Pravljica o liliji in vrtnici
| Pravljica o liliji in vrtnici Narodne pravljice in legende Manica Koman |
| |||||||||
Bila je imovita vdova, ki je imela edino hčerko Jerico. Prigodilo se je pa, da je njena ljubljena edinka nevarno zbolela. Sloviti zdravniki, ki jih je skrbna mati klicala k svoji hčerki, so že obupali nad mladim življenjem. Mati se je v tej stiski spustila pred Marijino podobo na kolena in z zaupanjem prosila božjo Porodico pomoči. »Sveta Mati božja,« tako je končala svojo molitev, »ti, ki veš, kaj je materina ljubezen, pomagaj meni in mojemu otroku! Ako izprosiš pri svojem ljubem Sinu moji hčerki zdravja, bodi vse njeno življenje tebi posvečeno. Dala jo bom v samostan, in tam naj kot nuna do svoje smrti časti tvojo dobroto.« Marija je uslišala materino prošnjo. Hčerki je odleglo in kmalu je bila popolnoma zdrava. Toda mati je na svojo, Mariji dano obljubo hitro pozabila. Kar nič več ni hotela o njej vedeti. Komaj je bila hčerka stara dvajset let, že jo je mati obljubila bogatemu ženinu. Ženin je bil lep in blag človek. Zato je bila hčerka Jerica, ki ni o materini zaobljubi prav ničesar vedela, takoj pripravljena, da stopi z njim v zakon. Ženitovanjske priprave so se pričele in dan poroke se jc približal. Na predvečer poročnega dne se je sanjalo nevesti Jerici, da je prišla k njej Mati božja ter jo smehljaje vprašala: »Jerica, ali veš, kam pojdeš jutri?« »O, vem,« je odgovorila Jerica. »Jutri ob devetih pride moj ženin in me povede k poroki.« »Motiš se, ljuba Jerica,« je dejala Mati božja. »Ti pojdeš jutri z menoj. Povedem te k ženinu, ki je še lepši, blažji in bogatejši kakor pa ta, ki ga misliš vzeti. Z menoj pojdeš, da, saj te mi je mati obljubila že takrat, ko sem ti izprosila ljubo zdravje.« Jerica se je zbudila in premišljala te čudne sanje, o katerih je potem zjutraj pripovedovala tudi svoji materi. »Ba,« je rekla mati mahimarno, »sanje so prazne in ne pomenijo ničesar. Le hitro se opravi, svatje bodo že skoro tu!« Bližala se jc deveta ura. Ženin in svatje so se pripeljali. Šli so v prostorno hišo ter posedli okrog dolge mize. Mati jim je hitela nosit jedi in pijače. Jerice pa ni bilo videti nikjer. »Mati,« je začel povpraševati starejšina, »kje se pa mudi nevesta Jerica?« »Zgoraj je v gorenji sobi,« odgovori mati. »Gotovo sedaj pregleduje, katero obleko bo oblekla k poroki.« reko svatje in čakajo. Ko pa neveste le ni bilo doli. je vprašal starejšina iznova: »Mati. i kaj vendar že počne nevesta, da je tako dolgo ni?« »Gotovo prešteva svetle cekine, ki jih imamo kar polno skrinjo,« pravi mati. »Le še nekoliko počakajte, skoro bo tukaj!« Toda Jerice le ni bilo k svatom. Ko je starejšina že v tretjič začel vpraševati zanjo, se je dvignil ženin izza mize in smuknil v gorenje prostore, da vidi, kje vendar se mudi njegova ljubljena nevesta. Vstopivšemu v njeno sobo, se mu je nudil grozen, pretresljiv prizor. Njegova ljuba Jerica jc ležala na postelji — mrtva. »Jerica,« se mu jc izvilo iz ust, nato je pa omahnil na tla in — umrl. Na bolestni krik, ki jc prikipel iz prsi nesrečnega ženina, je hitela v gorenjo sobo Jeričina mati in za njo so prihiteli vsi drugi svatje. Mislite si grozo Jeričine matere in strah pričujočih svatov, ko so gledali pred seboj ženina in nevesto — oba mrtva. Hiša veselja je postala na mah hiša žalosti in vesela svatovščina se je izpremenila v tržno pogrebščino. »Jaz sem kriva, jaz sem kriva,« je kričala mati obupno, »ker nisem izpolnila svoje, Mariji dane obljube. Jaz sem kriva smrti obeh.« Čez dva dni so odnesli mrtveca na pokopališče ter ju položili v skupni grob enega tik drugega. Kmalu potem so ljudje zapazili, da raste iz groba neveste Jerice krasna, bela lilija, iz groba ženinovec, pa lepa, rdeča vrtnica. In ti dve cvetici sta rasli in rasli. Njiju vrhova sta se zbližala, se strnila v en sam krasen cvet, ki je dičil in spajal oba grobova.
<