Pravljica resničnosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljica resničnosti
Maksim Gorkij
Izdano: Književnost 1-2/3 (1935), 6-11
Viri: dLib 1-2
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pomlad je. Sonce sije. Vsi ljudje so veseli, celo okenske šipe starih kamenitih hiš se milo smehljajo.

Po cestah malega mesta valovi praznično oblečena množica. Vse mesto je pokonci – delavci, vojaki, meščani, duhovniki, uradniki, ribiči. Vsi čutijo v krvi pomlad, glasno govore, se smejejo, šalijo in prepevajo. Kakor v nekem velikem, zdravem telesu, tako narašča v vseh veselje do življenja.

Pisani sončniki, klobuki gospa, rdeči in modri balončki otrok so kakor čudovito cvetje. In kakor lesketajoče se žlahtno kamen je na sijajnem oblačilu pravljičnega kralja vidiš vsepovsod smejoče in vesele obraze otrok, teh veselih gospodarjev sveta.

Bledozeleno listje drevja, zavito v popkih, se še ni razvila in željno vsrkava tople sončne žarke. Iz daljine se glasi semkaj godba v vabljivih glasovih.

Zdi se ti, kakor da bi ljudje hoteli prestati vse slabo in kakor da naj bi bil včerajšnji dan zadnji dan težkega, zatiranega življenja, ki jim je postalo že gnusno. Danes pa so se vsi zbudili kakor otroci z vedrimi obrazi, z močnim, veselim zaupanjem in z upanjem v sebe in na nepremagljivost svoje vloge, pred katero se mora vse uklanjati. In tako gredo združeno, odločnih korakov bodočnosti nasproti!

Če si zagledal v tem živem vrvenju veselih ljudi žalosten obraz, si se začudil, bil si potrt in slabe volje. Ob roki neke mlade ženske je sel visok, močan mož, ki gotovo ni bil več ko trideset let star, toda imel je že docela osivele lase. V roki je držal klobuk, njegova okrogla glava se je svetlikala srebrno, slok, zdrav obraz je bil miren in mrk od večne žalosti. Velike, žalostne, polzaprte oči so gledale tako, kakor znajo zreti v svet samo oči človeka, ki nosi s seboj globoko bolečino in je ne more nikdar pozabiti.

»Pazljivo si oglej ta par, posebno moža,« mi je rekel moj tovariš. »Doživel je eno izmed dram, ki se dogaja dandanašnji vse češče v delavskih krogih Severne Italije.«

In tovariš mi je pripovedoval:

Ta mož je socialist, urednik tukajšnjega delavskega lističa, nekdanji sobni slikar. Ena izmed narav, ki jim njih znanje postane vera in katerih vera še močneje vzplameni žejo za znanostjo. Hud, pameten nasprotnik klerikalcev, – samo poglej, s kako sovražnimi pogledi ga zasledujejo.

Pred morebiti petimi leti, ko se je u kvarjal s socialistično propagando, je srečal v nekem krožku, v katerem je sodeloval, dekle, ki je takoj obrnilo njegovo pozornost nase. Tukaj so se ženske dobro naučile verovati molče in neomajno. Stoletja so se duhovniki trudili, da bi to njihovo lastnost razvili, kar se jim je tudi izredno posrečilo. Bogočastje Madone ni samo pogansko lepo, marveč predvsem tudi zelo prebrisano bogočastje. Marija je preprostejša in bolj človeška od Kristusa; bližja je našim srcem, nas ne zapleta v protislovja in nam ne preti s peklom. Ona je vsa ena sama ljubezen, eno samo usmiljenje in odpuščan je in z lahkoto začara žensko srce, da ga priklene nase za vse življenje.

Torej, dekle je videl večkrat, znala je govoriti in spraševati, v njenih vprašanjih je vedno čutil poleg naivnega strmenja nad njegovimi idejami neprikrito nezaupanje proti njemu, dá, večkrat celo bojazen in stud pred njegovimi besedami. Socialistični agitator mora v Italiji večkrat in mnogo govoriti o religiji in uporabljati ostre besede proti papežu in duhovnikom. Toda vsakokrat, kadar se je dotaknil tega predmeta, je le-ta pustil v dekletovih očeh nekaj kakor sovraštvo in preziranje in če je ona kaj vprašala, so njen e besede zvenele sovražno in njen mehki glas je bil kakor s strupom napojen. Bilo je jasno, da je poznala antisocialistično literaturo in da v tem krožku ni uživala nič manj šega zaupanja kot on.

Tu v Italiji ravnajo z ženami mnogo bolj preprosto in robato kakor v Rusiji in do zadnjega časa so dale Italijanke tudi v dejanju mnogo povoda za to. Ker niso imele za nobeno drugo reč zanimanja razen za cerkev, jim je bilo kulturno delo moških tuje. Zato tudi niso razumele njegovega pomena.

Njegovo moško samoljubje je bilo ranjeno, njegov poklic izkušenega agitatorja je trpel radi spopadov z dekletom. Postal je zloben, jezen in se je je večkrat lotil z uspehom. Vračala mu je milo za drago in ga prisilila, ker jo je moral spoštovati mimo svoje volje, da se je pripravil na predavanja v svojem krožku s posebno skrbnostjo.

Kadar je govoril o sramotni sedanjosti, o zatiranju človeka, o pohabljenosti njegovega telesa in njegove duše in kadar je pred poslušalci odkrival sliko boljše bodočnosti, je gledal pred seboj njen popolnoma spremenjeni obraz. Potem je poslušala njegove besede z ogorčenjem pametne, močne žene, ki ji je peza življenja dobro poznana, in z zaupljivim pohlepom otroka, ki posluša krasno pravljico, ki vzbuja v njegovi prav tako krasni, čuteči duši sorodne glasove.

To je vzbudilo v njem skoroda občutje zmagovalca nad močnim nasprotnikom, ki bi mogel biti v bodočnosti izvrsten tovariš in hraber vodja.

Ta dvoboj je trajal skoro eno leto, ne da bi kdo izmed njiju začutil željo, da bi se bliže seznanil z nasprotnikom in nadaljeval boj iz oči v oči, dokler ni končno on stopil prvi nasproti:

»Gospodična, vi ste moja stalna nasprotnica. Ali ne mislite, da bi bilo v interesu, stvari bolje, če bi se pobliže seznanila?«

Privolila je rada, toda že po prvih besedah je vzplamtel med njima boj. Deklica je z največjo silo zagovarjala cerkev kot edino pribežališče, kjer se lahko trudni in izmučeni človek duševno izpočije; tu pred obličjem Madone so vsi, brez ozira na osebo, enako vredni in enako bedni. Odgovoril ji je na to, da ljudje ne smejo mirovati, marveč se morajo boriti, kajti stanovska enakost je nemogoča brez enakosti materialnih dobrin in da se skrivajo za Madono vsi, katerih interes je, ohraniti ljudi v njihovi neumnosti in nevednosti.

Od takrat so izpolnjevali ti razgovori vse njeno življenje. Ta neskončni, strastni prepir se je nadaljeval pri vsakem sestanku in z vsakim dnem se je jasneje razvijalo grobo, nespremenljivo nasprotje njunih nazorov.

Zanj je bilo življenje boj za razširjenje znanja, za zmago nad naravnimi silami, boj za pokoritev skrivnostnih sil človekovi volji. Vsi ljudje bi morali biti pripravljeni na isti način za ta boj, čigar končni cilj je bila prostost in zmaga razuma, zmaga te edine, najmočnejše sile. ki zavedno deluje na svetu. Zanjo pa je narobe obstojalo življenje v dolgem, mučnem človekovem žrtvovanju, v podrejanju razumna oni skrivnostni volji, katere postave in nameni so znani le duhovniku.

Prizadet jo je vprašal:

»Zakaj pa obiskujete moja predavanja? Kaj pričakujete od socializma?«

Žalostno je odgovorila: »Vem, da grešim in si sama sebi nasprotujem. Toda tako lepo vas je poslušati in sanjati o možnosti obče človeške sreče.«

Posebno lepa ni bila, nežne postave, imela je pameten obraz in velike oči, ki so mogle gledati milo, prijazno in trdo. Delala je v tvornici za svilo, živela je s svojo staro materjo, hromim očetom in mlajšo sestro, ki je obiskovala rokodelsko šolo. Včasih je bila vesela, ne glasna, toda kar očarljivo ljubezniva. Ljubila je muzeje in starinske cerkve in ob pogledu na slike in umetniške predmete je postala kar vzhičena.

»Kako čudovito,« je govorila, »da so bili vsi ti krasni predmeti nekoč skriti v hišah privatnikov in da so imeli le poedini ljudje pravico, uživali njihovo lepoto. Lepota mora biti dostopna vsem, samo potem je živa.«

Mnogokrat je govorila tako čudovito in stalno mu je bilo tako, kakor da te besede izhajajo iz njemu tujega duševnega nastrojenja. Spominjale so ga na stokanje ranjenca. Čutil je, da ta deklica žrtvuje življenju in ljudem globoko, skrbečo ljubezen, matere: potrpežljivo je čakal, da bi njegova vera vžgala njeno srce in spremenila tiho ljubezen v strast; zdelo se mu je, da posluša njegove besede vedno bolj pazljivo in da se v srcu že strinja ž njim. In govoril je vse bolj ognjevito o potrebnosti neutrudnega boja za osvoboditev posameznika, ljudstva, človeštva iz starih verig, katerih rja se je globoko zažrla v duše in jih zastrupila.

Ko jo je nekoč spremil do doma, ji je rekel, da jo ljubi in jo je prosil, da mu postane žena. Prestrašil se je, ko je videl, kakšen vtis so napravile nanjo njegove besede. Kakor zadeta je stopila nekaj korakov nazaj, naslonila se je bleda in s široko odprtimi očmi na steno, skrila roke na hrbet in govorila domala z zgražanjem:

»Slutila, da, čutila sem, da bo prišlo tako, kajti ljubim vas že davno. Toda, o bog, kaj naj se zgodi sedaj?«

»Sedaj pridejo dnevi sreče zate in zame, dnevi najinega skupnega dela,« je zajecljal.

»Ne!« je rekla s sklonjeno glavo, »ne bi smela govoriti o ljubezni.«

»Zakaj ne?«

»Ali bi se poročil cerkveno?« je vprašala tiho.

»Ne!«

»Potem pa – zbogom!«

Hitro se je oddaljila. Toda on jo je došel in ji začel prigovarjati. Nemo, brez nasprotovanja ga je poslušala in rekla:

»Jaz, moj oče, moja mati, mi vsi smo verni kristjani in bomo takšni tudi umrli. Zakon, ki je sklenjen samo na občini, zame ni zakon. Če se rode iz takega zakona otroci, bodo– — to vem natanko, – nesrečni bodo. Samo cerkveni zakon posveti ljubezen, samo on ji dodeli sreče in miru.«

Jasno je videl, da ne bo tako hitro popustila. Toda tudi on kakopak ni mogel popustiti. Ločila sta se in pri slovesu je dekle reklo:

»Ne bova mučila drug drugega. Ne išči, da bi me srečal ... Ah, če bi hotel ta kraj zapustiti! Jaz tega ne morem, tako uboga sem ...«

»Ne morem ti tega obljubiti,« je odgovoril.

In sedaj se je vnel boj med tema dvema močnima naravama.

Srečavala sta se in to še pogosteje kakor prej, kajti ljubila sta se in iskala te sestanke v skrivnem upanju, da eden od njiju ne bo mogel prenesti muk tega neutešenega, plamenečega čuvstva. Njuni sestanki so bili polni globokega obupa in srčne bolečine; vsakokrat se je čutil oslabljen in kakor pobit in ona je šla vsa v solzah k spovedi. Vedel je to in zdelo se mu je, da postaja črni zid nosilcev tonzur z vsakim dnem močnejši in višji in da ju bo ločil do smrti.

Ko sta šla nekega praznika na sprehod v mestno okolico, mu je ušlo, ne da. bi hotel s tem groziti:

»Ali verjameš, da se mi včasih zdi, da bi te mogel ubiti ...« Molčala je.

»Ali si slišala, kaj sem ti rekel?«

»Da,« je odgovorila in ga je ljubeče pogledala v obraz.

Vedel je le, da bo rajši mmrla kakor pa popustila. Pred tem »da« jo je nekajkrat objel in poljubil. Branila se je, toda njen upor je postajal vedno slabši in upal je, da bo nekega dne podlegla in da mu bo pomagal k zmagi njen ženski nagon. Sedaj pa je razumel, da to ne bi bila zmaga, temveč podjarmljenje in od tega časa je nehal v njej vzbujati žensko.

Ko je prehodil z njo temne kroge njenih pojmov in predsodkov o življenju, je vžgal v njej vse luči, kolikor mu je bilo to mogoče, toda ona je poslušala njegove besede kot slepa, s sanjavim smehljajem v očeh: ničesar ni videla in ničesar ni verovala.

Nekoč mu je rekla:

»Včasih uvidevam, da je vse, o čemer mi govoriš, možno. Toda mislim, da to izvira odtod, ker te ljubim! Vse razumem, toda vere nimam, ne smem verovati! In če se boš oddaljil, bo izginilo vse, kar je s teboj v zvezi.«

Ta drama je trajala skoro dve leti, dokler se deklica ni zrušila in zbolela, opustil je svoje delo, opustil svoje delovanje v strankini organizaciji, jel je delati dolgove, opuščal je sestanke s tovariši, stalno hodil semintja pred njenim stanovanjem ali sedel ob bolničini postelji. Videl je, kako je ugašala kakor sveča in kako je bila vsak dan bolj bleda in bolj prozorna, medtem ko je bolezenski ogenj v njenih očeh vzplameneval vedno bolj.

»Pripoveduj mi o življenju, o bodočnosti!« ga je prosila.

On pa je govoril o sedanjosti in namenoma naštel vse, kar uničuje ljudi in proti čemur se bo boril vse svoje življenje. Govoril je o vsem, kar je treba izločiti iz človeškega življenja, kar je treba zavreči kakor neupogljive, umazane cunje.

Molče ga je poslušala. Toda če je postala njena bolečina prehuda, je zadržala tok njegovih besedi s tem, da se je dotaknila njegove roke in ga proseče pogledala.

»Ali moram ... umreti?« ga je vprašala nekoč, mnogo dni potem, ko mu je zdravnik povedal, da boleha na hitri jetiki in da je njeno stanje brezupno.

Ni odgovoril in pobesil je glavo.

»Vem, da bom morala kmalu umreti,« je rekla, »podaj mi roko.« In ko ji je dal roko, jo je poljubila z vročimi ustnicami in rekla:

»Odpusti mi, kriva sem pred teboj! Motila sem se in ti prizadela bolečine. Sedaj vidim, da se življenje bliža koncu, da je bila moja vera le strah pred nepoznanim, strah, ki ga kljub svoji iskreni želji, kljub tvojemu stremljenju, nisem mogla premagati. Drugega ni bilo kakor strah, toda bil mi je v krvi, ž njim sem se rodila. V mišljenju sem bila samostojna, bilo je tvojemu podobno, toda srce mu je ostalo tuje. Zdaj uvidevam, da si imel prav, toda moje srce ni moglo soglašati.«

Nekaj dni potem je umrla; med njenim smrtnim bojem je osivel, mož s sedem in dvajsetimi leti.

Pred kratkim se je poročil z edino prijateljico tega dekleta, eno svojih učenk. Sedaj hodita na pokopališče – k njej. Vsako nedeljo romata tja, da položita cvetja na njen grob.

Ne veruje v svojo zmago in je trdnega prepričanja, da mu je takrat, ko mu je dala prav, namenoma rekla neresnico, da bi ga le tolažila. Njegova žena je istega mnenja in obadva gojila ljubeč spomin na mrtvo. Njena žalostna usoda ju vzpodbuja k maščevanju in podeljuje njunemu skupnemu, nikdar ohromelemu delovanju posebno neutrudljivost in neko docela posebno obsežnost in lepoto ...

Živa, praznično pisana s truja ljudi se premika v sončni luči; vesel hrup jo spremlja, otroci kriče in se smejejo. Vsem ni lahko in veselo pri srcu, gotovo so mnoga srca polna moreče žalosti in se mnoge glave trpinčijo z nasprotji. Ali vsi stopajo prostosti, prostosti nasproti! In čim bolj se strinjajo vrste, bliže smo smotru.