Pravljica o malem Muku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljica o malem Muku
Fran Nedeljko
Izdano: 1907
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-KPLZ08R4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V mojem ljubem rojstnem mestu Niceji je prebival mož, katerega so imenovali mali Muk. Dasi sem bil takrat še jako mlad, spominjam se ga še vender dobro, posebno ker me je rekoč moj oče zaradi njega hudo pretepel. Mali Muk je bil namreč že star možic, ko sem ga jaz poznal, a vender je bil le meter visok; razven tega je bil čudne postave, zakaj njegovo telo, kakor je bilo majhno in nežno, moralo je nositi glavo, večjo in debelejšo, kakor je glava druzega Človeka; prebival je čisto sam v veliki hiši ter si celo sam kuhal, tudi bi v mestu nihče ne vedel, ali je še živ ali je umrl,- da se ni okoli poludne iz njegove hiše valil velikansk dim, zakaj šel je le vsake štiri tedne enkrat iz svojega stanovanja; vender ga 'je bilo često videti zvečer, kako je hodil po strehi gori 1'n doli, s ceste pa se je zdelo, da samo njegova debela glava teka po strehi okoli. Jaz in moji tovarni smo bili nagajivi dečki ki smo vsakogar radi dražili ter zasmehovali, zbog tega je bil za nas vedno praznik, kadar je šel mali Muk ven; zbirali smo se določenega dne pred njegovo hišo ter čakali, dokler ni prišel ven ko so se potem odprla vrata, in je najprvo ven pokukala velika glava pokrita še z večjim turbanom, ko je potem prišlo še ostalo telo, oblečeno v oguljen plašček, široke hlače in širok pas, na katerem je viselo dolgo bodalo, tako dolgo, da se ni vedelo, je li bil Muk privezan na bodalo ali bodalo na Muka, kadar je tako izstopil, takrat je zavrišalo naše veselo vpitje, metali srno kape v zrak ter kakor noroglavi plesali okoli njega. Mali Muk pa nas je pozdravljal resno z glavo kimaje ter je počasi korakal po cesti, pri tem je z nogami drsal, zakaj bil je obut v velike, omašne čerape kakoršnih še nikoli nisem videl. Mi dečki srno tekali za njim ter neprestano kričali: Mali Muk mali Muk!" Tudi smo imeli veselo pesmico, katero smo zdajpazdaj zapeli njemu na čast; glasila se je tako: Mali Muk, mali Muk V veliki prebivaš hiši, Greš četrti teden ven, Priden si in real možic Imaš glavo kot kotlič Le ozri se, skoči, Muk, Lóvi nas, no, lóvi, Muk.»

Tako smo se že dostikrat zabavali ž njim in priznati moram v svojo sramoto, da sem jaz razgrajal najhuje, zakaj dostikrat sem ga potegnil za plašček, in nekoč sem mu celo od zadaj stopil na velike čerape, da je padel. Zdelo se mi je to kaj smešno, ali smeh me je minil, ko sem videl malega Muka, da gre proti hiši mojega očeta. Res je šel noter ter je nekaj časa ostal ondu. Skril sem se za vežnimi vrati ter videl, kako je Muk prišel zopet ven, spremljal ga je moj oče držal ga spoštljivo za roko ter se pri vratih z mnogimi pokloni poslovil od njega. Ni mi bilo nič kaj dobro pri srcu, ostal sem zato dolgo v svojem skrivališču; končno me prižene ven glad, katerega sem se bal huje, nego udarcev in ponižno ter s povešeno glavo sem stopil pred svojega očeta. „Kakor sem slišal, norčeval si se z dobrim Mukam?” dejal je oče z jako resnim glasom. Povedati ti hočem zgodovino tega Muka in gotovo ga ne boš več zasmehoval; poprej pa in potem, dobiš kakor po navadi."

Po navadi pa sem prejel po petindvajset udarcev, katere mi je vselej le predobro naštel. Vzel je torej dolgo cev svoje pipe, odvil jantarjev ustnik ter me našeškal huje, nego kedaj poprej. Ko jih je naštel petindvajset velel mi je, da pazim, potem pa mi pripovedal o malem Muku:

Oče malega Muka, ki se je pravzaprav imenuje Mukrah, bil je spoštovan, toda ubog mož tu v Niceji. Živel je skoro tako, samostarsko, kakor živi zdaj njegov sin. Tega pa ni kaj posebno maral, ker se jesramoval pritlikave njegove postave in zato mu je tudi dal v nevednosti vzrasti. Mali Muk je bil še v 16. letu vesel otrok in oče, resen mož, karal ga je zmiraj, da je še vedno tako neumen in otročji, ko je zdavnaj raztrgal otroške črevljice.

Starec je pa nekoč hudo padel, in za tem padcem je tudi umrl ter malega Muka ostavil ubozega in nevednega. Trdosrčni sorodniki katerim je bil pokojnik več dolžan, nego je mogel plačati, spodili so malega revčka od hiše, svetujé mu, naj gre po svetu sreče iskat. Mali muk je odgovoril, da je že pripravljen za pot, prosil je še samo za očetovo obleko, in to so mu tudi dali. Njegov oče je bil velik, močan mož, zato dečku obleka ni bila prav. Muk pa si je vedel pomagati; odrezal je, kar je bilo predolgo, potem pa se je oblekel. Pa bržkone je pozabil, da bi tudi na širokost moral kaj odrezati, odtod njegova čudna oprava, v kateri ga še vidimo, dandanes, veliki turban, široki pas, omašne hlače, modri plašček, vse to je podedoval od svojega očeta in vse nosi od takrat; dolgo, damascensko očetovo bodalo pa je vtaknil za pas, prijel za palico ter odpotoval skozi mestna vrata.

Veselo je hodil celi dan, saj je pa tudi šel sreče iskat; ako je ugledal na tleh v solneu bliščečo se črepinjo, gotovo jo je spravil v žep misleč, da bo se izpremenila v najlepši demant; ako je v daljavi videl kupolo kakšne mošeje bliščati se kakor ogenj, ako je videl jezero svetlo kakor zrcalo, hitel je z veseljem tje zakaj mislil je, da je dospel v čarobno deželo. Toda joj! Ona mamila izginila so v bližini in le prekmalo ga je opomnila utrujenost in od gladú kruleči mu želodec, da je še v deželi umrljivih ljudi. Tako je potoval dva dni lačen in otožen, in obupaval je, da najde srečo; poljski sad mu je bil edina hrana, trda tla njegovo ležišče. Tretjega dne zjutraj je z višine zagledal veliko mesto. Polumesec se je lesketal na njegovih slemenih, pisane zastave so migljale po strehah, kot bi malemu ruku namigovale k sebi. Iznenaden je obstal ter gledal mesto in pokrajino. Da ondu bo mali Muk našel svojo srečo," rekel je sam pri sebi ter navzlic utrujenosti veselo poskočil, ondu ali nikjer".

Zbral je vse svoje moči ter korakal proti mestu. Pa dasi je bilo videti blizo, prišel je šele proti poludne v njega obližje, zakaj majhni njegovi udje so mu skoro povsem odpovedali službo, in večkrat je moral sesti v palmino senco počivat. Končno je dospel pred mestna vrata. Uravnal si je plašček, ovil si lepše turban krog glave, pritegnil si pas ter dolgo bodalo dejal bolj po strani; potem si je obrisal prah s črevljev, poprijel paličico ter pogumno odšel skozi vrata v mesto.

Prehodil je že nekaj ulic, toda nikjer se mu niso odprle duri, nikjer ga niso poklicali, kakor si je mislil: ,,Mali Muk, stopi noter, jej in pij ter si noge odpoč'i.« Ravno je zopet prav hrepeneče ob veliki, lepi hiši gledal góri, kar se odpré okno, pogleda stara žena ven ter s pojočim glasom zakliče: Semkaj, semkaj, semkaj vsi, KaŠa že se vam hladi, Mizo dala sem pokriti, Naj le jé, kdor hoče priti; Sosedi, le semkaj vsi, Kaša že se vam hladi.

Hišna vrata se odpré in Muk vidi, da gre dosti psov in maček v hišo. Premišluje nekaj časa, ali bi i on vsprejel povabilo, končno se pa ohrabri in gre ter ide v hišo. Pred njim je šlo par mladih mucik in on sklene iti za njima, misleč, da morebiti bolje vesta za kuhinjo, kakor on.

Ko pride Muk po stopnicah navzgor, sreča ono staro ženko, ki je gledala skozi okno. Pogleda ga čemérno ter vpraša, česa želi.» Saj si vsakogar vabila na svojo kašo," odgovori mali Muk,» in ker sem tako zelo lačen, prišel sem tudi jaz. « Starka se nasmeje ter reče: „Od kod pa prihajaš, čudno človeče ti? Celo mesto vé, da ne kuham za nikogar razven za ljube moje mačke in kakor vidiš, povabim jim semtertje iz sosedstva kaj družbe. Mali Muk pripoveduje stari ženki, kakó hudó se mu je godilo po očetovi smrti ter jo poprosi, naj mu dovoli, da smé danes jesti z njenimi mačkami. Ženki je bilo odkritosrčno pripovedanje Mukovo zelo všeč, zato mu dovoli, da srne biti njen gost ter mu da obilo jesti in piti. Ko se najé in okrepča, gleda ga starka dobro, potem pa deje: »Mali Muk, ostani pri meni v službi, imel boš malo opravila in dobro se ti bo godilo.” Mali Muk, kateremu je tali dišala mačja kaša, privoli in bil je precej strežaj gospe Ahavci. Imel je lahko, toda kaj čudno službo. Gospa Ahavci je namreč imela dva mačka in štiri mačke, tem je moral mali Muk vsako jutro počesati dlako ter jo namazati z dragocenimi mazili; kadar je šla gospa od hiše, moral je paziti na mačke, kadar so jedle, moral je postavljati sklede pred nje in zvečer jih je moral devati na svilnate blazine ter jih z baržunasfim odejami odevati. Tudi je bilo v hiši še nekaj malih psov, katerim je moral streči, toda s temi ni bilo toliko opravila, kakor z mačkami, katere je gospa Ahavci ljubila liki svoje otroke. Inače pa je Muk živel tako samotarsko, kakor nekoč v svojega očeta hiši, zakaj razven gospodinje celi dan ni videl druzega, nego pse in mačke. Nekaj časa se je malemu Muku godilo povsem dobro, imel je zmiraj dosti jela pa malo dela, in kakor je bilo videti, bila je stara gospodinja prav zadovoljna ž njim sčasoma so mačke postale poredne: kadar je starka odišla z domi, skakale so liki obsedene po sobah, razmetale vse ter ubile marsikako lepo posodo, ki jim je bila na poti. Kadar so pa slišale, da prihaja gospa po stopnicah gori, splazile so se na svoje blazine ter ji z repi mahljale nasproti, kot bi se ne zgodilo nič. Gospa Ahavci se je potem razjezila, ako je videla svoje sobe tako opustošene ter je vse zvrnila na Muka, najsi je trdil še tako, da je nedolžen, verjela je svojim mačkam, ki so bile videti tako nedolžne, več nego svojemu služabniku.

Mali Muk je bil zelo žalosten, ker torej tudi til ni našel svoje sreče ter je sklenil samprisebi, da ostani službo pri gospe Ahavci. Ker pa je bil na prvem svojem potovanju zvedel, kakó težavno se živi brez denarja, sklenil je, da na kakršenkoli način pride do plače, katero mu je vedno obetala gospodinja, a nikdar dala. V hiši gospe Ahavci je bila soba, ki je bila vedno zaklenjena in katere on odznotraj še nikoli videl ni. A slišal je večkrat, kako je gospa ropotala po nji, in neizrečeno rad bi bil vedel, kaj je ondu skrivala. Ko je torej mislil na svojo popotnino, prišlo mu je na um, da bi ondu utegnili biti skriti gospodinjini zakladi. Ali vedno so bila vrata trdno zaklenjena in zaraditega nikoli ni mogel do zakladov.

Nekega jutra, ko je gospa Ahavci šla z doma, pocuka ga eden izmed psičkov za široke hlače ter se pri tem vede takó, kakor bi naj Muk šel za njim; s tem psičkom je starka vedno zelo grdo ravnala, Muk pa si je z marsikatero dobroto pridobil njegovo naklonjenost. Ker se je Muk rad igral s psičkom, gre za njim in glej, pesèk ga pelje v spalnico gospe Ahavci pred majhne duri, katerih nikoli poprej ni zapazil. Vratca so bila napol odprta. Pesa gre noter, Muk pa za njim, bil je veselo presenečen, videč, da je v sobi, v katero je že zdavnaj želel priti. Ogleda se na vse strani, ali bi morebiti mogel zaslediti kaj denarja, toda ni ga našel. Samo stare oprave in čudovite izdelane posode so stale okrog. Ena teh posod je posebno njegovo pozornost obračala nase. Bila je od kristala in krasne podobe so bile vrezane vanjo. Vzdigne jo, pa jo obrača na vse strani. Ali oj groza! Ni opazil, da je imela pokrov, ki je bil le lahno poveznjen na njo. Pokrov pade na tla ter se razbije na tisoč koščkov.

Dolgo je stal mali Muk strahu ves okarnenel. Zdaj je bila njegova usoda odločena, ubežati mora, inače ga ubije starka. Precej je sklenil odpotovati, in samo še enkrat je hotel pogledati, ali bi ne mogel katere reči gospe Ahavci potrebovati na poti. Kar zagleda par velicih čerap, sicer niso bile lepe, toda njegove niso bile za nobeno pot več, zanimale so ga tudi zbog svoje velikosti, zakaj če bo imel te na nogah, mislili bodo ljudje po vsi priliki, da je otroške črevlje raztrgal. Zatorej brzo sezuje svoje čerape ter skoči v one. Paličica z lepo izrezano levovo glavo je stala po njegovem mnenju tudi po nepotrebnem v kotu, vzame je torej seboj ter odhiti iz sobe. Urno gre zdaj v svojo sobico, obleče svoj plašček, dene si očetov turban na glavo, vtakne bodalo za pas pa teče iz hiše in z mesta tako naglo, kolikor so ga nesle noge. Zunaj mesta je iz strahu pred starko zmiraj bežal, dokler od same utrujenosti skoro več ni mogel. Tako hitro še ni hodil vse svoje življenje, dà, zdelo se mu je, kot bi ne mogel nehati dirjati, kakor bi ga neka nevidna moč tirala naprej. Končno uvidi, da morajo čerape imeti neko posebno lastnost, zakaj drvele so vedno ž njim vred naprej. Poskušal je na vse možne načine, kakó bi se ustavil, no, ni se mu hotelo posrečiti; kar zavpije v največji sili nad-se, kakor se vpije nad konji: » Oha—é, stojta, oha!" In čerape se ustavijo, Muk pa se ves spehan zvrne na tla.

Neizmerno so ga veselile čerape. Tako si je saj s svojo službo pridobil nekaj, kar bi mu moglo pomagati po svetu na njegovem potovanju za srečo. Zaspal je navzlic veselja vsled utrujenosti, zakaj telesce malega Muka, ki je moralo nositi tali težko glavo ni moglo dosti prenesti. V sanjah se mu prikaže pesék, kateri mu je v hiši gospe Ahavci pripomogel do čerap, pa mu reče: „Ljubi Muk, ti še ne veš prav, kakó je rabiti čerape: védi, če se v njih trikrat zavrtiš na péti, lahko zletiš, kamor le hočeš, in s paličici lahko najdeš zaklade; zakaj, kjer je zakopano zlato, ondu bo trikrat udarila ob tla pri srebru pa dvakrat.”

Tako se je sanjalo malemu Muku. Ko se prebudi, premišljujé čudne svoje sanje, sklene takoj poskusiti. Obuje čerape, pri vzdigne eno nogo ter se začne vrteti na péti. Kdor pa je kedaj poskušal v silno omašni čerapi trikrat zaporedoma izvesti to umetnost, ta se ne bo čudil, da se malemu ni posrečilo precej, posebno če pomislimo, da ga je težka njegova glava potegnila zdaj na to, zdaj na ono stran. Mali revež nekolikrat prav trdo pade na nos, a ne da se preplašiti, da bi ne poskusil znova, in naposled se mu posreči. Kakor kolo se zavrti na péti, poželi si v bližnje veliko mesto, in — Čerape zaveslajo tje gori v zrak, dirjajo skozi oblake, in gredno se tnali dobro zave, kar se je zgodilo, bil je že na velikem trgu, kjer je bilo postavljenih dosti šotorov, in je brezštevilno Ijudij delavno tekalo semtertje. Hodil je med ljudmi okoli, a zdelo se mu je pametnejše, da pojde v kako samotno ulico, zakaj na trgu mu je zdaj kdo stopil na Čerape, da je skoro padel, zdaj je s svojim precej ven molečim bodalom tega ali onega sunil, da se je s težka umaknil tepenju.

Mali Muk je premWjeval zdaj resno, kaj naj bi počel, da bi si prislužil kakav denar. Imel je sicer paličico, ki mu je kazala skrite zaklade, toda kje naj precej najde prostor, kjer bi bilo zlato ali srebro zagrebeno? Tudi bi se za silo dal gledati ljudem za denar, no, zato je bil vender preponosen. Naposled pa se domisli hitrosti svojih nog. Morebiti mi šebedre morejo pomagati do kruha, pravi ter sklene, da kot brzoték stopi v službo. Ker pa se je nadejal, da kralj tega mesta najbolj plačuje tako službo, poiskal je njegovo palačo. V palačini veži je stala straža, katera ga je vp,rašala, kaj ima todi iskati? Na njegov odgovor, da išče službe, reče mu iti k nadzorniku sužnjev. Temu razloži svojo željo ter ga poprosi, naj bi mu med kraljevimi posli preskrbel kako službo. Nadzornik ga pogleda od pet do glave ter zarenči: »Kaj ti, ki imaš komaj pedenj dolge nožice, hočeš biti kraljev brzotek? Poberi se, jaz nisem zato tukaj, da bi se zabaval z norci." Mali Muk pa ga uverja, da je njegova ponudba popolnoma resna, ter da se z najhitrejšim pojde izkušavat. Nadzorniku se je stvar zdela dokaj smešna. Veli mu torej, naj se do večera pripravi za, tekmovalno tekanje, pelje ga v kuhinjo ter poskrbi, da dobi dovolj jedi in pijače. Sam pa pojde h kralju ter mu pové o malem človeku in njegovi ponudbi. Kralj je bil vesel gospod, zato mu je bilo po godu, da je nadzornik sužnjev malega Muka obdržal za šalo. Ukaže mu, naj na velikem travniku za gradom naredi priprave, da bodo vsi njegovi dvorniki lahko gledali tekanje, potem pa mu še zopetno veli, naj posebno dobro skrbi za pritlikavca. Kralj pové svojim kraljičem in kraljičinam, kaj bodo videli ta večer. Ti pa so pripovedovali zopet svojim služabrikom, in ko se je približava) večer, bilo je vse grozno radovedno, in vsak, kdor je le mogel, hitel je na travnik, kjer so bili postavljeni odri, da bi videl, kako bo tekel širokoustni pritlikavec.

Ko se kralj s svojimi sinovi in hčerami vsede na odru, stopi mali Muk na travnik ter se pred visoko gospodo zelo lično pokloni. Gledalci zaženó splošen vesel hrup, ko zagledajo pritlikavca; zakaj takega človeka še ondu nikoli videli niso. Telesce z orjaško glavo, plašček in široke hlače, za širokim pasom dolgo bodalo, majhne nožice v velikih čerapah — kajpada! vse to je bilo preveč smešno videti, da bi se človek ne bil na glas zasmejal. No, malega Muka nikakor ni zbegal ta zasmeh. Postavi se ponosno na svojo paličico oprt ter pričakuje nasprotnika. Nadzornik sužnjev je na posebno Mukovo željo izbral najboljšega tekalca. Ta torej pride ter stopi poleg malega in oba čakata znamenja. Zdaj kraljičina Amarca po dogovoru zamahne s pajčolanom in stekla sta tekalca tje črez travnik, kakor dve pušici izstreljeni na isti cilj.

Z začetka je bil bukov nasprotnik veliko naprej, no ta se je na svojem čerapinem vozilu zagnal za njim, došel ga, pretekel in že zdavnaj stal na cilju, ko je še oni ves zasopel tekel. Čudenje in strmenje nekaj trenutkov vlada med gledalci, ko pa kralj prvi ploskne z rokama, zavriska množica in vpili so vsi: „Živio, mali Muk, zmagovalec v tekanju!” — V tem so privedli malega Muka, on poklekne pred kralja, rekoč:,, Premogoèni kralj, pokazal sem ti tu le malo poskušnjo svoje umetnosti dovoli torej, da se mi podeli mesto med tvojimi tekalci." Kralj pa mu odgovori; ,,Ne, bódi moj telesni tekalec in vedno blizo moje osebe, ljubi Muk, vsako leto prejmeš za plačo sto zlatov in jedel boš pri mizi prvih mojih služabnikov.« 

Tako je torej mislil Muk, da je vender naposled našel svojo srečo, katero je iskal tako dolgo in bil je veselega in dobrovoljnega srca. Tudi je užival posebno milost kraljevo, zakaj rabil ga je za najhitrejše in najskrivnejše pošiljatve, katere je opravljal z največjo natančnostjo in nepopisno hitrostjo. — Ostali kraljevi služabniki pa ga nikakor niso trpeli; ker videli so neradi, da je kralj bolj naklonjen pritlikavcu, ki ne zna druzega, kakor hitro teči. Nasnovali so zato zoper njega marsikatero zaroto, toda izpodletele so vse zbog velicega zaupanja, katero je imel kralj do svojega višjega telesnega tekalca (do te časti se je namreč povzpel v tako kratkem času.

Muku niso spletke ostale skrite, katere so delali zoper njega, a ni mislil na to, da bi se maščeval, zato je bil predobrega srca, mislil je temveč, kako bi se svojim sovražnikom storil potrebnega in priljubljenega. Zdaj se spomni paličice, za katero se v svoji sreči ni zmenil, mislil je, če najdem kak zaklad, potem mi bo gospoda že bolj naklonjena. Slišal je že čestokrat, da je oče zdanjega kralja zakopal mnogo svojih zakladov, ko je sovražnik napadel njegovo deželo: pripovedovali so tudi, da je na to umrl, ne da bi mogel skrivnost razodeti svojemu sinu. Odslej je Muk vedno jemal svojo paličico seboj, nadejaje se, da pojdekedaj mimo torišča, kjer je zakopan denar starega kralja. Po naključju pride nekega večera v oddaljeni del grajskega vrta, kóder je redkokdaj hodil, kar začuti, da se mu je paličica zganila ter trikrat udarila ob tla. In že je vedel, kaj to pomeni. Potegne torej svoje bodalo, napravi znamenje na bližnja drevesa ter se zopet splazi v grad: ondu si poišče lopato ter pričakuje noči za svoje podjetje.

Kopanje zaklada pa je malemu Muku prizadelo dosti več, nego si je bil mislil. Roké so mu bile k' aj slabe, lopata pa velika in težka; in kopal je gotovo že dve uri, gredno je izkopal dva, tri čevlje globoko. Naposled sune v nekaj trdega, kar je zazvénelo kakor železo. Zdaj koplje hitreje in kmalu izkoplje velik železen pokrov; stopi v jamo pogledat, kaj je neki pokrov pokrival, in res najde velik pisker, poln zlatnikov. A bil je preslab, da bi bil pisker vzdignil, zato si nabaše v hlače in pas, kolikor je mogel nesti, napolni si tudi plašček, ostalo skrbno zakrije ter si naloži plašček z zlatom. Toda če bi čerap ne imel na nogah, resnično bi ne prišel s torišča, tako ga je težko zlato vleklo k tlom. A vender je neopažen dospel v svojo sobo ter je ondu pod zofinimi blazinami shranil svoje zlato.

Ko je mali Muk videl, da ima toliko denarja, mislil je, da se bode zdaj vse prevrglo, in da si bo med svojimi sovražniki na dvoru pridobit dosti zaščitnikov in dobrih pristašev. No, že potem je bilo lahko spoznati, da dobri Muk ni bil posebno dobro vzgojen, inače bi si pač ne mogel domišljati da si bo z zlatom pridobil pravih prijateljev. Oj, ko bi bil takrat obul svoje čerape ter s plaščkom polnim zlata odnesel pete!

Zlato, katero je odsihdob mali Muk trosil s polnimi rokami, je vzbudilo zavist ostalih dvornih služabnikov. Nadkuhar Ahlin je trdil: „Ponareja denar.” Nadzornik sužnjev Ahmet je rekel: „izvabil ga je kralju!” Blagajnik Arhac pa, najhujši njegov sovražnik, kateri je zdaj pa zdaj sam posegel v kraljevo blagajnico je dejal kar naravnost: Ukradel je." Da bi jim ne izpodletelo, dogovorili sa se, in veliki točaj Korhuc se je nekega dne pred kraljem vedel, kakor bi bil silno žalosten in potrt. Hlinil se je tako očividno, da ga kralj vpraša, kaj mu je. »Oj! odgovori on, žalosten sem, ker sem izgubil milost svojega gospoda." „Kaj bledeš, prijatelj Korhuc?” odvrne kralj. „Od kedaj ne dam solncu svoje milosti sveiti na te?” Veliki točaj mu odgovori, saj vendar svojega tajnega telesnega tekalca obsipa z zlatom, ubogim zvestim svojim služabnikom pa ne da ničesar.

Kralj se temu poročilu silno začudi, dá si popisati, kako mali Muk deli zlato in zarotniki mu zlahka vzbude sumnjo, da je mali Muk kakorsikolibodi denar ukradel iz zakladnice. Blagajniku je bilo zelo po volji, da se je stvar tako izpremenila, ker tako ni rad polagal računa. Kralj torej ukaže, naj, tajno pazijo na vse korake malega Muka da ga če mogoče zasačijo pri delu. Ko jetorej Muk ponoči za tem nesrečnim dnevom, vzel lopato ter zlezel na grajski vrt, da bi se znova založil z zlatom skrivnega zaklada zakaj izpraznila se mu je vsled radodarnosti, denarnica, šla je od daleč za njim straža, katero sta vodila nadkuhar Ahuli in pa blagajnik Arhac, in ravno tedaj, ko hoče zlata iz piskra položiti na svoj plašček, skočijo nanj, zvežejo ga ter ga precej odvedo pred kralja. Kralj je bil že tako ozlovoljen, ker je bil v spanju moten, zbog tega vzprejmeubogega svojega tajnega tekalca zelo nemilostno ter precej začne izpraševanje. Pisker so bili popolnoma izkopali ter ga z lopato in plaščkom, napolnjenim z zlatom, postavili pred kralja. Blagajnik izpové, da je s svojimi stražniki iznenadil Muka, ravno ko je ta pisker zlata zakopaval v zemljo. Kralj na to praša zatoženca, ali je to res in kje je dobil zlato, katero je zakopal?

Svest si svoje nedolžnosti, pové mali Muk, da je ta pisker našel na vrtu, da ga ni nameraval zagrebsti, nego izkopati.

Vsi navzoči se glasno zasmejejo temu opravičevanju, kralj pa se silno razjezi zbog dozdevne predrznosti pritlikavca ter zavpije: »aj, ničémnik! Tako neumno in nesramno hočeš nalagati svojega kralja, potem ko si ga okradel? Blagajnik Arhac! Pozivljam te, da poveš, spoznaš li, da je ta svota zlata Ista, katere nedostaje v mojem zakladu?"

Blagajnik pa odgovori, da vé to čisto gotovo, da toliko in še več ne dostaje nekaj časa v kraljevem zakladu ter da lahko priseže na to, da je to ukradeno zlato.

Zdaj veli kralj, naj malega Muka trdo v verige uklenejo ter ga odpeljejo v stolp, blagajniku pa izroči zlato, naj ga položi v zakladnico nazaj. Ker se je stvar tako, srečno iztekla, odide blagajnik vesel ter doma prešteje svetle zlatnike; a tega hudobni mož ni naznanil nikoli, da je na dnu piskra ležal listek z napisom: » Sovražnik je preplavil mojo deželo, zato tukaj skrijem del svojih zakladov; naj ga zadene prokletstvo njegovega kralja, kdorkoli ga najde, ako ga precej ne izroči mojemu sinu. Kralj Sadi.

Mali Muk je v svoji ječi žalostno premišljaval, vedel je, da mora umreti tisti, ki ukrade kaj kraljevega: in vender ni hotel skrivnosti svoje paličice razodeti kralju, ker bal se je po pravici, da mu jo vzame s čerapami vred. Žal, da mu tudi čerape niso mogle pomagati, zakaj ker je bil v ozkih verigah priklenjen k zidu, ni se mogel zaukati naokrog, in naj se je še tako trudil. Ko pa mu nastopnega dné naznanijo, da mora umreti, premisli si vender, da bi bilo bolje, živeti brez palice, nego ž njo umreti, poprosi kralja za tajni pogovor ter mu razodene skrivnost. Izprva kralj kar nič ni verjel njegovi izpovedi; pa mali Muk mu ponudi poskušnjo, ako ga kralj ne dá ubiti. Kralj mu obeča ter da v zemljo zakopati nekaj zlata, no tako, da tega Muk ni videl, nato pa mu ukaže, naj išče s svojo paličico. Našel ga je v nekaj trenutkih, zakaj paličica je razločno trikrat udarila na zemljo. Zdaj izprevidi kralj, da ga je blagajnik prevaril, pa mu po navadi jutrovih dežel pošlje svilnat motvoz, s katerim naj bi se zadavil. Malemu Muku pa reče:,, Obečal sem ti sicer življenje, no, zdi se mi, da nimaš samo skrivnosti te paličice; zato ostaneš zmiraj zaprt, ako ne poveš, kako moreš tako hitro teči." Ker je malemu Muku edna sama noč v stolpu vzela vse veselje do daljšega jetništva, zato izpové, da je vsa njegova umetnost le v čerapah, vendar kralju ne razodene skrivnosti, da se je treba trikrat na peti zasukati. Kralj sam obuje čerape, da bi je poskusil ter dirja po vrtu, kakor bi bil iz uma; večkrat se je hotel ustaviti, a ni vedel, kako je treba čerape zadržati, mali Muk pa si ni mogel kaj, da bi se tako malo ne maščeval, pustil ga je dirjati, dokler se ni nezaveden zgrudil na tla. Ko se je kralj zopet osvestil, bil je silno razkačen na malega Muka, ki ga je pustil dirjati, da se je tako upehal.

Obečal sem ti, da ti dam prostost in življenje toda v dvanajstih urah moraš ostaviti mojo deželo, inače te dam obesiti'. Čerape in paličico pa zapove shraniti v svojo zakladnico.

Ubog kakor poprej ostavi mali Muk deželo preklinjaje svoje nespametnost, ki ga je slepila, da bo še kedaj velika glava na dvoru. K sreči ni bila, dežela velika, iz katere je bil iztiran, zato je bil črez osem ur že na meji, dasi ga je hoja težko stala, ker je bil na svoje Čerape navajen. Ko pride črez mejo, ostavi navadno cesto, da bi si poiskal najsamotnejšo goščavo v gozdih ter bi ondu sam zase živel, zakaj mrzil je vse ljudi. V hosti naleti torišče, katero se mu povsem zdi pripravno za namen, kateri je bil sklenil. Vabita ga čist potok, obdan z velikimi senčnatimi figovimi drevesi, in pa mehka trata, tu se vleže na tla ter sklene, da ne zavžije nobene jedi, nego da tukaj čaka na smrt. Žalostno premišljuje smrt zaspi; ko pa se zopet vzbudi ter ga jame mučiti glad, navda ga vender misel, da je nevarno umreti za gladom, zbog tega se ozre, ali bi mogel kje dobiti kaj hrane.

Ukusne zrele fige visé na drevesu, pod katerim je spal; da bi si jih natrgal spleza na nje, najé se jih do sita, grč potem doli k potoku, da bi si potolažil žejo.Ali kako se prestraši, ko v vodi zagleda svojo glavo okrašeno z velikanskimi ušesi in debelim dolgim nosom! Osupel z rokami otipa ušesa in res so bila nad vatel dolga.

Pač zaslužim oslovska ušesa! vzklikne revež.» Zakaj svojo srečo sem liki osel brcal z nogami". Hodil je pod drevesi okoli in ko je zopet bil lačen, zatekel se je še enkrat k figam, ker na drevesih ni našel ničesar drugega, kar bi bilo povžitno. Ko se v drugič najé fig, domisli se, bodo1i njegova ušesa imela dovolj prostora pod velikim turbanom, da bi vender rte bil tako smešen videti ter začuti, da so mu velika ušesa izginola. Brž teče k potoku nazaj, da bi se prepričal o tein in res, bilo je tako ušesa so mu bila taka kot poprej, izpreminol je tudi dolgi spačen nos. Zdaj šele razvidi, kako se je to zgodilo; pri prvem figovcu je dobil dolgi nos in ušesa, drugi pa ga je ozdravil; ves vesel izpozna, da mu dobrotna usoda še enkrat polaga v roko pripomočke k sreči. Nàtrga si torej od obeh dreves, koukor more nesti ter se napoti nazaj v deželo, katero je nedavno ostavil. Ondu se v prvem mestu z drugo obleko napravi nepoznatega ter odpotuje dalje proti mestu, v katerem je prebival oni kralj in tudi kmalu pride tja.

Bilo je ravno za časa, ko je bilo zrelo sadje še precej redko; mali Muk se torej vsede pred palačina vrata, zakaj bilo mu je dobro znano od poprej, da tukaj tako redko sadje kupuje nadkuhar za kraljevo mizo. Muk Še ne sedi dolgo, kar zapazi nadkuharja prihajati črez dvorišče. Pregledaval je blage prodajalcev, ki so se zbrali pred vrati palače, naposled pa se je ozrl tudi na Mukovo košarico. Oj, redki griiljej to deje veselo, ta bo gotovo ugajal njega veličanstvu: koliko pa zahtevaš za košarico«. Mali Muk mu pové zmerno ceno in kmalu se pogodita. Nadkuhar izroči košarico sužnju ter gre naprej; mali Muk pa jo popiha, zakaj bal se je, da bi znali poiskati njega ter ga kaznovati, ko se nesreča pokaže na glavah dvornikov.

Kralj je bil pri obedu jako dobre volje ter je zaporedoma hvalil nadkuharja zbognjegove dobre kuhinje in skrbnosti, s katero je vedno najredkejše jestvine zanj izbiral; nadkuhar pa, ki je dobro vedel, kake slašpice je imel pripravljene, smehljal se je veselo, dejal je včasi: „Še bo jutri dan« ali pa: „Konec dober, vse dobro«, takó da so bile kraljičine zelo radovedne, kaj bo še, neki prinesel. Ko pa dá lepe vabljive fige prinesti na mizo, začudijo se vsi pričujoči Kako so vender zrele, kakó slastne« vsklikne kralj. „Nadkuhar, ti si mož, ki zasluži posebno našo milost!” Tako govoreč razdeli kralj, kateri je bil s takimi slaščicami zelo skop, lastoročno fige svojim gostom. Vsak kraljič in vsaka kraljičina dobita po dve, dvorske gospe in vezirji in age pa vsak po eno, ostale pa postavi predse ter jih jame kaj slastno po vživati.

Oče, kako si vender grozno čuden videti, zavpije iznenada kraljičina Amarca. Vsi se začudeno ozrejo na kralja: velikanska ušesa so mu visela ob glavi in dolg nos mu je molel doli vrez brado; začno ogledovati tudi sami sebe s strahom in grozo, in vsi so imeli več ali menj čuden nakit na glavi.

Pomislite, kako se je prestrašil ves dvor! Precej so poslali po vse zdravnike v mestu prihajali so kar trumoma, zapisavali miksture in krogljice, no ušesa in nosovi so ostali. Enemu kraljeviču so odrezali ušesa, toda zrasla so mu takoj zopet.

Muk je o vsem tem slišal v svojem skrivališču, kamor se je odtegnil in uvidel je da je zdaj čas delati. Že poprej, ko je prodal fige, omislil si je obleko, katera bi ga naj kazala kot učenjaka, k čemur je dosti pripomogla dolga brada iz kozje dlake. Z vrečo polno fig napoti se v kraljevo palačo ter kot tuj zdravnik ponudi svojo pomoč. Z začetka mu ne verjamejo posebno, ko pa mali Muk enemu izmed kraljevičev da povžiti figo ter zbog tega ušesa in nos dobe prejšnjo podobo, hočejo vsi, da jih zdravi tuji zdravnik. No, kralj ga molče prhne za roko ter ga odvede v svoje stanišče, odpre ondu vrata vodeča v zakladnico ter namigne Muku naj gre za njim. »Tu so moji zakladi«, deje kralj, izberi si, karkoli hočeš, vse ti dam smo da me rešiš tega sramotilnega zla«. To je bila Mukovim ušesom, sladka godba; precej ko vstopi, zagleda svoje čerape na tleh in precej zraven je ležala tudi paličica. Hodi torej semtertje po dvorani, kakor bi občudoval kraljeve zaklade; no, komaj pa pride do svojih čerap, stopi, naglo vanje zgrabi paličico, odtrga si narejeno brado ter osuplemu kralju pokaže dobro znani obraz pregnanega Muka. »Nezvesti kralj«; deje mu, ki zveste služabnike plačuješ z nehvaležnostjo, ostani v zasluženo kazen pokveka, kakršna si zdaj. Puščam ti ušesa, da te vedno spominjajo na malega Muka«. Ko to izgovori, zasuče se brzo na péti, poželi si daleč preč, in predno je mogel kralj poklicati pomoči, izginil je mali Muk. Odslej živi mali Muk tu v velikem blagostanju, toda samotno, ker sovraži ljudi. Izpametovala ga je izkušnja in četudi je morda njegova vnanjost malo posebna, vreden je vender, da ga bolj občuduješ, nego zasmehuješ.

Tako mi je pripovedoval moj oče. Kesal sem se da sem se takó surovo obnašal nasproti malemu možu in oče mi je odpustil drugi del kazni, katero mi je bil namenil. Pripovedoval sem svojim tovarišem o prigodkih malega Muka, in prikupil se nam je tako, da mu nobeden ni več nagajal. Nasprotno, častili smo ga, dokler je živel in priklanjali smo se mu ravno tako ponižno, kakor kadiju*) in muftiju.**)

  • ) Turški sodnik.
    • ) Turški najvišji duhovnik.