Pravljica o pobožnem romarju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljica o pobožnem romarju
Franc Fabinc
Izdano: Slovenski narod, 14. 11. 1907, (40/264), 1-2
Viri: 264
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

S posebnim zadovoljstvom je potegnil danes kostanjeviški cerkovnik za vrv zvonika Matere Božje dobrega sveta ter naznanjal zaspanim dolincem jutranji svit. Zazibalo se je nekaj visoko gori v zvoniku in veselo zapelo, kakor zaljubljeni fant doli na vasi. In tudi cerkovnik bi bil najraje nagajivo zavriskal in poskočil, pa zazvonil, da bi se vsa dolina spomnila prazničnega dneva. Vodičarjev Jurij bi zaigral tisto okroglo, pobožni romarji bi se vzradostili in hiteli na božjo pot, kakor razposajeni svatje na veselo svatovščino. Objelo je nekaj cerkovnika, pa je krepko potegnil za vrv, da je še veselejše zadonelo po dolini. Zdelo se je, da se je razlila po jutranjem somraku praznična radost hrepeneče duše ter se zazibala tja preko sanjajočih poljan ... Glej jih, kako prihajajo iz jutranje poluteme, sami veseli svatje, dolga vrsta brezskrbnih ljudi, hitečih za vabečim glasom. Pa je ni pobožne misli v celi dolgi vrsti, sami pričakujoči obrazi, kakor bi bilo zapisano: »Dobrovoljni romarji prihajamo, dajte nam zagosti, da zaplešemo na praznični dan, potegni cerkovnik za vrv, da zapoje zvonec lepo in milo pesem o Materi Božji in njenem mladem sinku ...« 

Drugo oktobrsko nedeljo se je vzradostila vsako leto cela krška dolina od prostranega šentjernejskega polja pa do podnožja štaj. vinskih goric. Vzbudile so se vse skrivnostne želje, ki so počivale bogve kje skrite v človeških dušah ter prikipele na površje v boječem pričakovanju. Samo za trenutek so privrele iz skritih globočin, potem pa zopet izginile, kakor hipna misel osamele duše, ki je že davno pokopala svojo srečo. Ni je bilo tisti čas pregrehe med ljudmi, sama ljubezen je zažarela po vsej dolini, ko so se odpravljali pobožni romarji na slovečo božjo pot. Sosed je prijazno pogledal soseda ter mu podal roko v spravo in nekomu se je celo porodila prešerna misel: Tako radostno, veselo in praznično je bilo pred prvim grehom ...

Tudi Černigoj se je napotil takrat na božjo pot. Ko je stopil v praznični obleki na dvorišče, so še vsa obširna gospodarska poslopja dremala v polutemi. Počasi je šel po bližnji stezi in zdelo se je, da se pomika kos črne megle proti beli cesti, ki se je že svetlikala tam v daljavi.

»Štirideset let že romam tako,« je mislil Černigoj v svoji duši, »pride nekaj in me ponese po lepi beli cesti na goro.« Oče je hodil tjakaj in sin hodi za njim.

»Veliko je usmiljenje božje, sin moj,« je rekel večkrat oče, »grešil boš, pregrešne želje se ti porode v srcu, z blatom boš umazal vso okolico, lastno telo ti ne ostane čisto in ljudje se bodo zgražali nad izgubljenim grešnikom. Kadar pa pljune prvi na tebe, spomni se usmiljenja božjega, ki je brezmejno in telo se zopet očisti in svet se ne bo več spominjal tvojih pregreh ...«

Tam ob tistem kamnu kraj široke ceste je zadnjikrat počival oče, ko je romal na goro. Vsedel se je, zlezel v dve gubi in nikdar več ni vstal. Utrudila se je noga pobožnemu romarju. Otožno so zazvonili zvonovi pri farni cerkvi, kakor bi se pogovarjali o ljubezni in usmiljenju božjem. Mati ni imela solze v svojem očesu, samo nemo je zrla na mrtvo telo onemoglega božjepotnika. Mladi Černigoj je že takrat razumel svojo mater. Cele dolge večere je prejokala, ko je pobožni romar zapuščal dom in v temnih nočeh odhajal po beli cesti, da pozabi ženo in sina. In kadar je govoril o ljubezni in usmiljenju božjem, je zaplakala mati, pa ni imela zle besede in ne očitajočega pogleda ...

Černigoj je prispel do podnožja gore. Zašel je med množico, ki je nevzdržema hitela naprej. Nerodno ga je sunil nekdo, kakor bi hotel reči:

»Stopi vendar hitreje in umakni se pobožnim ljudem!«

»Tepci,« je mislil zavpiti Černigoj, toda spomnil se je na praznični dan. In danes bi se nikakor ne spodobilo govoriti nečedne besede.

Cesta je zavila navkreber in že se je zasmejala na gori romarska cerkev v nedolžni belini.

Černigoj je razmišljeval: »Čudna je duša človeška. Toliko hudobnih misli se porodi v nji, sama zavist je doma tam doli v dolini. Kakor strupeni gadi sikajo ljudje s smehljajočimi obrazi naokrog, da s smehom razkrijejo svojo hinavščino, tam gori pa mislijo na ljubezen in usmiljenje. Komu naj izkažem svojo ljubezen in kje naj iščem usmiljenja. Pač, tisto zemeljsko grudo tam v dolini sem ljubil, pol življenja sem tamkaj zakopal, kaplja je padala za kapljo iz potnega čela in črna zemlja je poželjivo sesala znoj izmučenega človeka. Hvaležna je bila zemlja, rastlo in kopičilo se je premoženje, nikdar se ni utrudila trda gruda, a srce je ostalo mrtvo in duša je zastonj iskala ljubezni ...«

Černigoj je stal tik pred cerkvijo. Spodaj se je kopala široka ravan v prvih jutranjih žarkih. V ospredju so se prikazovali iz megle temnozeleni vrhovi Gorjancev, po dolini pa se je valila Krka, leno, dolgočasno. V daljavi se je svetlikalo med zelenimi vinskimi goricami domovje Černigojevo. Ob tem pogledu se je čutil še bolj osamljenega.

»Na vsem božjem svetu nimam človeka, da bi mu zaupal misel, ki se včasih boječe prebudi, da bi pohitela v širni svet. Tudi oče je romal, a bil je brez duše. Poznal je samo hrepenenje po bogastvu in po lepi ženi revnega soseda. Greha se ni bal, ker je zaupal usmiljenju božjemu, zapustil pa je sina, ki hrepeni po ljubezni in usmiljenju ...«

Prešerno je pogledala Mati Božja Černigoja, ko je stopil v prostrano cerkev. Tam pred velikim altarjem je sedela na visokem prestolu z mladim sinčkom v desni roki. Vsa v zlatu se je lesketala in čarobno so odsevali zlati okraski v sončnih žarkih, ki so prodirali skozi pisana okna. Černigoj je zapazil na njeni levi roki dragocen prstan. To je bilo darilo umrlega očeta. Bogaboječe je dejal takrat:

»Tudi usmiljenje božje je brezmejno ...«

Černigoj je obstal pri velikih vratih.

»Češčena Marija,« je spregovoril nekdo z visokim in zategnjenim glasom in zdelo se je, da odmeva ta klic od stene do stene po celi prostorni cerkvi. Vsa množica se je prepogibala in zopet dvigala, kakor bi valovalo žitno klasje na širokem polju.

Černigoj je mislil: »Ne pozna Mati Božja usmiljenja, zadovoljno sedi v svojem zlatu in ne zmeni se za vroče vzdihe pobožnih romarjev. Samo enkrat naj bi stopila pred proseče in tisoč src bi bilo srečnih. Tako veselo bi zapeli reveži, če bi delila zlate uhane, prstane in verižice. Kaj pa bi dala meni, bogatemu Černigoju? Nazaj bi ji vrgel darove, saj bi ne prišla v srce ljubezen in v duši bi se ne nastanilo življenje.«

Černigoj je zapazil na stranski steni veliko začrnelo podobo. Žalostna Mati Božja je držala v naročju razgaljeno telo sinu božjega. Nerodna roka je zapisala spodaj z velikimi črkami:

»Človek, glej in čudi se ljubezni.«

»Komu je daroval sin božji svojo ljubezen? Iz ljubezni je umrl, a ustvaril ni ljubezen, ki bi polnila trpeče duše skoji tisočletja. Štirideset let sem romal ter iskal ljubezni, ki bi polnila dušo in srce, pa je ostalo vse prazno, kakor bi izginilo usmiljenje božje ...«

»Prihajal sem gori leto za letom, pa sem odšel, da zopet pridem. Česa še iščem? Čemu bi še nadalje iskal, česar dosedaj nisem mogel najti? Nimam sina, da bi mu lagal o ljubezni in usmiljenju. Odšel bom danes po tisti beli cesti, vsedem se na kamen in počakam, da mi zleze telo v dve gubi. Potem pa pride oče, da skupaj odideva v neznane pokrajine. Gotovo se ne bo branil svojega sina, ki je štirideset let iskal ljubezni in slednjič izgubil zaupanje v usmiljenje božje.«

Černigoj se je napotil iz cerkve. Počasi je odhajal v dolino, ki se je vsa lesketala v jesenskem solncu. Pusto in megleno mu je bilo v glavi. Vsedlo se je nekaj težkega za vrat, pa se polagoma pomikalo po hrbtu navzdol ter se ustavilo doli v kolenih ...

»Usmilite se, ljudje božji,« je vpil raztrgan človek iz obcestnega jarka ter razkazaval napol razjedeno nogo.

»Ni več usmiljenja in ne ljubezni na vsem božjem svetu,« je mrmraje odgovarjal Černigoj in trudnih korakov odhajal po široki beli cesti ...