Pravljica o vjetem ribiču
| Pravljica o vjetem ribiču Vera Albreht |
O ribiču, črnem mačku in črnem petelinu → |
| |||||||||||
Na obali morja, v samotni hišici iz bičevja in blata je živel mlad ribič. Da mu ni bilo dolgčas si je vzel v hišo črnega Mačka in črnega Petelina.
Ko se je nekoč zjutraj, še predno je izšlo solnce, odpravil na lov in je njegova ladja plavala že sredi morja, je hotel dvigniti razgrnjeno mrežo. Mreža pa je bila težka, da bi je krepak mladenič ne mogel vzdigniti z vode. Vlekel je in vlekel — a ladja se je začela potapljati. Bilo je daleč od obrežja, predaleč, da bi ribič priplaval na suho. Prekrižal se je in priporočil svojo dušo Bogu, kajti mislil je, da ga ne čaka drugo kot smrt v valovih. Zdajci zapazi na dnu morja bele deklice, ki so vlekle za njegovo mrežo. Z ladjo vred je ribič izginil, da ni bilo več sledu o njem.
Maček in Petelin sta čakala doma na strehi, kdaj da se vrne gospodar. Ker ga ni bilo do noči in tudi ne do jutra, skleneta sama ga poiskati. «[1]Ti se odpravi na vzhodno stran,» je dejal Maček, «a jaz na zahodno.» In tako sta se razšla.
Na potu sreča Maček Miško. Iz luknjice je kukala in že je bila v njegovih krempljih. Miška je jokala in prosila, Maček pa jo vpraša: «Kaj mi daš, da te izpustim?» «Kaj bi ti dala, ko nimam druzega kot to sivo suknjico in še ta mi je prekratka. Saj vidiš, da mi je ostal gol rep.» Tako je tarnala Miška in Mačku se je resnično zasmilila, ker je bila tako drobna in suha. «Pa povej, kako pridem do svojega gospodarja, in prosta boš. Včeraj se je odpravil na lov, odkoder se ni več povrnil.» «Botro imam, tam onkraj zaliva; stara Žaba je. Prebrisano glavo ima in bistre oči, ona ti bo znala pomagati. Poprašaj jo za svêt, brez plačila ga pri njej dobiš.» «Dobro,» pravi Maček in izpusti Miško, ki je bila že vsa krvava od preostrih krempljev. Stopa dalje in čez debelo uro dospe do botre. Ta je imela zelen grad, sredi močvirja iz samih alg in vodnih rož.
«He, botra!» je zaklical Maček. «Ali še spite, kaj na ušesih čepite? Odprite, odprite, mi svêt podelite!» Tako je kričal, da je bil že ves hripav, a se je bal bliže, da ne bi zagazil, tako se je bal vode. Hop! hop! kot v lesenih cokljah je drsala botra Žaba. Malo je postrani pogledala čudnega gosta, potem se je pa zadrla na vsa usta: «Kva, saj vidiš, da sem doma.» Očala je imela na nosu in pod pazduho debele črne bukve. Maček se ji je spoštljivo priklonil, da je kolena upognil prav do tal in jo z mehko tačico pobožal.
«Botra Žaba, Miška mlada mi je dejala, da mi vi pomorete iz prehude zadrege. Jaz ji nisem verjel, zdaj pa že vidim, da je imela prav. Tako pametne oči imate, čarovniške knjige nosite seboj ...» «Je že prav, je že prav,» je zadovoljno zagodrnjala botra žaba in kar napihnila ob strani dva mehurja, ker se je spozabila in bi najrajše še kakšno zapela. Nato je poklicala svojega slugo, rumeno pisanega Močerada. «Prinesi čaralico iz ribje kosti in galebovih oči, ki je spravljena v škrinji iz školjke. Za gosta pa prinesi slastno jed in ne pozabi na pijačo!» Komaj naročeno, že storjeno! Ves moker je prisopihal sluga Močerad s čaralico iz ribje kosti in galebovih oči. Za njim pa so nosile dekle Pijavke krožnike polne krasnih pečenk: muh, komarjevih bederc, kačjih pastirjev, drobnih mušic in za pijačo korec, želodovo kapico, prekrasne zelene vode.
Botra Žaba je odprla knjigo, popravila si očala, vzela v desno roko čaralico iz ribje kosti, v levo galebove oči. Čudne, prečudne besede je momljala — o strah in groza! Proti obrežju se je začela pomikati procesija vsakovrstnih rib in ribic, da je bilo postalo morje vse črno in živo. «Odgovorite, kje je mladenič, ki so ga včeraj ugrabile bele žene?» In ribe so začele odpirati okrogla usta, a ni bilo še razločiti glasu.
«Vprašam vas še enkrat,» pravi botra Žaba, «kje je ribič, ki so ga včeraj ugrabile pomorske deklice?» Ves srečen, da izve brž odgovor, skoči Maček bliže morju, ali ko so ribe začule, da išče Žaba ribiča in zagledale še črnega Mačka, so se bliskoma obrnile in izginile v globočino.
«Poskusim srečo z galebjimi očmi,» je dejala malo nejevoljno botra Žaba, jezna, da se ji prvi poskus ni posrečil, kajti kaj rada bi ustregla botru Mačku.
Vzela je v desnico galebove oči in govorila čudne, prečudne reči. Zdajci zašumi, da je potemnelo zlato solnce, od vzhoda jata belih galebov, ki so obviseli v zraku prav nad močvirjem.
«Galebi, vi povejte mi, je mrtev ribič ali živi?» In kar naenkrat se oglasi z galebovih višin črn Petelinček, od vzhodne naše strani: «Kikiriki, on še živi! Ali na dnu morjá, kamor nobena cesta ne pelja!» To se je prestrašil Maček, ko je začul tovariša Petelinčka iz nebeških višav. Revež, leteti ni znal, in ko je tako počasi stopical po svetu za svojim gospodarjem, so se ga usmilili galebi, ga vzeli na najširši hrbet in poleteli ž njim nad morsko gladino, da mu pomorejo iz hude zadrege.
Ko so tako romali preko širokega, sto milj globokega morja, zapazijo pod seboj sredi morske gladine prebelo deklico. Prevažala se je v papirnatem čolničku in žalostno popevala. Pela je o vjetem ribiču na dnu morja, ki želi na zemljo nazaj, tam pa da preži nanj druga deklica — bela Smrt. Ko to Petelinček začuje, hitro odpre svoj rumen kljunček — ali, jedva je izustil prvo besedo, že je morska deklica izginila s čolničkom vred, da na mah ni bilo več sledu o njej.
«Jaz si znam pomoči!» zakriči Maček, ves prevzet veselja. «Samo sporočite jim, tistim belim deklicam, da živita v ribičevi koči črn Maček in črn Petelin. Če pa sta ta dva v hiši, ni je Smrti blizu. Okrog hiše tava in medli, a čez prag ne stopi, če jo še tako kosa srbi.»
Dolgo časa so se posvetovali, kako bi poslali pisemce belim ženam na dnu morja.
«Pošljimo ribico,» je dejal Maček in botra Žaba, ki je bila najbolj učena in je najlepše znala pisati takšne pomembne stvari, je z vso silo izpulila Petelinčku iz repa najdaljše pero, da napiše ž njim veselo sporočilo.
«V vodi se pisemce zmoči, ko pride do dna morja, bo že vse raztrgano in besede zamazane,» se je na žalost vseh oglasil Petelinček, a prebrisana botra Žaba je pogodila že drugo: «Močerad, sluga Močerad,» je zaklicala z debelim basom. «Pokliči dekle Pijavke!» In brž so prisopihale vitke dekle Pijavke, vedno poslušne, čakajoč visokega povelja. «Prinesite mi školjko! Lepo biserno školjko, ki se bo tesno zapirala, da spravimo vanjo pisemce, naslovljeno v morsko globino!» In res! Kar naenkrat jih je osem privleklo težko školjko in vanjo so zložili pisemce. Naročili so školjki, naj se hitro potaplja in čimpreje pripelje ribiča na breg.
Gledali so dolgo za njo vsi: Žaba je nataknila očala, Petelinček je iztegnil vrat, Mucek je razširil zenice, še galebi so se približali morski gladini, da so kar krila v vodo pomakali.
Tako so čakali tri dni in tri noči. Četrti dan zjutraj, ko je še bela meglica ležala nad morsko gladino, so kar nenadoma začuli prečudežno milo petje. Kaj zapazijo? Lepe, bele deklice so plesale nad morjem, prepevajoč so spremljale ribiča na obrežje. Maček in Petelin poskočita k bregu in malo da se nista zvrnila v vodo. Še predno sta se utegnila pokloniti gospodarju in zahvaliti morskim deklicam za skrbno varstvo in rešitev, že je bil gospodar na suhem, a o morskih deklicah ni bilo več sledu.
To vam je bilo pozdravljanja! V botrinem gradu so praznovali gostijo, a Maček in Petelin se nista ganila od ribiča. Pili in jedli so, da se je vse cedilo, deveti dan so se na večer odpravili proti domu.
Spredaj ribič: za roko sta ga peljala na vsaki strani eden — Maček in Petelin. Za njimi je v velikih skokih sopihala botra Žaba, da je očala razbila grede. Poleg nje je stopal Močerad in ji nosil črne bukve. V dolgi procesiji so se za njimi zvijale v prahu debele Pijavke, nad njimi pa so krožili beli galebi, prav tja do revne ribičeve koče. Da bi bilo veselje še večje, potegne botra Žaba iz nedrij čaralico iz ribje kosti in galebovih oči ter začara revno ribičevo kočo v prekrasen grad.
Hušk! je nekdo skočil skozi okno, ko sta Maček in Petelin prestopila z ribičem grajski prag. Bila je suha deklica Smrt, ki je za pečjo prežala na mladega ribiča.
Zdaj so jo za vselej zapodili in ker so morske deklice podarile ribiču ogromno mrežo iz samih zlatih las in solz — okroglih biserov — je imel bogastva dovolj, da mu ni bilo potrebno več pohajati za zaslužkom. Povabili so tudi botro Žabo in prijatelje galebe, da bi ostali pri njih. Ali Žabi je bil najljubši njen zelen grad Močvirje, galebom pa najdražja široka morska gladina.
Vendar so jih večkrat obiskali in vselej so se skupaj posmehovali koščeni deklici Smrti, kajti galebi so jo večkrat videli, kako se je na prstih stegovala in kukala skozi visoka grajska okna, odkoder sta jo vedno prepodila črni Maček in Petelin.
Opombe urednice[uredi]
- Različica te pravljice je kasneje izšla s spremenjenim naslovom O ribiču, črnem mačku in črnem petelinu, Zvonček, 1930/31, let. 32, št. 3, str. 63-67.
- ↑ Narekovaji so postavljeni obratno, kot jih postavljamo sedaj.