Pravljice (Josip Freuensfeld, 1889)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pravljice.
Josip Freuensfeld
Delo je bilo objavljeno pod psevdonimom J. Fr. Rádinski
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1889; Slovenske večernice, 43, 104–122
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Živa voda.[uredi]

Poletnega popoldne ste pod košato lipo sedeli dve deklici. Bili ste sestri. Mlajša je bila že od svojega rojstnega dne slepa, in ker je bila tako velika revica, da ni mogla gledati žarnega solnca, ne zvezdic, ne lepih rožic, tem bolj jo je ljubila njena sestra. Vodila jo je po polju in gozdu ter ji pravila o vseh rečéh, ktere je videla.

Solnce je vroče pripekalo na zemljo. Mlajši deklici se je začelo zehati in črez nekoliko je sladko zadremala. Starejša pa je zrla proti sinjim goram, izza kterih je v tem hipu priplaval bel oblaček. Dvigal se je vedno više in više. Radovedno ga je opazovala deklica, kako je hitel po nebesnem oboku. Ni še minilo pol ure, plaval je že nad deklico. Bil je bel ko sneg.

„Oj beli oblaček!“ izpregovori dekletce polglasno, „kako rada bi jaz plavala s teboj črez goré in doline, da bi mogla pripovedovati svoji sestri o lepih tujih krajih!“

Komaj izpregovori te besede, vidi, kako se ji približava beli oblaček iz visočine. Legel je pred njo na zemljo.

„Dekletce nedolžno!“ rekel je oblaček. „Slišal sem tvoje besede. Ker je tvoje srčice tako čisto in usmiljenja polno, hočem ti izpolniti gorečo željo. Vsedi se ná-me in plaval bom s teboj po zračnem morju črez goré in doline, kažóč ti njih krasote, da moreš pripovedovati o njih svoji sestri.“

V prvem hipu se je ustrašilo dekle oblačka, toda ko ga je slišala tako prijazno govoriti, minil jo je strah.

„Rada bi šla“, odgovori mu sedaj, „a glej, tukaj spava moja uboga sestrica. Ko bi se vzbudila in bi mene ne bilo tukaj, bridko bi se jokala; nikamor bi ne mogla iti.“

„„Tvoja sestra se prej ne bo vzbudila, dokler se ti ne vrneš. Pojdi z menoj, hočem te zanesti do studenca, v kterem izvira živa voda. Glej, tukaj ravno imaš majhno steklenico. Ako samo enkrat umiješ sestri oči z živo vodo, izpregledala bo zopet. Pred solnčnim zahodom že bova drugič tukaj!““

„Moja ljuba sestra bo zopet videla!“ Ta misel je prešinila deklici dušo; za svojo sestro bi vse storila. Enkrat se je še ozrla po speči, potém pa se je vsedla na oblaček. Zdelo se ji je, kakor bi sedela na mehkem mahu. Oblaček se je zopet dvigal više in više. Med tem pa je gledala deklica dol na zemljo ter se čudila, kako je drevje zmirom postajalo manjše in manjše. Kmalu ji je izginila domača vas izpred očij; videla je čisto druge, neznane kraje.

Oblaček ji je potoma pravil:

„Ali vidiš tu spodaj nekaj blestečega, dolgo je in ozko ko črta vijoča se sem ter tja? To je globoka reka. Solnce upira svoje žarke v njo in zategavoljo se blišči. Napaja to zeleno dolinico, da more rasti trava in cvetličice. — — Ali vidiš tam nekaj belega? Glej, to je veliko mesto. Hiša stoji tik hiše; večje so in mnogo lepše od onih po vaséh. Mnogo bogastva, pa tudi mnogo siromaštva najdeš v teh zidinah. — — Čakaj le! Sedaj pojdiva malo niže. Vidiš li ondi vozove, ki dričé tako urno jeden za drugim po železnem tiru? To je železnični vlak, ki prenaša ljudi in blago iz kraja v kraj. — — Pojdiva sedaj zopet više. — Sedaj poglej! To so visoke gore, na kterih leži po letu in po zimi sneg. Solnčni žarki ga ne morejo nikdar popolnoma otaliti z vrhuncev. — — Kmalu boš videla nekaj čisto novega. Vidiš tukaj to neizmerno ravnino? Ni zelena, kakor so travniki naših ravnin; na njej ne pasejo pastirji živinice. To je morje. Vá-nj se zlivajo reke in potoki. Sedaj je mirno; toda kedar nastane morski vihar, počne se močno gibati in strašno burkati, da je groza. Tukaj vidiš ladije, ki hité po morski ravnini ko železnice po kopnem.“ — —

Hitela sta vedno dalje in dalje. Oblaček je molčal nekaj časa.

„Zatisni sedaj oči in ne izpreglej, da ne bodeš videla groznega propada, do kterega bova prišla sedaj. Obšla bi te omotica, in ti bi bila izgubljena, kajti jaz bi te potém ne mogel več vzdržati na sebi.“

Dekle uboga. Preteče nekoliko trenutkov.

„Sedaj odpri okó. Skoro boš pri viru.“ Deklica pogleda dol ter vidi gorovje. Obide jo groza. Niti jednega drevesa, niti jedne zeleneče travice ni videti na njem; vse pusto in golo. Samo kamenje in skalovje.

„To je mrtvo gorovje“, reče oblaček. „Imenuje se zategadelj tako, ker je tukaj vse mrtvo. Nobeno drevo ne poganja tukaj korenin, nobenega zelišča ne najdeš na teh golih tleh in nobena ptica ne živi v teh grozno nemih duplinah; celó veter se ogiblje tega kraja. Samó na jednem prostoru boš videla življenje.“

Sedaj se približava oblaček tlom.

„Stopi raz mene ter pojdi po ti stezici tako dolgo, dokler ne prideš do virčka. Zajmi si steklenico vodé ter se vrni tako hitro, ko le moreš. Solnce se že nagiba proti goram. Gorjé ti, ako te mrak dohiti na stezici.“

Deklica je hitela, kakor ji je ukazal oblaček. Črez nekoliko zagleda pred seboj tri zelena drevesa. Ko do njih pride, vidi, da so obdajala virček. Ostrmelo je dekle. Zamaknjena je gledala v čisto vodó; po vodici so plavale zlate ribice, in na dnu virčka je lesketalo brez števila najkrasnejših biserov. Nad dekletom je duhtelo mamljivo cvetje dreves in skrivnostno je šepetalo listje. Po vejah so skakali drobni ptiči ter gostoleli najmilejše pesmice, kakor bi hotele reči: „Ali ni lepo tukaj? Ostani pri nas, dekle!“

Jeden trenutek je stala očarana od divne lepote. — — Zdajci se je zganila. Hitro zajme v steklenico srebernočiste vodice ter se vrne po stezici. Oblaček jo je čakal. Zasedla ga je in zopet sta plavala po sinji visočini. Zopet je morala deklica zamižati nad groznim propadom, in ko sta bila črezenj, pravi oblaček: „Samo okrog vira si našla življenje. Blagor ti, da te taista čaroba ni omamila, sicer bi bila ti ostala ondi, pretvorjena v ptička, in tvoja sestra bi te čakala zamán.“

Utrujena je bila deklica. Zaprla je oči ter zadremala. Ni minilo četrt ure, ko se oblaček ustavi ter spečo dekle vzdrami, rekoč: „Deklica, domá sva. Stori, kakor sem ti rekel.“ Bliskoma je odplaval beli oblaček po teh besedah kvišku ter kmalu izginil dekletovim očem.

Pod košato lipo je še spavala njena sestra. Vzbudivši jo, umila ji je oči in — — dekle je izpregledalo.


2. Solnčni kamen.[uredi]

Jasna luna seva na sinjem nebesnem oboku in brez števila zvezdic lesketa dol na zemljo. Glej, ondi po zeleni livadi hiti bister potok. Na njegovem obrežju raste potočnica, ki lahno pripogiba k vodici svojo glavico. Potok ji pripoveduje mično pravljico. Stopiva bliže, mladi čitatelj, tudi midva smeva poslušati!

Potok je žuboré pripovedoval:

„Zala cvetlica! mnogo, mnogo sem jaz že videl na zemlji. Tja po travnikih hitéč, vidim in slišim marsikaj zanimivega, toda pod zemljo se še godé vse čudnejše reči, o kterih se tebi niti ne sanja. Ker je danes tako lepa noč in se še tebi gotovo ne dremlje, povedal ti bom jedno dogodbico, ktero sem sam videl.

„Nekega dne pride k meni deček, kteremu je bilo dvanajst let. Na obrežju je stal dolgo časa zroč v mojo vodo, od koder je odsevalo njegovo cvetoče in nedolžno obličje.

„„Potok, oj žuboréči potok!“ nagovori me sedaj. „Sinoči so mi pravili babica, da je v neki gori skrit solnčni kamen, ki se blesti kakor solnce. Povej mi, povej, žuboreči potok, kje je tista gora?““

„Idi zmirom kraj mene navzgor in našel boš goró. Tudi kamen bo tvoj, ako znaš molčati,“ odgovorim mu.

„Deček mi hvaležno pokima ter se takoj odpravi na pot. Hitro je korakal, in na njegovem obrazu se je videlo neizmerno veselje. Solnce je sijalo pekoče, in dečku so lile znojne kapljice raz čelo. Dve uri je že hodil, vedno zroč tja v daljine; a gore še ni bilo videti. Pogum še mu ni upadel, čvrsto je stopal. Dolgo še je moral iti skoz gozd in njega zapustivši, vidi pred seboj goró. Svoje korake pospeši.

„Tukaj je votlina in v njej solnčni kamen,“ rečem mu. Takoj hoče v votlino. Pri vhodu pa zagleda starega možá z dolgo osivelo brado. Deček se ustraši ter postoji.

„Le idi, idi, toda molči!“ pravi mu starček. Deček se ohrabri ter gre po dolgi votlini. Po tleh je ležalo vse polno bakrenega denarja; a zá-nj se ni zmenil deček, nego je hitel zmirom dalje. — Pride do druge votline. Pri vhodu vzre krasnega mladenča, pred kterim postoji zroč mu v njegove dolge kodre in premile oči.

„Le idi dalje, toda molči!“ pravi mu s svarečim glasom mladeneč, in deček res hiti po drugi votlini. Tukaj vidi po tleh vse polno srebernjakov, ki so se mu nasproti blesteli. A tudi te pusti. — Pride do tretje votline. Pri vhodu vidi dečka, ki je še bil mnogo mlajši od njega. Ni se ga ustrašil, nego nasmejal se mu je prijazno, hotéč ga nagovoriti.

„Le idi dalje, toda molči!“ reče mu deček. Ubogal je dečka ter je hitel molčé po tretji votlini. Na tleh je bilo vse polno lesketajočih rumenjakov. Dopadali so se dečku. Kakih deset jih pobere in dene v žep. Sedaj je bil na koncu tretje votline. Glej, kaka svetloba mu je blestela nasproti. Deček stopi k četrti votlini.

Kakov čudež!

Vsa votlina je bila razsvetljena, kakor bi solnce sijalo v njo. Tla so bila narejena od čistega belega mramorja, strop je bil sinji ko nebo in na njem je blestelo tisoč in tisoč majhnih zvezdic. Ob stenah so rastle najlepše cvetlice, kakoršnih še nikdar ni videl deček. Kako je vse to zrl! Mislil si je, da je v nebesih.

Sedaj pa zazre svetel kamen, ki je visel sredi stropa ob zlati verižici. Velik je bil ko oreh, a bliščal se je ko jutranje solnce. Bil je solnčni kamen. Od velike radosti strepeče deček. Pozabivši na svarjenja, vzklikne glasno, da se je tja po votlinah razlegalo: „Solnčni kamen, oj prelepi solnčni kamen!“ ter skoči proti njemu, da bi ga prijel. Komaj, komaj pa mu je ušla osodepolna beseda, zagrne ga že črna tema. Nič več ni videl niti slišal. — — — — — —

Solnce je vzhajalo, ko se deček vzbudi iz trdega spanja. Ozre se okoli sebe in čudno se mu dozdeva. Videl je pred seboj strmo skalo, izpod ktere sem jaz izviral s tihotnim žuborenjem. Votline ni bilo več nikjer.

„Molčal nisem, molčal nisem!“ pravi sam sebi ter se napravi na pot proti domu. Šel je po isti poti kakor poprej. Njegov obraz je bil sedaj bled in solze so se mu svetile v očéh.

Črez nekoliko mu rečem: „Ko bi bil molčal, bil bi sedaj najbogatejši človek na svetu; zakaj ti bi ne bil dobil samo zlate verižice in solnčnega kamena, ki je neprecenljive vrednosti, nego tudi vse bogastvo, vse zaklade, ki so v isti votlini zakopani. Toda Bog vé, ali bi bil potém še tako zadovoljen, kakor si bil doslej. Saj veš, da bogatini največkrat niso zadovoljni in zategadelj tudi nesrečni. Nekaj pa imaš vendar; sezi v svoj žep!“

Deček stori po mojih besedah. Kako se začudi, ko najde same jasno bliščeče cekine.

„Oj, hvala Bogu!“ vzklikne od radosti. „Kako bodo veseli moji roditelji! Danes še si bomo kupili moke; saj že tri dni nismo imeli kruha. Kaj pa bodo rekli babica?“

Sami si lahko mislite, kako veseli so bili roditelji in babica, ko so videli dečka zdravega in čvrstega.

3. Sveti vir.[uredi]

Nekemu dečku je bilo ime Milován. Dvanajst spomladij je komaj videl. Samo ljubo mater je še imel; očeta je že krival temni grob. Nemudoma pa še mu mati umró. Odnesli so jo na samotno pokopališče. Za krsto ali trugo je šel tudi deček. Glasno je jokal in stokal, ko so možje zagrebli truplo zlate matere. Ondi na grobu je še stal ter ni hotel oditi. Klical je tožno, a mati ga ni slišala.

Solnce se je nagnilo za goré in mrak je legel na zemljo. Milovan je še vedno bil na pokopališču. Zdajci vidi po zraku leteti krasnega mladenča. Imel je peroti in snežnobelo haljo. Bil je angelj. Z njegovega milega obraza je odsevala nebeška milina.

„Ne žaluj preveč“, pravi tolažilno angelj dečku. „Matere ne moreš več vzbuditi k življenju in k njej ti tudi ni mogoče takoj priti. Jaz bi te rad vzel seboj, a ne smem. Ako pa najdeš sveti vir, prišel bom po tebe in te nesel k ljubljeni materi.“ Po teh besedah se vzdigne angelj kvišku ter izgine dečkovim očém.

„Sveti vir!“ ponavlja Milovan. „Enkrat so mi pravili mati, da človek, prišedši do svetega vira, more si želeti, kar si le hoče, in vse se mu izpolni, in jaz ga tudi moram najti!“

Pozno je že bilo. Truden leže deček zraven materinega groba ter glavo ná-nj položivši zaspi.

Solnce je bilo že visoko na nebesnem oboku, ko se vzbudi. Odmolivši kratko molitev, odpravi se na pot iskat svetega vira. Potoval je iz kraja v kraj, iz vasi v vas. Pri vsakem viru je postal ter ga vprašal, rekóč: „Virček hladni, povej mi, si li ti sveti vir?“ Doslej še mu je vsak odgovoril: „Nisem, nisem, deček mili; le dalje potuj!“

Nekega večera pride pod velik, košat hrast. Daleč okoli ni bilo nijedne hiše. Pod drevo je legel počivat. Tu zasliši glasno frfotanje. Ozre se kvišku in ker je mesec jasno sijal, zagleda dva velika orla, ko sta se vsedla na hrast. Jela sta se pogovarjati ptiča; deček pa je vlekel na uho.

„Priletel sem ravno prek jezera“, pravi orel, ki je bil mnogo večji od drugega, „jutri zgodaj pa se vrnem. Blizu svetega vira imam na strmi skali gnezdo in v njem dva krepka mladiča.“

Začuvši o svetem viru, strepetal je Milovan od radosti. „Jutri zgodaj se hočem vzbuditi ter orla vprašati, kako je mogoče priti k svetemu viru; saj orel tako ne bo odletel pred solnčnim vzhodom.“ Tako si je mislil deček.

Črez nekoliko sta utihnila orla, in tudi Milovan je zaspal.

Sreča mu je bila mila; zgodaj se je vzbudil. Solnce še ni prišlo izza gore. Jutranji mrak je še pokrival zemljo. Pogledal je na hrast in ptiča sta še dremala. Zdajci čuje iz daljine tanek šum. Ozre se v tisto stran ter vidi lovca s puško v roki; opazoval je speča orla ter se previdno bližal drevesu.

„Orel, orel!“ zakliče Milovan tiho, da ga je čulo samo tanko uho ptičevo. „Nevarnost vama preti, takoj odletita!“

Bistro oko orlovo je zagledalo prežečega lovca.

„Hvala ti, dečko“, pravi ravno isti orel, ki je sinoči priletel prek jezera. „Ostani tukaj, črez jedno uro se vrneva.“ Bliskoma odletita po teh besedah. Lovec je sicer vstrelil, toda zadel ni nobenega, ker sta bila predaleč. Milovan je čakal pod hrastom. Črez jedno uro se vrneta ptiča.

„Rešil si nama življenje, vrli deček,“ reče zopet prejšnji orel. „Povej, s čim ti moreva to poplačati? Izreci jedno željo!“

„K svetemu viru bi rad!“ odgovori proseče deček.

„K svetemu viru bi ti rad, kterega še doslej nijeden umrjoč človek ni videl? Kdo ti je povedal o tem viru?“ Sedaj deček vse pové o smrti svoje matere ter o angelju.

„Obljubil sem ti“, pravi po pripovedovanju dečkovem orel. „Obljubil sem ti, da ti izpolnim tvojo željo. Toda ti si težek; ne bi te mogel nesti tako daleč. Ná ta prstan ter si ga deni na prst! — — Sedaj pa le čvrsto ná-me!“

Komaj je deček sedel na ptiča, vzdigne se ta kvišku ter leti bliskoma po zraku. Črez nekoliko prideta do jezera.

„To je sveto jezero, do kterega še ni doslej prišla človeška noga, in po kterem tudi še ni jadrala nijedna barka,“ pravi orel.

Dolgo časa sta letela prek svetega jezera. Sedaj dospeta na kopno. Kako je tukaj vse zelenelo in cvetelo! Vsaka cvetka je bila lepša in je milejše duhtela ko one onkraj jezera.

Orel se spušča proti tlom. Z visočine zagleda Milovan majhen vir pod seboj. Orel je sedel ob viru na zemljo.

„Izpolnil sem ti željo,“ reče orel ter odleti. Sam je bil Milovan. Čudno je žuborel sveti vir. K njemu nagne glavo ter mu pravi: „Virček hladni, saj si ti sveti vir!“

„Sem, sem!“ odgovori mu žuboreči vir. Dečku je srce hotelo počiti od veselja. Nagnil se je še bolje k vodici.

Zdajci se prestraši. Na vodi zazrè bled, upadel obraz; bil je njegov. Kako se je izpremenil na svojem potovanju. Zmirom je še gledal v vodo. Tú je izginila njegova podoba, in namesto nje vidi kakor v daljini neki znan obraz. Bližal se mu je, in sedaj ga spozna. Bil je obraz ljubljene matere.

„Mati, mati! k vam bi rad!“ vzklikne deček. Zgibala je svoja ustna mati in dečku se je zdelo, da je rekla: „Moj sin, skoro boš pri meni!“ V tem trenutju že je izginil materin obraz in zopet se je prikazalo bledo, upadlo obličje dečkovo. Ves utrujen je ležal deček ob viru. Zlato solnce je ravno zahajalo ter se poslavljalo od zemlje. Deček je zaprl oči.

„Sedaj sem dospel do svetega vira, toda angelja vendar ni!“ šepetal si je polglasno. Komaj pa je te besede izrekel, stal je že pred njim angelj v snežnobeli halji.

„Prišel sem po tebe, kakor si si želel; tvoja mati te pričakuje.“ Tako je rekel angelj ter objel dečka okrog pasú. Dvignil se je z njim v višino. Priletela sta do belih oblačkov, presrčno jih pozdravljaje. Letela sta vedno više in više. Naproti so se njima blestele zvezdice, pa tudi nje sta pustila pod seboj. Črez nekoliko sta prišla v sveto nebo. Oj, kako se je tukaj vse lesketalo! Prihitela je njima naproti mati. Gorko je objela Milovana ter ga poljubila na nedolžno ličice.

„Dolgo te ni bilo, dete moje“, pravila mu je. „Sedaj pa sva združena na vse veke.“

Potém pa je šla z njim k ljubemu Bogu. Dotaknil se je s svojo mogočno roko obraza dečkovega, in Milovan je postal zal, krilat angelj.

In ondi v svetih nebesih se veselita zdaj mati in sin ter gledata obličje usmiljenega Boga.


4. Pogreznjeni grad.[uredi]

Saj vam je znano temnozeleno Vrbsko jezero na Koroškem. O njem si ljudje pripovedujejo mnogo pravljic. Jedno sem tebi zapisal, predraga mi mladina slovenska.

Reven pastir je pasel živinico ob Vrbskem jezeru. Rad je zahajal k obrežju ter gledal v vodo, ki nikdar ni pokazala svojega dna. Včasi se mu je zdelo, da doneva iz jezera zamolklo zvonjenje, a mislil si je, da se vendar le moti.

Nekega popoldne je zopet sedel ob jezeru. Dolgo je že zrl v globoko vodo, iz ktere mu je odsevalo modro nebo s svojimi snežnobelimi oblački.

Zdajci pa izgine ta odsev. V vodi zazre veliko poslopje. Stalo je na strmem hribu. Imelo je tri nadstropja in tudi zvonik. Ob vznožju hriba so stale navadne kmetske hiše. Pastirček zopet čuje zvonjenje, vmes pa je donelo petje človeških glasov.

Strmé je vse to poslušal in gledal. Zdaj se je nekaj zabliščalo pred njegovimi očmi. V vodi vidi pred seboj tri zlate ribe. Jedna je bila mnogo večja ter je milo gledala na dečka. Manjši ribici pa ste veselo švigali okrog večje. Pastirček še v svojem življenju ni videl takih rib. „Kaj vendar vse to pomeni?“ mislil si je.

Solnce je hitelo za visoke goré. V tem hipu, ko se je skrilo za gorovje, izginilo je tudi poslopje in z njim zlate ribe. Tudi zvonjenje in petje je utihnilo.

Nocoj ni žvižgal, ne prepeval, nego molčé je gnal svojo živino domú. Vedno je mislil na današnjo prikazen v jezeru.

Drugega dne je zopet sedel na ravno istem mestu. Zopet je vse videl kakor včeraj. Zamaknjeno je gledal to lepo poslopje ter poslušal tožno zvonjenje in petje. Zlate ribe so zopet bile pred njim v vodi.

Tretjega dne je bilo ravno isto. Toda zvonjenje je bilo glasnejše in petje otožnejše. Zdelo se mu je, da je slišal krik: „Reši nas, reši nas!“ Počasi je danes priplula zlata riba z ribicama. Njen mili pogled je segal dečku v srce. Ni vedel, kaj bi naj storil; slutil pa je vendar, da ga hoče riba nekaj prositi.

Tretjikrat je solnce hitelo za goré, odkar je dečko videl te čudne ribe. In glej! danes niso izginile; tudi zvonjenje in petje je še donevalo iz vode.

Zdajci je izpregovorila največja riba: „O deček, deček! zakaj nas nisi rešil? Glej, mi že trpimo tisoč let in rešitve še vendar ni. Jaz sem grofinja in ti ribici sta moja otroka. To poslopje, ki ga vidiš v vodi, je moj grad. Stal je nekdaj na tem mestu, kjer ga sedaj vidiš. Zidan je bil na strm hrib, ob vznožju pa so stale kmetske hiše. Ker sem bila zelo bogata in lepa, postala sem prevzetna in trdosrčna. Prerano je smrt pokosila mojega preljubega moža, pa tudi ta nesreča me ni spravila na pravo pot.

Bila je ravno sveta noč. Sneg je pokrival doline in planine. Krog gradú je besnela ostra burja, da je bila groza. Odzvonilo je k polnočki, in ljudje so hiteli kljubu viharju v cerkev, ki je, kakor vidiš, tudi v mojem gradu. Glasno so prepevali večnemu Bogu čast in hvalo.

Samo jaz s svojima otrokoma sem ostala domá. Bilo je več mojih sorodnikov pri meni. Ko smo se najbolje veselili ter zabavljali, vstopi strežnik ter me pokliče iz sobe.

„Na dvoru je uboga žena z dvema otročičema ter vas prosi prenočišča, milostiva gospa,“ reče mi strežnik.

„In ravno sedaj!“ odgovorim jezno. „Take svojati ne potrebujemo nocoj pod streho. Odpodite jo!“

„Hotel sem jo, a noče iti; z vami hoče govoriti!“

Jeza je vzkipela v mojih prsih. Dol sem hitela po stopnicah. Na dvorišču res najdem ženo z otrokoma. Jednemu je bilo kakih pet let, drugega pa je še nosila na rokah. Moj Bog, kaki so bili! Njih obleka je bila raztrgana in drhteli so od mraza.

Proséč je sklenila uboga žena roki, rekoč: „Prosim, milostiva gospa, dajte nam vsaj nocoj prenočišča. Od daljnega pota, od mraza in glada sem utrujena in ne morem dalje.“

„Tako?“ kričala sem srdito. „Zakaj pa si nisi poiskala prenočišča v vasi? Takih potepuhov ne potrebujem pod streho. Poberi se!“

„Oh milostiva!“ ihtela je bleda žena, „usmilite se nas vendar. Dajte nam nekoliko tople hrane; saj vidite sami, da trpimo glad.“

Pribežal je moj sinko, rekoč: „Mama, dajte jim vendar tople juhe, ki nam je od večerje ostala. Daj jim, mama, daj!“ Toda jaz nisem uslišala sinkove prošnje, nego vpila sem nad ubogo ženo: „Ves ljubi dan se potepaš s svojima otrokoma in vendar nisi nikjer dobila tople hrane? Kaka laž! Tudi pri meni tedaj ne dobiš ničesar!“

Bleda žena je padla na kolena pred mene. „Milostiva gospa, poglejte naš život! Raztrgana obleka nas pokriva in tu in tam molé izpod nje otrpli udje. Hudi mraz pretresa naše telo. V imenu Jezusa Kristusa, ki je danes zagledal beli svet, da bi odrešil človeštvo, prosim vas, dajte vsaj mojima otrokoma toliko obleke, da prevelikega mrazú ne končata!“

Tako je prosila žena z obupnim glasom, da se je zamolklo razlegalo po gradu. Sedaj je pribežala moja hčerka. Oklenila se je moje roke ter je milo prosila: „Mama, daj jim! Saj imam jaz mnogo take obleke. Ali naj prinesem, mama? Glej, kako jih zebe!“

Tudi te besede nedolžnega otroka me niso omečile, in zapovem jim, naj se poberó iz mojega gradu!“

„Tedaj zaman, zaman sem te klečé prosila, prevzetnica!“, vzkliknila je bolestno bleda žena. Toda v tem trenutju se ji zablisne oko, glas ji je trepetal, ko je vpila: „Da bi se ti z vsem svojim bogastvom pogreznila v zemljo in da bi nad teboj bučalo jezero!“ .....

Zamolklo so donele njene besede in burja jih je dalje nesla. V cerkvi so jeli pevati in zvonovi so zvonili. Pod nami pa je zemlja padala. Zdelo se nam je, kakor da bi leteli v neizmerno globočino. Zdajci začujemo votlo šumenje valov, in nad našimi glavami je že šumela temnozelena voda. Ljudje so bili izpremenjeni v ribe. Tako je zadela strašna kazen moja otroka in vso vas ob vznožju mojega gradú, in to samo zaradi mene.

Še le ta kazen je omečila moje srce; pa bilo je že prepozno. Sedaj prosim noč in dan usmiljenega Boga, da bi nam skoro odvzel grozno kazen. Vsakih sto let prikaže se na površju vode moj grad, zvonovi zvonijo in pobožno petje se razlega iz jezera kakor iz velike daljine. Tudi jaz s svojima otrokoma priplavam na površino jezersko. Tri dni je časa. Ako pride takrat na to obrežje otrok nedolžnega in usmiljenega srca ter mene vpraša, kaj vse to pomeni, v istem hipu smo vsi rešeni.

In ravno pred tremi dnevi je preteklo tisoč let, odkar čakamo rešitve. Desetkrat se je že prikazal grad, pa zaman. Sedaj pa moramo zopet sto let čakati in Bog vé, bo li takrat prišel rešitelj?“

Po teh besedah je izginila riba. Z njo je preminil grad in utihnilo je petje in zvonjenje. Vse je bilo tiho.

Deček se je vzdramil. Ozrl se je proti nebu. Bleda luna je sevala in zvezdice so se blestele. Ondi izza gorá pa so vzhajali temni, hudourni oblaki.

To noč je nastala strašna burja, kakoršne ne pomnijo niti najstarejši ljudje. Valovi so grozno šumeli. Vmes se je bliskalo in grom je bučal. Ljudje so si pripovedovali, da so čuli v burji človeške glasove: „Sto let, sto let!“

Nikdo ni vedel, kaj pomenijo te besede, jedini pastirček jih je umeval.

5. Zdravilno jabelko.[uredi]

Svoje dni je živel kralj, ki je imel tri sinove. Doživel je že šestdeset let in moči so ga jele zapuščati. Nekega dne naglo zboli. Poklicali so najboljše zdravnike vsega kraljestva, da bi vrnili kralju zdravje, vendar zamán. Odkritosrčno so mu rekli, da se mu bliža konec življenja.

Kralj se je udal v voljo božjo. Sprejel je sv. zakramente ter se pripravljal za daljno, zadnjo pot.

Ko ravno nikogar ni bilo v sobi, odpró se duri in v sobo stopi prosjak. Nevolja se je prikazala kralju na lice.

Prosjak to opazivši reče: „Kralj, ne bodi nevoljen nikar. Nisem prišel k tebi prosjačit, nego povedal bi ti rad nekaj važnega, če mi le bodeš verjel.“

„Hitro mi povej! saj vidiš, da se mi bliža zadnja ura,“ odgovori kralj s slabotnim glasom.

„Ni še prišla smrtna ura, o kralj. Jedno zdravilo še je na svetu, ktero ti more vrniti ljubo zdravje.“

„Tega skoro ne morem verjeti,“ pravi bridko kralj. „Povej pa vendar!“

„Jaz predobro vem, da boš neverjetno z glavo majal; kar ti jaz povém, to je gola resnica tako gotovo, kakor sedaj pred teboj stojim. Tebe ozdravi samo zdravilno jabelko. Ko ga boš použil, boš zdrav ko riba v vodi. Pošlji tedaj svoje tri sinove po svetu, da ti prinesó zdravilno jabelko. Jednemu se bo gotovo posrečilo. Ako ne storiš po mojih besedah, odbila ti je slednja ura. — Z Bogom, kralj!“ S temi besedami zapusti sobo. Kralj ga kliče nazaj, ker bi rad vedel, kje je tisti vrt, na kterem raste zdravilno jabelko. Toda na njegov klic pride služabnik. Temu reče, naj takoj pokliče prosjaka, ki je ravnokar odšel. Začudjen pravi služabnik, da ni videl nikogar iti iz sobe, akoravno je stal blizu kraljevih durij.

Kralj se zamisli. — — Črez nekoliko pokliče svoje sinove ter jim reče: „Sinovi! Moje življenje še ni končano. Ozdraviti pa me more samo zdravilno jabelko. Podajte se tedaj na pot po svetu. Kteri izmed vas mi je prinese, bo naslednik mojega kraljestva.“

Starejšima sinovoma to ni bilo po volji, kajti potovanja nista bila vajena; rajši sta se brez dela na pustih in praznih veselicah zabavljala. Najmlajši sin pa se je zveselil, začuvši, da mu še ne bo umrl preljubi oče.

Vsi se istega dne odpravijo na pot, vsak na drugo stran.

Minilo je več tednov, ko najstarejši sin pride v deželo, kjer ni videl niti jedne človeške duše. Gledal je s hriba okrog, pa nobene hiše, nobene vasí ni zazrl. Ko tako čudeč se vsemu temu hodi po beli cesti, vidi, da mu kruljav človek gre naproti. Bil je prosjak. Kraljev sin hoče prevzetno mimo njega, a ta ga lepo poprosi: „Ponižno prosim, milostivi gospod, za mali dar!“ Na to mu oni vrže desetico; hromeč pa še prosi: „Košček kruha, milostivi gospod, lačen sem, da ginem!“ Napuh kraljeviča ni pustil, da bi še dalje stal pri revnem možu. Ničesar mu ne odgovori, nego stopa ponosno dalje. Zdajci se ustavi ter se ozre, rekoč: „No ti prosjak, desetico si dobil od mene. Ali mi znaš povedati, na kterem vrtu je zdravilno jabelko?“

„Le idite po ti cesti, skoro bodete dospeli do tega čudnega vrta. Urno utrgajte jabelko in idite z vrta!“

„Že prav, že prav!“ reče kraljevič ter se smeje nasvetu, ki mu ga je dal prosjak. Cesta je bila zeló dolga. Naposled pride vendar do velikih vrat, ktera odpre, ter stopi na vrt. Dreves ni bilo videti nobenih, samo ondi sredi vrta je zelenela samcata jablan. Gredica je stala pri gredici in na njih je rastlo na tisoče najmilejših cvetličic. Čarobna vonjava se je razširjala po vrtu. Počasi je stopal kraljev sin po poti, ki je vodila k drevesu. Ondi na zeleni tratici je stala jablan. Sadja ni bilo na njej, samo na jedni daleč k tlom pripognjeni veji je viselo lepo rudeče jabelko. Hitrim korakom gre kraljevič tja ter utrga to prečudno jabelko. Radoveden ga ogledava od vseh stranij, a bilo je kakor navadno jabelko. Komaj stoji nekoliko trenutkov pod drevesom, obda ga težka utrujenost. Ni dolgo premišljeval, nego legel je pod drevo na zeleno trato.

Ni dolgo ležal, ko se mu približa človek. Kraljeviču se je zdelo, da gleda skoz gosto mrežo. Sedaj ga spozna; bil je prosjak. Pripognil se je k ležečemu ter mu vzel iz roke jabelko. Dotaknil se je z njim veje, na kteri je poprej viselo, in jabelko je bilo zopet na njej. Utrgal je majhno vejo ter se z njo dotaknil kraljeviča, šepetajóč: „Ti nisi vreden, da bi očetu prinesel zdravilno jabelko. Zakaj me nisi ubogal? Tako dolgo bodi vran, črn vran, dokler ne pride rešilni dan!“

In res, pretvorjen je bil v črnega vrana, ki je zletel k višku .....

Tri dni pozneje je šel po isti cesti drugi sin, kteremu se je ravno to pripetilo kot prvemu.

Zopet tri dni pozneje vidimo na isti cesti najmlajšega sina. Naproti mu pride prosjak, ki pa ni imel časa poprositi miloščine, kajti kraljevič mu že vrže rumen cekin v klobuk, rekoč: „Gotovo si lačen, reven mož. Ná ta kos kruha!“ in nato hoče iti dalje. Prosjak, lepo se mu zahvalivši, pa mu dé: „Kraljevič, jaz vém, kam ti greš. Ta pot je prava pot. Urno utrgaj jabelko ter odidi z vrta. Danes je zadnji dan. Prej ko bo luna vzhajala, moral bo imeti tvoj oče zdravilno jabelko, sicer je prepozno. Gorje pa tebi in bratoma, ako ne ubogaš!“

Te besede so dale kraljeviču novo moč. Kmalu dospe do vrta ter se vá-nj napoti. Cvetlice so mu mamljivo naproti duhtele. Pogumno je hitel k jablani. Ko utrga rudeče jabelko, hoče takoj oditi, kakor mu je zapovedal prosjak. A glava mu je težka in noge utrujene. Leči hoče že pod drevó, ko zdajci nekaj nad njim zašumi. Ozre se kvišku ter vidi dva vrana. Grozna slutnja se ga polasti. „Kaj ko bi to moja brata bila?“ šine mu v glavo. Telo se mu strese in mine ga vsa utrujenost.

„Moj oče!“ vzklikne glasno ter hiti z jabelkom z vrta. Zvunaj mu pride naproti prosjak.

„Blagor ti, kraljevič! Trepetal sem že zá-te. Sedi pa semkaj na zeleno trato ter si odpočij.“ Nekoliko trenutij je molčal prosjak, potem pa zopet izpregovoril: „Ná to vejico, vzami jo s seboj! V tistem hipu, ko bo oče zdrav vstal iz postelje, idi iz grada na plano. Priletela bosta dva vrana ter se vsedla pred tebe na zemljo. Hitro se njiju dotakni s to vejico.“

In zopet se je kraljeviča polotila utrujenost. Ni se ji mogel ubraniti. Zaprl je trudne oči. Zdelo pa se mu je, da ga je prosjak prijel okrog pasú ter zletel z njim kvišku.

Siv mrak je ležal po zemlji, ko se kraljevič prebudi. Pred seboj zagleda grad svojega očeta. S prva je mislil, da je samo sanjal o zdravilnem jabelku, a ko ga v svoji roki zazre, spozna, da je bila resnica. Spomni se tudi, da mora pred luninim vzhodom biti pri očetu. Ko srna hitel je kraljevič v grad.

Kralj zauživši jabelko, bil je zdrav. Čvrst in krepek je skočil iz postelje, v kteri je že tako dolgo ležal. Kraljevič pa je hitel iz sobe. Prišedši na plano, priletita mu naproti dva vrana ter sedeta predenj na zemljo. Glej čudo! Komaj se njiju dotakne z vejico, ktero mu je dal prosjak, stala sta že pred njim njegova brata.

Mislite si veselje, ki je bilo v gradu. Samo starejša kraljeviča sta bila nekako pobita, kajti njiju mlajši sin je postal naslednik očetov, če tudi sta mislila, da se to nikdar ne more zgoditi .... Tudi jaz sem bil ondi, sicer bi ne vedel, kako se je to godilo. Kaj li ne? ....

6. Morska roža.[uredi]

Debel sneg pokriva doline in goré. Črez sneženo odejo tuli ledena burja. Mrak je pokril zemljo; kakor bi se stoprav sedaj začelo njeno pravo življenje, besnela je burja na vso moč. Oblake, ki so po dnevu zakrivali solnce, razpršila je ter razpodila na vse strani. Svetle zvezdice so brlele na nebu. Ondi izza gorá je vzplavala bleda luna.

Ljudje so sedeli pri topli peči razgovarjajoč se o tem in onem. Ni jim bilo mnogo mari besnečega viharja.

Pojdiva, blagi čitatelj, na Primorsko. Jedno uro od morja najdeva bolj na samoti hišo. Po zvunanji podobi takoj spoznava, da tukaj ni siromaštvo domá. So-li pa ti ljudje zraven svojega imetja tudi srečni? Stopiva v sobo!

Ob postelji sedi na stolu mati. Na svoje dete zre, ki leži v postelji. Kaj ti je vendar, zalo detece, da je tvoje lice tako bledo? Oči ima zaprte, kakor da bi spavalo. Vendar to ni spanec, nego smrtonosna mrzlica. Mati nagiba svojo glavo k detetu. Sedaj pa sedaj dene svojo rokó na otrokovo čelo, ki pa je zmirom jednako vroče.

Polglasno jame govoriti mati: „Detece moje! Tri leta še komaj zreš beli svet, a že se je tvojega nežnega telesa polotila bolezen. Pol leta že ležiš v postelji. Bila sem poklicala zdravnike, a njih zdravila niso pomagala. Vse sem storila, da bi ti vrnila zlato zdravje; toda zamán. S strahom opazujem, da ti ličice od dne do dne bledi. Vendar ti mi ne smeš umreti! Glej nikogar nimam na svetu. Tvoj oče že jedno leto spava v hladnem grobu, in ti si jedina moja tolažba!“

Tiho je bilo v sobi, le jednomerni tik-tak stenske ure se je slišal. Zvunaj pa burja ni mirovala. Zaganjala se je v hišico, kakor bi jo hotela podreti. Mati pa ni čula viharja.

Zdajci nekdo lahno potrka na okno. Mati se tja ozre ter vidi skoz sipo čisto neznan obraz.

„Lepo te prosim, odpri mi, da se v tvoji sobi segrejem,“ pravi neznana oseba. Usmiljenega srca je bila mati. Takoj je hitela odpirat. V sobi še le pogleda prišleca. Bila je stara žena. Njeno telo je bilo od starosti sključeno, lasje so bili beli in obraz je imel vse polno gub. Opirala se je ob palico.

„Na klop sedite; saj še je peč topla“, reče ji mati.

„Hvala ti, hvala“, odgovori ji hvaležno starka. Čuj, kako zvunaj buči vihar! Strašno me je zeblo. Pot sem bila izgrešila. Dolgo sem bredla po snegu, dokler nisem zagledala tvoje luči. Kaj pa si ti tako žalostna? Saj imaš, kakor vidim, vsega dovolj; uboštvo ni pri tebi domá.“

„Pa zató žalost in bridkost“, pravi ji mati. „Glej, tukaj leži jedino moje dete že pol leta. Neznano bolezen ima sirotče; vsa zdravila so zastonj.“

Počasi je starka stopila k postelji ter uprla svoj pogled v bledi obrazek otrokov. Svojo suho roko je dejala na vroče njegovo čelo.

„Da, da! vsa zdravila so zastonj!“ reče počasi neznana žena. „Noben človek ne more tvojega deteta ozdraviti.“

„Kaj mi pravite!“ vzklikne obupno mati. „Moje dete ne sme umreti.“

„Umiri se“, tolaži jo starka. „Hvali Boga, da sem prišla v pravem trenutju, sicer bi bilo prepozno. Ker si se mene, čisto neznane žene, usmilila ter me rešila skelečega mrazú, hočem ti to povrniti. Ali si voljna, za svoje dete vse storiti?“

„Jaz storim vse za svoje dete“, odgovori odločno mati.

„Toda to bo težavna pot. Samo prava materina ljubezen more vse premagati. Danes še in takoj sedaj moraš se podati k morju. Najti moraš morsko rožo; samo ona bo ozdravila tvojo hčerko. Ne boj se mrzle burje, ne boj se daljnega pota, ne bolečin, ktere boš morala trpeti; naposled bo se vse dobro končalo. Jaz pa hočem med tem pri detetu ostati ter paziti ná-nj. Prej ko bo solnce enkrat zašlo za gore, boš ti zopet tukaj.“

Od kraja mati ni zaupala neznani ženi, a neki notranji glas ji je pravil rekoč: „Stori to, kar ti pravi žena.“

Njen sklep je bil storjen. K postelji je stopila ter gorko poljubila bolno detece. Iz njenega očesa je kanila svetla solza.

„Pazi tedaj na srčice moje!“ rekla je še proseče starki ter zapustila potem sobo. Zvunaj je brila ostra burja. Mati ni čutila ledene sape, nego je hitela po poti proti morju. Čudno! saj je bila že več ko dve uri na poti, a do morja še vendar ni dospela. Dozdevalo se ji je, da je zašla. Ustavila se je ter se ozirala na vse strani; toda kraj okoli nje se ji je zdel čisto neznan in tuj. Pred seboj je videla gozd. Obrnila se je že, da bi hitela nazaj, a notranji glas ji veli: „Le hiti po ti poti!“ in revna mati ga je ubogala. Dospela je do gozda ter brez strahú stopila vá-nj. Nad njo je šumevalo drevje. Dolgo je že hodila po gozdu, pa konca še mu vendar ni bilo. Tu pride do razpotja. Reva sedaj ni vedela, ktero pot bi volila. Na bližnjem drevesu je sedel krokar, ki je glasno vpil: kra, kra! K njemu se obrne mati ter ga vpraša: „Ljubi krokar, povej mi, ktera pot vodi k morski roži?“

„K morski roži hočeš?“ vpraša jo ptič čudeč se. „Povem ti že, ako mi daš svojo desno roko. Glej, lovec mi je odstrelil desno perot, in zdaj ne morem letati.“

„Rada ti jo dam, rada“, odgovori mati. V tem hipu je občutila grozno bolečino, in — njene desne roke ni bilo več. Z veje pa je veselo vzletel krokar in rekel ženi: „Hvala ti, žena. Desna pot vodi k morski roži,“ ter se je dvignil kvišku v sinji zrak.

Hitela je dalje mati. Črez nekoliko je prišla iz gozda. Pred njo se je razprostirala brezkončna raván. Ondi izza gorá je počasi vzhajalo solnce. Vso noč je tedaj hodila po gozdu. Burja še ni nehala, materi je ravno v obraz brila.

Solnce se je vzdigavalo vedno više in više; a morja še ni bilo nikjer. Mati je zopet prišla do razpotja. Stresla se je uboga žena. „Kam mi je iti?“ vzdihnila je bridko. V bližini je zapazila potok, ki je bil z ledom pokrit. Stopila je k njemu ter ga vprašala: „Povej mi, potok, ktera pot vodi k morski roži?“

„K morski roži hočeš?“ začudi se tudi potok. „Hu, kako me zebe! Takoj ti povem, ako nekoliko trenutij stopiš v mojo vodo.“

Mati je strla ob obrežju led, sezula svoje črevlje ter stopila z golimi nogami v ledeno vodo. In mrzla voda je žuborela okrog njenih nog, ko je ona trepetala prevelikega mrazú.

„Na desno idi!“ rekel ji je potok. Komaj se je obula uboga žena; otrple so bile njene noge in vendar je dalje hitela.

„Glej! ondi iz daljine se nekaj blišči. To je morje. Jutranje solnce upira vá-nj svoje žarke in zató se blesti. Pospešila je korake, da bi preje prišla.

Viharno je bilo morje. Visoko se je vzdigavalo ter je grozno bučalo. Valovi so kipeli kvišku, potem pa se zopet zaganjali proti obrežju, kakor bi hoteli poplaviti vso zemljo. K viharnemu morju je stopila mati.

„Sedaj sem dospela do morja, a morske rože vendar nikjer ni,“ pravi mati. Komaj te besede izgovori, vidi pred seboj v vodi veliko ribo. Pomolila je glavo iz vode, rekoč: „Morsko rožo bi rada? O jaz vem zanjo; privedem te k njej, če tudi je danes morje tako viharno in tebi se ničesar hudega ne bo zgodilo. V plačilo mi daj svoje oči; glej, v boju s sovražno ribo sem izgubila obe očesi.“

„Saj ti jih rada dam“, odgovori mati. „Od samega joka so mi že skoro otemnele.“

Izgovorivši zadnje besede, postala je trda tema okoli nje. Uboga žena ni imela več očij.

„Sedi ná-me“, reče ji sedaj riba. Počasi in tipaje je to storila mati. Morje je jelo še hujše rohneti. Mati pa ni trepetala. V duhu je že videla svoje zlato detece zdravo in cvetočega lica. Riba je zmirom dalje in dalje plavala. Zdajci se ustavi ter pravi materi: „Skoro bove pri morski roži. Bog ne daj, da bi se ti ustrašila; kajti od tega obvisi življenje tvojega otroka. Kedar ti bom rekla: „Pripogni se! takoj stori ter sezi z levico v morje.“

Dalje je plula riba. Čudno šumenje in vršenje poči materi na uho. V velikem krogu so se dvigali visoki valovi. Od teh je prihajalo to šumenje. Neustrašeno je plavala riba z materjo skoz te valove. V krogu pa je bilo morje čisto mirno. Niti najmanjšega valčka nisi videl. Ondi na sredini kroga je plavala rudeča cvetlica — morska roža. Počasi je plula riba proti njej. Vršenje v krogu stoječih valov je naraščalo. Riba je že bila blizu rože.

Zdajci se začuje močan glas: „Morske rože ne damo, ne damo!“ Valovi so tako hrumeli, ker so se bali za svojo rožo. Drug glas jim je odgovoril: „Hrumeči valovi, kipeči valovi, pustite rožo ubogi materi!“ V tem je riba priplavala do rože, ki se je zibala sem ter tja na površini sinje vode.

„Pripogni se!“ rekla je zdajci riba. Hitro in neustrašeno je to storila mati ter skrila rožo v svoje nedrije. Vrnila se je riba. Kakor blisk je sedaj plula proti obrežju. Vsa srečna je stala mati na kopnem. Niti mislila ni, da brez vodje ne more priti domú. Sedaj začuje korake. „Srečno si jo dobila. Ali to rožo ti je priborila samo tvoja neskončna ljubezen do svojega deteta,“ začuje mati v bližini ter spozna po glasu starko, ktero je pustila domá pri svojem otroku. „Sedaj pa le hitive; detece še spi. Hitive, da ne bo prepozno!“

Starka je prijela mater za roko in čudno hitro ste bili domá. Solnce je ravno zatonilo za gore.

„Deni morsko rožo detetu na prsi ter se vlezi zraven njega!“ reče stara žena.

Mati je to tipaje storila. Črez nekoliko je tudi ona zaspala. Sanjala je čudne sanje. Duri so se odprle in nekdo je stopil v sobo. „Materina ljubezen vse premore,“ čula je ter spoznala po glasu neznano ženo. „Ko boš jutri vstala, našla boš svoje dete rudečega in cvetočega lica. Tukaj pa sem ti prinesla nekaj. Ná roko, ki si jo dala vranu; ná oči, ki si jih darovala ribi in ta kamen pošilja ti potok v spomin!“ Mati je zopet imela roko in oči. „Bodi srečna!“ rekla je starka ter izginila.

Vjutro se je vzbudila mati. Mela si je oči. Zdelo se ji je, da je samo sanjala o morski roži. Prvi njen pogled je bil na svoje dete. In glej! spavalo je še mirno in sladko. Lice njegovo je bilo rudeče ko cvetoča roža vrtnica in okrog nežnih usten je seval sladek smehljaj. Sedaj se je ganilo. Odprlo je svoja modra očesca ter pogledalo na ljubo mater. Bele ročice je stegnilo proti njej ter z ljubim glasom vzkliknilo: „Mama, mama!“ Na svoje srce je pritiskala mati ljubljeno detece. Skoz okno pa je sevalo jutranje solnce. Na mizi se je nekaj bliščalo. Bil je kamen, velik ko jabelko in prozoren ko vrelščina. V njem pa so bile vdolbene besede: „Materina ljubezen vse premore.“