strah je postal še bolj predrzen. Prižigal in ugašal je luči, ropotal z vrati in skakal po postelji, da je cvilila, kot bi v njej živelo tisoč strahov. Ne, miška tako ni mogla več živeti. Zbežala je iz svoje mišje luknjice in poiskala zajca, da ji bo pomagal. Zajcu se je zasvitalo: »Tvoj strah je najbolj nesramen strah na svetu. Pokaže se le, ko si sama,« je rekel. »Presenetiti ga moram in ujeti,« je še dodal. Naslednje jutro se je zajec skril za miškino hiško. Čepel je zadaj za drvarnico in z odprtimi očmi in visoko dvignjenimi ušesi čakal, kdaj se bo strah prikazal. Miška mu je nosila toplo juhico in sirove rogljičke, a strahu ni bilo na spregled. Zajec je čakal kar tri ure, potem pa je moral v mesto. Mudilo se mu je in miški niti na svidenje ni utegnil reči. Miška je sedela na stopnički pred hišico in pletla nogavičke. Pela si je in zajcu pripovedovala prijazne zgodbe. Kar naenkrat pa je opazila, da zajca ni več. In v istem hipu se je na njenih vratih prikazal strah. Poškilil je naokoli, zaropotal z velikimi nogami, zapihal v zavese, da so se visoko dvignile, in zatulil. Miška se je od strahu polulala v hlačke. Strah se je nesramno smejal na vsa usta in se norčeval iz nesrečnice. Miška je bila prestrašena kot še nikoli. Ni vedela, kaj naj stori. Ko ji je bilo najbolj hudo, pa je čisto nepričakovano iz gozda pritekel mišjak. Miška ga doslej še nikoli ni videla. Tudi mišjak ni še nikoli videl miške. Zato sta gledala drug drugega tako globoko in tako prijazno, da se jima je obema ogrelo srce. Miška bi najraje stekla k mišjaku in ga prijela za tačke, vendar bi ji bilo neznansko nerodno, če bi opazil lužico, ki jo je imela na tleh. A mišjak se ni zmenil za nič na svetu kot le za miško. Bila mu je všeč, saj je imela brčice tako svilene kot nobena druga miška v gozdu. A strah? Postal je majhen kot ptiček in potem še manjši in končno, ko je bil velik kot najmanjša mravljica v mravljišču, je skočil miški na rep in se skril v njeno sivo dlako. Miška se ga je hotela otresti, a predrznež se je potuhnil zadaj za njena majcena ušesa. Mišjak je pogladil miško po sivi dlaki in ji rekel: »Mislim, da strah stanuje kar pri tebi. Kadar ni nikogar doma, postane velik in strašen, kadar pa imaš ob sebi prijatelja, je majhen, da ga niti opaziti ni mogoče. Če ti je prav, bi ostal pri tebi. Znam kuhati in pripovedovati pravljice, ti pa znaš lepo peti in plesti nogavice.« In ostala sta skupaj. Čeprav je bil strah skrit v miški, se ni nikoli več prikazal, saj sta miška in mišjak vse dni in noči preživela skupaj. Dveh pa se strah boji. In kadar je bil lep dan, je prišel na obisk še zajec. Sedeli so pred hišico, grizljali sirove rogljičke in se smejali. Kako da se niso prej domislili, da sta miška in mišjak pravzaprav zelo lep par?

POLŽJE DIRKE

Pes Jap je nekega dne sedel pred svojo pasjo uto in pasel dolgčas. Leno je mahal z repom in poskušal pregnati muhe, ki so se lovile okoli njegovih ušes. Bil je samoten dan. Jap je čakal, kdaj se bosta prikazala mama in ata, a dobro je vedel, da ju še ne bo kmalu. Pasje službe trajajo zelo dolgo in daleč so, tam za dvanajstim gozdom. Morda bi Jap kar do noči tarnal in stokal, če ne bi zadaj za hišo naenkrat nekaj zaškripalo. Stekel je pogledat. Poslušal je, nemirno vohal in iskal. Nenadoma se je s počenim glasom oglasilo staro modro kolo in reklo: »Sedi name, odpeljem te na izlet.« Jap se zelo rad vozi s kolesom in mama pogosto sitnari, če se brez besed odpravi od doma. A kako naj jo vpraša za dovoljenje, če je ni doma? Pes Jap se je globoko zamislil in tuhtal. Naj gre ali naj ostane? Če ostane doma, mu dolgčas lahko pregrizne rep, a če se odpelje na izlet, bo mama kričala kot preglasen radio. Končno je sklenil, da se odpelje na kratek izlet in pride domov pred mrakom. Mama še opazila ne bo. Sam sebi je zabičal, naj bo previden, in se odpeljal. Veter je žvižgal okoli njegovih ušes in listje na drevesih mu je mahalo v pozdrav. Jap je bil vesel in nasmejan. Ko je zapeljal mimo petnajste smreke, je skočil predenj veliki polž Bonifac. Bil je velik kot Jap, kar je za polže prava redkost. Japa je obšla groza. Morda polži velikani jedo male kužke za kosilo, si je mislil. A Bonifac ga je prijazno nagovoril: »Danes bodo na Sončni planoti polžje dirke. Pojdi z menoj.« Jap, ki je vsako stvar vedno petkrat premislil, se ni in ni mogel takoj odločiti. Nikoli v življenju še ni slišal za polžje dirke. Kar ve o polžih, je samo to, da so počasni kot polži. Torej polžje dirke trajajo prav gotovo deset dni. O, to ne bo šlo. Bonifac je kmalu uganil, da Jap ne verjame v polžje dirke, zato je pokazal na svojo rolko in rekel: »Le poglej si natančno mojo rolko. Vanjo imam vgrajeno sončno energijo. Drvim lahko brez prestanka od sončnega vzhoda do njegovega zahoda.«  Jap si je ogledal sončno rolko in sklenil, da odide z Bonifacem. Kot bi mignil sta pridrvela na dirkališče. Na travniku so polže obkrožali mehaniki. Ropotali so s ključi in kleščami, privijali kolesa in čistili okna. Tekmovalcev se je lotila predtekmovalna mrzlica. Od razburjenja so bliskali z rožički in ropotali s hiškami. Mehaniki so jih hrabrili in spodbujali. Tudi gledalci so bili strašno razburjeni. Mahali so z rokami, metali v zrak sadje in bonbone, zlivali sokove drug drugemu za vrat in kričali. Končno je racman Žane z buciko predrl velikanski balon. Počilo je kot strela z jasnega. Polži so zdrveli po progi. Gledalci so z odprtimi očmi in usti sledili drvečim polžem. Na prvem ovinku je nastala velika zmešnjava. Nekaj polžev se je prevrnilo. Nekaterim je odletel dimnik s strehe. Modremu polžu se je odlomila balkonska ograja in na progo so padle rože v lončkih. Belemu polžu so se odprla garažna vrata. Izgubil je vso ropotijo, ki jo je imel shranjeno na policah. Najslabše jo je odnesel polž s pisano hišo. Zapeljal je v mlako. Vse žabe so pogledale iz vode in regljale: »Čemu taka naglica?« Mala zelenka je mimo drvečega polža skočila na rdečo streho in nagajivo kvakala in mahala gledalcem. Vendar zmešnjava na ovinku polžev ni ustavila. Poravnali so svoje hiše in drveli naprej. Hupali in bliskali so z rožički, se prerivali in približevali cilju, ne da bi upoštevali pravila lepega cestnega vedenja. Polž Bonifac je zaostajal le nekaj vzdihljajev za lanskoletnim zmagovalcem polžem Feliksom. Gledalci so kričali, kot bi jih dajali iz kože. Feliks je drvel novi zmagi naproti . Jap je od jeze cepetal z nogami in v zmešnjavi glasov je bilo slišati celo neko grdo besedo. Še nekaj zavojev in Feliks bi zmagal. Toda … Čez tekmovalno stezo je nepričakovano in ne tako hitro stekla miška Čenča. S svojimi drobnimi očmi je pomežiknila soncu. Takrat so pridrveli. Feliks prvi. Tik za njim Bonifac. Daleč zadaj pa cela vrsta polžev. Feliks je opazil predrzno Čenčo in od groze zavil desno. Polž Bonifac, ki ni videl, kaj se dogaja na progi, ga je hotel prehiteti. Zadnji trenutek je pritisnil na zavoro. Pričelo ga je zanašati v Feliksa. Skoraj bi zvozil, takrat pa je enajst tekmovalcev pridrvelo izza ovinka in se kot domine zaletelo drug v drugega. Polžje hiše so bile razmetane po vsej progi. Feliks je sedel v travi in točil besne solze. Bonifac je pobiral razbito steklo, ki je ležalo naokrog. Enajst ostalih polžev si je gladilo buške in udarce. Prvi je na kraj nesreče pridrvel vrabec Čivko. Brezplačno je delil sladoled. Morda zato, da si tekmovalci ohladijo bolečino, žalost in jezo. Reševalci so prišli takoj za njim. Ugotovili so, da nima nihče zlomljene noge. Gledalci pa se niso pomirili. Od razburjenja so cepetali z nogami in polh Zaspanko je miški Čenči pokazal jezik. To je bilo preveč. Miška je potočila debelo solzo in je bila strahovito užaljena. Racman Žare je po zvočniku sporočil: »Tekma se je končala. Opravičujemo se tekmovalcem, žabam v mlaki in tudi miški Čenči, ker smo premalo poskrbeli za varnost. Drugo leto se bomo poboljšali.« Besede so le za silo pomirile gledalce. Nekateri so zaploskali kar iz navad, drugi so pohiteli k izhodu. Polh Zaspanko je preskočil ograjo in zdrvel k Čenči. Nekaj lepega ji je zašepetal na uho, saj se je miška sladko nasmehnila. Jap se je od neprestanega razburjenja z muko pridrenjal do polža Bonifaca. Potrepljal ga je po hiški. Ena izgubljena tekma res še ne pomeni, da je slab tekmovalec. Potem je sedel na kolo in se odpeljal proti domu. Polž se je počasi napotil za njim. Njegova rolka ni več delovala. Pozna ura je soncu izpila že vso moč.

UTRUJENA BUKEV

V gozdu raste velika bukev. Stara je že sto let. Ima veje, ki segajo skoraj do neba in v zemljo razteguje dolge korenine. Z neštetimi listi migeta v poletnem vetru in zapira svoje utrujene oči, na katere seda cvetni prah. Rada bi spala in počivala. A to ni mogoče. Niti za hip ne more zadremati. Pri njenih korenih živi jež Žorž. Priden je kot mravlja in hiter kot zajec. Vse dni teka po svoji kamrici in tam pospravlja, kuha, pometa in čisti. Nad njim, nekaj nadstropij više, stanuje polh Dremalko. Ni tako priden kot jež, je pa neznansko glasen. »Hej, Žorž, mi posodiš malo sladkorja? Spekel si bom potičko in rad bi jo posul z belim sladkim prahom,« zakliče, medtem ko meša zmes za posladek, ki si ga bo privoščil po kosilu. Komaj jež pošlje polhu sladkor, fant že kliče znova: »Jež, poslušaš radio? Ravno zdaj je na vrsti moja najljubša pesem,« pa niti ne dokonča svoje misli, ko že privije gumb na radiu in po vsem gozdu se razlega kričavo petje. »Botrček, vsaj kakšno popoldne bi mi lahko prizanesel. Utrujena sem in zaspana. Tvoje glasno življenje me zbada, draži in ščegeta po ušesih. Niti za hipec nimam miru in niti za trenutek ne morem zaspati,« pravi starka bukev. A polh se ne zmeni za njene besede. Pa tudi jež ne reče nobene. Zaposlen je s svojimi opravki, da je niti ne sliši. Pomesti mora po hišici, nanositi drv in pristaviti vodo za polento. Pa tudi marmelado bi rad skuhal in bral knjige. Bukev ne more zaspati. Zgornji stanovalec ometa dimnik in skriva jabolka na dnu omar ob tem pa prepeva na vsa usta, kliče prijatelje, ki hodijo mimo in vsakemu ima povedati tisoč podrobnosti. »Botrčka, ali bosta kdaj odšla zdoma? Vaju pot nikoli ne zanese na obisk k prijateljem?« včasih neslišno vpraša bukev, a njeno vprašanje nikoli ne dobi odgovora. Nekega dne je po gozdni poti prikolesaril zajec Zelči. Pi-pi je zatrobil in vrgel ježu pismo v nabiralnik. Polh je kot strela pridrvel po deblu navzdol in skupaj z ježem sta s težavo prišla do zadnje pike. Pisala je teta Ježkova. Žorža je povabila na obisk. »Hruške so obrodile,« sta brala napisano. »Dovolj jih bo za vse sorodnike. Pohiti, zaradi močnega sonca hruške iz dneva v dan bolj gnijejo.« In jež je še tisto popoldne, oborožen s košarami, vrečami in torbami, odhitel k teti Ježkovi, polh pa jo je mahal za njim. Hruškove pojedine ni maral zamuditi. Stara bukev je bila presrečna. Zamajala je svoje dolge veje in si rekla: »Vsaj do nedelje ju ne bo nazaj. Do takrat se bom naspala, nalenarila in spočila. Nihče me ne bo budil iz lepih sanj.« A misli ni utegnila povedati do konca, ko so se od kdo ve kod vzele tri družine ščinkavcev. Tri mame ščinkavke, trije očetje ščinkavci in kar devet otrok ščinkavcev. Sedli so na veje stare bukve in se razgledali po okolici. »Kar prijetno je tu, kajne?« je vprašala mama ščinkavka in vsi so se strinjali. Ostali so na bukvi. Kot bi mignil so si postavili gnezda in začeli ropotati z lonci in skodelami ter pripravljati prvo malico. Dnevi so minevali, ščinkavci pa so vse dni klepetali in se klicali, kuhali in proslavljali poletne dneve. Bukev si je zatiskala ušesa, se zavijala v zelene liste, topotala s koreninami, a ropota in živžava ni bilo konec. Ker so mali ščinkavci vse dni letali po gozdu in iskali črvičke, jagode, maline in borovnice, so njihove mame cele noči kuhale čaje, saj so se malčki prenajedli vsega dobrega in jih je bolel trebušček. In kričanja ni hotelo biti konec. Nekega dne se je priplazila lisica. »Joj, prejoj!« je začivkal očka najvišje družine in potem so čivkali in razgrajali vsi od prvega do zadnjega. »Pojdi stran, nemarnica,« so kričali in lisica se je čez dolgo časa naveličala hrupa. Bila je stara in je pod bukvijo mislila le spočiti svoje utrujene kosti. Po dveh urah nezaslišanega kričanja je zbežala v najtemnejši gozd. Bukev je pomislila: Morda bo zdaj mir? A ravno takrat je priletela mimo taščica in prestrašeni ščinkavci so ji povedali vso zgodbo od začetka do konca in potem na veliko grozo še od konca do začetka. In to so tisti dan ponovili še trikrat. Za lisičji obisk so namreč povedali še Liščku, detlu in nazadnje še sovi, ki pa je k sreči kmalu zamahnila s perutmi in odletela. Bukev je bila obupana. Čeprav si je zelo želela počitka, ni niti za hip zaprla oči. Nekega dne je čisto nepričakovano priletelo v gozd veliko papirnato letalo z zelenim trakom in pristalo na gozdnih tleh. Ščinkavci so kot ponoreli zasedli stole in se še isti hip odpeljali na izlet. »Končno«, je zavzdihnila bukev. Od glasnega živžava so jo boleli prav vsi listi in čisto vse korenine. »Sedaj bo mir,« si je rekla in zamajala svoje dolge veje. Ampak čisto zares ni minilo niti deset minut, ko je iz hrastove veje na javorjevo in potem na bukvino skočila veverica. »U, kako krasen razgled,« je zacvilila, »in koliko žira je tukaj. Tu ostanem,« je še pribila in se zapodila v veje, kjer je tragala žir, ga grizljala s svojimi dolgimi in ostrimi zobmi in se zadovoljno smejala. Še tisti dan so se od kdo ve kod pritepli še vsi veveričini sorodniki. Stara mama in stari ata, vse tri tete, deset sestričen in trije bratranci, dva strica in tudi prababica je prišla. Z njo je bilo še posebej hudo, saj je zelo slabo slišala. Vse jo je zanimalo, a ker ji ni šlo prav nič v uho, so vsi njeni sorodniki tulili kot ponoreni. »Babica, bi poskusila žirovo juho?« je zelo na glas vprašal stric. »Kaj praviš?« je zavpila starka. »Žirovo juho,« je kot grom ponovil stric. »Kaaaaaaaaaj? Muho? Ne hvala,« je zaključila prababica. Sorodniki pa niso izgubili potrpljenja. Po desetem poskusu so se ponavadi dogovorili. In bukev? »Ne, to je pa že od sile,« je godrnjala. »Kam naj se zatečem? Ko ne bi imela korenin pritrjenih v zemljo, bi že šlo, tako pa se ne morem premakniti niti za dlan,« je tarnala sama zase. V bukvine veje se je naselila žalost. Zeleni listi so postajali vsak dan bolj rumeni. Pripodile so se sive megle in na gozdna tla je legal mraz. Jež se je vrnil. Obložen s košarami hrušk je le za hipec pomežiknil bledemu soncu, si pretegnil utrujene nožice ter zlezel v svoj brlog, zapahnil vrata in zadremal. Tudi polh je oblekel toplo pižamo, navil uro in zaspal. Veveričja družina se je razkropila v bližnje dupline in zadremala. Ščinkavci se niso vrnili. Kdo ve, kje so ostali? Sivolasa in gologlava bukev je presenečeno prisluhnila tišini. Kmalu je nekaj drobno zazvenelo in z neba so se spustile lahne snežinke. Lovile so se v zraku, sedale na dolge veje in legle na gozdna tla. Čisto tihe so bile. Niti besedice niso spregovorile. Niti omenile niso dolge poti, vetra in burje, mraza in samote. Le nežno so migljale z majcenimi nožicami. Bukev se je naslonila na drevo ob sebi, zaprla svoje utrujene oči in zaspala. Nihče je ni budil, nihče je ni klical in dramil. Utrujena starka je spala in sanjala najlepše sanje.

SNEŽAKOVA OBLAČILA

Bilo je mnogo dni nazaj. Takrat so psi še sedeli za mizo in z noži rezali meso. Mačke pa so stanovale v vrtcih in vse dni gradile hišice iz kock. Bilo je to nekoč, ko je bil svet še pisan in velik. V tistih davnih dneh je nekega popoldneva pričelo snežiti. Na zemljo so padale snežinke in pokrile gozd, travnik in park. Vse živali so dremale za toplimi zapečki in drevesa so bila zavita v debele šale. Prav nikomur ni bilo hudega. Ko so otroci zagledali sneg, so brž obuli tople škornje, si oblekli puhaste bunde in zdrveli ven. Prihitele so tudi mame in očetje. Mame so sredi vrta zgradile snežene hiše in snežene bloke. Očetje pa so zadaj za okni sneženega mesta prižigali svečke, da je čarobno in prijazno zamigetalo. Ko so se mame in očetje naveličali mraza in snega, so otroci pričeli graditi snežene ljudi. Fantje so zgradili može z velikimi črnimi klobuki na glavi, deklice pa so naredile žene in jim na glavo posadile lonce z velikimi cvetlicami in pisanimi trakovi. Ko so bili snežaki gotovi, so otroci v omarah, na podstrešju in v skrinjah poiskali srajce in vanje oblekli svoje snežake. V tistih časih so bili sneženi možje in žene oblečeni v rumene srajce z dolgimi rokavi, modre srajčice z velikimi žepi, rdeče bluze z naborki in rožnate bluzice z belimi ovratniki. Snežaki so bili pisani, kot bi šli na maškarado. In prav zato, da jih ne bi pomešali s pustnimi šemami, so imeli črne gumbe, vedno samo črne, narejene iz premoga, da so bile srajce dobro zapete. Tisto veselo popoldne se je prevesilo v noč. V sneženih hišah so gorele svečke, snežaki so bili dobre volje in otroci so stekli domov, saj so jim očetje že pripravili mlečni riž, mame pa so nanj posule čokoladne drobtinice. Zunaj pa je pihal močan veter. Bilo je mrzlo, da so si drevesa pihala toplo sapo v premrle veje in so se miške zbudile. Vse miške so takrat živele pod koreninami velikih dreves. In tam je bilo hladno, zelo hladno. »Miške, zmanjkalo nam je drv in premoga,« je tisto noč ugotovila stara miš, ko je vrgla zadnje poleno v peč. Miške so se stisnile druga k drugi in žalostno zastokale. Najmanjši in najbolj radovedni mišek je pokukal skozi vrata in zagledal sneženo mesto in okoli hiš in blokov snežene žene in snežene može. Bili so veliki in majhni, z lonci na glavah, v pisanih srajcah z veliki črnimi gumbi. Mišek ni niti za sekundo pomišljal. Stekel je ven in prvi sneženi ženi odtrgal črn gumb ter ga vrgel v svojo peč. Ogenj, ki je že skoraj pojenjal, je spet zaživel. A le za hip. En gumb je premalo. Zato je mišek prinesel vse gumbe, ki jih je imela snežena žena na svoji srajci. Miška, ki je videla malega nagajivca, mu je sledila na sneg in potrgala vse gumbe sneženemu možu z modro srajco. Potem so v zimsko noč pritekle še druge miške in odnesle v svoje kuhinje cela naročja premogovnih gumbov. Peči so se zopet ogrele, ogenj je prijetno plapolal in miške so zaspale pod koreninami v svojih domovih. Zunaj pa je divjal veter, majal drevesa, loputal z vrtnimi vrati, dvigoval gugalnico visoko v zrak in raznašal snežinke daleč po deželi. Ko se je naveličal, se je zakadil v snežene žene in može, jim snel srajce s sneženih rok in jih pognal v nebo. Srajce so se dvignile visoko k oblakom, se kot pisani baloni zavrtele nad drevesi in odjadrale v neznane daljne kraje. Zjutraj so se prvi zbudili otroci. Pokukali so skozi okno in opazili, da so njihovi snežaki brez srajc. Niti eden ni bil oblečen. Vsi so bili goli, z veliki koreni in lonci na glavah. Otroci so stekli ven in niso mogli verjeti svojim očem. »Le kdaj so snežaki slekli srajce? Še včeraj so jih imeli. Le zakaj so to storili?« Snežaki jim niso zaupali svoje skrivnosti. Tudi miške so molčale kot miške in prestrašeno kukale skozi majhna okenca. Otroci so sklenili, da snežake zopet oblečejo v srajce in bo vse tako, kot je vedno bilo. A niso več našli starih srajc. Omare so bile prazne, v skrinji je ostala le stara spalna srajca. Iskanje je bilo zaman, čeprav so tudi očetje brskali po garažah in so babice premetale vse kleti. Starih, ponošenih srajc ni bilo nikjer. Novih pa mame niso dovolile uporabiti. »Pritrdimo snežakom koščke premoga na trebuhe,« je zaklicala Anja, ko je pretaknila že vse omare, »čeprav nimajo več srajc, bodo imeli vsaj gumbe. In zdelo se nam bo, kot da so oblečeni v bele srajce.« Otroci so se strinjali. Stekli so v klet, poiskali koščke premoga in jih pritrdili snežakom. Sneženi možje so bili zadovoljni in snežene žene so se smejale. Njim je bilo za srajce čisto vseeno, saj je zanje pomembno le to, da je okoli njih mrzla in ledena zima. In od tistega dne snežaki nikoli več ne nosijo pisanih srajc. Ostali so jim koščki premoga, za spomin na davne dni. Miške pa jim ponoči ne kradejo več gumbov. Prestrašene, da otroci ne bi odkrili njihove tatvine, so se še tisti večer preselile v velike hiše in se skrile v mišje luknje. Tam so peči vedno tople in kleti vedno polne dobrot.

IZGUBLJENI MEDVEDEK

Na travnati potki ob robu vrta je nekega dne obležal majhen, raztrgan in nekoliko umazan medvedek. Padel je z otroškega vozička in nihče ga ni pogrešal. Bilo mu je hudo, ker je izgubil varen kotiček. Potočil je solzico. Drobna solza je padla na potko in takrat se je pred njim prikazal vrtni palček z rdečo kapo. »Pozdravljen, medvedek,« mu je šepnil, obrisal njegove rdeče oči in ga prijel za roko. »Sem palček Servacij. Pri nas nihče ne joka. To je vrt, kjer je vsem lepo,« je rekel in ga odpeljal pod živo mejo. Medvedek je zaskrbljeno gledal okoli sebe. Znašel se je med palčki, ki so hiteli sem in tja in mu prijazno kimali z glavo. »To je Dežela izgubljenih igrač,« mu je rekel Servacij in medvedek od radovednosti ni mogel več zapreti gobčka. »Palčki jih popravljamo, šivamo, peremo, likamo, in ko so pripravljene, jih odnesemo k otrokom, ki jih potrebujejo.« Medvedku je za hip postalo tesno. Najraje bi se vrnil v prazen otroški voziček, kjer je bil sam in nikomur v napoto. Ni maral hrupa, tekanja in veselih glasov. A palček z rdečo kapo ga je prijel za šapico in ga odpeljal. »Najprej se boš umil,« mu je rekel. »Iz ušes ti gleda repa. Nohte imaš črne. Dlaka je vsa siva in prašna.« Medvedek je osramočeno zardel. Že dolgo se ni pogledal v ogledalo in zdelo se mu je, da je prav čeden in lep kot takrat, ko je prišel iz trgovine. A še preden je kaj dodal, ga je palček že pomočil v vrtno mlako in mu drgnil ušesa, smrček in šape. Nato ga je, zavitega v brisačo, posadil pod jerebikino drevo in mu počesal razmršeno dlako. Ta se je svileno zasvetila in medvedek je zadovoljno brundal predse. »Povej, kakšne hlače si želiš,« ga je ogovoril palček Pavlin z zeleno kapo, ki je do sedaj brskal po revijah in časopisih. »Sem najboljši krojač. Sešijem ti hlače, suknjič, srajčico in še kapo, da te ne bo zeblo v ušesa.« Medvedek si je izbral preproste sive hlače in rjavo jopo. Ne bi rad bodel v oči, si je mislil in tiho opazoval drobnega krojača, ki je urno meril, urezoval, šival in popravljal oblačila.

Že popoldne si je medvedek nadel novo opravo in se skrivaj dotikal medeninastih gumbov na svojem suknjiču. Takrat je pritekel palček z rjavo kapo in z veliko knjigo v rokah. »Morda me ne poznaš? Sem Severin, najboljši pripovedovalec pravljic v Deželi izgubljenih igrač.« Odpeljal je medvedka v temno drvarnico na robu vrta, prižgal lučko in na policah so se prikazale knjige, velike in majhne, debele in tanke, s slikami in brez njih. »To so izgubljene knjige z otroških dvorišč, avtobusov in parkov. Zavil sem jih, polepil in vse od prve do zadnje prebral. Usedi se v stolček, pripovedoval ti bom pravljice. Povej, katero si želiš,« je drobil palček Severin. Še preden je medvedek odprl gobček, mu je povedal Rdečo kapico in potem Mojco Pokrajculjo in pozno popoldan, ko so sence že stegovale svoje dolge roke na tihi vrt, še Muco Copatarico. Medvedku se je zdela pravljična drvarnica strašno zanimiva. Kar ostal bi v njej in poslušal pravljice, ki jih je slišal nekoč davno in je nanje že skoraj pozabil. A palček Severin je nenadoma skočil pokonci, ugasnil luč in potegnil medvedka na plan. Kot bi ga odnesel veter, se je izgubil med travnimi bilkami. Medvedek si je pomel oči in opazil, da se je noč spuščala na vrt. Z vseh strani so prihajale izgubljene igrače. Veselo so se pozdravljale, klepetale in si mahale z drobnimi rokami. Punčke, žoge, žirafe in sloni, ježi in zajci. Prišli so tudi baloni in zmaji, vlaki in avtomobili. Manjkali niso niti palčki. Servacij, ki je našel medvedka na travnati poti, je prijel izgubljenčka za tačko in ga povabil s seboj. »Palčki bomo vso noč spremljali izgubljene igrače k otrokom. Dolgo pot imava pred seboj, saj te bom odpeljal k Barbari, ki živi ob veliki reki na drugi strani mesta.« Medvedek deklice ni poznal, a brž ko je zaslišal njeno ime, se je razveselil snidenja. Ubogljivo je stopal za svojim vodičem. Pogledoval je na svoje medeninaste gumbe in bilo mu je žal, da si ni izbral lepših hlač in suknjiča. Bal se je, da ga Barbara ne bo marala. Še pred jutrom sta prišla do bele hiše z rožnatim vrtom. Palček je pred vrati potrepljal medvedka po kožuščku, mu izrekel nekaj spodbudnih besed in izginil v sivem jutru. Medvedek je čisto sam in negotov obsedel na pragu. Od utrujenosti in dolge poti je globoko dihal. Poln napetega pričakovanja je čakal, da se deklica zbudi in ga zagleda pred vrati. A jutro je minilo. Pismonoša je raznosil pošto. Ljudje so se razgubili po mestnih ulicah. V hiši pa se ni nič zganilo. Medvedek je potrpežljivo čakal. Čisto tiho je klical Barbarino ime, v upanju, da se bo deklica končno prikazala. Pa je ni bilo. Pozno popoldan je prišla starka v sivi obleki, se za hip sprehodila okoli hiše in odšla. Medvedek je spoznal, da je hiša prazna. Le kam so vsi izginili? Morda je sedel na pragu dva, tri ali štiri dni. Niti starka se ni več oglasila. Bilo je tiho in samotno. Zakaj so ga palčki poslali sem? Zakaj so mu vlili upanje, da ga bo našla deklica in ga imela rada? Bil je žalosten in zapuščen. Najraje bi odšel, a ni vedel, kam. Petega dne je pripeljal po ulici tovornjak, naložen s stoli, omarami, cvetličnimi lončki, knjigami, kavčem, pralnim strojem in hladilnikom. Iz kabine je zlezla mala Barbara. Medvedek jo je takoj prepoznal, saj se je smehljala kot marjetica. Za hip ga je še zaskrbelo, da ga deklica ne bo opazila, ko je hitela po potki mimo ograje in pisanih rož. A Barbara je kar naenkrat obstala, se s svojimi temnimi očmi zazrla v medvedka, počepnila k njemu in ga stisnila k sebi. »Pozdravljen, Bomi,« je rekla in pobožala njegove premrle šapice. Medvedek je od sreče zadrgetal. Dobil je ime in Barbaro, ki ga bo imela rada. Splačalo se je počakati pred vrati.

O RAČKI, KI SE NI HOTELA UMIVATI

V hišo ob mlaki je živela račka. Bila je lepa kot druge račke, vedno dobre volje in nasmejana. Pravzaprav je bila res prav vsakdanja račka, le umivati se ni marala. Bela goska, ki je stanovala na njenem podstrešju, jo je mnogokrat poskušala prepričati, da je umivanje in plavanje, čofotanje in skakanje po vodi zabavno opravilo, a račka je ni poslušala. »Umivanje kljuna in nožic je izguba časa,« je trdila. »Umivanje peres je traparija. Jutranje umivanje je dolgočasno. Umivanje zvečer pa naravnost neumno,« je še zaključila in odšla v gozd po jagode. S košaro v roki je hitela po gozdni poti. Sprva se je še malo jezila na gosko, kmalu pa si je že prepevala in skakala z leve na desno nožico. Ko je bila košarica že skoraj polna gozdnih jagod, je sedla kraj poti in si malo oddahnila. Kar naenkrat je v grmovju nekaj zašumelo. Račka je dvignila svojo pisano glavo, prisluhnila, pa nič. Nekdo se je skrival med listjem. Račka je pomislila na črnega volka in njegove velike zobe, a še preden se je prestrašila, je že skočil iz grma racman in se zasmejal na ves kljun. »Si se prestrašila, kaj?« je vprašal in sedel kraj nje. Brez vprašanja je segel v njeno košarico in pričel zadovoljno grizljati jagode, ob tem pa je klepetal, kot bi se poznala že mnogo dni. Ko je bilo v košari le še za drobno pest rdečih jagod, je račka odprla kljun in hotela nekaj dodati o racmanovi nevljudnosti, a jo je fant prehitel in gagnil: »Si jezna?« Seveda je bila jezna, ampak nič ni rekla, saj ji je goska nekoč predlagala, da je bolje molčati, kot povedati kaj slabega. Racman je pojedel vse jagode in odšel. Račka se je vrnila domov s prazno košaro. Zaprla se je v svojo sobo, sedla na gugalni stol in odgugala svojo slabo voljo skozi okno. Zvečer, preden je legla spat, je stopila pred vrata in luna je za hip posvetila na prvo stopničko. Kar zazijala je od presenečenja, saj je tam stala košarica. Bila je polna gozdnih jagod. Le kdo jih je prinesel? »Goska, si ti nabrala jagode za večerjo?« je vprašala račka. Goska je odkimala in odhitela v svojo podstrešno sobico, kjer jo je čakala postelja. Ni imela več časa za klepetanje. Račka je sedla na stopničko, si postavila košarico na tačici, pojedla sladke jagode in pozabila, da je bila prav zaradi njih danes slabe volje. Minilo je veliko dni. Račka je vsak dan dobila košarico sadja na prvo poličko pred hišico. Z gosko nista odkrili darovalca. Vse skupaj je bilo zavito v skrivnost, ki je bila sladka in prijazna. Račka je včasih, ko je bila sama in je goska že spala na podstrešju, pomislila na racmana in bilo ji je lepo, kot bi plavala na oblakih. Nekega dne se je okoli hišice naselil mraz. Račka in goska sta zaprli vrata, zakurili peč in se stisnili druga k drugi. Klepetali sta o zimi in snegu, o lučkah in darilih, ko je potrkal na vratih. Presenečeno sta se spogledali, in ker nobena izmed njiju ni pričakovala obiska, sta kar obe hkrati pokukali v zimski dan. Na stopnički je stal racman. Prestopal se je, si vlekel šal okoli vratu in kapo na oči. Končno je odprl kljun in čez nekaj časa zagagal: »Račka, bi hotela priti k meni na obisk? Rojstni dan imam. Tudi goska naj pride.« Še preden sta mu račka in goska utegnili odgovoriti, se je že skril v meglo. Goska je veselo poskočila, račka pa se je, kot bi jo nosila luna, zavila v debelo odejo in le kljun je gledal v toplo sobo. »Mislim, da si zaljubljena,« je rekla goska tako preprosto in vsakdanje, kot bi prebrala recept za mlečni riž, nato pa odšla na svoje podstrešje in se vrnila šele pozno popoldan. Zmeraj je vedela, kdaj je račka rada sama. Račka in goska sta se drugo jutro pripravljali na rojstnodnevno slavje. Račka je med pečenimi rogljički iskala darilo za racmana. Težko je bilo izbrati najlepši in najbolj rumeni rogljiček, sploh, ker je goska trdila, da so skoraj vsi enaki. Ko se je račka odločila za najlepšega, ni našla zlatega papirja. Goska je premetala vse predale in vse omare, a zlatega svilenega papirja ni našla. Pred račko je bil že kup rdečih, modrih, rumenih in belih papirjev, a samo zlat bi bil pravi. Končno je goska stekla do petelinčka, ki je v svoji krojački delavnici našel zlato nitko. Čeprav račka ni bila čisto zadovoljna, je končno privolila in zavila rogljiček v rumen papir in nanj pritrdila pentljo iz zlate nitke. Znočilo se je. Goska je vtaknila ključ v ključavnico, in že sta zaslišali škrtanje, ko je račka, kot bi jo zbodla šivanka, zakričala: »Joj, pozabila sem se umiti!« Goska ni mogla verjeti, kar je slišala, in je od presenečenja pustila kljun na široko odprt. Ko si je opomogla, je brž odprla vrata in račka je kot veter planila v hiško. Potegnila je kapo z glave in rokavice vrgla kar na tla. Kmalu zatem je stala sredi sobe v svojem pisanem perju in iskala vodo. Pa je ni bilo. Ne v čajniku, ne v kanglici, ne v posodi za umivanje. Nikjer. Goska, ki si je dopoldne umila vrat in tačici, je kot vsak dan zlila vodo stran. Račka pa se je hotela umiti. Ker ni našla vode v hišici, je stekla na dvorišče. Tam je pretaknila vse vrče in korita, a povsod je bil le sneg in led. »Umiti se moram,« je cvilila račka. »Ne morem umazana na obisk. Hočem vooooodo!« je žalostno zategnila in se nesrečna vrgla v gugalnik. Goska se ni dala zmesti. V največji lonec je z lopatko nasula sneg in odnesla vse skupaj na štedilnik, kjer je gorel majhen ogenj. Čisto počasi se je sneg stalil. V modrem loncu z belimi pikami je pričela klopotati voda. In račka se je umila od kljuna do tačk in potem še enkrat od tačk do kljuna. Bila je lepa in čista in vsa kuhinja je dišala po milu. Zadovoljna račka je oblekla topla oblačila, in še preden bi preštel do trinajst, je goska zaklenila hiško in stekli sta po beli potki k racmanu na zabavo. Domov sta se vrnili šele pozno ponoči. Goska se je zavila v toplo odejo in takoj zaspala, račka pa še dolgo ni mogla zatisniti očesa. Smehljala se je, ko je pomislila na polne košare sadja. Šele danes je izvedela, da jih je postavljal na prvo stopničko prav racman. Morda mu je bilo nerodno, ker je takrat pojedel vse jagode, morda pa se je čisto malo zagledal v račko?

POZABLJENA OBLAČILA

»Ijuuuu,« so zaškripala vrata stare omare. V sobi je bilo tiho. Le droben lunin žarek je za hipec posvetil in pregnal mrak. »Kje sem?« je vprašala rumena kapa, ki je pokukala iz omare. Ker se je oglasila le gluha tišina, je kapa skočila na tla, si pomela zaspane oči in šepnila: »Že predolgo ležim na dnu police. Danes moram na pot.« Kapa je smuknila skozi priprta vrata na hodnik, od tam jo je mislila mahniti po stopnicah, ko je naenkrat zaslišala za seboj: »Počakaj me, kapa, tudi jaz grem s teboj.« Rumena kapa se je obrnila in opazila, da po stopnicah nerodno krevsa jopica, ki ni imela niti enega gumba več. Zadihana jopica se je naslonila na ograjo in v eni sapi izdavila: »Ali ne veš, da sva skupaj ležali v omari? Si jo hotela pobrisati v svet kar brez mene? Kaj naj bi počela sama v omari? Družbe požrešnih molov sem se že zdavnaj naveličala.« Kapa je jopici pomežiknila in ji tiho rekla: »Ne bodi preglasna, lahko naju slišijo in potem bova spet pristali v podstrešni sobi in kdo ve koliko let čakali na priložnost, da jo pobriševa v svet.« Jopica je prijela kapo za roko in odhiteli sta skozi velika vrata na travnik. Saj nista verjeli svojim malim očem, da je zunaj tako lepo. Pomlad se je ustavila na vrtu, cveteli so tulipani in dišalo je po mokri zemlji. Minilo je že mnogo let, odkar sta kapa in jopa hodili po dvorišču. To je bilo takrat, ko je bil Matej še majhen in mu je mama posadila na glavo rumeno kapo s pisanim cofom in ga oblekla v zeleno jopico, ki je v teh letih izgubila že vse gumbe. Ko je Matej oblačila prerasel, je mama zaprla kapo in jopico v omaro na podstrešju in nihče več se ni spomnil nanju. Kapa bi morda kar potočila solzo, a ravno takrat je zalajal pes. Kapa in jopica sta se prestrašeni skrili za velik grm. »Skrijva se, pes Žužko naju lahko opazi in z lajanjem izda domačim, potem je konec najinega potovanja,« je rekla kapa in potegnila prestrašeno jopo, ki je že pomolila rokav izza grma. A pes se ni zmenil za kapo in jopico, lajal je, ker se je po strehi sprehajala mačka in ni mogel do nje. To je počel vsak dan in vsak večer in tega se ni nikoli naveličal. Ko sta kapa in jopica zbrali dovolj poguma, sta stekli čez cesto in se po dolgem pločniku odpravili v mesto. »Čas je, da poiščeva prijatelje. Prav gotovo še kje živi pozabljeno oblačilo in samo tava po mestu,« je rekla kapa in ravno tisti hip se je z igrišča oglasila rokavička: »Tu sem, nesrečno, pozabljeno oblačilo. Izgubila sem se že na začetku zime. Pokril me je sneg in pozabili so name. Vsak dan mi je bolj dolgčas.« Ker je kapa in jopica nista imeli časa poslušati, se je rokavička brž dvignila z igriškega prahu in oddrobila za njima, ki sta ji le pomahali, naj pohiti. »Kam se vama tako mudi?« je klicala rokavička. »Kam neki?« jo je pokarala rumena kapica, »danes je zborovanje pozabljenih oblačil, tako je bilo sporočeno po lunini pošti,« je ponosno povedala kapa, saj vsak večer bere pošto, ki jo lunini žarki pošiljajo skozi ključavnico v staro omaro. »Tako je, tako je,« je prikimala tudi presenečena jopica, ki je šele sedaj izvedela, zakaj sta s kapo zapustili podstrešno omaro. Jopica je prijela rokavičko za roko. Ta je bila od dolgega ležanja tako utrujena in zdelana, da brez pomoči prav gotovo ne bi prišla na drugi konec mesta. Ko so prijateljice že tretjič prečkale cesto, zavile že dvakrat na levo in enkrat na desno, se je v mestu naredila trda noč. Temni oblaki so prekrili nebo in mestne svetilke so lenobno brlele. Na koncu dolge ceste so kapa, jopa in rokavička opazile mnoga stara oblačila, ki so prihajala od vsepovsod. Plašči, klobuki, šali, nogavice, čevlji, sandali, celo pas, dolg kot kača, in rutica, ki je bila tanka, da se je videlo skoznjo, so hiteli na zborovanje. Pozabljena oblačila, ki so vse doslej ležala v omarah, predalih, težkih skrinjah in kartonskih škatlah, so se zbirala na koncu mesta, kjer si mesto in gozd podajata roki. Tam je ležalo veliko polje. Prve zelene bilke so že kukale iz zemlje in na njih so sedela oblačila in se zadovoljno gugala v tiho pomladno noč. Na veliki krtini je stala kučma in z globokim glasom klicala: »Ste prišli vsi? Poklicala vas bom po seznamu in vsakdo naj se oglasi, brž, ko zasliši svoje ime.« Kučma je poklicala vsa oblačila, tudi na slinček ni pozabila. »Ker ste vsi prišli na dogovorjeni sestanek, bomo kar takoj začeli, saj je noč kratka. Torej…« je zaklicala kučma in poklicala kratke črtaste hlače k sebi. »Kdo ve, kje živi deček, ki bi nosil te hlače?« Oglasil se je star plašč, ki je bila na rokavih že čisto oguljen: »V našem bloku, čisto na vrhu živi Žiga , ki bi mu bile hlače prav. Kar k meni naj stopijo,« je še dodal in potrepljal črtaste hlače po hlačnicah, da so zadovoljno zavzdihnile. In tako je bilo vso noč. Obleke, rute, šali in bluze, čevlji, copati, hlače, krila, plašči, bunde, puloverji in nogavice so dobili nove lastnike. Ko je v zvoniku stare ure odbilo polnoč, so se z vrhov smrek k tlom spustile vile, lahne kot meglice. V svojih tankih rokah so začele obračati šivanke, saj je bilo treba do jutra vsa oblačila popraviti, obrniti rokave, prišiti žepe, pokrpati luknje in v rečni strugi poiskati nove gumbe, ko so se svetili kot lunin žarek. Pričel se je delati dan. V grmu so se zbudile ptice in med oblačili je završalo. Mudilo se je. Vsakdo je moral vzeti pot pod noge in odhiteti na nov naslov. Luna je kazala pot in vetrič je hladil oblačila, ki so kot male miške tekale po pločniku, prečkala ceste, se vzpenjala po stopnicah in se kot nagajivi pajaci usedala na stole ter čakala jutra. Jopica je tekla ob reki proti Cvetlični ulici. Bila je lepa kot takrat, ko so jo prinesli iz trgovine in so se njeni gumbi svetili kot novi. Petelin je že glasno kikirikal in budil ljudi iz spanja. A še preden se je oglasila ura na nočni omarici, je jopica že sedla na stol in čakala Katarino, ki je s prstkom v ustih sanjala svoje lepe sanje. Naredilo se je jutro, sonce je posvetilo v sobe velikega mesta in ljudje so ob svojih posteljah našli nove hlače, jope, bluze, kravate, srajce, pižame in še celo vojsko drugih oblačil. Navdušeno so oblekli nova oblačila, se zavrteli pred ogledali in srečni stekli na cesto. Tudi kapa se je veselila novega dne, saj je skupaj z Barbaro odhitela v njeno šolo. Tam je srečala še rokavičko, ki je grela Anjino roko, in celo kravato, ki jo je nosil sam gospod ravnatelj. Oblačila so drug drugemu pomežiknila in se veselila novega dne. Pozabljeno je bilo dolgo molčanje v omarah in neskončno dolgo čakanje današnjega dne.

NOČNI OBISKOVALCI

Nekega večera Matej ni mogel zaspati. Bil je sam doma in strah ga je bilo. Mama in očka sta odšla z doma. Mateju so se po glavi lovile neprijazne misli. Prisluškoval je glasovom, ki so s ceste vdirali v njegovo sobo in z rokami vlekel odejo čez oči. Noge so mu drgetale od mraza. Hotel je zaspati. Zatiskal je oči, a spanec ni hotel priti. Soba je bila mračna. Zavese so zastirale bledo luč, ki je svetila na ulici. Dolge sence so stegovale svoje roke preko omare in mize. Zdelo se mu je, da vidi črnega zamorca za vrati, velikega volka na stolu in grdega zmaja na steni. Veke so čisto počasi zapirale njegove oči in skoraj bi zaspal. Pa ni. Skozi malo špranjico je gledal, kaj se godi v sobi. »Oh, končno, mislila sem, da danes ne bo zaspal,« je zamijavkala bela muca, ki je ležala na odeji. Mateju je od presenečenja glasno zatiktakalo srce. Bela muca na njegovi odeji! Saj to ne more biti res. Vedno si je želel imeti žival, morda psa ali želvo, sedaj, ko je bil najbolj sam, pa ga je obiskala muca in mu v hipu prepodila strahove iz sobe. »Danes je res dolgo trajalo,« je rekla punčka Pija, majhna kot palček, in se zagugala na Matejevih naramnicah. Matej jo je opazoval skozi špranjico v očeh in ni se mogel spomniti, kdaj bi prinesel punčko v svojo sobo. On se vedno igra le z avtomobili in vlaki, včasih z letali in žogo. S punčko nikoli. A drobcena punčka je skočila na tla, se usedla v rumeni avto in se zapeljala po sobi. Glasno je hupala in prižigala luči. Bela muca je leno pomigala z brki in zamijavkala: »Pija, odpelji se pod posteljo in pokliči čarovnika. Čas je za večerjo.« Čarovnik pod posteljo? Matej bi najraje pokukal tja in se prepričal, ali se je res skril čarovnik med njegove igrače. A še preden je dvakrat globoko zadihal, se je prikazal čarovnik in se postavil na sredo sobe. Na glavi je imel črn cilinder, ogrnjen je bil v črno pelerino in na rokah je nosil bele rokavice. Prijazno se je smehljal in vprašal. »Kaj želite za večerjo?« »Češnjev kompot,« je takoj zaklicala punčka Pija v rumenem avtomobilu in se zapeljala pod mizo. »Palačinke z marmelado,« se je oglasil gusar, ki je čepel za zaveso in ga Matej do tedaj ni opazil. »Jagode s smetano,« je čivknil kos, tik za Matejevo glavo. Matej se je prestrašil in skoraj bi odprl oči, a takrat se je mehko oglasila bela vila: »Danes bi pečene kruhke.« Tudi prometnik, ki je zažvižgal na piščalko, je prikimal. »Seveda, pečene kruhke.« In takrat se je v sobo pripeljal vlak. Čisto pravi. Bil je dolg in rdeč. Izstopili so potniki in se veselo pozdravljali. Palčki in pajaci, medved in opica, slon in zajec, tri radovedne žirafe in majcena miš. Posedli so po tleh, klepetali in grizljali večerjo, ki jo je čarovnik pričaral izza svojega rokava in klobuka. Vsi so bili dobre volje in med seboj so klepetali, kot da se že dolgo poznajo. Takrat pa je nekaj grdo zaškripalo. Vso so utihnili in pogledali proti zadnjim vratom dolgega vlaka. Ta so se počasi odpirala. Po ozkih stopnicah je prikorakal velik črn razbojnik. Na glavi je nosil klobuk, hlače je imel raztrgane in preko rame mu je visela velika malha. Punčka Pija v rumenem avtomobilu je tiho zavrisnila. Bela muca je skočila s postelje in se odločno postavila pred razbojnika. »Kaj delaš v Matejevi sobi?« ga je jezno vprašala in zapihala proti obiskovalcu. »Pripeljal sem se z vlakom,« je malomarno odgovoril razbojnik in pljunil na modro preprogo. Matej si je pod odejo komaj upal dihati, malo zato, ker se je bal, kaj bo rekla mama, ko bo opazila packo na preprogi, in še bolj zaradi strašnega razbojnika, ki je imel glas kot nevihta. Majcena miš, ki je doslej molčala in grizljala droben košček sira, je globoko pogoltnila slino in tiho dejala. »To noč je Matej sam doma. Mama in očka sta odšla v gledališče, vrnila se bosta pozno ponoči. Ni prav, da si prišel. Mateja boš prestrašil. Od strahu lahko zajoka. Kdo mu bo brisal solze? Kdo ga bo tolažil?« Matej je bil malo užaljen, da drobcena gozdna miš pripoveduje vsem zbranim o njegovih solzah, a preden je upal kaj pripomniti, je razbojnik zarobantil. »Vedno me preganjate. Kadar je Matej sam doma, me podite iz sobe, ker trdite, da se me boji. Tudi kadar je na obisku babica, ne smem ostati z vami. Pravite, da bi jo skrbelo, če bi Matej ponoči kričal in stokal. In kadar sta doma očka in mama, mi ne dovolite ostati kar iz navade. Danes ostanem in pika. Lačen sem. Čarovnik, pričaraj mi kos črnega kruha, namazanega z maslom in borovničevo marmelado,« je zaključil razbojnik in močno udaril z nogo ob tla. Čarovnik je nagajivo pomežiknil vsem zbranim, ki so upirali svoj pogled v nepovabljenega gosta, in prijel v roko čarovniško palico. Zamahnil je z njo po zraku, izrekel čarobne besede in takrat se je s strašnim truščem odprlo okno. Zavesa je visoko zaplapolala. V sobo je planil veter. Dvignil je kape s palčkovih glav, trgal sladolede iz tačk prestrašenih živali, prevračal stole, metal obleke iz omare in loputal s predali. Nato je kot nor planil v razbojnika. Zavijal je okoli njegove glave, mu mešal lase, se zaletaval v njegov nos in mu tulil v ušesa. Razbojnik se je prijel za glavo, begal po sobi in stokal. Obljubljal je, da se bo umival in da ne bo več tako strašen. Prisegal je, da si bo opral svoje hlače in si brisal nos v čist robec. Glasno je tarnal, da si želi prijateljev in vlekel iz malhe sladke hruške, ki jih je nabral na drevesu pred svojo kočuro. Beli vili se je zasmilil. »Saj je prijazen,« je rekla. Tudi gusar in strojevodja sta se strinjala z njo. Punčka Pija je z rumenim avtom zapeljala okoli njegovih nog in mu ponudila kruh z maslom in marmelado. Bela muca je zamijavkala in pokimala z glavo. Palčki so bili zelo veseli, da sme ostati razbojnik z njimi, saj so si že dolgo želeli, da bi se skupaj igrali med dvema ognjema. Razbojnik zna z žogo zelo dobro ciljati. Le žirafe se niso zmenile za prišleka. Veselo so stegovale svoje vratove in živahno metale kocko, saj je igrica žirafa ne jezi se ravno takrat postala najbolj zanimiva. Veselemu razpoloženju so se pridružili tudi drugi. Kot na velikem otroškem igrišču so se igrali in se brezglavo zabavali. Nenadoma, kar brez opozorila, pa je v sobo posvetila luč s hodnika. Nočni obiskovalci so kot ponoreli pričeli tekati sem in tja. V torbe in košare so pospravljali ostanke večerje, v škatle in vreče pa metali igrače in svoja oblačila ter jih vlekli za seboj. Razbojnik je z malho prvi zdrvel na vlak, sedel k oknu in veselo opazoval zmedo v sobi. Punčka Pija se je trudila s svojim avtomobilom, ki ga je vlekla za seboj kot staro kolo. Gusar je brskal po vseh kotih, saj je v naglici izgubil svoja sončna očala in jih je čisto slučajno našel pri medvedu, ki si jih je za šalo nataknil na smrček. Palčki in pajaci so se držali za kape, ker bi jim jih v naglici skoraj odneslo z glave. Slon je topotal za opico in zajcem. Skoraj bi pohodil tri radovedne žirafe, ki so stegovale glave skozi okno vlaka in pri tem klepetale kot dež. Bela vila je čisto po pomoti stopila na ostanek borovničeve marmelade, ki je padel razbojniku na tla, in si pri tem umazala obleko. Bila je zelo žalostna. V zmedi ji je zdrsnila solza po licu. Miška je našla majhno luknjo v vratih in se izgubila v njej. Tudi kos je zletel in se skril v množici. Zadnja je na vlak vstopila bela muca. Našla je droben trenutek časa in čisto narahlo pobožala Mateja po laseh. Veter je zaloputnil vrata, strojevodja je trikrat zapiskal in vlak se je odpeljal. Takrat sta se na vratih prikazala mama in očka. Pokukala sta v sobo in tiho vprašala: »Matej, še ne spiš?« Matej je pogledal okoli sebe. Zbal se je, kaj bosta rekla starša, saj je bila soba razmetana in umazana. A skozi priprte oči je opazil, da je vse na svojem mestu, le hlače so ležale na tleh in zavesa je plapolala po zraku. »Poglej, pozabila sva zapreti okno,« je očka zelo tiho rekel mami. Matej se je tiho nasmehnil. Jutri jima bo povedal, kdo ga je ponoči obiskal. Bil je utrujen, kot da bi ga nekdo zbudil sredi najlepših sanj.

STRAŠNO, STRAŠNO …

V črnem gozdu, kjer so v vrhovih dreves vse dni tulili vetrovi, je stala šola. Bila je velika in strašna, zavita v črne oblake in zavešena s črnimi zavesami. Vrata je imela zaklenjena z ogromnim kovinskim ključem. Kdor koli je slučajno zašel v njeno bližino, je pospešil korak in se ji ognil daleč naokoli. Ljudje so po tihem govorili, da v tej šoli živijo strahovi. Nekega nevihtnega dne, ko so se drevesa globoko priklanjala in je grmelo ter bučalo, kot bi se podiral svet, so se strahovi zbrali v veliki sobi. Imeli so malico. Mrko so gledali drug drugega, škripali z zobmi in včasih tako grozeče zakričali, da so se splašile celo omare in klopi, tabla in goba. Ura na črni steni je delala tik-tak, a se ni premaknila. Kazalci so obstali že nekoč davno. Strahovi so sredi glasnih besed in neprijaznih nasmehov nenadoma zdivjali v razrede. Za seboj so pustili razlito črno kavo in zdrobljene, rjavo zažgane piškote. V prvi razred je prihrumela strašna strahulja Revila. Otroci so imeli odprte zvezke in ošiljene svinčnike. Revila je spraševala matematiko. Ni govorila, ampak vreščala. Od strahu so otroci pozabili, kaj so vprašani. Dobili so kazensko nalogo. Dolge kače seštevanja in odštevanja. Zaradi strahulje so se kar naprej motili, zato so računali vedno znova. Ves dan do drugega dne. In drugi dan zopet od začetka. Ura, ki se ni hotela premakniti, ni nikoli pokazala konca pouka. Otroci so naredili že sto tisoč računov in popisali že dvesto zvezkov. Strah Kevir je v drugem razredu grmel, ko je govoril. Tresle so se torbe in knjige, puščice pa so šklepetale z zadrgami. Včasih so mu iz oči ušli bliski in ulila se je toča. Otroci so se stiskali v klopeh in vadili lepopis. Črke so drgetale in se majale. Bile so kot pijane. Strah Kevir je zakrilil z rokami in strgal liste iz zvezkov. Nikoli ni bil zadovoljen. Otroci so pisali in pisali. Stran za stranjo. Bolele so jih roke in prsti, včasih tudi glava in hrbet. Velik strah Libus je bil obut v težke, podkovane čevlje. Na kamnitih tleh so udarjali top-lop. Hodil je po zadnjem razredu gor in dol in v rokah držal palico, ki se je ustavila na rokah vsakega, ki se je zmotil pri branju. Otroci so brali debele knjige, v katerih ni bilo slik. V njih so bile dolge besede, ki so bile med seboj pomešane, zato jih niso razumeli. Brali so vse dni in njihove oči so bile od mraka in utrujenosti rdeče in otečene. V veliki šoli pa niso živeli le strahovi. V luknjici zadaj za veliko omaro je bila skrita siva miška. Bila je majhna in neznansko sama. Vse dni je poslušala otroke, ki so brali in računali, in sčasoma je njeno drobno srce postalo žalostno in nesrečno. Ujeta v črni šoli, je razmišljala o turobnem, mrkem in prestrašenem življenju. Vse dni je držala fige s svojimi majhnimi nožicami in si želela, da bi se otroci vsaj enkrat zasmejali. A minilo je mnogo dni in njena želja je ostala neizpolnjena. Nekega dne je bila miška še posebej žalostna in tudi malo jezna. Pogledala je okoli sebe. Čisto tiho je smuknila do velikih, težkih zaves in zvrtala majceno luknjico vanje. Droben sončni žarek je skočil skoznjo. Pogledal je okoli sebe, poščegetal najbližjega otroka po nosu in se kot blisk odgnal na leno stensko uro. Tam je obstal in ni hotel več oditi. Ura je debelo pogledala, naredila tik-tak in tik-tak in se premaknila. Nihče ni opazil, da se kazalca počasi premikata. Le miška je sedla pred vrata svojega doma in čakala, kaj se bo zgodilo. Bila je malo radovedna in malo prestrašena. Ura je pokazala čas za odmor. Zvonec, ki je bil star in zaprašen, se je oglasil brrrrrr. Sprva je bil njegov glas negotov in tih, kmalu pa je postal vesel in živahen. »Konec pouka,« je klical. Strahovi so zaslišali šolski zvonec. Od groze so zarjoveli, zatulili, zavreščali in zagrmeli. Brezglavo so zdivjali iz razredov. Begali so sem in tja. Med seboj so se zaletavali in spotikali. Podirali so klopi in omare. V zrak so metali zvezke in knjige in strahovito butali z vrati. Drug na drugega so kričali, si grozili in se obtoževali. Hoteli so izvedeti, kdo je naredil to strašno zmešnjavo, a se niti za hip niso ustavili, da bi se pogovorili. Ko so razbili in pomendrali že vse, kar jim je stalo na poti, so se skoraj brez sape zapodili proti črnim zavesam, ki so še edine ostale nedotaknjene. Razdraženi so jih vlekli k tlom, jih cefrali in trgali na koščke. Zavese so izginjale z oken. Sonce, ki do sedaj še nikoli ni videlo velikih in mrkih razredov, je živahno posvetilo na vse strani in ogrelo vsak prostor, ki se ga je dotaknilo. Otroci so se neznansko razveselili. Glasno so zavriskali. Stekli so k oknom, jih na široko odprli in zajeli čisti zrak. Poiskali so ključ, odklenili velika, težka vrata in stekli na travnik. Od veselja so krilili z rokami in delali kozolce v visoki travi. Pozabili so na strašno šolo in strahove v njej. Igrali so se gnilo jajce. Popoldan pa so se prijeli za roke in odšli po stezici. Vrnili so se domov, kjer so jih čakale mame s toplim kosilom. Mnogo dni niso odšli v šolo. Imeli so dolge, dolge počitnice. Šele jeseni so poiskali torbe in si jih zopet oprtali na ramena. Odšli so v novo šolo. Belo, z rdečo streho, velikimi okni in rumenimi zavesami. Tudi miška je prišla. Skrila se je v luknjico. Skrbno je čuvala šolo, da se za omaro ali zaveso, v predal ali pod mizo ne bi skril strah iz črnega gozda. In strahov nihče več ni videl. Gotovo so se razgubili v črnem gozdu. Včasih, ko grmi in pada toča, tulijo in rentačijo. Takrat le zaprite okna in vrata, saj veste, za vsak slučaj …

SIVI POTEPUŠKI MAČEK

Neko popoldne je po cesti počasi in z visoko dvignjenim repom stopal sivi potepuški maček iz Globoke vasi, ki so ga poznali v vseh vaseh daleč naokoli. Rad se je pretepal, zato je imel levo uho nekoliko manjše od desnega, pa tudi rep že dolgo ni bil več tako košat kot nekoč. A mačku je bilo za take reči malo mar. Pomembno je bilo, da je svoboden kot ptiček na veji, da gre tja, kamor ga nesejo tačke, da jé takrat, ko je lačen, in spi tam, kjer ga zaloti spanec. Prav ničesar na svetu mu ni manjkalo. Vsak večer se je srečal z mački na strehi stare, podrte drvarnice, kjer so se pomenili, kdo je najmočnejši, kdo najglasneje mijavka in kdo ukrade najsočnejšo ribo z mize. In seveda je bil sivko vedno najboljši. Zato so ga imele muce iz Globoke vasi zelo rade. Tista, ki ji je pomigal s krajšim ušesom, je ponosno dvignila glavo in se medeno zasmejala. In če je kateri vrgel miš pred tačke, je bilo to več vredno kot topla košara ali kosilo ob dvanajstih. Sivi maček je bil zelo ponosen, ker so se ga bali vsi sosednji mački in so ga občudovale vse muce. Zato je tisto popoldne hodil počasi in z visoko dvignjenim repom. Ponosno je stopal po cesti naravnost proti drvarnici. Namenil se je, da malo zadremlje na popoldanskem soncu, da bo lažje preživel nočne zabave. A kdo ve od kod je ravno takrat prišel tam mimo Ahac. Že dolgo ni šel z doma, zato se mu je malo bleščalo pred očmi in bil je slabe volje, ker bi raje sedel v svoji koči in bobnal s prsti po mizi. Ahačeva žena Štefanija je možaka tisti dan poslala v vas, da ji prinese mladega psa. Čuval jima bo hišo in delal kratek čas, ko ne bosta imela nujnih opravkov in na vrtu ne bo vrabcev, na katere bi se jezila in jih podila stran. A Ahac tisto popoldne res ni bil pri volji, da bi iskal mladega psa, in pogled mu je padel na potepuškega sivega mačka, ki je ravno lovil zalet, da se požene na skladovnico drv. Možaku se je zazdel ravno pravšnji, zato ga je pograbil za vrat, ga potisnil v svojo umazano vrečo ter jo mahnil nazaj proti domu. Ko je Štefanija pogledala v vrečo, je takoj ugotovila, da v njej ni psa, ampak navadno mače, ki ni niti malo podobno psu. Strahovito se je razjezila in očitala možu, da ne loči psa od mačka in da naj ga odnese izpred njenih oči ter ji takoj poišče pravega psa, takega, ki zna lajati in ne mijavkati. Možaku ni bilo prav, da bi prehodil zopet dolgo pot do vasi, zato se je uprl z vso moško korajžo: »Ženska pamet, kako moraš zahtevati od mene, da iščem psa po vseh vaseh in poteh. Veliko pametnejšega dela imam doma. Kdo misliš, da bo danes poslušal vremensko napoved?« je vprašal zelo strogo in dodal, »jaz, se razume. Če ne poslušam poročil, ne vem, kakšno bo naslednji dan vreme. Zjutraj lahko neveden odidem od doma brez dežnika. Če se ulije dež, me lahko zmoči kot mačka. Prehladil se bom. In če se prehladim, bom moral ležati v postelji. Kdo pa bo tebi zakuril v štedilniku?« Te zadnje besede je rekel na moč pomembno in Štefaniji je postalo takoj razumljivo, da si z bolnim možakom nima pri hiši kaj pomagati, saj je še z zdravim več sitnosti kot koristi. Pogledala je sivega mačka in se odločila. »Prav, naj ostane maček pri hiši, a opravljal bo pasja dela.« Možak se je zadovoljno usedel na vrt in tam zadremal, Štefanija pa je pograbila mačka in ga odnesla na dvorišče. Sivega mačkona ne mož ne žena ves čas viharnih pregovarjanj niti za hip nista vprašala za njegovo mnenje. Zato je imel dovolj časa, da je premišljeval, kako naj jo po najkrajši poti pobriše. A niti za hip se mu ni ponudila ugodna priložnost. Sprva ga je držal močno v svojih šapah Ahac, ko pa je padla odločitev, da ostane maček pri hiši, ga je pograbila Štefanija. Potegnila ga je iz vreče in maček, ki je bil doslej vajen le poštenih pretepov brez orožja in ostalih pripomočkov, ni imel priložnosti, da bi iztegnil kremplje, saj se je kot lev boril le za ščepec zraka, ker je že kazalo, da bo izdihnil. Štefanija je prinesla mačka na dvorišče. Odločena je bila, da ga priveže k pasji uti. Morda bi ga s čarovniškim ukazom celo spremenila v pravega bevskajočega psa, a zadnji trenutek se je zazrla v žareče mačje oči, in če mislite, da je Štefanija hudobna čarovnica, se zelo motite. Maček se ji je kar naenkrat zasmilil. Stisnila ga je k sebi, ga pobožala po razmršeni dlaki in čisto tiho zastokala: »Ubogi prijazni dobri mucek. Nikar se ne boj. Ostal boš pri nas in nikoli več se ti ne bo zgodilo nič slabega. Ti si naš dragi Miki,« je še dodala in ga potem tako močno stisnila k sebi, da bi nesrečnik že skoraj drugič tisto uro izdihnil. Mikiju pa bi bilo tisti trenutek lažje, če bi ga vrgli v ledeno vodo ali ga prisilili, da bi pojedel dva krožnika špinače. Grožnja, da se mu nikoli več ne bo zgodilo nič slabega, je bilo namreč najhuje, kar se mu je tisti dan pripetilo. Pomenilo je, da se nikoli več ne bo tepel z ostalimi mački, da bo ponoči dremal v zakurjeni kočuri in vsak dan vsaj trikrat poslušal vremensko napoved. Nikoli več ne bo svoboden, nikoli več se ne bo postavljal pred lepimi mucami ni nikoli več ne bo kolovratil okoli, ko bo zunaj padal dež. Ob teh strašnih spoznanjih so se mačku naježile vse dlake. Za potepuškega mačka, ki je kar nenadoma postal najbolj vsakdanji Miki, ki jih je v vsaki vasi gotovo deset in v vsakem mestu najmanj triindvajset, so se začeli strašni dnevi. Štefanija, ki ni razumela mačje duše niti toliko, kot razume čevelj blatno cesto, je nalila v velikansko korito toplo vode, dodala za cel potok tekočega mila in porinila v milnico nesrečnika, ki je samo divje mijavkal, saj je bilo njegovo življenje že zdavnaj potopljeno v vodi. Ko je bil Miki umit, ga je Štefanija obrisala z brisačo in potem nadišavila, da je smrdel kot najbolj gosposki maček na svetu. Temu je sledila ureditev pričeske, striženje nohtov in nazadnje, ko je mislil, da je najhujše že za njim, je prišla na mizo večerja. Prava gnusoba. Mlečni zdrob, na njem pa gora sladke smetane. Mačku Mikiju se je obrnilo v želodcu. Doslej je brskal le po smetnjakih, jedel smrdeče ribe in lizal skisano mleko, zato je dišeča večerja udarila po njegovem želodcu kot strela z jasnega. Niti znočilo se ni še zares, ko ga je Štefanija že porinila med sveže rjuhe v rožnato košaro in ugasnila luč. Vrata, okna in vse mišje luknje so bile tako tesno zaprte, da ne bi mogel pobegniti niti pajek, kaj šele Miki, ki je bil velik skoraj kot ris. Noč je minila, čeprav se je nesrečnik premetaval po blazini in si zatiskal ušesa, saj so od daleč do njih prihajali mačji glasovi, ki so ga vabili in klicali vse do jutra. Zjutraj pa se je mučenje nadaljevalo. Štefanija ga je vrgla pokonci, še preden se je oglasil prvi petelin v vasi. Moral si je umiti tačke in potem s čistimi zobmi sesti k zajtrku. Po sladkem kakavu in rogljičkih je prišlo na vrsto česanje dlake. In končno, ko je kazalo, da bo teh neumnosti morda le konec, ga je Štefanija odpeljala na sprehod. Kar je Miki doživel preteklo noč in to jutro je bil navaden mačji kašelj proti sprehodu, ki je sledil. Umit, počesan kot kak mačji šminker, je Miki na vrvici stopal od Štefaniji, ki ga je peljala po cesti skozi celo vas tja do trgovine. Na poti sta srečala vse mačke iz vasi in vsak je ob pogledu na Mikija padel v tak krohot, da je odmevalo kot na gasilski veselici. »Poglejte tega mačka? Ali ga ne poznate? Saj to je slavni potepuški sivček, ki je vedno premagal mačke v pretepu, ki je lomil mačja srca, ki je pretaknil vse smetnjake in kradel najdebelejše ribe s krožnikov. Ali poznate sivega polizanca? Le kaj se mu je zgodilo, da hodi tak naokoli? So se mu strgali mačji brki? Ha-ha, ho-ho,« so se mački in muce zvijali in smejali. Miki je moral prenašati vsa ponižanja, saj se ni mogel strgati s Štefanijine vrvice, ker je bila tako debela in neuničljiva, da bi z njo lahko privezal celo medveda, pa tudi njemu ne bi uspelo pobegniti v gozd. In tako je potepuški maček, ki ga je poznala vsa vas, ki so se ga bali vsi mački naokoli in so bile vanj zaljubljene vse mačje deklice, postal navaden, najbolj vsakdanji siv maček Miki, ki je delal družbo Štefaniji od belega dne do črne noči. Nikoli več mu ni uspelo, da bi jo pobrisal v svet. Pa tudi želel si ni več sveta, saj je zapravil ves svoj ponos. In v Globoki vasi je bilo spet vse tako kot pred mnogimi leti. Ahac je poslušal vremensko napoved, mački so mijavkali zadaj za drvarnico in Štefanija je bila dobre volje. Le kakšna muca je včasih čisto tiho zavzdihnila : »Oh, sivček, on pa je bil pravi mačkon. Takih danes ne srečaš nikjer več.«