Pravljice in pripovedke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljice in pripovedke
Lea Fatur
Izdano: Ljubljana: Ljudska knjigarna, 1941
Viri: Lea Fatur, Pravljice in pripovedke; Ljubljana: Ljudska knjigarna, 1941; (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I. Knjiga: 1. Ne odganjaj beračev![uredi]

Bila je bogata Srečna vas. V njej ni bilo bolezni, smrt se ni oglašala v njej. Stoletni starčki so pestovali otroke, polje je rodilo, živina se je množila, noben berač ni prišel brez daru od hiše.

Nekoč pa se je napotil volkodlak iz neke druge vasi v Srečno vas. Prišel je v podobi berača. Ustavil se je v prvi hiši ob cesti. Gospodinja je pravkar jemala kruh iz peči. Dišalo je, da so se jele beraču cediti sline. Kajti vsak volkodlak je ves mrtev na vroč kruh.

Berač je prosil gospodinjo za hlebec kruha.

»kaj? Kar cel hlebec?« se je začudila gospodinja in pogledala berača. Kar zdelo se ji je, da ni pravi. Bala se je, da je kakšen čarovnik in je nagnala berača z loparjem.

Volkodlak je sklical vse bližnje volkodlake in vedome na zborovanje. Zbrali so se na razkrižju pred Srečno vasjo. Volkodlak, naš znanec, je posredoval in zatožil gospodinjo, ki mu ni dala hlebca kruha, dasi ga je imela celo peč. Z ogorčenjem so poslušali obtožbo krvavogledi volkodlaki in razmršene vodome.

»Kam pridemo,« so poudarjali, »če izgubi človek čut usmiljenja in pravice. Kaznovati je treba vso vas, da bodo vedeli pozni rodovi, da se ne sme poditi berač od hiše.«

Po dolgem prerekanju so sklenili, da morajo umreti iz one vasi vsi ljudje. Večer za onim dnevom, ko je bil berač volkodlak v Srečni vasi, je hodila senca od hiše do hiše. Na vsaka hišna vrata je potrkalo tako grozno, da so se krčila srca starcev in žena. Pogledali so se, pa nihče se ni upal do vrat. Kmalu so izvedeli, kaj je pomenilo trkanje: na polje se je spustila črna megla, ki je zamorila pšenico. Živina je poginila na paši.

Vaškim gospodinjam se je takoj zazdelo, da so tu vmes nečedne moči. Prekadile so hiše, hleve in polja s šentjanževico, z brinjem in blagoslovljeno brezo; izpuščali so ponoči pse, da pomorijo volkodlake. A ti so se zbirali vkljub vsemu temu na sredi vasi. Devet noči so se zbirali, deseto noč so klicali vaščane po imenu. Prejšnje noči je usihala voda in je zgorel ves živež. Deseto noč je prišla črna smrt na vaščane. Kogar je bilo poklicalo ponoči, ta je umrl drugi dan. Bil je jok in strah po vasi. Bežali so v gore.

Že so bili zbežali vsi gospodarji, samo mož gospodinje, ki je bila napodila berača z loparjem, je ostal, da bi vzel kruh iz peči in ga nesel družini v gozd. Žena ga je bila še vsadila, potem je bila zbežala za drugimi v gozd. Pri peki je zalotila moža črna noč. Prižgal si je trsko in ogledoval kruh. Lepo se je rumenil in mož je upal, da dospe še tisto noč s kruhom k svoji družini.

Kruh je bil pečen.

Gospodar je vzel grebljico, da bi potisnil hlebce k istju. Kar je nastal na dvorišču strašen ropot …

Zaklenjena hišna vrata so šla na stežaj … K peči je planil velikanski hrt, siv kakor deževni dan, postavil prednje tace na zapečnico, molel jezik iz gobca in gledal s krvavimi očmi kadeči se kruh.

No, naš gospodar je vedel, kako je … Ročno je vzel vroči hlebec, ga prelomil in vrgel psu. Ta je požrl kar celo polovico in je že požiral z očmi druge hlebce. Gospodar je prelamljal hlebce in jih metal psu, dokler ni izginila vsa peka v tistem nenasitnem žrelu.

Potem se je sprevrgel pes v berača in spregovoril: »Blagor tebi, da si mi dal kruha! Ustavil si kugo, ki je prišla za kazen na vas. Vrnite se zdaj mirno v vas! Nikogar ne bo več klicalo, rodila vam bo spet živina in obrodilo polje. Ali ne pozabi: Če te prosi berač kruha – daj mu ga! Nič ne veš, kdo tiči za beračem. Kolikokrat je izkušal Bog srca v podobi berača …«

Berač je izginil. Gospodar je šel veselo v gozd in še tisto noč so se vrnili vsi domov.

Odslej ni napodil nihče več v vasi berača in vrnilo se je prejšnje blagostanje.

In vas je bila zopet Srečna vas.

I. Knjiga: 2. Neumni Matiček[uredi]

Pastir, ki je pasel velike črede na velikem travniku, je imel tri sinove. Starejše dva sta pomagala očetu pri paši in molži, najmlajši pa je sedel najrajši za pečjo, pekel v pepelu krompir in lešnike in dremal. Oče in starejša dva so vstajali zgodaj in šli na delo. Matiček pa ni ljubil jutranje rose. Čakal je, da jo popije sonce in mu pride povedat na posteljo. Brata sta zmerjala Matička, da je lenuh in bedak.

Dogodilo se je, da je moral oče v semenj. Na pašo bi morali vsi trije sinovi. Starejša dva se nista branila, ali Matiček je ostal rajši za pečjo, da se ne bi prehladil v rosnem gozdu. Dremal je do poldne. Opoldne ga pokliče mati. Ko je pritekel iz zapečka, mu veli mati:

»Poslušaj, Matiček! V loncu so cmoki in kisla juha. V bisagi je hleb kruha. Pojdi in nesi bratoma kosilo, da ne boš kradel vedno Bogu čas. Hodi, Matiček in bodi pameten.«

Sin je zazehal in se napotil. Moder naj bo, je rekla mati.

Moder človek pa je previden na svojih potovanjih.

Matiček je prišel do mostu nad potokom. Na mostu zapazi, da zevajo med deskami luknje. Skozi luknje bi padel Matiček lahko v vodi, tam bi utonil in brata bi bila brez kosila, mati ob svojega najmlajšega sina.

Pa si domisli modra glava: hlebec vzame in bisage in zamaši prvo luknjo v mostu, tretjo in četrto, in ko pride srečno čez nevarni most, si oddahne: »Pameten si bil, Matiček, in mati te bo pohvalila, brata pa objela, ker bosta dobila kosilo.« 

Potem pogleda še v vodo, če ni padel v njo – ob tem pozabi na mostu kruh.

Ko se je ozrl, je ubogi Matiček zagledal črno senco črnega moža. Zakričal je revež nebogi in se spustil v beg. Tekel je preko polje, skakal preko ograj. Ali kadar se je ozrl, je videl, da teče črni mož neutrudno za njim.

Matiček se je ustavil utrujen, si brisal pot in prigovarjal črnemu možu: »Če me ne poješ, ti dam prav dober cmok. Jaz moram nesti bratoma kosilo.«

Senca mu ni odgovorila. Vendar se je zdelo Matičku, da mu prikimuje. Vrže tedaj cmok iz lonca in zbeži. Senca za njim. Matiček vrže drugi in tretji cmok iz lonca, dokler ni bilo nobenega več. Senca je še vedno za njim. Če bi požrl Matička črni mož, kaj bi rekla mamica?

Matiček prigovarja svoji senci: »Pusti me že! Saj ti pravim, da moram nesti bratoma kosilo. Pusti me, dam ti lonec in juho.«

Menil je, da se bo ustavil mož in mu razgrizel lonec, pa mu ga vrže v glavo.

Potem je tekel, dokler ni pritekel do bratov ves zasopljen in potan.

Brata ga izprašujeta: »Kje je najino kosilo?«

Matiček pokaže na svojo senco: »Ta črna pošast me je hotela požreti, pa sem ji dal vajino kosilo.«

Brata se razjezita: »O bedak! Saj to je samo tvoja lastna senca.«

Matiček jima odgovori: »Nista mi mogla povedati, da beži človekova senca za človekom? Zdaj sem že moder.«

»In midva lačna,« se kregata brata. Poslušaj, bedak! Midva greva domov, da si privoščiva kaj kosila. Ti pa pazi lepo na ovce. Če bi se razletele, zapodi jih lepo na kup, bodi pameten!«

»Saj ni treba tako vpiti!« se orosi Matiček. »Nisem gluh in tudi tako neumen ne, da ne bi vedel, kako se pasejo ovce. Le pojdita, modrijana!«

Brata sta šla, Matiček pa je stopil med ovce.

Žival je poznala, da ni pravi pastir in je bežala od njega. Matiček je bil ovce s palico, jih pobil mnogo in jih znesel na kup.

Ko vidi, da se vračata brata, jima teče naproti in kliče veselo: »Glejta kako jih lahko pasem – vse so na vkup.«

Brata se začneta jokati od žalosti in jeze in vpijeta: »Kaj si naredil, nesrečni bedak? Ovce si ubil! Ovce se ne tolčejo po glavi.«

Matiček je mrmral: »Tudi to bi mi bila lahko povedala. Zdaj sem že bolj pameten.«

Starejše brata nista vedela, kaj bi počela. Bala sta se očeta in ljudi, kajti polovica ovac je ležala pobita. Matiček jima je svetoval, naj spravijo mrtve ovce v stajo in zbeže v gozd. Svet neumnega je obveljal. Zanesli so ovce v stajo in bežali.

Ko so prišli že daleč v gozdu, se spomni starejši brat, da niso zaklenili stajinih vrat. Torej naroči Matičku: »Idi, bedak, in zakleni vrata! Toda dobro, da jih ne bo mogel oče odpreti. Zdaj boš zaklenil zadnjič lastna vrata, zdaj boš videl kako grenko je človeku, kadar ga bijejo tuja vrata po petah. Le pojdi! In prinesi nama tudi kaj za pod zob.«

Matiček je premišljeval bratove besede in šel previdno v vas.

Doma je vzel skledo suhih hrušk in vrč sadjevca. Šel je do ovčje staje in zaklenil vrata. Dolgo je stal pred zaklenjenimi vrati in premišljeval, kako ga bodo tolkla tuja vrata po petah. Pa zakaj bi ga tolkla tuja vrata po petah? Sklep Matičkovega premišljevanja je bil ta, da je snel dobro zaprta vrata in si jih nadel na hrbet.

Ko pride tako obremenjen k bratoma, jima pravi veselo: »Vidita! Tuja vrata me ne bodo tolkla po petah, ker me tolčejo lastna. Dobro sem zaklenil! Naj odklene zdaj oče!«

Brata sta rekla: »Bedak je bedak! Kar si prinesel, to nosi. Morda te izpameti.«

Matiček je poudarjal: »Boljša domača vrata nego tuja. Rad jih nosim. Samo hruške in vrč bi rad odložil. Denem pa na vrata naj mi pomagajo nositi.«

Naložil je na vrata vrč in hruške. Tako si je pomagal modro iz nadloge. Zadovoljen nad svojo dobro mislijo gre za starejšima.

Prišli so daleč in znočilo se je.

Vsi trije bratje so splezali na visoko smreko. Matiček z vrati, s hruškami in vrčem.

Komaj so našli goraj pripravno vejo, da bi se odpočili, že slišijo kričeče glasove pred seboj. Pogledajo in, kaj vidijo? Pod smreko šest oboroženih velikanskih mož. Vsak ima žakelj na rami, v žaklju žvenkeče denar.

Starejši brat reče: »Oha! Zdaj smo v pasti: roparji so. Bodimo tiho, bodi tiho, bedak!« Bratom na smreki postaja grozno vroče, najbolj Matičku, ki drži še vedno vrata. Revež misli, da ga teže hruške in šepeče bratoma: »Jejmine! Ne morem več držati hrušek!«

Brata se togotita: »Le drži, matace, kar si prinesel, sicer nas najdejo in pokoljejo zaradi tvoje neumnosti.« Pa komaj je izgovoril, vzdihne Matiček: »Jaz ne morem več!«

Vrata se nagnejo, hruške trkljajo po vejah in padejo na roparje.

Glavar pogleda navzgor in meni: »Zarja poka, jutro meče storže s smreke.«

Roparji kurijo, jedo, štejejo denar.

Matička tiščijo vrata, pa misli, da ga teži samo vrč, in stoče: »Ne morem več! Vrč je pretežak!«

Brata se togotita: »Le drži, matace, kar si prinesel, sicer nas najdejo in pokoljejo zaradi tvoje neumnosti.«

In že je letel vrč navzdol in reče: »Rosa pada, dan je tu!« in šteje naprej denarje.

Zdaj si pa domisli Matiček, da ga teže vrata. Nič ne vpraša, kar izpusti – z velikim ropotom padejo vrata na roparje. Ti poskočijo, kriče: »Vrag je nad nami!« in beže.

Zadnji ropar se ozre na begu, vidi, da ni nikogar in kliče:«Postojte, postojte!« Bežečim se zdi, da kliče: »Le pojte! Pojte!« - in beže še hitreje, on pa za njimi, da jih ustavi.

Ko ni bilo nikogar pri denarju, so zlezli bratje previdno s smreke in se vsedli k pečeni ovci. Potem so pobrali raztreseni denar, si naprtili vreče na rami in se odpravili domov. Saj se niso več bali očeta, ker so povrnili lahko škodo, ki jo je bil naredil Matiček.

Plačali so pobite ovce in kupili očetu bogato čredo.

Matičku so kupili sukneno obleko in baržunast telovnik, a on je ležal vendar najrajši za pečjo in pekel v pepelu lešnike in krompir.

I. Knjiga: 3. Godec je pravil svatom[uredi]

Bil je bogat kralj, gospodar velike dežele. Imel je hčerko edinko, prešerno in trmasto. Iz bližnjih in daljnih dežel so prihajali snubit kraljeviči in cesarjeviči, knezi in grofi. Kraljična pa je dala vsakemu svoj »špot«. Ta je bil premajhen, drugi predolg , ta presuh, oni pretolst, ta je bil kresač, oni krljev – najmanjšo telesno napako je zapazila takoj. Pa tudi premoder ali preneumen se je zdel kraljičin kak snubec in oče je imel veliko neprilik zaradi užaljenih sosedov.

Pa pride prekomorskega kralja sin. Lep kakor mlad dan, raven, kakor, da je zrasel v enem dnevu. Ves se je blestel v zlatu in orožju in sijajno spremstvo je bilo z njim. Dobri vojaki na dobrih konjih.

Razveselil se je kralj in razveselila se je dežele: na tem snubcu ne more najti kraljična napake.

Pa trmasta edinka je hotela imeti svoj prav. Dasi ji je bil kraljevič všeč, je hotela nagajati onim, ki so jo silili k možitvi, ter je rekla: »Ne, ne maram ga!«

»Pa zakaj ne?« se je raztogotil kralj. Hčerka mu ni vedela odgovora in izgovora in reče: »V bradi ima kljukast las.«

Kralj zazija, zapre usta in jih odpre: »Ostani v svojih sobah in ne gani se. Zdaj bom odločil jaz. Naj bo tat ali rabelj, omožimo te, ne bo se smejal ves svet mojim sivim lasem.«

Pred kraljičnimi vrati je stala straža. Revica je imela »zapor« kakor pri vojakih. Skozi odprta okna je prihajal k njej smeh iz očetove pisarne. Spoznala je glas prekomorskega kraljeviča. Za malo se ji je zdelo, da je zavrnjeni snubec tako dobre volje – kaj mu ni nič za njo? Pošlje najmlajšo svojih mojšker pred vrata pisarne, da bi ugotovila pogovor onih dveh. Pa vrata ne izdajo nobene besede.

Potem vidi kraljična, da odhaja prekomorski kraljevič. In vidi, kako odjezdijo kraljevi trobentači. Bridko se razjoče, ker je kraljevič odšel in ne pozdrava ji ni poslal.

Najmlajša mojškra se pogovarja s kraljevim tajnikom. Izve, da so šli trobentači po vsej kraljevi deželi razglaševat, da bo ob mladi luni pri kralju gostovanje. Na to mora priti vsak, ki je samski, naj bo berač ali posestnik. Kralj bo zastavil uganko in kdor jo bo rešil, dobi kraljično in deželo.

Strašno je zaihtela uboga kraljična. Da je njen oče tako hud!

Zopet pošlje mojškro k tajniku. Pa izve, da bo uganka taka, da bo imel kralj na mizi zlato škatlo in kdor bo uganil kaj je v škatli … Kraljična sede in napiše pismo prekomorskemu kraljeviču. Prosi ga, naj pride na uganjevanje in naj se sili naprej. V škatli je lazica (uš).

Pa pošlje sla, naj hiti za prekomorskim. Kraljev sluga pa prestreže sla in mu obljubi, da bo dostavil pismo.

In še tisti dan ga dobi kraljevič, ki se je ustavil ob bližnjem gozdu.

Pride mlada luna. Po vseh cestah in potokih okoli mesta hitijo moški, stari in mladi, imenitni in ubogi. Kraljevič gleda z okna in zapazimed moškimi razcapanega berača, ki štorklja s svojo bisago in palico med drugimi.

Kraljevič reče, naj pride berač k njemu, in ga vpraša: »Kam pa ti, prijatelj božji? Gotovo pričakuješ, da bo takšne dni dobra žetev?«

Berač pomika svojo roko po skuštrani glavi in se reži: »Snubit grem kraljevo hčer. Saj sem fant in če je treba razvozlati kakšno uganko, sem prvi. Naši ošabni kraljični bi se prav prileglo, če bi dobila berača za moža. In deželo bi uredil. Berač se nabere modrosti, kakor drugi ljudje uši. Ha-ha-ha!« Prešerno se je zasmejal v svoji škodoželjnosti.

Udaril bi ga kraljevič po umazanih ustih, berača nesramnega, pa se zamisli in mu reče: »Takšen, kakršen si, vendar ne moreš pred kralja. Sleci te cape, dam ti novo obleko.«

Menjala sta.

Berač je odhajal v mesto na lepem konju, kraljevič je štorkljal v beračevi obleki, z beračevo palico. Pred kraljevim gradom se tare moških vseh vrst, vse se poriva v vhod in po stopnicah navzgor. Oboroženi vojaki delajo red, hlapci nosijo na mizo pečene vole in junce, jetra bolh in pljuča muh, medico in studenčnico. Gosti posedajo ob dolgih mizah, pogledujejo na mizo pod odrom.

Tam sta sedela v kroni in plašču kralj in kraljična. Kralj se drži modro in osorno, kraljična pa gleda samo na vrata …Kako se prestraši, ko zagleda grdega starca v z zlatom obšiti kraljevičevi obleki!

Berača ne pogleda.

Ko ostanejo od volov in juncev same gole kosti, zatrobi trobentač raz oder in javi:

»Slavna gospoda in ljudstvo! V škatli pred kraljem je žival. Majhna je pa prepotuje ves svet. Družina je bogatina in berača. Grize pa ni huda, počasna je pa ji ne ubežiš. Njeno pleme je razdeljeno v pet vrst, so križarji, črnuhi, sivci, belci in rdečepikarji. Kdor ugane, katera žival je to, ta dobi za ženo kraljično.«

Molk po dvorani. Vsak ugiblje. Pa že se poriva izpod vrat umazani berač, razvleče usta, hiti: »V vojni je družina vojvode in prostaka. Počasna je in krotka, vendar strašna prijateljica nas beračev – lazica!«

Kraljična omedli. Po dvorani nastane nemir: »Lazica!«

»Ni!«

»Ni čuda, da je uganil berač …«

»A kaj zdaj? Berač nam vendar ne bo kralj?«

»Dajmo mu kaj drobiža, da izgine, in če noče, zbijmo mu beraško bučo.«

Vse sili h kraljevi mizi. Pa že so vmes vojaške sulice, že so vmes meči dvorjanov. In sam berač – glej ga! Ima dolg meč v rokah in ga zasuče nad glavo …

»Gospoda!« se oglasi kralj. »Mirujte! Moja beseda velja.«

»Berač nam ne bo kralj!« zagrmi po dvorani.

Berač dvigne meč. Kralj ga potisne na stol poleg kraljične. In v trenutku je duhovnik tukaj in v hipu, preden se zave nevesta in preden se zavedo drugi, sta zvezani roki kraljične in berača.

Trobentač zatrobi: »Gospoda in ljudstvo! Kralj vam veli, da se vrnete domov. Kraljica ima soproga in dežela močnega kralja!«

»Kakšen kralj? Kdo? Kdo je ta berač?« šumi po dvorani.

Vojaki porinejo prevarane snubce ven. Kraljična je upala, da bodo ubili plemiči berača. Zdaj se vrže na kolena pred očeta: »Oče! Oče! Reši me tega človeka!«

Kralj reče: »Ta je zdaj tvoj mož! Ostaneš pri nas, prijatelj?«

Berač vzdihne: »Zaobljuba me veže, da živim samo od tega kar naberačim. Tako mora tudi moja žena. Dajte ji preprosto obleko, pa izgineva po stranski poti, ker bi me sicer ubili.«

Nič niso pomagale prošnje in solze.

Kraljična je morala siromašno oblečena iz gradu svojega očeta z možem-beračem.

Peljal jo je v zamazano bajto ob koncu mesta. Borna miza in nekaj stolov, v kotu kup slame, rjuha in koc. Kraljična se vrže na stol in joče na premile viže.

Berač pravi: »Jaz imam opravke, ko se nacmeriš, se naspi.«

Zjutraj pride berač in si obira žepe: »Včeraj sem zamudil, zato sem zamudil svoj posel, zato nimam danes ni piškavega bora. To mi je ostalo od včerajšnje pojedine.«

Pa da kraljični gosje bedro in šartel in se poslovi: »Moram za poslom.«

Zvečer pride truden, zmeče iz žepa nekaj drobiža in gode: »Ljudje postanejo skopi … Tu je vrečica moke in mast, skuhaj mi hitro močnik!«

Kraljična kuha, berač gode: »To ni močnik, to niso žganci! Kako sem se jaz revež opekel! Kako te bom preživljal, ko nisi za delo? No, le cmeri se!«

Gre pa ga ni do drugega večera.

Pride veselo: »Veš kaj, žena? Domislil sem se, da veže moja zaobljuba prav samo mene – ti začneš lahko s kupčijo. Neki lončar, moj prijatelj, ti pripelje jutri voz loncev. Sejem je, pride dosti ljudi, pa boš prodajala.«

Res pripelje zjutraj lončar zvrhan voz loncev, jih naloži vkup in pove kraljični, kako naj prodaja. Pridejo ženice, barantajo, kupijo! Kraljična se veseli. Kar prikoraka četa vojakov, pred njimi zal častnik.

»Naprej!« veleva in četa korači naravnost preko kupa loncev …

Kraljična vpije in joče – od voza loncev so ostale same črepinje.

Zvečer pride berač domov, strese bisago, posluša ženino tožbo in vpraša strogo: »Je hotel kdo tebi kaj?« »Ne, ali lonci …« »Ne cmeri se, že vidim, da nisi za kupčijo.«

Drugi dan pravi berač: »Gostilna – to bo kraj zate. Za najemnino z beračim, ti boš točila in kuhala, pa se bova preživela.« Pelje jo v veliko hišo, gostilna je bila v pritličju.

Ko je bilo vse pripravljeno, gre berač na beračenje, v gostilno pa prikoračijo vojaki. Vedejo se dostojno, pijejo in jedo, ko pa zahteva kraljična plačilo, razbijejo posodo, mize in klopi.

Kraljična se topi v solzah.

Pride berač, zagleda polomijo, vpraša skrbno: »Je hotel kdo tebi kaj?« »Ne – ali posoda …« »Eh, že vidim, da nisi za tak zaslužek. Poskusiva še nekaj: ko bi znala pomivati? Izprosil sem v kraljevi kuhinji, da lahko prideš. Seveda ne vedo, da si beračeva žena. Vzemi lonec s seboj, najbolje da si ga privežeš in mi boš kaj prinesla. Tam bo svatba in velika pojedina.«

»Kakšna svatba? Kdo se ženi? Se čudi kraljična.

Berač dvigne rami: »I no – tvoj oče. O tebi noče več slišati pa se ženi.

Kraljična pomiva posodo v kraljevi kuhinji, deva v lonec ostanke in vzdihuje: »O, jaz reva boga! Beračica, ko bi bila lahko kraljica!« Kar se odpro kuhinjska vrata in noter pride ves lep in mlad prekomorski kraljevič. Pokloni se kraljični: »Kaj lepa pomivalka, na ples! Nocoj mora plesati vsak, saj je svatba.«

Kraljična se brani, on pa jo zavrti in se privrti z njo v dvorano, kjer sedi kralj na prestolu in je zbrana okoli njega vsa gospoda. Kraljevič vrti svojo plesalko po dvorani, zdaj ji pljuskne juha iz lonca, zdaj skoči cmok. Uboga kraljična je tako zmedena, da ne ve, kam bi pogledala, kraljevič pa jo suče:

»Pleši vendar, kraljica moja, saj je vendar najina svatba. Nisi za nobeno delo, moraš pač nositi krono.« In zdaj spozna srečna kraljična glas, razume, da je bila vse to samo prevara, kazen za njeno oholost. Zgrudi se k očetovim nogam in objame moža.

Odenejo jo v škrlat in posadijo na prestol.

Godec je končal: »Bil sem tam, godel sem noč in dan. Dali so mi iz naprstnika jesti in iz rešeta piti, pa so me v štuk zbasali in sem prifasali. Na vaše zdravje, svatovska družina!«

I. Knjiga: 4. Čarovničina smrt[uredi]

Bila je tam pod Klekom na videz poštena žena, vdova premožnega kmeta in mati desetletnega dečka. Nihče je ni sumil, da bi bila čarovnica. Ni imela upadlega lica, ne gorečih oči, ne porastlih dlani. Ker je ni sumil nihče, je ni tudi nihče krivil, kadar je pobila toča polja, ali so usahnile krave in umirali ljudje. Nič niso vedeli, da napenja vdova-čarovnica ob peči vrv in pije tako mleko tuje živine in kri ljudi.

Pri vdovini hiši pa je bil za pastirja pošten fant, kateremu se je zdela gospodinja od nekdaj sumljiva. Ni mogel pozabiti in doumeti, da je bil umrl tako nagloma rajni gospodar. Zato je opazoval gospodinjo posebno ob ščipu, kajti takrat se shajajo čarovnice. Gospodinja čarovnica je uganila pastirjevo ugibanje in ga poslala o ščipu na gore.

Tako ga je poslala tudi tisto pomlad pred ščipom malega rožnika.

Gnal je živino na pašo, pomagal mu je gospodinjin sin. Na gori se je spomnil pastir, da je pozabil čreva za sirenje. Dečka je pustil pred čredi in se vrnil v vas. Prišel je ponoči in je hotel na skedenj, da tam prespi. Ali zagledal je tisti hip svetlobo v hiši. »Oho!« si je mislil pastir, »poglejmo, kaj pomeni to!« Skril se je med drva pod oknom in gledal v sobo, pogledal na dvorišče. Od samega strahu so mu šli lasje pokoncu. Čudno našemljene ženske, starci in krepki miški so prihajali po zraku na metlah. Zleteli so v gospodinjino sobo. Tam so imeli glasno posvetovanje.

Sklepali so, kdo mora umreti do prihodnjega ščipa, komu naj pobije toča polje, komu, naj poškoduje vihar hišo, bolezen družino. Pastir je uvidel, da je zašel na zborovanje čarovnikov in čarovnic. Hitro obrne pas narobe in drži palce k sebi. Kar sliši čudno novico: čarovnice naznanjajo gospodinji, da mora umreti še tisto noč.

Gospodinja se je silno prestrašila in je prosila: »Ne, ne! Jaz ne maram umreti.«

»Moraš!« so zakričale čarovnice. »Zvezde pravijo, da umre nocoj nekdo iz te hiše.«

»Saj sva dva,« je prosila gospodinja. »Če mora kdo umreti, naj umre moj sin!«

Pastir je zaklel nad gospodinjo, čarovniki in čarovnice so se zasmejali: »Ti si lepa mati! Ali tvoj sin je na gori, daleč od tu – smrt pa pride pred jutrom. – Kako hočeš, da umre?…«

Vsi so gledali škodoželjno in radovedno vdovo čarovnico, ki ni marala umreti. In kaj si izmisli zlobna ženska? Toliko da se niso križali čarovniki, ko je sklepala: »Ne bom umrla. Tako naredim: spremenila se bom v grm in vtaknila nož med veje. Tako se bom postavila pred kolibo na gori. Potem zatulim po volčje. Moj sin skočil iz spanja pred kolibo, zapletel se bo v veje in se nataknil na nož.«

»Izvrstno! Izvrstno!« so ploskali čarovniki. »Prekosila si našega zaveznika!«

Pastir se je odpravil hitro na goro, da reši dečka. Močno je bil truden, a vendar je hitel daljno pot v hrib. Vedel je, da se bodo zborovci še gostili, in upal je, da pride pred čarovnico na goro. Hodil je, sam ni vedel kako, ves potan je dospel v kolibo in se je ozrl po dečku. Spal je mirno na svojem ležišču. Pastir je zakuril in se vsedel k ognju.

Kar zašumi močan vihar na goro, silna ploha se vlije, s ploho se bliža volčje tuljenje. Bliže in bliže … Že se vznemirja čreda … Pastirja prebudi šum, poloti se ga strah.

Zdaj zatuli pred vrati … Grozno … Deček, ki ni slišal viharja, se zdrami ob klicu, skoči k ognju, zagrabi poleno in hoče ven. Pastir odrine urno dečka, skoči sam ven in – glej! Pred hišo je vzrastel kopinov grm – v grmu je nož …

Pastir vzame oni nož in poseka grmove veje in vejice. Tuljenje v grmu je prihajalo v stok – vzdihnilo je in utihnilo – vihar se je polegel.

Drugo popoldne je prišel sel po dečka, naj pride k materinemu pogrebu. Umrla je nagle smrti ponoči. Pastir je pustil čredo in spremil dečka. Ko prideta v mrtvaško sobo, se vrže deček na mater in joče. Kar zagleda kaplje krvi na materinem vratu. Ogledali so si roke in glavo – vse je bilo ranjeno in krvavo. Vaščanke so videle, da se odpirajo oči, in so zavpile: »Vedoma! Gorje nam! Zabranimo ji pot nazaj!«

Položili so jo z obrazom v grob. Sedem dni ga niso pokrili, potem so zasuli grob s kamni in krsnik ga je zapečatil.

Deček pa ni izvedel nikdar, da ga je hotela umoriti mati.

I. Knjiga: 5. Sirota Jerica[uredi]

Bila je mati, ki je negovala ljubeznivo svojo hčerko edinko, malo Jerico. Mati je umrla, oče je vzel drugo ženo, Jerica je dobila pisano mater. Mačeha je ravnala grdo z malo Jerico. Ni ji privoščila bele postelje, ni tešila njene lakote. Pisana krilca, katere je bila kupila Jerici mati, je mačeha spravila. Podila je Jerico na polje, preden je zasijal beli dan, pustila jo je na polju, ko je pripekalo sončece, pustila jo je na polju, ko je prihajal grozni Mrak, ki je dolg kakor žrd in kratek kakor prst, kosmat in siv in žre otroke, ki ne gredo domov pred Zdravo Marijo. A rajna mamica so rekli Jerici: »Zdravo Marijo zvoni – otrokom domov veli!« Zato je Jerica vedno prihitela domov, kadar se je oglasil zvon, a mačeha jo je oštevala, da ji krade kruh. Velela ji je, da mora ostati na polju, dokler je ne pokliče.

Dokler je živel oče, je pribegala Jerica še k njemu. Toda oče je umrl, Jeričino trpljenje je rastlo. Nikdar ni smela s polja, če je ni poklicala huda mačeha.

Tako je pukala sirota neki večer lan. Bila je sama sredi polja, sonce je zašlo – izza gora je prihajal strašni Mrak. Zaslišalo se je zamolklo grmenje, ki je naraščalo, trava se je širila, črni netopirji so letali okrog Jerice. Jerica se je tresla od strahu, kajti če bi si ji zapredel v lase, bi ji Mrak izpil kri.

Pritekla je miška in prigovarjala Jerici: »Beži vendar domov!« - Ali Jerica se ni upala, ni je še klicala mačeha. Ni vedela, da je zlobna nalašč ne kliče, ni vedela, da ji pripoveduje nalašč o strahovih in jo izroča noči. Zavila se je v svoj pripas, skrčila se je in zaspala.

Kar jo prime nekaj z mrzlo roko: dolg in kratek je stal pred njo Mrak. Na vsaki roki je imel pet prstov, na vsakem prstu gorečo svečo, iz rebra je kapala kri. Za njim pa je stal roj brez nog in glave … Vešče plešejo, volkodlaki se zbirajo, od daleč kliče materin glas: »Beži Jerica!«

In Jerica beži. Preko polja in gozda. Za njo ostanejo vasi, travniki in potoki, za njo leti strahov nevidni roj. Kar ji zrastejo peruti. Leti preko širnih in ograj, preko stolpov in zvonikov. Jata netopirjev ostaja za Jerico. Ali Mrak jim žvižga in ukazuje, da morajo dobiti Jerico. Saj jim jo je izročila mačeha. Jerico pa varuje materina duša, ne pusti pošastim v bližino sirotice.

Dolgo je letela Jerica po nočni temini, dolgo so se drvele pošasti za njo. Deklici so jela pešati krila – oni strašni so se ji bližali. Kar se razprede po nebu svetel žar. Mrak beži, zvon podi netopirje. Jerica se zgrudi pred visokim zidom.

Ko se je zavedela, je bilo ob njej polno ljudi. Izpraševali so jo, od kod je, a nihče ni poznal ne vasi ne kraja ne Jerice ne njene mačehe. Stara žene je rekla: »Vile so prinesle otroka. Nesrečo prinese.«

»Vile ali ne vile,« je rekel postavni mož, »peljimo jo pred mestne očete. Velika je njih modrost in usmiljenje, naj razsodijo, kaj bo z otrokom.«

Peljali so Jerico po kamniti cesti med zidanimi hišami; pripeljali so jo v hišo, kjer so sedeli pred visokimi stebri resni možje v škrlatastih plaščih. Jerica, ki ni bila še nikdar izven rodne vasi, se je čudila, da je tu kamen vrh kamna, hiša zraven hiše, zid vrh zidu. Drugače so oblečeni ljudje, drugačen jezik govore – kam neki je zašla sirotica?

Govorili so ljudje, ki so privedli Jerico, govorili so možje na visokih stolih. Zdelo se ji je, da pravijo, da jo bodo poslali nazaj, od koder je prišla. Jerica je padla na kolena, pokazala svoje od dela razpraskane roke, od šibe raztrgane rame in prosila: »O, ne nazaj k mačehi! Vzemite me v službo dobri ljudje! Znam pukati lan, pleti pšenico, nabirati osat, znam nastiljati živini.«

Možje v škrlatastih plaščih so se pogovarjali med seboj in z ljudmi. Zdelo se je Jerici, da vprašujejo, kdo bi jo hotel vzeti v službo, ali vse ženske odmikujejo:

»Morda je kak vilin zmetek, ki nam prinese nesrečo. Ni, da bi vzel v hišo, ko ne veš, kakih ljudi je.«

Samo grdogleda ženska odurne zunanjosti , kateri se odmikajo vsi, se oglasi in pravi: »Jaz vzamem dekleta v službo.«

Ljudje se zasmejejo: »Čarovnica jemlje človeško dete.« »Lepa služba v domu strahov.« - »Gostilničarka pod gradom išče dekle.« - »Štirinajst dni ni nobena pri njej.« - »Morda ostane ta.«

Gostilničarka je pogledala malo postrani ženske in umolknile so. Lahko jim naredi bolezen pri otrokih in živini … Možje na visokih stolih niso bili videti nič kaj zadovoljni, ali Jerici se je zdelo, da se ne upajo ugovarjati oblastni ženski. Izročili so ji Jerico in ji naročili samo, da pošlje dekletce k nauku in k maši.

Ženska je prijela Jerico za roko in jo peljala s seboj, prigovarjajoč ji: »Ne boj se dekle, pri meni dobiš vse zgodaj klobase, jetrca in potico. Ne boj se in ne poslušaj neumnih babjih čenč.«

Jerica jo je poslušala strahoma, bala se je nove gospodinje, bala hiše strahov, ali pomagati si ni mogla, samo v srcu je klicala rajno mater na pomoč.

Po kozjih stopah , po razdrtih stopnicah je peljala grdogleda žena deklico. Zid na desno, zid na levo, ni videti neba ne dreves, ne sonca. Jerici se zazdi, da hodi po gori, sezidani iz samih kamnitih hiš, da so se strnile vse hiše in hišice v eno samo, velikansko. Po ozkem jarku je tekla nesnažna voda, ki je neznosno smrdela. Tam na vrhu je stal štirioglat zid. To je gotovo oni, o katerem je pravila mačeha, da je štiri vatle širok, sto vatlov globok, kjer je ječa za lene otroke in hudobne ljudi.

Jerica vzdihne: »Blaženo polje, kjer dihaš lahko, bežiš lahko, ali tu – kaj bo tu?«

»Nič hudega,« jo je tolažila grdogleda gospodinja in se ustavila pred visoko in ozko hišo. Nad njo je molelo visoko zidovje, ob nji se je vila uličica. Gospodinja je pojasnila Jerici: »Ono tam je grad, tu doli se gre v mesto, tu gori po vodo. Pri nas se pravi: V rebri ali Pod gradom. Ta hiša je moja. Imam krčmo. V njo zahajajo tovorniki iz laške dežele. Pri meni ti bo dobro, sirotica, , jaz nimam nikogar, ti nimaš nikogar. Bodi ti zame, jaz bom zate. Dovolj bo mleka in vina, dovolj sladke pogače. Samo marenj ljudi ne poslušaj, nevoščljivi so mi, ker imam nekaj denarja, katerega zapustim tebi, če se me boš držala.«

Res je bilo Jerici dobro pri gostilničarki. Na samo jutro se je kuhala kaša, penilo se mleko,vrele v kotlu mesene klobase. Ves dan je bilo na mizi kruha in vina. Dela malo. Le redke dni se je prikazal Na strmi rebri tovornjak. Nekoč je ustavila Jerico v mestu ženska in jo vprašala, kako se ji godi in če vidi kaj strahov? Jerica je zanikala, ženska pa ji je zatrdila:

»Boš že še videla, revica, ko boš šla iz hiše, kakor so šle vse. Kaj ne veš, da je izginil pri gospodinji bogat tovornik? Bogata je – ali Bog se usmili! Čarovnica je. Zato se je ogibljejo ljudje. Zate je najbolje, da zapustiš tako hišo prej ko je mogoče.«

Jerica ni marala za besede opravljivke. Ali naenkrat se ji je zdelo ponoči, da diha in hodi po stopnicah, da stoče po veži in ropoče v kleti. Pravila je gospodinji, a ta se je zadrla prvič v njo: »Sanjala si. Preveč si večerjala in sanje so polnega želodca spanje.« Jerica ni pravila več. Samo molila je za ubogo dušo, kadar je slišala ropot.

V kleti je stal zelo velik sod. Nekoč je pometala Jerica klet in se približala sodu, ki je bil poln pajčevin. Gospodinja, ki ni pustila Jerice nikdar same v klet, je zakričala jezno: »Pusti sod danes in vselej pri miru!« Jerica se je prestrašila in se ni nikdar več bližala sodu. Mislila je, morda je vendarle res, kar so pravili o tovorniku … Ali bila je mlada, godilo se ji je dobro.

Mesec je bil mescu brat, leto je bilo letu prijatelj. Vrstili so se hitro in kakor čez noč je postala Jerica krepko dekle. Jela se je ozirati po družbi. Ali domača dekleta in fantje so se ogibali čarovničine dekle, otroci pa so vpili za njo: »Čiračara – smuk pod vrbo!« Jerica se je pritožila gospodinji, ta jo je tolažila: »Ne maraj, Jerica« Vse, kar je moje, je tvoje. Je hiša, je denar. Dobila boš dobrega moža, ki ne bo poslušal tukajšnjih marenj.«

Odprla je veliko skrinjo, v njej je odprla skrit predal. Tam so bili tolarji in zlati, črn in bel denar. Jerica je potrpela. Nekoč je prišel s tovornikom iz Laškega nožarski pomočnik, ki je bil na potovanju. Temu je ugajalo zalo in bogato dekle in kmalu je oživela gostilna Pod gradom. Večkrat so poskočili , večkrat zaplesali, mladi nožar je pripeljal svoje tovariše tujce, ki se niso menili za marnje domačinov. Že sta bila domenjena Jerica in nožar, da se vzameta in da se naseli on v njeni hiši. Gostilničarka je bila tega vesela, pripravljala je Jerici bogato balo.

Nekega dne je hitela gospodinja v klet. Ker je ni bilo dolgo nazaj, gre Jerica pogledat za njo in jo najde nezavestno ob sodu. Nese jo v zgornje prostore, jo kropi in drgne, toda žena se ni zavedala več, bila je mrtva. Jerica je žalovala po njej kakor po rodni materi; zakopala jo je slovesno. Nožarju je rekla, naj počaka mesec dni s poroko.

Jerica se je veselila, da je postala gospodinja, hotela je prodati hišo in kupiti novo na trgu. Saj je bilo dovolj denarja v skrinji. Ali prvo noč, ko je bila pokopana gospodinja, se ji je prikazala vsa žalostna. Vila je roke in prosila. »Oj, Jerica, usmili se me! Gorje mi je, gorje! Miru ne nejdejo kosti, ki leže v neposvečeni zemlji … Vsako noč bom morala vleči ubitega iz hišterne v klet …«

Jerica se je zbudila od groze – novo grozo ji vzbudi vzdihovanje po veži. Skrila se je pod odejo, molila in sklenila: »Takoj ko pride dan, grem k duhovniku, dam za maše, grem po grobarja, da izkoplje kosti in prekoplje vso klet.«

Tako je sklenila ponoči. Ko pa je zazvonilo pod rebrijo, je zaspala, in ko je vstala, je pripeljal njen ženin veselo družbo njej v razvedrilo. Življenje dneva je prepodilo strah noči. Pravila je sicer nožarju, kar je sanjala, toda smejal se je: »Sanje, težke glave spanje. Priteknilo se ti je od misli in besed.«

Drugi dan je ogledovala Jerica drva v kleti in premišljevala, ali bi jih prodala s hišo ali prepeljala v novo. Jela je zlagati polena od zidu, kar zagleda v zidu pri tleh linico, v linici tiči mrtvaška glava! Gleda v Jerico in njene votle oči so kakor žareče oglje, ki žge Jeričine. Nevede, kaj bo, vrže Jerica poleno v glavo … Ona izgine, prikaže se golobček, obletava Jerico, kot, da jo prosi nečesa in izgine za velikim sodom.

Jerica je hitela k nožarju, povedala mu o prikazni in hotela, da pokliče grobarja. Ali nožar se je smejal: »Glava te boli od skrbi, Jerica! Pospešiva poroko, ko boš pri meni, ti ne bodo nagajale sanje.« Govoril pa je tako, ker mu je bilo žal, da bi dala Jerica za maše in za grobarja. Menil je, kadar bo hiša prodana, tedaj naj preganjajo drugi duhove.

Tisto noč pa se je prikazala Jerici zopet rajna gospodinja. Vila je roke in prosila: »Joj, Jerica, prejoj! Grozno trpi moja duša … Daj grešni denar za maše, reši mojo dušo. Daj kostem ubitega blagoslov – o joj! Tu terjajo človeka vse do vinarja, Jerica!«

Takoj ko je vstala, je šla Jerica k staremu menihu. Poslušal je njene tožbe in rekel: »Dekle, to ti povem: Ti se ravnaš k poroki in tvoj ženin ne bo pustil, da bi trošila denar za revne duše. Ali če se poročiš, boš nesrečna in nesrečna bo tvoja rodbina do tretjega rodu. Prodaj hišo, daj denar za dobre namene in srečna boš ti in tvoj rod. predvsem pa pusti izkopati kosti..«

Jerica je povedala ženinu svoje sanje in ravnanje. Ženin se je ujezil: »Če daš denar za maše in dobre namene, ne bo iz najine poroke nič. Jaz dobim lahko bogato mojstrovko.« Jerica se je prestrašila , ker je imela rada lepega fanta. Mislila si je, strahovi se že naveličajo stoka; ko bo hiša prodana jih pa tako ne bo slišala več. Pripravljala si je svileno obleko, bele riže, cvetje in trakove. Že več noči ni imela hudih sanj in ni slišala stoka. Torej je zaspala brez skrbi.

Ob polnoči jo prebudi mrzla roka. Pogleda – pred njo stoji rajna gospodinja, vijoč roke: »Gorje, gorje, Jerica! V neposvečeni zemlji leže kosti, vsako noč bom vlačila truplo iz hišterne v klet, vsako noč skozi tri sto tisoč let! Gorje, Jerica! Usmili se! Ti se možiš, mene in sebe pogubiš!«

»Kaj naj naredim?« je vprašala Jerica.

»Kosti, kosti! Izkoplji kosti! Naj zvone zvonovi, naj izve ves svet, naj reče usmiljena duša: Odpusti, Bog, grešni morilki! Denar, denar! Slepar! Reši me, Jerica!«

»Izkopljem kosti,« je obljubila presunjena Jerica.

Ali rajna je lomila še roke: »To ni dovolj, Jerica, ni dovolj! Ti moraš v samostan! Tam zvone zvonovi noč in dan, tam je vedna molitev, duš rešitev.«

»V samostan?« se je začudila nevesta. »Jutri se poročim!«

»Ne poroči se! Nesrečna boš ti in tvoj rod, pogubljena bom jaz. Kri je na onem denarju, kri izpere samo sveta daritev. A da ne bo rekel jutri nožar, da si sanjala prazne sanje, primem te za roko – pozna se sled mrtvih.«

Zjutraj je prišel svatbeni zbor po nevesto. V črni obleki jim je stopila nevesta naproti, roke in obraz polna modrih zaplutkov – znak, da so se je dotaknili mrtvi. Rekla jim je: »Spremite me, svatje moji, do grobarja in duhovnika, spremite me v samostan.« Ugovarjati in prositi je hotel nožar, ali videl je pečat prikazni, modre podplutbe, in je molčal.

Prišla sta grobar in duhovnik. Jerica je odmaknila veliki sod, kopali so pod njim in izkopali. Zvonili so po vseh cerkvah, na vsakem oltarju se je darovala daritev.

Ko so pokopali kosti ubitega v posvečeni zemlji, je Jerica prodala hišo in dala ves denar v dobre namene. Šla je v samostan in je bila najpobožnejša nuna.

Ko je umrla in so jo pokopavali, sta prileteli na njeno rakev dve golobici, poljubili sta se in odleteli v oblake. To sta bili dve duši, rešeni iz vic – gostilničarka in ubiti tovornik.

I. Knjiga: 6. Škopnik[uredi]

Bil je vitez razuzdanec. Ni se klanjal Bogu, ne svetnikom božjim, ni spoštoval starosti ne revščine, ne bolezni ne nesreče. Iz svojega visokega gradu je napadal popotnike in romarje, v družbi razbrzdanih sosedov je hodil na lov, popival in kvantal cele noči.

Cesta pod gradom je vodila v Sveto deželo, v velika mesta. Pogostoma je potrkal truden popotnik ali lačen berač na grajska vrata. Graščak je ukazal valpetu, naj sprejme vsakega in ga pripelje k njemu. Tega ni ukazal zato, da izpolni na revežu Gospodovo zapoved, pač pa zato, da bi uganjal z njim svoje razuzdane šale: vsakega tujca, pa najsi je bil romar in berač, je posadil graščak med svoje prijatelje, ki so ga napajali in se mu posmehovali. Kadar je prosil truden gost, da mu odkaže gospodar prostor za počitek, tedaj mu je obljubil graščak krohotaje, da dobi pri njem mehko in dišečo posteljo. Navadno ga je spremljal z vso družbo na hodnik, mu odprl železna vrata na koncu in mu rekel prijazno: »Le naprej, prijateljček! Izborna postelja – sladek počitek!«

Po teh besedah je zaprl vrata. Gost je stal v temi in ni vedel, kam. Krohot pijane družbe mu je pojasnil, da je v nevarnosti. Jel je tipati okrog sebe in spoznal je, da stoji v ozkem in nizkem hodniku, ki se vije kakor kača. V ta hodnik je zazidala vitezova iznajdljiva hudoba železne ostrozobe drogove, ki so moleli z ostjo iz zidu. V tej osti se je zaletaval in se ranil hudobnega viteza gost. vendar se je motal naprej med njimi, saj je zagledal svit luči … Svetila je na koncu hodnika. Tam mora biti mehka postelja, tam se odpočijejo mrtvi in ranjeni udje. Ali ko je dospel revež-gost ves ranjen do tiste svetlobe, so se mu izmaknila tla in padel je v smrdljivo nesnago grajskega jarka. Tedaj se je prikazal viteški gostitelj na oknu dvorane, ob jarku so svetili hlapci in čakali psi. Popotnik v jarku je klical na pomoč in skušal izbresti iz nesnažne vode. Vitez pa se je krohotal s svojo odlično družbo: »Kaj nisem dober gostitelj? Boš pozabil kdaj na grad ´Huda južina´?«

Ko so se nakrohotali vsi, je ukazal vitez psom, da izvlečejo popotnika iz jarka in ga polože pred trato pod gradom. Tam je ležal ta revež zdelan in obnemogel, tak je tudi umrl, če se ga niso usmilili vaščani.

Tako je delal vitez-surovina let trikrat devet.

Šel je glas o njegovi hudobiji po deželi, ali kazni in pravice ni bilo pri ljudeh; graščak se je smejal za svojimi zidovi v pest pravici in postavi. V gradu Huda južina se ni oglasil več let ne romar ne berač. Dolgo življenje je dal Gospod grešniku. Da se izpokori … toda vitez je ostal star, kar je bil mlad.

Bližal se je konec njegove zemeljske poti, regač se je veselil prihoda svojega služabnika in je ukazal nagrmaditi visoke grmade trpljenja. Pa je na onem svetu molila za viteza sveta in čista duša njegove matere. Prosila je:

»Potrpi, Vsemogočni! Dovoli, da se spokori, dovoli, da slavi grešnik tvoje usmiljenje.«

Z materino dušo je prosil vitezov angel varuh: »Dovoli gospod, da preizkusim njegovo srce.«

Gospod se je ozrl poln usmiljenja na materino dušo: »Pri meni je odpuščanje. Če se skesa grešni vitez vsaj zadnji trenutek, mu po prestani kazni odprem vrata svoje hiše.«

Bil je večer, viharen jesenski večer. Na grajska vrata je potrkal sključen, sivobrad romar, ves premočen in premrl. Vratar ga je odpeljal k valpetu, valpet h gospodarju. Romar je rekel vitezu: »Popotnik sem iz Svete dežele. V imenu božjem vas prosim prenočišča in večerje. Pravični Bog vam povrni, naj vas reši v poslednji uri …«

Vitez se je krohotal: »Drag gost si mi, sveti mož! Baš nam je postalo dolgčas, kajti že dolgo ni potrkal na vrata Hude južine ne romar ne berač. Pridi v obednico, tam imamo družbo. Rečem ti: prenočišče v Hudi južini boš pomnil svoje žive dni!«

Peljal je romarja med pijano družbo. In čudno! Divji tovariši so obmolknili … Romar je pripovedoval, kaj je mislil, ko je hodil po postajah kristusovega trpljenja, govoril je o veliki božji ljubezni, ki je pripravljena, da nam odpusti vse, ako se kesamo in prosimo. Ena sama beseda, en sam vzdih … Govoril je o ljubezni božje Matere in opominjal navzoče, da imajo tudi oni mater, ki trpi in prosi zanje … Bradati razuzdanci so gledali v tla. Vitez domačin si je otrl solzo. Ali hitro se je otresel ginjenjenosti in kesanja, ki se mu je vzbujalo. Udaril je s kupico po mizi in zavpil: »Krasno si govoril, sveti mož! In da govoriš še malo, pokleknemo vsi. Ali stara kolena so trda in ti si truden. Spremimo te častno k počitku. Ne boš pozabil Hude južine, prijatelj!«

Romar se je poklonil: »A vi, gospoda, ne pozabite reveža romarja, ki bo molil vso pot za vas.« »Zase moli, starec, zase,« se je krohotal vitez in spremil z vso družbo romarja do železnih vrat. Tam so se mu poklonili vsi, želeli mu sladek počitek in srečno pot. Želostno je pogledal romar razuzdano družbo – vrata so se zaprla za njim. Romar je zakričal, plemenita druhal se je smejala, vitez domačin je vpil: »Bakle! Urno! Da vidimo, kako potuje naš gost iz Hude južine.«

Hlapci so razsvetlili hodnike in so hiteli k jarku, da bi spravili starega moža hitro ven. Gospodarju samemu pa je postalo tesno pri srcu. Ali se mu samo zdi, ali so v resnici vsi obrazi tako resni? Besen zakriči: »Vina sem, vina! Naj napijemo romarju na srečno pot!«

S kozarci v roki so čakali razuzdanci. Ko je pljusknila voda v jarku in je zakričal ubogi starček, tedaj pravi vitez domačin: »Nazdravimo našemu gostu! Kaj, ljubi romar? Nisem izpolnil svoje obljube?«

Toda niso utegnili nasmejati se. Iz grajskih stolpov je potegnil oblak šišmiš, lovski psi so zatulili. Srh je šel pijani družbi po kosteh, hipoma so se iztreznili vsi: iz jarka je vstajal romar … Rastel je – postal velikan, ki sega do nebes. Dvignil je oko – stresla se je zemlja, odprl je usta – grmelo je: »Baklo si prižgal, da moriš ljudi, odslej postaneš bakla ti. Trpel boš v plamenu, ki žge, a ne požge, strašil boš ljudi.« Nato je izginila prikazen. Vitez je padel, zadet od kapi, na tla. Njegovi prijatelji so se polni groze razbežali iz gradu, bežali so hlapci, tulila je živina.

Toda materina duša je izprosila sinu kesanje. Edini hlapec, ki ni zapustil gospodarja, je osedlal konja in hitel po duhovnika v sosedni grad. Daleč je bilo in konj, sicer tako ubogljiva žival, se je ustavljal in postavljal na zadnje noge.

»Nečisti hoče preprečiti rešitev duše,« je rekel duhovnik in molil ter izgovarjal rotilne besede. Hlapec je bil od strahu bolj mrtev nego živ. Kar se zasveti, pred konji stoji plameni steber in se priklanja duhovniku … Konja stojita kakor ukopana, moža čutita grozno bližino nerešene duše. Iz plamena pride žalosten glas rajnega viteza: »Vrnita se, prijatelja! Že je končana pot in sodba. Bog je sprejel klic moje skesane duše. Niso mi zaprta vrata na veke božja vrata. Kadar vidite goreči škopnik, vedite, da zadostujem v tej podobi božji Pravici. Trpel bom toliko časa, dokler me ne pokliče človek v stiski na pomoč.«

Steber je odplesal in zaplesal na streho gradu.

Drugi dan so se zbrali sosedi, da pokopljejo mrtvega prijatelja. Peljali so krsto na pokopališče na ravnem polju. Ali na poti se je pokazal na krsti goreči škopnik. Vsi pogrebci so zbežali in truplo je ostalo samo. Sam se je zakopal mrlič. V neposvečeni zemlji, na pustem polju. Nikdar ni prerastla trava njegovega groba. Potnik se ga je ogibal, pa tudi domačin. Grad Huda južina je razpadel. Njegov gospodar je plašil še vedno popotnike in domačine. Motil je voznike, plašil je črede, dražil je kmete. Vaščani so ga nazvali: Škopnik. Često so preklinjali nagajivca. Včasih se je pokazal sredi noči na slamnati strehi sredi vasi. Vaščani so hoteli gasit - škopnik je skakal s strehe ne streho, kakor da se veseli zmede vaščanov. Da je podil goreči škopnik lisice in dihurje od kokošnjakov, da je podil roparja iz grma, divjega lovca iz gozda; da je posvetil med pijane plesalce in prestrašil vasovalce – tega ni upošteval nihče in nikomur ni prišlo na misel, da bi bil poklical vicajočo se dušo na pomoč.

Preteklo je petkrat sto let. Vaščani Hude južine so pomrli. Kjer so stale nekdaj vasi in polja, je nastalo močvirje. Cesta pod Hudo južino je bila strah voznikov. Časih so se tam zamudili cele dneve in cesta je postala črna od samih kletvin voznikov. Ob cesti se je pač še prikazoval škopnik, toda vozniki niso vedeli, čigav duh straši tod.

Zgodilo se pa je, da je peljal voznik, ki je bil znan na Črni cesti, tri vprege apna in mlinskih kamnov ondod. Spremljala sta ga dva hlapca. Cesta ni skrbela voznika. Vedel je za trda mesta in je še vselej srečno izpeljal. Toda to pot ga je ujela na Črni cesti noč. Morda je stopil na tako korenino – v trenutku so bili vozovi v blatu do osi. Voznik je klel in hlapca sta klela, da je postajala črna noč še temnejša. Odpregli so konje od voz in pripregli vse k prvemu. Poskušali so dvigniti prvi voz z dero in tolkli z bičem drug drugega. Konji so se plašili in trgali ojesa. Noč je postala mrzla, vasi so bile tako daleč! Takšnega mraza v jesenski noči še ni pomnil voznik. Čutil je, da se bo prehladil do kosti in rentačil:

»Če ostanemo vso noč v tem stokrat-blatu, nam ne pomaga nobena korenina več.« Izmolil je vse kozje molitvice in, ko mu je zmanjkalo kletvin, se je iznebil še te: »Da bi vsaj prišel – Škopnik, in nam posvetil v ta --!«

Glej! Ni še izgovoril zadnje besede in že stoji pred njim strašilo … Svetlo postane ob vozovih kakor za dne. Voznik in hlapca se križajo in tresejo od strahu. Saj vedo, da prede slaba tistemu, ki kliče duhove. Preklinjevalec izmoli hitro kes in čaka, da ga raztrga Škopnik. Ali ta stoji, kakor da čaka tudi on. Česa vendar?

Voznik premišljuje in si domisli: »Klical sem ga, da nam posveti. Dajta fanta! Prekrižajta se in poskusimo!«

Kako gladko je šlo zdaj! Škopnik je skakal pred voz, za voz – in naenkrat so bili vozovi na pravem tiru. Voznik bi se pridušil, da mu je dvignilo strašilo vozove. Strah ga je zapustil, ker niso trepetali konji. Žival pozna, kdo je dober ali kdo je hudoben duh. In ko je obstal Škopnik pred njim, je dobil voznik pogum in je nagovoril strašilo:

»Vse kar je ustvarjeno, hvali troedinega Boga! Odpusti mi prijatelj, da sem te poklical tako robato. Vidim, da si krščena duša, ki si išče miru. Škopnik! Uboga, blodeča duša! Naj ti poplača troedini Bog tvoje dobro delo! Milost božja naj izbriše tvoje grehe, milost božja naj te sprejme v večno zveličanje. Amen!«

Po zadnji besedi voznikovi se je plameni steber zvrnil, dva plamenčka sta se pomolila kakor dve roki v nebo, vesel glas je vzkliknil: »Končano je petstoletno trpljenje! Slava Gospodu, ki je usmiljen in pravičen! Tudi tebi povrne dobro delo – v svarilo ti povem svojo povest …« In pravil je vitezov duh, skesano je pripovedoval o svojih grehih in svoji muki. Težka je muka duše, ki blodi med ljudmi. Noče je zemlja, noče nebo …

Ko je končal Škopnik, je ugasnil. Voznik si je otel solze in rekel hlapcema:

»Fanta, ali sta slišala? Bog mi povrne! Nikdar več ne bom klel, fanta, nikdar več! Zdaj pa naprej v božjem imenu!«

Pognal je previdno, pripravljen na dolgo pot. A komaj so se obrnila nekajkrat kolesa, že ga je ustavil znani glas mitničarja: »Stoj!«

Voznik je kmalu opustil vozarjenje, stopil je v samostan za brata in zaslovel po svoji pobožnosti in krotkosti.

I. Knjiga: 7. Mati božja rešiteljica[uredi]

Živela je pobožna n bogata gospodična. V kapeli svojega gradu e imela lepo voščeno podobo Marijino. Podoba je bila iste velikosti kakor gospodična in gospodična jo je tudi oblačila v take obleke, kakršne je nosila sama.

Gospodična se ni marala in se ni mislila omožiti. Pa ti pride v tisti grad zal, mlad grof, ki se je kazal na vso moč pobožnega in poštenega. Bil pa je razuzdanec, ki je bil zapravil pri kockah in ženskah očetovo premoženje. Ker je slišal o bogastvu pobožne gospodične, jo je poiskal in zasnubil.

Gospodična se je zaljubila v lepega moža. Res je vprašala Marijo za svet, preden se je odločila; ali ko se ji je zdelo, da Marijina podoba odmikuje, tedaj je pogledala rajši drugam. Poročila sta se, a kmalu po poroki je prišlo nad ubogo grofico gorje. Mož ji je pobral ves denar in zlatnino in je odšel, da igra in se baha. Grofica je žalovala in molila. Kot dekle je oblačila Marijo in sebe v belo obleko – zapuščena žena je oblačila Marijo in sebe v črno, žalostno. Blaga duša ni zamerila svojemu možu, ni ga sovražila. Samo molila je vedno zanj, prosila je, da bi se izprobrnil in povrnil k njej.

Vsak dan je stala po maši na najvišjem stolpu svojega gradu in gledala na cesto, ki je bežala v temne gozdove. Gledala je, se li ne vrača njen ljubljeni, izgubljeni mož.

Dve leti je čakala. Potem je zagledala svetlo čelado, konja, ki je prestavljal trudna kopita, jezdeca, ki je visel žalostno na njem. Brez hlapca, brez spremstva, sam in pobit, se je vračal mož k ženi. Čuvaj je zatrobil v rok, vrata so se odprla in spustili so most čez jarek. Vas blažena je hitela žena možu nasproti. Dasi je bil brez spremstva in se mu je poznalo neredno življenje in čeprav ji je odnesel in zapravil ves denar: njen mož je, vrnil se je k njej, skesan in spokorjen.

Ljubeznivo ga je sprejela, niti besedice očitanja ni slišal, samo rahle besede ljubezni. Ljubeznivi sprejem je pekel grofa, ničvrednega moža, kajti ni se vrnil, da bi ostal pri ženi, temveč da ji pove: »tudi grad sem zaigral in ti boš morala iz svojega na tuje!« Ljubeznivi ženi, ki je bila tako vesela, ni mogel in ni hotel povedati tega. Klavrn je hodil po gradu in iskal samoto ter se ogibal njenih ljubečih oči.

V kotlini pod gradom je bil velik štor segnitega bukovega drevesa. Grofica je pravila grofu, da so se prikazovali včasih tam škrati, ki so mamili bedne ljudi in jih varali, da so jim prodajali duše.

Večkrat je stal grof v kotlin. Ko bi prišel škrat in mu dal zlata, da reši grad, rad bi mu prodal svojo dušo … Ali ni več čas škratov, to so bile samo marnje.

Bližal se je dan, ko bi prinesel grofici sporočilo, da ji je zaigral mož dom. Grof je hodil v svojem obupu po oni kotlini. Gleda podrto bukev in glej! Iz razpoke v štoru zraste možicelj – dolg komaj pedenj – brada mu je laket dolga. Škrat! Že odpira usta, se priklanja:

»No, grofič moj, žlahtni gospod! Kaj vam teži žlahtno srce? Že dolgo vas gledam in smilite se mi. Povejte! Znamo vse in imamo leka za vse. Mar vas ne ljubi žlahtna gospa? Je konjič bolan, je upnik neslan? Ni denarja?« 

Grof moči. Srce in vest ga svarita: »To ni čist posel. Pusti bradača!« 

Toda škrat še prigovarja: »Zaupaj prijatelju! Gospodarji smo zemlje – ona neskončno bogastvo objemlje. Samo govori in želi – odprto ti bo.« 

Ni molčal dolgo grof. Potožil je škratu, kako mu je hudo, ker je zaigral ženin denar in grad. In še je potožil, da nima žene kam dati in nima s čim živeti.

Škrat se je smejal: »Izvrstna šala! Ne pači se pred menoj, prijatelj! Vem, da ti je žena samo na poti. Kdor rad igra ni rad doma! Kaj boš? Le povej, koliko denarja hočeš? Glej! Za malo ceno dobiš za vse žive dni zlata, kolikor ti ga srce poželi! Za malo peno, za prav malo: za podpis. In čuj! Bolj ko boš zapravljal, bolj si boš pripravljal. Za malo ceno. Za podpis s tvojo srčno krvjo.«

Grof pa je zapravljal denar po velikih mestih. Na turnirjih, na igriščih in na plesiščih. In bolj ko je zapravljal, bolj je naraščal denar. Vendar ga je vedno bolelo srce. Napival se je, da ne bi mislil, kako beži dan za dnem in se bliža obletnica nesrečne zaveze s škratom. In bolj ko se je bližala, bolj je pil in razgrajal. Seveda ni mogel s tem ustaviti onega dne.

Prišel je.

Grof je moral pustiti kvarte in kocke, ženske in vino in se napotiti domov. Prišel je na grad pet dni pred obletnico. Kako ga je bila vesela blaga žena! Nič mu ni očitala, ničesar ga ni vprašala. Menila je, da se je iznorel in ostane odslej pri njej. Vneto se je zahvaljevala in priporočala Mariji.

Grof, ki je imel greh na duši in slabo vest, se dobrikal ženi in premišljeval, kako bi jo odpeljal k škratu. Pet dni je preteklo hitro. Prišel je na nesrečni šesti dan. Grof je vprašal ženo: »Ali bi ne jezdila, moja ljuba, danes z menoj na sprehod? V gozdu je dober zrak.« 

»Prav rada jezdim s teboj, dragi mož,« se je razveselila grofica in šla, da se napravi za ježo. Grof je ukazal pripraviti konja. Ko sta ju hlapca osedlala, pride iz grofičinih sob črno oblečena gospa in zajaše konja. Od klobuka je visela črna riža, ki je zagrinjala obraz.

Ko vidi grof, da je žena že na konju, zajaše tudi on svojega in ga zapodi naprej. Žena je jezdila za njim, on je ne pogleda. Boli ga srce, peče ga vest. Ali podpis je podpis in denarja bo imel svoje žive dni, kolikor si ga srce želi.

Tako prijaše do bukovega štora, kjer že sedi škrat in čaka. Grof ga vidi, počaka ženo in ji pravi: »Daj, ljuba moja, stopiva tu raz konje in oglejva si malo to imenitno kotlino.«

Gospa ne spregovori, skoči s konja, stopi k škratu in odgrne svoj obraz …

Škrat zatuli od groze, se zvije in izgine.

Grof pogleda gospo – toda pade na trla in obleži. Strašen je bil prelepi gospejin obraz, strašen, kakor oborožena vojaka: bila je podoba Matere božje, ki je oživela in tako rešila svojo varovanko. Pred njo je omagala peklenska moč.

Tačas se je bila grofica v gradu napravila. Pride na dvorišče, pa ji reko hlapci, da je gospod že odjezdil in da so mislili vsi, da je ona z njim. Gospa se začudi, vzame drugega konja in jezdi s hlapci za možem. Prijezdi do kotline in zagleda plamen. Naglo skoči s konja: bukov štor gori z neznanim plamenom, ob njem leži nezavesten njen mož! Rešila ga je in priklicala k zavesti.

Povedal ji je vse in jo prosil odpuščanja.

Odslej je živel z njo sveto in srečno.

Ko je gospa umrla je odšel v samostan.

I. Knjiga: 8. Zagovorjena čarovnica[uredi]

Bil je nekdaj vitez, ki se je komaj poročil, pa je že moral v vojsko. Težko se je ločil od lepa mlade gospe, nerad je odjezdil s svojimi oprodami. Mlada gospa je vzdihovala po možu in pridno delala, da bi čas ločitve hitreje potekal. Predla je in najela je nekaj predic, da bi se začudil mož, kadar se vrne, novim balam platna. Med predicami je bila grdogleda škrbasta stara žena, o kateri so govorili, da je čarovnica. Blaga gospa ni verovala ljudem, saj se je preživljala starka samo s prejo. Toda neki dan je jela stara predica tako čudne pred mlado gospo, da je ta ukazala valpetu, naj vrže babnico in njeno prejo iz hiše. Ničesar naj bi ne ostalo od nje v gradu. Druge predice so se smejale, ko je letela starka, za njo kolovrat in za kolovratom štrene iz hiše. Ali kmalu se niso več smejale predice: starka se je pod gradom pobrala, pobrala štrene in jih obesila na plot, žugaje v grad: »Razčasni vendar prejo – udari strela v grad!« 

Vsa družina, vse predice so se prestrašile. Užalili so zlobno čarovnico! Da bi ne škodovala mladi gospe … Stara gospejina pestunja se je domislila, kako je treba ravnati: vzela je prejo raz plot in jo podarila beraču.

Kmalu nato je povila gospa sinčka in štela še bolj težke dneve odsotnosti ljubega moža, ki je moral iz dežele v deželo. Ni ga našel ne sel ne pismo. Niti ni vedel, da ga čaka doma sinček.

Medtem je mali že shodil in gospa, ki ni mogla skakati za živim otrokom, ga je prepuščala mladi pestunji.

Pod gradom so se utaborili cigani. Pestunja se je ustavljala večkrat pri njih. Gospa, ki se je bala za otroka, jo je svaril, ali dekle je smuknilo vsak čas v ciganski tabor.

Vojska je minila, nenadoma se je vrnil vitez domov, pozdravil je svojo ženo in izvedel, da ima že dve leti starega sinčka. Presrečna gospa mu ga hoče pokazati, kliče otroka, pestunjo, družino – teče po gradu, otroka ni nikjer. Vsak pravi, da ga je pravkar videl. Gospa se spomni ciganov, teče doli – a ciganskega štora ni več …

Kmalu je bila vas družina pokonci, vitez in hlapci so jezdili za cigani, vsi so bili prepričani, da je izginil otrok z njimi. Samo nekdanja gospejina pestunja ni iskala otroka in ni rekla ničesar. Vrgla je na žerjavico jelševega listja, konjske mete in vražjega strica ter vprašala:

»Pod soncem zraste, povejte ve: kje je otrok ljube gospe?!«

Dim se je dvignil od žerjavice in se vlekel ves tenak skozi odprto okno, plaval doli v vas in se ustavil na strehi stare predice. Pestunja je vzdihnila: »Uboga gosapa!« 

Nikjer niso mogli zasledili ciganov. Pač so pravili ljudje, da so videli dekle z otrokom, a jim je kar izginila raz cesto. Mlada gospa je obolela od žalosti, vendar je mislila, da bodo cigani mučili otroka in uganjali z njegovo nedolžno krvjo čarovnije. Stara dekla ni mogla več gledati take žalosti, pa je povedala vitezu:

»Otroka niso vzeli cigani – otrok je v vasi v oblasti hudobne čarovnice, katero je užalila gospa.« 

»Ne bodi neumna,« je rekel vitez, »če bi bil otrok v vasi, bi že davno vedeli zanj.«

»Jaz vem, da je otrok v vasi,« je poudarila dekla. »Vi gospodje vitezi vest svoje delo, me star ženske pa svoje. Otrok je tu. Samo, če bo hotel gospod storiti, kar je treba. Treba je krsnika, a edini krsnik, ki bi mogel zagovoriti to grdo žensko, je – rabelj sosedne gospodične. Gospod, potrebno je, da poiščete rablja!«

»Rablja! Jaz vendar ne morem govoriti z rabljem,« se je razburil vitez. »Saj vendar veš, da je prepad med vitezom, možem časti, in rabljem, nečastnim revežem.«

»Ta rabelj je pošten in pobožen mož, zato se ga boje čarovnice. On ima črne bukve in zaroti in izgovori vso to zalego. Nihče drug vam ne reši otroka. Pojdite ven, gospod, nocojšnji večer z menoj – nihče naju ne sme videti, da ne izve čarovnica in ne umori otroka.«

Vitez se je dal pregovoriti. In ko se je stemnilo, je jahal s staro deklo čez svoje meje v drugo soseščino. Prijezdila sta do visokega zidu in dekla je potrkala na železna vrata. Psi in neki človek so se zagnali odznotraj vanje. Psi so tulili, človek pa je vprašal: »Kdo prihaja ponoči?« 

Dekla je odgovorila: »Človek, ki išče pomoči.« 

Psi so umolknili, človek pa je odprl. Peljal je gosta po velikem dvorišču k nizki hišici, v malo sobo. Tam je klečal koščat mož pred mizo, pred seboj je imel knjigo, poslikano s samimi rogači. Vstal je in rekel: »Kaj želite od krsnika, gospod vitez?« 

Vitez mu je razložil svojo zadevo in ga prosil, da mu pomore ter mu obljuboval veliko plačilo. Koščati mož je udaril po knjigi in poudaril:

»Krsnik je božji sluga, neprijatelj vraga in njegovih prijateljev. Hočete priti jutri?!«

Vitez se je ustrašil: »Šele jutri? Dajte vendar, gospod mojster še nocoj! Uboga mati umira. Povejte, če tudi je najstrašnejše, bolje je vedeti, nego iskati in mučiti se v ngotovosti.«

Resno je poudaril koščati mož: »Upanje in strah sta naše življenje. Plavati med njimi je vsa naša modrost. Če ima hudobna ženska prav, bo boj težak! Jutri poskusim.«

Krsnik-rabelj si je segel v brado, pogledal v črne bukve, hodil po sobi in se ustavil pred videzom: »Sreča naša, da je mlaj, ki zmanjšuje moč hudobe. O ščipu bi ne šlo. Stoj tu, staruha, in ne gani se, če ti je ljuba glava; vi, gospod vitez, mi sledite.«

Z velikim ključem je odprl mala vrata in pomislil: »Samo, če ni nesla otroka čez grajski jarek, tekoča voda uniči sled.«

Stopila sta v sobo, obito s črnim suknom. V desnem kotu sobe je stal oltar, na oltarju srebrn križ, pred oltarjem s kredo narisan krog. Rabelj-krsnik je pripovedoval vitezu stopiti v ris. Molči naj in moli, sicer izgubi vsak čar svojo moč. Rabelj-krsnik je vzel kredo in narisal drug krog okrog prvega in je velel vitezu, da stopi v ris, a ga ne sme prestopiti. Nato je vzel iz omarice v steni kadilnico, meh, škatlico in malo ogledalce. S temi rečmi je stopil tudi on v ris. Iz škatlice je vzel oglje in ga dal v kadilnico. Z mehom je pihal mrmraje:

»Sveti les, sveti kres, kaži meni, kar je res!« in vrgel nekaj belih zrn na žerjavico. Vstal je rumenkast dim, se vlekel po sobi in se gostil. Rabelj-krsnik je opazoval obliko dimovega oblaka. Ko se je zgostil popolnoma je pihnil krsnik naglo v žerjavic. Modrikast plamen se je dvignil iz žerjavice, zaprasketal in rastel. In bolj, ko je rastel, hitreje je hitel rabelj-krsnik: »Sveti les, sveti kres, kaži meni, kar je res.« 

Plamen je švignil po oblaku in ga požrl ter obstal kakor steber pod stropom. Krsnika je prijela treslica. Pot mu je lil curkoma po licih, iz ust so mu letele zarotilne besede kakor povodenj. Naenkrat je obmolknil, vzel ogledalce in dolgo vanj gledal. Umiril se je in razvedril. Vitezu se je zdelo, da vidi krsnik, kar je iskal.

Toliko da ni od veselja pozabil, da ne sme spregovoriti.

Zarotilni plamen je vzplapolal še enkrat in potem ugasnil. Kersnik si je obrisal pot in stopil iz risa. Dovolil je vitezu, da mu sledi, in spregovoril.

»Bilo je trdo delo. Vaša dekla ima prav. Otroka ima čarovnica, ki hodi na prejo, da zakriva svoj pravi posel. Pestunja je predala otroka predici in odšla s cigani. Pojdimo nemudoma k ženski in poskusimo odčrtati dete.«

Urno so zajahali in prišli še pred polnočjo v vas pod gradom. Kresnik je vedel in poznal natančno pot do čarovnice in kmalu so stali vsi trije pred njeno bajto. V nje je gorela še luč, slišali so brenčanje kolovrata, žalostno mijavkanje mlade mačice in hripav glas, ki je kričal:

»Mijav! Mijav! Zlodej te bo jemal! Na Kleku te spečem, na Kleku pojem, na lepi dan, na vragov dan, juh, juh!«

Mačica je umolknila, predica pa zapela:

»Hej, hej, hoj! Pojdeš z menoj! Pride prekrasna noč, čarovnice in vraga moč, hej, hej, hoj!« 

Nato je umolknila predica, ustavilo se je kolo. Slišal se je žvižg šibe, žalosten stok kakor od otroka, in nato predičin krik:

»Čakaj, gadja zalega! Nisi še dovolj tepena, ne! Tu spomin na ošabnico, tvojo mater. Hoj, kako te išče blagorodna vitezova gospa, pomnila bo stare predice!« 

Krsnik je mignil vitezu in stopila sta urno v sobo. Star predica je vrgla urno veliko šibo od sebe in se usedla na butaro vrbovih vej. Mačica, ki se je vila od bolečin, je skočila h krsniku, kakor da se hoče skriti pred njem. Krsnik je pobral in pogledal ubogo živalco, predica pa se je naščetinilla:

»Kdo si, da si upaš o polnoči k predici-čarovnici?«

Krsnik je izročil mačico vitezu in rekel: »Poglejte gospod, tako je spremenila kačja mati vaše dete!« Čarovnici pa je zapretil: »V imenu Vsemogočnega ti zapovem, daj otroku nazaj podobo, ki pristoja krščenim stvarem!«

Čarovnica je spoznala krsnika-rablja in je spreminjala barvo kakor močerad. Oči so ji postale rdeče, ko je kričala: »Kdo te je klical, visličar, kdo te pozval? Kaj govoriš, pasji sin? Mačica je mačica, črna koža, bela taca, mačji glas. Ne poslušajte, gospod, prismode!«

»Hitro!« je velel rabelj

»Pa se dajva!« se je zapenila čarovnica, segla po brezovi metli za pečjo in zamahnila od desne na levo. Krsnik je prijel metlo, jo izvil čarovnici in udaril trikrat od leve na desno nato od sebe vrgel metlo za seboj. Vzel je ogledalce iz žepa in pokazal čarovnici:

»Ženska, poglej se!«

Čarovnica je zamijavkala in se zaletela v krsnika, kričeč: »Gurimuri – hajd na duri, dajte vragu, kar je zanj!«

Črne sence so se naredile nad pečjo; krsnik je dvignil roko, pa so obstale. Krsnik je spregovoril počasi in svečano:

»Božji sluga grom, božji sluga tresk, nesite babo ven, v gozda temni les!«  Takoj je zagrmelo izza peči, za gromom pa treščilo. Bajta se je stresla, iz stropa so prihajali nečloveški glasovi, ki so peli: »Pojdi starka, že je čas, pojdi z nami, k nam v vas! V dom ognjeni gospodarja, ki sluge svoje obdarja z ognjeno pogačo, z žarečo pijačo.«  Čarovnica se je sprevrgla v velikansko mačko, ki je skočila na peč in grozila s tacami rablju. Ali nad njo so plesale meglene podobe in pele:

»Debela mačka, zelena žaba, mrliška roka, suha baba, zate več pomoči ni, plamen gori, zaplešimo mi.«

Zagrmelo je prestrašno … Peč se je podrla, mačka izginila. Žveplen smrad in grozni glasovi, kakor da se krega in brani pogubljena duša, so napolnili za hip sobo. Ko so utihnili, je zaklicalo: »Mama!«

Mačica na vitezovi roki se je spremenila v zalega dečka.

Srečni vitez in njegova gospa sta hotela obdarovati rablja-krsnika, ali koščati mož ni sprejel ničesar. Bil bi brez moči proti vragu, ako bi sprejel le najmanjšo stvar.

Vitez in gospa sta živela odslej srečno. Predica-čarovnica pa ni dala še po svoji smrti miru. Nikogar ni pustila, da bi se naselil v njeni hiši. Vso noč je predla, trkala in ropotala. Zažgali so hišo – strašila je okrog pogorišča. Nihče ni hotel več stanovati v njeni okolici. Potem se je spravila v klet krčme ob cesti. Tam je predla in ropotala, da si ni upal nihče več v klet. Krčmar je naprosil rablja-krsnika, da mu odpravi to nadlogo, sicer bi moral iz hiše. Krsnik je zarotil čarovnico na samotni hrast, ki stoji sredi trnja.

Tam prede in brenči še danes. Okrog hrasta je začaran krog. Vanj meče predica cvetlice, da bi privabila otroke, kajti ako bi vzela nedolžna roka cvetlico in stopila nedolžna noga v krog – tedaj bi bila rešena večna predica. Ker pa pripovedujejo matere otrokom o hudobni čarovnici, ki sedi na hrastu, nočejo pobirati otroci čarovniškega cvetja – predica bo morala presti do sodnega dne.

I. Knjiga: 9. Sestra reši v volkove zaklete brate[uredi]

Bila je kmetica, ki je imela sedem sinov, sedem zalih dečkov. Žena pa je imela slabo navado, da je pravila vsem ljudem, koliko kruha požro njeni otroci. Kadarkoli je rezala dečkom kruh, je godrnjala: »Volkovi, nikdar siti!« …

Tako je bilo tudi nekoč. Dečki se pripode od svojih iger v hišo in vpijejo: »Mati, lačni! Kruha!« Ko jim ga mati reže, gledajo drug drugega, kakšen kos je dobil, in vpijejo vsi vprek: »Meni velik kos!«

Mati se je ujezila. Komaj načne hlebec, gre že h kraju, komaj napravi žito v mlin, ga mora že drugič. V jezi zarobanti: »Jame brez dna! Volkovi, nikdar siti! Pojdite vendar v les!«

Bila je nesrečna ura. Dečki so žalostno pogledali mater, kruh jim je padel iz rok, ki so se spreminjale v volčjo taco, život se je sklonil, obleka se je spremenila v volčjo dlako, lepe glavice dečkov v volčje čeljusti … Sedem mladih volkov je stalo pred svojo materjo, sedem ukletih sinov jo je žalostno pogledalo, jokajoč zatulilo in odbežalo po cesti proti gozdu v daljni višini gora. Mati je klicala za njimi ostala je cele dneve na pragu – ali volčiči se niso nikdar več približali domači hiši. Samo pozimi je slišala nesrečna mati tuljenje zakletih sinov, ki ji je trgalo srce. In vselej, kadar je rezala družini ali beraču kruh, je rezala velike kose in vselej so jo polile solze.

Modra žena je prinesla nesrečni materi deklico, malo Reso. Ta je bila čudovito lepa in razumna. Ničesar ni vedela o svojih bratcih, samo čudila se je, da se mati vedno, kadar reže kruh joče. Ko je Resa izpolnila dvanajsto leto, je vprašala mater, zakaj vedno joka. Dolgo se je sramovala mati povedati hčerki svojo pregreho. Ko je končno vendar razodela, da ima sedem bratov, sedem mladih volkov, tedaj jo je tolažila Resa:

»Ne jokajte, mati! Pojdem, šibka deklica, pojdem v gozd in poizvem, kako naj rešim svoje rodne brate.«

Mati je branila in prosila Reso, da ostane doma, v gozdu jo raztrgajo volkovi. Ali resa si je povezala culo in odšla od doma proti gozdu na vrhovih gora. Komaj je prišla v gozd, ji priteče nasproti velik dolgodlak volk, jo milo pogleda, se ji približa in jo pozdravi. Resa se ni prestrašila. Ročico je položila na volkovo glavo in ga nagovorila:

»Oj volk, borov svat! Povej: te je zibala zibelka gozdnih vej?« 

Volk je žalostno zatulil in odgovoril pol volčje, pol po človeško: »Postlana, barvana, iz desk tesana je bila zibel moja. Pod streho zidano je tekla – ali lastna mati je izrekla zloveščo besedo ob zlovešči uri. Zdaj nas blodi sedem mladeničev, sedem volkov po temnem gozdu … Da bi ne preklinjale matere nikdar svojih otrok!«

Prenehal je volk in polile so ga grenke solze. Resa je objela volkov vrat in se jokala z njim. Ves zavzet je volk vprašal: »Kdo si ti, zalo dekle? Vsak drugi se boji volka in beži, ti jočeš z menoj … Poznaš morda mojo mater?«

»Poznam!« je ihtela Resa. »Tvoja mati je moja mati! Kje so moji bratje?«

»Moja sestrica!« se je razveselil in užalostil volk. »Moja sestrica!« Kako bi se te veseli, kako bi te ljubili, a mi smo volkovi, strah ljudi in živine … Dragi bratje napadajo zdaj čredo ovac …«

Resa je božala brata volka: »Ne bodi žalosten! Rešim vas! Povej mi, kaj naj naredim.«

Žalostno je zatulil volk: »Vrni se, sestrica, k materi in tolaži jo. Pogoji naše rešitve so prehudi: morala bi biti nema sedem let, morala bi jesti tuj kruh sedem let, ne smela bi videti matere sedem let. Vrni se, sestrica, od take poti!«

Resa je poljubila volka: »Ne bo me videla mati, dokler ne mine sedem let, ne bom spregovorila besede sedem let, služila si bom kruh sedem let. Pozdravi moje brate in povej mi, kod naj grem!«  »Pojdi, sestrica, po gozdu! Postoj, kjer te povabijo, jej samo, kar zaslužiš! Če nas hočeš rešiti, ne smeš spregovoriti tudi v smrtni sili ne. Ali ne boj se! Ako si ti zvesta bratom, bodo tudi bratje zvesti tebi.«

Volk je pozdravil in izginil. Nema deklica je začela svoje delo rešenja. Hodila je dolgo po gozdu, spremljale so jo srnice in zajčki, obletavale so jo ptice. Prišla je iz gozda na lepo ravan, sredi ravni je stal grič, na griču lep grad. In pod gradom polja in travniki, na travnikih črede goved in drobnice, puranov in pavov.

Nema deklica je bila lačna in trudna. Sedla je ob grajski jarek in počakala, da pride kdo v grad. Morda jo ustavijo tam …

Prišel je večer. Ovčar, mlad fant, je prignal čredo domov. Resa ga je prosila z rokami in očmi, da bi ji pomagal v grad. Ovčarju je ugajalo dekle in vprašal jo je, če hoče v službo. Ona je prikimala in odšla z ovčarjem na grajsko dvorišče, kjer mu je pomagala gnati čredo v hlev. Prišel je grajski valpet in vprašal osorno:

»Ovčar, si prignal vse ovce?«

Ovčar se je popraskal po glavi: »Jaz ne morem vsemu kaj. Jaz tu – volk tam. Sedem volkov obiskuje mojo čredo – danes je šlo par ovac … Treba nam je pastirice – tole dekle bi bilo pripravno, dasi je nemo.« 

Valpet se je razjezil: »Nemo pastirico! Kako bo poklicala psa, plašila volkove? Šegav si, ovčar, zares! Dekle naj gre svojo pot!« 

Vpil je tako, da je prišla grajska gospa na hodnik; za njo je pritekel njen pastorek, šestnajstletni fant. Resa je dvignila prosečo roko nasproti gospe, valpet in ovčar pa sta razložila, da bi ostala rada za pastirico. Gospa je pritrdila valpetu, da ne more braniti nema deklica črede, njen pastorek pa je prosil naj ostane sirota v gradu, da ne bo tavala po svetu.

Gospa je dejala: »Naj ostane! Ker je nema se ne bo prerekala z ovčarjem in družino. Če jo požro volkovi, ne bo jokal nihče za njo. Odkaži ji, valpet, prostore pri družini!«

Ali valpet je bil nevoljen, da je obveljala ovčarjeva. Rekel je Resi, da bo za njo dovolj dobro v hlevu. Ovčar ji je pregradil tam kotiček, ji prinesel večerjo in ji pravil o ošabni gospe, o dobrem gospodiču, o sedmih volkovih, ki se zaganjajo že dvanajst let v grajsko čredo, a se ne dotaknejo človeka, v čudnih volkovih, na katere se ne upa noben pes.

Pastirica Resa je na paši večkrat videla svoje brate. Vedela je, da jo varujejo. Prigodilo se je, da je prilomastil medved, da se je pritepel tuj volk. Bratje volkovi so besno planili nanje. V Resino čredo se pa niso zapodili nikdar, tako, da je tudi valpet priznal, da je nema pastirica vendarle koristna. Grajska gospa in gospodič pa sta popolnoma pozabila na nemo pastirico.

Hitro je preteklo nekaj let. Resa je zrastla za pedenj, njeni lasje za štiri. Bili so njeni lasje kakor sama zlate niti, kadar jih razprede zlatar. Bili so kakor plašč iz zlate tkanine, kadar ga ogrne kraljica k poroki. Bili so kakor luč, ki razsvetli temoto. Resa je vedela, da bi občudovali vsi grajski njeno lepoto, njene lasje, da bi jo zalezoval valpet in bi prišla v nevarnost, da spregovori. Zato je zvijala umna deklica glavo v povaljeno ruto, prebelo svojo polt je mazala s sokom rujavega korena, nežno telo je zavijala v nemarno ovčjo kožo. Kdor jo je videl, se ji je ognil. Zvečer pa, ko je bila v svoji ograji, se je skopala, si razčesala lase in jih merila na svojo laket, koliko let mora še ostati nema, da reši svoje brate.

Nekoč pa je šel ovčar po dvorišču in zagledal svetel lesk v hlevu. Stopi k zidu in svojim očem ne verjame: v pastiričini ograji stoji prelepo dekle – obraz kakor sneg, obleka kakor kraljica. Menil je, da je prikazen. Umel je šele, ko je jela lepotica plesti zlato obleko in si je ovila debela pramena okrog glave, ko si je natrla beli obraz z rujavim sokom in se zavila v razmršeno ovčjo kožo. Tedaj šele je vedel, da je to njegova pastirica. Nikomur ni povedal o čudoviti lepoti, ali vsak večer je stal pred hlevom in gledal Reso.

Nekoč ga pa zapazi grajski gospodič. Postal je radoveden, kaj ima tam; pa gre na dvorišče in gleda skozi špranjo, Resa si je ravno spletala lase. Gospodič je vprašal ovčarja, kdo je prelepo dekle, in ni mogel umeti, da je to ona mala pastirica.

Odslej je hodil pred hlev. Ovčarja je to jezilo, šel je in zatožil gospodiča gospe. Ona je poznala pastorka in mu očitala, da se smeši pred družino, ker pogleduje umazano pastirico. Gospodič se je razjezil in povedal mačehi, da je on gospodar gradu in da se bo poročil s pastirico. Mačeha ni rekla ničesar, toda urno si je izmislila zvijačo: poklicala je ovčarja in mu velela, naj odide s čredo na planino. Povedati ne sme nikomur, tudi pastirici ne. Če se pa hoče oženiti z nemo deklico, mu ona, gospa, ne bo branila.

Drugi dan žene pastir čredo naprej in naprej. Nema deklica se čudi, ga vprašuje z rokama in očmi, nakar ji ovčar pokaže na planino in ji razlaga, da bo treba delati sir. Resi je bilo hudo zaradi bratov volkov, ki zdaj ne bodo vedeli, kje je sestra. Na planini bo dolgčas, ker bo sama z ovčarjem, v gradu sliši vendar in vidi družino, včasih tudi zalega gospodiča.

Ko sta prišla na planino, je vprašal ovčar Reso, če ga hoče za moža. Resa se je zasmejala in stresala glavo. Ovčarja je ujezil njen smeh, vzel je palico in hotel udariti deklico. Toliko, da ni zakričala od jeze in strahu. »Ubijem te!« je grozil ovčar in tekel za Reso, ki je bežala po planini nizdol.

Kar zagleda Resa sedem volkov, ki tečejo navzgor, se vržejo na ovčarja in ga raztrgajo.

Resa je jokala, bratje pa so jo tolažili: »Bolje je tako, sestrica. Zdaj ostanemo pri tebi, dokler ne pride po tebe gospodič iz gradu. Vprašal te bo, če ga hočeš za moža, ti pa se ga ne boj, temveč mu prikimaj. Samo če nas hočeš rešiti, ne smeš spregovoriti še tri leta.« Volkovi so ostali pri čredi in pomagali sestri molsti in siriti.

Tačas je poizvedoval gospodič, kam je izginila lepa pastirica. Mačeha ni hotela povedati, družina ni vedela. Od žalosti je zajahal gospodič konja in je zajezdil v gozd. Komaj pride v gozd, že zagleda volka. Gospodič na konju za njim, volk pred njim. Tako se podita po gozdu. Naenkrat pridrvita dva merjasca, velika kakor tele, in se zaletita v gospodičevega konja. Konj klecne, merjasca pa naskočita jezdeca … Že je mislil, da ga bosta raztrgala. A glej čudo; preganjani volk je zatulil in priteklo je šest volkov. Vseh sedem se je vrglo na merjasca in ju raztrgalo. Vseh sedem začne skakati nato okrog konja in jezdeca, jima prinaša lečne trave in maže rane; vseh sedem teče pred ozdravljenim konjem in jezdecem in ju pripelje na visoko planino. Tam sedi med ovcami pastirica in si češe zlate lase. Volkovi pritečejo k njej, ona jih gladi in objemlje. Tu je izgubljena pastirica! Gospodič teče k deklici, jo objame in vpraša, če hoče biti njegova žena. Toliko da ni spregovorila od veselja. Pokimala je.

Gospodič ji reče:

»Sedi z menoj na konja, greva k poroki.«

Reso je zaskrbelo, kako bo molčala še tri leta, vendar bi rajši pustila ženina kakor brate.

Volk je kazal pot in ju zapeljal pod črno skalo. Tam se je ustavil in zatulil. Iz votline v skali je prišel star mož: obrvi do oči, brada do tal, obleka iz ličja.

Pogleda jezdeca in vpraša:

»Kam jezdita, prijatelja?«

»K poroki,« je odgovoril gospodič.

Puščavnik je zaplel roki v svojo dolgo brado in rekel: »Doma čaka pastirico šiba, gospodiča ječa. Poroči se tu, gospodič, objezdi devet gradov in povej povsod, da si vzel pastirico za ženo.«

Pokropil ju je puščavnik z vodo iz studenca, z nevestinim lasom jima je zvezal roke in izginil brez sluha.

Tačas je pripeljal volk belega konja, osedlanega in pokritega z rdečim plaščem. Resa se je ognila s plaščem in je zajahala konja. Volk jima je kazal pot. Objezdila sta devet gradov, devet gosposk. Povsod so sprejeli z veseljem zalo nevesto, vsa gospoda je čestitala grajski gospe, da je dobila tako krasno nevesto. Mačeha ni smela pokazati svoje jeze, družina pa ni spoznala nemarne pastirice v prelepi gospe, ki ni mogla spregovoriti niti besedice.

Toda mačeha je kuhala jezo in je izkuhala maščevanje. Pisala je prijatelju na kraljev dvor in ga prosila, naj pokliče kralj njenega pastorka k sebi in ga kam pošlje … Zgodilo se je po njeni želji. Kralj je poslal mladega moža na dvor poganskega kralja. Resa je bridko jokala ob slovesu, a govoriti ni smela. Čutila pa je, da ji preti nevarnost.

Medtem ko ni bilo gospoda doma, je prinesla modra žena Resi dečka, da bi se z njim igrala in kratkočasila. Ali hudobna mačeha je vzela Resi dečka in ga izročila hlapcu, naj ga nese v gozd. Hlapcu se je smililo nedolžno dete, položil ga je na leskov grm in naročil leski, naj ga varuje. Videl je, da je stopil k leski zal mladenič in vzel dete. Hlapec se je vrnil v grad in rekel gospe, da je otroka raztrgal volk. Gospa ga je obdarovala in rekla Resi: »Napasel se je volk.« 

Resa bi zakričala in povedala ljudem, ali ni smela – preteklo je šele pet let.

Gospodar gradu se je vrnil in mačeha mu je hitela nasproti, da mu pove, kako je prinesla njegovi nemi gospe nestvor. Obtoževala je Reso čarodejstva. Rekla mu je: »Svarila sem te. Ubila sem nestvor, da se ne raznese glas o tvoji sramoti po deželi.«

Gospodar je verjel in ni verjel. Čudno se mu je pa zdelo, da so mu tedaj pomagali volkovi. Resa ni mogla pojasniti, temveč je trpela in molčala.

Gospodar je moral zopet v vojsko. Naročil je mačehi, če dobi njegova žena dete, naj ga ne ubije, tudi če bi bilo še tako grdo. Mačeha mu je obljubovala, v srcu se je pa veselila, da spravi neljubo nevesto s sveta.

Resa je hodila večkrat v gozd. Saj ji ni bilo prestati v gradu, kjer jo je zasramovala tašča in jo zasmehovala družina.

In zopet je prinesla modra žena dečka v grad. In zopet ga je izročila mačeha hlapcu, da ga nese v gozd. In zopet je šla mačeha pastorku nasproti in mu pravila, da je dokazano, da je njegova žena čarovnica, ker govori v gozdu z volkovi.

Silno užaljen je bil Resin mož. Prepovedal je ženi hoditi v gozd, mačehi pa je rekel, če mu dokaže, da je resa kriva, jo sežge na grmadi – če ni kriva, sežge njo.

Resa je zopet klicala modro ženo. Gospodar je hotel ostati doma, da vidi, kaj mu prinese žena. To pa ni bilo mačehi po načrtu in spravila je zato pastorka zopet zvijačno iz gradu.

Ali kmalu je poslala sla za njim: »Pridi in sodi pastirico čarovnico. Kar je dobila, ni človek, ni volk.«

Urno se je vrnil v grad in mačeha mu je pokazala mladega volka. Resa ni smela govoriti in ni mogla povedati, da je dala mačeha njeno malo dekletce v gozd in da je prinesel gozdar na njeno mesto malega volka.

Bila je sodba. Pastirica, obtožena čarovnije, je bila obsojena na smrt. Tudi sedaj je molčala, hotela je umreti, samo da reši svoje brate.

Že je gorela grmada na dvorišču in rabelj je stal pripravljen, da vrže čarovnico v plamene. Grajska vrata so bila skrbno zaprta. Že je iztegnil rabelj roko po žrtvi mačehine hudobe, že je trepetala ta od veselja – ko ustavi rablja krik in ropot: grajska vrata so se sama od sebe odprla, na dvorišče prijezdi sedem krasnih junakov na krasnih konjih in trije otroci jezdijo mična žrebeta.

Preteklo je bilo sedem let …

Resa je zakričala in hitela v objem bratov, pripovedovala svojo zgodbo možu in ljubkovala otroke.

Kaj se je zgodilo potem, si misli lahko vsakdo. Hudobno mačeho so vrgli na ono isto grmado, starejši brat pa je odjezdil po mater. Prosila je sinove odpuščanja in blagrovala je hčer.

Sedem bratov volkov je postalo sedem silnih vitezov.

II. Knjiga: 1. O brihtni Lenčki[uredi]

Bila je nekje tako bogata kmečka hiša, da so merili denar kar na mernike. Gospodinja-vdova je imela hčer Lenčko, ki pa ni bila posebno brihtna. Vsako delo je naredila narobe. Mati ji je rekla: »Lenčka, pojdi in okoplji koruzo: prst moraš lepo okopati okrog stebla.« Lenčka pa je razumela, da mora koruzo pokopati. Polomila je vsa stebla, naredila jamice zanje, nanje pa nasula kupčke prsti. Potem se je pohvalila: »Lepe grobke sem naredila, koruza!« Mati se je jokala in kregala hčerko: »Nesrečno dekle, ob grunt me boš spravila. Okopati bi bila morala koruzo in ne pokopati!«

»Če mi pa ne poveste nikoli pravega,« se je odrezala Lenčka in legla v senco.

Drugič je rekla mati: »Pšenico bo treba opleti.« Lenčka je razumela : »Pšenico je treba izpleti.« Pa je šla in izpulila pšenico; na njivi je pustila le kokolj in plavice, pa rekla zadovoljno materi: »Zdaj pa je res lepo! Vse modro in rdeče.« 

Mati je pogledala njivo in toliko, da ni omedlele.

»Za nobeno delo nisi,« je rekla hčeri, »bolje je, da ležiš v senci, kakor da delaš škodo.«

Lenčka je rada ubogala. Na vasi so peli otroci:

»Janez Benko vzemi Lenko, pridno ženko boš dobil. Rada čička, rada papčka, rada v senci ajčka.«

Mater je bilo tega smešenja sram pa je rekla: »Poskusimo s kupčijo! Za mleko prodajati ni treba posebne pameti.« Pa je napolnila dekletu veliko latev z mlekom in jo poslala v Trst. Rekla ji je: »Ne dajaj mleka ženskam, ki veliko govorijo - one pokušajo, pa ne kupijo.«

Lenčka pride v Trst. Srečujejo jo ženske in vprašujejo: »Imaš dobro mleko? Po čemu ga daš? Ga nisi posnela?«

Lenčka se ujezi: »Mama so rekli, da naj ne dam mleka ženskam, ki veliko govorijo.«

Ženske so Lenčko zmerjale in jo zapodile po trgu. Prišla je pred neki hlev in zagledala korito. Po koritu je bilo pa polno muh. Srkale so maščobo in molčale. Lenčka se je razveselila: »To so prave gospe! Sprehajajo se in nič ne sprašujejo.« Pa je zlila latev mleka v korito. Muhe so se razveselile in šumele okoli mleka: »Še-še-še!«

Lenčka pravi: »Kaj še! Denarja mi dajte!« Muhe so pa pile mleko in molčale. Lenčka je vzela kol in udrihala po muhah, ki so zašumele: »Še-še-še!«

»Aha!« je uganila Lenčka. »Še mleka, potem bodo plačale.«

Prišla je domov in pripovedovala. Mati se je prijemala za glavo in vsa vas se je smejala.

Drugo leto pravi mati: »Poskusimo še enkrat.« Pa naloži Lenčki balo platna in ji naroči. »Ne pogovarjaj se z ženskami! Kakemu možaku ponudi platno.«

Lenčka pride v Trst. Srečujejo jo ženske in vprašujejo: »Po čem je platno, dekle? Kako je tkano? Še poln pezdirja je na njem!«

Lenčka zbeži v cerkev in zagleda ob vratih moža v rjavi halji. Nič ne reče ta mož, samo gleda jo. (Bil je kip svetega Antona.) Lenčka ugane: »Ta bo pravi kupec!« in razvije platno »Glejte stric, prav lepo platno je.« Stric v rjavi halji pa moči.

»Vzamete platno?« sili Lenčka in položi balo kupu pred noge. Pravi: »Grem malo po mestu, tačas pa pripravite denar!«

Lenčka gre in Lenčka se vrne, denarja pa ni bilo. Vzela je kamen, razbila škrabico (pušico) in našla v njen pet soldov. Šla je domov mimo velike mlake. Žabe so regljale: »Kvatro, kvatro, kvatro…«

»Pet soldov sem dobila, pa ne kvatro (štiri),« se je razjezila Lenčka. Žabe so pa trdile le svoje: Kvarto, kvarto, kvarto!« Lenčka se je domislila, da znajo žabe samo po laško, pa jim je vrgla svoje solde: »Štejte, Lahinje, in mi vrnite!«

Stala je in čakala, a žabe so regljale: »Kvarto, kvarto, kvarto!« Lenčka je metala kamenje v mlako , žabe so se še bolj glasno posmehovale: »Kvarto, kvarto, kvarto!«

Lenčka je prijokala domov in pripovedovala o možu, ki ni hotel plačati platna, in o žabah, ki ne znajo šteti… Mati se je razjokala: »Kaj bo? Še na beraško palico me boš spravila.«

Pa si mati domisli: »Omožila jo bom. Mož ji bo že vbil pamet v glavo.«

Lonec cekinov je dala mati Lenčki za doto in cel voz platna. Ženinu je pa rekla mati: »Lenčki je treba vse natančno povedati.« Hvalila je tudi hčerko, kako je pridna in ubogljiva. Ženin je odpeljal Lenčko k svoji materi.

Kmalu po poroki je šla Lenčkina tašča zjutraj na njivo, Lenčki ja pa naročila, naj pripravi za kosilo ohrovt z rižem. Pa ji je še rekla: »Pri kuhanju glej, da izboljšaš okus jedi. K zelju daj slanino, k ohrovtu olje, k sladki repi sladkorja, h kisli pa smetane.«

Ko sta prišla mož in njegova mati opoldne h kosilu, ni bilo ne ognja v kuhinji ne kosila v obednici, Lenčka je pa prišla vsa zmučena s polja in povedala: »Kako bomo zdaj jedli? Naredila sem vse: slanino sem razrezala in na vsako zelnato glavo sem djala košček; po ohrovtu sem razlila, ker je bilo olja pri hiši; po repi na njivi sem nadrobila sladkorja; kar je bilo smetane, sem jo vlila v kad za kislo repo.«

»O kerlešon!« je zastokal mož. Kaj tako gospodinjo sem pripeljal k hiši?«

Mati mu pa pravi: »Skrij lonec s cekini, da ne naredi neumnosti.« Mož je skril lonec s cekini v pepelišče pred ognjiščem. Lenčka je prišla tedaj ravno v kuhinjo in vprašala: »Zakaj pa skrivaš denar?«

»Za potrebo,« odgovori mož.

Drugi dan je šel mož na polje, v hišo je pa prišel potepuh in moledoval: »Lejte me, živo potrebo!«

»Ste vi potreba?« se je razveselila Lenčka in stekla po lonec: »To je shranil moj mož za vas.« Potepuh se je lepo zahvalil in stekel od hiše.

Ko je prišel mož domov, mu je tekla Lenčka naproti: »Je že prišla potreba in jaz sem ji dala cekine.«

Kaj je mož na to ukrenil ni znano.

II. Knjiga: 2. Ivan Nisemplah[uredi]

»Ne bom šival!« - je rekel krojač Ivan. »Poklican sem za velika dejanja.« Šel je po svetu in se ustavil v krčmi. Tam se mu pomagale muhe pri uživanju mleka. Udaril je po njih in spoznal, da je res junak. Naglo je šel v bližnjo mesto, prodal svoje krojaško orodje in si je kupil viteško obleko. Na ščit si je zapisal:

»Jaz sem Ivan Nisemplah, končam jih šestdeset na mah.«

S strahom so gledali meščani na strašnega viteza in vse se ga je balo. Ni dobil v mestu ne mleka ne soli. Zapustil je mesto in legel lačen in truden v travo ob cesti. Mimo se je pripeljal kralj devete dežele s svojo hčerko Rožencvet. Kraljična je zagledala vitezovo rdečo suknjo in prosila očeta, da ustavi. Strežaj je povedal, da je rdeča reč v travi mlad strašen vitez, ki jih ubije šestdeset na mah.

»Takih vitezov potrebujemo,« je rekel kralj veselo in vprašal Nisemplaha: »Je res, kar pravi napis na tvojem ščitu?«

»Še več jih ubijem,« se je pobahal krojač-vitez.

»Takega junaka mi je poslal sam Bog!« je rekel kralj svoji hčeri in povabil Nisemplaha kar v kočijo. V kraljevem gradu je dobil krojač-vitez lepo stanovanje in stregli so mu ter ga častili kakor veliko gospodo. Vendar je živel v strahu, ker ni vedel, kaj mu bo kralj zapovedal.

Tisti čas so bile med kraljem velike nadloge: mesta so se puntala, po gozdovih se je pomnožila zverjad in trgala kmetom živino, v gradovih so stanovali velikani, ki so ropali potnike in trgovce. Kraljevi vitezi so bili pa v rodu in v prijateljstvu z velikani po gradovih in niso hoteli nastopati proti njim. Samo junak iz tuje dežele je mogel tu pomagati kralju.

Kmalu je poklical kralj krojača-viteza predse in mu rekel:

»Ljubi junak! Imam težavo, ki ji boš samo ti kos: po mojih gozdovih se podi huda zver. Merjasec, ki ne žre želoda, ne je bukvic - samo z ljudmi se pita zverina; na tisoče mi jih je že požrla. Škoda dela po travnikih in na polju. Moji lovci ne morejo ukrotiti te zverine; cel regiment vojakov zbeži pred njo. Pa tebe, junak moj, bo gotovo igrača, da to zver ukrotiš in mi je pripelješ pod strel.«

»Pomagaj mi Bog!« si je mislil Nisemplah in se poklonil. Vzel je ščit in meč in šel v gozd. A še ni prišel daleč, ko se je stresla zemlja, kakor da prihaja čreda volkov. In že je začul sopihanje kakor grom z neba.

Krojaček je vzdihnil: »Usmili se, Bog, moje grešne duše!« 

Iz grmolja pridrvi merjasec - velik kakor vol. Oči ima kakor ogenj, oglje kakor srpa, iz rilca pa mu pršijo pene kakor sneg pozimi. Merjasec se zažene naravnost priti ubogemu junaku. Nisemplah se obrne in beži in beži … Za njim sopihanje kakor grom z neba, pod njim pa se trese zemlje … Tako priteče junak do kolibe v gozdu, skoči vanjo, a pozabi zapreti - in že je v kolibi - že je za njim - besna zver. Junak zagleda okno nad seboj, se zaleti v svojem strahu visoko v zrak pa prileti skozi okno pred odprta vrata kolibo. Hitro so domisli in zapahne vrata. Samozavesten se vrne v mesto, stopi pred kralja in mu sporoči:

»Zgodilo se je, kakor je ukazalo vaše veličanstvo! Za ušesa sem privlekel merjasca v gozdarsko kolibo. Tam je zdaj, da se pozabava Veličanstvo z njim. Zapoved, da se zberejo lovcu, sem že dal.«

Pa so postavili tri vrste junaških strelcev okoli kolibe. Kraljev paž je odprl vrata. Zverina je zarjula … Kralj je ustrelil prvi, za njim vsi lovci in potem so klicali: »Živel kralj! On sam nas je rešil pošasti!«

Veliko časti so pa izkazali tudi krojaču-vitezu. Kraljična mu je poslala bel robec z rdečim robom in lep pozdrav. Že je mislil, da bo užival zdaj zasluženi mir. Pa je bilo komaj dva dni in že ga spet pokliče kralj in mu veli:

»Velika je tvoja moč, junačina moj! Igrača ti bo, da nas rešiš še druge nadloge: v hosti pod goro je medved, ki ne uživa ne medu ne sladkih koreninc. Samo moje ljube podložnike trga in požira za zajtrk, kosilo in večerjo. Ubij medveda! Veliko bo tvoje plačilo!«

Žalosten se prikloni Nisemplah in odide v hosto pod goro. Nedolgo, pa že sliši renčanje kakor od črede medvedov. Pred njim se postavi strič Miško, velik kakor grad, si oblizuje tace in jih moli priti Nisemplahu. Ta smukne na visoko smreko in pozabi v svojem strahu , da je medved plezavec. Miško spleza za njim in že je na tem, da zgrabi s tabo nogo ubogega junačka. Ta pa pokliče Boga na pomoč in skoči s smreke na bližnji hrast. Miško za njim. Pa kar je držalo šibkega Nisemplaha ni mogla držati težkega strica. Veja zapoka in Miško pade in zlomi vse pod seboj. Zaplete se v polomljene veje, da ne more iz njih. Nisemplah si hitro pomaga. Raztrga kraljičin robec in zaveže s prvo polovico medvedove zadnje šape, z drogo pa prednje in obesi Miška na hrast. Samozavestno se vrne h kralju.

Spet je kralj ustrelil medveda. Po vsej deželi so obhajali veselice. Nisemplah se je sprehajal štirinajst dni po kraljevih vrtovih in se pogovarjal s kraljično. Tačas pa so prihajala kralju dan za dnem poročila o uporih in umorih. Kralj je postajal dan za dnem bolj žalosten. Poklical je Nisemplaha predse in mu rekel:

»Preljubi Nisemplah! Moje najbogatejše mesto se je podalo upornikom. Moj edini up si ti! vojska je pripravljena. Stopi ji na čelo in ne pozabi: če zgubim to mesto, je zgubljeno vse.«

»Po meni je!« je vzdihnil sam pri sebi Nisemplah. »Kako naj vidim vojsko, ko še meča ne znam držati? In tolikšno vojsko? Ko bi bil sam, bi mi pomogla dobro sreča …«

Glasno je rekel kralju: »Kralj moj! Sam naj izvršim delo in sam naj dobim plačilo!«

Osupel je pogledal kralj nanj - strmeli so dvorjani: »Sam nad upornike?« 

Nisemplah se je branil: »Ni treba ne oklepa ne konja - meni zadostuje moj meč.«

Kaj bo vitez brez konja? Pripeljali so Nisemplahu živega vranca, ki je prhal in se vzpenjal, da je šel kar mraz po ubogem krojačku, saj ni bil še nikdar na konju. Toda posadili so ga nanj in mu dali vajeti v roke in nadeli so mu ostroge na noge. Nisemplah se je domislil: »Zavežite mi noge pod konjskim trebuhom!«

Konjarji obstanejo, kralj se začudi, vendar zapove: »Storite vse, kar vitez želi.«

»Srečno! Z Bogom, nada naša!« zakliče kralj, vpijejo dvorjani, solzi se kraljična. Hlevar izpusti konja in konj v polagan hop. Odskakovanje od sedla pa ne de dobro Nisemplahu. Meni, da bo ustavil konja, še prigovarja mi in ga pritiska z nogami - konj pa v dir in vedno huje, vedno huje proti sovražnemu mesto … Ob cesti stoji leseno znamenje. Nisemplah se ga oprime, ker je bil pozabil, da je privezan na konja. Znamenje se pri tleh odlomi, dolgi močni kol ostane Nisemplahu v rokah, konj pa drvi divje naprej … Že je mesto jezdecu na očeh - -

Le-tam se je že razširil glas o strašnem junaku, ki pobija divje zveri, kakor bi bile krotke ovce. Vse mesto zatrepeta, starešine se ogrnejo s plašči žalovanja in si potresejo pepela na glavo, žene pa čakajo bose, da pride najbolj strašni vseh junakov v nepokorno mesto.

Že so zagledali oblak prahu - iz njega je zdirjal kakor blisk jezdec … Starešina zavpije: »To je on … S svojim strašnim orožjem nas bo vse uničil! Noge ima zvezane - to je znamenje, da ne ob razjahal, dokler nas ne ugonobi! Usmili se nas, o Bog!«

Vsi padajo pred mestnimi vrati na kolena. Vihrajoči Nisemplah se pa ne briga za klečeče - njemu je mar samo za vrata. Če se tu ne bo rešil konja, potem ga zanese gotovo v smrt. Vrže kol od sebe in se prime z obema rokama oboka mestnih vrat.

Ljudje zaprosijo: »O velikodušni! Prizanesel si nam - prizanesi še tudi našim vratom!«

Nisemplah pa ne more ustaviti konja. Ta drvi ž njim po celem mestu in se ustavi šele v slepi uličici. S strahom pričakuje Nisemplah starešine in ljudstvo, ki hiti za njim. Opogumi se šele, ko sliši njih prošnje: »Milost! Milost, plemeniti vitez! Hočemo se pokoriti.«

Nisemplah se opogumi in zavpije: »Milijon tolarjev in prve meščane za talce!«

tako se vrne na dvor. Kralj ga objame, kraljična se mu ponudi za nevesto, dvorjani in dežela pa ga slavi kot rešitelja vsega kraljestva. Krojaček-vitez postane prvi za kraljem.

Še so pa bivali po trdnih gradovih velikani, in morili trgovce in kmete. Kralj je spet poklical Nisemplaha in mu rekel: »Vitez moj dragi! Še samo eno naloga te čaka, potem zahtevaj od mene karkoli. Ukroti mi še velikane!«

»Zadnja je ta, res« si misli žalostno krojaček, »saj vem, da to pot ne odnesem glave. Velikanom ne zmorem, ča pa kralju povem resnico o svojih junaštvih - me obesijo.«

potrt gre iz mesta. V tesni ulici mu zadiši po kvargljih, majhnih sirovih kolačih in jih kupi. V jarku pa najde vrabca, ki se je zapletel v motvoz. Vzame ga s seboj, da si ga speče za večerjo.

Spusti se v gozd. Ne daleč. Kar zagleda velikana, ki lomasti proti njemu, velik kakor smreka. Bil je ravno dobre volje, zato ne pobije kar brž pritlikava Nisemplaha, ampak ga vpraša prijazno: »Kdo si ti, malček?«

Nisemplah pokaže ponosno napis na svojem ščitu in se postavi: »Jaz sem Ivan Nisemplah, končam jih šestdeset na mah.«  »Tako - tako!« se zakrohota velikan. »Kar šestdeset na mah! Potem se morava pa poskusiti.«

Pobere kamen-kremen in ga stisne v pesti. Zlomi se v tri kose, iskre pa švigajo izza prstov velikana kot pri kovaču na nakovalu. Nisemplah vzame iz žepa pest kragljev, se skloni, kakor da pobira kamen, stisne kvarglje, da mu teče sirnica izmed prstov in pokaže sirasti močnik velikanu: »Daj - naredi ti tako!«

Velikana postane sram. Dolgo molči potem pa povabi Nisemplaha, naj prenoči pri njem, ker se bliža noč. Nisemplah gre z velikanom. Ko hodita nekaj časa po gozdu, se ustavi velikan in pravi: »Poskusiva se še enkrat. Če me spet zmagaš, bom priznal, da sem otrok v primeri s teboj.« Velikan vrže kamen visoko v zrak. Pet minut preteče, preden spet kamen pade na tla. »Zdaj pa jaz,« reče Nisemplah, pa vrže svojega vrabca navzgor. Vrabec leti, leti zmiraj više, zmiraj više … Čakta pol ure, a vrabca še ni nazaj. Velikan ostrmi: »Kaj takega pa še ne!«

»Zaman bi čakala, prijatelj,« reče Nisemplah tako mimogrede. »Kamen sem vrgel naravnost v nebo, da se poigračkajo angelci ž njim. Pridita v velikanov velikanski grad. Gospodar pelje svojega gosta v sprejemno dvorano in ga prosi, naj počaka samo malo, ker ima nujen opravek. Nisemplah pa kmalu zasliši, kako velikan kliče svojega krata in mu veleva: »Pojdi in pokliči vse velikane naše dežele! Imam v dvorani človeka, ki ga sama ne zmoreva. To je tisti, ki je pokoril kralju zveri in mesta. ko tega ubijemo, smo trajni gospodarji dežele.«

Nisemplah bega po dvorani, da ib tekel. Toda edina vrata so bila zapahnjena od zunaj, okna pa previsoka »Po meni je!« pomisli.

Zvečer pride velikanov, da se dela kar tema. Prinesli so vina in nalivali Nisemplahu. Radi bi ga opili, da bi ga potem laže ubili. On je pa izlival vino pod mizo in se delal pijanega in zaspanega. Nadel si je ponočno kapo in prosil, da mu odkažejo ležišče. Peljali so ga v kamro, ki ni imela oken, in so zapahnili vrata. Ubogi Nisemplah se domisli, da bi se skril pod posteljo. Pa groza! Pod posteljo je bilo - mrtvo telo. Nisemplah se domisli, da so ubili človeka velikani, kakor bodo njega .Pa mrlič naj mu pride prav: položi ga v posteljo, odene ga in mu dene na glavo svojo kapo. Svojo obleko pa spravi na stol poleg postelje in se vleže pod posteljo. Kmalu prihrume velikani in odsekajo mrliču v postelji glavo. Na to pijejo in vriskajo, dokler vsi pijani ne pospe. Tedaj gre Nisemplah previdno v dvorano in poseka vsem velikanom glave, naloži jih na velik voz in pripelje kralju.

Nepoposno je bilo potem veselje na dvoru in po vsej deželi. Kralj je dal Nisemplahu svoje edino hčerko za ženo in mu zapustil kraljestvo. Modri možje so pa zapisali mladega in starega kralja junaška dela, da je prišel glas o njih še do današnjih dni.

II. Knjiga: 3. O sinčku Binčku[uredi]

Bil je Binček prava neroda. Zdaj je prevrnil škaf z vodo, zdaj raztresel vrečo s semeni, zdaj splašil vaške kokoši, zdaj čredo govedi. Na paši je puščal krave v škodo in ovce volkovom. »Samo za škodo si,« je stokala njegova mati, uboga vdova. Pa so ji ljudje svetovali: »Daj fanta kam služit, tam ga bodo že zbrihtali.«

Mati je dala Binčka trgovca v mesto. Toda tudi tam je uganjal Binček svoje nerodnosti. V mleko je vlil petroleja, sol je prodal za sladkor, poper za sladko skorjo. Naredil je toliko škode, da ga je trgovec zapodil in je morala mati prodali edino kravico, da je poravnala pri trgovcu. Otroci na vasi so pa nagajali Binčku:

»Sinček Binček, kje si bil Tam v Ljubljani si štrence vil Kaj so ti dali v plačo? Pišče, ki ni še shodilo.«

Binček se je skrival pred otroki in je premišljeval, kako bi naredil kaj pametnega, da bi se ne govorilo o njem tako posmehljivo.

Vedel je, da so v gozdu blizu mesta roparji. V skalni duplini so in nihče ne more do njih. Pa ko bi on, Binček, mogle pobiti te roparje, bi dobil gotovo toliko denarja, da bi kupil materi drugo kravo in otroci na vasi bi peli o njem: »Sinček Binček je junak, nihče mu v selu ni enak.«

Zgodilo se je tisto poletje, da je prišla v deželo huda bolezen. Modra žena na vasi je povedala, da ne bo obolel in tudi umrl, kdor bo jedel riž, kuhan ali pečen, zabeljen ali nezabeljen. Župan in starešine so si kupili kar cele vreče riža - in potem je vse uživalo riž zjutraj, opoldne in zvečer. Samo Binček ni dobil riža. Mati ni imela več krave in tudi ne denarja za mleko.

»Umrl bom!« je stokal Binček. Mati je okopavala krompir pri županovih in dala zasluženi denar Binčku. Naročila mu je: »Beži v mesto, kupi dva kilograma riža in priteci nazaj! Ne ustavljaj se po pri oknih in po potih, da te ne zalotijo roparji ali bolezen.

Mati je dala Binčku velik locnat koš na roko, da spravi vanj riž, in je gledala dolgo za njim in klicala: »Teci hitro, sinček!«

To je bilo v ranem jutru. Z mlekaricami je prišel Binček v mesto, kupil riž, prodajal zijala in šel komaj proti poldnevu iz mesta.

Gre in preklada nerodni koš s komolca na komolec, gre in se hvali, kako pametno je vse naredil, prišel v mesto, kupil in se vrnil.

Papirnati žokec v košu je pa skakal pri prekladanju in dobil luknjico. riž se je vsul v koš, poiskal luknjico v košu in se izmuzal iz koša. To je bilo, ko je šel Binček skozi veliko vas. Kokoši te vasi so hitro zapazile, da jim siplje prijazni deček dobre kaše: tekle so za njim, zobale in grakljale: »To je deček, to!«

Binček si je pa mislil: »Kako prijazne kokoši so v tej vasi …«

Kokoši so pobirale riž in zagotavljale: »Dobra je tvoja kaša, dobra!«

Sonce je pripekalo in Binček, ki je zgodaj vstal, je postal truden in zaspan. Ob cesti je stala prazna koliba. Binček se je vrgel na tla in zaspal s košem na roki. Zbudilo ga je glasno kokodakanje. Debelo je pogledal okoli sebe. Koliba je bila polna kokoši, ki so pripovedovale:

»Zdaj gremo, Binček, kokodajs, domov. Za kašo jajca - iz jajec bo piška - iz piška krava - kokoko-dajs!«

In druga za drugo s ose kokoši lepo priklonile in odletele. Binček je pogledal po tleh in vedel polno jajec, lepih belih jajec. ponavljal je poslovilne besede kokoši: »Iz kaše jajca - iz jajec piška - iz piške krava« in si je mel oči: »Koko naj izleže piška kravo? Ni tega nikdar bilo in ne bo, kokoške! Pač bo mala lahko prodala jajca in piške, ali za kravo še ne bo.« Šel je in pobral jajca v koš. »Poleg riža,« si je mislil, »še toliko jajec! To bo gledala mama! Rekla bo: 'Sinček Binček, srečo imaš in prebrisan dečko si!' in vsa vas bo govorila o kurah in o jajcih in o Binčku.« - Pa kje je riž? Papir je luknjast in koš tudi … »O te gromske koklje!«

Binčku se je kar posvetilo v glavi. Pobral je jajca in stopal potrt domov. Nič ga ne bo hvalila mama in, če izve vas …

Hodi Binček zamišljeno in žalostno. Sonce pripeka in ga zmaga. Binček sede na travo in zaspi pod božjim soncem. Prebudi ga tenek »pivpivpiv« in nekaj mehkega , ki se mu stiska v roku, pod vrat in ramo. Pogleda in zazija: na robu koša, na njegovih rokah in nogah drobnijo in pivkajo komaj izlegla piščeta … Druga se kobacajo še iz prekljuvanih lupin …

Pa glej! Piščeta rastejo kar pred Binčkovimi očmi, piščeta pivkajo: »Iz kape jajce, iz jajce pišče, iz piščeta krava!«

»Nikdar ni bilo in nikoder ne bo!« je skrbelo Binčka in pomagal je zadnjemu pišku iz lupine, polovil vse v koš in se napotil naprej.

Blizu gozda je našel slikarja, ki je delal pod razpeto platneno streho. Binček pirsi, če sme posedeti pod streho in pravi slikarju o rižu in kokoših. Slikar posluša in se Binčku smeje. Tačas pa uidejo piške iz koška in jamejo zobati barve, ki so stale v posodicah na tleh. Ko pozobljejo že vse, se ozre slikar in zadere na Binčka: »Res si prava neroda in nesreča! Kar hitro se mi zbudi s tvojimi piškami! Bajto prodam tvoji materi, da dobim povrnjeno škodo.«

»Nikar, gospod, nikar!« prosi Binček in se krega nad piščeti. »Kravo mi obljubujete, pa me ženete z materjo izpod strehe…«

Piške pa odgovarjajo: »Iz piške krava, sinček Binček!«

»Prismode ste , klepetave in neumne, kakor ves kokošji rod,« se jezi Binček in stopi v gozd. Ne upa se domov; zdi se mu najbolje, da si poišče kako šuplo drevo in se nastani v njem.

Ko taka ogleduje drevesa v gozdu, ga naenkrat obkolijo bradati črni možje in ga izprašujejo, kaj tod išče. Binček pove, kaj in kako, roparski glavar pa se razveseli:

»Prav! Včeraj smo ubili vašega kuharja, ker je bilo poletna pripaljena. Boš pa ti za kuharja. Takoj podavi vse piščeta, oskubi jih in peci!«

Poženo Binčka v veliko votlino, kjer je bilo polno sodov, velikih in majčkenih. Binček zakuri in napolni velik kotel z vodo. Potem se loti pišk … Pravi jim: »Prav se vam godi! Če bi ne bile barv požrle, bi zdaj doma kašo zobale.«

Piške pa zatrjujejo: »Kravo dobiš, kravo!«

Ko so bila piščeta pečena in regrat opran, pokrije Binček veliko mizo z ukradenim prtom in nosi na mizo. Roparji jedo in grozijo Binčku: »Tvoja sreča, da nisi prismodil pečenke!« 

Jedo in se veselijo. Nakrat pa zastopa glavar: »O moji grehi! Za umret mi je!«. pa zaobrne oči in se zgrudi v smrt. Drugi roparji mu ne morejo pomagati, ker je vsem slabo. Binček jim skuha hitro tisto kavo, ki je pravila o njej njegova mama, da je zdravilo za vse bolezni, pa preden je bila kava kuhana, so bili že vsi roparji mrtvi. Barve, ki so jih pozobale piške, so bile strupene, in strupeno meso pišk je zastrupilo roparje.

Ves prestrašen steče Binček domov k materi, mati k županu, župan pa k orožnikom. Vsa vas je šla z orožniki v gozd. V votlini so našli veliko blaga, v velikih posodah obilo vina, v majhnih pa zlat in srebrn denar.

Okradeni ljudje so prihiteli v votlino in piskali svoje blago. Vse je bilo veselo, da je pokončano roparska nadloga, vse je hvalili in obdarovala Binčka. Dobil je toliko, da je kupil materi kravo in povrnil slikarju škodo in še mu je ostalo, da je začel trgovino z žabami. Nič več mu niso otroci nagajali, on pa jim je rad razkladal:

»Kar nikdar ni bilo, se vendar zgodi - kokoši in piške so modre stvari.«

II. Knjiga: 4. Povodna deklica in lovec[uredi]

Bilo je nekdaj in ni več. V morju in jezeru, po rekah in velikih potokih so bivale povodne deklice: da pasu ženska, od pasu riba. Na dnu voda so imele prelepe kristalne palače, po njih so se sprehajale, plesale in pele in si spletale zelene dolge lase. Včasih so se vozile na sprehod. Voz iz samih ribjih luskin, konji-ribe, vajeti- povodne alge. Vsako leto enkrat so se zbirale povodne deklice v Blatnem jezeru pri svoji kraljici. Tam so poslušale ukaze, tam so se shajale s povodnimi možmi, tam so se sklepale možitve.

Ali povodne deklice so rajši gledale žive mladeniče, ki so se vozili na splavih in v čolnih po vodi, hodili ob bregu, lovili ribe in ptice in pasli črede. rade so se pokazale mladeničem, pozdravljale in vabile so jih z belimi rokami, mamile jih s sladkim petjem im smehljajem. Večkrat se je zgodili, da je zahrepenel mladenič po povodni deklici in blodil po vodi, dokler ga ni potegnila v svoj svetli dom.

Tam je živel brezskrbno življenje. Če se mu je stožilo po ljudeh, je pač mogel iz vode, ali ni smel nazaj. Tak človek pa ni mogel več živeti med ljudmi, ne uživati njihove hrane. Na telesu so se mu naredile lukse, pozabil je na človeško govorico. Ogibali so se ga ljudje. V neskončni želji po mokrem domu in ljubkih deklicah je blodil tak človek po vodi, dokler se ga niso usmilile deklice in ga poklicale nazaj.

Vse drugače pa je bilo, če se je človek deklicam zameril. Voda ga je vrgla na suho, umrl je od hrepenenja. Zgodilo se je tudi, da se je spremenila povodna deklica v človeško podobo in se približala mladeniču, katerega je ljubila. Taka deklica je ostala ljubljenemu zvesta, kaznovala pa je njegovo nezvestobo.

Tudi Savica, najmlajša povodna deklica, ki je bivala v Savi, se je ozirala željno po ljudeh. Zaman jo je svarila mati: »Ne želi si, neumni otrok, človeške ljubezni! Nezvesti in nestalni so prebivalci suhe zemlje. ne drže zvestobe drug drugemu, kako bi jo povodno deklici? Saj si slišala, kako je zapustila povodnega moža v Dravi ljubljena žena, slišala si, kako je zapustil kraljevič mater naše kraljice. To je nezvesti rod. Igraj se, Savica moja, s kamenčki in ribicami, spletaj si vence iz ličja in školjk ter bodi vesela, a ne izkušaj slabosti človeškega srca!«

Savica je poslušala, a ni slišala.

Ob Savi so bili veliki gozdovi, po gozdovih je hodil mlad lovec. Z zeleno suknjo, lokom v roki, sokoljim peresom za klobukom. Prelep se je zdel Savici. Ni si mogla misliti, da bi mogle biti tak lep človek nezvest, da bi bil danes te jutri druge misli. Morda, si je mislila, ne more biti zvest povodni deklici? Ko bi pa nase vzela človeško podobo, uživala bi gotovo tudi trajno človeško ljubezen.

Mati je videla Savičine koprneče poglede. Veselila se je, da se je bližal dan zborovanje in možitev. Kraljica v Blatnem jezeru bo gotovo zaročila Savico s kakšnim imenitnim povodnjakom; tako bo otrok pozabil na lovca in ušel nesreči.

Prišel je kraljičin klic. Raznašal ga je zalit sulec, ki se je poklonil Savici in namežiknil njeni materi: »To bomo pa možili! …« Toda Savici ni bilo všeč njegova beseda. Ko je gostila mati kraljičinega glasnika z mladimi ribami, je hitela Savica k bregu, da bi videla lepega lovca. Mati jo je klicala in pokarala, toda Savica se je samo namrdnila in molčala.

Drug dan je zapregel voz klin. Dve veliki ščuki sta ga vlekli. Savica je pravila mati, kako se mora ponašati pred kraljico. poljubiti ji mora roko, odgovarjati jasno, če jo mogočna kraljica pošasti z vprašanjem.

Toda Savica ni poslušala materinega navodila, gledala je samo na bregove, morda bo le zagledala zalega lovca. Zaman ji je pravila mati o zlatih ovčicah, ki se pasejo ob Blatnem jezeru n se lastnina kraljica vil.

Sava se je zlila v Donavo, mater rek.

Tam se je sešlo več voz, ki so prihajali iz Labe, Drave, Ljubljanice, Reke in Vltave. Koliko je bilo pripovedovanja! O deklicah, o povednih možeh, o ljudeh. Največ je bilo žalostnih ljubezenskih zgodb.

»Dekleta hite najrajši v svojo pogubo,« si je brisala oči stara gospa iz Vltave. »Brani jih in brani: Ne človeka! Toda ona hoče prav človeka. Potem jo pa zapusti in je jok in cmerenje.«

»In tako daleč se spozabi, da vzame nase človeško podobo, nerodne noge in težko hojo, samo da ugaja štorkljaču,« pripomni Labenka.

»In ko jo zapusti, pride osramočena k nam,« je rekla Savičina mati in pogleda svojo hčer. Saj je uganila njeno skrito željo; spremenila bi se rada, samo da bi znala, kako …

Savica je poslušala v goreči želji, da izve, kako se lahko spremeni povodno dekle v dekle, ki hodi po suhem. ni je prestrašilo ono pomanjkanje. Zali lovec bi ji gotovo ne postal nezvest, naj je ona najlepša povodna deklica, kar jih je daleč naokrog … Oprezno je vprašala Labenko, ki se je vozila tik nje, za pojasnilo, med tem ko se je mati pogovarjali z Ljubljanko o tamošnjem povodnem možu, ki baje živi v vednem prepiru s svojo Uršiko.

Labenka je pojasnjevala: »Povodnica, ki hoče postati človek, mora skočiti o polnoči ščipove noči trikrat na breg in reči: 'Vzemi rep - daj breg noge!'«

»Toda ljudje nosijo nekakšno perje na sebi, kajti ne vidim luskin?« je poizvedovala boječa zaljubljenka.

Labenka je pogledala sestro in jo podučila: »Tistemu perju pravijo obleka. Če hoče v človeka spremenjena povodna deklica dobiti tako obleko, naj gre pod brezo in reče: 'Srebni las, vitki stas, bodi moj pas!' in dobi obleko. Če se hoče povrniti v vodo, spremeni samo besede. Toda pomni, Savica: Še vsaki je bilo žal, da je tako ravnala.«

Savica je molčala. Zdaj je čutila, da je bliže izpolnitvi sovjih želja.

Pripeljale so se po Donavi do Blatnega potoka, po njem pa naprej do Blatnega jezera. Ob bregu so se pasle zlatorumene ovčice, katerih mleko ozdravi vsako bolezen.

Kraljica je prejela poklicane v krasno dvorano. Vsa je bila pokrita z leskatajočimi se koraldami in biseri, sedela pa je na velikem somu. Mati je vpeljala Savico pri kraljici in drugih dvorjankah in gospeh. Savica je odgovarjala raztreseno na ljubeznive besede. Gospe so is namigovale, da je Savica slabo poučena, domišljavo dekle, ki ne ob naredilo dobrega vtisa, kakor sanja njena mati, misleč ob njej, da je najlepša in najmodrejša.

Obravnavali so marsikaj na letnem občnem zboru. Sprejemali so marsikatere točke povodne postave. Kraljica je dala nekaj novih ukazov.

Po težavnem državniškem poslu se je začela zabava. Pevska in plesna veselica. Ob teh s ose sklepala prijateljstva in možitve. Neoženjeni povodni možje so se zbirali pri dekletih in marsikdo se je ustavil ob Savici. Donavan, zelo bogat mož, se je pogovarjal z njo, mati je samo pazila in ugibala o uspehu pogovora. Prišel je ljubljanski povodnjak, o katerem je vedela vsaka reka in potok, da ga noče pustiti njegova žena, Uršika, tista, ki jo je ugrabil v Ljubljani pred mnogimi leti pred očmi vseh plesalcev na loki, pa se še sedaj ni privadila moža in njegovega doma.

Ljubljančan je poškilil na Savico in dejal zaupno njeni materi: »Rad imam svojo staro, ali eč bi mi dala Savico, bi popustil Uršiki, naj gre plest po Ljubljani!«

Savica je hitro potegnila mater za rokav: »Ne poslušaj starega dedca, mati!«

Mati je pomislila, da bi bilo res škoda njene lepe hčerke za takega starega pustolovca, ki ogleduje rad ljubljanske perice in ki bi rad ugrabil še kakšno ljubljansko Jero ali Špelo, če bi mu ne branili blagoslovi in cerkev. In tudi: kaj ima ljubljanski povodno mož? Plazi se po tistih umazanih koritih, dočim ima Donavski prostran dom in veliko dohodkov. Zato je mati sladko govorila z Donavskim in ga pustila s Slavico, da se kaj pomenita.

Toda Slavica je vprašala svojega snubca samo, če prijaha kaj dosti lovcev na Donavin breg.

Zavzeto je pogledal fant dekle in se obregnil: »Potopil bi najrajši to vrsto ljudi!«

»Meni pa tako zelo ugajajo!« je vzdihnila Savica.

Užaljeno se je priklonil imoviti snubec in se približal drugi deklici.

Mati je pristopila k hčeri in jo pokarala: »Kako si vendar nerodna! Nikdar ne boš dobila moža!«

Poslovila sta se od kraljice in njenih gostov.

Vso pot po Blatnem jezeru in po Donavi je karala mati Savico, vso pot je mislila deklica samo, kako bi se približala lovcu. Videla je in vedela, da žive ljudje v zidanih ali lesenih stvareh, iz katerih vstaja včasih dim. Vedela je, da mešajo takrat ženske po ponvah in da moško pojedo potem tisto mešanje , pravo godljo. Tudi ona bo živela v koči, tudi ona bo kuhala mlademu lovcu.

Ljubezen je povodno deklico popolnoma zmešala. Skočila je trikrat na breg, izgubila je rep in dobila noge. Stopila je pod brezo in dobila še obleko. Poznala je pot mladega lovca, ki je prihajal vsak večer k Savi.

In tako je vsak večer srečal mladi lovec lepo čedno dekletce, ki je nosilo zelo košarico. Oči so iskale oči, lovec jo je nagovoril in ona je rada odgovorila. V košku je imela maline. Ponudila mu jih je in prijateljstvo je bilo sklenjeno. Lovec je hotel seveda pospremiti lepo deklico, toda ni dovolila, temveč je kar nalepoma izginila izpred oči, ko je še vedno gledal za njo.

Savica se je tako spreminjala v dekletce vsak dan, toda samo za toliko časa, da je lahko povasovala z lovcem, nakar je izginila v Savo. Stalno človeško podobo pa bi dobila samo v tem primeru, če bi jo lovec poljubil v zvesti in čisti ljubezni. O tej njegovi ljubezni pa se je hotela se prepričati.

Vsak večer sta se srečevala ob Savi. Vsak večer jo je prosil, da bi jo smel spremiti na dom. Vsak večer jo je izpraševal: »Povej mi vendar, prekrasna, odkod prihajaš in kam izginjaš?«

Deklica ni odgovorila.

Poletje je minulo, jesen je prihajala z mrzlimi vetrovi. Mladi lovec se je naveličal prihajati na breg, vabil in prosil je deklico: »Poglej, mraz prihaja! Kaj bi se shajala na tem pustem bregu, ko imava v gozdu dom in ognjišče! Bodi moja žena, prekrasna deklica! Pri meni je dovolj medu in divjačine, sladkega mleka in kislega sadja. Prepričaj se sama o moji ljubezni!«

Deklica je ugovarjala: »Mladenič! Rekel mi je stari oče: ´Mladeničevi glasovi so mikavni in medni, a sleherni le vara.´« 

Lovec je pokleknil na obrežni pesek in se zaklel: »Naj ne uživa duša miru, če prelomom kdaj ljubezen in zvestobo do tebe.«

Svareče je dvignila Savica roko: »Drži drzno prisego, lovec! Ne pozabi! Kdor prelomi sveto prisego, mu bo gorje na duši in telesu!«

Lovec se je zopet zarotil pri oblakih in vodi, da ji bo vedno ostal zvest.

Povodna deklica je verjela človeški prisegi in šla z lovcem v njegovo hišo. Tam je kuhala in pela, pripovedovala mu mnogo lepega, samo od tega ne, od kod je in kaj.

Ali kratka je bila njena sreča. Prikrajšala pa si jo je sama.

Vedela je, da je človek nestalen, vendar je še sama hotela skušati njegovo zvestobo.

Nekega večera je rekla lovcu: »Pojdi vendar in vrzi mrežo, veš dobro, da imam rada ribjo jed nad vse!«

Lovec je šel in vrgel mrežno. Kar vstane nad Savo bela megla, zgosti se in prikaže se lepa deklica. Smehlja se mu in ga vabi: »oj, mladi lovec, če imaš še svobodno srce, pridi in ljubi me!«

Lovec je pozabil na sveto prisego in ženo v gozdu, hitel je za prelestno deklico, ki se mu je smehljala in se mu umikala; hitel je za njo in ji gredoč prisegel, da je še svoboden v srcu in duši, in da hoče ljubiti vedno in vselej samo njo …

Tedaj se je razburila mirna voda, prelepa prikazen je postala velika in strašna, zaklicala je z njemu zelo znanim glasom: »Kje je prisega? Sveta prisega? Kaj je tebi prisega?! Priče so bile oblaki in nebo … Kdor prelomi sveto prisego, bo trpel grozno muko na duši in na telesu … Trpi, nezvesti, podli človek! Naj ne najdeta miru ne duša ne telo! Naj duše noče nebo in ne zemlja telesa! Begaj nemiren do konca dni ob bregovih moje reke!« 

Strašna nevihta se je dvignila in prikazen je izginila v njenih vrtincih.

Lovec je begal po bregu. Skozi šum vetrov je slišal iz valov jokajoč glas svoje žene. Spomnil se je, da je ljubil povodno deklico ter da ga je ona sama preizkusila. Hotel je v gozd, v svojo hišo: morda zdaj sedi že tam in mu bo gotovo odpustila. Hotel je v gozd, toda nevihta ga je zagrabila in premetavala kakor list. Sem in tja ga je zaganjalo, in šele proti jutru, ko je nevihta pojenjala, je priblodil do kraja, kjer je stala prejšnji dan njegova hiša. Zdaj so tam ležala le razmetana bruna in tramovje.

Lovec se je razjokal in bežal k reki. Klical je Savico, prisegel in se zaklinjal. Toda voda je hitela mimo naprej in le iz njenega dna se je slišal tih jok.

Tedaj pa se je na bregu prikazala velika okrogla glava, vsa pokrita z bičjem in ovita z jezerskimi rožami. Bil je povodni mož iz Donave, ki je prišel obiskat Savico. Čemerno je ošinil s pogledom nesrečnega lovca. Zaradi tega se joče Savica, zaradi tega se bo jokala žive dni?! Srce povodne deklice ne zna menjati svoje ljubezni in ne odpustiti nezvestobe.

Povodni mož je zaklel lovca, ki je prestrašeno in presunjeno zbežal.

Še zdaj blodi od gozda k vodi in od vode k gozdu. Noče ga zemlja, noče ga nebo.

Včasih se dvigne na beli megli prelepa prikazen. Vabi ga z belimi rokami. On hoče k nji – k svojemu miru. Toda ko prihiti k vodi po ta mir, se prelepa spremeni v strašen, divji, grozeč glas, ki doni kot kletev:

»Begaj do konca dni! Kje je prisega, tvoja prisega!? Gorje človeku, ki prelomi svojo sveto prisego! Noče nebo duše in ne zemlja kosti.«

II. Knjiga: 5. Vedma – kraljična[uredi]

Onkraj visokih gora leži sedma dežela, silno bogata dežela. V tej deželi je živel star kralj in kraljična Bela, njegova hčerka. Bila je dedinja kraljestva, lepo ali prevzetno dekle. Prihajali so snubci iz vseh dežel, onkraj in tokraj gora in morja – prevzetni kraljični pa ni bil nihče po volji.

Na visokih gorah, ki zapirajo deveto deželo, je stanovala kraljica vil. V zračnem gradu oblakov, na prestolu bleščečega snega. Ta kraljica se je zaljubila v zalega pastirja in je zapustila oblakov zračni grad ter se naselila v nizki koči. Toda ker ni iz zemlje, sili od zemlje – težke skrbi, hinavščina ljudi, vse se je zastudilo vili. S sinčkom Vilanom se je vrnila na višino gora.

Vilan, sin pastirja in vile, ni bil človek in ni bil duh. Težko mu je delo bivati med oblaki in vilami na visoki gori. Hrepenel je po ljudeh v nižini. Domneval je vilin sin, da so ljudje dobri, zvesti in nesebični. Rad se je spuščal v nižino k ljudem.

Nekoč zagleda v kraljevem vrtu krasno dekle v bleščečem nakitu, v svetli obleki. Zaljubil se je v dekle, kraljično Belo. Ko se je vrnil v materin dom, je posedal cele dneve na oblaku, ki je plaval nad sedmo deželo, in gledal samo, kje bi videl ono lepo zemeljsko bitje vročih oči in vročega srca. Mati kraljica je videla, kaj boli sina. S solzami mu je prigovarjala, naj ne misli na prevzetno kraljično, na hudobne ljudi. »Glej,« mu je dejala, »tu imaš čisti mir, tu te spoštuje in ljubi vse. Ljudje pa so hinavci in zasmehljivci.« 

Ali Vilan ni verjel in ni poslušal. Vse dni in noči je strmel samo na Belin grad. Tedaj je spoznala kraljica vil: kar je iz zemlje, sili k zemlji. Poklicala je svoje sile: brzi Veter, urni Jug in mrzli Sever. Naročila jim je, ga gredo z Vilanom snubit kraljično Belo. Naj se ničesar ne boje. Vilin sin je kraljevič, torej po rodu enak Beli-prevzetnici. In bogastvo vil je veliko, večje od človeškega. Toda pokazati ga ni treba. Iz ljubezni naj vzame Bela Vilina in velika bo njena sreča.

Odšli so sli z Vilanom. Na urnih konjih, belokopih oblakih. Prišli so na dvor kralja sedme dežele, priklonili se po šegi in postavi očetu in materi ter pojasnili svojo zadevo. Govorili so o Vilanovi ljubezni in njegovi modrosti. Bil bi vreden naslednik kraljev, skrbel bi za srečo dežele. Mati vila bi mu pomagala vse dni do konca tretjega rodu. Podarila bi mu čudotvorni prstan, ki premaguje vse sovražnike in ustavlja vsako zlo.

Pritrdila sta kralj oče in kraljica mati. Rada bi pač videla, da se omoži njuna hčerka-izbirljivka. Ali snubci jima napravljajo samo sitnosti in sovražnike, ker Beli ni nihče dovolj lep, ne dovolj bogat. Kaj bo rekla vilinskemu sinu? Pozvala sta jo roditelja, da si ogleda snubca. In prišumela je v dvorano v sončni obleki, s pavovim perjem na glavi, obdana vseokol z devicami v srebrnih oblekah, lesketajočimi se od draguljev kako sneg na vrhu planin. Prišumela je Bela, se vsedla na visok pozlačen stol in pogledala s prevzetnimi očmi snubca in njegovo spremstvo. Zasmejala se je: »Vitezi, ki so pač umrli po poti od lakote! Kraljevič iz zračnih gora? Snubit prihajaš v bogato deželo, k bogati blagonji*. Pa kje so lesketajoči se darovi nevesti?« 

Vilan se je priklonil in snel raz svoj prstanec priprost prstan iz soldana. Ponudil ga je Beli in govoril iz duše: »S tem prstanom, ki varuje človeka vsakega zla, ti prinašam najdragocenejše darilo. Z njim ti ponujam srce, ki nje išče tvoje ga bogastva, temveč gori samo zate …«  Smeje se ga je ustavila Bela: »Dobro govoriš, kraljevič visokih gora! Imeniten dar si mi prinesel v imenitni družbo. Ha! Ha! Vsi ste taki, kot bi ne jedli že štirinajst dni. Dajte, oče, ukažite pečene ovce na mizo. Naj se najedo z medlim ženinom njegovi suhi svatje. In kadar jim pokrije meso kosti, kadar jim pokrije usta zobe, tedaj naj gredo in poizkusijo svojo srečo drugje.« 

»Bela!« sta zaklicala roditelja.

»Kraljična!« je jeknil Vilan in se naslonil na Juga. »Umrl bom! Prevelika je ta žalitev! Umrl bom!«

Pa že je bila tu kraljica vil, njegova mati. Nevidna je spremenila svojega sina. Zdaj ga je objela, mu ovila glavo s trakom pozabljenja in ga izročila zvestim slugam. Zapihali so in zabučali – ter izginili z Vilanom.

Strašno se obrne nato vila-kraljica k Beli, ki stoji kakor ukopana pred njo. Jezna dvigne roko nad njeno glavo, vrti Vilanov odklonjeni prstan in se zakolne:

»Presita prevzetnica, ki nujaš ovce vilinskim ljudem! Naj ti počrni obraz, da ti razodene črno dušo! Ubila si mi sina! Umri tudi ti! Bodi še mrtva strah vse dežele! Vstajaj ob polnoči iz groba, jej ljudi, kosti …« 

»Tako dolgo naj traja tvoja muka, dokler ne najde nedložen in preprost človek ta prstan, katerega vržem na dno morja, dokler ne ubeži človek, nedolžen in preprost, tvojim zobem! … O moj Vilan! Moj Vilan! Bodi prekleta, prevzetnica!« 

Zabučalo je pogradu, streslo se je zidovje, vila je izginila. Bela se je sesedla in se zvrnila v znak. Počrnelega lica je ležala v zlati obleki trda in mrzla. Device so jo nesle na posteljo, kraljica si je ruvala lase, kralj pa je hitro poklical vražarje in lekarje. Zagovarjali so mrtvo in jo kadili. Ali ostala je mrtva in mirna. Vražarji in lekarji so pospravili svoje dišave in odmajali:

»Ni hujše žalosti od materine, ni hujše zakletve od viline. Pokoplji kralj, pokoplji hčerko mlado, zakoplji jo globoko v posvečeno zemljo! Da ne bo hodila vedno nazaj, da zasveti njeni duši luč in raj!« 

»Ah!« je tožil kralj in si strgal obleko. »Da je mrtva moja edina hči! In če je mrtva, da bi bila vsaj zares mrtva, da bi ne podila zakletev njene duše izpred nebes, ne telesa izpod grude zemlje! Bela, Bela moja! Kdo te reši in odreši? Kdo prinese iz morja zlobne vile prstan?« Nič ni pomagalo. Položili so Belo na visok oder, požgali sveče za prst debele, jokali in tulili ter molili ob kraljični. Ležala je črna, mrzla in tiha.

Odbila je polnoč … Vedma-kraljična je planila pokonci, zgrabila najbližjo žalovalko, jo raztrgala in požrla … Ko ni bilo več ne las ne kosti od uboge ženske, je jela vedma dirjati po sobi razmetavati vse in vpiti: »Vilan! Vilan! Gorje meni in vam!« 

Vsi so zbežali. Ko je utihnilo tuljenje, so se vračali s strahom v mrtvaško sobo. Vedma-kraljična je ležala mrtva, črna in tiha na odru ... Po tri dni in tri noči leže na parah kralji. Bela je morala že drugi dan v grob. Bali so se, da ne plane zopet opolnoči raz oder. Zakopali so jo naglo, brez časti in brez ljudi. Zaprli so jo v železno rakev in jo spravili v cerkvi globoko, globoko … Da bi ne mogla vstati. In duhovniki so kadili in molili …

Ali opolnoči je razbila vadma rakev in razbila železna cerkvena vrata. Strašna je pritekla v mežnarijo, skočila na rejenega možakarja in ga snedla z lasmi in kostmi vred.

Groza je šla po mestu. Vedma, vedma! … Pomorila bo vse mesto! Kaj naj naredimo, o kralj gospodar? Kaj nam svetujete, modri možje, zagovorniki in vražarji?

»Ni zagovora zoper vilino zakletev. Če jo še tako zakopljemo, vračala se bo. Vojake imaš, kralj, pripravljene na smrt zate. Postavi vojaka na stražo. Vsak večer naj straži vojak tvojo hčer, naj ji brani izhod … In če se vojaka loti – vojak je vajen smrti … Po deželi pa pošlji, kralj, glas: da dobi velike darove, kdor prstan vilin vlovi. Da dobi deželo in zemlj, kdor reši zakletve hčer tvojo.« 

Storil je kralj po nasvetu zagovornikov. Vsak večer je moral drug vojak stražiti v cerkvi. Vsako jutro so pogrešali vojaka. Že je vedel vsak, da je iti na stražo iti v smrt. Že so se branili, že so kockali in vadljali, kdo bo šel. Po vsej deželi je šla grozna novica o vedmi-kraljični. A nihče se ni oglasil, da je našel vilin prstan, nihče ni imel poguma odreštiti kraljično. Kaj mu pomaga kraljestvo, če ga poje huda vedma?

Že je raztrgala vedma sto vojakov. Vsak dan je našel cerkvenik prazno cerkev. Kralj si je domislil, da bi ponudili vedmi ovco. Izpustili so zvečer ovco v cerkev. Ali opolnoči je razbila vedma železna cerkvena vrata, pridrla ven in zgrabila pod lipo sedečega zagovornika. Raztrgala ga je in vpila: »Vilan! Vilan! Gorje meni in vam!« 

Tisti čas je živel v sedmi deželi pošten mladenič, sin uboge vdove. Njegov oče je bil ribič, sina pa ni veselilo morje. Posebno, odkar je ujel ribo, ki je imela v sebi preprost prstan iz soldana. Kakor da ga vleče oni prstan od morja proti goram … Vendar ni vedel še ničesar o vilini zakletvi, o vilinem prstanu.

Pa so prišli v vas možje, ki so nabirali mladeniče za kraljevo vojsko, kajti kralju je primanjkovalo vojakov. Nekaj jih je snedla vedma, nekaj jih je ušlo. A če ni dobila vedma vojaka, je planila tja v dan in požrl, kar je dobila. Na vsak način bi bilo boljše, da izbirajo oni, nego izbira vedma. Zato je poslal kralj nabiralce na kmete, ki so obljubovali mladeničem zlate gradove. Nevede so pripeljali potem v mesto in poslali na stražo vedmi.

Ko je slišal Vednogub, ranjenega ribiča Ongava pošteni sin, lepe obljube nabiralcev, pravi materi: »Ni trnek in motvoz za junaka, pustite me, mati, da grem za vojaka!« 

Mati mu velik: » Pojdi, moj sin, kamor ti želi serce.« 

Tako je prišel Vednogub z nabiralci v kraljevo mesto. In ko se je pokril s svetlo čelado, ko je opasal oster meč, je bil močno vesel. Še tisti dan mu je rekle koprol:

»Nocoj pa pojdeš na častno stražno h kraljičinemu grobu.«

Vesel je pripovedoval svojim tovarišem, kaka čast ga je doletela. Oni pa so vpili:

»V mesnico greš, osel, pa se še bahaš! Od tiste straže, prijatelj, se ne vrne nihče. Mi smo predani smrti! Skesaj se in spovej – to je vse!« Bridko se je jokal Vednogub, ko je šel na stražo.

Pred cerkvijo ga sreča star mož in ga vpraša, zakaj joka. Vednogub potoži: »Kaj se ne bom jokal! V smrt grem, a doma me čaka mati, revica. Zakaj nisem ostal pri njej! Kdo jo bo hranil in branil, starko ubogo, mater sivo?!«

Stari mož pa ni bil nihče drug kot Vilan, sin kraljice vil. Njemu se je smilila zaradi njega zakleta bela in on je vedel, da je našel nedolžno Vednogub vilin prstan. Potolažil je jokajočega mladeniča:

»Ne boj se! Pojdi in poklekni za oltarjem. Moli Boga, da rešiš kraljično.«

Vednogub si je obrisal solze in se zahvalil staremu možu. V cerkvi je čakal skrit za oltarjem, kaj bo. Polnoč odbije. V svitu večne luči se dvigne kamnita plošča nad rakvijo kraljičine – črna in grozna se prikaže vedma. Lasje ji vihrajo po plečih, zobje štrle iz ust. Najprej gre k steni in si nabrusi zobe, da se krešejo iskre po cerkvi in da premaga Vednoguba skoraj strah in groza. Ves trepetajoč kliče Boga in svetnike na pomoč. Ko si je nabrusila vedma zobe, se ozre po straži. Ne zagleda pa nikogar. Tedaj zatuli v besnosti, zdirja po cerkvi, premeče stole, pogleda v spovednice, raztrga bandere, polomi palice. Že se bliža tudi oltarju, že pridružuje Vednogub sapo. Kar zavpije vedma: »Vilan! Vilan!«

Ura udari prvo popolnočno – vedma se vrne v rakev. Vednogub ostane vso noč na kolenih. Ko pride cerkovnik, da pozvoni dan in najde stražo še živo, hiti od veselja zavzet po mestu in pripoveduje čudovito novico. Vednoguba peljejo pred kralja, ki ga od veselja objame in prosi, da bi stražil tudi drugo noč, morda bo rešil ubogo kraljično.

Nič kaj vesel ni bil fant tega naročila. Ali pomagati si ni mogel. Trepetajoč ker bo moral prestati še enkrat sinočni strah, boječ se, da nocoj ne ostane živ, se bliža zvečer cerkvi.

Pred vratmi stoji starček v beli obleki in ga tolaži: »Ne boj se, fant, ki si nedolžen in dober. Skrij se na prižnico, moli in potrpi.« Vednogub hiti na prižnico, prekriža stopnice in poklekne. Polnoč odbije.

Pokrov na rakvi se dvigne, Bela stopi iz rakve in teče pred oltar. Ko ne najde tam straže, zatuli: »Vilan! Vilan! Goje meni!« in dirja po cerkvi, premetava klopi, trga bandera, lomi stojala in grize sveče in les. Kar se vedma domisli in hiti k prižnici. Vednogubu zastaja srce – vidi vedmine zobe … Prav tako ostri so kot včeraj – ali obraz je bolj bel, milejši … Zdaj, zdaj – ga bo pograbila vedma in raztrgala … Že iztega roko z dolgimi nohti – kar odbije prvo popolnočno, vedma zatuli in se vrne v svojo rakev.

Še pred dnem so se zbrale množice ljudi pred cerkvijo, še pred dnem je odprl cerkovnik vrata. Vednogub je hitel na čisti zrak in se oddahnil od prestanega strahu. S častjo so ga sprejeli ljudje, na rokah so ga nesli h kralju, ki ni spal, ampak čakal kaj mu prinese jutro. Z radostjo je sprejel junaka noči, objemal ga je in prosil ga da pojde še drevi, da bo gotovo poslednja noč izkušnje in da bo rešena vedma-kraljična, da bo zasedel njen rešitelj prestol z njo.

Vednogub je poslušal kraljeve obete, mislil si je pa: »Naj mi dodeli Bog, da pridem še nocoj iz cerkve, iz zob hude vedme! Gotovo me potem ne spravi več ne grožnja ne prošnja v tak strah. Domov pojdem k materi, vsedem se čoln in pozabim vse.« 

Seveda ni šel rad na stražo. Dvakrat se mu je posrečilo, bog ve, ali se mu posreči tretjič? Najraje bi ušel, ali straža gre z njim. Mora, česar noče. Potrt vzame pri cerkvenih vratih slovo od sveta.

Kar se prikaže star mož v belem plašču in ga potolaži: »Ne boj se ti, ki si nedolžen in zvest. Nocoj je poslednja noč. Kadar ustane kraljična, pojdi ti v njeno rakev. Prišla bo in hotela vanjo – ti pa ji pokaži prstan in ona bo rešena.«

V rakev! V rakev naj gre! Ne, v rakev pa ne grem! Ali ko je vstala vedma belega lica in vendar strašna, ko je zdirjala tuleč po cerkvi, tedaj je od samega strahu res ušel v rakev in čakal na pol živ, kaj bo z njim, ko se vrne strašna … Divjala je po cerkvi, kakor še nikdar; letala je na prižnico, grizla je zid in les, lomila je stole, trgala prte in metala svečnike po tleh. Neskončno dolga je bila ura nocoj. Trrr! Kladivo udari, vedma prihiti v rakev. Zobje škripljejo, usta se odpirajo in zapirajo – kakor rusa, kadar požira otroke … O joj! Zagledala je, kar je iskala zaman že tri noči … O joj! Stražnik mladi, zdaj si smrti svat! …

Besno zatuli vedma:

»Ven, živi, iz doma mrtvega!«

»Toliko si ti, kakor jaz tu doma« odgovori Vednogub, moli kvišku prstan in se ne gane. Vedma se peni, kriči:

»Ven, kri in kosti!«

Straža odgovarja pogumno: »Nazaj, ljudožera – pokore je polna mera!«

Ob zadnji besedi prebledi vedma-kraljična, se obeli kakor platno pod soncem, nohti ji odpadejo, zobje se ji skrijejo – zopet je Bela krasna deklica.

Začudena se ozre po rakviji in vpraša:

»Kje sem? Kaj pomeni ve to? Kdo si ti, mladenič?«

Vednobug ni vedel, kaj bi ji rekel, zato nerodno spregovori: »Kraljična mora biti lačna, ker se je postila že tri dni. Morda ji bodo dišale zdaj navadne jedi … Vojakov je skoraj zmanjkalo in jaz sem prestal dosti strahu, rad bi domov k materi.«

»Kaj govoriš?« se čudi Bela. Vednogub ji pojasni kmečko nerodno, kako je bilo. Ko konča, ga kraljična objame in obljubi: »Rešitelj moj! Prestol je tvoj! Le pojdiva k očetu!«

Vednogub pa se je rešil njenih rok in pokleknil. Pokleknila je tudi Bela. Tedaj je udarilo v zvoniku, vrata so se sama od sebe odprla in vrisk ljudi, ki so se nabirali pred vratmi, je sprejel Belo in Vednoguba. Kralj se je pritiskal zdaj hčeri, zdaj njenemu rešitelju na srce. Ukazal je prinesti pogumnemu fantu zlat plašč in posadil ga je na prvo mesto pri mizi.

Ali pri vsej časti in kljub vsemu veselju je bil Vednogub čemeren. Nalivali so mu zlate kozarce, govorili o poroki, o kraljevanju – Vednogub pa ni spregovoril besede.

Pa ga vpraša kralj:

»Kaj, moj sin? Ljubezen te muči in težko čakaš ure sreče?«

Vednogub se popraska za ušesom in ne ve, kako bi povedal. Sladko mu prigovarja zala kraljična, ki sije bolj kot sonce v zlati obleki, polna žlahtnih kamnov: »Povej, moj rešitelj, kaj želiš?«

»Domov bi šel rad,« spregovori izbrani ženin.

Kralj in kraljična se razžalostita, prosita ga, naj bo vendar pameten. Saj postane kralj dežele! Fant pa ne mara. In ko ne odneha, mu izplači kraljev zakladnik vrečo zlatov, mu naloži dvanajst konj z najdražjim blagom in kralj ter vse mesto ga spremi do mestnih vret. Tam se Vednogub v pozdrav odkrije, zavihti klobuk, zavriska in odjaha.

Tako se je rešil Vednogub kraljestva in kraljične, ki se je kmalu nato omožila z imenitnim kraljem. Vednogubova slava pa je šla po deželi in kjer koli se je pojavila kaka vedma, so prihiteli ponj. S pomočjo vilinskega prstana, z močjo svoje čednosti, je ugonobil in pregnal vse pošasti noči.

Vedma = vedoma, povampirjena ženska, vešča, ki pije kri. *edina hči, dedinja

II. Knjiga: 6. Žolnir podzemskega kraljestva[uredi]

V davnem času, v daljni deželi je bil mlin, v njem pa bogat mlinar, lepa mlinarjeva hčerka in mlad hlapec Andrej. Urno so se vrteli mlinski kamni, urno se je sukal tudi mladi hlapec okrog žrnov – še urnejše okrog zale Marjanice.

Kaj se zgodi bogatemu mlinarju nekega dne? Hlapec se mu prikloni in spregovori: »Daj mi, gospodar, daj, Marjanico mlado za ženo. Delal in skrbel bom noč in dan, da bosta polna kašča in hram.« 

Bogati mlinar je zazijal in se raztogotil: »Nisi neumen, beraški sin! Na polno skrinjo in k polni skledi bi se vsedel vsak. Moja Marjanica ni za berača, postala bo še mestna gospa, vzela bo mestnega pisarja. Ti se pa oglasi za Marjanico, kadar boš imel toliko zlata, da boš nasul mojo mentergo do vrha.«

S tako besedo, z roko in nogo je pomagal mlinar Andreju iz mlina. Zaloputnila so vrata, mlinsko kolo se je ustavilo. Oj, hlapec mladi, kam gre zdaj tvoja pot? Stal je pri žlebu in gledal v Marijančino okno. Hudoba mu je šepetala: ´Vrzi se v jezno, penečo se vodo! Marjanica bo umrla od žalosti, mlinarja pa bo bolelo vse žive dni.´

Andrej je poslušal šepetalca, mikalo ga je v vodo, prazen se mu je zdel svet brez Marjanice. Ali drugi glas v srcu ga je opomnil stare matere in greha. Premagal je napade malodušnosti, utrgal si je v spomin nageljne na vrtu in se napotil v rodno vas, k ljubi mamici, da ji pove svoje gorje in si poišče drugo službo.

Šel je, toda glava je bila trudna, noge težke in srce neodločeno. Ob poti je stala jelša, Andrej se vrže pod njo in se razjoče. Po glavi se mu pode burne misli, načrti in želje: »Mentergo zlata mi prines! Pomagaj mi, rogač rogati! Ne! Ne! Varuj me, Bog, greha! Vem, že vem, kaj naj naredim! Po svetu gre vojska in pobira ljudi. Žolnir je v mestu, ki vabi fante pod kraljevo zastavo. V vojsko vstopim, pošteno naj umrjem; jutri zamenjam vevnico za puško.« 

Andrej se je dvignil. Še nocoj se hoče posloviti od matere in oditi v mesto. Naredila se je noč. Andrej se ni ustavil in ni iskal prenočišča. Prišel je do krčme ob razpotju. Zvezde so kazale polnoč. Nerad bi šel Andrej v drugem razpoloženju duha o polnoči mimo te krčme. Razpotje je shajališče nečistih duhov, noč je njih dan. Da brani škodljivcem človeške duše njih delo, stoji navadno ob razpotju križ – a tu na tem ni križa – tu stoji le zgloglasna gostilna. Ne bi se ustavil v njej drugikrat Andrej. Nocoj pa … Bog mu ne pomore do voza zlata … Ko misli Andrej tako grešno misel, zagleda v krčmi luč in sliši iz krčme smeh. Kdo neki vasuje ob polnoči v krčmi ob razpotju? Andrej krene k vratom. Vest ga ustavlja: ´Ne hodi! Ne išči hudega!´ Toda Andrej se je že izročil hudemu z neprevidno besedo in pregrešno željo. Oni pa, postrežljiv, ker je lakomen duš, se je odzval hitro.

»Samo pogledam,« je potolažil Andrej svojo vest.

Zvito se je približal gospodar pekla obupnemu zaljubljencu – ej, čuvajmo se rogača! Pomoliš mu prst – on zgrabi roko! ...

Andrej je stopil na prag krčme in obstal – zagledal je nekaj čudnega: ob veliki mizi v kotu podpirata dva kmeta svoje od medice težke glave, zijata na stvar pri drugi mizi, ki je bolj podobna mehu nego človeku, a nosi vendar lovsko obleko, klobuk na glavici, ki se ziblje med mehastim trebuhom, in za klobukom tri sovina peresa. Obleka, klobuk in škornji – vse je zeleno. Tisti meh pači svoj ploščati obraz na prečudne viže, govori zdaj, kakor da grmi iz čebra, zdaj piska kakor pišče. Zraven njega stoji nekak taterman. Dolg je kakor najvišja smreka, suh kakor najbolj prazen pajek, usta ima kakor mestna vrata, kakor brezno. Oblečen je v sivo, pokrit s sivo kapo, obut v sive čevlje …

Nad mizo ni križa. Kmeta se smejita razuzdano razuzdanim šalam zelenega in sivega. Andrej bi šel rad nazaj, ali krčmar ga potisne čez prag in zapre vrata za njim. Andrej sede v kot in posluša. Zeleni je pripovedoval:

»Čeprav sem komaj dva tedna za lovca pri knezu, sem vendar že marsikomu naredil, da je poskočil. Mi lovci znamo marsikaj, česar ne znajo gospodje. Mi živimo med svojimi, vidim, kako pase rogati polhe, da, mi se bratimo z njim. Tako si napravimo marsikatero šalo. Pomislite, kaj sem naredil včeraj: grem in nesem pobožnim gospodom v samostan jajca. Brat kuhar je rezal lasanje. Naredim zajca, da oživi in dobi strogo lice gospoda priorja – kuhar se prestraši, si odreže nos in ga razreže v lasanje. Da mu nisem naredil urno drugega iz testa in mu ga s slino prilepil vrh ust, bi bil pobožni brat še danes brez nosu.«

Kmeta sta se smejala in kimala. Knezov lovec si je pogladil mehasti trebuh in pravil:

»Škilasto Kuno poznate vsi. Čarovnica je, pa ne še prava. Domišljuje si, da zna že dvigati zaklade in klicati duhove. To sem podučil! Tri noči sem deval močerade na bukev ob razpotju. Kuna je videla cveteti denar. Tekla je pred polnočjo tretje noči pod bukev in vrgla svoj novi svileni pripas na plamen – na močerada – da bi si prilastila zaklad. Komaj se je delal dan, je tekla pod bukev. Naredil sem, da je videla samo zlato. Grabila je, težko vlekla in stokala. Ko je prišla domov, se je vsedla na peč, da prešteje denar. Predpas se razcefra – v Kuno škropi smrdljivo blato in v oči se ji zažene jezni močerad!« 

Kmeta sta se smejala, sivi je molčal, Andrej pa je vprašal hlastno zelenega:

»Tej ste pokazali varljivo zlato – in to čarovnici – ali vam je mogoče napraviti resnično zlato?«

Zeleni se je napisnil: »Sin moj, znam marsikaj. Toda denar naredi le tisti, ki se je zapisal hudiču. Kar znam, sem se naučil od starega lovca, z rogatim nimam opravka, pa tudi bojim se ga ne. Poskusil bi se lahko v marsičem z njim, kajti rogač je včasih zelo neumen.«

Komaj je lovec izgovori, je sivi vstal in vsi so se ustrašili. Ne, takega človeka pa še nikdar! Vstal je in ni stal, ker se ni mogel raztegniti pod prenizkim stropom. Ob suhem telesu so mu visele dolge roke do tal, ob suhem boku je bingljal dolg meč. Bil je ta človek strašen in smešen za pogled. Zdaj si je pretegnil dolge roke in jecal:

»Kaj zijate vame? Nisem to, kar mislite. Star vojak sem in ti so včasih hujši od hudega. V taboru se naučimo marsikaj. Če naredim, da me ne zadene krogla – to ni nič. Zato menim, gospod zelenec, da se poskusiva.« 

Zeleni je pogledal sivca in vstal.

»Meh in pajek!« sta se smejala kmeta, Andrej pa je ugibal, če zna delati pajkasti denar, sicer je gotovo žolnir, ki nabira vojake, in če ga vzame, bo šel z njim; morda se nauči v taboru, kako se obogati.

Zeleni je rekel tačas sivemu: »Vrzi vendar, učeni in zmožni prijatelj, kozarec skozi vrata.«

»Tudi skozi tebe ga zaženem,« je grozil sivi in zalučal kozarec v vrata.

Ali zeleni je stisnil palec v dlan in mrmral: »Kozarec, jaz ustavljam te – razleti ob steni se.«

Kozarec je odletel v steno.

Sivi je zalučal drug kozarec. Zeleni je mrmral, stisnil palec v dlan, kozarec se je razletel ob podboju vrat.

Sivi je vzel tretji kozarec, ga zalučal in rekel:

»Čaramur, čaramur – vun letur!«

Kozarec je zletel skozi zaprta vrata.

Zeleni se je razsrdil:

»Še nikdar nisem doživel kaj takega!«

Sivi se je zarežal in odprl brezdanja usta;

»Danes lahko doživiš še kaj drugega. Pridi vendar k meni, prijateljček, pridi k meni, če se ti gane nožica.«

Zeleni je poskočil – in obstal. Sivi je položil palca rok navzkriž in se krohotal. Zeleni se je še zvijal in pačil, ali in mogel narediti koraka. Sivi je razdružil palca, zeleni je poskočil in klel sivega. Ko se je umiril je segel po kuhanem jajcu na mizi, ga prerezal in vzel zlatnik iz rumenjaka in ga pomolil sivemu pod nos:

»Poznaš kokoš, ki vali taka jajca?« 

Sivi se je zarežal: »Imam celo jato takih kokoši.«

Vzel je vrč, poln medice, in ga zagnal ob strop. Kaplje medice so se spremenile v zlatnike, ki so padali žvenketaje na mizo in na tla. Kmeta sta skočila in pobirala, a Andrej se ni ganil: Kaj mu pomaga pest zlata, njemu ga je treba cel voz! Ali glej! Zeleni je planil besno na sivega in mu odrezal z nožem glavo in jo vrgel v peč. Sivi pa se ne zmeni za tako malenkost. Vzame torbo izpod klopi, iz torbe vzame drugo glavo, jo oslini na vratu in si jo prilepi na vrat ter se zareži zelenemu.

Kmeta sta se križala, Andreja pa je postalo strah. Rad bi bil bežal, pa ni mogel.

Zapanjen je gledal, kako je segel sivi z dolgo roko preko mize in zgrabil zelenega ter ga stisnil pod svojo pazduho. Zapanjen je gledal, kako je igral sivi po nosu zelenega, kakor da ima zares meh v rokah. Zeleni je piskal, sivi pa pritiskal koračnice in napitnice, svete pesmi in kvante, davorije in smrtnice. Vse je odigral na živem mehu in ko se je naveličal, ga je vrgel kakor star meh na peč, kjer je bila pritrjena goreča grljivka. Meh je zaplamenel – zacvrčalo je kakor topeča se mast – gost dim se je širil iz plamena – iz dima je zletel velikanski netopir, letal po sobi in izletel skozi dimnik. Treskalo je in grmelo, da je zlezel krčmar pod klop, kmeta pa sta zbežala, Andreju so odrevenele noge.

Sivi pajek se je vsedel k njemu in ga potrepljal po rami, govoreč z globokim glasom: »Andrej, ti mi ugajaš, ker si pogumen fant. Ti si moj.« Andrej se je odmaknil in vprašal:

»Vi ste pač žolnir nabornik, gospod?«

Sivi se je zarežal: »Da, nabornik sem. Nabiram vojake za podzemsko kraljestvo in ne maram vsake šleve. Tam pri nas je prijetno. Sicer malo temno, toda kurimo, kar se da. Imamo najveselejšo družbo in vsak naših žolnirjev ima svojega slugo, ki ga sune včasih pod rebra z razbeljenimi vilami, kar mora biti zelo prijetno, ker vriska vsak od veselja. Jaz sem za to, da imajo moji žolnirji krasno življenje na onem svetu – no, pa tudi ara, katero dam za ta svet ni slaba. Rečem ti, Andrej, drži se mene, vzemi aro!«

Ponujal je Andreju pest zlata.

Andrej je žalostno stresel glavo:

»Oh, gospod moj dragi! Meni ne pomaga majhna ara – meni je treba voz zlata!«

Sivi mu nudi roko: »Sin moj – jaz vem vse. Nisem skop, ne tesnosrčen, vse naredim za svoje ljudi. Tebi je treba menterge zlata. Jaz te ljubim in želim tvojo srečo. Denar dobiš! Povrneš ga ali obdržiš – kakor ti je drago. Samo obljubi mi, da pojdeš čez dvajset let z menoj in da ostaneš vedno pri meni.«

»Dvajset let,« si je mislil Andrej, je »dosti časa, da povrnem denar. Zdaj se moži Marijanica, zdaj ni časa ugibati.« Prosil je sivega: »Dobrotnik moj. Rad ostanem pri tebi, če ti ne vrnem zlata, ali pa ostaneš ti pri meni. Samo preskrbi mi hitro denar!«

Pajkasti mu je pomolil dlakasto roko: »Udari! Če si moj žolnir, najdeš denar pod streho svoje matere.« 

Srečen udari Andrej. Zaskelelo ga je in pretreslo, ko se je dotaknil dlani sivega, pomislil je in se prestrašil, hotel je odstopiti od pogodbe. A bilo je prekasno.

Neznani svat mu je stisnil s kleščami prste in se poslovil: »Ostani zdrav, žolnir moj! Zdaj grem naprej na nabor. Največ dobim v svojo družbo in službo takih neumnih zaljubljencev kakor si ti. Ko bi vedeli taki osliči, kaj je cena življenja! No, zdravstvuj! Ko se vrnem, se oglasim.« Izginil je, kdo ve, kod, kdo ve, kam? Andrej ni utegnil ugibati in premišljevati, tekel je domov, tam ni pozdravil rodne matere, stopil je psu in mački na rep, skočil je v podstrešno kamro in obstal: tu so stale štiri velike vreče, napolnjene in zvezane. Je v njih žito ali zlato? Smeti ali pleve? Kaj če ga je zanoril vrag, kakor je zanoril čarovnico Kuno?

Ni utegnil odvezati motvoza, ki je bil zapečaten s svincem z znakom krivega roga, kar luknjo je zarezal z nožem in vsulo se je iz nje žvenketanje … Samo čisto zlato!

»Zdaj pridem, Marijanica!«

To je pogledal ošabni mlinar, ko je pripeljal Andrej pokrit voz s štirimi konji. Mlinar je sunil kapo na ušesa in se norčeval: »Oje, Andrej, kaj si še živ? Od kod si pa pripeljal s štirimi? Pri čisti pa nisi, prijatelj, saj si vpregel štiri vreče s štirimi konji. Hahaha! Škoda, da ni doma Marijanice!«

Andrej je odvrnil ponosno: »Vaš smeh, oče mlinar, pojde v meh. Alo! Odprite mentrgo, da vidim, če sem pripeljal dovolj zlata, sicer moram še enkrat ponj!«

Mlinar ni vedel, kako je z njim, ali sanje ali je res. Andrej pa je kar poklical hlapca, da mu pomaga nesti vreče v mlin. Marijanica je pritekla, se jokala in smejala, ko je žvenketalo zlato v mentrgo. Ni bilo še take moke v njej! Mentrga je polna do vrha. Lakomni mlinar pogreza roke v zlato, objemlje Andreja in Marijanico. Nič ga ne skrbi, od kod je denar, pač ga skrbi, da ga nebi odpeljal Andrej.

Andrej ga je pomiril: »Denar je Marijančina dota. Jaz sem izpolnil pogoj – izpolnite mi zdaj besedo!«

»Kaj vprašuješ še, presrčani ljubček moj zlati? Seveda jo izpolnim. Mestni pisar je nasproti tebi uboga para, mora tedaj pustiti dekleta. Svatbo naredimo, pa je.« 

Na sijajno svatbo je bilo povabljeno mesto, poklicana vas. Leta in leta so govorili povabljeni in nepovabljeni o pečenih volih in teletih, o rilčarjih in perutnini, katere so napekli cele gore. Šarteljnov, pšeničnih in ajdovih je bilo za deset voz, godcev polna peč, in vsak povabljeni je nesel ostankov za teden dni.

Seveda so ugibali ljudje, odkod je dobil prejšnji hlapec premoženje, ali četudi so govorili marsikaj, vendar so se odkrivali s spoštovanjem bogatemu mlinarju, prosili so ga za botra, vabili ga v svate, volili na častna mesta. Andreju se je godilo dobro. Vse, kar je začel, se mu je posrečilo, denar se mu je podvojil in potrojil. Otroci so mu bili zdravi in dobri, žena pobožna in pridna.

Andrej je hodil pogostoma v cerkev, dajal vbogajme in za maše. Svoje pogodbe in obljube s preklenščkom se ni spominjal rad. Menil je vedno: »Saj ne bo še. Dvajset let – to je dolgo.«

Toda dvajset let je preteklo kakor sanje, naenkrat je prišel dan dvajsete obletnice.

Andrej je sedel tisti večer pri peči in gledal koledar. V strahu je preživel ves dan, zdaj je menil, da se je motil. Ali pa se je morda ponesrečil sivi nabornik žolnirjev za podzemeljsko kraljestvo? Da bi ga vsaj ne bilo! Če bi moral iti z njim ravno zdaj, ko mu je najlepše, zapustiti ljubo ženo in otroke … Tesno je postalo Andreju, pokleknil je pod križ in molil ter obljuboval:

»Ne zapusti me, gospod Bog, v tej sili! Ves krivični denar dam v dobre namene, kapelico ti postavim v čast!« 

Komaj je izrekel obljubo, udari polnoč, hiša se trese, vrata odpro in sivi nabornik stoji pred Andrejem. Ves siv, dolg in suh, usta brezdanja, oči strašne. Gleda v Andreja, kot da hoče uganiti njegove misli …

Andrej se ojunači in ga pozdravi: »Prijatelj in dobrotnik! Oče moj! Veseli me …«

Oni ga prekine porogljivo: »Ne laži! Požuriva se rajši, čas je!«

»Kam?« se čudi Andrej.

Nabornik se obregne: »Kaj se nisva zmenila, da pojdeš z menoj? Dvajset let si užival srečo – zdaj moraš plačati! Zastonj ne kihne vrag in ne odvetnik.«

Andrej je odmajal: »Da bi zapustil ženo in deco? Ne, dobrotnik moj! Ostani ti pri meni, pestovali te bomo.«

Sivi je vzrojil in udaril po mizi, da se je stresla hiša: »Tako se nisva zmenila! Prodal si mi dušo za mentrgo zlata.«

Andrej se je začudil: »Kako bi mogel prodati, kar ni moje? Duša je od Boga. Sicer pa – kje imaš, sivi, pismo in pečat?«

Sivi je razširil brezdanja usta in oči in se togotil: »Glej! Glej! Dandanes hoče voditi že vsaka prismoda vraga za nos. Ti me hočeš prevariti, bedak! Ti črv neumni! Ne uideš mi!«

Andreja je bilo strah, vendar se je smejal: »Da bi ne ušel taki stari polveki? Če bi bil tudi sam rogač – bi ti ušel.«

Tako izzvani je zrastel do stropa, kresal iskre iz oči in plamen iz ust. Gromovito je zakričal: »Jaz sem sam hudič. Podrl bi ti hišo in hram, da mi ne branijo nedolžne duše tvojih otok molitev in blagoslov. Ali jaz sem dobričina. Pustim te, dokler živiš, ali po smrti mi zapade tvoja duša, razen če si upaš tekmovati z menoj v teku in me prehitiš. Ker misliš, da ne znam teči, poskusi: ti teci do križa na savskem polju do cerkve pod gradom. Jaz priletim tja od Visokega polja.«

Andreja je oblil mrzel pot. Toda kaj je hotel? Bolje kakor zapasti vragu kar tako, je poskusil tako rešitev, morda pomore Bog. Premeril je izleknjeno postavo sivega, pogledal je sebe in rekel: »Velja!«

Sivi se je skrčil in zasmejal: »Dobro, dobro!« Toda le hitro! Meni se mudi. Čaka me oderuh, da mu zavijem vrat, čaka me ponočnjak, da mu izmaknem lestev, čaka me kvantač, da mu zamašim gnusna usta. Dosti dela imam in čedalje več se mi ga obeta, kajti ljudje so začeli prebirati knjige in pisma. Eh, Andrej! Povem ti, da se nam ni treba pehati za dušami, kar same nam letajo v mreže; in povem ti – že tesno v peklu, a čez nekaj stoletij bo treba zidati in širiti, kajti človeške neumnosti in hudobe bo čedalje več.« 

Tako se je bahal rogač, pa ni videl, da se je pokropil Andrej z blagoslovljeno vodo in si odlomil oljkovo vejico.

Šla sta v tihi noči do križa na polju.

Rogač je velel Andreju: »Postoj tukaj! Jaz grem na Vilinsko polje; kadar zabliskam, tedaj teci.«

Visoko polje je bilo več dni hoda od savskega. Pa ni še udarilo trikrat Andrejevo srce, ko je že zagledal nad savskim gradom velikansko glavo. Bilo je videti, kakor da je vzrastla gora nad poljem. In v strašni glavi oči, svetle in velike kakor dve sonci. Andreju so klecnila kolena. Svetel blisk je švignil po nebu. Zvezde so zatrepetale, drevje je stokalo.

Andrej se je prekrižal in zagnal v tek. Dirjal je in molil. Čez časek je obrnil glavo. Že je bila bližnja ona pošastna. Oči švigajo strele, iz nosa puhte žvepleni oblaki. Andreja prevzame groza pekla. Teče in se ozira. Že so zrastla pošasti rumena, ki pokrivajo nebo. Andrej teže, se ozira, vzdiha k Bogu. Zdaj je pošast vidna do pasu. Že stoji za savskim gradom in se pripravlja za skok … Skoči … Preko gore in gradu! Glava se mu dotika zvezd, noga stopi na savsko polje. Andrej priporoči dušo Bogu in leti. Nima več sape, srce se utaplja, čelo pokriva krvava sraga. Samo sto korakov je do cerkve ob polju – ali vrag se hohoče za njim in njegov krohot je kakor grom viharnega dne.

Andrej moli; »Ustavi ga, preljuba Mati božja! Ravno tu ti sezidam kapelico v spomin, da bo vedel vsak mimoidoči, kako se mora čuvati vragovih skušnjav in zank.«

Naglo je bila uslišana molitev plahe duše. Vrag je opešal. Ustavil se je in sezul – prišel mu je kamenček v čevelj. Iztresel je drobir, se obul in zagnal naprej. Čez deset johov polja ga je nesel korak. Od njegove glave so se podili oblaki. Zvezde so padale, drevje se je upognilo pod smrdečo in vročo sapo, drevje je stokalo: »Gorje tistemu, ki se izkuša s hudičem!« 

Že je bil vrag za ubogim mlinarjem, že je razširil veliko roko, ki je segala čez polje, ko je pritekel Andrej do cerkvenih vrat. že se ga je skoraj dotaknila zlobna roka, ko se je oprijel Andrej s poslednjo močjo kljuke in omedlel.

Strašno se je razjezil rogač, ko je videl, da mu je ušla žrtev. Z nogo je zacepetal, da se je stresel grad in pokalo polje, bruhal je plamene in rjovel, da so se preplašile zvezde in se poskrile. Take nevihte, kot je bila ta, ni pomnil, najstarejši človek dan hoda okrog.

Zjutraj so ležala izruvana drevesa, odtrgane skale, polje je bilo razteptano kot od turških kopit. Najbolj čudno se je pa zdelo vsem skala, velika kakor gora, ki je ležala pred cerkvijo, kot da jo je vrglo iz jasnega. Vsi so se čudili, učenjaki so prihajali, preprosti so priromali – vsem se je zdelo čudno delo, ugibali so ali uganili niso.

Vedel je samo Andrej a je molčal do smrtne ure. Njemu je odkril vihar streho, raznesel mu mlin, pokončal kolesa in uničil polje. Vse, kar mu je dal rogač, mu je vzel nazaj, in tako sta bila na čistem. Andrej je hvalil Boga, delal in si kmalu opomogel.

Na skali – kamenčku, ki ga je iztresel rogač pri tekmi za Andrejevo dušo, je sezidal obljubljeno kapelico Mariji v čast in hvalo, ljudem pa v spomin in svarilo.

Žolnir = vojak.

II. Knjiga: 7. Pšenica – najlepša roža[uredi]

Bilo je v davnem, davnem času. Deželo za južnim morjem je vladal moder kralj, vladal jo je šestdeset let. Ko je umrl, je nastopil njegov sin Matuzel. Vedel je, kako so spoštovali in ljubili podložniki rajnega kralja, vedel je tudi, da je bil oče zelo moder mož. Ker pa je moral čakati toliko časa na očetovo smrt, je sovražil starce in jih imenoval nadlogo dežele. Izdal je zato postavo, da morajo umreti v njegovem kraljestvu vsi možje, stari čez šestdeset let. Ministri so mu pravili, da je najsrečnejše kraljestvo ono, kjer venča mladina starcev sive glave, toda kralj je hotel imeti samo mlade ljudi in si ni dal dopovedati ničesar.

Ljudi je nova postava preplašila. Mrmrali so in branili svoje očete. Toda kraljevi biriči so hodili od sela do sela, od hiše, do hiše, tirali starce na visoko skalo in jih metali v morje.

Bil pa je v mali vasi Matuzelovega kraljestva preprost kmečki mladenič, ki je ljubil zelo svojega šestdeset let starega očeta. Namenil se je, da ne izda svojega očeta biričem, četudi umrje sam, kajti strogo je kaznoval Matuzel nepokorne, ki so skrili svoje očete. Ko so prišli biriči v vas po stare može, je skril mladi fant svojega očeta pod kad v podstrešju in rekel zasledovalcem, da mu je ušel v gore. Od tedaj je imel očeta skritega v podstrešju. In kadar je bil čas setve ali žetve, kadar je bilo treba kositi ali saditi, kupiti ali prodajati, tedaj je vprašal vselej očeta za svet. Oče je gledal luno in zvezde in je povedal vselej pravi čas. Polje dobrega sina je bilo zaradi tega najbolj obdelano in je najbolj rodilo in njegova hiša je postala prva v vasi. Drugi mladi gospodarji si niso vedeli sveta, sejali in sadili so o nepravem času in pridelali so pomanjkljaje. Jeli so hoditi k dobremu sinu po svete za gospodarstvo, ponujali so mu svoje hčere, on pa se ni hotel ženiti, ker se je bal, da ne bi izdal ženski jezik njegove skrivnosti.

Kakor v tej vasi, tako je šlo tudi sicer v deželi vse rakovo pot, ker ni bilo ljubezni, ne svetov, ne varstva izkušenih mož. Kralj je opazoval sam s strahoma, da peša blagostanje kraljestva, bal se je ure, bal se je ure, ko bo moral ukloniti tudi on glavo svoji lastni postavi, katere ni mogel preklicati. Silno je želel, da bi omožil kmalu svojo edino hčer, ker bi potem novi kralj lahko ovrgel njegovo postavo.

Toda hčerka Metula se ni hotela možiti. Nikogar izmed mladeničev ni marala, ki so že izročil ali so bili pripravljeni izročiti svoje lastne očete rablju.

Kralj si je izmislil, kako bo našel hčerki vrednega ženina. Razglasil je po deželi in izven dežele, naj pridejo fantje in gospodje na hrib pred mestom. Ostanejo naj ponoči na hribu, in tisti, ki bo pokazal kralju prvi, kje vzhaja sonce, tisti bo njegov zet, če izpolni še druga dva pogoja.

Kraljevo čudno povelje se je razglasilo tudi po vasi, kjer je skrival sin očeta. Ljudje so rekli: »Naš kralj si je izmislil novo hudobijo. Prej je ukazal moriti stare, zdaj se mu hoče mlade krvi. Naših fantov ne pojde nikdo kazat kralju sonce.«

Dobri sin pa je vprašal svojega očeta za svet.

Oče je pomislil in rekel: »Pojdi! Kadar bodo zijali drugi na vzhod in čakali sonca, se obrni ti na zahod in zakliči kralju ter pokaži ljudem: ´Sonce vzhaja! Zdravo, naše sonce, naš kralj!´«

Šel je kmečki mladenič in prišel med plemiče in gospodo, ki so čakali na hribu pred mestom in so se posmehovali: »Kaj pa ta? Hoče postati kraljev zet?«

Proti jutru je prihajal kralj s svojo hčerjo na hrib. Bil je čas, ko je vzhajalo sonce. Vsi modri in izobraženi so pazili na prve žarke – kmet pa se je obrnil k bližajočemu se kralju, se globoko priklonil in zaklical: »Sonce vzhaja! Zdravo, naše sonce, naš kralj!«

Vsi so bili osupli: razkril in uganil je preprost kmet, kar ni uganila umna gospoda!

Kralj se je razveselil, kraljična je pogledala prijazno rešilca očetove uganke. Kralj je sedel na pripravljeni prostor in rekel kmetu: »Bistre glave si, mladenič, na mojo vero! Vreden zet mi boš, ako izpolniš še druga dva pogoja. Prvi je, da poskusiš vsakdo priti čez osem dni iz dola na ta vrh ne bos ne obut. Poskušajte, vitezi in gospoda!«

Ugibaje, kako bi to naredili, se je razšel zbrani svet. Kraljična je pokimala kmetu v slovo.

Mladenič se je vrnil domov in vprašal očeta, starega moža, kako naj naredi, da pride na vrh gore ne bos in ne obut.

Oče pomisli in reče: »Obuj se, toda odtrgaj obutvi podplate.« 

Čez osem dni je hodil kmet med gospodo, ki se je ozirala s prezirom vanj. Gospoda se je bila napravila vse mogoče načine, da ugane kraljevo uganko in izpolni kraljev pogoj. Bili so obuti na levo, bili so obuti na desno nogo. Bili so, ki so nosili čižme na glavi in so hodili bosi po razbeljenem kamenju; bili so, ki so hodili po glavi, moleč obute noge v zrak.

Kralj in kraljična sta sedela na prestolu vrh gore. Mimo njiju je moral vsakdo. Smejala sta se oče in hči, smejal se je ves dvor. Kralj je rekel: »Mnogo umne gospode je v mojem kraljestvu!«

Mimo kralja je moral tudi kmečki mladenič. Dostojno oblečen se je poklonil dostojno in je pokazal kralju svoje gole, od kamenja opečene in ranjene podplate.

Kralj se je razveselil in vzkliknil: »Vendar! Glejte, vitezi in gospoda moja, tako se pride ne obut in ne bos. Zdaj še pogoj: Kdor mi prinese najlepšo rožo mojega kraljestva, ta postane moj zet. Čez osem dni, vitezi in gospoda!«

Razšli so se učeni in visokorodni, da uganejo kraljevo uganko in najdejo najlepšo rožo. Hribe so prehodili, jezera so prebrodili, iščoč najlepše rože.

Kmečki mladenič se je vrnil vesel domov. Pokimal mu je kralj v slovo, nasmehnila se mu je kraljična.

Vesel je pozdravil očeta in vprašal starega, izkušenega moža, katera roža bi pač bila najlepša v deželi.

Nič ni pomislil oče, smehljaje je povedal: »Kar je najbolj očitno, je skrito pogostoma ljudem. Utrgaj pšenični klas, deni ga za klobuk in pojdi h kralju.«

Prišel je osmi dan. Kralj in kraljična sta sedela na prestolu na vrhu gore, za njima je stal njun dvor. Vkreber so lazili vitezi in gospoda, otovorjeni z najkrasnejšimi cveticami. Polagali so jih pred kralja, a njemu ni bila nobena dovolj lepa.

Med gospodo je koračil kmečki mladenič s pšeničnim klasom za klobukom. Posmehovali so se mu drugi: »Kaj hoče ta s svojim klasom?«

Mladenič je prišel pred kralja, se poklonil in ponudil kralju pšenični klas: »Glej, kralj, najlepšo rožo kraljestva: kjer cvete ona, je blagostanje in zdravje.«

Kralj je dvignil klobuk s klasom in ga pokazal ljudem: »Glejte, vitezi in gospoda moja: najlepša roža!«

Dvignil je kmeta in rekel: »In tu, glejte, modrega kmeta, ki bo spravil deželo v red, ki bo skrbel, da bo cvetela prežlahtna pšenična roža od konca do konca kraljestva.«

Kmečki mladenič pa je pokleknil iznova in prosil kralja: »Odpusti me, kralj, da grem domov! Drugemu bolj vrednemu zaroči svojo hčer. Jaz ne morem biti tvoj zet, ker ne izpolnjujem tvoje postave. Prevaral sem te. Modrost ni bila moja, ampak mojega očeta, katerega skrivam že več let. Spoznaj, kralj, da ni modre mladine brez izkušene starine. Dovoli odslej živeti starim, dokler jih ne odpokliče naravna smrt.«

Kralj je vstal, dvignil mladeniča in ga posadil na svoj prestol. Snel je svoj kraljevi venec, snel je svoj kraljevi plašč, ovenčal in odel je ž njima kmeta.

Glasno pa je rekel osupli gospodi:

»Srečen oče, ki ima dobrega sina, srečna dežela, ki ima dobrega vladarja, in srečna žena, ki ima preudarnega moža. Dober sin je dober vladar in dober mož. Kdor čisla kruh, bo skrbel zanj, kdor spoštuje starost, doseže čast. Naj živi modrost starih, naj vidim odslej ob sebi venec sivih glav. Pozdravljen, moj zet!«

Poparjeni so se izgubili učeni in blagorodni.

Kraljeva kočija je šla po skritega starega kmeta.

Napravili so veliko svatbo, svatovska roža pa je bila pšenica.

Da bi cvetela in zorela vse dni!

II. Knjiga: 8. Deklica zmaga dvanajst roparjev[uredi]

Bila je gostilna blizu Ljubljane in v njej natakarica mlada Nežika. V to gostilno je prihajalo dvanajst študentov. Pravili so natakarici, da imajo grad v Udnem borštu, da so zelo bogatu in da si bo izbrala lahko lep dar, če jih pride obiskat. Samo pove naj, kdaj pride, da napravijo gostijo.

Dolgo so vabili študentje to Nežiko, pa je niso izvabili. Nekoč sta šla pa gospodar in gospodinja te gostilne v Ljubljano. Nežika je tisti dan zaprla hišo in se res napotila v Udni boršt. S seboj je vzela pečena piščeta in šartelj.

Nežika je prišla do gozda in gledala na znamenja v smrekah. Po njih je našla stezo in grad.

Ko je hotela skozi velika grajska vrata, sta planila nanjo dva divja psa in bila bi jo raztrgala, da jima ni vrgla piščancev v žrelo. Tako jima je ušla in zaprla za seboj vrata. Klicala je potem po hodniku, pa ni bilo žive duše. Poskusila je, odprla vrata na hodniku in obstala: velika soba pred njo je bila polna obleke, kožuhov, kap, avb, bal sukna in platna. Odprla je drugo sobo in videla po stenah in mizah polno orožja. Puške in pištole, tuli in meči, sablje in čekane – vsega je bilo polno po kotih in stenah. Nežika je odprla še tretja vrata in se zavzela: v koških po mizah so bili uhani in sklepanci, korale in vseh vrst verižice, prstani, zaponke in zapestnice, posode in peharji – vse zlato in srebrno, vse v svetlih kamenčkih. Zdaj je Nežika videla in verjela, da si bo tu res lahko izbrala lep dar in kar ugibala je, za kaj bi prosila – pa se je spomnila, da je še več vrat. odprla je četrta vrata in zastala …

Nič se ne ustrašite, otroci, če vam povem, kaj je Nežika tu videla! Tu je bila kuhinja a namesto loncev je ležalo na ognjišču par krvavih glav, sredi kuhinje je stal čok s krvavo sekiro, po tleh pa je bilo vse krvavo in pod klopjo ob steni je ležal mrlič …

Nežika je bila vsa trda od strahu. Zbežala bi bila, pa ni mogla … Naenkrat je zaslišala hojo in govorjenje in jok … Stisnila se je pod klop in se skrila za mrliča.

Komaj pa se je skrila, že je prišlo noter dvanajst študentov, privlekli so lepo gospo, ki se je vsa bleščala v zlatu, in za njo še gospoda in otroka. Gospa je morala položiti roko na čok, pa ji je odsekal prvi študent-ropar prste. Mezinec s prstanom je padel prav pred Nežiko. Nato je odsekal gospe glavo, slekel gospoda, pa umoril tudi njega in otroka.

Potem je rekel glavar:

»Tako bomo naredili tudi z Nežiko, ošabnico, kadar pride k nam! Bo že videla, kaj se pravi hoditi k roparjem v vas. Jutri pospravite tukaj: obleke v oblačilnice, zlato v draguljarnico! Kmalu odpeljemo vse na sejem v Zagreb. Potem boste počistili v kuhinji, da ne spozna Nežka, ko pride, pri kom da je. Nocoj bomo pa še izpraznili sodčke pri Nežikinem gospodarju. Šla sta gospodar in gospodinja v Ljubljano in se ne bosta vrnila dva dni. Zdaj pa brž kosilo, potem pa spat!« 

Roparji so šli ven, a Nežika je čakala v strahu ob mrliču. V sosednji sobi so začeli peti in trkati s kozarci, potem pa so zaspali. Nežika je odprla okno in opazila, da je na drugi strani gradu in da segajo veje velike smreke do okna. Izročila se je Bogu, se pognala na smreko, splezala dol, se ozrla po soncu in srečno našla pot iz gozda na cesto in potem domov.

Skrbno je doma zapahnila vsa vrata in okna in čakala s sekiro pri vratih.

V mraku je res prišel voz in na njem dvanajst študentov-roparjev.

Glavar je potrkal na vrata in zaklical: »Odpri, Nežika! Mi smo, tvoji prijatelji!« Nežika se ni oglasila.

Glavar je stresel vrata, stresel okna, pa zakričal: »Ako ne pridemo skozi vrata, pa pridemo pod vrati.«

Roparji so začeli kopati pod pragom. Kmalu je bila luknja tolikšna, da je lahko zlezel človek pod prag.

Prvi je šel v luknjo najmlajši – pa se ni utegnil ogledati – mahom mu je odsekala Nežika glavo in potegnila truplo v hišo. Ker ni bilo nič glasu od prvega, m je hitro sledil drugi, za tem tretji, četrti … Vsem je odsekala Nežika glave.

Ostal je le še glavar.

Zdelo se mu je čudno, da ni nobenega glasu od tovarišev, pa je previdno pomolil glavo pod prag – samo uhelj mu je odrobila sekira – pa je skočil nazaj in na voz in se odpeljal.

Nežika je pa zadelala prag in odšla v bližnjo vas. Kmalu so se zgrnili ljudje in prišli so tudi vojaki iz Ljubljane. Nežika jim je pokazala pot do gradu roparjev. Tam so vojaki pobrali vse pokradeno blago in porušili grad.

Nežika je dobila potem toliko daril, ker je bil kraj rešen roparjev, da je postala čez noč bogata. Ni hotela biti več v službi v tako nevarnem kraju in je šla za natakarico v Ljubljano.

Gostilna »Pri konju« ob Koroški cesti je bila zmeraj polna gostov. Prihajal je kasneje tja tudi neki trgovec iz Ogrske, pa ni dal nikdar svoje kučme z glave – da bi se ne prehladil, je rekel.

Ta trgovec je zasnubil Nežiko in ona je bila zadovoljna. Dogovorila sta se za dan poroke in napravila malo pojedino pred poroko.

Zvečer je spremila nevesta Nežika svojega ženina do vrat – pa se je udaril ta zaročenec ob rožanec v glavo in kučma mu je padla z glave. Grdo je pogledal Nežiko, zaklel in šel.

K poroki je pa drugi dan spet prišel. Pri pojedini je bilo polno gostov, ki so hoteli videti junaško deklico, preden jo odpelje Oger. Dosti so govorili, nevesta pa je sedela je tiha in bleda.

»Zakaj pa ne ješ, nevestica?« je vprašal ženin.

»Imela sem hude sanje,« je rekla.

»Pa povej kaj se ti je sanjalo,« je silil starešina.

»Sanjalo se mi je, da sem šla v gozd k roparjem. Tam je bil glavar – veste tisti, ki mi je ušel, ko sem mu odsekala uho.«

Ženin je ob teh besedah prebledel in rekel: »Sanje so nemirne krvi spanje. Zapojmo rajši!« 

Starešina je pa branil: »Sanje pred poroko so preroške. Le povej, Nežika, kaj je bilo naprej.« 

In Nežika je pripovedovala: »Sanjalo se mi je, da je postal tisti glavar, ki mi je ušel, moj ženin, zato da bi me umoril in maščeval svoje tovariše.« 

»Kako neumne sanje!« se je zasmejal ženin in se ozrl v vrata. Pojdiva rajši hitro k poroki.« 

»Po čem si pa spoznala roparja?« je vprašal starešina in ustavljal ženina.

»Po ušesu,« je odgovorila Nežika in vzela iz robca uhelj. »Poglejmo če se ujema s tem ušesom!« 

Pa je vrgla ženinu kučmo z glave.

Ženin je pa potegnil nož, svatje so se vrgli nanj – in Nežika je zmagala dvanajstega roparja.

Obesili so ga na ljubljanskem gradu.

II. Knjiga: 9. Jurček postane kralj[uredi]

Bil je ubog kmet, ki je imel tri sinove in malo polja. Sinovi so stradali kruha. Dokler so bili majhni, so potrpeli doma; ko so pa odrastli, so slišali od popotnih ljudi, da je svet velik in da je drugod veselejše življenje. Domenili so se tedaj, da prosijo očeta za svojo doto in odidejo po svetu.

Ko so povedali očetu svoje želje, je sedel stari mož na pisano skrinjo, naslonil lakti na kolena in brado v dlan ter rekel: »Revščina da revščino za doto. Denarja nimam, peč se hladi in žito je pošlo. En sam hlebec kruha je še, tega dam tebi, Primož, ker si moj najstarejši sin. Brez noža ne moreš rezati kruha, torej vzemi, Luka, nožiček. Ti, Jurček, ki žvižgaš in poješ rajši, kakor da bi delal, vzemi to piščalko. Ko boš lačen, pa piskaj.«

Šli so sinovi in oče je gledal za njimi. Hodili so skupaj, pred njimi je šla pot, za njimi je ostal dom. In kmalu se jim je pridružil bled sopotnik, koščati Glad in povpraševal za kruh. Primož in Luka, ki sta imela hlebec in nož, sta lahko tešila sitni Glad. Jurček pa ni mogel ugrizniti piščalke, zato mu je postal Glad silno nadležen. Poprosil je brata za kruh. Ker sta ga sovražila, sta mu rekla: »Daš za kos kruha oko iz glave?«

Jurček je bil lačen in si ni znal pomagati. Glad mu je velel: »Daj!« In Jurček je pustil, da mu je izvrtal Primož izvrtal desno oko. In Luka mu je odrezal ravno za eno oko kruha.

Nato so šli trije bratje naprej in naprej. Glad se jih je držal in držal. Luka in Primož sta lahko tešila sitnega, ker sta imela nož in kruh, Jurček ni mogel odgrizniti piščalke.

Glad je bil čedalje bolj nadležen in poprosil je brata: »Rodna brata moja! Dajta mi, za božjo voljo, malo kruha, sicer me umori Glad.«

Primož se mu zareži: »Dobiš, dobiš, bratec naš, če nama daš zanj še drugo oko!«

Jurček je vzdihnil: »Glad me bo umoril!« In dal jima je še drugo oko. Izvrtala sta ga hudobna brata in mu dala za oko kruha.

Jurček je postal slep. Prosil je: »Brata moja neusmiljena! Peljita me zdaj vsaj na cesto, da bom prosil dobre ljudi za božji dar siromaku-slepcu.«

»Bova te, Jurček, bova,« sta obljubovala hudobna brata in ga zapeljala pod vislice: »Le prosi tukaj vrane in krokarje, da te razkljujejo, dobro se imej in pozdravi doma!«

Šla sta Lukež in Primož, z njima je šel Glad.

Jurček je ostal pod vislicami in tipal okrog sebe. Otipal je lesene stebre, mrtve mrzle noge, čutil in slišal je vrane, ki so letale nad njim. Tedaj je uganil, da je pod vislicami in da visi tu mrlič. Prestrašen in žalosten se je zgrudil na tla. Ni vedel, kaj ne kam. Prišla je noč, prišel je spanec, ki sta položila Jurčka v mehko travo in mu zatisnila votle oči.

Bil pa je kresni večer. Jurčka so prebudile tri vrane, ki so se glasno pogovarjale. Prva je krakala: »Fant je lep, toda slep. Ljudje so hudobni in neumni. Škoditi znajo, zdraviti pa ne. Fant bi lahko pozdravil svojo in drugih slepoto: nocojšnje rose bi nabral in si namazal na tešče oči.«

Druga vrana je krakala: »Res so neumni ljudje, pa ne poznajo, slišijo, pa ne razumejo, vidijo, a ne primejo. Povem vam vrane, rodne sestre moje: v tretjem kraljestvu, tri tedne hoda od tod, leži na smrt bolna kraljična. Zdravniki hodijo in govore, tolčejo semena in kuhajo pijačo. Kaj pomaga? Nič. Ne vedo pa, da tiči v kraljičinem vzglavju bucika, katero je vbodel hudoben čarovnik, ker ne mara kraljična zanj. Nabodla se je ubožica na buciko, ne gane se in ne krene, ne diha in ne govori in kakor mrtva leži. A da bi izvlekel kdo buciko iz kraljičine glave, bi takoj ozdravela. Kralj pošilja sla in razglase na vse strani, obljublja rešitelju kraljestvo in hčer, ali od neumnih ljudi ne spozna nihče pričarane bolezni. Pa recite, da niso nerodni ljudje!«

Tretja vrana je pritrdila: »Nerodni in zlobni. To vam je, sestre moje, to vam je cesarstvo v deveti deželi! Cel mesec hoda, cel mesec širine! A v vsej deželi rodne sestre moje, nobene vode! Usahnile so reke in studenci. A nikdo od ljudi ni tako izveden, da bi znal poklicati vodo nazaj. Kralj obljublja mnogo denarja a ga ni, da ga dobi. In kaj je treba storiti? Samo tole: bil je studenec vrh gora, ki je oživljal in gnal vse vode cesarstva. V ta studenec se je vsula siva skala, vsula s je in ga zamašila. Samo skalo bi privzdignil in voda bi poživela deželo. Res so neumni ljudje!«

Jurček se je razveselil govora vran. Otipal je travo: bila je rosna. Z roso svete kresne noči si je namazal votline oči in – glej! Napolnile so se votline in Jurček je videl božji dan in gledal božji svet. Videl je nad seboj vislice in na njih obešenca. Snel je mrliča in ga pokopal. Potem si je nabral rose in spravil v piščal. Za zajtrk je použil vranja jajca in se napotil v tretje cesarstvo.

Ko gre in hodi tako po cesti in po logu, mu pride naproti medved, strahovit velikan. Pride do Jurčka, razširi šape in se postavi pokonci, gode in godrnja tako žalostno, da mine Jurčka ves strah. Stopi bližje in vidi, da je medved slep. Zasmili se mu uboga žival, vzel je roso iz piščali in namazal medvedove oči, govoreč: »Res dragocena je rosa kresne noči, in namenjena je za človeške oči, toda tudi ti, medved, si revež ubog.

Medved je spregledal in veselo podal desno šapo Jurčku in mu zatrdil: »Nikdar te ne pozabim, dobrotnik moj! Kadar boš v sili, zažvižgaj – jaz, medved, pridem takoj.«

»Prijatelj v potrebi je dragocen zaklad,« je rekel Jurček in objel medveda v slovo.

Medved je šinil v hosto, Jurček pa na pot. Mislil je, da mora hoditi še tri tedne, ogledoval si je svoje zažgane gole noge, svojo škendrano obleko – ker prihiti izpod hrastov k njemu velika lisica rdečedlaka in mu govori s človeškim glasom: »Dolga je pot v tretje cesarstvo, Jurček moj! Zato sedi name, da te ponesem in boš tam že nocoj.«

Jurček se je začudil in povprašal: »Kdo si ti, ki govoriš s človeškim glasom?«

Lisica sklene sprednji taci in reče: »Jurček, dobrotnik moj! Moja duša bi tavala na veke v temini, hodila bi na veke ob nepokopanih kosteh. Ti si me rešil, Jurček, in jaz ti bom pomagala, podila bom od tebe Trud in Glad, ki bi te nadlegovala na dolgi poti. Le sedi name!«

Jurček je zajahal lisico rdečedlako, ki ga je nesla urno čez gozd in planoto.

Ob poti sta čakala Trud in Glad. Trud je ležal upehan in maloživ v prahu, Glad pa si je brusil dolge zobe – ali lisica, rdečedlaki konj, je bežala urno mimo njiju.

Sonce je pripekalo. Ob suhi cesti se je prikazala sivopolta Žeja, iztezala suhi jezik in dolge roke po Jurčku. Lisica rdečedlaka je sunila z glavo v breg ob cesti – in sladka voda je napojila Jurčka in odpodila suho Žejo.

In ni šlo sonce še za božjo gnado, za zlati oblak, ko se je ustavila lisica pred velikim mestom in rekla Jurčku: »Zdaj si tu. Ravnaj kakor veš in znaš in pomagaj ljudem. Kadar si v sili, me pokliči – jaz, lisica rdečedlaka, bom pritekla takoj.«

Jurček se je zahvalil lisici in stopil proti mestu.

Srečal je mnogo ljudi, ali vsi so bili črno oblečeni in žalostni, črne zastave so visele z velikih in lepih hiš. Jurček povpraša starega moža, zakaj žaluje mesto. Ta mu odgovori: »Kaj en bi žalovalo? Že tri leta leži bolna našega kralja edina hči, ne gane se in ne krene, ne diha in ne govori. Jokala je naša kraljica, jokala je tri leta in si izjokala oči. Kralj, revež, ne ve pomoči. Umrl bo. Nas pa bo pomorila tuja vojska.«

Jurček je vprašal moža za kraljevski grad. Starec mu je pokazal tja in rekel: »Le pojdi tja! Tam delijo vsak dan miloščino.«

Jurček je prišel do visokega poslopja sredi mesta, ki se je lesketalo od čudežne lepote. Stolpi so bili marmorni, stene iz zlatih plošč, vrata iz slonove kosti, stopnice pa iz srebra. Pač je bil bogat ta siromašni kralj, ki je imel bolno hčer in slepo ženo!

Ravno je stal v stolpu črno napravljen trobentač in trobil na zlato trobento na vse strani: »Našega kralja visokost naznanja: kdor kraljevo hčer ozdravi, bo dobil zlato oblačilo in zlato palačo, če pa ozdravi tudi slepo kraljico, bo dobil kraljično za ženo in kraljestvo!«

Na trgu se je gnetlo žalostnih ljudi. Pobito so kimali in si pravili na tihem: »Kdo je še kdaj ozdravil slepega? In kraljično? Kaj niso prišli iz vseh krajev in od vseh vetrov? A nihče ni odpravil ničesar. Umrl bo kralj in mi bomo poginili.«

Pripeljal se je voz na zlatih kolesih, prijahali so vitezi v srebrnih stremenih s konjskimi čabrakami, obšitimi z zlatimi resami, z grivami, prepletenimi s svilenimi trakovi in z lesketajočimi se kolutami. Izstopili in razjahali so gospodje v visokih kapah, v škrlatnih suknjah ter se vsuli po srebrnih stopnicah. Ljudje so govorili: »Glejte vedeže in zdravnike! Spet jih je prišlo cel koš, in spet ne bodo opravili ničesar.«

Jurček se je spustil v tek in se pomešal med vedeže in zdravnike. Piščal je držal trdno v roki. Mislil je, kako se bo razveselil kralj in vsa dežele, ko bo ozdravil obe; a ni pomislil, kako raztrgan in umazan da je. Vratar na vratih pa je pomislil na to in ni pustil Jurčka v grad. »Pustite me, jaz bom ozdravil kraljico in kraljično,« je vpil Jurček, vratar pa se je smejal: »Kaj? Takle capin? Vidiš one? Imenitne in učene, bogate in slavne? Takih je prišlo že jezero, a niso ozdravili ne kraljice ne kraljične, pa bi ju ti, capin?! Krasti hočeš, krasti, saj poznamo take tiče.«

Jurček je prosil in rotil vratarja. Ker ni pomagalo nič, se je začel tepsti z njim, da si izsili vstop. Vratar je zaklical na pomoč, da je slišal sam kralj.

Prišel je in vprašal, kaj pomeni vrišč in pretep. Vratar je zatožil Jurčka: »Tale raztrgani lažnivec pravi, da bo ozdravil naši visokosti.« Jurček je zakričal: »Bom, gospod kralj! Prav gotovo ju bom ozdravil.«

Bil je tako smešen, da se je zakrohotal vratar in se je nasmehnil kralj in rekel: »Če je poskusilo že toliko imenitnih mož, naj poskusi še ta revež!« In je šel naprej.

Vratar je pokazal za kraljem na čelo, češ da je neumen. Jurček pa je samozavestno vprašal: »Koga naj ozdravim najprej?«

Vratar se je lomil od smeha: »Le ozdravi kraljično, prijatelj – razcapanec!«

Poklical je črno oblečeno kraljičino spletično, ki je peljala Jurčka v sobo, katere stene so bile obite s škrlatom in okrašene z dehtečimi venci. Na zlati postelji je pod škrlatno odejo ležala oblečena prelepa deklica z zaprtimi očmi in s sklenjenimi rokami, kot da je mrtva. Jurček je stopil k vzglavju krasne postelje, dvignil kraljičino glavo in izvlekel črno buciko iz zlatih las.

Takoj je odprla prekrasna kraljična oči in skočila s postelje; takoj so služabniki pohiteli po kralja in takoj je šel šum veselja po gradu, mestu in deželi. Prihitel je kralj in objemal hčer; hišnik je prinesel zlat plašč in sam kralj je ogrnil Jurčka z njim.

Kraljična pa se je začudila: »Kje so moja mati, da ne pridejo k mani?«

Kralj se je razžalostil in kraljična se je razjokala, ko so ji povedali, da je mati slepa.

»Kaj naj mi bo življenje,« je rekla, »Če ne vidim materinih oči? O, dobri fant, ki si ozdravil mene, ozdravi vendar tudi mojo mater!«

Bila je prekrasna. Jurček se je spomnil, da jo dobi za ženo, kdor ozdravi še kraljico, zato je zavriskal: »Pojdimo in poglejmo!« 

Peljali so ga skozi devet sob, prelepih sob s predragim pohištvom. Toda Jurček jih ni videl in gledal saj je šla pred njim prekrasna kraljična. Prišli so v deveto sobo, ki je bila obita črno, na črnem prestolu pa je sedela črno oblečena kraljica s krono na glavi in vrčem v roki. Vrč je bil že prepoln solza, ki jih je stočila iz slepih oči za bolno hčer.

Kraljična je vzela materi vrč iz roke in jo objela: »Mamica, jaz sem zdrava, poglej me, mamica!«

Kraljica je stisnila hčerko k sebi in vzdihnila: »Kako naj te pogledam, biser moj! Črna mrena mi krije oči.«

Kralj je namignil Jurčku, ki je vzel poslednje kaplje rose kresne noči iz piščali in namazal kraljici oči.«

Spregledala je. Veselje je zavriskalo in hitelo po gradu, po mestu in vsej deželi.

Jurčka so peljali kraljevi hišniki v zlato hišo, poslali so mu z zlatom pokrite jedi od kraljeve mize. Toda Jurček je samo čakal, kdaj mu bo kralj omenil poroko. Toda kralju se ni niti sanjalo, da bi bil neuki kmet tako predrzen. Menil je: »Denarja mu dam, pa bo vesel.« Ko pa je videl, da se Jurček ne zmeni, da bi odšel iz mesta, in ko je videl, da govori kraljična rada s tem kmetavzom, je rekel Jurčku: »Tvoj oče bo zelo vesel, če te bo videl in izvedel, kako ti gre.«

Jurček je razumel kraljevo besedo in je trdo odgovoril: »Ne grem domov. Imam opravila v cesarstvu devete dežele. A ne grem tja, dokler ne praznujemo zaroke. Izpolnil sem tvoje pogoje, kralj, izpolni tudi ti svojo besedo!«

Kralju ni bila všeč kmetova predrznost. Povedal je svojim dvorjanom, da hoče postati kmet kralj. Dvorjani so se smejali: »Namesto meča zna sukati kramp, a namesto peresa lopato. Knjiga mu je njiva, postava mu je narava. Krasen kralj zares! Toda dal si besedo, vladar. Zaroči kmeta s svojo hčerjo in pusti ga, da gre v deveto cesarstvo. Nevarne so vitezu dolge poti, kdo ve, kaj se še temu kmetu zgodi?«

Kralj je razumel. Napravil je zaroko.

Po zaroki je prelomil Jurček prstan in ga dal kraljični: »Pol prstana, pol srca. Počakaj me! Kliče me daljna dežela, kliče me potreba in žalost. Prišli bodo in se lagali,ki bi radi ločili mene od tebe. Mrtev pa bom samo tedaj in prosta boš samo tedaj, če ti prinese kdo drugi polovico prstana!«

Kraljična je zajokala. Dvorjani so to videli in rekli kralju: »Ob vodi Dereči je brodnik, star grešnik. Kogar prevaža, vsakega ubije. Pošlji, naš kralj brodniku glas, da mu ne bodo šteta njegova nedela v greh, če ubije tvojega kmečkega zeta.«

Kralj je poslal sla do brodnika. Jurčku pa je dejal, ko se je pripravljal na pot: »Najkrajša pot v deveto cesarstvo pelje preko reke Dereče. To ti svetujem.«

Jurček se je ravnal po kraljevem svetu, šel in prispel do reke Dereče in velikanskega brodnika. Ta je prepeljal Jurčka varno čez nevarno reko. Ko je prispel čoln, mu je pokazal kup mrtvaških glav ob bregu in dejal: »Kar sem kdaj prepeljal, vse sem ob glavo djal, daj tudi ti svojo butico!«

Hotel je zagrabiti Jurčka, ta pa je zažvižgal in rekel: »Čaj! Pri nas mlatimo pšenico takole!« Udaril je brodnika s pestjo v želodec. Ropar je zakričal. In priskočili so trije močni psi ter se zagnali v Jurčka: brodnik je vpil in jih ščuval: »Le vanj! Odpuščanje vseh grehov dobim zanj!«

Slaba se je godila Jurčku. Toda prihitel je medved-velikan, raztrgal pse, stresel brodnika in ga vrgel v reko. Jurčku pa je dejal: »Hodi srečno, prijatelj, in ne mudi se, da ti ne prevzame kdo drugi dekle.« 

Jurček je ogledoval kupe človeških glav, ki so se belile v soncu in gledal žalostno vanj. Medved je izginil, Jurček pa je izkopal jamo in pokopal glave. Zdaj je pomislil, da ga gotovo sovražijo na dvoru in bodo skušali omožiti hčer z drugim ta čas, ko se bo on mudil na dolgi poti. Mikalo ga je, da bi se vrnil, toda smilila se mu je od suše izpita deveta dežela. Ko tako premišljuje, stopi predenj lisica rdečedlaka in voziček, v katerega so vpreženi beli golobi. Lisica mu pravi: »Sedi, dobrotnik naš, v voz, bodi srečen in pozdravljen, ker se ne bova videla več. Golobice, čiste dušice tu ubitih, te bodo pospremile tja in ti pomagale!«

Jurček se je vsedel v voziček, golobci so razširili krila voziček je poletel po zraku.

Naenkrat se je spremenil pod Jurčkom svet. Vse je bilo velo, suho, prašno in žalostno. Bil je v devetem cesarstvu, v neizmerni deželi.

Golobice so letele nizko in se spustile na tla. Jurček je izstopil in golobice so izginile. Bil je v bedni deveti deželi.

Jurček je hodil po devetem cesarstvu in postal na smrt žalosten. Polja in travniki so veneli, reke in potoki so bili izhlapeli, ptice in ribe so ležale mrtve, ljudje so lazili napol živi in umirali po cestah in poteh. Kakor da je legla smrt na brezmejno cesarstvo. Jurčku se je smilil ubogi svet, zato je hitel na visoko goro, s katere je pritekal sicer studenec, oče vseh voda v cesarstvo. Za Jurčkom so lazili izžejani ljudje, ustavljala sta ga stara znanca: sivopolta Žeja in koščeni Glad. Nekateri ljudje so se posmehovali Jurčku, drugi ga prosili in mu obetali cesarsko čast, če jim odpre studenec.

Visoko se je vila pot, vsi so opešali na nji, vse sta ustavila Žeja in Glad, samo Jurček je dospel truden in potan na vrh. Tam je bil izvir, na izviru siva skala, na skali pa je sedela Smrt in klepala koso.

Jurček pravi smrti: »Le spravi se, ti koščena pošast, in umakni se s skale!«

Smrt se zareži: »Za tvoje kosti jo brusim! Že večkrat si se izmaknil moji kosi, zdaj pa se ne boš!« Pa zamahne s koso. Toda Jurček skoči vstran, da se smrt zakotali in pade s skale. Jurček skoči, odmakne skalo in voda brizgne z veliko močjo iz odmašenega izvira, ter odnese koščeno Smrt.

Voda skače, teče in šumi: »Hudo je bilo meni, Vodi, v ječi, pa zdaj vam napojim polja in vodnjake, oživim in poživim vse cesarstvo!« Tisti, ki so se vzpenjali za Jurčkom na vrh, so se vrgli Vodi naproti, da jim je poživila osušeno telo in privezala dušo. Pod vrhom so slišali šumenje in hripavo zavriskali iz suhih grl: »Voda! Voda! Voda!« Vse, kar je še moglo lezti, je hitelo z novimi močmi življenju naproti. Žene so hitele s škafi in vrči, da ponesejo osvežila umirajočim.

Zvečer je mesto norelo od radosti, razsvetlili so hiše, hodili so v procesijah od cerkve do cerkve, jokali se, vriskali in tulili. Jurčka dvignejo na ramena in ga nesejo v cesarski dvor, postavijo pred starega cesarja in pravijo: »Rešil je cesarstvo, ta bo naš cesar.« Cesar ukaže veliko gostijo, pokliče cesarico in cesarično in jima pravi: »Ta bo naš zet!« pa pomežikne hčeri. Gostija je sledila gostiji. Jurček je moral piti pri vsaki zdravici in zdravic je bilo, da jih ne prešteješ na obe roki in če šteješ še prste na nogah. Jurček je pozabil omamljen na svojo zaročenko.

Ko je bil Jurček že nezavesten od pijače, je rekel cesar: »Pijana živina ne bo za cesarja!« Jurčku so vzeli zlati plašč, njega pa so sunili pred mestna vrata.

Voda je prišumela in ga vzdramila: »Hej, Jurček, na noge! V daljni deželi te čaka zaročenka, snubci pa silijo vanjo!«

Sam je moral zdaj po dolgi, dolgi poti – ni bilo ne lisice ne golobov na pomoč, ker je pozabil na opomin in ljubezen. Predolga pot. Na njih se mu je raztrgala obleka, odpadle so mu opanke, porasla mu je brada in zrastli lasje. Samo piščalka in polovica prstana se nista spremenila ne izgubila: visela sta varno za vratom.

Jurček se ozira, tiplje in se spomni. Seže v levi žep: hvala Bogu, še ima prstan; seže v desnega: še ima piščal! Zahvalil se je Vodi, okopal se v njej in si vrezal palico.

Po predolgem potovanju je prišel Jurček v dom svoje neveste. Mesto je našel v pisanih zastavah, ovenčano, veselo. Jurčku pa se je stisnilo srce. Vprašal je starega moža, kakšno slavnost praznuje mesto. Oni mu je rekel: »Veliko in lepo slavnost: poroko naše kraljične. Bila je že nekoč zaročena, a tisti ženin je odšel pred sedmimi leti in se ni vrnil. Kralj je silil hčerko, naj se poroči z drugim in ji rekel, da je oni drugi umrl. Bila sta pa zmenjena, da ne sme vzeti kraljična drugega, doker ne dobi polovico svojega prstana nazaj. Ženin, katerega ji je izbral kralj, ji je prinesel ono polovico. Prvi ženin je umrl – živi naj drugi in naj nam bo dober vladar!«

Tako je pripovedoval mož. Jurček pa je pohitel h gradu in smuknil po znani poti v kraljične sobe.

Tam so spletale spletične kraljično, ki je vzdihovala: »Bog ve, kakšne smrti je umrl moj Jurček! Kako mi je bilo hudo pri srcu!«

Primerjala je dve polovici prstana in ugibala: »Vsi pravijo, da je pravi, srce pa mi kliče: Jurček živi!«

Jurčku se je topilo srce od veselja ob takih besedah, toda zadržal se je in se ni pokazal, ker je hotel osramotiti kralja in dvorjane.

Nevesta je bila napravljena. Tedaj so se odprla vrata vseh soban, v zlatih oblekah s pripeljali viteški svati ženina, mladega kraljeviča iz tuje dežele. Nevesta pa se je lesketala od lepote kakor opoldansko sonce, zali ženin pa se ji je poklonil in ji ponudil roko. Kralj je tedaj rekel tiho dvorjanu: »Težko je bilo prepričati trmoglavko! Zdaj pa naj že pride kmetski klatež – ga že odpravimo!«

Komaj je spregovoril, je zaigrala piščal in zapel znani glas: »Nevesta prekrasna, kot sonce jasna – nezvesta si nevesta!«

Kraljična je zavpila in skočila od zalega kraljeviča k strganem beraču.

Kralj je poklical vojake, da vržejo berača ven, a Jurček je pokazal svojo polovico prstana in kraljična se ha je oklenila. Grdo sta gledala kralj in kraljevič.

Ko pa jima je povedal Jurček o devetem cesarstvu in ga prepustil tujemu kraljeviču, so se podali vsi veseli k poroki. Seveda so preoblekli Jurčka in mu postrigli lase. Veselje je vriskalo po mestu in deželi.

Novi kralj je odpustil vse davke in dal vojakom piščali namesto mečev. Petje in igranje je odmevalo vse dni od gora, kajti Jurček je hotel, da se vsi veselijo z njim.

Poslal je tudi po svojega očeta in brata in ju hotel bogato obdarovati. Toda izvedel je od očeta, da je umoril Glad njegova brata, ki so ju našli blizu nekih vislic z izkljuvanimi očmi.

Jurček je dal postaviti na grob svojih dveh bratov lepo cerkvico, ki stoji še danes, če se ni podrla.

II. Knjiga: 10. Gostilna pri Božjem usmiljenju[uredi]

Seveda je že dolgo od tega in niti najstarejši ljudje naše vasi ne vedo, kje je bilo, ne kdaj je bilo; ali da je bilo, je resnična resnica: vdova se je omožila z vdovcem. Ona je primožila pastorko in on je priženil pastorko. Deklici sta bili enakih let. Očetova hči je bilo lepo, ali šibko gosposko dekle, materina hči je bila velikih kosti in ust. Prvi je bilo ime Roža, drugi Siva. Seveda ni mogla mati zaradi grde hčere trpeti lepe pastorke. Že njeno ime ji ni bilo všeč. Roža, Roža … »Zakaj ravno Roža? Je to ime za kmečko dekle? Recimo ji Špela, Špela špelasta!« 

Pa so klicali Rožo za Špelo: »Špela rada jela – Špela rada ne dela – Špela šiba pela!«

Taka je bila mačehina pesem. Pomagala je Siva, a oče ni branil. Uboga mala Roža je jokala in stokala ob težkem delu, vendar je rastla in postajala lepša in lepša. Kakor da ima kodeljo zlate preje na glavi ali svetniški venec, tako so se ji svetili lasje. Kakor da je padel košček vedrega neba v njene očnice, takšne so bile njene oči, usta pa ozka, nosek tenak, zobki drobni, ličeca okrogla, polt bela, glasek pa nad vse sladek. »Roža je dvakrat Roža,« so dejali ljudje, »a Siva je prava kopriva.«

Veste, da je bilo mačehi hudo. Kajti hitro sta odrastli dekleti in fantje so se ozirali samo za Rožo. In hiša in kmetija sta Rožina. Če se Siva ne omoži, bi morala ostati za deklo pri hiši. Njena Siva! … In kako naj se omoži, ko nori vse za Rožo? … In kaj bi bilo za mačeho? …

Mislila je mačeha in si domislila: očeta bo poslala na grad na tlako za vse tri dni naenkrat. Ta čas bi pa spodila Rožo … Ko se bo vrnil Rožin oče, mu bo potožila, da je odšla nemarnica s cigani. Siva se bo pa možila na kmetijo. Siva in ona bosta živeli mirno: ob nedeljah bo pečenka, na delavnik vino, rumena pogača pa vsak dan.

Tako se je domislila mačeha in bila zadovoljna.

Neki dan v velikonočnem postu pravi mačeha sladko možu: »Veš kaj, Miha, če imaš hodit vsak drugi dan na tlako, pa ostani rajši kar tri dni skup, boš pa oral po vrsti doma, da posejemo in uredimo – kdo ve, kaj bo po veliki noči, saj veš, da imava dve dekleti.« 

Mož pravi: »Saj bo res dobro tako. In če pride pravi za Rožo, ne bom ji branil. Prostora in kruha je za vse.«

»Res, res … Bog ji daj srečo!« je trdila hinavska mačeha. Mož je odšel za tri dni in tri noči na grad, a do gradu je dan hoda. Kdo bo slišal, Roža, tvoj krik in jok?

»Pojdimo, Špela in Siva!«, je rekla mačeha in vzela košek. »Pojdimo v gozd po zdravilne zeli, ki so najboljše za postne dni.«  »Pa zakaj jemljete, mati, sekiro tesačo s seboj?« je vprašala Roža.

»Drv bom nasekala v gozdu, butare prenesemo na hrbtu, zeli na roki, da bo vedel vsak, da smo korenjaki.«

»Pa zakaj gremo tako daleč v gozd?« je vprašala Roža, ko so hodile in hodile po neznanem kraju.

»Zakaj, ti lenoba? Saj vidiš, da kar ni lečnice, ki zapira krvotok in ozdravi vsako rano. Glej, Siva se ne pritožuje …« 

Hodile so naprej in naprej pod prastarimi hrasti, čudnimi bukvami in pošastnimi gabri. Pritekel je zajček in rekel Roži: »Beži!« Zapel je ptič neznanega perja: »Beži!« Roža ni razumela.

»Tam je v grmu!« zavpije mati in pokaže na širokolistnico, ki se skriva med trnom in gleda ven iz suhega listja. »Le po njo, Roža!« 

Roža mora na kolena, na tla, z glavo in rokama v grm. Zdaj je pravi hip … Mačeha zamahne in pomeri na zlatolaso glavo. Ali lesk las jo je zmotil namesto glave je odsekala roko … Roža zakriči, zlati lasje lezejo v rano – mačeha zamahne in druga roka odleti, Roža zakliče: »Pustite me, pustite!«

»Pustim te, ko ti izteče kri! Živa ne prideš iz gozda, naj te orli požro!« 

»Siva, sestra moja, ne zapusti me,« je stokala nesrečnica.

Siva se je nasmejala: »O, le bodi! Ženili se bomo zdaj mi. Le priporočaj dušo.« 

Odšli sta in pustili Rožo samo.

Ta pa je ležala krvava na tleh, pogledala je v nebo in vzdihnila: »Dušica matere moje, pridi pome!« Videla je, da mora umreti, ker ji bo iztekla kri iz ran. Ali lasje so pokrili ramo in rano, da ni mogla kri skozi zlato obvezo. Roža je omedlela od strahu in truda. Menila je, da je mrtva. Ko je ležala nezavestna v gozdi, so priletele k nji bele ptičice, ona pa je zasanjala, da je srečala na zelenem polju svojo ranjeno mater, ki jo je poljubila in rekla: »Ne boj se, Roža moja! Dosti hudega boš še skusila, ali s potrpljenjem si zaslužiš nebesa in srečo na svetu. Nebno hudo ni tako hudo, da ne bi minilo. Moli in upaj! …« 

Bela ptica prhutne Roži po obrazu. Zave se in se strahoma ozre: »Kaj bo z menoj samo, ranjeno in brezroko v gozdu med zvermi?« Do ljudi ne more in ne ve, daleč, v neznan kraj jo je zapeljala mačeha. »Upaj in moli!« ji je rekla prikazen v sanjah. Roža poklekne in moli: »Pomagaj mi, ki živiš ptičke in črvičke!« 

Kar ji zašumi v ušesu: »Vzemi trave lečnice, namaži si rane, ozri se okrog in ne skrbi! Vse preživljam, pa bi tebe ne!« 

Z usti je odtrgala revica brezroka trave lečnice, z usti je pritiskala na rane, in naglo, čudežno je ozdravljena rana in je minila slabost. Roža se ozre po gozdu in vidi hrast, ki mora biti praoče vseh hrastov. Širok je kakor hiša, odprtino ima kakor vrata, iz odprtine smukajo veverice, noseč orehe in lešnike. Roža stopi v hrastovo votlino. Oj, čudež! Prostora je kolikor doma v čumnati! Polovico prostora zavzema kup orehov in lešnikov, jabolk in hrušk medenic, polovico kup listja in mahu. Od srede čudne hiše prihaja malo svetlobe. Roža se zahvali Bogu za dom in hram. Če so jo zapustili ljudje, Bog je ne bo, tu bo živela deklica brezroka, dokler je ne poišče oče. Domov med ljudi si ne bo upala nikdar. Z usti je jemala orehe, z zobmi jih trla, z jezikom iztrebila in si mislila: »O, ljuba živalca, urna veverica, nič ne veš, komu si nanesla tak kup, samo Bog ve, ki ne zapušča sirot!«

Do jeseni je bila Roža v gozdu, od posta do Vseh svetih. Drevo je bilo njen vrani dom, veverice, lisice in zajčki, ptički in srnice so ji bile družice. Divja zver in človek nista mogla do nje. Vselej, kadar je prišla Roža domov, so zakrile veje njena vrata. Pomladi je živela Roža od trkavcev in rastlin, katere je trgala ubožica z ustmi; poleti so bile jagode, jeseni sadje njena hrana; pila je iz studenca, ki je tekel v bližini, umivala pa se je tako, da je potonila obraz v vodo, le počesati se ni mogla. Njeni zlati lasje so viseli okrog nje in so jo zagrinjali kakor zlat plašč.

Ko se je privadila ubožica gozda, si je že upala hoditi po njem. Hodi in pride do velikega sadnega vrta. Tam je viselo in zorelo sadje treh vrst, veje so visele čez plot, tako da je dosegla brezroka z usti sadje. Roža ni vedela, da je to vrt graščine, pod katero spada tudi ona, ni vedela, da je za vrtom grad in v gradu mlad gospod in dobra gospa, ki bi ji naredila pravico, ko bi izvedela za mačehino pregreho. Ko bi bila obstala Roža, ko je zaslišala človeški glas, bi jo bili peljali v grad pred gospo. Toda Roža se je zdaj bolj bala ljudi kot zveri, bežala je kakor srna pred človekom.

Hodila je na pašo v graščinski vrt. Vse poletje in jeseni. Najprej je oskubila veje, ki so visele čez plot. Ko so pa bile veje prazne, je poskušala priti na vrt. Z ostrimi zobmi je pregrizavala gosti plot, a ga ni mogla pregrizniti, rok ni imela, da bi si pomagala. Tu pride lisica in ji izkoplje luknjo, pride srna in se prerine. Zdaj je hodila Roža vsak dan na pašo v vrt; spremljale so jo živalce, njene prijateljice. Graščinski logar se je čudil, kaj da je na drevesu toliko načetega sadja, ki gnije in odpada. Kakšna žival objeda sadje. Cele noči je čakal z lokom, cele dni je hodil po vrtu, pa ni prišel na sled čudni živali. Povedal je to mlademu grofiču. Ta se je hotel prepričati sam, ali res bdi logar vse noči in vendar ne najde zveri. Grofič, si je nabasal torbo, si napel lok, napolnil tul s pšicami in se podal na vrt.

Ni čakal dolgo, skrit za plotom. Pod jablano rdečezorno priteče srna, za njo lisica. Za lisica dekle v dolgi svetli obleki, na levi rami z veverico, na desni s kavro. Za deklico pa lete grlice in teko zajci. Dekle se pogovarja s sladkim glasom in sladko besedo s svojo družbo. Ko pride pod jablano reče: »Srničica, lisičica, zvesta moja družica, urna veverica, ljuba grlica, počakajte me, da se najem.«

Pa je začela gristi, kar je dosegla z usti. Tu malo, tam malo – in grofič je vedel, kdo obgrizuje sadje; pa je grofič tudi videl, da nima ubožica rok in je slišal, da vzdihuje:

»Ah jaz neboga, sama se bi nadloga! Jesen je tu – mraz bo pritisnil – huhu! Oh moj Bog, in jaz brez rok! Ne smem pred ljudi, da me mačeha ne umori! …« 

Grofič posluša in se čudi. Kaj pravi lepo dekle? Boji se mačehe. Saj je on tu, gospodar in sodnik.

Nenadno stopi pred Rožo mlad gospod in vpraša: »Od kod si ti doma, dekle? Graščak sem, ki ti pravico da.« 

Hotela je ubežati plaha brezroka, pa njegov glas je usmiljen, pogled dober. Česa naj se boji, če ji pomaga graščak? Povedala mu je vse in grozno se je razjezil mladi gospod. Peljal je Rožo v grad do gospe in velel poklicati mačeho in njeno hčer. Ta se je ravno možila. Grozno se je prestrašila, ko je morala od svatbe v grad. Tam je bilo kratko zaslišanje, kratka sodba: »Odsecite materi in hčeri roke do ram in pustite ju v gozd.« 

Ali Roža je pokleknila pred gospo in sina in prosila za svoje sovražnice. Ginjena jo je dvignila gospa, grofič pa je svaril: »Glej, da ti ne bo žal. Koliko vran belih, toliko mačeh dobrih. Če ne odrečeš hudobi repa, bo migala vedno z njim.« 

Grofica je pomilostila mačeho in odpustila hčeri. Samo pretepel ju je birič javno pred gradom in stati sta morali v trlici, da so ju zasramovali ljudje, potem ju je izbičal birič iz gradu. Rožin oče je prihitel po hčerko v grad, ženo in njeno hčer pa je zapodil v gozd.

Grofica pa ni hotela pustiti Rože iz gradu. Ubožica se ji je smilila. Sama ji je stregla in jo naučila brati. Tudi grofiču se je smililo mlado dekle. Neki dan ga vidi mati grofica, kako gleda zaljubljeno brezroko. Mati se prestraši in posvari sina … Sin pa pove odkrito: »Roža brezroka je roža mojega srca, ona edina bo moja žena.«

Mati ni mislila drugega, kakor da mu je Roža naredila. Prosila je sina in mu grozila: »Prekolnem te … To je vilinji zmetek: v gozdu se je seznanila z vilami. Dušo pogubiš, če je vzameš, moj sin!« 

Sin je ostal trmast. Še tisti dan ga je poročil grajski kaplan. Mati je skrila svojo jezo in sovraštvo, mislila si je, da se bo že kako iznebila nadležne in sramotne sinahe. Gre in piše kralju, da bi poklical grofiča k sebi. Vojske je bilo tiste dni dosti, vojakov malo. Vesel je bil kralj tistega pisma in je urno poslal svojega sla po grofiča. Ta je bil žalosten, ker se je bal za svojo mlado ženo. Priporočal jo je materi in naročal družini: »Gorje, če se pritoži grofica, gorje vam!«

Ali grof je bil daleč in Roža brez rok, da bi mu poslala pisemce; brez prijatelja, ki bi nosil pošto tožba, do njega moža. Mučila jo je grofica, prezirala jo je družina, nikdo je ni odel, nikdo ni pregovoril ž njo, zaprta v stolpu je gledala žalostno v nebo in čakala. Obljubile so ji sanje, da bo dobila sinka. Če že nje ne, se bo neusmiljena gospa usmilila vsaj otroka svojega sina.

Ta čas je izvedela hudobna mačeha, da je zaprta Roža, da je odšel grof in da bo nekaj novega v gradu. Ponudila se je grofici za pomoč. Domenili sta se, da bo pričala babica, kako je povila Roža stvar, ki ni ne človek, ne žival. To povedo družini in pošljejo sla s tako novico grofu.

Roža je povila zalega fantka, grofica pa je pisala sinu: »Dobrota je sirota in sramota. Vilin spak je dolgodlak in kratkokrak. Ukaži, da ubijemo mater in sina.«

Grof je odgovoril: »Sam bom videl, sodil sam. varujte mi, mati, Rožo in Rožico.«

Ni bilo to všeč grofici materi in ne hudobni mačehi. Napisali sta drugo pismo, v katerem veli grof, da naj odpusti in zapodi ničvredno ženo: »Denite ji njen zmetek na ramo in iztepite jo s šibami iz gradu.« - Tako pismo je prebrala grofica družini in Roži. Naložili so dete v koš in oprtili koš Roži.

Jokaje je šla ubožica po cesti in se obrnila v gozd. Da bi hodila k ljudem in prosila, jo je bilo sram in strah. Lahko bi naletela na mačeho, lahko bi ubila mačeha otroka in jo … Zato raje v gozd, med zveri! Morda dočaka moža in mu pove, kako je bil prevaran. Roža gre in si poišče nekdanje stanovanje. Ni ga in ni velikanskega hrasta, ni lisic in srn na spregled, da bi ji pokazale pot in tolažile bol. Kaj bo vendar z otrokom? Ne more odprtiti črviča ubogega, ne ga napojiti in ne previti … Roža vzdihuje in se solzi ter prijoka do potoka. Žeja jo in bo pila. Nagne se v vodo, da zajame z usti. Dete ji pade iz koša v potok. »O ljuba Marija, pomagaj!« zavpije Roža in se nagne na desno ramo, da bi brezroka vlovila otroka. A glej! Iz rame zraste roka in seže po detetu! … Valček odnaša drobno – Roža nagne levo ramo, da bi si pomagala z levico. In glej! Leva roka zraste in ulovi otroka! Roža poklekne, stiska dete k sebi in vriska od veselja. Roke ima, roke! … Zdaj je ni več strah. Po svetu pojde, preživljala bo z delom sebe in dete in poiskala moža!

Ko se ozira Roža po poti, priteče lisica, pomiga z repom in jo vabi naprej. Roža ji sledi in, ko pride na cesto ob gozdu zagleda streho. Razveseli se ubožica, da bo prišla med ljudi in pogladi lisico, ki se izgubi v gozdu. Pride do velike, zidane hiše. Na hiši vidi veja, na nji napis: Gostilna pri Božjem usmiljenju. Ko stoji Roža še pred vrati, pride star mož z belo brado in ji govori: »Le naprej, Rožica, moja ubožica! Tu sitim lačne, žejne napajam in duša si služi sveto nebo.« peljal jo je k ognjišču, ji postregel in pravil: »Tu vodi glavna cesta iz glavnega mesta. Mnogo ljudi prihaja in marsikdo se tu pomudi. Lačne sitim, žejne napajam, žalostne tolažim in sebi raj služim.«

Roža ga je vprašala za svet, kam naj se poda z otrokom. Starček odmaje: »Ne hodi na pot, ne išči nezgod! Ustavi se tu in uživaj miru. Lačne nasičuj, žejne napajaj, bolne tolaži, a od nikogar, čuj, denarja ne sprašuj! Božje usmiljenje je za vse zastonj!«

»Šla bi,« je rekla Roža, »in poiskala svojega moža.« 

»Tu je glavna cesta iz glavnega mesta. Mnogo ljudi prihaja, marsikdo se tu pomudi. Če gre h kralju, odhaja tod, če gre od kralja prihaja tod. Kdor počaka, ne zamudi; zaman išče, kdor okrog leta,« je rekel starček in pokazal Roži spalnico.

Ko je vstala drugo jutro, je bilo v kuhinji vse svetlo in čisto, na ognjišču ogenj, v loncih pa jed. Starček jo je čakal, opasan z romarsko vrvjo in s tikvo za pasom. Pokazal ji je hram in klet, sode medice, kašte žita, kose mesa, polhe slanine in rekel: »Polna sta vedno klet in hram, ogenj gori sam, vse to ti izročam. Ostani zdrava in čakaj, zaupaj, moli in ne plakaj.« 

Kar izginil je starček na cesti. Roža je strmela za njim in strah jo je postalo: ogenj gori sam, zajec na ražnju se vrti sam, čeber za vodo se polni sam. metla prihaja, pometa, ključ gre v hram, odklepa in zaklepa, jajce se ubije in raztepe …

Pa se je privadila nevidni postrežbi. Dete se je razvijalo in rastlo, tujci so prihajali, se ustavljali, prinašali novice in počivali. Vse je postregla lepa krčmarica, od nikogar ni vzela plačila, nikomur ni povedala svojega imena.

Prihajal je tudi grajski logar in pravil, da čaka grofa v gradu lepa, bogata in žlahtna gospa in da ga hoče mati poročiti ž njo. Ona pritepenka, ona brezroka coprnica je poginila gotovo že kje, če ji ni pomagal zli duh. »Takim ljudem pomaga sama hudoba,« je trdil logar in pil medico iz gostilne usmiljenja. Roža je molčala in gledala svojega fantka. V gradu čaka njegovega očeta druga žena … On pojde mimo … Ali ga počaka in mu pove? … Ne. Naj se izkaže resnica in zvestoba! …

Na ponosnem konju in v zlati opravi je jezdil mimo gostilne mladi grof. Počastil ga je kralj, vendar ni veselega lica; ga pač skrbi, kaj ga čaka doma. Se ustavi? Ne. Mudi se mu domov … Žalostno je gledala lepa krčmarica za svojim možem. Vestno je izpraševala logarja, kaj se godi v gradu. In ta je pravil, kako je besnel grof, ko ni našel ne žene ne otroka, kako mu je črnila mati ženo in kako se mu prilizuje povabljena gospa. Svatba bo, prav gotovo bo svatba. In tudi logar bi se ženil. Pri lepi mladi krčmarici!

»Če že mora biti, pa naj bo,« se je smejala Roža. »Naj bo najina svatba isti dan kakor grofova, samo dan pred poroko mora izvedeti grof gospodar ime logarjeve neveste.«

Tako sta se zmenila in zmenil se je tudi grof z lepo gospo. Saj je bila Roža ničvrednica in mrtva. Napravili so gostijo v gradu, ali grof se je ni veselil. Prišel je logar in naznanil grofu, da bi se poročil jutri tudi on, če bi dovolil grof. »S kom?« je vprašal grof. »Zapisala mi je ime,« je rekel logar in dal grofu listek.

Tam je stalo napisano: »Grofa pozdravlja Roža brezroka« …

»Kje je ta ženska? Hitro konja, hitro k nji, ona ji pove o moji ubogi Roži,«  je kričal grof in zajahal konja.

Roža je čakala. Zlate lase je imela razpletene po ramenih, sijajna in krasna je stala na pragu. Naglo je pripodil grof konja in naglo stopil z njega pri gostilni v gozdu. Sprejela sta ga dva svetla angela: žena in otrok.

V solzah je prosil grof Rožo odpuščanja za mater in zase. Božje usmiljenje obsega vse. In Roža je odpustila materi in mačehi, grofico pa je izreobrnil čudež.

Namesto svatbe so imeli častitke, namesto sovraštva je prišla ljubezen.

Samo logar je bil žalosten; ni mogel več bivati v gradu; zato se je nastanil pri Božjem usmiljenju. In če ga ni še nadomestil drugi, toči še zdaj tam medico.