Pravljica o leseni skledi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Rojenice sodiju svetemu Matiju Pravljica o leseni skledi
Matija Valjavec
Znamenja dežja
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Svojemu sinu je starček izročil vse pohištvo in vse premoženje, da bi na stare dni mogel živeti brez skrbi v miru in pokoju.

A sivi starček se je zmotil. Nehvaležni sin je - kot se navadno godi po svetu -dobrote starega očeta vračal s hudim. Dokler je bil sivček še pri .moči, da je sinu in snahi pomagal pri delu, so se še nekako razumeli. Ko pa je postajal od dne do dne starejši in s starostjo slabotnejši, pa sta ga začela pisano gledati in želela sta, da bi se ga čimprej znebila. Posebno težko sta ga gledala pri mizi zraven sebe, in zelo se jima je gnusilo, ko so starčku zavoljo prevelike starosti pljuskale na mizo iz žlice vse redke jedi. Starost mu je namreč prinesla slabost, da so se mu tresle roke.

Kmalu je moral jesti posebej, v kotu za pečjo. Nehvaležna snaha mu je v vegasti skledi dajala jesti slabe in pičle jedi. To je težko delo staremu očetu in marsikatero grenko solzico je pretočil skrivaj, pa vendar ni godrnjal in sinu ni rekel žal besede. Vdal se je božji volji in je mirno trpel.

Primeri pa se, da starčku uide skleda iz rok, pade na tla in se ubije. Ko je zetinja, snaha, to videla, se jezi, godrnja, kolne in ozmerja starega, namesto da bi prizanesla sivi glavi.

»Ščasoma bo še vso posodo potrl. Denar pa ne pada z nebes, da bi jedel vsak dan iz nove sklede,« se je zdaj pritoževala nad starčkom brezvestna snaha, napihnjena in rdečebleda od golega srda.

Nato mu je kupila leseno skledico, v kateri mu je nosila prihodnjič še slabše jedi, še pol tako dobre in vredne ne, kot jih je sebi in svojemu možu.

Ta nehvaležnost je zabolela starega očeta. Zdaj je zdihoval naglas in jokal ter sinu očital nehvaležnost:

»Sin,« je dejal, »ali tako staremu očetu vračaš dobrote, ki sem jih s trudom pridobil zate? Je to zahvala za mojo ljubezen do tebe, nehvaležnež? Se ti ne smilijo sivi lasje, plešasta glava, uvela lica, suhe roke tvojega starega očeta? Si mar pozabil, kako ostro je Bog v četrti božji zapovedi obljubil kaznovati otroke, ki ne spoštujejo svojih staršev?«

Vse to svarjenje pa ni ganilo trdosrčnega sina. Ni mu bilo mar očetovih solz, ni se usmilil sive glave svojega starega očeta. Stari oče je še naprej v posebenem kotu v leseni skledici dobival pičla, slabo osoljena jedila.

Primeri pa se, da je nehvaležni sin vprašal svojega kakšnih sedem let starega sinčka, kaj se igra z trskami in deščicami.

»Kaj drugega!« mu odgovori otrok. »Delam, majhno koritce, iz katerega vam bom, ata, ko boste toliko stari, kot je moj stari oče tam za pečjo, dajal jesti.«

Te besede so očeta tako presunile, da je spoznal svojo nehvaležnost. Milo se je zjokal in svojega starega očeta prosil kleče odpuščanja za zamero.

Odslej je stari oče do smrti jedel pri isti mizi s sinom in snaho.