Pravljica o potepuhu
| Pravljica o potepuhu Narodne pravljice in legende Manica Koman |
| |||||||||
Oče je imel tri sinove. Prvi je bil mizar, drugi krojač, tretji pa je bil velik potepuh in se ni izučil nobenega rokodelstva. Ko je starejši sin mizar dovršil dvajseto leto. je bil potrjen v vojake. Oče pa. ki se je bal za svojega pridnega sina, je odšel v mesto, poiskal ondotnega generala ter ga začel milo prositi: »Visoki gospod, usmilite se mene starca in ne odvzemite mi sina! Kdo bo potem zame skrbel, kdo mi služil kruha?« »Slišite, očka,« ga je vprašal prijazno general, »kaj pa dela vaš sin?« »Priden in izvrsten mizar je, ki dela za dva druga,« je ponižno odgovoril očka. »No, o tem se bomo kmalu prepričali.« pravi general in ukaže svojemu slugi prinesti troje črvivih in trohljivih desak. »Poglejte, očka.« pravi potem general, »Ako mi vaš sin iz teh trohljivih desak napravi v treh dneh lepo omaro, bom prepričan, da je res izvrsten mizar, in ga oprostim od vojaške službe.« Oče je zadel deske na ramo in odšel z njimi domov. Doma je povedal sinu. kaj in kako mu je naročil general. »Bom že tako napravil, da bo general zadovoljen,« je rekel sin in se takoj lotil dela. Tretji dan pripelje oče generelu tako lepo omaro, da se je svetila kakor sonce. General, ves zavzet nad krasnim delom, podari očetu dvajset cekinov in mu naznani, da je njegov sin prost vojaške suknje.
Drugo leto je bil potrjen v vojake njegov drugi sin krojač. Ker je bil tudi le-ta sin očetu jako pri srcu, je šel tudi za tega prosit generala, naj mu prizanese z vojaško suknjo. »Kaj pa je vaš drugi sin?« ga smehljaje vpraša general. »Visoki gospod,« pravi starec, »moj drugi sin je izvrsten krojač, ki dela za dva druga!« »Bomo videli,« reče general in vzame iz kovčka star, ves raztrgan telovnik ter nadaljuje: »Ako mi vaš sin ta raztrgani telovnik prenaredi v novega, ga odvežem od vojaške službe.« Oče je stisnil raztrgani telovnik pod pazduho in odšel domov. Doma je povedal sinu, kaj zahteva general od njega. »Bom poizkusil generala zadovoljiti,« je dejal sin krojač in se takoj lotil dela. Tretji dan prinese oče generalu tako lep in krasen telovnik, kakor bi ga iz škatlice vzel. General, ves vesel tudi to pot, podari očetu dvajset dinarjev in mu naznani, da je rudi njegov drugi sin krojač prost od vojakov.
Tretje leto je bil potrjen v vojake njegov najmlajši sin potepuh. Četudi je bil sin potepuh za samo nadlogo pri hiši, ga je oče vendar toliko ljubil, da je tudi zanj šel moledovat h generalu, naj mu ga ne vzame v vojake. »Kakšno rokodelstvo pa ima vaš najmlajši sin?« vpraša general očeta. »Visoki gospod,« pravi oče, »moj najmlajši sin ne zna nobenega rokodelstva, toda potepuh je pa tak, da mu ga ni para na svetu, in to je tudi nekaj vredno.« »Ej, očka,« reče smeje general, »to pa pojde težko. Za potepuhe jaz ne poznam milosti. A vendar sem radoveden, če je vaš sin res tak nepridiprav, kakor pravite. Čujte torej! Ako mi vaš sin ukrade nocoj iz mojega hleva najlepšega konja, ga odpustim prav tako od vojaščine kakor sem vaša starejša dva sina.« Oče gre poparjen domov in ves v skrbeh pove potepuhu, kaj zahteva general od njega.
»No, kaj takega si pa že še upam storiti,« je dejal malomarno potepuh, ki je takoj sestavil svoj načrt. Proti večeru gre potepuh v mesto in ukrade iz neke izložbe kar celo častniško obleko. Potem gre v generalov hlev in ko vidi stati deset vojakov okrog najlepšega konja, se začne dostojanstveno vesti. Vojaki pa mislijo, da imajo pred seboj res kakega visokega vojaškega dostojanstvenika in ga pokorno pozdravijo. Potepuh jim milostno odzdravi in pravi: »Aha, to je tisti konj, ki ga namerava ukrasti nocoj neki potepuh. Ravnokar sem bil pri generalu in mi je rekel, naj si ga ogledam. Ampak je res lepa živalca to. Dober jahač sem in rad bi ga nekoliko pojezdil. Fantje, naj ga mi eden osedla!« Vojaki so kar eden drugega odrivali, tako so vsi hiteli konja osedlavat. Vsak bi bil rad gospodu postregel. Ko so vojaki opremili konja z najlepšim sedlom, so ga odvedli na dvorišče in pomagali gospodu »častniku« na konja, ki je bliskoma izginil z dvorišča.
Drugi dan pokliče general k sebi potepuhovega očeta in ga vpraša: »No, očka, kaj pa dela danes vaš sin potepuh?« »Visoki gospod,« odgovori oče, »moj sin danes že od ranega jutra jezdi okrog hiše krasnega konja!« »Ni mogoče,« vzklikne general in hiti v hlev. Ko pa vidi, da mu je ukraden najlepši konj, zavpije nad svojimi vojaki: »Lenobe grde, ali vam nisem ukazal konja vso noč stražiti?« Prestrašeni vojaki generalu razlože, kako se je vse to zgodilo, in general, dasitudi jako jezen, reče očetu: »Že vidim, da je vaš sin jako navihan ptiček. Vendar pa to še ne zadostuje, da bi ga od vojakov oprostil, še nekaj mi mora povšeči izvesti. Čujte torej! Ako mi ukrade nocoj iz dimnika vso slanino, bo rešen vojaške suknje; ako pa tega ne bo storil, ga dam zapreti!«
Oče je šel domov, da naznani sinu generalov ukaz. General je pa takoj poslal v kuhinjo deset vojakov, ki naj z nabasanimi puškami stražijo slanino. Potepuh pa gre na polje in ukrade tam slamnatega moža, ki je stal v prosu vrabcem za strašilo. Ko se znoči, si priveze slamnatega moža na hrbet, se napoti v mesto in spleza na streho generalovega stanovanja. Ko pokuka skozi dimnik v kuhinjo, vidi, kako desetero vojakov meri z nabasanimi puškami naravnost v dimnik. Potepuh odveze zdaj slamnatega moža s hrbta in ga potlači v dimnik. Ko vojaki vidijo čudnega moža basati se skozi dimnik, mislijo, da je to potepuh in — poki — vsi naenkrat ustrelijo proti njemu. Ustreljeni mož pade z vso težo svojega slamnatega telesa na tla med vojake, ki so kar veselja pijani hiteli generalu naznanit, da je potepuh ustreljen. Med tem časom pa, ko so se mudili vojaki pri generalu, je zlezel potepuh v dimnik in pokradel vso slanino. Obložen s tolikim plenom, se je komaj zbasal nazaj na streho, s strehe se je pa po vrvi spustil na tla.
Drugi dan zopet pokliče general očeta ter ga vpraša: »No, očka, kaj pa danes dela vaš sinko?« »Oh, visoki gospod,« pravi oče. »moj sin danes tako hiti slanino jesti, da se od same maščobe kar sveti!« »Ni mogoče,« vzklikne general in hitro pokliče enega onih vojakov, ki so stali v kuhinji na straži. Vojak boječe vstopi. »No, dečko,« mu reče general, »povej zdaj še enkrat. ali je res ali ne, da ste sinoči potepuha ustrelili!« »Mi-milostni gospod.« jeclja vojak, »ni res! Zopet smo prevarani. Prepričali smo se, da je ustreljeni mož iz — slame!«
Zdaj general jezno nad očetom zarjove: »Torej nas je zopet ukanil pretkani slepar! Ali nikar naj ne misli, da se je s svojo zvijačo že rešil vojaščine! Še nekaj mi mora storiti. Oče, pojdite domov in mu recite. če se hoče vojaške suknje oprostiti, mi mora nocojšnjo noč ukrasti takle dragoceni prstan, ki ga nosim na roki. Ako mi tega ne stori, ga dam takoj jutri obesiti!« Oče gre ves poparjen domov in pove sinu generalovo zahtevo. »Malo sitno bo tole res,« pravi potepuh, »toda, očka, nič ne skrbite, če sem jo dvakrat srečno izvil, jo bom tudi še tretjič!« To pot se potepuh še pri belem dnevu odpravi v mesto. V mestu se skrije za ograjo in neprestano gleda proti generalovemu stanovanju. Ko tako sključen kake pol ure za ograjo čepi, zapazi na svoje veliko veselje, da se odpravlja general s svojo gospo na izprehod. Komaj se general in njegova gospa skrijeta za oglom, že se potepuh zmuza v generalovo stanovanje, vrže hitro svoje raztrgane cunje s sebe in obleče nočno obleko generalove gospe. Tako opravljen se zapre v omaro in mirno čaka. General se je s svojo gospo šele pozno v noč vrnil z izprehoda. Ko sta povečerjala, sta se takoj odpravila spat. »Ampak, ljuba žena,« pravi general že v postelji ležeč, »nocoj morava oba skrbno paziti, da nama pretkani potepuh prstana ne ukrade! On je menda s samim hudobcem v zvezi in se utegne kar skozi ključavnico utihotapiti do mene. Bodiva previdna in narediva tako, da bom jaz čuval prstan do polnoči, po polnoči ga pa dam tebi!« Gospa je bila s tem predlogom zadovoljna. Ugasnila je luč ter se tudi ona odpravila k počitku. Toda komaj sta počivala eno uro, že se zmuza potepuh iz omare, gre k dremajočemu generalu, ga pocuka za ramo in mu tiho reče: »Zlati moj mož, jaz od same skrbi ne morem zatisniti očesa. Vedno se bojim, da bi ti potepuh ne vzel prstana. Kaj boš čakal polnoči, daj ga takoj meni, ti pa sladko zaspal. Ako potepuh tudi pride, ne bo iskal prstana pri meni.« Ker je general videl ob svitu mesečine človeško podobo v ženski obleki, je zatrdno mislil, da je to njegova gospa in je dal prstan — potepuhu, ki je tiho in hitro izginil z njim v temno noč ...
Drugo jutro navsezgodaj pokliče zopet general k sebi potepuhovega očeta in ga vpraša: »No, očka, kaj pa danes vaš sinko počenja?« »Eh, visoki gospod,« odgovori starček, »moj sin je pa danes izredno dobre volje. Pri mizi sedi in krasen prstan ogleduje ter se na vse grlo smeje.« »Lažete, oče!« zavpije srdito general in začne klicati svojo gospo. »Pokaži očetu,« pravi general gospe, »da hraniš še vedno moj dragoceni prstan!« »Ljubi mož!« vzklikne začudeno gospa, »ali si zblaznel? Saj mi prstana niti izročil nisi!« »Lažeš,« kriči general, »saj si vendar sinoči, opravljena v nočno obleko, prišla mene prosit za prstan, ki sem ti ga tudi res dal.« »Motiš se, ljubi mož, jaz se nisem sinoči ganila nikamor s svoje postelje. Pač pa mi je bila nočna obleka, o kateri govoriš, skoro gotovo sinoči ukradena, ker je nikjer ne morem najti!«
Generalu je postalo sedaj hipoma vse jasno. Ni vedel, bi se li smejal ali jezil. Toda ostal je mož beseda. Oprostil je potepuha vojaščine, očetu je pa po« daril kar sto cekinov, rekoč: »Prav pravite, oče, tak potepuh kakor je vaš sin je res tudi nekaj vreden!«